Katollšk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velji po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40kr., začettnleta 1 gld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za eetert leta 1 gold.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica
dan poprei.
Tečaj \XVII.	V Ljubljani 6. grudna 1872.	List 49.
Eristja®., al si jimajj. sereaa? Al si lastavii &dža vdan ?
Ko bojna tromba za doni k napadu,
Pogum oživlja verli si vojak, Za dom, pravico vdari v svetem jadu,
Sovražnik čuti, da je to junak; Sterpljiv v vročini je in v zime hladu,
Skazuje vselej se serčan in jak; Ko lev pod svojo brani 6e zastavo, Da vidi konec: zmaee čast in slavo!
V današnjih dneh je papež nezmotljivi
Nevernim glavam vroč'ga boja vzrok, Ki trosijo med ljud krič zapeljivi :
Da sveti Oče bit' če bog, prerok! Mar veruješ derhali tej lažnjivi?
Potčm Bogu neveren si otrok, Nezvest zastavi, Križa izdajica, Junak laži, al ne rudč ti lica?
Zastava križa, tam stoji pri cesti,
S tovarši ti prešerno ineino greš, Junak zastavi rešni vedno zvesti
Srcčajc jo, stori kaj? — vem, da veš; In ti znabiti ko begun nezvesti
Se nehvaležno nanjo ne ozrei; — Al Kralj vsili kraljev večnega Sijona, Napihnež! tvoj'ga vreden ni poklona?
Kristjan! glej, tromba — glas vesti doneči,
Življenje celo k boju te budi, Se-li junak skazuješ nebojeČi,
Junak keršanski ravno zdanje dni, Ko roj neverni, zmote zmaj dereči Napada Cerkev, drago mater ti, Al tvoja roka mater •-erčno brani, Al ji stojiš ko zve-ti sin na strani?
Ti zajdeš med gospode svoboduhe, Ki mater Cerkev bijejo v obraz; Pa takrat tvoje so ušesa gluhe,
Še smejaš z njimi se za kratek čas. Prenašaš kletve, studnih sere izkuhe,
Te sram za Mater je povzdignit' glas, Jo zatajiš sramotno v njeni sili —
Oj ti junak ! — da se te Bog usmili!
K molitvi vabi zvon: „Marija A ve!"
Pobožno moli verni korenjak ; Pokrite vmes pa vidijo se glave,
Ne zdrami zvon jih — pušijo tobak! Oterpni udje to co od zastave —
Jih zvabil je sovraga svetni vlak, Namesto serčno za njo bojevati, Začuo se je beguni sramovati!
Katoljška Cerkev res je mati tvoja;
Boj'vati za-njo, "in — si se dolžan! In Če si plah, ko pride do poboja
Neverske zmote, kaki si kristjan? S keršanski m perjem barvana si šoja.
Ki od drevesa plane plašno v stran, Ce tud' le mali se sovražnik bliža. — Ti zapustiš z-istavo sveto — Križa.
Se sveta vera, čednost zaničuje,
S pohujšanjem nedolžnost se mori, Oblast se svete Cerkve v spone kuje.
Duhovstvo obrekuje in černi: Junaka pravega kdo se skazuje,
Mar ta, ki k zlegu kima al molči? Ne ne! ta vitez Božje ni postave: Imena vreden ni keršanske slave.
Gorje pa svoj dan bežnim strahopetoin!
Ker vsem nezvestim Jezus govori: ,,Kdor mene bo zatajil tu pred svetom,
Z zastavo križa meni ne sledi; Zatajil ga tud' jaz bom pred Očetom;
Nczve&t vojak v verigah naj ječi, Izdajici tamnica naj bo stanje,
Kjer večen jok je in z zobmi škripanje 1°
Ak hočeš strašui sodbi kdaj ut«Vi,
Kristjan, za vero, cerkev, terdno stoj! Divja sovrag naj mali ali veči —
Pogum! ne boj se; Jezus je s teboj! Postavi v bran mu ta izrek goreči:
..Jaz som kristjan, in to ponos je moj !" T't v vsakem kraji, času, družbi kaži, L)i si junak pošten, čnjoč na straži.
TMMS. Kriz — zastara prave svobode.
(Konec)
Kakor osebno svobodo in samostojnost vsakterega človeka, tako je cerkev katoliška v duhu nauka svetega križa v vseh časih pripozn&vala tudi svobodo in samostojnost vsakterega naroda kot osebe nravne. Ona ni nikdar, razlagovaje nauk zveličanja, narodov spravljala pod jarem posvetnega vladarstva, temuč le pod „sladki
O blagor ti, ko dan ;:a>ije zmage!
Častitljiv iz bojiš«a bo odhod, Junak obrisal z lica si boš srage,
Obhajal v Sijon z angeli sprevod, Kjer vlada mir, in vse prijatlc drage
Ovenčal s krono zmage bo Gospod ; Ker bil si v malem zvest, Gospod posla vil. „Te čez veliko bode zdaj postavil."
