nseratl se sprejemajo in veljA tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, i y n ti n n - o 16 n n ti n 3 ., Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništv (administracija) in ekspedicija li Starem trgn h. št. 16. SLOVENEC. Političen list za slovenski narod. Po pošti prejeman velia: Za celo ieto . . 10 gl. — kr. sa pol leta , . o .. — ., ta četrt leta . . 2 ,, 60 ,, V administraciji velja. Za celo leto . . 8 gl. 10 lir. ta pol leta 4 „ S0y*„ ta četrt leta . . "J „ lj) ,, V Ljubljani ua dom poiiljtB velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Bregu tii; štev. 190. Izhaja potrikrat na teden in sicer v torek . četrtek in soboto. Brezvspesen trud. Za rimskega cesarja Avgusta je neki čevljar z velikim trudom naučil svojo papigo, da je izgovarjala besede: Ave, Auguste! (Avgust, bodi pozdravljen!) Ko je cesar nekega dne šel memo čevljarjeve hiše, kričala je papiga: Ave, Auguste! Čevljarje mislil, da bode Avgust nad njegovim tičem kar strmel in prav drago od njega ga kupil. Pa ker je imel že več papig, ki so znale izgovarjati njegovo ime, se za čevljarjevega tiča še zmenil ni. Videvši, da ves njegov trud je bil zastonj, naučil je čevljar papigo svojo izgovarjati še besede: Oleum et operam perdidi! t. j. zastonj sem se trudil in olje žgal, ker namreč tiča zdaj prodati ne morem. Prav enako bi smeli reči tisti, ki so hoteli med Turki in kristijani posredovati. Vsled njihovega prizadevanja izdal je turški sultan pismo, v kterem kristijanom obeta razne pravice, pa vstajniki, ki so bili takih obljub že vajeni, se za to pismo niso zmenili. Za An-drassya, ki je za trdno pričakoval, da bodo vstajniki njegove nasvete radostno sprejeli, bila je to jako britka skušnja, a še vedno ga je navdajalo upanje, da njegovo prizadevanje ne bo zastonj. Z raznimi pripomočki pripravil je vstajniške vodje, da so se te dni zbrali v Su-torini, kamor je prišel tudi c. k. namestnik baron Rodič, ki je hotel med njimi in vlado turško posredovati. Ali paša je prinesel seboj iz Mostara cel koš tiskanih oklicev, v kterih vstajnikom obeta odpuščenje desetine in davkov za dve leti ter živeža do jeseni, če odlože orožje in se vrnejo v svoja domovja. Na podlagi tega oklica imele so se pričeti obravnave. A ker z besedico ne omenja, kje da bodo vstajniki tako dolgo prebivali, da se izdelajo njihova podrta stanovanja in kdo prevzame poroštvo za točno izvršitev teh obljub, se bar. Rodič na ta oklic ni mogel ozirati, ker Ali paša ni imel pravice delati takih obljub. Turki so pa menda mislili, da se bodo vstajniki na prigovarjanje vlade avstrijske brez ugovora vdali, in so objavili neki oklic, v kterem vstajnikom še tega ne obetajo, kar jim je ponujal Ali paša. Če tedaj baronu Rodiču in vstajnikom že obljube Alieve niso zadostovale, jih je moral še bolj iznenaditi ta oklic, v kterem se jim obeta pomiloščenje in odpuščenje desetine za eno leto, davkov pa za dve leti, če se v štirih tednih vrnejo v svojo domovino. Tistim pa, ki tega ne store, žugajo, da jim bodo vzeli in prodali zemljišča, denarje pa razdelili tistim, ki se vrnejo. Ni tedaj čuda, da se vstajniki za te obljube niso zmenili in Turkom stavili jako ostre pogoje, pod kterimi hočejo orožje odložiti. Zahtevajo uamreč, da se jim mora dati tretjina begovskih zemljišč kakor tudi potrebna semena, živina in kmetijska orodja in živež za eno leto, ki naj se hrani