Ivan Razpotnik Skrivnost zelene jame (ČudovU doživlfali dveh dečkov) Padalna vrata v zrcalni dvorani »Najprej pa moram prevariti vajine preganjalce!« je rekla Cve-tana. »Pazita! Težek pfedmet po-trebujem.« Ozrla se je iskaje po sobi, stopila nato h knjižni polici in vzela z nje debelo in veliko knji-go. »Tako! Ta »špeh« vsebuje itak samo stare dolgočasne štorije, ta je ravno pravi! Zdaj pojdita! Le zaupajta mi...,« opazila je tihi dvom v očeh obeh dečkov in se ji-ma zasmejala. Nato je privezala dolg, svilen trak modre barve na vratno kljuko, odprla vrata in sto-pila v zrcalno dvorano. Konec tra-ka pa je držala v roki. Začudena sta jo gledala Branko in Tomo. Še vedno nista slutila, kaj ima deklica v mislih. Cvetana pa je že stopila previdno v zrcalno dvorano, kora-kala preudarno naprej in izgovar-jala neke številke. Končno se je zdelo, da je našla, kar je iskala. — Obstala je, dvignila težko knjigo, kolikor jo je mogla, in jo treščila na tla. Zaropotalo je — in kjer je bila prej gladka, svetla plošča, je zazijala temna luknja. Knjiga: je izginila in padla s pljuskom v črno temo. »Tako!« je zadovoljno vzkliknila deklica in šla previdno okoli odpr-tih padalnih vrat. »Sedaj lahko do-bri meščani Estere iščejo dečka, ki sta skozi padalna vrata zdrknila v strašno globino!« Prišla je navzlic varljivim zrcalnim stenam na dol-gem svilenem traku hitro in varno k vratom, ki so vodila v njeno so-bo, se globoko oddahnila in jih za-prla za seboj. »Tako, dečka, storila sem za va-ju do nadaljnjega vse, kar sem mo-gla. Zdaj imamo vsaj dovolj časa, da v miru premislimo, kaj nam je dalje storiti!« »Povej mi, Cvetana,« je radoved-no vprašal Tomo, »če vrata s čud- no koščeno kljuko zapremo, ali se jih potem od zunaj ne opazi?« »Ne, Tomo— na tistem mestu je potem zopet zrcalna stena, kakor je bila prej — kljuka zunaj vrat pa ni iz slonove kosti: roka je pra-va človeška roka. Če bi se jo vidva zbala pritisniti, ne bi bila prava ju-naka in me ne bi nikdar tu odkrila. Toda pokazala sta, da imata po-gum, in zato upam, da se bomo mo-gli vsi skupaj rešiti iz tega nesreč-nega mesta!« »Cvetana, upoštevati moraš, da sva oba že taka, kakor da bi naju kdo udaril s kolom po glavi,« je zdaj povzel besedo Branko. »Ti nam pa pomagaš kakor najboljši . , , tovariš, to je lepo od tebe!« }e deklamiral Tomo »lakota se »Deklice običajno nimajo toliko ™enuje, edino zdravilo zoper njo poguma,« je ugovarjal Toma. »Ti Je izdatna vecerja!« _ pa si odlična izjema, čeprav nosiš _ »R?s je!« je navduseno pntrdil oblačilo kakor Pepelčica pod ču- Branko, »večerja, ki bi bila zdru- dežnim drevesom v moji knjigi s zena s kosilom in zajtrkom, bi bila pravljicami! Prav za prav bi morala sedajle na mestu. Oba sva kar ne- nositi hlače in volneni jopič, to bi prijetno lačna, to sedaj s strahom ti bolje pristojalo!« opažam in občutim.« Cvetana se je zasmejala: »Nobe- Cvetana se je zasmejala. »Ozdra- nih poklonov, prosim! Rajši poslu- vila vaju bom te bolezni, tovariša. šajta! Razložiti vama hočem, kaj se Toda prej moram obvestiti o tem bo zdaj za temi vrati vršilo. Straž- moje služabnike.« niki zlate hiše ne bodo pregledali Stopila je k steni in snela z žeb- zrcalne dvorane, kajti iz izkustva lja majhno sliko. V svileni stenski vedo, da jetniki v njej tem prej prevleki pod sliko, ravno sredi rož- obupajo, čim dlje morajo sami natega vzorca v tkanini, je bila od- ostati med varljivimi ogledali. Šele prtina za ključ. Cvetana je vzela čez nekaj časa bodo stopili v dvo- majhen srebrn ključek, ki ga je no- rano. Potem bodo opazili odprta sila na verižici okrog vratu, in je padalna vrata; seveda ne slutijo, odprla vratca. Prikazal se je štiri- da nista vidva padla v temno vo- oglat votel proster, iz katerega je do, temveč le debela stara knjiga. potegnila deklica v neizmerno za- Zaprli bodo vrata in mestnim sve- čudenje svojih gostov pravcati tele- tovalcem zadovoljno naznanili, da fonček. »Halo!« je zaklicala s prita- sta bila tujca za svoj prestopek jenim glasom v aparat. »Medo, ali kaznovana in da sta za vedno od- si ti? — Da prav! Poslušaj! Dobila stranjena!« sem obisk! Da! — Kako? — Mo- »Medtem pa ta nepridiprava se- goče! Predvsem pa sta moja gosta dita tu v prijazni sobici in bi bila lačna. Ukreni torej vse potrebno prav srečna, če ne bi bolehala za za izdatno večerjo. — Prav, čim težko boleznijo,« je rekel Tomo in hitreje, tem bolje! Na svidenje, pomežiknil z očmi. Medo!« Odložila je slušalo na vili- »Kakšno bolezen pa imata?« je ce aparata in spravila telefonček v vprašala Cvetana. »Ta bolezen. tiči skriti predal, ki ga je skrbno za- v želodcu, plemenita rešiteljica!« klenila. »Tako, dečka, še malo potrplje- »Po jedi, ko si bomo napravili nja, pa bosta dobila svoje »zdra- udobno in prijetno v tehle naslo- vilo«, je veselo rekla deklica. njačih, bosta vse izvedela!« je ob- »Lahko si misliš, Cvetana, da sva Ijubila deklica. Tomo in Branko se strahovito radovedna, kako si pri- zdaj nista mogla odločiti, kaj naj šla semkaj, kako se lahko skrivaš bolj hrepeneče čakata: večerjo ali in kako je z vsemi temi tajinstve- Cvetanino povest o njenih čudovi- nimi stvarmi!« tih doživljajih. (Dalje prihodnjič)