K a d o s 1 a v.
jarem" nauka svetega križa. Ona je zvesto spolnovaje ukaz križanega Boga: „Učite vse narode", sveti evan-geli vsakteremu narodu o-manovala v njegovem lastnem jeziku in je povsod svoje misijonarske vstave, škofijstva,, ljudske učilišča in očitno službo Božjo vravnovala tako, da bi vsaki narod s pomočjo svojega prirojenega sredstva, svojega narodnega jezika, mogel se dušno in telesno olikovati in doverševati ter deležen tako prave kerščanske olike in osvete da bi v svojem lastnem na-
rodnem jeziku „hvalil Boga". Naj skažejo nasprotniki, kdaj bi bila sveta cerkev ktero narodnost kje tlačila ali kakor si bodi ovirala v njenem narodnem razvitku? Nasproti pa ko bi hoteli pregledovati zgodovino posam-nih slovstev , bi se prepričali, da so pervi buditelji narodne prosvete, pervi narodni pisatelji, učeniki in po-spešniki prave olike in vzobraženosti pri slehernem narodu bili ravno katoliški misijonarji (prim. ss. Ciril in Metod, Baraga itd.) sploh katoliški duhovniki in redovniki : kar je očiten dokaz temu, da katoliška cerkev ne le v nauku pripoznava in odobruje, temuč tudi v djanji podpira in pospešuje narodno oliko in svobodo vsakte-rega naroda. Ako so se nahajali, ali se sedaj še nahajajo, posamezni med katoliškimi duhovni, kteri narodni jezik ljudstva, med kterim služijo, bodi si cel6 ne zna-joči, bodi si v napačni svoji predsodnosti prezirajoči, hočejo iz cerkve, prižnice ali šole potisniti in tuj jezik vriniti na njegovo mesto iz kakoršnih že nagibov: takega napačnega in nauku svetega križa zopernega ravnanja sveta cerkev nikdar ni odobrila in nikdar odobriti ne more.
Kakor je iz tega razvidno, je katoliška cerkev v duhu nauka svetega križa perva oživila „načelo narodnosti'-', kolikor se to načelo narodnosti v treznem in pravičnem smislu kristjanskem hraniti in goditi sme, t. j. da bi vsakteri narod v mejah po Božji postavi od-kazanih s pomočjo svojega lastnega narodnega jezika mogel se \zobraževati ter duhovno in tvarno razvijati in spolnovati. Cerkev katoliška je zoper načelo narodnosti le v onem napačnem poganskem smislu, po kterem narodnost ima biti malik, kteremu naj bi se klanjalo vse; ktera se vzdiguje nad zapovedi Božje, nad dušno zveličanje, nad samega Boga, odpoveduje pokorščino Cerkvi iu postavi Božji, z nogami tepta naj svetejši pravice in cerkvene vstanove, in pod imenom narodnega zedinjenja pleni ter pobira njeno postavno premoženje, češ. <ia je edino geslo ji „pravo narodno", in ravno to podira drugim pravice narodnosti itd. Takega res poganskega, krivičnega, nauku svetega križa nasprotnega in brezbožnega načela narodnostnega cerkev Božja terpeti nc more, k takemu ravnanju privoliti nikoli nc sme: tedaj v duhu nauka Božjega zmir odgovarja: „non possumus". Kakor vsaki človek, tako je tudi vsaki narod kar nravna oseba pod postavo Božjo. Ta postava Božja: ,,ne ubijaj, ne kradi, ne želi nič tujega po krivici, in ne delaj si malikov, da bi se jim klanjal", velja posamnemu človeku, tem več vsakemu narodu.
O človek, o narodi, spoštujte in ljubite nauk svetega križa, ker le v njem je zastava prave svobode, in brez njega ni svobode! Ne verjemite ljudem od Boga odpadlim, nauk ta in katoliško cerkev zamčujočim, vse njihove obetanja o zlati svobodi so nečimurnc in laž-njivc.
V slehernem človeku spoštuj, o človek! visoko čast, v ktero je Bog povzdignil vse ljudi; ali pred vsem spoštuj jo sam na sebi. Naj bolj gerda sužnost je pač duhovna ali nravna, kadar se kdo sam ne spoštuje, prezira naj svetejše pravo svoje svobode, in brez sramu služi rečem od sebe nezmerno nižini in le za pomoček nam danim, ali pa grešnim strastim svojim ali tujim. Kako žalosten je pogled na človeka, kteri je nesvest svoje visoke, da, nebeške človeške dostojnosti ali časti, postal pravi suženj zanikerne lakomnosti ali skoposti, nagnjusne nečistoti, gerde požrešnosti ali pijanosti, ali ktere druge grešne strasti; kteri se pred drugimi ljudmi kakor zanikarni červ plazi v prahu, na prodaj ima svojo dušo, sam sebe, streže grešnim željam in strastim druzih ljudi ter se jim daje za orodje ali sredstvo ra-
biti ! To je naj ostudniši, in naj bolj pregrešna sužnost, ker po njej se Človek sam znebi vse svoje nravne cene ali vrednosti, dušne samostojnosti in Človeške časti, ter se poniža med neumno živino. Drevo svetega križa kliče tebi, o človek: ,,za kako veliko ceno ste odkupljeni — nikarte biti sužnji ne rečem, ne ljudem!" In kaj bi li pomagalo, ko bi za tako gerdo sužnost „pridobil celi svet, na duši pa bi škodo terpel? Ali kako ceno da človek za svojo dušo?" — „V svobodi", s ktero nas je Kristus osvobodil, stojte in ne zapletajte se v sužnost greha". (Gal. 5, 1.) „Le tako svobodni bodite, kakor vas je Sin osvobodil" (Jan. 8, 32—36). „Poklicani ste k svobodi otrok Božjih" (Rim. 8, 21). „Zato ni nobeden svoboden, kteri ne gospoduje nad nerodnimi željami telesa, — ker — komur kdo služi, tega suženj je." (Rim. 6. 16). Naj svobodniši pa je na svetu tisti človek, kteri sam nad seboj gospodovati zna. Sokrat, Epiktet, sv. Janez Kerstnik, ss. Peter in Pavel in tisučeri mučenci kerščanski so celo v sponah, ječah, na moriščih, o smerti spričevali svojo nravno vrednost, svojo moč in dušno svobodnost. Nasprot pa, kdor živi v sponah svojih lastnih hudobnih strast, naj bi tudi vladal nad narodi in naj se tudi tisuč in tisuč jih ravna po njegovi volji, sam vendar je in ostane suženj.