v žitnicah nalašč za to narejenih, da se jim narede razdjane hiše in cerkve, da se jim za tri leta odpusti desetina, da se vsa redna vojska turška iz Hercegovine umakne razun malih posadk v Nikšičih, Stolcu, Foči, Mostaru, Trebinju in Plevalju, pa pod nadzor-ništvom ruskih in avstrijskih konzulov, da se prebivalcem turškim prepove nositi orožje in da velike vlade prevzamejo poroštvo za natančno izvršitev teh pogojev. Ker Turki tem zahtevam niso hoteli pritrditi, vstajniki pa vkljub prigovarjanju Kodiča ue le ne odjeujati, ampak so še prav odločno zahtevali samostalnost Bosue in Hercegovine, so se razprave Čisto razbile; baron Rodič se je vrnil v Zader, med Turki in kristijani pa se je zopet pričela vojska. Telegratična poročila naznanjajo, da se je vzdignila skoro vsa turška Hrvatska in da se vstanek razširja tudi po Bolgariji, kamor je iz Itumunskega prišlo več vstajniških čet. Tudi na kandijskem otoku se nekaj kuha in tamošnji uporni odbor je Her-cegoviucem pisal, da naj se hrabro drže, ker kmalo se bode tudi na Kandiji pričel boj zoper trinoštvo turško. Vse prizadevanje ministra Audrassya, da bi se vstanek jugoslovanski mirno rešil, je bilo zastonj iu kamor koli se ozre, vidi strašanske vojskine priprave in vsi previdni ljudje trdijo, da vojska je pred vrati. Iz Galicije dohajajo poročila o zbiranju vojne ruske in o vojnem ministru srbskem piše „P. LI.", ki je nedavno rekel, da Srbija se mora ukloniti zahtevani avstrijskim, da njegovo ravnanje pomenja bližnjo napoved vojske. Da bo pa vojska tudi sosedno Avstrijo spravila na noge, to ve vsak, na ktero stran pa da se bo nagnila, kdo more danes to povedati? Vsi avstrijski Slovani pa, in tudi vsi Neslovani, ki jim v srcu tli še iskrica človekoljubja in se jim od Turkov zatirani kristijani v srce smilijo, od Avstrje po večini slovanske pričakujejo tako politiko, ki bi bila Slovanom v ponos in človeštvu ne v nečastl Miserere Gregorija Allegri-ja. V velikem tednu popeva se navadno po večih cerkvah Miserere Gregorija Allegri-ja. Allegri se je rodil v Itimu 1. 1590. Posvetil je vse svoje moči muziki, v kteri ga je pod-učeval Juan Maria Naniui, vtemeljitelj iu vodja prve muzikalne šole v Rimu. Zaslovel je Allegri po svojih kompozicijah, izmed kojih ie najslavnejša „Miserere". Zbudila pa je občno pozornost in čudenje po svoji moči, s ktero je tako milo in blaženo vplivala na vsakega slušatelja, če tudi je bila celo priprosta. Ako si ogleda človek partituro, shranjeno v Sikstinski kapeli, ne more uveriti se, da bi to ista kompozicija bila, ktera na veliko sredo in veliki petek zbrane vernike očara ter jim iz navdušenih prs glasne izdihljeje začudenja a iz očes gorke solze notranjega nebeškega veselja izvabi. In to petje se ponavlja tolikokrat, kolikor ima „Miserere" verzov, to je petdesetkrat. K temu res neobičajnemu vtisu pripomaga izpeljevalni pevski zbor, ki v Sikstinski kapeli popeva Miserere z neko maniro, ktera se opisati, to je v notah izraziti ne d;i, in se le od prednikov podedovati mora. Tudi tempo ni navaden, nego se ravna po smislu poedinih verzov. Zelo povišuje učinek tega umetniškega dela tudi I vsa priprava — ceremonije v Sikstinski kapeli. Papež, kardinali in drugi dostojniki, kterih je na stotine, leže po kapeli, in polagoma pogas-nejo se vse luči in bakle, tako da nastane neka skrivnostna, grozna tmina. Ali ta slovita predstava Allegrijevega