638 Književnost. krščansko umetnost velikanskega pomena. Dovršene po tehniki in v harmoničnih barvah je prekosil vse, kar je do takrat ustvarilo slikarstvo. Giottova slava se je razširila urno po vseh deželah. Knezi in kralji so ga razkošno osrečevali z raznovrstnimi odlikovanji; vsakdo bi ga bil hotel imeti. Giotto pride na prošnjo velikega papeža Bonifacija Vili. v Rim. Tako dobi Rim zopet prvega umetnika v svoje zi-dovje. Giotto, hvaležen sv. očetu za povabilo, izkazal se je vrednega tolikega odlikovanja. Slikal je z izborno spretnostjo v stari cerkvi sv. Petra več podob, nad katerimi je strmelo občinstvo; žal, da so bile s staro cerkvijo v 15. veku vse razdejane. Le jedna slika v mozaiku v novi cerkvi sv. Petra se je še do sedaj ohranila: „navicella", čolni č sv. Petra, v kateri alegorično predoČuje viharje svete cerkve. Leta 1303. odide Giotto v Padovo, pozneje v Florencijo; tudi Neapolj in Milan sta večkrat imela delavnega umetnika za svojega gosta. Povsod je Giotto zapustil neminljive spomenike svoje umetnosti, katere občudujemo še dandanes. Leta 1337. je umrl. Zapustil je mnogo vnetih učencev, ki so ga po vsej pravici Čislali kot nedosegljivega mojstra. Zgodovina lepih umetnosti j pravi, „da ni nikdo umetnosti tako popolnoma premenil po novih načelih in spravil na nova pota, kakor Giotto". Komaj je bil Giotto Rim zapustil, nastanejo za večno mesto osodni dnevi: papeži se namreč preselijo na Francosko v Avignon. Neverjetno je, kako grozne posledice je to imelo za Rim. Res, Rim brez papeža ni več Rim. Nikoli ni bil Rim tako ponižan kakor takrat. Hrvaška književnost. Knjige ,,Matice Hrvatske". Slavenska knjižnica. Izdaje Matica Hrvatska. Knjiga prva. Turgenjev: Izabrane pripoviesti. Sve^ak prvi. Zagreb. Tisak Karla Albrechta. 18q3. — Matica Hrvatska je sklenila izdajati za svoje ude „Slavensko knjižnico" in v njej podajati prevode izbranih modernih pripovestij slovanskih in to v prvi vrsti ruskih. Začela je z Ivanom S. Tur-genjevom. Prvi zvezek obsega povesti: „Plemičko gnjezdo,, in „Rudjin". Prevel ji je pok. J. Miška-tovič, jeden izmed najboljših hrvaških stilistov. Milivoj Srepel je dopolnil poglavja in mesta, katerih ni bil dovršil pokojnik. V teh romanih nam Turgenjev predstavlja „junake svojega časa". To so ljudje višje vrste. Načelo skeptično ali umstveno in načelo romantično ali srčno se v njih zjedinja Dante, premišljevaje nekdanje slavne dnove, vzdihne: ... O buon principio, A che vil fine convien, che tu caschi! (Parad. 27, 60.) Vse je mislilo, da Rima ne bo več; zdelo se je, da bo prominul s površja one zemlje, katero je dve tisoč let mogočno vladal. Kako nepopisno je obožal! Število prej tako ponosnih prebivalcev se je v nekaj letih skrčilo od sto na sedemnajst tisoč. Palače so razpale, cerkve so bile opustošene, v Lateranu in pri sv. Petru je rastla trava na svetih tleh; tje gori do velikega oltarja so se pasle tu in tam črede koz in krav. Na kapitolu je rastlo trnje. Forum, slavni Forum Romanum, je bil mestni pašnik; v stare, pol razdejane temple so zapirali pastirji svoje črede. Groza . . .! Sic transit gloria mundi! Konec večnega Rima! Zdivjano ljudstvo je že pozabilo, kaj je Rim. Podiralo je stare palače, dragoceni marmor pa prodajalo v Orvieto in druga laška mesta. O umetnostih se ve ni bilo nt duha nt sluha! Cosimi so