Naposled nočem, da ne bi omenil sužnosti, v kteri je zdihoval ženski spol pred prihodom Jezuta Kristusa, in še zdihuje pri vseh narodih poganskih. — V Atenah je žena bila ves čas svojega življenja pod nadzorništvom svojega varha. Po smerti očeta, brata ali starega očeta je stopila pod vlado naj bližnjega prijatelja, kteri je postal njen mož. Kadar je umeri mož, je deržava po stavila oskerbnika; in kadar so dospeli sinovi 18. leto, so postali oni oskerbniki svoje matere. Da bi atenski zakon pokazal, kako slabotna stvar je žena, je vse to, kar je mož po nasvetu ali na prošnjo svoje žene storil, razglasil za neveljavno. Edina vrednost njena je bila v tem, da je porodila; sicer je bila pri hiši le potrebno zlo. Njena stanica je bila posebno odločena izba. Kadar je prišel gost. ni smela ne k mizi sesti ne doma zapustiti brez moževega dovoljenja; da, celo deržava je postavila nadzornike časi, kteri so pazili na njene hoje. — Pri Rimljanih se je nekaj krotkejše ravnalo ž njo; vendar je tudi tu bila popolnoma drugim v oblasti. Premoženje njeno je bilo moževo. Kaznoval jo je lahko po svoji volji, in v nekterih gotovih slučajih celo umoril. Pravico svojo do žene je lahko oddal komur koli. Ciceron je pognal svojo ženo, da bi vzel si bogatejši; kadar je s premoženjem te žene poplačal svoje dolgove, je pognal tudi to. Žena proti temu ni imela nobenega ugovora. Oče je kakor nad ženo tudi nad otroci imel neomejeno oblast. On je po volji mogel otroke izpostaviti, prodati, v sužnosti potlačiti ali umoriti. Zgodilo se je nekteri-krat, da je bogatin, da ne bi moral si v svojih razuzdanostih in potratnostih kaj ukratiti, od sebe spodil svoje otroke, ktere so potem berači, čarovniki ali drugi brezbožniki pobrali, polomili ali pokvarili, da bi jih tem lože porabili v svoj neblage namene. Matije vse to morala preterpeti.
V takem stanu je bila žena pri vseh poganskih narodih noseč butaro svojega rodu. Kako hvaležno mora biti toraj ženstvo verstvu kerščanskemu; kako mora ono pač ljubiti sveti križ in tega, kteri je na njem umeri, in kteri je ženi posebno čast, stanu zakonskemu pa posvečenje svoje dodelil!
F ceni je moe narodov?
Slovenci se toliko bolj razkropljujejo, kolikor bolj njih inteligencijo verni duh zapuša. Kranjci so kompakten
ver in narod ■ svojim duhov3tvom vred; toraj se Še nekako stanovitno aeržč. Ko bi pa tudi še duhovšino verni duh tako zapušal, kakor velik del druge inteli-gencije, že davno d i bilo vse zmedeno.
Vpije se: Šola, šola! Cerkev, ki je bila in je perva izobražnica, se pa od mnozih strani prezira, odriva, tare. Prav je: šola naj obveljd. Toda, ako šola ne bo na verski podlagi, bo še to razkropila, kar je zedi-njenega, in kolikor bolj bode šola od Cerkve ločena, toliko bolj bo pomogla: narod še huje razkropiti.
Le veliko veliko let — četertino življenske dobe v šolo! Pa vvse — prav vse v šolo! To hočejo sedanji liberalci. Še več časa pa za vojašino! Kje pa je potlej še kaj prostega življenja za pravi poklic? Kje čas za verske opravila ? Nekteri rokodelski mladenči po mestih imajo že toliko šole ob nedeljah, da jim je komaj še moč cerkveno zapoved spolniti, kolikor se zahteva za Božjo službo.
„Prihodnjost bode tistih narodov, pri kterih bodo včlike načela katoliške Cerkve našle vgodno zemljo v narodni zavesti", pravijo umni politikarji, *) in kažejo na Ameriko, ki se tako naglo pokatoličuje, da se liberalizmu lasje ježijo od groze. „Mlada Cerkev v Ameriki", pravi Niedermayer, **) je Pija VII 1. 1808 tolažila; je Piju IX 1. 1849 naj močnejše tolažilo delila v pregnanstvu; pripravljala mu tudi 1866 in 1867 naj čistejši in naj ljubeznivši veselje, ko njegove stiske naj veči stopinjo dosegajo. Na Laškem vidi Pij IX škofije brez pastirjev; ob Misisipu in Ohiu mora nove škofije vstanovljati. Na Laškem izganjajo duhovne in mnihe; v Ameriki tisučeri roke povzdigajo in prosijo: pošlji nam pastirjev, daj nam mašnikov! V deželi njegovih očetov se samostani zapirajo in cerkve zapušajo; unkraj ocejana se hribi in doline obsevajo s samostani, cerkvami in kapelami. Od punta zapeljani se tisuč- in tisučeri odvračajo od njega, ki je nar ljubeznivši vsih vladarjev. Ali o ravno tistem času odhajajo njegovi škofje par tisuč milj deleč od Rima na veliko delo: da jih na milijone Cerkvi pridobivajo.