Miserere bila je izključivna lastnina Sikstinske kapele. Prepis originala je bil prepovedan ped kaznijo izobčenja. Ko je cesar Leopold L, iskren ljubitelj in podpiratelj cerkvenega petja, da! tudi sam skladatelj cerkvenih pesmi, izvedel o tej glasoviti godbi, zaukazal je svojemu poslancu na papeževem dvoru, da mu izprosi pri papežu Inocenciju XI. prepis tako občudo-vanega Miserere. Papež dovoli prošnjo iz golega spoštovanja do pobožnega ccsarja. Ali Miserere, pevano v dunajski dvorni kapeli, če tudi od samih pevskih umetnikov, ni napravilo navadnega ali bolje rečeno nikakega vtisa, tako da[ je cesar in njegov dvor sumil prevaro in goljufijo. In res! poslal je Leopold pooblastenca v Rim, da se pritoži zarad nesramnega čina. Papež InocencijXL se je jako zavzel in močno obžaloval, da ?e je cesarju, njegovemu oseb- nemu prijatelju, taka krivica storila. V svoji jezi odpustil je pevovodjo Sikstinske kapele, o kterem je mislil, da ni resnične kopije cesarju preskrbe]. Se zagovarjati se mu ni bilo dovoljeno. Vendar s časoma pregovore kardinali papeža, da dopusti pevovodji pismeno in ust-meno opravičevanje, ktero so tudi najslavnejši umetniki istega časa podpirali trdeč, da se je avtentičen prepis v Beč odposlal; a se ve, brez Sikstinskega pevskega zbora in brez ta-mošnjih ceremonij. Da pokaže papež svojo vdanost cesarju in svojo pravičnost razžaljenemu pevovodji, pošlje na lastne stroške pevce Sikstinske kapele v Beč. Ali še pred njihovim prihodom odrinil je Leopold I. v boj nad Turke I. 1683; in tako se mu ni spolnila srčna želja: slišati na lastna ušesa toliko hvaljeno Miserere. Blizo sto let pozneje posrečilo se je kletnemu mladeniču slavnemu Mozartu soznaniti svet s to kompozicijo. Prišel je I. 1770 Wolfgang Amadej Mozart s svojim očetom v metropolo umetnij — v Ilim. Papež Klemen XIV. mu je večkrat dovolil, da sme v njegovih sobah igrati. Pride veliki teden, v kterem se ima vršiti predstava čudovitega Miserere. Dovolite mi, vaša svetost, reče enkrat prav na- Deželni zbori. Kranjski deželni zbor. Deseta seja 7. aprila. (Konec.) Pri poročilu odseka za pregledovanje letnega poročila deželnega odbora o njegovem delovanji od 1. marca do konca decembra 1875 nasvetuje dr. Poklukar, da bi se sklepalo le o tistih točkah, o kterih bi imel kdo kake predloge ali opombe. — Baron Apfaltrern, ki vsako leto maha posebuo rad po deželnem odboru, porabi tudi letos priliko in pravi, da poročilo je presuho, da ima deželni odbor dolžnost natančno razložiti zboru ravnanje z denarjem, da pa tega ne stori, da vse, kar v tem obziru stori, je nič in da razen deželnega glavarja in enega uda vsi drugi v odboru ne delajo nobenih poročil. — Deželni glavar vit. Kaltenegger se potegne za deželni odbor, čegar zastopnik v deželnem zboru je on, in pove Apfaltrernu, da v zboru nima brigati nikogar to, kdo in koliko referatov kdo izdela v deželnem odboru, da se le vse stori, kar je odborova dolžnost. — Tudi g. Vestenecku ni všeč deželui odbor; njemu se zdi, da prepočasno dela, ker zlasti dva odbornika slovenske stranke sta lena in nič ne delata. On stavi predlog, naj deželni odbor svoje letno poročilo in druge predloge zanaprej pripravi tako, da jih bo mogel zboru vse predložiti že v l.seji. Kaltenegger tudi temu odgovarja blizo enako, kakor Baronu Apfaltrernu, Dežman pa pravi, da bo odboru jako težavno, če ne nemogoče držati se