tribuna STUDENTSKI CASOPIS 3DIN. LETNIK XXVIII ST. 8 UUBUANA.25. 12. 78 ŽENSKOST JE KRVAVA (PODUK IZ FILMA ,,CARRIE") Hoditi v kino je najprej poučno in šele potem zabavno ali potreba ali kaj takega. Še posebej velja to za megieno Ljubljano, slovensko pre-stolnico, kjer smo deležni presežne sreče po milosti institucije zaprtih projekcij, ,,ocenjevalk", ko nas, obiskovalce kina, pristojni lepo po-razdelijo glede na našo dovzetnost za ponujene kulturne vrednote -dobrote, se pravi glede na našo raz-redno pripadnost: za elito kino Komuna, za poljudnejše, a menda še zmeraj kvalitetne fibne Union, II. kvaliteta je poslana na Vič, III. razred in spektakli sodijo v Siško, tropine kritiškega izcedka pa v Slogo, da se razredno nasprotje pri-krije in prekrije z nacionalnirn (v Slogi se celo dnevnik predvaja v srbohrvaščini, za Južne brate"). Malomeščanskost fiLrnov, ki jim je usojeno, da se odvrtijo v Slogi, je pač premalo plemenita za ljubljan-sko malomeščanstvo. Da kdo izmed nas ne bi zašel tja, je posebej po-skrbljeno, saj celo Z., ki gleda fibne materialistično in ne kot malome-ščani, pravi, da je bila v Slogi enkrat samkiat in še takrat, citiiam, je dobila bolhe. Na drugi strani pa po-znana kritičarka Sjavka, kako neki so se mogli pred slabim letom zmotiti in so dali v Slogo Bo-rowczykov film ,,La marge" (pre-vajalec temu kleno de ,,Pocestni-ca"). Res, gospa, to velja popraviti: dajte drugič tja Bergmana ali Polan-skega ali pa najnovejši slovenski film, seveda s podnaslovi v hrvatsko-srbskem jeziku. Druga varianta: Mazurko v postelji v Komuno, če pa mazurka ne zveni pravšnje elitnemu ušesu, pa raje Rektorja. Balazs pravi, da je temelj filmske industrije malomeščanstvo. Ravno zato je hoditi v kino poučno: če nič drugega, nas vsak film, narejen za mase, uči konformnosti. Saj je lahko popularen le, če se loteva aktualne tesnobne izkušnje množic (kjer bi mogel in moral posredovati historični in dialektični materiali- jo te šele zares izključijo iz svoje sredine na rob. Zdaj šele postane zanje nevzdržna njena drugačnost, izjemnost njene subjektivne eko-nomije. Za razliko od sošolk ne ve, čemu njena kri. Sošolske to sprej mejo normalno, s sovraštvom: ne prenesejo groze, ko je ogrožena nji-hova mitična ženskot, ki jim omo-goča iluzorno ,,pravljičnost" mla-dosti, ki se je ,,spominja" njihova učiteljica. Prav kakor učiteljica in ravnatelj, ki sta osupla nad dejst-vom, da Carrie ,,ne ve", so sošolke zgolj uspešno socializirane. Učite-ljičin pedagoški ideal je seveda utvara enotnega, homogenega razre-da. Ta homogenost je zaradi razred-nih razlik v šolskem razredu nemo-goča, obenem pa je realna homoge-nost, kolikor jo je mogoče doseči, zmerom že dosežena prav z izklju-čitvijo izjem in to zna razred na-vadno opraviti sam (če je ,,pravilno" sestavljen). Da krščanski rek „ . . . in zadnji bodo prvi!" v materiali-stični dialektiki ni prida uporaben je izkusila tudi Carrie, ko je zmagala na svojem prvem plesu. V najbolj nebeškem trenutku se znajde v peklu, oblita s svinjsko krvjo. (Spet ta kri! in še svinjska! Kako svinj-sko!) Biti ,,prvi med enakimi" je pozicija, s katero je prvi na prefrigan način izključen iz množice, ne da bi bil izključen in morebitna vrednost o nerodnosti položaja le-tega še ne odpravi. Pred grozo poduka, da je slavlje-nje prve krvi mit, da, ko se enkrat zamaje, se zamajejo temelji družbe, ki jo pomaga vzdrževati — pred to grozo se film umika v nadomestno kopanje v krvi. Če se zdi smešen celo v prizoru, ko Carriejina krvava roka iz groba poseže v moro, ki tlači njene izključitelje, je vendar še v tem srhljiv. Šele kot mrtva se Carrie ,,zares maščuje" in izjema ravno kot odsotna, izključena zamaje pravil-nost pravila. Toliko kot zelo skromen prispe-vek nikakor ne tako samoupravne-mu utrjevanju proletarskih pozicij Ženskost je krvava >€ARRIE< zem, saj gre za potencialno fronto razrednega boja) in jih predeluje po občem, to je malomeščanskem, kopitu. ,,Vsi se znajdejo v kino z istim občutjem". Kolikor ima film-ska industrija ,,umetnostne" pre-tenzije, si ,,enoznačnosti" ne more več privoščiti, saj je postalo preočit-no, da ,,enoznacnosti" ni. Kritika industriji rada sledi v ,,večplast-nost", ker je slepa za paradoks, da je historično materialistični poduk, se pravi subverzijo pouka, ki se v filmu očitno predvaja, lažje izvleči prav iz ,,drugorazrednih" filmov, naslovljenih. ,,kriniinalke", ,,srhljiv-ke" ipd., kot pa iz zavajajoče ,,mno-goznačnosti" ,,družbenih" ali ,,psi-holoških dram". ,,Carrie" je tak ,,drugorazreden" film, ,,uspešnica", ,,srhljivka", dana na spored v viški dvorani, da si elita prej ogleda npr. ,,domačega Ce-hova" in potem, če ji ostane čas, morda na Vič. Ne bomo pritrjevali temu, da je režiser ,,Carrie", Brian De Palma, res ,,dnigi Hitchcock". Ne zanima nas niti, če je vsaj tretji ali četrti. Niti se ne bomo zmrdovali nad parapsihologijo v filmu, ker je to področje, na katerem je ilustri-rani tednik SZDL bolj domač od nas, kaj šele, da bi odondod vlekli kakšne sklepe v smislu povezave med filmskim in TV sporedom, po-kvarljivostjo blaga, ki se imenuje mladina in pobojem v Gvajani. Tudi to drugim medijem bolj leži. Zanima nas kri - kri Carriejine prve menstruacije. Kot pravi R., je ženska vklenjena v družbo s krvno vezjo. Njena naloga je reprodukcija vrste, njeno delo, materinstvo in gospodinje pa ni priznano za pro-duktivno in je delitev dela znotraj družine prepuščena v glavnem pri-vatni iniciativi. Družbeni položaj žensk v kapitalizmu je obenem ,,nekaj med patriarhalnim suženjst-vom in fevdalno odvisnostjo" in ni čudno, da je ženska vpeljana v svojo družbeno vlogo z mitom in iniciaci-jo. V velemestih ZDA velja prva menstruacija za vstopnico, ki ene od otrok popelje v ženskost. Ženska je ženska, dokler je mlada, mlada pa je, dokler izžareva ženskost, se pravi mladost itn. Za bivšega otroka je kri prve menstruacije praviloma sreča, ker ga pripušča na plese, v družbo drugega spola. Pravilo sreče potrjuje izjema, Carrie. Kriji priteče zadnji v razredu. Dovolj radikalni psihologi bi ta zaostanek pripisali njeni ,,ver-sko blazni" materi, ki ji to pomeni izvirnigreh. Pordečitev odpravi zaostanek, ne odpravi pa Carriejine vloge izklju-čenke, grešnega kozla (ali bolje: žrtvene ovčice), nasprotno - zdaj, ko je ,,na istem" z ostalimi dekleti,, v kulturi. Mi smo skušali nič več kot izkoristiti nasprotnikovo šibko točko - več je naloga filmologije. Poudariti pa je treba, da si samo ka-tedrski marksisti lahko privoščijo luksus, da v spremenjenih zgodovin-skih razmerah v boju z novimi na-sprotniki zmeraj enako (ne)uspešno ponavljajo to ali ono gesto klasikov. Ce z Leninom vemo, da imamo opraviti s konkretno situacijo, ,,o kateri ni Marx zapisal niti besede", se pred nas postavlja naloga, da kul- turi, ki se nam ponuja, ne verjame mo na lepo besedo, marveč smo j< nenehoma prisiljeni materialističm obračati, iskati njeno racionaln< jedro. Zato ne boriio, dragi C, jadi kovali nad kokakojo - sploh pa, j( mar proletarsko stališče piti zgolj L samoupravno vzgojenega sadja iz tisnjeni fructa-juice? - zakličiv; raje bojno geslo: ,,Pijmo kokalolo - in še bol bomo imeli imperializem v želod cu!" Jože VogriiK INTERVJU INTERVJU S PREDSEDNIKOM REPUBLIŠKEGA SVETA ZA VZGOJOIN IZOBRAŽEVANJE TOVARIŠEM EMILOM ROJCEM Usmerjeno izobraževanje 1. vprašanje , V letošnjem letu smo y Tribuni fc večkrat kritično analizirali kon-cept usmerjenega izobraževanja in ob tem zlasti opozorili na to, da »zroke za ,,anarhičnost" vzgoje in izobraževanja, kakršnega imamo idanes (in ga je potrebno ukiniti!) ne jre iskati (zgolj) v vzgojno-izobraže-falnem sistemu ampak v ,,združe-nem delu", v načinu produkcije in odnosih, ki jih poraja naš prehoden način produkcije. Z ustavo in za-!koni začrtana svobodna menjava [dela tudi v tej veji produkcije repro-dukcije sledi zakone blagovne pro-nlukcije, deluje zato po tržnih zako-nitostih - ponudbi in povpraševa-^u, itd. Zato smo mnenja, da pre-obrazbo vzgoje in izobraževanja ni jjnoč izpeljati (tako, da bo v oblasti 'delavskega razredal) ločerio od pre-obrazbe odnosov v ,^druženem ¦flelu", od revolucioniranja obstoje-čega načina produkcije m produk-tcijskih odnosov, se pravi zmage de-llavskega samoupravljanja. Zato tudi fmenimo, da prilagajanje vzgoje in fizobraževanja ,,združenemu delu" f{tu ne gre zgolj za kvantiteto - tj. iitevilo kadrovskih potreb - ampak in predvsem za kvaliteto) ni rešitev, kajti to, ob nespremenjenem načinu jrodukcije in produkcijskih odno-|jov, pomeni cementiranje obstoje-gčih nasprotij. Seveda nismo za to, da se s preobrazbo ,,čaka", ne. Smo za korenito preobrazbo; menimo le, M mora ta seči daleč čez rob vzgoj-'no-izobraževalnega sistema, tj. v »zdniženo delo". S tem, revolucio-niranjem obstoječega načina pro-dukcije in produkcijskih odnosov, bodo odpravljena temeljna nasprot-ja, ki jih ta produkcija/delitev dela poraja in tedaj bo uresničena tudi misel o povezavi dela in izobraže-vanja. iZanima nas: Ali je preobrazba vzgoje in obraževanja v usmerjeno izobraže-inje zgolj prilagajanje vzgoje in obraževanja ,,združeneinu delu" li pa (in na kakšen način) se s pre-biazbo odpravlja nasprotja v združenemu delu", nasprotja, ki so končni instanci tudi nasprotja sgoje in izobraževanja? w Vaši osnovni tezi v tem prvem vprašanju sta brez dvoma jasni in nesporni. Nikakor ne gre pri sedanji reformi zgolj za prilagajanje vzgoje in izobraževanja združenemu delu, temveč za oblikovanje vzgoj-no-izobraževalnega sistema, _ki bo sestavni del samoupravnp organizi-ranega združenega dela. Preko novih družbenoekonom-skih odnosov, samoupravnega plani-ranja izobraževalnih potreb, skupne-ga oblikovanja vzgojno-izobraževal-nih programov in s sporazume-vanjem o ceni vzgojnoizobraževalnih storitev v celotnem združenem delu, gredo temeljne poti sedanje reforme šolskega sistema. Z njimi se v marsi-čem lomijo klasični modeli tega sistema, tradicionalizem njegovih oblik, metod in vsebine, njegova absolutna avtonomnost, nezadovo-ljiva vključenost v razvojne pro-grame združenega dela in zaosta-janje za potrebami celovitega druž-benega razvoja. Dnigače povedano, kolikor bolj bodo delavci v TOZD nosilci samo-upravnega načrtovanja lastnega in širše družbenega razvoja, kolikor "eč bodo razpolagali s celotnim dohodkom, povezovali in usklajevali v krajevni skupnosti svoje delovno-proizvodne s širšimi družbeno-kulturnimi potrebami, kolikor bolj bodo preko interesnega organizi-ranja vplivali na zadovoljevanje osebnih in skupnih družbenih potreb po izobraževanju, kulturi, zdiavstvu ipd., toliko širše se bodo kot delavci v organizacijah združe-nega dela in občani v krajevni skup-nosti uveljavljali kot subjekt pre-osnove vzgoje in izobraževanja. Brez te nove realnosti ni prave reforme. Nič več ni mogoče govoriti o odnosu ,,šola in združeno delo", ampak le o odnosih ,,šola kot zdru-ženo delo". Prav zato tudi izpeljave koncepta reforme od pfedšolske vzgoje do univerze gradimo ,na vseh temeljnih samoupravnih subjektih, to je na TOZD, KS in samoupravnih interesnih skupnostih in na zakonu o zdmženem delu. V nekaterih reši-tvah pa gremo že globlje od samega zakona o združenem delu, zlasti ko gre za oblikovanje skupnih osnov, svobodne menjave dela in preko nje novih družbenoekonomskih odno-sov v združenem delu. Potrebno bo še veliko storiti predvsem za smelejše slovo od stare miselnosti, liberalističnih, tehno-kratsko-pragmatičnih pogledov in navad v vzgojnoizobraževalni praksi ter proračunske logike v načrto-vanju vsebine in oblik vzgoje in izobraževanja. Tu ne bo šlo brez zavzetega angažiranja subjektivnih dejavnikov, v okviru katerih ZSMS nikakor ne bi smela biti na obrobju. Vsa protislovja, ki jih nosi s seboj pfoces samoupravnega konstituira-nja združenega dela, se kažejo tudi na vzgojnoizobraževalnem podro-čju. Razreševati in presegati jih je mogoče učinkovito le s poglablja-njem samoupravnih delegatskih odnosov. Ko gre za preobrazbo naših šol, izstopa kot ključni vzvod tega pro-cesa prav ustrezna vsebinska pove-zanost delegatov uporabnikov z delegatsko bazo v združenem delu. Kjer te ni, ni slutiti pravega po-družbljanja šole. To postaja očitno že pri celodnevni osnovni šoli, kate-re koncepta ni mogoče uresničiti brez zunapjih sodelavcev, pa tudi pri sleherni fakulteti, kjer so delegati uporabnikov povezani z interesi delegatske baze od temeljne delega-cije do enote in posebne izobraže-valne skupnosti, nepogrešljivi dejav-nik upravljanja. Smo v procesu reforme vzgoje in izobraževanja, ki ima svoje izho-dišče v konceptu permanentnega izobraževanja delovnega človeka za njegovo samoupravno družbeno vlogo in proizvodne funkcije. Zato ob izobraževanju za delo in ob delu, postavljamo v ospredje zlasti izobra-ževanje iz dela, ki naj poteka v skla-du z interesi posameznikov, pro-grami razvoja organizacij združenega dela in širšimi ter dolgoročnimi družbenimi razvojnimi potrebami. Le s takšno usmeritvijo reforme smo lahko čvrsteje na poti, ki vodi k ponovni sintezi, k spajanju učenja in dela, znanja in kulture s proizvodno ter drugo dejavnostjo delovnega člo-veka. S tem pa postajata vzgoja in izobraževanje aktiven dejavnik raz-reševanja protislovij v zdniženem delu in nenehnega revolucioniranja njegovih samoupravnih temeljev. b) Kje so, po vašem mnenju, vzroki za to, da se velika večina odloča za ,,neproduktivne" poklice (nepro-duktivne v smislu, da se odločajo za študij družboslovja, se zaposlujejo v državni ali drugi administraciji in upravi; to poudarjamo zaradi tega, ker nedvomno tudi tim. ,,neproduk-tivni" poklici s tem, ko skrbe za re-produkcijo obstoječih odnosov, pri-spevajo k produktivnosti!) in zakaj prihaja do prekvalifikacij v te po-klice? Tudi sam sem mnenja, da je možno zelo malo poklicev kar vna-prej proglašati za neproduktivne, saj če gre za delavoljnega človeka in pravo delo, je v slehernem člove-kovem delu neka ustvarjalnost. Zato tudi kritične ocene vsled neustrezne strukture šolajočih v sedanji izobra-ževalni ekspanziji ne gredo na ta račun. Z njimi y prvi vrsti združeno delo opozarja na to, da se premalo šolajočih odloča za usposabljanje in izpopolnjevanje v poklicih, katerih delovna opravila in naloge služijo razvoju materialnih osnov, v prvi vrsti proizvodni dejavnosti gospo-darstva. K vse pogostejši praksi bega iz proizvodnje v administracijo ter odločanju mladih za zunaj proizvodne poklice prispevajo po mojem zlasti naslednji razlogi: odsotnost in neučinkovitost usmer-janja v izobraževanje, raznolikost v izboljševanju pogojev dela znotraj družbenega dela oziroma zaostajanje v spreminjanju delovnih pogojev v nekaterih posebej zahtevnfli pro-izvodnih procesDi (gradbeništvo, rudarstvo, kemična industrija ipd.) ter zelo pomembno tudi vpliva neuresničeno nagrajevanje po delu, glede na to, da še ne ocenjujemo povsod človeka pp njegovem pri-spevku v delovnem procesu, ampak še po delovnem mestu, po položaju in tudi po formalni diplomi. Nedo-takljivost in stabilnost dohodka v nekaterih službah se najlepše kaže pri delitvi osebnih dohodkov, ki so v raznih upravah, strokovnih službah SIS-ov, v delovnih skupnostih skup-nih služb in še ponekod, praviloma višji kot v proizvodnji za sorodno vrsto del. In tako se v teh družbeno-ekonomskih motivih rojeva neza-držna usmerftev v administrativna opravila preko bitke za spričevala in diplome, namesto da bi se ljuclje odločali za nadaljnje izobraževanje na osnovi lastne notranje potrebe po popolnejšemu obvladovanju del in nalog, ki jih opravljajo v združenem delu. Zato ni toliko problem, da se znaten del mladih odloča za študij družboslovja, atnpak v tem, da mesta za uveljavitev pridobljenih znanj določen del mladih noče najti v sferi proizvodnega dela, ampak zunaj njega in tudi izven jasno opre-deljenih družbenih razvojnih potreb (energetika, prehrana, infrastru-ktura). Res pa je, da se odločno premalo mladih odloča za proizvod-notehnične poklice, tu smo pa že spet pri usmerjanju. To usmerjanje pa začne v smislu razvijanja afinitet ln sposobnosti že v predšolski vzgoji, preko interesnih tehniskih dejavnosti učencev v osnovni šoli in proizvodno-tehnične vzgoje v usmerjenem izobraževanju. Pa tudi štipendijska politika ni še povsem vpeta v vzpodbujanje interesov mladih za proizvodno-tehnične šole in študije. b) Kakšno je, po vašem mnenju, raz-merje med (interesi) in nagnenji ali sposobnostmi? 