Amerika je toliko poštena, da v rad no spoštuje svobodo katoličanov, ni nasprotna velikanskemu delu katoliške civilizacije; zato ima blagoslov v svojem na-predvanji, deržavni dolgovi se plačujejo s čudovito naglico in lahkoto, podložni niso z davki obteževani. Kar se godi temu nasproti po Evropi, zlasti po Italiji, to je stokrat znano. Amerika ne pozna tesnoserčnega birokratizma, ki se v Evropi v vse vtika, vse hoče imeti pod svojim nadzorstvom, Cerkev svoj pot vtesnuje, da bi ne mogla vsega blagra resnice zlijati v duše deržavljanov. Ako Cerkev s posebnimi zdravili in pomočki misijonov hoče odrezati, zdraviti nektere gerče in divjačine ter nevarne izrastke pri narodu, kriči s tisučerimi glasi kakor iz enega ger-la ne le sovražijivo judovsko časništvo sploh, ampak tudi mnogi deržavni in drugi liberalni časniki, — ko je vender znano, da Ameriko zgolj sami misijoni s toliko naglico dvigajo iz divjačnosti indijanske in iz divjačnosti, ki jo premnogi Evropejci tje prinašajo. Kdor bere ame-rikansko časništvo, se prepriča, da od severa do juga ni druzega, kakor nepretergan misijon. In kje so tam politi š ki farizeji, da bi se nad tem pohujševali, kakor pa se po Evropi nad tem blagodušnim delom za omiko pohujšujejo vsi, ki služijo mavtarstvu in psevdoliberalizmu, in še druge sicer dobre ljudi hujskajo. Dobrim bodi le memogrede rečeno, da naj vender pomislijo, kdo po večem so ti ljudje, ki čez jezuite in misijone vpijejo. To so ljudje, ki se ne me-
Gl. der christl. Rechtsstaat und der moderne Gesetzesstaat.
Regensb. 1872.
•*) Das Concil. iu Baltim. Frankfurt 1867.
nijo ne za sv. mašo, ne za spoved, ne za post, ki pogosto živč v divjem zakonu, ali so sicer nečistniki, prešestniki, soljudje, ki si s sedmo zapovedjo ne delajo posebne vesti in toraj dostikrat pridejo na boben, v ječo itd. Ali taki tedaj bodo vaši aposteljni v naj imenitniši reči: v zadevi vaše duše! —
V Ameriki priznavajo, da ravno v keršanski veri je studenec politiške svobode. Pravijo namreč: Brezveren narod zamore le pod despotiško (samosilno) vlado z vso ostrostjo imeti mir in red; ali ljudstvo kakor je naše, bi propadlo, ako bi ne bilo keršansko; toraj delamo, da naše deržave ostanejo verske, ter si svobodo ohranimo. *) Koliko pa to pomaga razcvetu ondotne deržave, kaže zgodovina.
Že papež Gregorij XVI je amerikanskemu ljudstvu dal spričevanje, da mu je globoka reznost za resnico in napovedoval mu je veliko prihodnjost.
L. 1791 v severni Ameriki ni bilo čez 25.000 katoličanov z 22 duhovni. Razun enega karmeliškega samostana po vsi deželi ni bilo ne kloštrov, ne ustavov, ne semeniš, in ne katoliških šol. Razun v Balti-moru tudi cerkve ni bilo, ki bi se ji bilo to ime podalo. Od tistega časa pa se je katolištvo širilo s tako prečudno naglico da 1. 1845 je bilo v severni Ameriki že 28 škofij pod 6 vikšimi škofiji in blizo ;»oldruzega mili jona katoličanov. Tedaj 1. 1791 nekako ' toliko katoličanov, kolikor je prebivalcev v Ljubljani, in dobrih petdeset let pozneje toliko, kolikor je vsih Slovencev.
L. 1850 je štela severna Amerika že nad dva milijona vernikov ter je pri številu 20 milijonov prebivalcev vsaki deseti svobodni severno-amerikanec bil katoličan. — Že 1864 je škof Liiers cenil število katoličanov na 6 milijonov; imenitni pisatelj Maguir pa 1. 1S67 že na 9 — 10 milijonov. Sedaj je tam 7 nadškofij, 45 škofij in apostoljskih namestnij , izmed kterih je bilo 9 škofijstev s 4 namestnijami vstanovljenih poslednji 2 leti. Do 4000 medsvetnih in redovnih duhovnov podpira škofe v njih službi. L. 1863 je bilo 2i?48 katol. cerkev, mnoge med njimi naj lepši poslopja v Ameriki, in 2567 kapel ali misijonskih štacij, 12 vseučilišč z 11.109 študenti in 76 slovstvenimi vstavi. Skoraj vse cerkve in kloštri imajo tudi svoje šole. — Kdo tedaj Amerikance izobrazuje? Ali ne Cerkev? In tako je izobrazila in povzdignila Cerkev druge narode.
