Naše gimnazije. Maribor, 5. julija 1898. Letos slavijo avstrijske gimnazije petdesetletnico svoje sedanje uprave. Profesorji pišejo v ta namen svojim zavodom visokozveneče in navdušene slavospeve. Radi priznavamo, da so si naše gimnazije pridobile velikanskih zaslug za duševni napredek prebivalstva avstrijskega. Toda naloga vestnih publicistov je, tudi opozarjati na nedostatke tako važnih in uplivnih zavodov, kakor so ravno naše gimnazije. Kajti žal da ne manjka tudi nedostatkov, ki so povzročili že mnogo zla na najboljših sinovih naše Avstrije. Um in srce sta glavna predmeta vsake Sole. Izbornost Sole se ceni po tem, kako zna za ta dva predmeta skrbeti, kako jih zna obdelovati. Naše gimnazije ne skrbijo v pravih mejah ne za una, ne za srce. Za um skrbijo preveč, za srce premalo. Učenci gimnazij so preobloženi z učno tvarino. Zaraditega si učenci celo tvarino prisvajajo le mehanično; da bi jo prebavilj, da bi jo premislili, zato nimajo nobenega ča sa. Mladina se odvadi ali se nikdar ne privadi samosvojega misljenja, in ko imajo ti mladi ljudje gimnazijski prag za hrbtom, tedaj postanejo v časovnih vprašanjih slepi sužnji ravno vladajočega javnega mnenja, v znanstvenih vprašanjih pa žrtve nazorov, katere dobivajo od svojih nadaljnih profesorjeA. Nasi abiturijenti so kakor marijonete in srečni so, ako dobijo niih nitke poSteni in blagi zemljani v roke. Še večja pa je pregreha, ki jo imajo gimnazije na vesti, da se na teh zavodih le minimalno skrbi za srce ali za nravno vzgojo mladine. Med profesorji in učenci je velikanska distanca. Profesor pride v svojo uro, predava svoj predmet in potetn zopet odide. Za značaj svojih učencev, za njih nazore, za njih življenje izven šole se gimnazija le malo briga. Skrbi se za um, a srce se prezira. Učenci si vzgajajo svoje značaje sarai, ne da bi dobivali kakega blažilnega upliva od svojih učiteljev. Le kadar se prekoračiio disciplinarne postave in se slufiajno izve to tudi od učiteljev, takrat se oporainjajo učenci po drakonskih kaznih, da jim ni vse na svetu dovoljeno. A da bi se jim že prej od dne do dne primerno podajal pravec za vzorno življenje, to so le redki slučaji. Koliko mladine propade že na gimnaziji, koliko pozneje po gimnaziji! Seveda je tudi mladina sama kriva svojega propada, a glavna krivda se njej ne more pripisovati. Gimnazija le poučuje, a ne vzgojuje. Mladina je zavzeta za slovstvo. V spodnjih razredih se pri mnogih pojavlja strast za Citanje. Kdo pove tera mladim ljudem, kaj smejo čitati in česa ne smejo, kdo jih vpraša, kake knjige in časopise dobivajo doma v roke? Navadno nikdo. Ni čudo, da že spodnji gimnazijci slastno prebirajo novostrujarske romane in socijalistične liste. Slaba bodočnost se obeta narodu, ako njegova mladina srka v se takšni duh. Mladina se mora tudi vzgojevati za resno delo. V delavnosti je zajamčena ugodna bodočnost kakor posameznikov, tako i celih narodov. Ni zadosti priganjati učence samo z dvojkami k učenju. Treba je tudi neprestano dobrohotne, očetovske besede, ki dokazuje mladim ljudem, da preti v vsakem stanu neizogibni propad vsem istim, ki se bojijo dela in se ogrevajo le za uživanje. Potem se bo morda odpravil tudi žalostni pojav iz naSih srednjih Sol, da velja med mladino za največjega junaka isti, ki zna najbolj brez slabih nasledkov prazniti pivine vrčke, a ne oni, ki se lahko ponaša z najboljšimi spričevali. — Petdeset let že hrani gimnazija našo mladino na svojih prsih. Dal Bog, da bi ji v prihodnje dajala več vzgojevalne hrane nego doslej!