Za poduk in kratek čas. GospOski frajmavrar, pa kinečki kristjan. BVeliko lažnjfvih prerokov bo ustalo in jih bodo veliko zapeljali". Mat. 24, 11. I. Frajmavrarski sbod. Lepe so slovenske gorice, vredne da jih slovenski rojaki pribranimo sloveuskim potomcem. — Po prijazuib dolib šumljajo poblevni potočiči, ki napajajo zelene travnike. Za travniki pridejo rodovitne njive, bogati sadunosniki, vrti in bele zidane hise. — Više, zlasti po severnih straueb, raste košato bukovje. Okroglaste griče in vrlie pa preljnbo ovija in krije žlahtua vinska trta. Iz teh prijaznib gričev uživaš na vse strani več ali menj razširjen, mičeu, krasen, mnogokrat zelo velikansk razgled — po Štajarskem, pa tudi v sosedno Ogersko, Hrvaško in Koroško. Posebno veličastno kipijo v nebc^ visoke glave koroških gora, ter človeka na pobod mičejo in vabijo, kakor znana pesem veli: ,Na gorč na gore Na stnne vrhe, Me kliče in miče In vabi srce!" Enako se je godilo leta 187— pisatelju ovib vrstic. Želje potovati med častitljivo pragorje, ki toliko ponosno gleda na ponižne slovenske gorice, postanejo sklep in djanje. Takoj sem se pobial v Maribor na železnico. Urno je začelo drdrati kraj dereče Drave vedno više in više na Koroško, mimo roglaste Peče in zobatega Obiia na eni in mimo ponosne Golice in košate Svinečke gore na drugi straui, skozi prijazni Celovec v mnogotržni Belak. Tukaj si gradijo trije sosedni narodi svoje meje: laški, nemški in slovenski, — a ubogi Slovenec giadi naj slabše. Vedno dalej ga porivajo nazaj in mu jemljejo starodavno last. Od Belaka naprej proti Tirolskernu in Solnograškemu utihne popolno ljuba slovenska govorica. Rodi, in kot ajdovi žganci debeli nemški glasovi ti cvokajo iz ust ljudi, katere srečavaš. Le imena voda, gora in človeških naselišč ti kažejo, da so kraj peneče Bele tijan do Velikega Zvona nekdaj S1 o v e n c i prebivali. Pot namreč pelja med visokim Pulinikom in rebrastim Sadnikom po globoki dolini skozi Gornje-Belane, Močice, Trojane in Dol, do sv. Krvi. na pcdnožji Velikega Zvona — najvisje gore na Avstrijskem. Glavo mu kiije večen sneg in rebra mu ovijajo orjaške ploše svetlega ledu. Blizo 13000' t. j. trikrat više od našega Poborja ti visoko proti nebu moli in se v jasnem solncu lesketa kot najčastitljivši — velik altar. Sosedni bregovi so mu le primerni svečniki. Ti se lepo po malem znižujejo ua vse strani, tudi proti našim Slovenskim goricam sem dol. Naposled se pa popoluo pozgube in zravnajo v veliko ogrsko planjavo. Enaka je tudi na nam nasprotni strani. Tudi na oni strani prihajajo iz prva visoke gore vedno poblevnise in konečno prenehajo v velikem bavarskem polji. Po tem rodovitnem polji prebiva veliko ljudi po čednib vaseb in lepih mestib n. pr. Augsburg, Regensburg, Freising ali Brezje in Monakovo ali Miincheu. Sicer bi ti zdaj rad popisal ova mesta, zlasti glavno mesto Monakovo; ali tega zdaj ne utegnem. Cas je, da že s povestjo začnem. Le toliko še dostavim, da se v tem inestu dobro je in pije in snažno stanuje za čuda malo deuarja. Na dalje iruaš ondi veliko prekrasnib cerkva, okusno zidanih palač iu toliko lepih umetnih reči, slik in podob vsake vrste, da iz vsega sveta ljudje prihajajo si jih nagledovat. Tudi nisem v nobenem mestu toliko pobožnib katoličanov med mestjani našel, kakor v Monakovem. Ali zraven teh je tudi veliko režečib liberalcev in potubnjenib frajmavrarjev. Tudi odpadenec Dollinger, ki se je Nemcem botel za papeža vsiliti, je tukaj doma. Iz tega mesta pelja široka bela cesta v mesto Freissing ali Brezje. Iz tega mesta so nekdaj kristjanski misijonarji na Sloveusko zabajali. Kake četrt uve boda zunaj mesta, tik omenjene steze, je precej širen ograd ali vrt, sred vrta pa veliko zidano poslopje. Iznad ostrešja se mu sveti velika pozlačena krogla: ,,Svetovo jabelko". Hiša ima visoka jasna okna z dragocenimi šipami iz brušenega stekla. Okolica je prijazna in vesela. In vendar človeka, prišedšega v ta kraj, nekaki strah popada. Vrt ti zagraja visoko in mocuo obzidje. Zelezna, križevata vrata so vedno zaklenjena. Ni videti človeka, ni slišati žive duše; tibo je, kakor da bi bilo vse pomrlo. Le tedaj pa tedaj v letu in sicer pozno vtemni noči se tukaj vzbudi nekako skrivnostno gibanje in življenje. (Dalje.)