Amerikanski prebivalci se kar na trume vračajo v svojo staro cerkev nazaj, vsaki mesec se jih sme šteti na stotine po vsih krajih, pravi .,baltim. ljuški časnik." „Guardian", časnik v šent-Lujzu pa, pravi mesca grudna 1868: „Stevilo spreobračancev v katoliško Cerkev iz naj boljših deržin budi zgledovanje . . . Tudi med študenti so spreobrača :ja številne.
Iz tega je očitno, da prihodnjost v Ameriki je lastina keršanstva, in da Amerika prihaja močna, ker se resnici odpira. Akoravno j<- tudi tam brez števila ločeništev (sektirstva), akoravno gospoduje po večem Še anglikanstvo in protestanštvo, se vendar moč in vpliv katoličanstva vradno ne obmejuje in ne zatira, kakor pa po Evropi. Od tod je pa tudi ravno tako očitno, kako brez uma dela stari Bizmark s svojim preganjanjem katoličanstva in vsi tisti, kteri keršanstvu krepili pod noge mečejo. Zakaj gotovo je, kar piše škof Ketteler: Prihodnjost je lastina keršanstva, ne pa lastina liberalizma in ne socijalizma. Za to pa seje treba vojskovati. Ta boj je sveta dolžnost za vse keršanske očete, sklepa škof po mnogem opominjanji: „zakaj sovražniki pred vsim merijo na razdjanje keršanske der-žine, keršanske odreje in keršanske očetovske oblasti. Ta boj jc poslednjič sveta dolžnost za vse kristjane:
*) Der christl. KechtssUat itd. str. 351 in 352.
*
zakaj praianje je za keršanstvo, za keršansko mišljenje in prizadevanje, za keršansko čednost, za keršansko oliko, za keršansko deržavo." Poganjanje za to, da je deržava keršanska, je dolžnost vsih, kteri hočejo dobro deržavi in sami sebi, dinastijam in njih podložnim!
JbLaj je napovedoval skof Jf itlmann o sedanjih časih•
Bogoljubni škof \Yittmann Regensburški (Rezno), ki je 1. 1833 v slo vez n svetosti umeri, jc o neki priliki govoril spomina vredne besede o sedanjem času, namreč: „Za sveto cerkev bodo prišli žalostni dnevi. Terp-Ijeuje Jezusovo se bode nad Cerkvijo in nad njenim poglavarjem v vsih svojih oddelkih nar britkejše ponovilo. Tu bo vojske in punta in veliko kervi bo prelite. Napadli bojo poglavarja Cerkve, škofe in duhovne bodo preganjali in razpori in mnoge zmešnjave pri vsih stanovih bojo vstale. Odpad od prave vere in strašne bogo-skrunstva se bojo godile. Res da, hudi časi bodo prišli, tako da se bo zdelo, da sovražniki Kristusovi in njegove Cerkve, ki jo je s svojo kervjo vstanovil, jo premagajo. Duhovšina pa se bo določno stanovitno obnašala in dobro ljudstvo se bo nje deržalo. Zgodilo se bo vesoljno izločenje. Pšenica bo presojana in skedenj očišen. Skrivne družbe bojo napravile veliko s p a č n o s t in razun tega bojo čudno moč skazovale z den arom. in tako bo veliko oslepljenih in od groznih zmot okuženih, vender vse nič ne bo pomagalo. Akoravno bojo viharji strašni, vender 11 c bojo pretresli Skale, na ktero je Gospod svojo Cerkev zidal. Zveste ovčiee so bojo zbirale v družbah in sovražnikom Cerkve z o p e r s t a 1 e.'*
Da vsak ve bolj ceniti to kaj imenitno napovedovanje, naj lc nekoliko povemo o škofu "VVittmannu. Življenje J ur j a Mihaela \\ ittmanna je po zunanjem prav priprosto, kaže >e pa vse skozi v njem nekaj globoko duhovnega, neka velikodušnost je v vsaki čerki, ki jo je on zapisal. Rojen je bil 23. pros. 17»>0 pri Pleistein-u v gornjem Palatinatu na Parskcm. Ze v mladih letih je bil enako bogoljubcn kakor učen. Kakor pod vodja skor pol stoletja v duhovskem semenišu, je nad tisuč mla-deiičev pripravil za častiti duhovski stan. Dosti je pisal. pa malo na svitlo dal. ker pisal je, da je druge u-čil. V sv. pismu in v nekdanjih jezikih je bil posebno izurjen. Njegova ,,rapsodna" razlaga psalmov, po njegovi smerti (184C> v Straubingu) od njegovega prijatla Mih. Sintzel-na na svitlo dana, je nekaj tako posebnega in globoko duhovnega, da čitatelja močno ginc in v začudenje spravlja. Pri bolnikih, ubožnih. v šoli, v spovedniei in na leči je bil tolik dobrotnik, daje še vedno v spominu pri Ratisboncih (Rezencih). Ubožne, si-rotne otroke je nasitoval in oblačil in pozneje jih spravljal v službo pri keršanskih ljudeh, ali pa v rokodelstvo pri poštenih mojstrih. Izvoljen je bil škof, pa te časti ni nastopil , ker dva mesca po obhajani mašniški petdesetletnici je hudo zbolel in umeri S. sušca 1833. Ljuški glas ga imenuje svetnika, in vsi, ki so ga poznali , so rekli: ..To je bil mož iz pervih apostoljskih cerkvenih časov, mašnik po sercu Božjem".
Vincencij Vovk,
bivši dekan v Metliki in kasneje župnik v šent-Rupertu na Dolenjskem.
(Spisal Janez Miiller, župnik na Mirni pri šent-Rupertu.) V. (Dalje.)