Vesteneckovcga predloga, ker ni le od njega, ampak tudi od drugih uradov odvisno, kdaj je kak predlog za deželni zbor gotov. — Poročevalec Grasseli nima zoper Vesteneckov predlog nič omeniti in tako se ta predlog sprejme. V imenu odseka stavi dalje poročevalec Grasselli sledeči predlog k poročilu deželnega odbora o novi meri in vagi: „Slavni deželni zbor naj sklene, da je deželnemu odboru nalog, naprositi si. c. kr. deželno vlado, naj ona blagovoli ukreniti, da bode — kakor doslej avstrijsko vedro tako odslej — pol hektolitra (35'/a bokalov) najmanj, kar se v trgovini z vinom na debelo prodajati sme." -- Ta predlog obvelja, ravno tako nasvet: „da ima deželni odbor na primeren način delati na to, da se plačevanje občinskih priklad, ktere visok procent znašajo, razdeli na kolikor mogoče dolgo dobo." ivno mladi Mozart, da si oskrbim prepis tako izvrstnega dela. Ne morem, odgovori sv. oče; to ni moja lastnina nego cerkvena. Na to gre s svojim očetom k eni sami vaji, pri kteri je pevski zbor Miserere popeval. Mirno in nepremakljivo posluša mladi veleum prekrasne glasove in si jih vestno zapisuje. Na veliki petek poda se k predstavi v Sikstinsko kapelo. Tu po milih, nebeških zvukih v nadzemeljske visočine povzdignjen dostavlja k prejšnji kopiji, kar jo še bilo nepopolnega, nedovršenega, posebno v srednjih glasih — in tako je imel v svojih rokah z vsemi nüaneami divno Miserere. Pokazal je z nekakim ponosom Klemenu XIV. svoje delo rekoč: Glejte, vaša svetost, jaz sem si sam toliko zaželjeno Miserere preskrbel. No, da! pristavi papež, čude se, kar si si z lastnimi ušesi pridobil, ti nc morem odvzeti. Ko se jc Mozart povrnil v domovino, pel je na nekej akademiji v začudenje vseh pričujočih krasno kompozicijo; ktera je bila leta 1771 najprej v Londonu in potem leta 1810 tudi v Parizu in Lipsiji tiskana. Tako je postalo to znamenito delo obče blago naobraže-nega sveta. (Cfr. „Vat." 1870.) M. L. Sprejeli so se tudi še sledeči nasveti o različnih rečeh: 1. „Deželnemu odboru se naroči prihodnje leto dopolniti glavni pregled oseb, ki so bile v deželnih dobrodejnih zavodih oskrbovane, tako, kakor se to godi v deželni posilni delavnici, namreč a) koliko dni so bili oskrbovani, b) koliko znaša to poprek, c) koliko pride na glavo in dan stroškov." 2. „Deželni odbor naj ukaže občinskim predstojništvom najostrejše nadzirati krčme, kjer se žganje toči, takim krčmarjem, ki do tega nimajo pravice, brž prepovedati prodajo in jih gosposki naznaniti; vrh tega naj odbor prosi vlado, da bi zahtevala od c. k. okrajnih glavarstev, naj tudi oua ukažejo osobstvu za javno varnost onim pridno pomagati, iu slednjič dovoljenja za tok žganja kolikor se da redko dajo." 3. „Deželni zbor sprejme z zadovoljstvom poročilo deželnega odbora o najdenih stavbah na kole na mahu in priporoča mu tudi dalje obračati pozornost na to reč in jo podpirati." Ko je še deželni glavar dal neko pojasnilo o tem, zakaj se zboru ni predložilo poročilo o iztirjavi zaostalih doklad na vžitninski davek, je to poročilo deželnega odbora o delovanji njegovem doguano. Potem se dovolijo po nasvetu deželnega odbora sledečim občinam občinske priklade: Občini Rateče za 1. 187G 35% priklade na vse direktne davke za šolske potrebe; občini v Mokronogu za 1. 