Nank v branji v srednjeni in višjem razredu Ijudskih &ol. (Dalje.) IV. Kako ravnatl, da se berllna tvarlna v glavl obderži. Kar kdo z veseljem bere, tudi laltko v glavi obderži. Vakernagel govori od tega v spredaj oaienjeni kajigi: ,,Poznam ljudi, ki se niso nikoli aič iz glave učili, pa vendar veliko iz glave znajo". Kdor ve kakšno reč znotraj (po umu), lahko jo ve tudi po zunanjem. Kar človek z veseljem bere in posluša, pa zopet prebira in preduhtuje, tega se tako navadi, da more tudi po zunanjem pokazati, kadar je treba. Po tem načinu naj si otroci zapopadek braaja v glavo vtisnejo, in slišali smo, da je to za učence na sredaji stopaji skoraj vse eao, kakor da bi se kaj od besede do besede iz glave učili. Ali je pa koristao, da sc učenci od besede do besede iz glave uče? Prav koristno je to zavoljo tvariae, drugič pa tudi zavoljo oblike. Dalje se s tem tudi spomia vterjuje ia pismenske oblike vadijo. V doiočeni obliki se tvariaa tudi vcliko ložeje v glavi obderži. Oblika in tvarina stc v tako tesai zvezi, da ena tudi v drugo napelje, in če se ena zgubi, tudi ta zguba uai škoduje. Kakor je vsaki sam po sebi skusil, aavadili smo se v mladosti raznih molitvic, izrekov ia pesmic večidel le po obliki, ia še le sčasoma smo jih razumeli. Koliko ljudi ostane ves čas svojega življenja tako priprostili, pa so morda boljši kristijaai, kakor učeni razlagovavci. Iz glavc učiti se je za mlajše ačeace prav primeraa vaja, da si spomin vadijo. Vsakdo ve, kako laliko otroci v glavi obderže, kar sc jim je naprcj govorilo ali pelo. Se niajhni otroci, ki komaj loliko govore, da za odraščenimi blebetajo, začnejo povedaac molitvice zgovarjati, če tudi besedice tega ae razumejo. Iz tega se pa vidi, da je aatori olročji prav primerno, da se ji tako spomin vadi in vterjuje. Spomia je pri nekoliko odrasčenih otrocih veliko bolj živ, kakor pri zreli mladosti, in se znied dtišaih lastnost poprej zbudi, kakor razum in pamet. Nič tedaj ne de, če se ravao otrok kaj iz glave aauči, kar ne razume do čistega; razumel bo že pozaeje. Take v mladosti naučene reči so kakor sliraiijeai zaklad, kterega se lastnik v svojem času dobro more posluževati. To velja posebno od resaic kerščaaskega aauka, kterih naj se mladost dobro iz glave nauči. Kdo bo vendar zagovarjal takšne Ijudi, ki terdijo, da naj se otroci s kerščanskim naukom ne silijo, ker ga ne razumejo. Resnice kerščanske vere so kaj positivnega, in mladost aaj jih sprejema bolj z nedolžaim serconi, kakor s sulio pametjo. Kolikor zined otrok bo pa dosegio takšao učeaost, da bi resaice kerščaaske verc s paiuetjo razuraevali? To zadeva le duhovnike ia druge višje učenikc, kolikor je človeški pameti mogoče, in ko bi se pri mladosti toliko časa čakalo 8 podučevanjein kerščanskih resnic, da bi pamet dozorela, bi se mladiaa javalne kerščaaskih resnic tako z veseljeni učila, kakor nedolžni nepopačeai otroci. Toliko sedaj o lej reči. Kar se otrok iz glave uči, mora večkrat prebrati, tedaj mora pismpaske oblike večkrat pregledovati. Tako se pa otrok soznaai z oblikami v kajigali navadaimi, bolje jih razuaie, in se jih navadi porabljevati, kadar je treba kaj zapisati. Saj vemo, da pismenosti otroke s tem vadinio, da jim rečerao kaj iz glave naučiti se, potem pa jim naložimo, da naj to na pamet prepišejo. Ijjudje, ki so veliko brali ali prepisovali, večidel pravilao pišejo, zaačaj pisanja pa jim vtisnejo ajihove opravila. [D«lje pciii.)