Po dvajsetih letih svoje vestne skerbi za dušno in telesno blagost Metliške župnije gosp. Vovk o sv. Juriji
1. 1855 v Ljubljani novo župnijo sv. Ruperta sprejemč od mil. škofa Volf-a. Drugega dne odidejo v št. Rupert. Ljudje so jih težko pričakovali, jih hotli slovesno sprejeti. Gospod dekan pa se pripeljejo po noči v šent-Ru-pert. Spremljal jih je tretji duhovni pomočnik, katerega so jim mil. Škof bili dali zato, da so delo na Metliškem in Černomaljskem mogli oskerbljevati. Drugega dnč se gredo priporočit sv. Rupertu in sv. mašo služit, in v nedeljo slovesno začnč svojo novo službo; v pričo mnogih gostov, duhovskih in svetnih, so jih vmestili rajnki novomeški prošt g. Arko.
S preselitvijo v to novo župnijo, sicer manjšo od poprešnje, si nikakor g. dekan (tako smo jim zmerom tudi župniku rekali) niso olajšali dela, še teže breme so si naložili na rami, ker poleg stavb na Metliškem se je odperlo v šent Rupertu silno veliko dela s cerkvo, župnijsko hišo in z drugimi posloplji. Res je šent Rupert v rajsko lepem kraji na Dolenjskem, obdajan z vinskimi gorami, precej za nekedaj tako mogočno božjo J)otjo sv. Frančiška Ksaverja: za Veselo goro, blizu Zaiostne gore; toda z lepoto tega kraja se marsikaj ni vjemalo. Najmenj po všeči jc g. dekanu bila župnijska cerkva sv. Ruperta, torej so zmerom pogrešali lepo Metliško cerkvo, ker je bila cerkva sv. Ruperta v primeri z Metliško prezapuščena. Cerkva je delo lepega starega gotiškega zloga, da ni kmalu lepšega. Sozidali so jo, kar gotiške letnice kažejo 1. 1404. GotiŠka pa je samo zidarska stavba in pri velikem altarji na evangelijski strani je tudi gotišk stolpič, nekedaj shranišče sv. zakramentov, kasneje pa so v njem imeli sv. olja. Vse drugo po svetišči je bilo navadno delo. Nekedaj je bilo v tej ne preveliki cerkvi deset altarjev, eden pa je bil v stari majhni zakristiji, a drugi prostor po cerkvi je bil s stoli zastavljen; na vsaki strani ob zidu od srede cerkve pa so bile stopnice do orgelj, in tedaj je bilo prav malo prostora za ljudi, da ni čuda, da so ljudje ostajali vnej, ker cerkva je bila res skoro le za altarje in stole. Po stenah v cerkvi so bili razobešeni okvirji zelo revnega križevega pota, in lepi gotiški obok je bil nekedaj pomalan, zdaj pa le omazan. Vse to jim je cerkvo kazilo tako, da so le mislili, kako bi jo mogli kaj olepšati; ko so se bili soznaniii z vsemi opravili v župniji in — kar je bilo zanemarjeno, vredili in ko so bili oskerbeli delavce na Radovici, v Suhorji in Dra-gatuši, začeli so delati načerte in premišljati sv. Ruperta cerkvo, kako bi jo predrugačili. Povabijo modrejše moške neko nedeljo da se bodo posvetovali, kako bi kaj popravili cerkvo. Možje pridejo, toda ne svetovat popravila, temuč le odsvetovat ga, in le pripovedujejo, da je cerkva dosti lepa — tu popravljati je tudi škof ne puste. G. dekan omenijo: „Da cerkva ni lepa, to vsak vidi, in da bi se jaz ne privadil je, kakor ste se je vi privadili, zato bi jo rad precej olepšal, škof pa tudi ne bodo branili, ker so mi dovolili, da po svoji previdnosti iz tal zidam tri duhovske hiše in dve duhov-nijški cerkvi na Belokranjskem." Možje pa se niso ustavljali popravljanju, temuč le stroški so jih skerbeli-G. dekan zopet omenijo: „Ker mi nočete nasvetovati, kako in kaj, vravnal bodem cerkvo sam tako, kakor se mi bode zdelo boljše, popravljena pa mora biti!" Možje gredo, samo nekoliko veljavnejsih še ostane, in eden teh žugne: „G. dekan, če bodo cerkev popravljali nakopali si bodo le sitnosti na glavo". G. Vovk se začudijo: „Kake sitnosti si navlečem na glavo?! Naj-gotovejše te, da bodem moral sam plačevati, tega pa sem že vajen!" S tem je bilo koneo vsega posvetovanja. Popravljanje ostarele cerkve pa 8 tem ni bilo dokončano, temuč le malo je bilo saderžano. Tudi ni bilo moč koj dobiti potrebnih delavcev. Oskerbljali bo dela na Belokranjskem in doma premišljali popravila, kako
bi se dalo vse dobro prenarediti, kar v tem v Boštanji zidarji dodelajo novo župnijsko cerkvo; ti Italijaui pridejo v šent-Rupert in začnč precej delati, toda ne cerkve lepšati, temuč župnijsko hišo, ki je tudi bila vsa potrebna popravka in je zdaj kaj lepo bivališče, da se vsak čudi, kedor je poznal poprejšni kočur, kako se je mogel iz neukretne stvarine prestvariti v tako hišo. To delo je prizadelo veliko stroškov, a le g. dekanu. Ko zidarji delajo, gresta g. Vovk in korar Novak k zidarjem na Metliško jn Černomaljsko. Tega leta je huda kolera divjala po Cernomlji in Dragatuši. V Dra-gatuši, ko prideta gospoda, ne najdeta nobenega delavca: nekoliko jih je bilo pomerlo, nekoliko pa pobegnilo. Samo nekov Italijan kamnosek je bil še tam, pa še ta je ležal na mertvaškem odru, tedaj je za to leto delo jenjalo v Dragatuši. Pridno pa je delo napredvalo na Suhorji, in Radovica je bila pripravljena za sprejem svojega duhovnega pastirja, g. Jem. Dolžan-a, ki so to župnijo prevzeli 1. 1855.