2. vprašanje V razpravah o preobrazbi vzgoje in izobraževanja v usmerjeno izobra-ževanje je veliko povedanega tudi o usmerjanju v nadaljnje šolanje (z usmerjanjem naj bi se pričelo že v predšolski vzgoji, se nadaljevalo v osnovni šoli in po njej v usmerjenem izobraževanju) v skladu s sposob-nostmi, zmožnostmi in interesi po-sameznika (ter interesom združe-nega dela, kar smo obdelali že v prejšnjem vprašanju.). Ce se strinja-mo v opredelitvi, da je nadarjenost posameznika produkt in posledica družbenih okoliščin (razrednih na-sprotij) v katerih je posameznik od-raščal in odrašča in (naj)manj nekih ,,naravnih in vnaprej danih" spo-sobnosti, nas zanima: a) Kako (oz. Ali) bo usmerjeno izobraževanje element razredne so-cialne politike v smislu zagotavljanja izobraževanja delavskemu razredu, saj vemo, da je od tega v veliki meri odvisno uveljavljanje delavskega samoupravljanja? Ali drugače - v čem je razrednost usmerjenega izo-braževanja? Uvodoma naj pojasnim, da usmerjanje, ki ga kot reformno načelo vgrajujemo v izobraževalni sistem, ne pojmujemo drugače kot proces organizirane družbene skrbi in pomoči v razvoju sposobnosti in nagnjenj sleherne osebnosti, na kate-rikoli stopnji tega razvoja. Pomem-ben smoter tega procesa je pripeljati do čimtesnejše skladnosti med izobraževalnimi interesi in sposob-nostmi posameznikov ter družbe-nimi potrebami in možnostmi pogo-jev, da bo posameznik ustvaijalnost svoje osebnosti lahko uresničeval v družbeno koristnem delu. Pristaši povsem liberalnih pedagoških teorij vidijo tudi v tako koncipiranem usmerjanju in usmerjanem izobraže-vanju grozečo nevarnost nasilja nad otrokom in omejevanja razvojnih možnosti mladih. Nič jjh pa ne moti stanje, ko s spričevalom ali že z diplomo v žepu mlad človek ugoto-vi, da zanj ni ustrezne zaposlitve. Prav ugotavljate. Usmerjeno izobraževanje je razredno vprašanje v spletu samoupravne preosnove naše družbe. Kaže se v odpravljanju dualizma med šolanjem za inte-lektualne in proizvodne poklice, v uvajanju širše kulturne in drtižbeno-ekonomske razgledanosti s tako jmenovano skupno vzgojnoizobraže-valno osnovo v začetku vseh šol usmerjenega izobraževanja in v večji propustnosti na visokošolski študij, za katerega so imeli doslej absol-venti gimnazij največkrat vnaprej-šnjo vizo. Pa ne le to, tudi decentra-lizacija visokošolskega študija, ter praksa dinamične izgradnje dijaških domov po Sloveniji, bodo ob ilstre-zni kadrovski naravnanosti štipendij znatno približali možnost šolanja tistim delavskim strukturam, ki so jim bila doslej šolska vrata še maxsi-kdaj priprta. Predvsem pa bo vse večja uveljavitev izobraževanja iz dela t.j. že zaposlenih pomagala odpravljati posledice ozkih škarij za nadaljnje izobraževanje prav tistih, pri katerih je skladnost pred intere-som in potrebo za izobraževanjem lahko najjasneje izražena. Namenoma sem dal odgovor praktične in ne teoretične narave na to vaše vprašanje o razrednosti izobraževanja. Ta drugi vidik je namreč dovolj jasno opredeljen v posameznih družbenopolitičnih izhodiščih za refofmo obstoječega šolstva v usmerjeno izobraževanje. Ce bi pa govorili o njem, zagotovo ne bi smeli izpustiti dejstva, da šele s to sedanjo reformo, katere subjekt postaja združeno delo, dobivata delovni človek in občan možnost vplivati na samoupravno izobraže-valno politiko, na pogoje, vsebino in odnose v izobraževalni dejavnosti ... in tudi ne to, da študentje prvi-krat in edinstveno v jvetu soustvar-jajo skozi delegatsko upravljanje svoj enakopraven položaj v procesu izobraževanja. Težko je odgovoriti na to vpra-šanje. Iz izkušenj lastnega pedagoš-kega dela na raztičnih ravneh deia med mladimi vem le to, da gre v pogledu razvijanja in usmerjanja (beri socializacije) interesov, na-givjenj in sposobnosti za eno bistve-nih preizkušenj, za temeljni kamen preverjanja ustreznosti teorije in prakse socialistične samoupravne vzgoje. Razvoj prostovoljnih interes-hih dejavnosti, ki je še posebej poudarjen v konceptu celodnevne šole, razvejan in strokovno priprav-ljen proces poklicn^a usmerjanja ter povezovanje učenja z delom, teorije s prakso skozi celotno usmer-jeno izobraževanje, so gotovo nepo-grešljive poti v iskanju odgovorov o človekovi uspešnosti in osebni sreči, ki se v največji meri uresničuje prav v vsakodnevnem ustvarjalnem delu. 3, vprašanje To vprašanje se neposredno na-vezuje na predhodnje. Dokumenti in stališča republiških organov, ki se ukvarjajo s pripravami na preobraz-bo vzgoje in izobraževanja, poudar-jajo, da (citiramo) ,,predšolska vzgo-ja zlasti odpravlja posledice odiašča-nja v različnih socialnih iniculturnih razmerah" (konec citata). V skladu s tem se tudi v konceptu usmerje-nega izobraževanja predšolsko vzgo-jo še naprej razvija, kar je nedvomno potrebno. Res je tudi, da je predšol-ska vzgoja ta, ki med drugimi od-pravlja te posledice, vendar se nam ob tem postavlja vprašanje: a) Ali gre v usmerjenem izobraže-vanju zgolj za odpravljanje posledic odraščanja v različnih kulturnih in socialnih razmerah ali pa (in kako) za odpravljanje različnih socialnih in kulturnih razmer? S celotno sedanjo reformo vzgoje in izobraževanja poskušamo vplivati na preseganje posledic različnih kulturnih in socialnih razmer življe-nja otrok in mladine, hkrati pa tudi odpravljati vzroke in posledice še neobvladovane socialne diferen-ciacije. V ta namen v programih reformne akcije razširjamo nekatere oblike predšolske vzgoje na vse otro-ke v krajevni skupnosti, tudi na tiste, ki niso redno zajeti v vrtce. Večja skrb TOZD za organizi-rano socialistično predšolsko vzgojo bo gotovo vplivala tudi na izbolj-šanje socialnih razmer v družinah, na dvig kulturne socializacijske vloge družine v procesu vzgoje. S približanjem in izravnavo možnosti izobraževanja za delo, ob delu in iz dela mladine ter zaposlenih pa bo, dolgoročno gledano, z ustvarjanjem kvalitetnejše in ustreznejše kvalifi-kacijske struktnre zaposlenih, z vse večjo intelektualizacijo proizvod-nega dela ter višjo produktivnostjo celotnega družbenega dela, mogoče govoriti tudi o odpravljanju razli-čnih socialnih in kulturnih razmer udeležencev v izobraževaniu 4. vprašanje Naj vam na koncu, kot predsed-niku univ6rzitetnega sveta Ijubljan-ske univearze, zastavimo še nekaj vprašanj o univerzi. Izhajamo iz sta-lŽča, da je vzgojno-izobraževalni proces nedeljiv, ker govorimo o in-stitucionalizirani vzgoji in izobraže-vanju, torej od predšolske vzgoje pa do univerze. Vendar pa menimo, da je dejavnost univerze, kot instituci-je, izolirana od dejavnosti fakultet, čeprav poteka na fakultetah isti pro-dukcijski/pedagoški proces! Zanima a) Kako se univerza, univerzitetni svet vključuje v razredni boj v zna-nosti in vzgoji in izobraževanju? Kako se je vključil v razpravo o usmerjenem izobraževanju in kaj ta koncept prinaša univerzi? b) Kako je univerzitetni svet v tem kontekstu zastavil rešitev socialnih problemov in s tem v zvezi posebej problemov v študentskem naselju o katerih je Tribuna v lanskem letu že pisala? c) Zakaj, če se strinjate z našo uvodno oceno, prihaja do praznine med delovanjem univerze in fakulte-tami? Ali lahko to pripišemo neraz-vitim samoupravnim odnosom? IV. vprašanje Za zadnje vprašanje bo žal izgle-da preostalo najmanj časa in prosto-ra. Zato ga z neizpremenjeno izto-čnico predlagam za eno naslednjih poglobljenejših obravnav, ki bi se naj prav tako pojavila na straneh ,,Tribune" in vključila poleg zastop-nikov visokošolskih delavcev in študentov tudi delegate uporab-nikov. Zanimive bi nam bile in štu-dentom najbrž tudi, zlasti njihove refleksije, njihove sodbe o dose-danjem odpiranju univerze navzven, o njenem povezovanju v združeno delo. Kar zadeva mojo lastno oceno, je ta namreč zelo raznolika za posame-zne visokošolske sredine glede njiho-vih reformnih premikov. Vloga uni-verzitetnega sveta v procesu sedanje samoupravne preosnove univerze izpade marsikdaj protislovna. Po eni strani skuša univerzitetni svet izvrše-vati pooblastila, katera so nanj s sporazumom o združitvi v univerzo prenesle njene članice, po drugi strani pa želi biti dejavnik utrjevanja samostojnosti in samo-upiravne odgovornosti posameznih fakultet in akademij. Z zadovolj-stvom opažamo, da univerzitetni organi z vse manj nostalgije sprem-ljajo in podoživljajo z uporabniškimi strukturami združenega dela in postopnega rahljaitja desetletja tra-dicionalne popkovine, ki jih je ve-zala v univerzo. Reforma prinaša članicam uni-verze jasne in zahtevne naloge: usklajevanje študijskih programov s potrebami združenega dela in druž-benega razvoja in njihovo povezo-vanje s programi na predhodnih stopnjah izobraževanja, sodelovanje v usmerjanju vpisa, razvijanje no\^i družbenoekonomskih odnosov v okviru enot in posebnih izobraževal-nih skupnosti, tesnejšo vpetost pro-gramov raziskovalnega dela v peda-goško in razvojno delo, poglabljanje tripartitnega delegatskega odnosa in neposrednega samoupravljanja na visokošolskih temeljnih in delovnih organizacijah, in še mnoge druge. In kje začeti? Pri svetu sleherne visokošolske TOZD in DO je treba najprej priti do kritične analize danega stanja in skupaj z uporabniki pripraviti predloge za nove progra-me, za skrajševanje študija, za nje-govo večjo kvaliteto in učinkoyitost ter tesnejšo povezanost s prakso. Zveza komunistov, ZSMS ter sindi-kalne organizacije bodo gotovo \ nepogrešljiv .subjektivni dejavnik v uveljavljanju takšnega reformnega koncepta, pri čemer bo njihova tesnejša povezanost ¦ z družbeno-političnimi organizacijami občin, v | katerih delujejo posamezne VŠTO in DO še kako potrebna. Sprašujete še o študentskem naselju. Predvsem mislim, da imajo samoupravni organi in družbeno-politične organizacije akademij, fakultet in v okviru univerze na življenjski utrip študentskega naselja premajhen vpliv. ,,Tribuna" je v pre-teklosti tudi posegh v nekatere probleme naselja, samo mislim, da ni posegla na zadosti široki fronti in da je izpustila iz osti kritične ocene prav tisti dejavnik, ki edinole lahko zagotovi v naselju nek samoupravni red, to je normalno življenje in delo študentov — to pa so stanovalci, nji-hovi zbori, sveti in celotna samo-uprava v posameznih blokih. Le-ta ni na zavidljivi višini. Za pojavc anarhije, nedelavnosti, slabega odno-sa do družbene imovine, pogosto tudi kulturnega mrtvila, za slabc povezanost s kiajevno skupnostjo in-občino je treba poiskati zdravilo prav v ustvarjanju pravih samouprav-nih domskih kolektivov, v krepitvi zavestne odgovornosti do študijskflt in ostalih obvez stanovalcev ter v poživitvi delovanja partijske in mla-dinske organizacije v naselju. Delov-ni ljudje Slovenije so se odločili, da v štirih letih izgrade triindvajset novih dijaških in študentskih do mov. In reči moramo, da doslednc izpolnjujejo svojo obvezo iz družbe-nega dogovora o tem. To zavezuje v marsičem tudi mlade. In na koncu pozdravljam pobudo ,,Tribune" za ta razgovor, ki ne bo v ničemer senzacionalen. Daje pa. zahvaljujoč vašim dobro odmerje nim vprašanjera, vsaj debii presek sedanjega trenutka refonne vzgoje in izobraževanja pri nas. M IKARAGVA : . «.O ¦ti"'QA „ , , , , „« iih m Sedmega decembra ob 20. vri je Tribuna, Forum in obštu-dijska dejavnost v ŠN organi-zirala skupno akcijo, ki je nosila naslov ŽELEZO V OGNJU -POZIV KOVAČEM. To je bil solidarnostni večer z ljudstvom Nikaragve, na katerem so nasto-pali Partizanski pevski zbor, Drago Mlinarec, Študentje AGRFTV z nekaj recitali in Haime Ramirez, čilenec, begu-nec, ki je izvedel nekaj revolu-cdonarnih latinskoameriških pesmi različnih avtorjev. Akcija je bila solidamostna. Celoten prihodek bo naka-zan v pomoč ljudstvu Nikara-gve, dežele, kjer fašistična diktatura velekapitalske ma-rionete bije boj za eksploaia-cijo, za še in še in kjer eksplo atiiane množice pod vodstvom sandinistične fronte, njenega proletarskega jedra odpira na-sprotno fronto. Akcija je uspela. Velika dvo-iana študentskega naselja je bila polna. Na koncu naj vas opozcn rimo, da je to že druga akcija, ki jo Tribuna organizira v soli-darnost latinskoameriških ljud-stev. uredništvo NIKAR AGVA P ISMO UREDNfŠTVU/ Pozdravf/eni tovarišil Oglašava se vam zaradi članka Tomaža Gorenca o ,,klubu Studen-tov obalnih občin - Izola, Kopar, Piran"lU v vaši zadnii številki Tribu-ne z dne 11. 12. 1978. Tovariš Go-rsnc Je namreč v tem članku kriti-zhal delovanje in organiziranost KŠOO, o katerem pa, sodeč po nje-govam pisanju, ne ve kaj dosti ati še bolfe, ničflf Prvič. TovgriŠ Gorenc omenja klub obalnih študentov mest Kopra, Izole, Kopra in Pirana — Club degli Studenti del litorale. Že iz samega naziva kluba /e razvidno, da so v klubu združeni študenti obatnih občin in ne samo mast, tov. Got*nc?J______ Drugič. Tovariš Gorenc se spra-šuje o neaktivnosti k/uba v študent-skem prostoru. Naj ga potolaživa, klub je za razmere v katerih deluja (pomanjkanje finančnih sredstev, brez kfubskega prostora, aktivnost pešč/ce študentov, neaktivnost veli-ke množice, neaktivnost komunistov.. ) dokaj aktiven. V ,,sloven$kem študentskem prostoru" pa je dokaj aktiven, prisoten /e ravno toliko kot ostali Študentski klubi (informativni dan za srednje-Šo/ce, smučarski tečai, okrogle mize, kulturni programi, spoznavni večer, brucovanje, športna srečanja, k/ubsko gtasilo.. J Tretjič. Tovariš Gorenc kritizira organiziranost študentov po me-stihl? Po občinah, tovariSl To je velika razlika. Klub se po novem organizlra po občinah. Do te reorga-nizacije pa so nas privedli naslednji vzroki: — potreba študentov po medse-bojnem boljšem poznavanju, kar je bilo v sedanji obliki nemogoče, — premajhna aktivnost Piran-čanov in tzolanovpo občinah, — interes le teh študentov po organiziranosti po občinah, —pre-tnajhna povezanost z matiČnimi občinami, — nov način organiziranosti obal-nih OPO in s tem nov način financi-ranja; Cetrtič. TovariS Gorenc obrav-nava novo organiziranost študentov kot dvorezen meč - te dvoreznosti pa ne utemeljuje, ampak opozarja na enoten gospodarsko-politični ustro/ obale, pri tem pa pozablja na sežansko področje, ki je tudi pove-zano z obalo. (obalno kraška regija). Petič. Tovariša Gorenca zelo skrbi za akcijsko enotnost obalnih Studentov. Naj ga kar takoj pomi-riita, da ia, epotnpsti'tudi,do sedaj ni bih, ker so bili aktivni le koprski študentje. Po tej novi organizira-nosti pa bodo aktivni tudi študentje obeh ostalih občin. Za usklajevanje enotnih akcij pa bo skrbelo koordi-nacijsko telo sestavljeno iz predsed-stva vseh treh klubov in bo to še kako ,,kolektivno predsedstvo". Šestič. Tovariš Gorenc, priprava na novo organiziranost klubov obal-nih občin se ne vleče kot nekakšna Jara kača", ampak je nova stvar-nost, ki bo potrjena na ustanovnih skupščinah treh klubov 19. in 20. decembra tega leta. Stroški za orga-niziranost niso samo denarni ampak tudi dobra volja dosedanjih aktivnih študentov in njihovih pristašev. Sedmič. Tovariš Gorenc se v svofem čtanku zelo boji za konkret-no delo kluba probfem štipendij študentov drugega letnika medicin-ske fakultete. TovariSi, bodite mirni, problem se vseeno rešuje kljub pri-pravam na novo organiziranost. Če pa gre reševanje tega probtema pre-počasi, pa tega niso krivi študanti, ki aktivno delajo v klubu, ampak so tega krivi ,,zaskrbljeni tovariSi Gorenci" ki s svo/o ogromno revolu-cionarnostjo, kritičnostjo, dvigo-vanjem glasu ter udarjanjem po mizi (porkamadonanjem, jebentan/em) ničesar ne stori/o. Kvečjemu širijo dezinformacijo. Tovariš Gorenc, klub ni neka imagfnarna organizacija, klub Stu-dentov obalnih občin, so konkretni Ijudje, to je nekaj akth/nih študen-tov proti tisočglavi brezciljni, ne-aktivni in nezadovoljni množici obalnih lenob, da o aktivnosti komunistov sploh ne govorimo, kajti so t,avantgarda" in jim delo v klubu nipotrebno! Tovariš Gorenc, vabiva te na se-stanek ktuba, kije vsak torek ob 18. uri v kleti četrtega bloka ŠN, kjer se boš tahko seznanil z aktivnostjo kluba, da ne bo pri vašem vzponu prišlo do nadaljnjih dezinformacij. Kot člana kluba študentov obal-nih občin, obljubljava, da bova za eno prihodnjih številk napisala pre-gfed dela in namen kluba, ter pro-gram dela v bodočih obalnih klubih. ČEHLeo ' ' ' ' PREGELJ Žarko PREDSTAVUAMO VAM: Klub ,,VeH Jože" V teh dneh smo zaviU v četrti blok ŠN, da bi pogledali kaj in kako dela kfub Veli Jože. Atmosfera je bila domača. V prvem prostoru se je prjpravfjaia za nastop skupina Trio-kvartet. Dvajset ljudi je spremVjato njihove prtprave. V drugem prostoru je skupina študentov igrala briškolo in trešet. Nekateri so ,,kibicirali", drugi pa so $e pogovarjali. Atmosfe-ra kot ustvarjena za intervju. Poiska-li smo predsednika kluba Milana Milovanoviča. Preberite kako je bilo. TRIBUNA: Miian, predstavi nam klub Istranov! Klub studenata istrsko goransko primorske regije ,,Veli JoŽe" oku-plja oko 400 studenata iz opčina Istre, Hrvatskog primoria i gorskog Kotara, koji studiraju ovdje na fa-kultetima u Ljubljani. TftlBUNA: Kaj je osnovni cilj zbiranja oziroma zakaj klub obsta-ia? Klub istarskih studenata postoji uglavnom zbog toga da okupija č(a-nove kiuba iz te regije, i to zato da bi tim članovima i ovdje u Ljubijani, pružio odredjeni ugodjaj, os/ečaj pripadnosti toj regiji, i da bi potpo-mogao vračanje tih članova u regiju nakon završetka studija. TRIBUNA: Ko si prej omenil. da daje klub članom določeno ugodje, si mislil na to, da klub daje članom občutek ,,domačega kraja"? Kaiiko sam ja shvatio, sama bit Kluba nije u tome da služi održa-vanju nacionalnog identiteta, nego da omoguči članovima da se upo-znaju sa drugim Ijudima iz regije, prvenstveno zbog toga da b« mogli rješiti zajednički neke probieme, specifične probleme, koje mi imamo ovdje u Ljubijani, kao 5to je recimo jezik, drugačija sredina, pa i menta-liteta. Isto tako da pokuša zadržati članove vezane za onaj kraj odakle su došli, jer ipak u njihovo školo-vanje je uloženo 12 godina. Na njih se računa da če da se vrate posiije završenog školovanja, da pomognu onu privredu dole, i mislim da se sa pravom na njih računa u matičnim opčinama. TRJBUNA; Katere so kfubske aktivnosti? Unutar kluba mogli bi podjeliti aktivnosti u tri grupe; sportske akti-vnosti ko\\ma rukovodi sportska komtsija, zatim kulturne akfivnosti kojima rukovodi komisija za kultu-ru, i društvene i političke aktivnosti. Što se tiče sportskih aktivnosti, tu imamo organiziranu rekreaciju u SN dva puta tjedno, zatim sudjelu-jemo sa našim ekipama na raznim turnirima koji se priredjuju u SN i nastojimo pružiti članovima da se /fproluftaju". Po mojem mišljenju do sada nismo u potpunosti uspjeli, jer recimo što se tiče sudjelovania na turnjrima, to /e večinom desetak Clanova. Nije masovno kako bi ml htjeti. TRIBUNA: Omenil si tudi tisto tretjo komisijo. Da, aktivnosti družtvenog i poli-tičkog značaja. Tu bi u prvom redu ubrojio saradnju sa matičnim opči-nama, sa opčinama naše regije i to sa konferencijama omtadine u mati-briim opčinama naSe reqi\e i to sa konferencijama omladine u mati-čnim opčinama, zatim sa SlZ-ovima za standard učenika i studenata, sa SlZ-ovima za zapoštjavanje u opči-nama, saradnja da tako kažem o za-jedniČkim probtemima, kao Sto je pitanje kadrova, obavještavanje učenika srednjih škola o tome kakve su mogučnosti studiranja u Ljublja-nt. TRIBUNA: Če se ne motim, je bii tani v klubu ustanovljen aktiv 2K. Osnovan je prije tri godine. Na žalost okuplja oko 50-tak č-lanova. na papiru, ali ta\ aktiv do danas n\je orivio onako kako bi trebato, dijelom što nema napravljen plan rada, no to ]e manja krivica, večim dijelom što članove rad u Aktivu ne zartima. Aktiv nema nikakve moguč-nosti da te čianovedisciplinski goni tti da ih prisili da na neki način sura-djuju u tom aktivu. TB^BUNA: Lani se je v aktivu začefa akcija — serija predavanj na teme, ki b» zanimale člane ZK in ostale člane kluba. Kolikor vemo, se je delo začelo, aktivnost pa je na koncu usahnila. Je to spet zaradi nezanimanja? — čini mi se da je upravo tako. Takve stvari smo pokretali i pred-prošie godine i uspijeli smo ,,isfu-rati" trj predavanja, ali nas je bilo na svakom predavanju strah hoče (i doči Ijudi, koliko če ih doči. Strah je bio opravdan, jer je dolazilo jako malo Ijudi. Možda zato jer nisu vodjena predavanja na pravi način. Zato smo prošle godine pokušali organiziratt vrstu razgovora, jednu vrstu ..okruglog stola", oa različite teme. Prvj put je nekako uspijelo kako—tako, drugi put je totalno ..kiksnuJo". PokuSati čemo i ove godine, mada ne vjerujem da če ovogodišnja generacija popraviti ,,prosjek". Problem je i taj što se od nas tražj iz opčinskih konferencija omladine da radimo na društveno političkom osposobljavanju i izgrad-njivanju kadrova, i Klub koji bi tre-bao imati takav profil rada i aktiv-nosti, no misfim da oni nisu upozna-ti na kakve poteškoče nailazimo na jedno jako, jako veliko nerazumi-jevanje kod članova. Kada se radi o nekim zabavama. Članovi %u uvjek ovdje, a kada se radi o nečem ozbilj-nf/em onda ih nema. TRIBUNA: Klub je eden redkih, ki redno prirejajo zabave. Povej nam nekaj o tem! — Prije par godina, još od osni-vanja, k)ub }e organizlrao zabave svakih par mjeseci, i te zabave su imale za osnovni cilj da okupe čla-nove. Prošie godine, klub je ušao u novu fazu u organiziranju tih za-bava, pa i kulturnih aktivnosti u cijelini, što s« tiče zabava, prije je sve to bilo spontano, a prošle godine je u Kiubu osnovana dramska grupa, scenska grupa LARNFARI, koja j« tzvela 2 recitala, a početkom ove godine je osnovana kabaretska grupa TR{O KVARTET, koja svako tcrfiko priprema svoje zabave koje su obično parodije na neke ozbiijnije priredbe kao Sto su Festival EURO« VIZIJE-ISTRAVIZIJA 78, zatim kao §to sada imaju parodiju na NEDELJNO POPODNE - SRUE-DOM UVEČE i tako. Pozitivna stra-na tog TRIA KVARTETA je u tome Sto je uspio ono što predsjedništvo nije uspjelo godinarrta svog rada, a to ie okupiti 1'iude bez prisife, bez ikakvih moljakanja. Šteta što imamo tako malu prostoriju, kad oni nastu-paju, jer dosta Ijudi ostane vani. TRfBUNA: Osrtale klubske teža-ve? Klub se susreče sa teškočom oč osnivanja Kluba, a to je novac. Pro-blem je u načinu f inanciranja Kluba, jer odgovorni Ijudi u matičnim opči-nama traže od nas plan rada i aktiv-nosti, 3 mi nematno nigdje zagaran-tirano da čemo dobiti novac, tako da mi p(aniramo, ali smo ovisni od toga kako dobijemo pare tako i organiziramo nežto. Ako nema para — stoiimo. To je jedan jako veliki probtem, koji smo pokušali rješiti samoupravnim sporazumima i sve čine ne, ali do sada to ni/e uspielo. TRIBUNA: Ena gtavnih ovir je torej nerazumevanje Ijudi v mati-čnih občinah, delajo timsko. 