187G 40% priklade na vse direktne davke s tretjinsko priklado vred za šolske namene; občinam Konj, St. Lampert in Ilotič 33% priklade na vse direktne davke s tretjinsko priklado vred po vaseh Sava, spodnji Log, Leše in Itibče, da se plačajo stroški za zidanje mrlišnice na pokopališči na Savi; občini Šturije za 1. 1876 30% priklade na vžitnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa za občinske stroške; občini Kranjska gora za 1. 1876 45% priklade na vse direktne davke z všteto tretjinsko priklado za poravnanje stroškov za pokopališče in gasilnico. Na zadnje so prišla na vrsto ustna poročila finančnega odseka o prošnjah za podpore različnim dijaškim društvom in učencem slikarstva. Občinski odsek je poročal o prošnji vasi Poštenje iu drugih za ločitev od občine trnovske; prošnja pa se ni uslišala, kakor že prej drug» enake na, glede na dotično postavo. O prošnjah občin Srednja vas, Poljane m Ilotič zarad razdelitve popravljanja skladnih cest jo zbor po nasvetu gospodarskega odseka sklenil. V štajarskem zboru je bila jako živahna debata o deželnem proračunu, pri kteri so se poslanci slovenski jako odlikovali. Po predlogih deželnega odbora bi dežela 1. 1877 imela kljubu 38% priklade na direktne davke blizu 200.000 gld. dcficita. Finančni odbor je ta deficit nekoliko zmanjšal, a z ozirom na slabo financijalno stanje dežele nasvetuje, da naj deželni odbor uatanko preiskuje gospodarske in financijalne razmere dežele, ter o svojih poizvedbah v prihodnjej sesiji poroča posebno še vprašanje, ali bi se tudi na indirektne davke naložila deželna priklada. V generalnej debati je prvi govoril poslanec Herman. Razkladal je, da ne zadostuje samo gospodarske in financijalne razmere preiskavati, ampak da se morajo v poštev jemati tudi politične razmere cele države. Slabemu stanju jc pred vsem kriv sedanji politični sistem, ki je deželam vse pravice vzel in skušal celo Avstrijo po jednem kopitu pre- ustrojiti. Dokler ostane centralistična stranka na krmilu, ni pričakovati poboljšanja. Govornik tedaj nasvetuje, naj se z ozirom na §. 19. deželnega reda preiskuje tudi vpliv sedanjega političnega sistema in kake spremembe v vladnih in avtonomnih organih bi se morale izvršiti. Knez Lichteustein od konservativne stranke pojasnuje krivičnost volilnega reda za deželni zbor. Baron Walterskirchen, mlado-nemec, po-lemizuje proti predgovornikoma, pa poslanec Bärnfeind ga dobro zavrne. Poslanec Anton Bärnfeind je šibal tolike stroške za šolske namene, ki se vedno naraščajo in srenjam tako obilno nakladajo, ne da bi se pravo šolsko izobraževanje s tim povikševalo. In še več; pri vsih plačevanjih srenj in staršev, pravi govornik, so jim pa še njih poprejšnji vpliv do ljudske šole uzeli, uzeli pravico svoje otroke dajati v pravem katoliškem pomenu zrejevati. Namesto poprejšnjega djanskega, otročji zmožnosti primernega nauka velikrat obtežujejo otroke z nerazumljivo, učeno berklja-rijo; kjer je bil mir, gospoduje zdaj razpor in prepir, ker liberalni državi ne gre za blagor ljudske šole, ampak za strančarske namene. Poslušajte zgled! V najzadnjem hribovskem kotu mojega volitvenega okraja je šolska srenja, k večemu s 30 otroci, kterih šolska soba je brezplačno v farovžu. Učenje opravlja dušni pastir za majhno nagrado v največo zadovoljnost staršev; ker ni šolnika, tudi v teh gor-janskih globinah nobeden službe ne iše. Vkljubu temu, da je šolsko stanovanje zdaj zastonj in nadomestna plača župnikova še tretji del tega ne znaša, kar se sicer kakemu