Gospoda prideta domov in pripovedata o koleri na Belokranjskem, kako strašno mori, in se srečna štejeta, da sta zdrava odšla.
Ko pojema delo z duhovsko hišo, se je zdelo dekanu, da je čas začeti v cerkvi; naroče toraj zidarjem, kaj naj bodo delali, in odidejo v Ljubljano s knezo-skofom pogovorit se o delu na Metliškem in v Iladovici. Zidarji hišo dogotovč, potlej gredo zgodaj zjutraj drugega dne k cerkvi in precej začn6 delati po ukazu. Ljudje so bili hudi na Italijane: ukazovali so jim, naj se po-bero dalje, zidarji pa oporekajo: „Gospod ga je rekel tukaj delati", — in tolčejo dalje. Naročili so jim gosp. dekan, naj vso cerkvo otolčejo, da jo novic omečejo. Tudi gg. kaplanoma je bil neznan ta ukaz, torej sta tudi nekoliko nasprotna bila temu delu. Cerkvenec rano zjutraj pride v kaplanijo, da bi eden gospodov umaknil sv. zakramente, ker Italijanje po cerkvi razbijajo, in zgodilo se je. Menili pa so sploh, da so Italijani sami ob sebi začeli to delo, ker druzega več niso imeli; zato gre eden gospodov do Litije nasproti g. dekanu in pove da bodo Italijani vse po cerkvi pokončali. Dekan poslušajo in poterde: „Prav je to." (Dalje nasl).
Drušnihom «r. MMetinatea.
(Konec.)
Iz naznanjenega sporočila se sprevidi, da so misi-joni na Kitajskem (ali v Kini) in druzih deželah daljnega izhoda tudi v preteklem letu imeli terpeti velike stiske in nadloge. Preganjanja pa misijonarjem niso serčnosti vzele; zatorej mir, ki ga zdaj spet vživajo, v to obračajo, da nadomestujejo zgube, ki so jih zadele, in ote-vanje ubogih ajdovskih otrok nadaljujejo. V tem namenu in trudu se zanašajo tudi na molitve in milošnje družbe sv. Detinstva, vterdnem zaupanji, da druž-niki bodo svoje bogoljubno delo tudi v prihodnje goreče in stanovitno opravljali.
Zatorej je pa tudi serčno želeti, da bi na novo pristopilo še prav veliko otrok k tej lepi, dobrodelni družbi. Ker pa marsikterim to „društvo sv. detinstva Jezusovega" še ni dosti znano, naj o tej priliki nekoliko iz tega tukaj povzamemo, kar je bilo v „Drobtinicah" in v „Zgodnji Danici" o tem obširniše razloženo. (Gl. Drobt 1. 1861 str. 35 in Zg. Dan. 1. 1855. str. 30 in 82.)
Namen te družbe je, keršanske otroke pod varstvom Jezusa, Božjega Deteta, združiti in jim pril lož-nost dati, da bi z molitvijo in milošinjo iz ljubezni do Božjega Pčteta k reševanju in sveličanju nesrečnih ajdovskih otr6k pomagali.
Pripomočki k telesnemu in dušnemu reševanju otrok, ki jih na Kitajskem neusmiljeni starši na tavžente v vodo pomečejo, živini raztergati dajo in pokončajo, so ti: da ondotni misijonarji in usmiljene sestre umirajoče otroke neutegoma kerstijo; kteri pri življenji ostanejo, jih odkupijo, jih potem keršansko izrejajo ; ter v ta namen sirotišnice napravljajo , da jih va-nje sprejemajo. —
Udje te družbe so v pervi versti otroci do spol-njenega 12. leta; v drugi versti pa mladenči in dekl lice od 12. do spolnjenega 21. leta starosti. Sprejeti se zamorejo otroci že precej po sv. kerstu.
Dolžnost udov je: vsak mesec 1 krajcar st. d., t. j. na tri mesce 5 kr. novega den., ali na celo leto 20 kr. nov. den. darovati v namen društva — in vsak dan eno Cešena-si-Marija moliti s pristavkom: ,.Sv. Marija in sv. Jožef, prosita za nas in za uboge ajdovske otroke!" Za male deteta naj oče ali mati ali pa kdo drug moli, dokler sami ne znajo.
Duhovne dobrote te družbe so: 1) Dve sveti maši, ki se opravite vsak mesec v posebnih svetemu detinstvu Jezusovemu posvečenih cerkvah. In 2) odpustki, ki so bili podeljeni po razpisu sv. Očeta Pija IX 12. prosinca 1851; in sicer popolnoma odpustek kteri dan koli od Božiča do Svečnice, in od druge nedelje po Veliki noči do konca velikega travna; ravno tako tudi v god darovanja Jezusa Kristusa ali Svečnico, v praznik sv. Jožefa, sv. Frančiška Ksaverijana, sv. Vincencija Pavljanskega, in v god svetih Angelov var-hov. Ti odpustki se dobivajo z navadno pogojo, da se zakrament sv. pokore in R. Telesa vredno prejme, ter v namen sv. Očeta še posebno za razširo in vspeh tega društva pobožno moli. Po posebnem papeževem dovoljenji zamorejo tudi otroci, kteri k svetemu obhajilu se niso dopušeni, te odpustke zadobiti.