3. Velikanski stroji (,,tovame" znanosti) Obravnavaii bomo trj glavne veje ,,znanosti na veliko" — vojno industrijo, fiziko visokih energij in raz\skovan\e vesoJja z vesoljskimi fadjami. Vefja pa povedati to, da je tudi v drugih vejah znanosti čutiti prizadevanje za ,,zdru-ievanje dela in sredstev" — torej, da gre za neki splošen pojav. - ZAKAJ SE ZNANOST ,,NA VELIKO" POJAVUA RAVNO SEDAJ. KLJUB TEMU DA JE INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA NA DRUGIH PODROČJIH ZGRADILA OGROMNE TOVARNE ŽE PRED 200 LETI? 1. Logika razvoja znanosti (fizike), ki je prišla do stopnje, ko raziskoval-nega dela ne more več opravljati posameznik: a) Ker nima toliko denarja, da bi si lahko kupit drage stroje — tudi nekdanje financiranje ekscentrikov tega ne zmore (tako je npr. belgijski milijonar in amaterski ..znanstvenik" Ernest Solvay leta 1911 sklenil organizirati v Brusselesu konferenco 21 vodilnih fizikov tistega časa ("tdejo mu ]e daJ VVaJter Nemst, pozneiši )zde\ova\ec kemičnih strupov — o Čemer bomo še slišali). Med njimi so bili Finstein, Planck, Lorentz . .. To, da njegov ..referat" ni bil sprejet s posebnim navdu-fenjem, Soivaya ni potrlo, tako da so sestajanja fizikov na solvayski konfe-renci v Brusselsu vsake tri leta postala tradicija). Nujno je namreč, da znanost f inancira država, saj je prišla do take stop-nje, ko so za njen razvoj potrebni podatki iz ogromnih tn dragih aparatov. (glej 3.) b) Ker je znanost taka, da je nujna hitra izmenjava informacij. Že projekt Manhattan MMHChus«H> Inatllula of T*crtrtolo0y. it eneaffed ifl rese»'ch antj dtvAlppmenf iri ¦dvanctd •l*cuonlca. wlth amphasis on applicitioni lo national de(«n«« tmt •pao« »*plor*tton. Tht pro«rain or resesrch ext«nds frotn hHMtemvnial InvMtlgatlon« in *«l«cled areas. Ihrog^h lechnolovv rfavatopiMnt of complax ty«tafna. At 4n agual oppoftumtv/afflnnaiiv« aotlon am&loraf. wa ara acttvalv avaklng mlnontv «nd tmKtn «pplic« Radar 8i*t*na Air Irtlttc COfrtfOf Spaca ComiTiiinicationt SolM »!«• Ornicat Dlgltal Ufnal ProcaMin« Opllc« R*-«il>y PtlflMa ComDum »|t>wn» R RAZVOJ ,,ZNANOST1 NA VELIKO' I. Razvoj timskega dela — Na nem$kih unfverzah prejšnjega stoJetja je imel vsak profesor skupino asistentov, ki so mu pomagali pri raziskovalnem de»u. Asistentsko mesto ni bi(o redno plačano, profesorja pa je njegova plača leta 1900 uvrščala med 1 % najbogatejših v Prusiji. Povprečni asistent pa je dosegei profesorsko in«to pri ftiridesetih letih. Nasfednja stopnja je Cavendishcv Jaboratorij (Wimbr»dge), kjer se je delalo pri J.J. Tbomsonu (Nobelova nagrada leta 906) jn od 1919 napraj pri Rutherfordu (NobeJova nagrada leta 1908) Med leti 1900-10 je v Cavendishu deialo 30-31 Ijudi. Tudi v zgodnjih dvajse-tih letih je tu delalo dovolj majhno število l/udi, da je gospa Rutherford lahko vsem postregla s popoldanskim čajem v knjižnici. V šestdesetih letih pa sestavlja v berke}eyskem radiadiskem (aboratoriju (ZOA) skupino Luisa ^lvareza 204 Ijudi (gre za istega Alvareza, ki je bil član ..znanstvene" ekspe-mctje poslane nad Hirošimo tik po eksploziji bombe, da so tahko na licu mesta prevenli svoje račune glede števila mrtvih japonskih otrok- Nobelovo nagrado je dobil leta 1968. Pri stanfordskem tinearnem pospeševalniku (SLAC, ZDA) pa ie leta 1972 oelaJo 1300 Ijudu V CERN-u pa je bilo po §t«t>u pr«biwaVsttva 13.12.1977; — 71 ,,š*fov", ki se rekrutiraio iz vrst najbolj uspeSnih znanstvenikov — 87 teoretičnih Uzikov — 1921 eksperimentalcev — 2069 Ijudi, ki skrbijo za zdravje strojev ~ 575 tistib, ki jih skrbi vzdrževanje zgradb — 489 birokratov m zdtavstvenega osebja Fermilab IBatavia, ZDA), \e mesto z 1350 prebivaici, med njimi je 140 fizikov (podatki o tamkajšnjih pospeševainikjh so na str. 11). Vsota denarja, ki ga }e zapravil povprečni zaposleni, pa se je takoJe gibala: Cavendish (1900J - 747 doJarjev SLAC V72)) - 19231 dolarjev CERN {'11) - 51804 dolarjev Fermilab ('77) - 37778 dolarjev Razvoj timskega ctela lahko zasledujemo tudi po Stevilu podpisov pod članki. V Rutherfordovih iasih se je že vodja laboratorija podpisoval pod članek kot kt>avtor, kar je bit znak spo§tovanja avtoritete. Leta 1964 pa ima članek, ki svetu oznanja odkritje omega minus detca v brookhavenskih laboratorijih 33 podpisnikov. )), Družbeno financiranje «n naraščanje tovarn znanosti — Ogromne vsote denarja, ki se zaprav))a\o za znanost, pravzaprav niso novost. Leta 1576 je danski kralj začel zidati svojemu astronomu Tycho Bracheju (1546—1601) ogromen in drag observatorij. Za svoja opazovanja je Tycho (drugače priden mož, čeprav hud prepirljivec, zaradi česar je izgubi) nos v nekem dvoboju) uporabJjal tudi do 2 m velike kroge razdeijene na stopinje. Imel je cel štab računarjev in asistentov, med njimi tudi Johanna Keplerja, ki je pozneje na osnovi zapiskov svojega učitelja izdela) znane zakone. V začetku 18. stol. je Maharajah Jai Singh (Indija) daJ zgraditi ogromen observatorij visok 30 m. Wi))iam Herschel (1738-4822, prvi je opazil ptanet Uran) je da) zgraditi teleskop s premerom 1,47 m. Leta 1845 zgradi na irskem Earl of Rosse (1800-1867) reflektorajoči teieskop s širino 1,8m za 3x1 O^ funtov (moderni Nevvtonov teleskoop v AngJiji ni veiiko večji, meri 2,5 m). Vendar pa je ta raziskovalec izjema. Ob veliki lakoti — ko je plesen unlčila ves krompir na Irskem in povzročila množično lakoto in preseljevanje v Ameriko (1845-48) — je opustil svoja raziskovanja in pomagal, kolikor je mogel, iačnim rojakom. 1, KEM)JSKA VOJNA Potem pa je prišfa '. evropska državljanska vojna, pravi obrat v odnosu znanstvenikov do vojne. Če je Arhimed z svojimi domislicami kljuboval Rimljanom,~ki so oblegali Sirakuze (212. p. n. St.), je bila to prej izjema kot pravilo. Sedaj pa se je začel veliki pohod krvi željnih znanstvenikov, ki je privedel do tega, da se danes najmanj poJovica znanstvenikov ukvarja izključ-no s tem, kako bi najhitreje in na/cene/e pobili drug drugega. II. evropska vojna se imenuje vojna fizikov — malo manj upravičeno pa laftko l. vojno imenujemo vojno kemikov. Ideja strupenega plina kot oroija se pojavi 1855 pod Sevastopol}em, kjer so velike evropske sile skušale ustaviti ruski prodor do Bosporja. A ideja se je v prejšnjem stoletju zdela še pregrozna, zato velike sile 1899 v Haagu posta-vijo kemijsko ovožje izven zakonov. Leta 1914 Francozi eksperimentirajo s solzilcem, nemški kemiki pa podarijo svojim kolegom z one strani rovov šrapnel z živčnim plinom. Veliki met pa se zgodi 1915 blizu Vpresa. 2 uri pred sončnim zahodom lepega spomladanskega dne so dobili Francozi v dar 500 cilindrov. 168 ton krorina, ki je takrat napolntt francoska pljuča, je zahtevalo 15 tisoč žrtev. KmaJu za tem pa so se pojavile plinske maske, ki so preprečile kemikom, da bi dobili vojno. Kdo so Ijudje, ki so se spomnil« teh grozovttosti? Manijaki na nemški strani seveda niso prekašali svojib francoskih kolegov, le bolj razvito kemi-čno industrijo so imeli za seboj. Vodji projektov sta bila Fritz Haber (Nobelova nagrada leta 1918) in W. INJerlst (Nobelova nagrada leta 1920). Ponosna sta bila na svoje delo in sta z druge strani frontenavdušeno opazo-vala zvijajoče se Francoze, k'i so se ..veselili" njunega plinastega ,,darila". Njune uspehe pa je ovnogočilo sodelovanje Otta Hahna (Mobelova nagrada leta 1944), Jamesa Francka (Nlobelova nagrada leta 1925) »n Gustava Hertza (Nobeiova nagrada (eta 1925). Haber je kot žid umrl 1934 v izgnanstvu v Švici. Junak na angleški strani )e bil C.A. Lovatt Evans (1884—1968) leta 1916 si je izmislil ,,mustard gas", ki deluje skozi kožo, tako da zanj ni prave maske. Angie§ka armada je orožje zavrnila kot nečloveško. 15 mesecev pozneje pa so Nernci p(in uporabili na veliko jezo cgoljufanega Evansa. Kemiki so med to vojno odkrili 3000 toksičnih substanc, med katerimi iim jih je bUo 12 posebno všeč. 125.000 ton strupa so razpršiti v veliko veseJje 400.000 poškodovanih. V zadnjem tetu vojne so se posebno izkazali. — Vsak tretji onesposobfjeni iz tistega časa je njihov dolžnik. Čeprav so znanstveniki po vojnt večkrat poudarjali prednosti kemičnega orožja, ki da večkrat ne ubije, temveč ,,samo" onesposobi, so nesramni protiznanstveni elementi I. 1925 v Ženev* to orožje zopet postavill izven zakona. Kljub temu so si vrli nemški kemiki v tridesetih letih izmislili veliko ,,finih" živčnih plinov. Lahko si zamlsUmo njihovo razočaranje, ko se potem v 2. svetovni vojni nobena stran ni rnogla odJočiti, da bi prva začeia zastru-pfjevanje. Zato pa so nadobudni kemiki zopet dobili zadoščenje v ameriško —vietnamski vojni.l Rutherford, W. H. Bragg (Mobelova nagrada Jeta 1915) in P. LANGEVIN so se z svojimi načrti za detekcijo sovražnih podmornic ob J.P. Thompsonu in drugih, ki so skrbeli za izboljževanje tetal, močno trudili prepričati oblastnjke o pvednosti morilske fizike pred morilsko kemijo. A njihov čas še nj prišel. Vojne zasluge so odprle znanstvenikom državne blagajne. Prehod zna-nosti v znanost na veliko je to že odločno zahteval. RAZVOJ POSPEŠEVALNIKOV DO DRUGE VOJNE Zgodovina ,,atom smashers" (razbijanja atomov), kar je danes preraslo v ogromne pospefevatnike, se začne najbrž leta 1897, ko J.J. Thompsom pri-piše katodn/m žarkom lastnost atomskih delcev in se tako kot prvi zave, da razbija atome. Leta 1919 ob/avi njegov učenec Rutherford rezultate razbi-janja atomov z alfa delci. •stega leta si poznejši sodeJavec C.P. Flis ogleda njegov laboratorij. Zelo ga presenetl, da je možno napravo, ki je prizadela atomom toliko hudega, držati v rokah. lzdela) pa /o je /aboratori/skt tehnik za nekaj funtov (nekaj 100.000 st.din). Potem pa se je začelo. Če je i. 1921 Cavendish staf Anghjo 1000 funtov (6x10'st. din) je že I. 1932 cena skočila na 16.200 funtov (približno stara milijarda). PospeševaJniki so rasli kakorgobe po dežju: Leta 1932 J. Cockcroft in 6. T. S. Waton (Nobeiovo nagrado si delita leta 1951) zgradita v Cavendisbu prvi pospeševalnik za visoko energijske delce (rmac). Stal je 100 funtov, njegovi izolatorji, ki so varovali okolico pred 100 tisod volti, pa so zajemali dobršen del sobe. Leta 1939 pa zbere vpUvni E.O. Lavvrence 2 milijona dolarjev zagradnjo 4,7 m širokega Sinho-cikiotrona, vendar ga pregovorijo, da denar porabi za Jočevanje 235 U, ki je nekaj let pozneje tako razveselH Japonce. 2. EVROPSKA VOJNA a) ATOMSKA BOMBA Toda niso pospeševalniki tisti, ki bodo prinesli ,,s)avo" fizikom. Ko je I. 1934 Fermi z nevtronskimi izstrelki povzročil radioaktivnost urana, je bi( prepričan, da je ustvaril transuranske elemente. Kljub opore-kanju nekaterih — m»xi njimi sta bila tudi zakonca Curie—Joliot (Nobelova nagrada leta 1935, drugače ena redkih komunistov v tej druščini) — je to mnenje ostalo do <. 1938. Otto Habn, ki so mu maJo pred tem izgnali dolgoletno sodelavko pri raziskovanju ..transuranov" Lizo Meitner (bila je namreč žjdfnja), nenadoma ugotovi, da gre pravzaprav za razcep jedra. MedJi poskusi ftzlkov, da bi skr»fi rojevajočo bombo, so kmalu prerasli v mrzlico željno krvi. Pot so odprli I. 1939 trije madžarski emigrant« - Sczi-lard, Teller in VVigner z intevenctjo pri predsedniku Roosveltu (Einstemovo pismo). Sama izdetava bombe pa se začne \. 1943 v Los Aiamosu, Nevw Meksiko. 5x10^ Ijudi je tu skupa/ z 2 x ?09 dolarjev v 2 fetih zgradilo bombo in z njo ubilo 10^ Japoncev. Tega masovnega umora so se udeležili vsi fizfki, ki so b\\\ tedaj pri močeh: Oppeaheimer, Fermi (Nobelova nagrada Jeta 1938). E. O. Lavvrence (Nobelova nagrada leta 1931), Janes Franck, Hans Bethe (Nobelova nagrada leta 1967), Feymnan (Nobelova nagrada leta 1965), George Gamovv, Neiels Bohr (Nobelova nagrada leta 1922), A. H. Compton (Nobelova nagrada leta 1927), matematik von Neuman, Viktor VVeiskopf (direktor CERN-a v letih 1960-65) . . . Na Hittevjevi stTani, ki je bita v tej tekmi premagana, pa so sodelovali W. Heisenberg (Nobelova nagrada leta 1932), C. von VVeizacher, W. Gerlach, Geiger. . . Značilno za ti dve bandi je bt'¦ • ¦ t ¦ • - Ali p» Fermijnva tzjava ob ekspkniji bombe: ,,Pustit« me pri miru * svojimt očitki vesti, to je vendar tako tepa fizikaf' b) DRUGI USPEHt To, česar ni zmogel Heisenberg, pa je do neke mere nadoknadila skupins VVernerja von Brauna, ki je Hitlerju skonstruirala V-2, mojstrovlno, ki sb jc večkrat velikodušno poslaJi čez morje Angležem. Ta rsketa je imela zelc zapleteno zgradbo — 3 x 104 delov, med katerimi jebila seveda najvažneji-tona eksploziva amatola. Gibala se je s trikratno hitrostjo zvoka, dosegta p< je višino 400 km, kar pomeni, da se je gibala že izven atmosfere. Po vojni sc von Brauna takoj zagrabili Američani (sprememfoo družfoenega reda ie opazi ni), kjer je nadaljeval s konstrukcijami raket. Najprej je detal pri interkonti nentalnih balističnih izstrelkih, vendar so ti na 8.000 kmddgipoti zgre&l za cei odstotek. Zato jim ni pomagai niti von Neumanov račun, da bi razcej. — zlitje — razcep jedrske bombe pri tem izstreiku !• omogočit zadetek ; svojo okužbo 800 km2. Nato je von Braun začel delovatt pri NASA, kjer je I. 1961 konstruira raketo ,,Redstone" za lansiranje Merkuryjev. Ta raketa je bila pravzapra\ večji brat V-2. Tudi gorivo je bilo isto — alkohol in tekoči zrak. Von Braunovi dosežki pri osvajanju June nam kažejo fe en prtmer mno žičnega morilca, ki ga imajo preživeli za heroja. Kratek čas po bombandiranju Japonske se je zdelo, da bodo očitki vest f izikom le preprečili nadaljnje izdelovanje orožja. A grožnja z izgubo karier« in žvenketanje dolarjev jih je zopet zbralo v Los Alamosu pod zastavo smrti V letih 1951—52 srno izdelali H — bombo in zapravili 5 x 10 ^ clolarjev Heroj je bil to pot von Neuman, k» je skonstruirat računalnik MANIAC, ,• katerim so veseli fiziki delili mrliče z nevtroni in jih mnoiiU s paniko obupa nih mater. Zelo pa se je trudii tudi znani fizik Edvard Teller, ki pa se mu še do dane; na žalost ni posrečilo na Ijudeh preizkusiti nit» ene H-bombe. POSLEDICE VOJNE Logični naslednik uspehov razcepa in ztitja jedra in tudi področje de)o vanja kreatorjev teh uspehov je postaia fizika še višjih energij, fizika elemen tarnih delcev. Država navdušeno financira te raziskave pričakujoč novih nevtronskih, nevtrinskih kvarkčnih ali kakršnih si bodt bomb. Ta logike predstavlja glavni vzrok temu, da je ravno fizika visokih energij postala pro totip big science, ne pa npr. fizika plazme ali metereoiogjja. Ko danes vojni potenciali ,,znanosti na veliko" postajajo dvomijivi, paj( čedalje očitnejši njen ekonomski pomen. Veliki kapitalisti mastno služijo ko gradijo ogromne kvazi znanstvene tovarne. Kaj pa pravzaprav proizvajajo te tovarne? Informacije. SLAC (Stanford ZDA), ki ima 1300 uslužbencev, proizvede letno 5.000 člankov. 10 % U gore papirja se sploh še kdaj citira. Edina smer razvoja te znanosti je čedalje večja potrošnja denarja. Zadnji CERN-ov pospeševaliiik, ki je 1.1976 dosegei 400 GeV, je stal že 7 x 1008 dokrjev, kar sta dobri 2/15 JUGOSLOVANSKEGA BUDETA. (Jugoslavija je bila članica te oiganizacijc do 1.1961, nato pa je iz finančnih vzrokov prešla na opazovalno vlogo). Potrošnja NASA presega 5 x 10y dolarjev letno. Vojni industriji pa se je svojimi 240 x 10^ dolarjev letno (kar je 6 % svetovnega dohodka) že posre čilo ustvariti dovolj ,,darilc" za večkratno uničevanje vsega živega. Zato $< vsa ,,znanost na veliko" danes trudi dokazati svojim finančnikom, da n sama sebi namen. Fabrika smrti Los Alamos danes s svojim 800 Me\ tinacom zdravi med drugim tudi rak pri kravah. NEVTRONSKA BOMBA Med tem pa amerjški f»2»k» pnpravVjaio novo ,,dari. GJede na to, da im< povprečna bomba presek 150 km, nam vsem preti 70 x uničenje). Njihovi aduti so predvsem v majhnosti te bombe — govori se o enokilo tonski bombi, kar bi predstavljalo le 1/20 hiroširnske (seveda s stopnjevanin efektom žarčenja). Ta bomba bi tako lahko služila za omejeno jedrsko vojm — nad vsesplošno so ti nori morilci že obupali. Gre torej za poizkus, da se odpravi razliko med klasičnim in jedrskir orožjem, ki je do sedaj preprečevala uporabo jedrskega orožja in njegov reprodukcijo. Tako je bilo onemogočeno pošteno delo fizikom. KLASIČNI EKSPLOZIVI Morilci — fiziki in kemiki — pa tudi na vse načine izboljšujejo lastnost klasjčnih eksplozivov. Že vll. evropski državljanski vojni so Angleži delati pri tako imenovanen eksplozivu kurivo — zrak (FAE). Gre za 50 cm dolge škatle, polne zr^as petroleja in metana pod pritiskom. Ko taka bomba, težka 15 kg, poči .eko čina izpari in naredi oblak plina. Ideja je bila vžgati plin malo r - pokt bombe in tako povzročiti eksplozijo na širokem območju. Tega tr crat nisc uporabili, saj se je vojna prekmalu končala, na veliko žalost znanstvenikov ki so ravno prihajali v formo. Ravno zato je ameriškim znanstvenikom prišla prav vojna v V"atn«imt/ kjer so spet lahko pokazali svoje izjemne kvalitete. Prijateljskemu ijuusiV' so, posebej ob prazntkih, veiikodušno darovali veliko takšnih darilc. Mojstrc vina ameriških fizikov je treba I. 1967 prvič uporabljena, na istem princip< delujoča 50 kilogramska bomba, polnjena z etilovim oksidom. Ta bomba ]c v veliko vesefje fizikov bila ztnozna uničiti 700 m^. Za bo)j izbirčne vie namske otročičke pa so imeli 38-kilog.famsk.e bombice polnjene z propil' novim oksidom. Tovrstnih bomb so se Vietnamci veselili včasih tudi desetkrat bolj kc TNT. Torej pomeni 50-kilogramska bomba že pol kilotone, kar je že zek blizu eno kilotonskim nevtronkam. Glavni motilci vietnamskega naroda so bili združeni v skupino JASON nameščeno pri Pentagonu kot nasvetodajalno telo. Večino te skupine sestav Ijajo fiziki. Njen najbolj emintetni član pa je Murray Gell-Mann znani mno žični morilec, ki je za svoje početje dobil I. 1969 Nobelovo nagrado , obrazložitvjjo: ,,za njegove prispevke, ki se tičejo klasifika-:ije elementarnil-delcev in njihovih interakcij". Nagrado so mu sveda preskrbeli amerišk kapitalisti v zahvalo za prelepe darove, ki jih je pošiljal vietnamskim otro kom. Leta 1972 so pariški študentje temu morilcu onemogočiii predavanje n svoji univerzi. Staško Južnk L/teratura: 1. John Ztman: The Force of Knovvledge 2. Jean Marc Levy—Leblond: Ideologija savremene fizike (prevod: Mark sizam u svetu, april 75.) 