izumrli, Giotto je pozabljen. Trepet nas obide, ko čitamo takratno rimsko zgodovino. „Rim je ležal v dvojnih razvalinah, poganski prah na tej, srednjega veka pepel na oni strani", pravi Gregorovius. — Cola di Rienzo, navdušen Rimljan, otrovan od nekdanje rimske velikosti, s solzami toži, „da je Rim zgolj roparska votlina!" Tak je postal Rim — »vrt, namočen s krvjo svetih muce-nikov", kakor ga lepo imenuje sv. Katarina Si-jenska. S strahom je opazoval svet tak propad prvostolnice vesoljnega sveta. O Rim — brez papežev! (Dalje.) bolj ali manj skladno. Prave jedinosti ni našel v nobenem od njih. Zlasti v „Rudjinu" je Turgenjev dosegel vrhunec. Značaji so risani odlično —, prav užitek ti je brati te povesti: osebe imajo res meso in kri, vnemaš se zanje, sočustvuješ ž njimi. In to bereš v tako lepem, gladkem hrvaškem jeziku! Vsak Slovenec i brez besednjaka umeva to hrvaščino. V tem oziru bi se utegnili naši pisatelji in prelagalci Še marsikaj učiti. „ Matica Hrvatska" je gotovo ustregla družbenikom s to knjigo, samo to željo še izražamo, da bi bile povesti res „izbrane", kakor sta gotovo prvi dve. M. B. Knjižnica ^a klasičnu starimi. Izdaje Matica Hrvatska. Knjiga prva. D.August Musič: Poviest grčke književnosti. Dio prvi. Povjest grčke poezije u klasično vrijeme. Nagradjeno i^ ^aklade grofa Ivana Nep. Draškoviča ^a god. i8qo. 8". Str. 297. Cena za ude 1 gld., za neude i-50gld. Književnost. Književnost. 639 — Jako smo se razveselili te knjige svojega tako delavnega rojaka dr. Musiča. Saj bomo tudi Slo ¦ venci lahko rabili to delo, katero nam natančno in ob jednem umevno razkazuje-grško prelepo pesništvo v najboljši dobi. Najprej pa govori o gtškem jeziku in opisuje vneto njegove vrline (n. pr. da ima 507 prostih glagolskih oblik, v čemer je nad vsemi indoevropskimi jeziki); potem deli zgodovino grške književnosti in začenja v tretjem poglavju z narodnim pesništvom. Da sta Ilijada in Odiseja na odličnem mestu, umevamo lahko. Tudi s Hezijodom se bavi posebno poglavje. Dalje čitamo o manjših epikih in o lirskem pesništvu (v 4. pogl.), kar je jako poučno za prijatelja poezije. Naposled nam slika pisatelj dramatsko pesništvo, ki je dospelo do tako čudovite višine pri Grkih. Dobro jo je pogodil pisatelj, da ne podaje suhe zgodovine, ampak jo pojasnjuje z izbranimi vzgledi v lepih prevodih. Glede na jako zanimivo tvarino, lepo zunanjo obliko in mično pripovedovanje ponavljamo le, kar smo rekli v začetku tega poiočila, da smo te knjige jako veseli in težko pričakujemo nadaljevanja. Dr. Fr. L. Črtice iz primorskoga malogradskoga života. Napisno ih J. Dra^enovič. U Senju i8()3. Tiskarski ^avod H. Lustera. Ciena im 80 nove. — Teh črtic je trinajst v zvezku, obsegajočem 2 1 7 str. Bralcem „Vienca" so že večinoma znane, ker razven štirih: „Po buri", „Luka ,Sveti'", „Na badnjak" so tiskane v različnih njegovih letnikih. „Mačka" je iz almanaka, „Zvonimir" I. god. V teh črticah nam pisatelj kaže življenje navadnih, malo-mestnih ljudij — navadno iz življenja primorskega. Podrobno riše značaje bolj po govorjenju ljudij, zaradi česar se beseda včasih nareja le predomača. Tistih potaljančenih izrazov, tistih kletvic in jed-nakih stvarij nismo radi videli v berilu. A vendar si kakor domač med tem preprostim ljudstvom, in šegavost njegova in dovtipi ti izvabljajo smeh na ustna, da