učitelju plačuje, se srenji naklada, da naj novo šolo zida, ki bi stala 5000 gold., ter naj se poseben učitelj vstanovi. Nimajo pa nobenega in tudi pozneje se bo komaj kteri zmožnih odločil ondi se vseliti. Po pravici torej smejo srenje liberalni državi reči: Denarje, mir in čednost (moral) si nam vzela; zdaj nimaš nič, kakor mi nič več nimamo. G. Bärnfeind je še predgovorniku g. bar. Walterskirchenu prav čvrsto odgovoril in naznanil, da se zlaga z resolucijo g. Hermana, ter je sklenil: „Z državo ne gre, morebiti bolje z deželami." Potem govori dr. Dominkuš, poudarja zlasti slabo gospodarsko stanje in graja neusmiljeno postopanje davkarskih uradov, ki že zarad letošnjih davkov kmeta rubijo, ter mu včasi vzemo poslednjo živinče iz hleva. Nasvetuje, naj deželni odbor se obrne do vlade s prošnjo, da vladni organi pri izterjevanji davka ne postopajo tako brezobzirno. Profesor Michl, deželni odbornik, polemi-zuje proti resoluciji Ilermanovej in v jako dolgočasnem govoru skuša dokazati, da je federalizem v Avstriji nemogoč. Dr. V o š n j a k dokazuje nesrečni vpliv centralistične stranke na državo, dežele in narode. Zadnji čas je, da se opusti politični sistem, ki vodi k splošnemu propadu. Davki in priklade so neznosljivi, deficit povsodi od države do posamezne rodbine. Cela javna uprava s c. k. vradniki na jednej, z deželnimi vradi na drugej strani je nepraktična in predraga. Zakaj bi se dežele, ali deželne skupine zedinjene po narodnostih ne pogodile z državo kakor je Hrvatska z Ogersko? Centralistični sistem se opira le na en del Nemcev, tako zvane usta-vovcrce iu na zaničevane renegate druzih narodov. Da si svojo oblast prihrani, mora imeti celo armado vradnikov, ter jili dobro plačati. V čeških in slovenskih deželah vlada ua vsa odlična mesta nastavlja take uradnike, ki slovč zarad svoje sovražnosti proti Slovanom. Deželni glavar seže govorniku v besedo, ter pravi, da se uradnikom kaj tacega ne sme očitati. Dr. Vošnjak odgovarja, da, kar trdi, tudi lahko dokaže. Vlada že tako daleč gre, da v slovenskih okrajih nastavi sodniške uradnike, ki ne znajo besedice slovenski. Pa tudi večina deželnega zbora vselej in povsodi narodne pravice štajarskih Slovencev prezira. Govornik podpira Hermanov predlog. Končno je še bar. Zschok, pa jako slabo, brauil vstavoverno stranko. Lolmiuger pa je po številkah slabo financijalno stanje dežele razsvetil. Potem je bil konec generalne debate sklenjen in tudi seja se je končala. Vse pa, kar so nasprotniki modrovali, da bi oslabili hude tožbe konservativnih poslancv, je deloma prav revno in zanikamo mahanje po strani, ker glavne reči spodbiti ne morejo. Proračunska debata v tem zasedanji se sme po pravici imenovati pobitje naših nasprotnikov. V m o r a v s k e m z b o r u je 7. t. m. konservativno-narodna stranka zahtevala, da naj se „Matici škoski" da v podporo 2000 gld. Fanderlik pa je predlagal celo 3000 gld. skli-cevaje se na to, da cesar so v ta namen podarili 2000 gold. Pa stranka vstavaška je po predlogu njenega poročevalca, glasovitega posl. Fuxa, prestopila na dnevni red. To je narodne in konservativne poslance pripravilo, da so zapustili deželni zbor, ki se je pa še tisti dau sklenil. Tudi drugi zbori so bili sklenjeni, le niže-avstrijski in gališki bosta zborovala še tudi po praznikih. Politični pregled. V Ljubljaui, 10. aprila. Avstrijske dežele. 41 i>iini*