3. Jean Paul MarUen: Militarizaciia naučnog iztražtvanja (prevod: Mark sizam u svetu, junij 76.) 4. Russell Mc Cormach (editor): Historical studtes in the physica( sclences vol. 5. 5. Robert Jungk: Svetleje od 1000 sonc 6. Davorin Bazjanac: Svemirski letovi 7. Mark Oliphant: Rutherford, Recollections of the Cambr>dge 8. CERN anual report I. 77. 9. New Scientist, 22.9t 77.- - • - ' • 10.6u»etJn o# the Atorroc Sdentrsts, «pt. 77. - JE Zopet se popeva o Trnuljčici, ki spi (pod blagoslovom očeta), o Pe-pelki, ki 30 princ še išče, o Snegulj-čici, ki se skriva pri sedniih palčkiK (oziroma kar v hiši svojega očeta, za čisto določenim, kar zgodovinskim oknom). lka Budimirovič KRITlCNO RAZMlSLJANJE O SPOROČILU TEKSTOV SLOVEN-SKIH POPEVK Besedilo, ki ga želim analiziiati, je peto in je skupaj s svojo melodijo poimenovano popevka. Torej negre za pesem (chonzona, chancon, song, lied ...), ampak za tekšl, ki se ne poje kar tako, pač pa se popeva. Poudarjena je večkratnast petja, ki pa je tudi sprotno, nekoncemrirano, petje za zabavo. Te lastnosfi popev-ke so večinoma odvisne od melo-dije, od glasbene osnove, na katero se veže besedilo kot nadstavbe, su-perstruktura glasbene baze, infra-strukture. Zanima nas, če deluje popevka kot medij občevanja s poslušalcem, na kakšni xavni se komunikacija odvija, še pred tem pa je treba izko-pati korenine jezika popevke, da bi vedeli, komu pripisati vse bolj do-zdevno ideološkost besedil. Dejstvo je, da je tekst popevke le ubeseditev popevajoče melodije, kar čisto enostavno dokazuje tudi raz-meije med podeljenimi nagradami za besedilo in nagradami za glasbo. Pa vendar nas zanima ravno tak tekst: neambiciozen, motivno, slo-govno, stiUstidno ponavljajoč, spre-jeman avtomatično in odvisno od glasbene plati tei ptedvsem: namenjen kar ,,najširšemu krogu poslušalcev" ali natančneje rečeno: siednjemu,' to je meščanskemu in malomeščanskemu sloju naše so-cial(istič)ne skupnosti. Tudi na minulem festivalu Dnevov slovenske popevke 78 si je to široko občinstvo Iahko izbralo po njegovem najboljšo popevko. Popevka z naslovom MOJE ORGLICE nas bo torej zanimala kot izbranka poslušalstva pa tudi kot nositeijica dename nagrade, ki znaša enako vsoto, kot jo zasJuži povpre-čen poslušalec, njen potrošnik v enem ali celo v dveh mesecih (pod tazličnimi pogoji, ki jih prepuščam vaši domiajiji). MOJE ORGLICE (avtor besedila: Fran MUčtnski Ježek, avtor glasbe.Mojmir Sepe) Na večer bodo orglice, hej, orglice vesele, pod oknom moje deklice za lahko noč zapele. Ob rani zori bodo spet, hej, orglice te male, pod oknom moje deklice za dobro jutro igrale, igrale. Ob rani zori bodo spet, hej, orgHce te male, pod oknom moje deklice za dobro jutro igrale, igrale. In bodo igrale in bodo igrale dan na dan, dan na^dan, |a, dan na dan in vsak večer, doklej da oče, doklej da oče m\ bo dal, mt bo dal za ženo svojo mlado hčer. In potlej bova srečen par m orglice vesele še pele bodo in nikdar ne bodo obnemele. Če v hiši bo ves dan špetir in iskre se kresale, Ipa bodo orglice zvečer za Ijubi mir igrale, igrale. Ce v hiši bo ves dan špetir in iskre se kresale, pa bodo orglice zvečer za ljubi mir igrale, tgrale. Motiv teksta je neko glasbilo, ki predstavlja sredstvo snubljenja in to )e tudi tema, kar za tako kratek tekst ni nič nenavadnsga. Če pove-žemo to novo srečanje z doseda-njimi izkušnjami popevk, se kkaže, da je motiv običajen, še posebej, če ga razumemo kot socializirano fbrmo ljubezni, ki je kot motiv ozi-loma tema zastopana skoraj v vsa-kem besedilu popevke. Verzi se v skupinah - kiticah po-navljajo, se torej znotraj same sebe popevajo". Osrednji del zgradbe, vsaj kar se ponavljanj tiče, je: in bodo igrale . . . zz ženo svojo mlado ličer. Tu se torej izbira izpovedni sok te popevajoče označevaine prskse. Subjeki popevke, ki ga v vuiji spektitku! bji?vov slovenskft popc-v- Ko bo odločil oče, se bo morala deklica preleviti v žensko, v ženo in mater - se zbuditi, se razkriti, se preroditi... ali z besedami popevke povedano: postati bo moiala del srečnega para, ki se bo prepiral, morda celo cel dan, ki pa bo srečen: in potlej bova srečen... za ljubi mir igrale. Kontradikcija nam zveni nekam domače in prav zanemarliivo na-sprotujoči se nam zdita trditvi. Očitno je prepir že tako splošen in pogost pojav, kai avtor besedila z občutkom označi s posvojenko špetir, da ga ima snubec v misllh kar vnaprej, prUcaže pa ga kot neko ma-lopomembnost, nagajivo pričkanje, ki je mimogrede odpravljivo. Po ,,špetiru" nam popeva snubec, za katerega je problem v resnici hitro rešen . .. samo po mizi mu je treba udariti... ali pa zaigrati na orglice, kajti naš snubec je kultiviran mož, kar dokazuje tudi s samim predvide-vanjem prepira, ki ga seveda ne bi bUo, če ne bi v svoji dobrodušni pri-zanesljivosti dovolil ženi izjavljanje lastnega mnenja (ne glede na to, ce ga bo smela uveljaviti ali ne), ne pa tako kot njena mati, ki se celo pri možitvi Ustne hčete sploh ne omenja kaj šele upošteva. Tako oiglice postanejo poleg medija snubljenja še medij pomi-ritve, dobijo družinsko funkcijo. Po napornem, ptepiiov polnem dnevu, se ata odobrovolji in zaigra na orgli-ce, da bi po njegovi, recimo kar v stilu popevke - viži, plesali ostali. Z.animivo je, da igrajo pomirju-joče oiglice zveder in jte morda po kosilu ali kot budnica (za začetek delovnega dne). Ne, orglipe zaigrajo zvečer, da bi razrastle nerešljivosti odtegnile v pozabo, da bi olepšale vsakdanje nezadovoljstvo in ga zato-pile v ritem, v užitek. Zvečer je ve-liko bolj konvencionalno primeren, že kai ekonomsko kodiran za uži-tek. Ritem popevke se ponavlja tako znotiaj same skladbe kot zaključene celote kot tudj navzven, namieč skladba sama, oziioma njena melo-dija, s svojo enostavno udarnostjo naravnost izsiljuje ponavljanje, ritem brez konca, ki ga bomo poimenovali falični ritem. Nemlčina pozna za popevko, ki se povsod prepeva, ki je zelo uspela, izraz schlagei. Beseda se pogosto uporabJja v srbohrva.ščini in redkeje v slovenščini. Samostainik je iz-veden iz glagola schlagen, kar po-meni: biti, tepsti, tolči, udariti, po-biti, premagati, zabiti, trkati, tiešči-ti, gostoleti, žvigoleti (glej Tomšičev Nemško-slovenski slovar, Lj. 1970). Popevka je tako nekaj, kai se bije, tolče, udarja, pobije, piemaguje, zabija, trka, trešči in nazadnje go-stoli in žvrgoli. To zabijanje, udarja-nje itd.... zadobi v naši popevki čisto konkreten ritem, kateremu osnova je trohejska sfopica. Ritem je povezan s samim tekstom, bolje z ozoačenim, kajti metrika se v osred-njem delu spremeni: trohej se pre-veže v jamb ali amfibrah, da bi se zaznal vrh izpovedi, snub^ev namen: in "bodo igrale ... mlado hčer. Dosedanje piemišijevanje nas je privedlo do točke, ko ne moremo mimo spoznanja, da se v tem krat-kem, estetsko tako ravnem tekstu, pieriva bogastvo mitov Pri iskanju smisla teksta oziroma njegovega je-zika, so se obelodanjale nekatere osnovne oblike delovanja mitov. Najbolj očiten znak mitskega govora je zopet ritem: ponavljajoč se v neskončnost, krožeč od znotraj navzven. Kot tak izsiljuje in ustvarja vizijo nespremenljivosti, večnosti; kar je torej vsebina popevke, je nespremeljivo, ponavljajoče se, kro-žeče )z generacije v generacijo, iz roda v rod, kajti to je tudi naravno in prirojeno. Naturalizacija pa je osnovno poslanstvo mita, kot nas uči Baithes. Na to ritmično infrastruktmo se veže mitski govor, ki ga moramo analizirati. Če smo prej imenovali snubljenje tema, ga ^edaj razumeir.o kqt mit. Smisel snubljenja je agitaciia možke- ga pri izbrani ženski, samicki, da bi se skozi teafer postavljanja tn dvor- jeaja odločila za snubca lcot ia pra- vnes. ta pdivsega. nepoprašijji^s . . '¦ . '"..-¦:¦¦•¦ kontekjita je ¦r?.iiwje uvoČ- -- ^ivijeoj- zdruzitve moškega in ženske pa je seksualnost združitve. Tak smisel snubljenja se prazni, da bi postal forma označenemu, to je: pojmu družine kot celice me-ščanske države.? (družbe) Snubljenje postane splošen in točno določen proces neoskrunje-nega čaSčenja, izkazovanja Ijubezni, ki pa ima svoj novi pomen (namen navajanja na zakon, na čisto dolo-čeno skupno življenje, ki traja, ki celo mora trajati do smrti zakoncev. Le taksen zakon lahko nosi ^o^an-stvo temelja meščanske družbe, hi-storične, z načinom materialne pro-dukcije pogojene oblike razmnože-vanja, reprodukcije ljudi — delovne sile s pomembno funkcijo vzgoje, socializacije otrok. Pravico do lastništva imajo y naši popevki moški; za žensko je proces snubljenja obdobje, ko prehaja izpod očetove avtoritete pod nvo-ževo, iz ,,očetne hiše" v moževo. Zanima nas predvsem posedovanje orglic kot medija snubljenja in nato medija za preskrbovanje ,,ljubega miru" (kar preočitna konservativ-nost). Naslov popevke nam izda, da so orglioe last snubca, ki z njimi snubi in ki je namenjen kasneje z njimi po-mirjati nasprotja zakonsk^a življe-nja. Snubec in samo snubec moski igra z orglicami falični ritem, ki spremlja, popeva (es sdilagt) izpraz-njevanje sniisla snubljenja; Falični ritem je označevalec užitka (ki za-topi v pozabo nasprotja celega dne). Ritem popevke je jponavljanje zaključene enkratnosti ali seksual-nosti združitve, torej ponavljanje užitka v neskončnost in s tem kio-ženje faiičnega ritma, kajti le tak ritem, , mitskiritem osmi' šlja (uzakoni) užitek kot funkcijo reprodukcije - človeške vrste in obstoječega družben^a stanja. Ritem popevke popeva snublje-nje kot proces neomadeževanega dvorjenja, predstavljanja kandidatov za. zakonsko, to je dosmrtno skupno življenje, v katerem je ponavljanje kar najbolj običajen pojav, vendar pa je bilo snubljenje opravljeno enkrat za vselej, kar je sicer čisto ekonomično, pa tudi dolgočasno. V obdobju snubljenja velja - vsaj navidezno - vsa pozornost izbranki snubca, ko se mora tudi ona odlo-čati in izbirati. Tu se kar sama vsi-ljuje analogija s*i>e>^aje?n proletar-ca, ko sklepa delovno pogodbo s kapitalistom-delodajalcem To svobodno sklepanje pogodbe daje veijeti, da je proletaiec svobo-den, da je subjekt. Ženska ima mož-nost odločiti se za kateregakoli snubca (proletarec za kateregakoli delodajalca), vendar pa mit snublje-nja, izvirajoč iz mita večne Ijubezni, briše dejstvo, da so med možnimi soprogi zanemarljive, zunanje razli-ke, da bo izkoriščena \ vsakem zakonu KOT SE V VSAKEM KAPI-TALISTIČNEM DELOVNEM RAZ-MERJ13 prilašča presežno delo pro-letarca. Mit snubljenja je izrastel iz mita večne ljubezni, ki je iz trenutku podvržene seksualne privlačoosti izgradil ,,srečni meščanski zakon", v katerem prevzame ženska dodeljeno vlogo roditeljice, vzgojiteljice, go-spodinje ... bog daj! moškega ge nija! Pol^ mita snubljenja in seveda ljuDezni obstaja v popevki tudi mit mladosti. Mladostni šovinizem popevk je tesno zvezan z ljubezen-skimi miti, saj je mladost univerzal-ni, uzakonjeni čas snubljenja. Čas mladosti je čas ljubezni in vznemir-Ijivosti, pričakovanja. Potem pa, ko se preide v ta. težko čakani svet zre-lega, družinskega življenja, se ta izkaže za enoličnega, prepirov pol-nega, svet brez napredovanja ... takrat pa začnimo poslušati po-pevke starih skladateljev in lepih, mladih izvajalcev, ki nam popevajo o oepozabnih, čudovitih dneh mla-dosti (primei: BREZ LJUBEZNI MI ŽIVETI NI). Nedvomno se meščanska ideolo-gija izraža tudi v mitu usode, majh-nosti, nemoči, omejenosti (TISOCE LET), kar je posledica fetišizacije in reifikacije družben^a življenja. Pogosti so tudi motivi - miti do-mačega kraja, otroštva. domače pokrajine, drevesa pred rodno hišo ipd. . . . kar seveda buri nacionalno Čustvo poslušalstva. Narod je zopet nekaj naiavnega, nedvoumntga in veliko bolj predstavljenega kot pa je razredr.a zavcst. Popevka je umetnost za zabavo )r je sistem, ki z odpiranjem na mit neprebuvljsne meščanske zavesti, ustvatj? :3*Jzijo neštvarn&ga sveta ¦•-polpf'3t'.-iUe mesč&nške čružbč. Kot taj^. ;.¦•>.'istavjja' nsdotrie^tltev ?\s \>ctir--'.:\' ¦ '¦'-¦¦;¦.¦ bi: fxv-\? -: ¦' ¦ ¦¦ Vinko Moderndorfer* KAZEN Klal sem jo in ni umrla vgrlo starega črva Dal sem jo na žico kot ptico na kavelj kot rabelj je jokala je stokala je roke vila je mladega psa povila OSTRIM SE Ostrimse in koso nabrusim in smrt poskusim in travo posteljem v senik s starim zetjem Ostrim se naoko na zob časa na glavo žeblja POBOJU Kam zdaj nazaj kotkrt kot smrt Sonce na okno rožo v roko glas na pogled staro peč v kiet Kam naj zbežim kam naj se dam takole sam polnran aja skozi pesem naj se vstane lesen k čutni glasbi p/esen od ondod naokrog vrže repica si rep nafooden premehkoben mesem se skrči zvrči odščegeče milne leče tantadrum navrhnji oč skozi goč poč naheja hermij herrnij tij tutaja BRANE M02ETIČ > črne mravlje bežijo v kamen krvavo sonce hiti v gozd dolga stebta se tresejo led nikoli ne dočaka pomladi odprte dlani prazne proti roki v dežeio morskih deklic temo EST MINUT ZA NOVO PESMICO ^. V današnji rubriki ,,Šest minut za novo pesmico" vam predstavljamo znano slovensko popevko. Pesem je primerna res za vse priložnosti, še posebej pa se prileže v svečanih trenutkih, ko jedfe gostiteljice po-strežejo s topliin čajem in domačimi kolački in ko mladina zbrana okoli lepo okrašene jelke popeva prijetne božične pesmi. Seveda bi se spodobilo, da solo piepeva katera od dičnih dam v dokoienkah, možje pa na kanapeju zamaknjeno brundajo refren aU jo tiho spremljajo na glavnflcih ... Vendar končno izbiro prepuščamo vam, drage bralke in bralci. Ne dvomimo, da boste izbrali najboljši način! S ' * T SVEŽEMU JAJOJ NI KA*J OCl- i Al J. (novoletno-kriminalna zgodba v 58 delih) l.del Ko je detektiv Flock vstopil v za-temnjeno sobo, ga je prevzel čuden občutek. Nekako svečan in grozeč, kot ob vstopu v prostore hladne[ prastare grobnice. Iz žepa je vzei pozlačeno cigaretno dozo in si z va-jeno kretnjo prižgal cigareto. Pred njim je biia težka in naporna naloga Morda najtežja v njegovi karieri: odkriti morilca gospe B., lastnice dragocenega psa in dveh velikih drvarnic, Zamislil se je, počasi sedel na ŽQ,zapr2sen stol in prekrižai nogi. Izza zatemnjenega okna so se slišali zvoki gradbišča. Gospa B. je nanueč nekaj mesecev pred snutjo vložila ves prihranjeni denar v gradnjo veli-kanske staje za ovce. Morda se ravno tu skriva Tešitev problema, se je FJocku nenadoma utrnila genijalna misel in hlastno je pot^nii cigareto. Gospa B. je iroela navado, da je novoletne praznike vselej preživela med domačimi na deželi; v gorah. Morda ji je ugajal planinski zrak, morda sveže kozje mleko, morda ... Ne, ob tej misli se je Flock priza-nesljivo nasmehnil samemu sebi. Kako neki naj bi se ugledna, mestna gospa zaijubila v bebastega pastirja ovac? ? Lapsus, popoln lapsus, dragi Flock! Toda če ni bii on - kdo potem? Morda ... Kdo od projektantov tega gigantskega objekta, ki se ne-zadržno dviga na oni stram zidu? i Govori se, da se je gospa ». nekaj tednov pred tragično smrtjo v jav-nosti pojavljala le v spremstvu očar-Ijivega, črnolasega moškega dokaj mkdostnega videza in z naočniki!! Da ..., to bi bil lahko tudi go-spod Lessal, glavni arhitekt tega grandiozn^ga projekta. Morda se je hotel prav on po-lastitj velikanskega premoženja gospe B! Ob tej nenadni razsvetlitvi so se Flocku nevarno zasvetile oči Hitro je vstal s stola in se z nervoznimi koraki napotil proti vratom. Naenkrat je obstal kot vkopaa. Nad vrati je bil v steno zabit velik kra\jijezik!!! (se nadaljuje BELOGARDIZEM KZGODOVINI KONTRA REVOL UCIJE NA SLOVENSKEM K INTERVJUJU ŠTEFANIJE RAVNIKAR-PODBEVŠEK IN FRAN-ČKA SAJETA! Uredništvo Tribune je že dalj časa pripravljalo pričujoča intervjuja, ki pa jih zaradi tehničnih razlogov objavlja šele v poslednji letošnji številki Tribune. Prvi intervju je razgovor s Štefanijo Ravnikar—Podbvešek — avtorico knjige Sv. Urh. Za informacijo naj povemo, da je nedavno tega pri za-ložbi Borec njena knjiga že tretjič izšla. Franček Saje je avtor knjige Belog^rdizem. V bližnji prihodnosti bo izšla popolnoma nova izdaja. Uredništvo Tribune se je odločilo za razgovor z avtorjem iz več razlo-gov. Predvsem pa zato, ker je mladina pri nas sorazmerno slabo seznanje-na z delovanjem bele garde med NOB. S tem v tesni zvezi je tudi kontra-revolucionarna vloga cerkvenih vrhov med NOB. Skrajno reakcionarno in izdajalsko delovanje cerkvenega vodstva je zgodovinsko dejstvo. Zato je zelo presenetljivo — ali pa tjjdi ne — da delverskega tiska ki je namenjen verujoči mladini (tj. ,,Ognjišče" — glej npr. 10. št. 1978) vztrajno zanika to vlogo cerkve med NOB. Zelo frapantno je tudi dejstvo, da uredništvo ,,Ognjišča" obtožuje družbo (tj. predvsem šolstvo), da krivo prikazuje vlogo cerkve med NOB. Predvsem zaradi takega reagiranja dela verskega tiska na ta vprašanja, le-ta niso samo zgodovinska. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJAI! KORSIKA BOJAN (Razgovora pripravila Kirn in Korsika) TOV. FR^ČEKSAJE VPRAŠANJE: V Sloveniji se že kmalu po italijanski okupaciji in ustanovitvi Ljubljanske pokrajine formirajo oboroženi belo-gardistični oddelki, katerih osnovni namen je bila borba proti slovenski partizanski vojski in Ijudstvu, organiziranem v Osvobo-dilni fronti slovenskega naroda. Glavna sila in organizator belo-gardizma pa je bila cerkvena organizacija. VPRAŠANJE: Ali nam lahko v grobem orišete, kateri so bili temeljni cilji cerkvene organizacije v predvojni Sloveniji? In končno ali obstaja v politični aktivnosti Cerkve na Slovenskem določena specifika glede na usmeritev celotne rimokatoliške Cerkve? Na vprašanje ne bom odgovoril celovito in zaokroženo, ampak bom opozoril le na nekatere elemente, ki so vplivali na usmeritev katoliške Cerkve na Slovenskem. Mnogi podatki, na katere se opiram v svojem odgovoru, so bili doslej neznani. Odkril sem jih ob pregledovanju in proučevanju različnih arhivskih virov, zlasti še arhiva srbskega in kraljevega jugoslovanskega poslaništva v Vati-kanu, ki je nastal med obema vojnama. Osnovno usmeritev katoliške Cerkve pred drugo svetovno vojno labko spoznamo že iz njenih temeljnih načel. Tako je Cerkev zago-varjala stališče, da njena oblast ni omejena le na cerkvene in verske stvari, ampak ima oblast tudi v svetih zadevah, kolikor so te pove-zane z duhovnimi. Tako povezanost pa je ugotavljala na številnih področjih: v politiki, gospodarstvu, socialnem gibanju, šolstvu, telesni vzgoji, prosveti, kulturi, znanosti, umetnosti in drugod. Zato je Cerkev sodila, da ima vso pravico, da posega tako rekoč v celotno življenje narodov in držav ter jih usmerja po svojih načelih in smernicah. Končno je cerkveni cilj postala korporativna preureditev družbe po fašističnem zgledu. Za ta cilj se je odločil papež Pij XI. leta 1931 z okrožnico Quadragesimo anno. Tako pokristjanjenje gospo-darskih in socialnih razmer naj bi spremljalo tudi popolno pokri-stjanjenje človeške družbe. To je bila zares težka nalogar saj je po papeževi sodbi tedaj stal nasproti Cerkvi svet, ki je kljub vsem njenim dotedanjim prizadevanjem padel v skoraj popolno pogan-stvo. Cerkev je v devetnajstem stoletju s prevladovanjem liberalnih idej po vseh deželah izgubljaia svoje stare privilegije. Kjer pa so absolutistične in konservativne sile znova prevzemale oblast, so se v boju proti naprednemu gibanju opirale na Cerkev in ji v konkor-datih priznavale nekdanje posebne pravice. To je Cerkev na Sloven-skem doživela trikrat v nekdanji Avstriji, v stari Jugoslaviji in nazadnje med italijansko okupacijo. Med Bachovim absolutiznom je Avstrija leta 1855 podpisala konkordat, s katerim je Cerkvi priznala vrsto izjemnih pravic. Veliko spremembo je doživel državni verski zaklad, ki ga je ustano-vil cesar Jožef II. iz velikanskih zemljišč in številnih stavb razpušče-nih samostanov, cerkvenih ustanov in fondov. Konkordat je opustil dotedanje jožefinsko stališče, da je to premoženje državni fond. Na cerkvene zahteve je priznal, da je to imetje cerkvena last, država pa ga upravlja v imenu Cerkve. Se bolj je država popustila v šolstvu. Po konkordatu je moral biti ves pouk usklajen s katoliško vero, škofje pa so dobili oblast, da so z duhovščino skrbno pazili, če pri vseh predmetih dosledno upoštevajo to določilo. Učitelji so postali podrejeni cerkvenemu nadzorstvu in čisto odvisni od Cerkve. Njihova vernost je morala biti brez ugovora. Kdor pa ni bil takšen, so ga odpustili iz učitelj-ske službe. Cerkev je dobila odločilen vpiiv tudi pri upravljanju študijskega sklada in s tem tudi na gmotna vprašanja šol, hkrati pa se je upirala, da bi iz svojega imet[a prispevala za šolstvo. Toda Cerkev ni bila niti s tem zadovoljna. Skofje so zahtevali, da bi sploh odpravili vsako državno nadzorstvo osnovnih šol. Tega, da bi se takratna verska šola spremenila popolnoma v cerkveno šolo, pa Cerkev ni dosegla, ker je ta zahteva prehudo nasprotovala narašča-jočim izobraževalnim potrebam razvijajoče se kapitalistične družbe. Liberalno meščanstvo je vse siloviteje napadalo konkordat, ki ga je obsojalo kot srednjeveškega. Zato je bila celo konservativna avstrijska vlada leta 1870 prisiljena, da je konkordat odpovedala. Takrat je duhovščina po Avstriji in tudi na Slovenskem začela ustanavljati katoliška politična društva, iz katerih so se kasneje razvijale klerikalne stranke. Na ta način je Cerkev z izrabljanjem vere v politične namene skušala okrepiti svoj vpliv, da bi si ponov-no izbojevala stare privilegije. Po odpovedi konkordata je dunajski parlament leta 1874 sprejel liberalen zakon o zunanjih zadevah katoliške Cerkve v Avstriji, ki je na Slovenskem veljal do okupacije leta 1941. Ta zakon je Cerkvi sicer priznaval nekatere njene privilegije, hkrati je pa oživljal jože-finsko državno cerkvenstvo, nadzorstvo države nad cerkvijo. Zato je razumljivo, da ga Cerkev ni nikdar formalno sprejela, čeprav se je morala na splošno po njem ravnati. Zaradi tega zakona je že v nekdanji Avstriji in še bolj v stari Jugoslaviji večkrat prišlo do zaostritev med Cerkvijo in državo, ko so vlade zahtevale, da se Cerkev dosledno ravna po zakonu. Ko je Ijubljanski škof Jeglič sklenil, da z organiziranjem Mari-jinih družb po vseh farah oblikuje jedra in temelj kldrikalni stranki, je avstrijska oblast zahtevala, da ji predloži pravila Marijinih družb in prosi za njihovo odobritev. Ob tej zahtevi je škof Jeglič vzkipel, češ da Marijinih družb pa nikakor ne pusti pod državno nadzor-stvo. Odhitel je na Dunaj k jezuitom, ki so našli luknje v zakonih in tako dosegli, da za Jegličeve Marijine družbe ni veljal društveni zakon. Take in podobne preglavice je škof Jeglič imel v sicer kato-liški Avstriji, ki je bila poglavitna opora Vatikanu. Ob koncu prve svetovne vojne je Vatikan obžaloval razpad avstro-ogrske monarhije in z nezaupanjem spremljal nastajanje jugoslovanske države. Zato se je dolgo obotavljal, da jo uradno prizna. Ko pa je to storil, je prvi apostolski nuncij v Beogradu dr. Cherubini kazal svoje nasprotovanje jugoslovanski državi in napove-doval, da bo kmalu razpadla. Zaradi tega je jugoslovanska vlada izgubila zaupanje v nuncija, kot je dr. Korošec, vodja slovenske klerikalne stranke, zaupal škofu Jegliču. Vlada je o nunciju zbrala toliko nbremenilnega gradiva, da je moral kot nezaželena oseba leta 1922 zapustiti svoje diplomatsko mesto v Beogradu. V začetku leta 1922 je jugoslovanska vlada prekdr. Korošca in škofa Jegliča sporočila Svetemu sedežu, da želi skleniti konkordat in urediti odnose med Cerkvijo in državo. Ta predlog pa je Vatikan sprejel hladno. Šele leta 1925 so bila v Rimu pogajanja med jugo-slovansko delegacijo in predstavniki svetega sedeža, na katerih pa se obe delegaciji nista mogli sporazumeti vbistvenih vprašanjih, ker je Vatikan postavil pretirane zahteve in bil nepopustljiv. Po poročilu jugoslovanskega poslanika pri Vatikanu so k temu prispevali neka-teri jugoslovanski škofi, ki so po zaupni izjavi nekega kardinala nastopali v Rimu kot sovražniki svoje države. Odnosi med Beogradom in Vatikanom so ostali hladni, pogosto so se pa tudi zaostrili zaradi medsebojnih obtožb. Le poredkoma je ena ali druga stran omenjala vprašanje konkordata, toda do novih pogajanj dolgo ni prišlo. Kralj Aleksander je leta 1934 dokončno spoznal, cfa je njegov poskus s šestojanuarsko diktaturo v celoti propadel. Komunistična stranka, ki je v začetku diktature doživela hude izgube in bila razbita, je obnovila svojo ilegalno organizacijsko mrežo in širila svojo dejavnost. Kralj je začel tajno navezovati stike z različnimi meščanskimi politiki, hkrati pa se je odločil, da se nasloni tudi na katoliško Cerkev. Ko je zagrebški nadškof — koadjutor dr. Stepinac obiskal kralja, mu je rekel, da je edino katoliška Cerkev sposobna, da se spusti v boj s komunizmom. Kralj mu je odgovoril, da je tudi on prepričan, da bo edino katoliška Cerkev držala fronto proti komunizmu. Zaradi takšnega kraljevega prepričanja je iznenada prišlo do skoraj neverjetnega preobrata v pogajanjih za konkordst. Kardinal Pacelli je jugoslovanski vladi predlagal, naj bi se z jugoslovanske strani pogajal duhovnik Moscatello, ki je bil sicer svetnik na jugc slovanskem poslaništvu v Vatikanu. Kralj Aleksander je ta predlog sprejel in se pogovoril z novim pooblaščencem. O vsem tem pa Simič, poslanik pri Vatikanu, ni prav ničesar vedel. To mu je pove-dal šele kardinal Pacelli, ki je pripomnil, da tudi jugoslovanska vlada meni — da se duhovniki med seboj laže sporazuma/ajo. Res so se. Duhovnik Moscatello je sprejel vse vatikanske zahte-ve, Vatikan pa je pristal na tri kompromise, ki so bili brez prakti-čne vrednosti, kot je poslanik Simič kasneje pravilno ugotavljal v svojem poročilu predsedniku vlade dr. Stojadinoviču. Naj omenim le nekatere privilegije. Tako je Jugoslavija v celoti brez vsakih omejitev vračala Cerkvi vse velikansko imetje verskega zaklada, kar ni storila nobena nasledstvena država na ozemlju bivše Avstro-Ogrske v svojih konkordatih z Vatikanom. V vseh šolah bi moral biti obvezen verouk, tudi v tistih, kjerga dotlej ni bilo. V šolskih učbenikih ne bi smelo biti ničesar, kar bi nasprotovalo katoliškim načelom. V vseh šolah, kjer sc bili dejan-ski in formalni katotičani v večini, bi morali biti prosvetni delavci po možnosti katoliki. Tako naj bi šolstvo v katoliškem delu Jugo-slavije postalo zopet versko kot v konkordatski dobi pred osem-desetimi leti. V združenjih za telesno vzgojo ne sme moralna vzgcja nikdar nasprotovati katoliškemu nauku. Celo duhovniki imajo pravico, da delujejo v teh združenjih. Ker pa je bilo tedaj edino tako združenje liberalni in močno protiklerikalno usmerjeni Sokol, je jasno, da je bil ta člen konkordata hudo nasilje nad svobodomiselnimi člani Sokola. \ Konkordat je bil sklenjen že leta 1934, zaradi kraljeve smrti pa podpisan šele leta 1935. Vlada Stojadinovič—Korošec si dolgo ni upala, da bi konkordat predložila narodni skupščini. To je storila šele leta 1937. Ker pa je vsa jugoslovanska demokratična javnost odločno nastopila proti takemu konkordatu, je bila Stojadino-vičeva vlada prisiljena, da je opustila postopek za njegcvo ratifika-cijo in vprašanje konkordata za vedno odložila. To izjavo je moral dati katoliški duhovnik dr. Korošec kot notranji minister, ki je bi pred sedemnajstimi leti pobudnik za ta konkordat. Zaradi odložitve konkordata je Vatikan zaman protestiral pri jugoslovanski vladi. Jugoslovanski škofi pa so na svoji konferenci, < ki se je je udeležil tudi vatikanski nuncij, v začetku leta 1938 sprejeli obsežno deklaracijo duhovnikom, s katero so ogorčeno protestirali proti odstranitvi konkordata z dnevnega reda. Se pose-bej so obžalovali, da je to odložitev objavil minister, ki je bil kato-liški duhovnik. S tem so ošvrknili dr. Korošca, kar je KoroŠec : škofom hudo zameril, saj so mnogi postali škofi prav z njegovimi intervencijami in priporočili pri vladi \n kralju. Da bi vsaj nekoliko pomiril razočarane škafe, je verjetno na Koroščevo posredovanje Cvetkovičeva vlada leta 1939 izdala uredbo o prenosu imetja verskih zakladov v lastništvo in upravo katoliški Cerkvi. Kranjski verski zaklad je tako prišel v last in upra-vo Ijubljanski škof iji. Obsegal je skoraj 28.000 ha zemljišč, mnoge stavbe in več žag. To velikansko premoženje so leta 1S39 ocenili, da }e bilo vredno pribiižno 80 milijonov dinarjev. Propad konkordata je na nekatere škofe v znatni meri vplival, da so iskali nova politična pota. Računali so, da bodo fašisiične skupi-ne imele večje razumevanje za cerkvene težnje. Zato se je zagreb-ški nadškof dr. Stepinac leta 1940 odločil za naslonitev na Pave-ličeve ustaše, za katere se je že prej navduševalo več njegovih duhovnikov, v Bosni pa sarajevski nadškof dr. Šarič z nekaterimi duhovniki. Med okupacijo pa je večina duhovnikov podpirala ustaš- : ko državo, ki je nastala s Hitlerjevo pomočjo. To je bila specifi-čnost cerkvene politike na Hrvaškem in v Bosni. (Nadafjevanje na 9. stranU v C:!j katoliške Cerk^e^v celoti je bjl^icor cnoten, določen pc !išk;h naččMh in papeoidh srtiernicah, ki setn ga nc fv.atko očho- ,d začetku. V izvajanju teh smernic irf vodenju svojih škofij pa so sKofje bili zelo samostojni, da so dokaj splošna navodila prilaga- ^jali razmeram v svojih škofijah. Zato je bila cerkvena politika skoraj v vsaki škofiji bolj ali manj drugačna. Razen tega pa je bila odvisna ludt od osebnosti in usmeritve posameznih škofov. Tako različnost ugotavljamo celo v sami Sloveniji. V mariborski škofiji je živela IHomškova, v Ijubljanski pa Mahničeva tradicija, katere značilnost jebil borbeni politični klerikalizem. >Sicer pa je bila v politični aktivnosti cerkve na Slovenskem velika specifičnost, saj je klerikalizem bil na Slovenskem tako razvit kot nikjer drugod, kjer je škofu Jegiiču uspelo, da je prav vse duhovnike prisilil v politično delo, čeprav se je mnogim sprva poli-tika upirala. Na Hrvaškem pa so propadli vsi poskusi, da bi se klerikalizem uveljavil s samostojno stranko. Zato se je najprej nasianjal na Mačkovo Hrvatsko seljačko stranko in končno na Paveličeve ustaše. Celo na Slovaškem ni bil klerikalizem do ustanovitve vazal-ne Hitlerjeve države tako razvit kot na Slovenskem, ker je bil velik del Slovakov protestantske vere. Drugače je seveda bilo po odce-pitvi Slovašks od Češke, ko je z nacistično oporo ria Slovaškem zavladala klerofašistična diktatura, ki je postala vzor cerkvenemu vodstvu na Stovenskem, po kakšni poti in na kakšen način bi tudi pri nas katoliška Cerkev mogla uresničiti vse stare in nove privile-LJHJe, po katerih je težila. (SE NADALJUJE) ŠTEFANIJA RAVNIKAR - PODBEVŠEK Naj najprej povem, da me je prijetno iznenadilo vabilo uredništva Tribune, da za njihov študentski list odgovorim na nekaj vprašanj v zvezi s kroniko o morišču na Sv. Urhu, ki je v letošnjem poletju doživela svojo tretjo izdajo. Imam namreč občutek, da je za stvar, za katero se mladina resno zanima, to vselej dobro znamenje. VPRASANJE: V sostrSki šoli ste službovali že od leta 1932. Ali je duhovščina že v tem času pred vojno delovala s svojo protikomunistično propagando na ta način - se pravi, če je delovala zavestno - da so bile ustvarjene razmere, ki so med vojno pripeljale do tega, da so belogardisti na Sv. Urhu uprizarjali množične pokole? • ••• 0DGOVOR: Nihče m mogel predvideti, kako bodo rasla in se oblikovala nasprotja med naprednimi in nazadnjaškimi silami na področju nekdanje dobrunjske in poljske občine, kjer so bila zaradi intenzivnega delovanja čknov komunistične partije dosti globja kot marsikje drugje, saj segajo daleč v predvojna leta. Kdor pa je razvoj dogodkov na tem terenu spremljal količkaj od blizu in se zamislil nad oblikami boja in sredstvi, kakršnih so se posluževali pripadniki reakcionarnega tabora, je moral pričakovati, da se bodo dogajale tod še hude stvari, še posebno v primera vojne. Vendar si niso mogli niti tisti, ki so najglobje posegali v boj in si za ceno najhujšega tveganja prizadevali osveščati prebivalstvo, predstavljati, da bo že v bližnji bodočnosti nastalo na Sv. Urhu v dobrunjski občini tako kruto bratomorno morišče, ki mu ni primere. K nastanku tega morišča so prisjpevale najrazličnejše okoliščine, na njegovo rast pa so vplivali čisto naključni, nepredvideni dogodki. V tem pisanju bom skušala pojasniti vsaj nekatere izmed njih. Sv. Urh je nizek grič nad vasjo Dobrunje. Njegov vrh, imenovan Dobrunjski hrib, je zelo razsežen in se širi preko Orelj globoko v dolenjsko gričevje. Na njem je podružnična cerkev - v preteklosti je bila kratek čas samostojna fara, posvečena nemškemu škofu Ulriku-Urhu. O njem je leta 1832 pridigal doktor teologije in sodelavec Kranjske Cbelice Jakob Zupan, da je bil prvi, v Rimu za denar kupljeni svetnik. Poleg cerkve je bilo pokopafišče, ki smo ga po osvoboditvi zaradi ureditve spomeniškega prostora odstianili, in mežnarija z gospodarskimi poslopji, s sadovnjakom in z nekaj ari obdelave zemlje. Zadnja leta pred vojno in med vojno je živel v nji urhovski mežnar Jože Selan s številno diužino, ki se je med NOB s sinovi in hčerami udinjala okupatorju in izpolnjevala navodila, ki so prihajala iz farne šentlenarške cerkve v dolini. V sosednji poljski občini sta bili dolgo časa vevška papimica, največji industrijski objekt na tem področju, in skupina naprednfli železničaijev v Zalogu središče revolucionarnfli akcij. Kmalu pa so začeli tudi po mnogih drugih krajih obeh občin.kamor so se po opravljenem delu vračali deiavci na svoje domove, pretresati in izvajati navodila komunistične partije, ki so jih njeni člani vnašali med njih. Posluževali so se legalnih kulturno-prosvetnih in družbenopolitičnih oblik dela in izvajali preko njih tudi pereče in neobhodne politične direktive. Pri tem delu so plačani nasprotniki vohunili za njimi, jih ovajali protiljudskim oblastnikom, jih klevetah in ovirali na vsakem koraku. Med njimi je bila na prvem mestu duhovščina. Tako je na primer stal pred vrati prosvetnega doma v Polju leta 1930, ko so komunisti sodelovali s krščanskimi socialisti, na straži eden izmed poljskih kaplanov in preprečeval vstop na predavania vsakomur, za katerega je sumil, da je član komunistične partije ali njen simpatizer. Predavanja so oiganiziraU krščanski socialisti, člani partije pa so poskrbeli za ,,primerne" predavatelje. Kaplani ki so prisostvovali predavanjem, so največkrat protestirah proti njihovi vsebini. Ko sem leta 1932 začela službovati na sostrSki šoli, je bil prvi človek, ki sem ga srečala med vrati šolskega vrta šentlenarSki kaplan Peter Eržen. To ni bil človek, kaj šele duhovnik, o katerem bi bilo vredno izgubljati besedo. Ničesar ni jemal resno, niti osnovnih duhovniških dolžnosti ni izpolnjeval. Nihče ga ni cenil in moral je zapustiti šentlenarško faro. Leta 1943 ga se6amo med belogardisti v Kočevju. Ko je ob partizanskem napadu bežal skoz okno neke hiše, ga je zadela partizansla krogla. Na mesto kaplana Eržena je prišel Filip Žakelj, človek čisto drugačnih lastnosti kot njegov prednik. Ker pišem o njem v kioniki o S. Urhu bolj obširno, bom na tem mestu poudarila le nekateare. BU je verski in politični fanatik, ki ni poznal meje ne v besedah ne v dejanjih. Njegov prihod v fentlenarško faio pod Sv. Urh je odločilnega pomena za to, da so biU morilci na Sv, Urhu tako strahotno podivgani, da se niso ustavili še pred najbolj grozotnimi umori. Že kot pojava je vzbujal odpor. Bil je visok, rdečelas in močno rdečeličen z globoko v čelo pomaknjeno plešo, da so mu na sencih lasje štrleli v stran. Ker je razoglav, z brevirjem v roki stalno tekal okoli cerkve, farovža in starega pokopališča, ogrnjen v dolgo črno pelerino, je bil podoben strašilu, ki so se ga otroci bali in so se mu na poti iz šole na daleč izognili. \ soli jc pn vcjEOUku tako stnisii oCinrjC, pcscfcri? m'3.j3e, u2 zz po rvjc^c-i učni uri dolge niso mogli pcmiriti. Nj?gov strah"+ro ^^'^digrjer«! c'^r je bi!o slišati po vseh hodnikih in celo na cesto. Š fanatično ihto je kričal tudi nad tistimi v prvem razredu, kaj vse je treba pretrpeti in žrtvovati za boga in Kristusa in kako se zoperstavljati grehu. Nekoč sem na hodniku čakala na konec njegove učne ure in poslušaia: ,,Raje se cvreti v vrelem olju, raje si pustiti odsekati ud za udom in tudi glavo, raje se dati kamenjati, raje ...." in našteval je še dolgo vrsto kazni, eno hujšo od druge, ,,kakor grešiti in žaliti boga, ki je v nebesih!" Ko je ves zadihan in zaripel v obraz prišel iz razreda, sem mu rekla, naj vsaj najmlajšim prizanese in ga vprašala, kaj tako hudega bi mogel zagrešiti tak otrok. S hripavim glasom me je začel poučevati, da že v otroku tiČi kal greha in da jo je treba čim prej zatreti, da ni prepozno. Ugovarjala sem, kakor že tolikokrat ob najraziičnejših prUožnostih in v razgovorih, a je bil gluh in nedostopen za vse, s čimer se ni strinjal. Kakor v šoli, je ijovel tudi v cerkvi, ko je na prižnici prebiral papeževe in Skofove okrožnice proti brezbožnemu komunizmu. Faranom je grozil, kaj vse jih bo doletelo, če bodo sledili lažni propagandi, ki jo širijo komunisti, največji zločinci, podiožiii samemu satanu. Maisikdo je odšel iz cerkve sredi pndige, otroci so se