Felicia Hemans, Griša:                 Otrokova prva žalost
J^rez brata mi za igro  n/,          »Ne vrne brat na tvoj se klic,
do njega moram spet!                  je gluh za glas proseč,
Poletje cvete in rofi —                 smejočih se njegovih lic
kod U ga nosi svet?                      ne vzreš na svetu več.
Nfl solnčnem žarku se blesti         Minljiv je rož sijaj in slaj,
metulj, hiteč na cvet,                     ki tu jih \e prejel —
a ne lovim ga — naj leli —        le pojdi, sama se igraj,
o brat, ti pridi spet!                     tvoj brat \e v raj odšel« —
In bujno posejani vrt —               Brez ptic je svojih in cvetov ?
cvete krog drevja v njem;            Zaman moj klic glasan?
šibi se breme vinskih trt —         In več ne vrne se domov,
pokličite ga sem! —                      fco mi tak dolg je dan?
In pri potoku nikdar več, na jasi ga ne bo? 0, da sem ga, ob n\em živeč, Ijubila bolj srčno!
153