mu rad spregleduješ to ali ono. Jezik pa je manj umeven nego v ,Slavenski knjižnici'. M. B. Češka književnost. Češka proza. (Poroča A. Sušnik.) Nihče ne more tajiti, da je češko slovstvo povsem jako veselo napredovalo v poslednji dobi. Na vseh straneh se javlja radostno gibanje in nastopajo novi pisatelji. Toda, govoreč o napredku, se oziramo samo na estetično stališče, ali bolje rečeno, samo na obliko, zakaj z nravnega in verskega stališča treba mnoge pojave obžalovati in milovati češki narod, češkega kmeta, češkega rokodelca, kateremu so taki proizvodi namenjeni. Kako škodo ima preprosti čitatelj iz domačega slovstva, ako vzame v roko knjigo kakor „Santa Lucia", kjer se na vsaki strani kar cedi nenravnosti! Koliko bi ti spretni pisatelji, ki hodijo po krivih potih, koristili domovini, narodu in prosveti, ko bi gojili pošteno, nravno, zares lepo slovstvo! V naslednjih vrsticah omenjamo knjig v češkem slovstvu, katere so izšle v poslednjem letu in se odlikujejo v umetelskem oziru: Karol Klosterman je spisal knjigo: „V šu-mavskem raji". (Založil R. Vilimek v Pragi.) To je zgodovina podhamerskega kmeta, ki je ponosen na svoje imetje, naposled pa to izgubi, in je tako kaznovan radi prevzetnosti. Krasno je opisana šu-m.ivska priroda. Roman je sicer zajet iz nemškega ljudstva, toda to je vrli katoliški ljud na bavarski meji, čegar pobožnost in prostosrčnost mora občudovati človek. M. A. Simaček je izdal »Dvoji lasku". Roman je ponekod preobširen, z nravnega stališča nima nobene vrednosti. V „Ze zapisku filosofa Koffnka" od Martina Havla veje prevelika lahkota, s katero piše pisatelj nalog svoj. Sicer ima dober talent. „Vdova po chirurgovi" od Bož. Viko ve-Ku-neticke opisuje prenapeto ljubezen mladega lahko-živca do vdove kirurgove, kateri ga je pohabil pri operaciji in se zaradi tega ustrelil. Ta publikacija je prebombastična. Pisateljica je v čeških leposlovnih listih opisala mnogo prizorov in objavila lepe črtice s slovenske Koroške. „Prvm hffch" Fr. Rohačka opisuje moravske odnošaje semtertje suhoparno, sicer pa resnično. Vlasta Pittnerova je izdala na svetlo dve knjižici: „Od Ždaru" in „V chaloupce pod lipou". Pisateljica piše prosto, neustrojeno, toda ganljivo, ona opisuje bolj ljud nego prirodo. V njenih spisih se zrcali pravo kmečko življenje v vseh svojih krepostih in hibah. Neizrecno globoko pa leži knjiga Viljema Mr-štika „Santa Lucia", ki je izšla v „Matici lidu". (!) Vsebina je zajeta iz dijaškega življenja. V knjigi se vidi, da je Mrštfk iskren naslednik Zolov. Toliko blata in gnoja po slojem vzoru je nakidal v to knjigo, da je gnusno. Praga se vedno bolj pri-spodablja „ odkriti" ženski. Avtor tu zasramuje duhovščino in profesorje brnske gimnazije. Deželni šolski svet je prepovedal to knjigo šolskim knjižnicam. V slovenski književnosti ima knjiga so vrstnico v famoznem „Pomladanskem cvetju". („Go-lobičja pošta" Iv. Mohorčiča). Spis slične vsebine je roman Jurija Karaska „Bezcesti", objavljen v „Moravski biblijoteki", ki je za ljudstvo. Vsebina je taka, kakor pri Mrštiku. Pisatelj je mislil, da piše za gospode in dame iz „polsveta" in ne za spodobne čitatelje, ki se hote v čitanju pošteno zabavati. Karasku v zlogu in vzdušju sličen je Otakar Avfedniček. Njega „Malifske novely" in „Pseudo-kontessv" so naivne anekdote iz slikarskega življenja.