branili udeleževati obvezne šolske maše. Leto dni po prihodu v Sostro - 1936 - se je aktivno udeležil občinskih volitev in hitel z zborovanja na zborovanje. Priganjal je volivce, propagiral klerikalne kandidate in kot povsod, kjer se je pojavil, tudi pri volitvah grozU vsem, ki bi si drznili volitl dnigače. Še in še bi lahko naštevala dejanja kaplana Žaklja, ki so v popolnem nasprotiu z duhovniškim poklicem, in navedla primere, ko se sam ni ravnal po naukih, ki jih je delil drugim, kadar je bila v nevarnosti nj^ova čezmerna osebna ambicija, vendar moram preiti k poglavitni stvari — k ustanovitvi Katoliške akcije v šentlenarški fari, ki je njegovo delo. Slovenska duhovščina je v svojem tisku in z živo besedo ugotavljala, da dotedanja verska in prosvetna društva ne zadostujejo več za obrambo katolištva na Siovenskem. Potrebno je ustanoviti Katolilko akcijo, v kateri se bodo poleg duhovnikov lahko udejstvovali tudi laiki in prispevali svoj delež k pokristjanjenju razkristjanjenega sveta. Kaplan Zakelj je iskal mlade ljudi in jih vzgajal tu posebnfli sestankih. Ni bilo važno, da so bili pametni, pošteni, dobri, da so se le strinjali z njim in izpolnjevali njegove naloge. Imenovali so jih apostole katoliške akcije in tiste, ki so se dobro izkazali, pošiljali še y posebne tečaje. Med tečajniki je bil na primer tudi tak ,,apostol" kakršen je bil moj bivši učenec Jože Jesih, sin cerkvenega ključarja iz Dobrunj, ki je kradel denar iz miznice na katedru, iz žepov sošolcev in kjerkoli je prišel do njega. Kaplan je vedel za to, a ga je vseeno spiejel v Katoliško akcijo. Vedel je tudi, da je Jesih stalno kradel jabolka svojemu sosedu Černaku, ki jih je kupoval za prodajo na trgu, in jih nosil tudi prijateljem na sestanke Katoliške akcije. Ko ga je sosed zasačil pri kraji, se ga je Jesih lotil z nožem in ga ranil. Pred sodiščem je kaplan Žakelj pričal za svojega ,,apostola" in izjavil, da je dober in pošten fant. Po obsodbi ga je še priporočil za sprejem v poseben tečaj za vodilni belogardistični kader. Kako dober in pošten je bil Jože Jesih se je izkazalo, ko so 6. oktobra 1942 padle prve žrtve na urhovskem morišču. Med njimi tudi Avgust Černak, ker ni dovolil, da bi mu Jesih laadel jabolka iz kleti in ga ranil z nožem. Skupaj z očetom sta zasnovala maščevanje in se ga iznebila. Kaplan Žakelj je vzgojil sicer majhen, toda strahotno zagrizen in sfanatiziran kader apostolov Katoliške akcije in dosegel, da je bila ta organizacija v šentlenarski fari, kamor je spadal tudi Sv. Urh, med najaktivncjšimi v Sloveniji. Takoj za njo je bila Katoliška akcija v poljski fari, delo tamkajšnjih štirih kaplanov in njihovega župnika Janeza Keteja, ki se je zanimal le za politične in denarne zadeve. Bil je član upravnih in nadzornih odborov v raznih gospodarskih podjetjih in imel važno vlogo v klerikalnem bančništvu. Bal se je naprednega delavskega gibanja, ki je ogrožalo njegove pridobitve, in ga zagrizeno in brezobzirno preganjal. Po štirih letih zelo plodnega službcvanja v šentlenarški fari je poleti 1939 kaplan Žakelj odšel na višji položaj v ljubljansko stolnico. Že prej ga je vabil k sebi v Srbijo škof Gnidovec, ki je v spopadih s pravoslavci potreboval gorečneža, kakršen je bil Filip Žakelj. Toda Filip Žakelj je odklonil, kei si je že začrtal svojo pot, po kateri se je nameraval povzpeti do visokega cilja. Kot stolni vikar je še naprej spremljal delovanje svojih apostolov v šentlenarški fari in v sosednji poljsici, pa tudi še marsikam drugam je prenesel svojo aktivnost. Tudi spovednica v ljubljanski stolnici mu je prišla prav. V nji je med drugim ,,organiziral" go^>odinjskc pomočnice, ki so bile v službi pri naprednih družinah, da so mu poročale o obnašanju svojih gospodarjev. Z okupacijo se je protiljudsko delovanje reakcionarnih politikov in mnogih duhovnikov še stopnjevalo. Temu delovanju se je pridružila še nova ,,krepost" - sodelovanje z okupatorjera, ki je imel velike težave z uničevanjem narodnoosvobodilnega gibanja. Na tfliem so skušali krepiti svoje kadre, da bi z njimi ob prvi priliki skočili partizanom v hrbet, ob koncu okupacije pa neomadeževani segli v roke zaveznikom. Najprej so slovenski reakcionarni politiki uvideli, da je njihov osnovni kader brez vojaškega vodstva. Poslužili so se oficirjev Draže Mihailoviča, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev (Karel Novak, Janko Debeljak, Milan Kranjc, DragoTomažič in dr.). Dva izmed njih (Kranjc in Tomažič) sta se 10. maja 1942 znašla v urhovskih gozdowh, da bi izurila za boj proti partizanom člane klerikalnih mladinskih organizacij, predvsem apostole Katoliške akcije. Z vstopom v Mihailovičeve vrste so se morali preimenovati v slovenske četnike, kar jim ni povzročalo kakršnihkoli pomislekov. Vse bi šlo! Vsako preimenovanje bi sprejeli, le da bi prihajali kadri! A* teh ni hotelo biti od nikoder. V njihovih zbeganih glavah so že besede partizan, osvobodilno gibanje, osvobodilna fronta slovenskega naroda vzbujale strah in preprečevale odločitev. Predvsem pa ogromno število tistih, ki so sledili pozivom OF in množili njene vrste na terenu in v gozdovih. Od 10. do 17. maja 1942 se je v urhovskih gozdovih zbialo 17 četnikov iz dobrunjske in poljske obcine in iz Ljubljane. Se nepripravljene so iznenadili in jih pregnali partizani, ki so se po čisto drugačnih nalogah zadrževali tiste dni v bližini Sv. Urha. Četniki so pobrali orožje, ki so ga imeli vraznih skrivališčih in zbežali na Dolenjsko proti Gorjancem. Na poti so se ustavljali v krajih, kjer so mislili, da bodo dobili pomoč. Toda te ni bilo od nikoder. Le v Čušperku blizu Dobrepolja jim je kaplan Ivan Lavrih, Filipu Žaklju podoben človek, pripeljal tri belogardiste. Še veliko večje razočaranje kot na poti so prvi slovenski četniki doživeli ob prihodu na cilj. Mislili so, da jih čaka v Gorjancih številna četniška vojdta, ki se ji bodo pridružili in skupaj z njo uničili partizane. Toda v Gorjancih ni bilo razen manjših partizanskih enot nikogar. Teh se zaradi svoje šibkosti niso upali lotiti, le če so čutili v bližini okupatoija, so jim streljali v hrbet. Okupatoi je postajal čedalje bolj naklonjen belogardistom in vsakršnim, osvobodilnim silam sovražnim formacijam, ki so prihajale k njemu s predlogi za sodelovanje v boju proti partizanom. Medtem ko so člani lažnega Štajersk^a bataljona čakali, da se njihovi voditelji z okupatorjem o vsem dogovore, so se utrdili v Šentjoštu blizu Stopič. Po dolenjskih farovžih so pošiljali pozive za pomoč, a ta je bila zelo šibka. Zato so se poslužili zvijade, s pomočjo katere so nekaj tednov zavajali v zmoto okoliško prebivalstvo, meščane Novega mesta in celo borce NOV in trdili, da so tudi oni partizani. Nadeli so si ime Štajerski bataljon in govorili ljudem, da se vnovič piipravljajo na pohod na Štajersko. Le odpočiti se morajo in se pripraviti na nove boje. Ljudje so jim verjeli in jim nosili v taborišče vse, kar so potrebovali. Njihov vojaški kurat, mirnopeški kaplan Anton Sinkar, je dobil celo kitaro, s katero je spremljal svoj pevski zbor ob najrazličnejših priložnostih. V lažni Štajerski bataljon so prihajali ljudje v prepričanju, da obiskujejo prave partizane. Ti pa so jjh skušali pridobiti zase in so jih s silo prepričevali. Mučili so jih na vse načine in kdor ni klonil, so ga strahotno ubili. Da bi preglasili krike mučenih, je kaplan Šinkar sklical svoj pevski zbor, vzel v roke kitaro in jih s petjem in igranjem skušal utišati. Streljanju so se izogibali, da ne bi opozorili nase partizane. V lažnem Stajerskem bataljonu je bila nekaj časa tudi članica Katoliške akcije in belogardistka Roza Uhan iz okolice St. Ruperta na Dolenjskem. Pisala je dnevnik, ki je najotipljivejši dokaz, kako je duhovščina pripravljala mlade ljudi na bratomorno klanje. Navajam ie nekaj njenih izjav, zapisanih v njenem dnevniku: ,,Zelo prisrčno so nas sprejeli. Igramo krasno krinko Stajerskega bataljona ... Mirnopeški g. kaplan Sinkar igra na kitaro, ki so jo prinesle partizanke k nam ... Danes sem bila priča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo ..." Toda ni minilo veliko dni, ko je zapisala: ,,Doma me je tako pretreslo, če sem slišala o umoru, sedaj pa hladnokrvno gledam. Kdor je proti nam, gre rakom žvižgat, to se razume. Streljamo malo, bolj pobijamo ... Pred napadom (zapisati bi morala: pred klanjem) nam Gorazd (Šinkar) podeli odvezo. Svetinjice imamo vsi... Clovek mora biti trd za vse. Koder hodimo po hostah, puščamo za sabo grobove ..." Roza Uhun je pisala tudi o tem, da jim kaplan Urbanč iz Stopič prinaša v hosto sveto obhajilo. 3. julija 1942 je zapisala v svoj dnevnik: „ .. .zjutraj je prišel gospod kaplan iz Stopič in nam podelil sveto obhajilo ... Pri svetem obhajilu nas je bilo 33. Ni mogoče opisati občutkov, ki sem jih imela. Pod vrhovi Gorjancev, globoko v skalnatih gozdovih pride Bog k nam Ravno-tako kot v katakombah ...." Jedro lažnega Štajerskega bataljona so bili belogardisti, člani Katoliške akcije. Najaktivnejši med njimi so bili tisti, ki jih je vzgojil kaplan Filip 9, Zaliclj. V Gorjance sc prlčli iz !c;»tL.;«išI;c in poijskc foiv - u. kirt,evKv ¦oV«1?ci ?". Urha, !>jhorao pcdl—c -r^.bncli. Tu sc sc v druž!;i _li ^sčSfc* še praktično usposobili za svoj krvavi posel. J';; *' Tik pred italijansko ofenzivo, ki se je začela 16. julija 1942, so partizanske enote razkrinkale in razhajkale lažni Štajerski bataljon. Zaradi ofenzive ga niso mogle do konca zasledovati in uničiti. V svoje vrste je okupator sprejel tudi belogardiste Štajerskega bataljona in iz diugih formacij. Clani lažnega partizanskega bataljona so prevzeli ime Legija stnrti in začeli javno in odkrito sodelovati z okupatorjem. Pomnožili so njegove vrste in prejemali plačilo za to, da so mu pomagali kruto uničevati lastni narod. Nekaj tistih članov Legije smrti, ki so bili iz vasi dobrunjske in ppljske občine se je tedaj vrnilo v domače kraje in stopilo v vrste vaških stražaijev. Nastale so prve belogardistične postojanke, med njimi v Bizoviku in Dobrunjah, predhodnice morišča na Sv. Urhu. Okupator jfli je plačeval in jih imenoval na kratko MVAC - prostovoljna protikomunistična milica. V njih se je udejstvovala tudi duhovščina in kmalu zaprosila okupatoija za orožje. Do zdaj sem naštela že več imen duhovnikov - kaplanov in še imena mnogih drugih srečamo na straneh kionike o urhovskem morišču. In človek se mora vprašati: Kdo so bili vendar ti ljudje, ki so slovensko klerikalno mladino tako sfanatizirali, da je s slastjo morila lastne rojake, da je v vsakem partizanu ali aktivistu OF videja pošast, ki io je treba pri priči spraviti s sveta, ne glede na to ali je član KP ali ne? ! Od kod so prifli? Kdo jih je vzgojil v takem duhu? Odgovor je jasen! Višja duhovščina! In od kod je ta prejemala navodila? Kdor se žefi poučiti o tem, naj vzame v roke škofova pastirska-pisma in njegove ter papeleve okrožnice iz tistega časa. VPRAŠANJE: Takoj na začetku NOB je Osvobodilna fronta poslala poziv vsran napredno usmcrjenim ljudem v Slovenyi, da naj se aktivno pridružijo borbi slovenskega proletariata za osvoboditev. Ali se je na tem območju pridružil Osvobodilni fronti kakšen duhovnik ali pa, če je bil v svojem delovanju vsaj nevtralen? ODGOVOR: Na tem območju ni bilo nflcogar, ki bi se pridružil OF. Niti ni bilo nikogar, ki bi bil vsaj nevtralen. Edini, ki ni pretiraval ne v besednem ne v dejanskem zadržanju nasproti pripadnikom osvobodilnegagibanja je bil vsaj na videz šentlenarški župnik Franc Verce. Ta je zelo uspešno opravljal svoj farovški grunt in hotel imeti mir pri tem opravilu. Duhovniški pokiic mu ni bil posebno pri srcu in nekoč mi je zaupno dejal, da je najbolj nesrečen človek, kadar si mora nadeti štolo za vrat. Rad pa je moževal s knv čkimi gospodarji, odhajal na polje in se mudil v svojfli moderno urejenfli hlc . Vendar je kljub vsemu budno spremljal razvoj dogodkov v svoji i . i in v njeni soseščini. Kdor se je spustil z njim v razgovor, je lahko takoj s znal, da sovraži razvoj naprednega delavskega gibanja. Še huje pa je sovraži azvoj dogodkov jned NOB in ni se mogel zdržati, da ne bi izrazil svojega mi :ija in Nemčiji, kot najbolj gospodarski deželi, prerokoval zmago. Kadar so partizani trkali na farovška okna, jfli je vselej najprej p. tel in nato za vsakega odrezal kos kruha. Nikoli se ni zmotil in dal kakšen k s več. Dal pa jim ga je le zato, ker se jih je bal. Ze novembra in decembra 1941 je župnik Verce prizadevno ¦ pravil devetdnevnico in pobožnost deveterih prvih petkov za svoje farane in o tem natančno poročal škofijskemu ordinariatu. Z ogorčenjem je ugotavijal, da ljudstvo navdušeno agitira za partizane, da so organizirani celo šolski otroci in da v Marijini družbi polovica članic z njimi simpatizira in mnoge izmed njih nosijo rdeče rute za vratom kot znak partizanstva. Celo stare tretjerednice so agitirale za partizane in jim prinašale živež in obleko. NaStel je število udeležencev in priznal, da je bilo stanje v župniji obupno, ,,ko smo pričeli pobožnost devetih prvfli petkov." To poročilo sem videla na lastne oči na razstavi tajništva za notranje zadeve kmalu po osvoboditvi in ga natančno prebrala. Ko sem si ga hotela naslednji dan piepisati, ga ni bilo več. Župnik Verce je med vojno redno izpolnjeval svoje duhovniške dolžnosti in se odvračal od tistih, ki so bili aktivni v narodnoosvobodilnem gibanju ali so mu bili samo naklonjeni, vendar ni nikoli kazal navdušenja za belogaido, zlasti ne za člane Katoliške akcije. Predobro jih je poznal, posebno tiste, ki jih je vzgojil•) njegov kaplan Filip Žakelj. Branil se je, da bi postavili svojo postojanko v bližino cerkve in farovža in jim dokazal, da bi bilo preblizu gozdov in prenevarno zaradi partizanskega napada. Preprečil je gradnjo postojanke, ni se mu pa posrečilo doseči, da ne bi z\iekli strojnic v cerkveni stolp. Mesec dni po ustanovitvi slovenskega domobranstva, 23. oktobra 1943 so pripadniki te nove, od Nemcev ustanovljene vojaške formacije, proglasili Sy. Urh za kraj, kamor bodo vodili pobijat na smrt obsojene aktiviste OF, ujete partizane i« pripornike iz raznih zaporov. Za komandanta so postavili Alojzija Dežmana iz Spodnje Hrušice, člana Katoliške akcije in Legije smrti, ki ga je vodilni domobranski kader pohvalil ob ustanovitvi morilske postojanke. Prve tri na smrt obsojene žrtve — obsodilo jih je samozvano domobransko sodišče v Polju - so pripeljali na nedeljo 24. oktobra 1943 ob 13. uri pred šentlenarško župniške v Sostro. Tamkajšnji kaplan Mirko Gande, naslednik Filipa Žaklja, naj bi jih pred umorom spovedal. Kaplan pa se je na srart obsojenih tako prestrašil, da je pričel po vsem telesu trepetati in toliko, da se ni zgrudil. Spoved je moral namesto njega opraviti župnik Verce. Tudi župnik je bil zelo vznemirjen in je odšel takoj k župniku Keteju v Polje protestirat. Pa ne zaradi tega, ker so tamkajšnji domobranci obsodili na smrt nedolžne ljudi, kar je župnik Verce uvidel pri njfliovi spovedi, ampak zato, ker ima on za take reči na razpolago enega samega kaplana, župnik Kete pa štiii! Po protestu župnika Verceta so obsojence vozili iz poljske postojanke naravnost na urhovsko morišče. Kmalu je prenehalo delovati tudi vojaško sodišče v Polju. Žrtve so začeli voziti od vsepovsod in jih pobijati v urhovskih gozdovih. Mnogi izmed njih so prosili za spovednika, da bi si na ta način rešili življenje. Mislili so, da bodo duhovniku pač lahko dokazali, da so nedolžni. Tako sta morala župnik Verce in kaplan Gande ob vsaki uri podnevi in ponoči na Sv. Urh spovedovat in kmalu sta začela tožiti, da tako hudih telesnih in duševnih naporov ne bosta vzdržala. Župnik je eni izmed učiteljic na šoli zaupal: ,,Vse noči ne spim! Še znorel bom, če pojde tako naprej!" W W V V VPRAšANJE: Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je za pokole na Sv. Urhu in njegovi okolici vedelo ljubljansko cerkveno vodstvo - konkretno škof Gregorij Rožman. In če je cerkveno vodstvo vedelo za te zločine, ali jih je kdaj poskusUo preprečiti ali pa jih je odobravalo - se pravi idejno vzpodbujalo člane bele garde (s Katoliško akcijo) in duhovnike - in se s tem aktivno borilo proti slovenskemu delavskemu razredu? ODGOVOR: O tem, ali je cerkveno vodstvo vedelo za umore na Sv. Urhu, zame ni dvoma. Prepričana sem, da je župnik Verce poročal o vsem, kar se je tiste dni dogajalo na Sv. Urhu prav tako natančno škofijskemu ordinariatu, kot je poročal o opravljanju pobožnosti prvih deveterih petkov v svoji fari in prosil škofa. naj ga reši spovedovanja žrtev. Na Škotijskem ordinariatu so morali vsekakor ugoditi prošnji šentlenarškega župnika Verceta, saj je kar iznenada prenehal spovedovati žrtve na Sv. Urhu. To pa se nikakor ni moglo zgoditi brez vednosti in sodelovanja škofa dr. Gregorija Rožmana. Skof se je moral tedaj domisliti srebrnega, od papeža blagoslovljenega križca, ki ga je pred letora dni prejel od njega v dar, ko ga je obiskal skupa| s kaplanom Nandetom Babnikom, organizatorjem bele garde na Dolenjskem. Z blagoslovljenim križcem je dobil prav tako od najvišjega dušnega pastirja v dar blagoslovljene rožne venc©, namenjene najbolj prizadevnim protikomunističnim borcem. Po prejemu blagoslovljenega srebrnega križca, ki so mu bila prilcsna gotovo tudi navodila za uporabo, so urhovski morilci sami prevzeli vlogo spovednikov svojih žrtev in jim govorili, da ima križec, ki je bil v Rimu blagoslovljen in so ga prejeli od skofa, čudežno moč. Kdor se pred nirn prtkesa svojih grehov in zmoli kratko molitev, za kar zadostuje pet minu je gotovo takoj po smrti zveličan. §e danes živeča Angelca Habič, po vojni poročena Prusnik iz Podlipoglava je bila na Sv. Urhu obsojena na smrt. Na morišče so jo priL\ Ji 29. novembra 1943. Tri dni je bila zaprta v tesnem kletnem prostoru pob:. ra (Nadaljevanje na 10. strani) viage in trohnobe. Vodja morilskega voda in najhujši morilec na Sv. Urhu Stane Kukovica je ni utegnil takoj ubiti, ker je imel delo izven postojanke. Medtem so števUni prošniki, med njimi tudi župnik Verce, prosili za njeno življenje. Po treh dneh jo je Kukovica poklical k sebi, prepričan, da bo ubil tudi nio. Bil je zelo zgovoren in ji je pripovedoval, kako pobija svoje žrtve. Habičeva se je v strahu odmikala od njega in se vsa tresla. Tedaj je zavpil nad njo: ,,Kogar jaz ubijem, je vsak zveličan!" Iz žepa je potegnil križec, ki ga je Habičeva že poznala, ker so ji že drugi grozili s smrtjo in ji ga vihteli pred očmi. Križec je nekaj časa vrtel v roki in ji natančno pojasnU njegov izvor, namen in čudežno moč, ki jo vsebuje. Angelco Habič so poslali v taborišče Rawensbruck. Ko se je po osvoboditvi vrnila, mi je natančno opisala svoja doživetja na Sv. Urhu. Umori so se prav tiste dni — okoli božiča in novega leta 1943/44 močno stopnjevali in nekateri, zlasti mlajši morilci tega niso skrivalL Budno sem opazovala obnaŠanje župnika Verceta in kaplana Gandeta. Župnik se je pomiril in ni nikomui več govoril o spovedovanju žrtev na urhovskem morišču. Kaplan, ki je še pred kratkim izjavil, da nič več ne zdrži in da pojde v Ljubljano k škofu, da ga odveže duhovniških zaobljub, pa se je že začel privajati življenju v morilski postojanki. Bil je alkoholik in še ženskar povrhu. Urhovski domobranci so imeli vsega dovolj: pijače, da so se z njo nacejati in utapljali v nji svoje zločine in tudi ničvrednih žensk jim ni manjkalo. Zaradi naraščanja umorov na Sv. Urhu in spremenjenega vedenja obeh duhovnikov sem pred pričetkom božičnih počitnic 1943 vpiašala župnika v šolski zbornici, kako more kot duhovnik mirno gledati zločinsko početje domobrancev na Sv. Urhu. Nejevoljen je odvrnil, da je bil nedavno v urhovski postojanki pri komandantu Poldetu Selanu in ga vprašal, kako je poskrbljeno za dušni blagor obsojencev. Selan mu je pojasnil, da ima pred smrtjo vsak pet minut časa, da obudi kesanje. To se je zdelo župniku premalo za smrt. Položil je komandantu roko na ramo in mu to tudi povedal. Na moje vprašanje, zakaj ni protestiral proti pobijanju nedolžnih ijudi, je dejal, da se ne vtika v vojaške zadeve, ker je prenevarno. Zadnji dan 1. 1943 je zet generala Leona Rupnika, Stanko Kociper, ki je bil često tudi v škofovi družbi, priobčil v Slovenskemu domu članek, v katerem je podžigal domobranske klavce k še večji dejavnosti in priznal umore, ki so jih že in jih bodo še zagrešili. Za grozodejstva, ki so se v tistem času dogajala na Sv. Urhu, pa tudi v okoliških domobranskih postojankah, je navajal kaj nedolžne izraze: ,,Neozdravljivo zastrupljene z neumnostjo pa smo in bomo še brezobzirno in neusmiljeno drugega za drugim izločili iz poštenega slovenskega občestva." - Za množične umore na Sv. Urhu je vedelo veliko ljudi; vedeli so na policiji in po vseh drugih zaporih, kjer so med mučenjem grozili žrtvam, ki niso priznale njihovih obtožb: »Pojdeš na Urha! Tam te bodo že pripravili do tega, da boš vse prizrul!" Vedeli so Nemci, gospodarji domobrancev, ki so ljudem pri poizvedcnunju za svojci govorili.o njih, da niso nič prida in naj prenehajo iskati, če so ih odvedli tisti z Urha. Po zverinskem umoru sester Šušteršič v Sp. Hrušici št. 10, ki so ju urhovski morilci s svcjimi pajdaši ubili na domu 8. avgusta 1944, si je prišel kraj umora osebno ogledat škof Rožman v spremstvu duhovnika, ki ga gospodar Jernej Šušteršič ni poznal. Zato pa je takoj prepoznal škofa, saj ga je kot birmanski bcter v."-č kot desetkrat videl čisto od blizu. Za umore na Sv. Urhu so vedeli celo otroci domobranskih družin. Na protikomunističnem zborovanju pred šentlenarško cerkvijo konec avgusta 1944 so se nagnetli v cerkveni stolp in ob vsakem imenu partizanskih borcev in njihovih sodelavcev, ki so jih naštevali protikomunistični govorniki, so vpili iz lin: ,,Na Urha z njim! Iz zapisnika o procesu proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rosenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu je razvidno, da je v petih izvodih izhajal bilten ,,Vesti" z najzaupnejšimi poročili tajne obveščevalne službe s katero je sodeloval kaplan Franc Glavac. En izvod je dobival škof Rožman in bil natančno obveščen o obnašanju prebivalstva tiste strašne dni in o njegovi politični pripadnosti. S tem, kar sem navedla, še zdaleč niso podani vsi dokazi za to, da je škof Rožman vedel za množične umore na Sv. Urhu. Prav tako kot on je vedela zanje vsa višja duhovščina. O tem, da bi kdo skušal preprečiti kak umor, je bilo redkokdaj slišati. Jzjema je navedena Angelca Habič, za katero je prosil župnik Verce. To pa le zato, ker je njen oče ogromno daroval za farno cerkev. Kaplan Gande mi je po osvoboditvi pravil, da se je pri Italijanih in tudi pri Nemcih dalo koga rešiti, pri tistih na Sv. Urhu pa je bilo še poskušati nevarno. ' O tem, kako je duhovščina vzpodbujala belogardiste, člane Katoliške akcije in klerikalne Slovenske legije k pobijanju partizanov, aktivistov osvobodilne fronte in njenih sodelavcev, pa mislim, da zadostuje branje kronike o morišču na Sv. Urhu in Belogardizma Frančka Sajeta. VPRASANJE: Kakšen odnos so imeli tisti duhovniki, ki ste jih zaradi pisanja svoje knjige obiskali po koncu vojne? Ali so odkrito priznali svoja dejanja, ali pa so vse zanikali? ODGOVOR: Po vojni ni nihče ničesar priznal. Najprej sem šla v šentlenarško župnišče, da bi iz mrliške knjige izpisala imena prvih treh žrtev, ki so jih ,,uradno" pripeljali tja k spovedi, od tam pa na urhovsko morišče. Ne župnik ne kaplan nista vpisala nikogar, ki je bil umorjen na Sv. Urhu. Pri spovedovanju prvih treh obsojencev je bil župnik ves zbegan in prevzet. Opozorila sem ga, naj shrani imena, da bo po vojni lahko obvestil njihove svojce. Rekel je, da je to storil. Po osvoboditvi pa ni bilo nikjer njihovih naslovov. Izgovoril se je, da je listek z imeni nekam založil in ga ne more najti. Ko sem zvedela, da je zagrizeni šentpeterski župnik Alojzij Košmerlj vodil seznam vseh domobranskih žrtev, sem poiskala njegovega brata Janeza Košmerlja, ki mu je med vojno pomagal v pisarni. Povedal mi je, da ga je vsak dan obiskal eden izmed domobranskih oficirjev in mu poročal o žrtvah tistega dne, vendar ne ve, ali je brat seznam sežgal ali ga je vzel s seboj, ko je bežal iz domovine. Kaplan Mirko Gande, ki je do zadnjega spovedoval žrtve in njihove morilce je na nedeljo, 6. maja 1945 pridigal v urhovski cerkvi, da se je vrag strgal z verige, a ne za dolgo; še bodo jokale partizanske matere! Nato je pobegnil na Koroško. Kmalu pa sem zvedela, da se je nastanil nekje na Primorskem. Posrečilo se mi je, da sem ga našla še pred zaključkom kronike o Sv. Urhu. K njemu sem prišla s pripravljenimi vprašanji, na katera je kai po vrsti lažnivo odgovarjal. Ves se je tresel od strahu, kajti resnica bi bila zanj pogubljenje. Le tega ni mogel zanikati, kar so izjavile tiste žrtve, ki se jim je posrečilo pobegniti*z morišča. ,,Tistih, ki so pod zemljo, pa ne moretn spraševati!" sem mu z ogorčenjem rekla, a nir "• ii ganUo. Sklenili so, da bodo molčali o vsem in tega so se držali. Tudi najbližji sorodnflci pobeglih ali obsoj-.iih domobrancev niso o ničemer nič vedeli ali pa so lagali. Predrzno so se vedli, pričakujoč odrešilno Matjaževo vojsko, ki jo bodo ščitili zavezniki. Tedaj bodo poračunali še s tistimi, s katerimi pred begom niso več utegnili. VPRASANJE: Kako ste se sploh odločili, da boste napisali kroniko dogajanj na Sv. Urhu? Pri tem nas zanima, kakšne težave ste imeli ob pisanju dogodkov? ODGOVOR: Že pred vojno sem pisala dnevnik. Med vojno so dogodki, še zlasti v mojem šolskem okolišu v vzhodni okolici Ljubljane naravnost terjali, da si jih beležim. Ko so se poleti 1942 pojavili na bloku, ki je z bodečo živo obdajal Ljubljano, prvi oboroženi belogardisti in z njimi tudi umori sodelavcev osvobodilnega gibanja, sem zaslutila, da se spopad med revolucionarnimi in naprednimi silami ne bo odvijal le vgozdovih, ampak tudi na terenu. Postala sem previdna v besedah in dejanjih, kajti, če bi kdo od nasprotnikov samo zaslutil, da si beležim dogodke, bi segotovo znašla že med prvimi žrtvami. Na bloku so bile težave s prenašanjem vsakršnega sumljivega materiala. K sreči sem bila kot učiteljica priljubljena pri ljudeh in tudi okupator je pri prehodu skoz blok naredU kakšno izjemo in ni preveč natančno pregledoval, kaj nosim v šolo in nazaj. Vse drugače je postalo, ko so se na bloku pojavili belogardisti obeh spolov. Morala sem se slačiti, da so lahko pregledovali tudi perilo, sezuvati, da so pregledali obutev in tudi tobro so vselej pretaknili. Ko je bilo najhuje, sem si skušala čim več dogodkov zapomniti in sem si le še imena in datume zapisovala na pivnike v zvezke šolarjev, ki sem jfli nosila popravljat domov. Te so navadno najbolj povišno pregledali. Imela pa sem tudi nenavadno srečo. Predsednik učiteljskega društva za vzhodno ljubljansko okolico Mirko Kosin in blagajnik Avgust Lulik sta končala na Sv. Urhu, jaz pa, ki sem bila tajnica društva, sem ostala živa. Skoraj dve leti me je preganjal na poti y šolo in domov prvi komandant urhovske postojanke Alojzij Dežman in mi grozil, da me bo dal pred šolo vpričo šolarjev ustreliti, da bodo videli, kako bodo moji možgani obrizgali zid, češ, da take učiteljice ne bodo vzgajale slovenskih otrok. V jesenski nemški ofenzivi so nacisti dobro oborožili urhovske domobrance. Dežman je preizkušal njihove topiče. 21. oktobra 1943 se mu je izstrelek odbil od grče in udaril nazaj v glavo. Prebil mu je lobanjo, da so mu izstopili možgani in lep čas sem imela mir. Tudi po njegovi smrti sem bila večkrat v veliki nevarnosti, a sem jo komaj slutila. Tiste dni je bil človek kakor mesečnik, ki ga nosi neznana sila in mora naprej po svoji poti. V polni meri sem se zavedela nevarnosti, v kakršni sem bila takorekoč dan za dnem, šele po osvoboditvi. ko sem izpopolnjevala gradivo m začela pisati. Posebna težava je bila v tem, kako priti do dokaznegai in dopolnilnega gradiva. V urhovski postojanki se je zadnje dni pred osvoboditvijo huje kadilo iz diranikov kot iz velikega dimnika vevške papirnice, so mi pravili očividci. Nemci so pred umikom požigali sledove za svojimi zločini in za zločini svojih hlapcev. Treba je bilo od človeka do človeka in z enega procesa zoper okupatorjeve sodelavce na drugega. Na njih sem spoznavala priče, ki so nastopale proti zlpčincem in jih prosila za podrobne razgovore. Od njih sem zvedela še za ljudi, ki niso prišli na proces, a so vedeli še za maisikakšno podrobnost. Posebno dosti gradiva sem dobila od prič, ki so nastopile proti tistim urhovskim domobrancem, ki niso pravi čas pobegnili ali pa so biliprepričani, da za njihove zločine nihče ne ve. Ta proces se je odvijal v dneh od 11. do 16. marca 1946 pred okrožnim sodiščem v Ljubljani. Več procesov je bilo tudi proti pobeglim zločincem. V enem izmed njih je bil imenovan Filip Žakelj, bivši kaplan šentlenarške fare. V teh procesih sem spoznavala reakcionarje v domovini, ki so še vedno vzdrževali stike z njimi v upanju, da se bo politični položaj v kratkem q)temenil. Vem, da še zdaleč nisem odkrila vsega, kar se je med vojno dogajalo v urhovskih gozdovih, vendar mislim, da je iz tega gradiva, ki sem ga neodjenljivo zbirala najmanj dvajset let - pri tem niso všteta vojna leta -lahko spoznati, kam lahko privedeta izdajstvo in verski fanatizem, kakršnega so pri nas ustvarili najbolj zagrizeni klerikalci. Te kronike nisem pisala ne iz sovraštva in ne iz maščevalnosti, temveč kot sem navedla v posvetilu: v spomin vsem znanim in neznanim žrtvam, ki so izkrvavele na urhovskem morišču in v okolici in v opomin tistim, ki bi skušali še kdaj stopiti na pot izdaje svojega naroda. • •••• VPRAŠANJE: Kakšne težave ste imeli z izdajo kronike? ODGOVOR: Kronika b dogodkih na Sv. Urhu med NOB - na kratko sem jo imenovala Sv. Urh - je izšla razmeroma pozno: Prva izdaja 1966. Presenečal me je odnos raznfli ljudi na položaju do tega mojega dela predvsem zato, ker ga je napisala ženska! Štiriletna osvobodilna borba je predstavljala resnično prekratko dobo za kakšno temeljito spremembo zakoreninjenih, stoletja trajajočih pogledov in stališč. Druga težava je bila y tem, da se je zdel rokopis kronike vsakomur, zlasti tistim, ki ga niso prebrali, preobsežen. Skrajšan rokopis — 104 tipkane strani brez slikovnega gradiva - sem dala na razpolago pisatelju Louisu Adamiču za njegovo knjigo Orel in stena. (Ob tej priložnosti naj povem, da je verjetno AdamiČ ta rokopis izgubil in je pisal po spominu. Leta 1949, ko je obiskal staro domovino, sem ga peljala tudi na Sv. Urh in mu razkazala sledove, ki so ostali od morišča in povedala vse, kar sem odkrila. Prosil me je, naj mu na kratko napišem, kar je slišal. V svoji knjigi pa je pisal Adamič precej drugače. Videti je, da so vtisi, ki jih je dobil na Sv. Urhu, močno vplivali nanj. Če bi ohranil rokopis, bi ga ta opozoril na dejstva. Tako pa je opis urhovskega morišča v njegovi knjigi nerealen)! Za en izvod rokopisa, ki sem ga napisala za L. Adamiča, me je zaprosil Fr. Saje, avtor Belogardizma. Namesto, da bi ga vrnil meni, ga je izročil Stanetu Lenardiču, novinaiju Dela, ki je podatke hitro obdelal in izdal brošuro pod svojim imenom. Ker gradiva sploh ni poznal, se je zgubil v njem in zagrešil vrsto zgodovinskih napak, celo take, da je med pobitimi žrtvami navajal še živeče ljudi in obratno. Opozorila sem ga predvsem na napake, ki jih sodobniki dogodkov, katere opisujemo, sploh ne bi smeli zagrešiti, pa tudi na to, da brez dovoljenja ne sme uporabljati tujih rokopisov. Kljub opozorilu je ponovno zagrešil plagiat. Izročila sem ga Avtorski agenciji za Slovenijo, ki je vložila tožbo zoper njega. Na podlagi ekspertize, ki j6 je napisal Josip Vidmar, je Stane Lenaidič podpisal izjavo, v kateri je obžaloval svoje dejanje in se zavezal, da se česa takega ne bo nikdar več lotil. Obenem se je pismeno zahvalil, da sem sprejela sodno poravnavo, za katero so se zavzemali zlasti njegovi predpostavljeni. Sodna poravnava pa je bila važna tudi zame, kajti brez nje ne bi tiskali kronike Sv. Urh. Posvetovala sem se z uglednimi ljudmi, ali naj se podam v poravnavo. Svetovali so mi, naj se zadovoljim z izjavo, ki jo je podpisal toženec in je zanj kar dovolj ponižujoča. Glavno je zagotovilo, da pojde v tisk tako pomembno delo kot je Sv.Urh! In tako se je zgodilo, da sem za to delo podpisala pogodbo na sodiSču! Mislim, da je to prva in edina slovenska knjiga, za katero je avtor na sodišču podpisal pogodboL Urednik zbirke Dokazi pri zavodu Borec je bil pisatelj Tone Sefiškar, ki mi ni bil nikoli naklonjen. Svojemu uslužbencu Emi Cesarju je naročil, naj napiše o mojem delu negativno kritiko. Ko mi je ob prejemu Kajuhove nagrade Cesar čestital, sem ga vprašala, zakaj mi čestita, ko je vendar napisal tako slabo poročilo o delu. ,^loral sem! Saj sem bil vendar tam v službi!" mi je odvrnil. Naročena negativna kritika mu je bila samoumevno dejstvo! Svoje nadrejene osebe in razne funkcionarje je Seliškar slabo in neodgpvorno informiral o meni in o mojem delu. Širil je govorice, da bi kroniko o Sv. Urhu že davno tiskali, če ne bi zahtevala tako visokega honorarja. Ko sem zvedela zanje, sem pohitela k njemu in mu rekla, če je honorar kamen spotike, naj ga črtajo. On pa je take in podobne neresnične govorice širil še naprej. Ko je uvidel, da sem z delom prodrla, je vrgel moj rokopis na dnu koša za papir in ga prekril z navlako in s smetmi. Svojega nameščenca Draga Supančiča pa je obdolžil, da mu je zgubil najbolj dragocen rokopis in ga tiral pred sodišče. Supančiču se je posrečilo, da je s pomočjo snažilke našel rokopis in dokazal, da ni kriv. Imela sem tako več izvodov svojega dela in rokopis ne bi bil za vselej izgubljen, vendar se je tisk kronike zavlačeval zaradi takih in še več podobnih posegov ,,kulturnikov" in drugih. Končno sem se le srečala s tovarišem Miletom Smolinskym, predvojnim članom KP, ki je prevzel uredništvo zbirke ,,Dokazi" pri zavodu ,,Borec". Bil je navdušen nad mojim delom in je na svojo odgovornost, kljub številnim ugovorom z vseh strani, da delo ne sme biti tako obširno, še med tiskom prejemal novo gradivo in ga vnašal v posamezna poglavja. Večkrat mi je dejal: ,,Ko bi jaz opravil tako delo, bi bil srečen kot človek in kot komunist!" Tudi jaz čutim zadovoljstvo, da sem opravila to delo. Nikoli nisem pomislila, ali je nevarno ali ni, ali je pretežko za ,,šibko" žensko, najmanj pa na to, da bom naletela na take nepredvidene težave pri ,,naših" ljudeh. Strašno me je bolelo za obnašanje mnogih, ki so to delo omalovaževali in mi metali težka polena pod noge. O tem bi lahko napisala nič manj obsežno delo, kot je kronika sama. Iz nje bi se jasno videlo, da je uboga Cankarjeva dolina Šentflorjanska še živa in da hodi po nji nič koliko prebivalcev, ki ne marajo resnice ne pokončnih ljudi, ki mislijo s svojo glavo. Vendar sem prepričana, da bo nekoč ta nesrečna ,,dolina" prav zaradi takih žrtev, kakršne opisujem v tej kroniki, le izumrla in jo bodo naselili ljudje, zrasli iz njihove krvi in trpljenja. Stališče uredništva je biio, da je takšcn postopek potrehno ostro kritizirati, zato se je odločiJo za objavo. Bivši glavni urednik Srečo Zajc se je kasnejc odločiK da tokrat svoje odstopnice ne da v objavo. Za to se je odločiJ pct dni pred izidom. SRECO ZAJC Molkova pot 18 61240 KAMNIK Ljubljana,12. 12, 1978 DSTOPNICA V torek, 12. 12. 1978, dokončno odstopam z mesta glavnega urednika študentskega časopisa Tribuna, na katercga scm bil inienovan novembra 1976. Poleg poteka mandata, so za moj odstop bistvenega pomena naslednja dejstva: 1. Ker se ne strinjam z razmerami in odnosi. ki vladajo na UK ZSMS in ki l'K ZSMS vladaio. 2. KerJsc ne stnnjam s kadrovsko politiko L'K ZSMS (z ^m^...^,,. ,<.Wk. kandidatov za glavnega in odgovornega urednika Radija Študent m z nepo-polnimi in nckonkrotnimi pojasnili). 3. Ker je bila zlorabljena nioja pripravijenost. da pomagam ustanavljati Informativni Lenter na ljubljanski univerzi, ki naj bi dolgoročno uredil polo-žaj Iribune in Radija Študent. Projekt. ki sem ga izdelal, je bil sicer sprejct v nadaljnjo razpravo, sam pa žal pri realizaciji ne boin mogel sodelovati. 4. Ne strinjam se s takšnim načinom rcševanja problematike Radija Študent. ki omogoča, da s sredstvi, ki so jih za opremo RS prispcvaii tudi študentje, ki so delali prcko Študentskega servisa, razpolaga ticka druga delovna organizacija in kot cdini argument še vedno ponavTja nezavidljivo finančno situacijo RŠ v lctu 1979. Nikakor pa nisem apriorno proti sodelo-vanju z Glasom Ljubljane: vendar ne za kakršnokoli sodelovanjc 5. Ker je bilo s trditvijo ,,da sem bil spomladi 1978 premalo cnorgičen m nisem krotil uredništva Tnbune" diskreditirano mojc dvcletno delo in delo drugih urednikov. pri čemer- se zlonamerno pozablja na celovit pogled na razvoj Tribune od tiste pred dvema letoma do danes. Takšno nesamoupravno in nckomunistično obnašanje do tujega dcla (in napak, na katcrih ni nihče vztrajal. v kolikor smo argumente za to sprejeii kot argumentoje v nasprot-ju z našo samoupravno in demokratično prakso in samo primer več za birokratoko delovanje v ZSMS. h. Ker sem proti temu, da se proti ineni zlorabljajo glasovi Ijudi, ki deiajo na Radiju Študcnt, pa jih /e čez mescc ali dva ne bo vcč. ker bodo Radio Student doletcle temeljite kadrovske spremcmbe. 7. Ker sc kot komunist in mladincc zavzemam za javno dclovanje m zamc ne morejo vcljati pnvutni dogovori. pa čeprav so na ravni npi. sekretarjev dvcli subjektivnih sil. To velja še posebno za kadrovanje in vzgojo kadrov. 8. Ker se ne strinjam s takšno mcro tolerancc. ki nekaterim ne dopušča. da bi se na svojih napakah kaj naučili in jih cnostavno postavlja pred zaprta vrata. S tovanškimi pozdravi' POD KOMOLCLM NAROKAVNIKI. Mogoče niti ni tako presenetljivo. kar ^c je zgodilo našeiiiu. sedaj e\ glavnemu uredniku Sreču Zajcu, pri njegovih naporili za lzboljšanje in racionalizacijo informiranja na UK ZSMS in na univerzi. Zakaj ni presene-tliivo? Zato. ker so vzroki za takšne postopke nekoliko globlje narave. kot pa je recimo slab dan odgovornili birokratov na predsedstvu LK ZSMS "ju-bljana. ki so odločili po ,,svojem" prepnčanju, da Srečo Zajc tn dovolj dobcr td to, da bi projckt, ki ga jo sam idejno realiziral, tudi praktično vodil. Ti globlji vzroki posogajo predvsem v dclovanje predscdstva VK ZSMS in LK ZSMS in njen revolucionarni angažma. K.ar lahko ugotovimo je, in to je kritika znotraj ZSMS, da jc s teni aktom predsedstva UK ZSMS. predvscm pa nckateri njegovi najvišji funkcionaiji. dokazano, da sc v nobeni stvari ne znajo sami odločiti in da vedno iščejo strice ui tcte. ki bi jim pomagali, da je takšno odločanjc vedno povezano /. oportunizmom. malomeščanskim srrahom pred odgovornostjo. tcoretičnim neznanjem. skratka nerevolu-cionarnostjo. Takšna ugotovitev-pa ima sevcda tudi nckatere daljnosežncjše poslcdice. vsaj v zvezi z delovanjem L'K ZSMS in tistih družboniJi pojavov. ki se jim reče birokratizem. karierizem. klečeplazcnje prcd obstoječimi družbe-nuni odnosi itd. in sicer tudi v področju za katcrega marsikateri sloven^ki rtlistci meni. da je pravi raj vseobče nedolžnosti in nepokvarjenosti. Govo-runo seveda o ,,naši zlati mladini" in njeni z ideali revolucionarne borbe proietariata ..skoz in skoz" prežeti organizadji. Takšen boj proti tem pojavom v ZSMS iin tudi sploh!) se mora začeti na vseh nivojih. segati pa mora od teoretične. stratuške kritikc konkretncga dclovanja organizadje same, oz. njenih orgaiu>v. pa do boja za uveljavljanje prodornejšili, revolucionarnejšili zahtev znoftaj te organizacijt, kar bi pri-vedlo tudi do preseganja ornenjenih pojavov. Deseti kotigres ZSMJ bo da! nekaj zanimivih smernic.. V tem konkretnem pnmeru delovanja P LK ZSMS in njenih odgovornih pa mora naše uredništvo nujno v analizo delovanja univerzitetne konference in preko te analize tudi zavzcti stali>če do usmcritve m dejavnosti UK ZSMS in njenega politično izvršilnega organa predsedstva, ter svojega lastnega dela. !. Izbolj.šanje in racionaliziianjc intorniiranja na LK ZSMS in na univerzije zahteva, ki so jo postavile vse dosedanje letnc m jesenske konference ZSMS aa univerzi. ki so jo obravnavaia skorajda vsa predsedstva UK ZSMS, uredni-štvo Tribune in njen izdajateljski svet. Rešitvc. ki so jili vsi ti organi, forumi, konference, posamezniki. itd. predlagali, so poudarjali ,,povezavo dejavnosti komisije za informiianje pri UK ZSMS. Tribune. Radia Student in fakultet-nih glasil." Predlogi teh rešitev so ostaii nespremcnjeiu ui so sc ponavljali ir~ konference v konferenco, iz sestanka v sestanek.,kakor je ostajalo stanje na področju informiranja nespremenjeno in le z majhnimi izboljšavami. Potem pa je bil na sestanku predsedstva 15. 11. 1978 sprejet sklep, da je potrebno udclati programsko osnovo za ustanovitev Centra za informiranje. Zadolžen je bil Srečo Zajc. 11 .Prcdlog je izdelan. Prcdscdstvo tega predloga ni obravnavalo. Pač pa ga je prcdsedstvu mterpretiral njogov prodsednik VK ZSMS Srečo Kolar. ki je tlcjal. da je predlog preširoko zastavljen, da L'K. ZSMS ne more lzvesti tega projekta, tcr, da je bistveneje rešiti trenutne probleme Radia Student. To je vsc. kar predsedstvo ve o tem predlogu. In na podlagi tega se je odločalo! III. Istočasno je na VK ZSMS tekti kadrovski postopek za imenovanje glavne-sza urednika Radia Študent. Predsedstvo je kot kandidate evidcntiralo štiri Ijudi m med njimi tudi Sreča Zajca. Za izvedbo kadrovskega postopka je bil zadolžen Ludvik Stepančič, sekretar l'K ZSMS. Dne 11. 12. 1978 ob I8.uri je predsedstvo sprejclo kandidaturo Bojana Sotovška za glavnega urednika Radia Študent in Orel Lada za odgovornega urednika. Izvedba kadrovskega postopka ni bila obrazložena, ni bila podana obrazložitev, zakaj sta bila sprejeta prav ta dva kandidata in zakaj je izpadel Srečo Zajc iostali so sami odstopili od kandidature), razen če za obrazložitev sprejmeno zatrjevanje predsednika Sreča Kolarja, ki je dejal. da kandidata pozna. jima zaupa, da imata izkušnje, itd. In razcn. če za obrazložitev sprejmemo odgovor sekre-tarja L'K ZSMS Ludvika Stepančiča na vprašanje Sreča Zajca, kije zahteval obrazložitev. zakaj je izpadel iz kandidatne liste. Sckretar UK ZSMS Ludvik Stepančič je ironično povedal. da ,,se je v postopku, katerega je vodil, pogovarjal tudi z ljudmi, s katerimi se ponavadi ob takih priložnostih pogovarjamo (? ), ki menijo (ti ljudje - strici in tete), da Srečo Zajc ni primcren za to dtio, da je premalo energičen, ker spomladi leta 1978 ni krotil uredništva Tribune". To naj bi bil argument, na podlagi katerega je moč oceniti dveletno dclo glavnega urednika Sreča Zajca? To naj bi bil zakljiiček, do katerega so odgovorni na UK ZSMS prišli v tcm kadrovskem postopku'.' Nikakršnih drugih podatkov. ocene, analize dela glavnega uredni-ka Iribunc. Nc! Dovolj je beseda neimenovanili - prcmalo energičen, ni krotil!!! Ta argument, ki je argument moči neimenovanih stricev, je za birokrata (ki se navzgor klanja, navzdol pa pritiska in. ki mu je Kidrič pripel krasen pridevek - biciklist) dovolj. Dovolj, da se v malomeščanskem strahu pred odgavor-nostjo znebi vseh mogočih zapletov, dovolj, da opusti vsak nadaljnji kadrov-ski postopck, vsako analizo. dovolj, da si v argument neimenovanili ne upa niti podvomiti več in da ga spozna kot popolnoma zadostnega. IV. Na scstanku predscdstvn UK ZSMS dnc 1 1. 12. 1978 ob 18. uri je pred-scdnik kadrovske komisije Viktor Lovienčič podal prcdlog za kandidata za glavncga iri odgovornega urednika 1 ribune. Predlagan je bil Igor Bavčar. Posebnosti tega kadrovskega postopka pa so naslednje: -- za la postopek ii vodel glavni urednik Srečo Zajc; - -za ta postopek ni vedel Igor Bavčar: 1 ¦ - z njima niso bili opravljeni nika-kršni razgovon v zvezi s tem predlogom razen tik (dobesedno neposredno) preden je bil predlog padan in dan po podanem predlogu; - o tem postopku ni bilo seznanjeno uredništvo Tribune. Tako je bil Srečo Zajc odstranjen s kandidatne liste za vodja Centra za inforiniranje, s kandidatne liste za glavnčga urednika Radia Študent, z mesta glavnega urednika Tribune. Sic! tahko zapišemo, da je to po obdobju, ko so se odnosi med Tribuno in izdajatcljom dokaj uredili, nož v hrbet Tribuninim prizadevanjem za ureditev \\\ izboljšanje stanja na področju informiranja. To je negiranje dvoletnega dela glavnega urcdnika Tnbune, negijanje dela uredništva Tribune, negiranje veljavnih določil za vodenje kadrovskega postopka. Se posebej pa je to negiranje principov zveze, ki ji pripadamo in za katere cilje se borimo -zveze komunistov. Je pa afirmacija skrajno birokratskih postopkov, ki spominjajo na metode J. V. Dj. S. Uredništvo je na svojem sestanku dne 12. 12. 1978 ob 18. un sprejelo naslednje sklepe: 1. Uredništvo ne more več zaupati srekretarju UK ZSMS Ludviku Stepan-čiču zaradi njegovega postopka v zvezi z vodenjem kadrovskega postopka za imenovanje glavnega urednika Radia Student in njegovega postopka v zvezi z ustanovivvijo Centra za informiranje. Zato uredništvo sprejema sklep, da Ludvik Stepančič ne more biti več član uredništva Tribune. Njegovo članstvo preneha takoj. 2. Uredništvo Tribune v celoti podptra stališča Sreča Zajca v zvezi z njegovo odstopnico. 3. Uredništvo bo analiziralo svoje delo, delo UK ZSMS in njenih komisij in s to analizo nastopilo preko svojega detegata na konferenci ZSMS na univerzi. . uredništvo TX SESTA5HC PBDflOBZTA UX MHB UlDSVI: Kandidiraaj« glarnega uradnika BŽ (velja tudi e« obrazlozitav tov. Zajc Sr»8u) ?MdB«dstvo UK ZSM8 i« na 6. seji v dneh 1J., 16., 1?. nov. 1978 evtdantiralo tOTariSa LovrsnSiS Vlktorja, Orel Ladota, lopovSsk Jaac.a, Sotoaak Braneta in Zaje Srečota kot nozna kaa-"lidate za clmmeca uradnika RL. Na iati oaji sem bil zadolžen ii vodanje kadrovakaga postopka. (predsednik kadrovsko kopisij« tov. Lorr«n2i3 Viktor je m«d predlaganimi). Navedene tovariše md povabll na razgovor ter ae aa oanovJ. podatkov, kl sem jlh o poEameznih dobil in na osnovi pogovora z njimi odloSil pred-ltgati predsedstvu za kandidata za glavnega urednika Bš tov. ^otošok Braneta tor za odgovornega ur«dnlka tov. Orel Ladota. lnsdaljevanju toga zapianlka bom skuSal obrazložiti vzroke, ki w botrovali nekandidiranju tov. Zajct. Tpostopku evidentiranda možnib kandidatov sem tov. Zajca pred-ligal za ooSnerja kandidata za glavnega urednika RŠ na oenovl sojega poznavanja njegovega dela. V riadaljevanju pa aem po za-dolžltvi skuSal n«pristrans!co na osnovi primerjalne analize iwed evidentiranih predlagati najboljšega. M tov. Zajc SreSotu sem priSel do naslednjih ugotovltev: • Hs osnovi dela Tribun« v 3asu mandata tor. Zajca eem poakusal : najtl odgovor na njogova organizaciJBke in vodBtvene spoeob- noeti. Za pozitivno lahko naredam to, da Je Tribuna zaSela redno iz- hajati, da i* z&5el z delom izdajateljski svet in da ae je Tribuna tudl po vaebini zaSala apremlojati ob bolja organi- tirani prodaji. lakoj na tem mastu pa ralja izpostariti, da Ja moral izdaja- talj v lfltaa 8asu> 1. Po tan ko Ja bil eooSen z kritičnln materiKlnim položajam Tribune poeaSi po isradaih ukreplh. Tu n« gre dolžiti glav-aaga urcdnika saradl nasiataaskih rafiitrtr prl finanoiranju nladijiske pariodike, Ja pa odgovoran »ato, da Je dovolil sirltvr dejamoati prako raalnih BoSnostl, kot inu Jlh j« nar*koT«l flaaaSal plaa. 2. V Suu, ke Ja tor. Zajc oprarljal todi dollnoati odgoror-, naga orvdnUca a« Ja iedajatelj krltlSno opr«d«lil tako do TMblna kot do nailna, ltl •• ga J« liat poslužaral prl aktualiameiji problnor t Študmtalna o«Mlja. Do apx*MBb Je b« twn prlllo in to pr«J zaradi tarcaunja, kot po tOT. Zajou, kl $• ui pealislranja stalllS in aklapov iedajatalja r Trlbunl odsoTona. Od tu izhaja ugotoritar o naanargiSna« rašaranju problaaoT za kater« Ja •kaplieitao odgorOran glami uradnik izdajatalju. 1» osnorl obojag« »•¦ priSel do ugotovltv«, da orgaalzaoljaic« la vodatvena epoaobnoati tov. Zajoa nlso bolJS« od predlaga-ntga tor. SotoSka. Ta Je kot aakratar OK ZfiMS LJublJan«-Li8ka \up«a&o vodU tako organizactjo dala kot flnanSno aatjrialao posloranje OK ZSHS in aas m na t«a podroS Ju dal pradaoat. T drugaa dslu sam akuSal na oaaovi nmai. zaanlh deJateT oaanl-ti aoralno politiSno neopor*čnoat arldantlraaih kandidatov. Tot. Zajoa, Sotolka ln Orla ooanjujea kot aoralno politiSno Mopor«5aa, prl 8«n*r ugotavljaa, da Ja tor.ZaJc 8r«5o zaradi ¦Tojtgm dala E« klioan na politiSno odgovornoat (glej doku-antaoljo Komitoja UK ZKS). lako aa> na osnovi napisanaga in ob poaaojkanju druglh uradnib. | italiSS Is aaonj, sklanll pradlagati pr«ds«datvu UE ZSHS, da ktndldlr* tor. SotoSek Srankota za glavnaga uradnika Efi. Tov. Oral Lado j« bil tudi pradlagan za glavnaga uradnlka (gl*d ananja PF), readar aa Ja ˇ pogovorih odlo5il sprajati naloga odcorornaga uradnika, kar Ja na osbotI njagovaga dose-danjaga dala aa podroSJu infornlranja tudi vigodna rotittT. SiuxLt*u*u Dne 19.12.197S ob 15. uri se je BeBtalo trinajst 8lanov predsedstva UK ZSHS Ljubljana na svojem rednem sestanku. Tret;Ja točka dnevnega reda je obravni.vala tudi odstopnico nešega ( sedaj ex ) glavnega urednika Sreča Zajca. Po zahtevanem odgovoru vodje kadrovskefta postopka Ludvika Stepančiča, ;je predsednik UK ZSMS Srečko Kolar Zbčel z razpravo v kateri je dejal, da se ne more strinjati z r.'jzlogi odstopnice, da.pa predlaga predsedstvu, da sprejme odstop Sreča Zajce, ne pa odstopnice. Sreoo Za^o se akupajj s še nekaterimi člani predsedstva (Bavdaž, Keško ) in prisotnimi člani uredništva Tribune (Jurcan, Bavčar) sevede s t^.kim predloBom ni strirgal in je zahteval, da se o njej;ovi odstopnici izreoejo vsi prisotni člani predsedttva. Predsednik UK ZSMS,Srečko Kolar ostro neisprotuje temu predlogu in pravi, da se vsi člani predsedstva niso dolžni izrekati o tem vprcš.".nju, da je dovolj, da -.e odločijo na podlagi njegove in sekretarjeve izjave in besed ostslih razprsvljnlcev. Ta svoj predlog je "podkrepil" z utemeljitvioo, da pač nekdo debatira v prvi točki dnevnega reda, drug pa v recimo tretji točki in,- da nia mogoče in ne nujno, "da se vsi na vse spoznajo". Podkrepil in podprl^ ga je I.irun tiiavec, predsednik komisije za idejnofpolitično delo, ki Je clejal, da si on pa že en bo dovolil reči birokrat, nekomunist, kakor naj bi to nearguraentirano in netehtno izjavil Zajc Srečo v svoji delo predsedstva UK ZSKS, ali kaj ?". Na to mu,z nič nižjim tonom ( morda višjim ) odgovori vprašani, rekoč:" Da, Kolar, želln ocenjevati delo predsedstva UX ZSMS, ker menim, dr Je to moja pravica in dolžnost, kot komunista in odpovornegi. urednika Tribune, ker monim, da brez analize dela UK ZSI-iS ne moreno govoriti o razlogih za Zajčev odstop. Ne boš pa mi podt-:knil to, da siruša Tribuna ocenjevati delo UK ZSM3 i{j predsedstva, ^mt s stališč nekegaHsamosto^nega političnega subjekta", ne. To je kritika našega dela, dela predsedstva UK ZSM8 in komisij." Kolar nima pripomb, Bavčar pa zahteva, da gredo nje; ove besede o ^ribuni :ot"se:".ostojneni političnem subjektu" v ZL:pisnik. i.eško Vera, z.pisniča.rka, z;.piže. Bavčar konča. Na Zajčevo ponovno izjavo in z:htevo, dr. ni zr.dovol^en z danes in tu prebrano obr:.zložitvijo in^ d.u z Tnteva, ds Stepsnčič, kot vodja kedrovskega postopk::, pove to, z:rodi česar jc on sploh zahteval obrazložitev - niimreč na podle^i katerih in či{;.vih izjav se je odločil za negativno oceno njefoveg;; minulepc dela, Stop..nčič odgovarja. Pravi, d:-, se je nogovarjal, ki kor n.-.j bi to bilo norm lno^--in sicer po telefonu , z določeni ljudmi, ki sp mu p::č de-jali "to in to". Ni povedal kaj in kaj. Sekel pa je, de jih ne bo iniur.oval, ker nima njihovih pismenih cmpak le ustne/telefonske izj.ve na podlagi katerih se je odločil in se boji, d.-. bo n^iUovo ime zlorabljeno. Zajc nu dokazuje, da Je to skr jno birolcr fcsko voden postopek. Stepi-nčič nadoljuje in rovori o z ur.nici, ki l.u jo je odsbopnici. Na zahtevo Sreču Zajca, sedaj ex glavnega urednika Tribune, dal° predsedstvo s tern, ko -u je zuupslo vodenje k-drovskec^ postonk n; i ars-umentira kaj je nearpumentiranega in netehtnega v njegovi . ° tera« da se raortl Predsedstvo sedaj ponovno izreoi o nje: ovi odstopnici, je .',iran z.ilavec v svoji nevednosti utihnil. Po krajši razpr- vi ( sodelovali so Kolar, Stepančič, Zajc, Bavčar, Bavdaž, ^ečko, Topovšek )je prevladalo mnenje, da predaedstvo ne more sprejeti odstopa ne^ da bd sprejelo odstopnico, ker so razlogi, ki so natoedeni v odstopnici - razloKi odstopa. Če predsedstvo sprejme odstop strinja z ruziofri oascopa, rorej z oosropnico. v nasproi;nem raora od Zajca z.thtevati, da ostane in opravlja svojo funkcijo dalje, je rekel Bavžar. Ka to je vizionarsko in preroško odgovoril predsednik UK ZSKS Srečko Kplar, ki je dejal, da pfri je Zajc "po svoji zavesti" dal ostopnico,yne more več delati, ker ne dela, ker si on ( Srečko Kolar, predsednik UK ZSMS ) ne more vofi odgovornosti in o postopku, ki ga je vodil. Kolrr pa podpre, pravi, da je bil kadrovski postopek pr ivilno ippelj-n. i.il-:vec ( v prejrnji točki dnevnega reda, ko je predsedstvo r; zprcvlj.-lo o iraenov-nju delovnega predsedstva za konferenco je dejal /cit./:" Dejmo eno babo za dekor^cijo"), predsednik komisije za idejno-politično delo, pritrdi in predlaga, da vseeno sprejmecio Zaj^ev odstop. Utihne. Govori spet StepančiS. Tokrat o "naravni idealnosti, ki, da je ni, o šahovskih pravilih igre, o rezanju ljudi s polož;i^ev", itd. Bavžar mu dokaže, da ne gre za nobeno od teh vprašanj ampak ze to, da se odločimo o razlogib za odstop in o tem, da oe neraogoče sprejeti odstop in ne odstopnice ali odstopnico in ne odstopa. Kolar nasprotuje predstavljati sodelovanda med »nami in nJiBi'1 na teaeloib. pri^teldskih ln trdi. da Je "^0^ Božno. da 0e v ^ugem primeru potrebna samokritika in tat±««J*ridcJcaBtai kolegialnih odnosov. Zato, razen svojih predvidevanj, dela Predsedstva, za kar pa misli, da ni rszlogov. Bavčar se strinj« seveda ni imel dokazov. Tedad se situacija obrne za 180°. Kolar 8 tem« da ^e drueo možno ( odstopnioe da«, odstop ne ) ne pi s tem, predlaga, da se eprejme odstop, da pa bodo člani F UK ZSMS o da ni razloeov za saaokritiko.»-Ujil^l-Iimbiu. Jurcan ( pzntoncpi odstopnici razpravldnli tedaj, ko jo bodo imeli pred seboj in Pri tem "Porabloa nekatere sočne srbohrvatske kletvice ) pravi, da fotokopiruno. Kolar je v dveh minutah spremenil svoje mnenje in čemu takemu še ni Prisostvoval in, da je to >bična pizd.-.rija". [naenkrat se mU zdi, da je celo zelo pomeinbno, da vsak član predsedstva To zaboli danes z«lc n" moral° sklicuoočega se i-.irnna .ilavca, [ yubljaaa, 19A2-1978 Sakratar TO Z8HS o tem ve čim več, da je v popolnosti seznanjen. Ob tem ga ne moti, čtan; T* y*- *>n^ da bodojpopolnoma neseznanjeni sprejemali odstop in ne to, da je pr;;v temu ( seznanjenosti posameznih članov predsedatva in njihovem eksplicitnem izrekanju o odstopu in odstopnici Sreža Zajca ) sam, personalno, zelo nocptptVal. Pred dvema minutama. Bavčar mu dokaže, da je njegovK postopek skrajno barokratski ! Kolar molči in gleda. ( Bavčtrja !). Obenem se razvije debata o delu UK ZSHS in njenega predsedstva, ki jo začne Bsvčar. Govori o delu P UK ZSMS, njegovih komisioah, neprisotnosti članov predsedstva, nereshemu odnosu do jiriprave letne konference, nepisanju potočil predsednikov komisij v zvezi s tem, govori o delegatski (ne)povezanosti z 00 ZSMS, har ce mu zdi najpomembnejše, govori o.... Sredi besed ga z udarcem ob mizo ( z obemi rok^mi I) in močno-zviSunim tonom prekine predsednik UK ZSMS Srečko Kolar z besedami:" Pa kaj, Bavčar, želiš ooenjavati ki skuša nnsprptovati Jurcanu, vendaT mu to ob močnem povratnem reagiranju (verbalnem) ne uspeva. Stepančič skuša izreči končno beaedo v zvezi z odstopom in v ta namen z zanimivo kt±kix%xxm konstmkcijo izvede primeriavo/; če§, kaj pa, če bi nekdo v odstopnici niipisal neksj fabističnih izjav s katerimi se I UK ZSKS nikukor ne nore strinjr:.ti -ali naj tedaj tudi sprejmemo ob odstopu tudi odstopnico ? Na Zajčevo prošnjo naj mu pojasni zvezo med fašističnirai izj.vmi in njef ovo odstop-nico, Stepančič pravi, da je to"zgolj primer"(?!)» Končno pr^dsedstvo na predlog predsednika sprejme sklep, da se sprejme odstor; Sreča "f:jcc, da pa se bo predsedstvo o odstopnici pogovi.rjalo na i<-nip«Bi»»«Ht»iiii» naslednjem sestanku P UK ZSMS in aktivu ZK gri P UK :-;.SKS. Konferenca kadrovskib zadev Tribune ne bo obravnavala. Konec ob 18.3o uri. Zapisal Bavčar Igor. rt \