Vredovanje družbe. Imen družnikov, kolikor je nam znano, ni treba nikamor pošiljati, temuč dosti je, da jih le duhovni pastir v posebnem zapisniku ima, v kterega vsakoletno milošinjo ;od vsakega otroka posebej zaznamnjuje, in vsako leto skupni znesek^ priliki v knezoškofijsko pisarnico ali pa vredništvu „Zg. Danice" odrajtuje. Vsakemu otroku pa, kadar se da vpisati, naj se zadevna podobica, kakakoršne smo dobivali za družnike sv. Detinstva po vis. čast. mil. gosp. Matiju Vodušek-u opatu v Celji, in sc menda tudi zdaj Še ondi dobivajo.*) — V sopraznik svetih nedolžnih otročicev, ali pa kteri dan v osmini svetih treh kraljev naj bi družbani, kjer jih je veče število, v namen tega društva posebno sv. mašo imeli.	_ s
Poglejte, preljubi očetje in matere in vsi od-rašeni! une zapušene sirotice, ki iz daljnih krajev ročice proti vam stegujejo, ktere so lastni roditelji za-vergli; čujte jih, ki vas milo prosijo, naj bi jim vi bili očetje in matere, botri in botre, ker pri svojih starših ne najdejo usmiljenja. Ne prosijo toliko, da bi jim časno življenje ohranili, kolikor več, da bi jim vsaj skoz sveti kerst večno življenje preskerbeli. Podajte jim roke in sprejmite jih, naj bodo bratci in sestrice ljubčekov vaših, ki jim hočejo radi pomagati s svojo milošinjo in molitvijo, ako jim hočete vi dopustiti in nektere groše v to podariti. Ohranili bodo ubožčeki časno in večno življenje po vašem usmiljenji in s pomočjo vaših otr6k, in bodo prosili božje Dete Jezusa, naj vam in otrokom poverne stotero, kar ste jim dobrega štorih. In kar jih pomerje po svetem kersti, pojdejo v svatov-skem oblačilu kakor angeli v svete nebesa. Veselo bodo
*) Ker se pri vredniitvn „Zgo<L Dan." večkrat poprainje po teh podobicah, toraj dostojno prosimo milost gosp. Opata, ali kdor to dobo takih podobic ima, naj bi blagovolili jih kacih tisnč pos'ati do vredni* tra s pristavkrm pogoj aarad cena.
}ot«m s nebes gledali na vas in na vaše otroke. Pred sedežem milosti Božje bodo za vas prosili, čuli nad vašimi otr6ci, jih varovali v skušnjavah in jim pomagali v velikih težavah, dokler ne sprejmejo vas in vaših ljubih v večno prebivališe. Nedolžni keršanski otroci nesrečnim Ajdovskim otrokom v nebesa pomagajo; potegnili bodo v nebesa tudi vas, drage starše svoje. Recite zdaj, je-li kaj boljega za vas, kaj lepšega za vaše otročiče, kot društvo sv. detinstva Jezusovega? — —
Preljubi otročiči! slišali ste, kako se vašim verstnikom in verstnicam v jutrovih krajih huda godi, kako jih neusmiljeno podavijo, v vodo pomečejo, požrešnim svinjam ali pa psom veržejo, da jih po-žrč. Brez svetega kersta morajo revčiki umirati, in njih uboge duše pridejo v žalostne temnice. Oh, kako strašno je to! Ali se vam ne smilijo? — Tudi prodajajo jih, poprej ko jih pokončajo. Ali bi jih vi kupili? — Pa nimamo denarjev, porečete. Ako vi jih sami nimate, pa ata ali mamo prosite, in če tudi oni nimajo, strica ali tetko lepo nagovorite, ljubemu botru ali botrici se lepo priporočite, naj vam tisto malo soldov dajo, da bote za društvo sv. detinstva Jezusovega plačali; vi pa jim bodete za to toliko bolj poslušljivi, da jim boste s tem sto- in stokrat plačali teh malo soldov. Tako bote ajdovske otroke kupiti pomagali, jih kerstiti in po keršansko odrediti. — Pa ne vemo, kje take otroke prodajajo, da bi jim pomagali: mi bote morebiti rekli. Poglejte, pridni duhovni (misijonarji), kteri po tistih krajih neverne ajde učijo in keršujejo, oni bi radi take revčike kupili, pa denarjev nimajo; njim pošiljajte svoje darke, ki jih izprosite ali zaslužite; oni jih bodo za vas kupili. Usmiljene sestre, dobre ženske, pobirajo take zaveržence, in jih lepo doma redijo. Njim pomagajte, da jim bodo srajčice in pa suknjiče naredile in jih za vse oskerbele. Le svojim ča^t. gosp. duhovnim očetom, kaplanom, učenikom keršanskega nauka svoje mesečne, polletne ali celoletne darke izročujte; oni bodo radi to skerb prevzeli, vaše v ta blagi namen darovane denarce sprejemali in na pravo mesto pošiljali, da se ubogim ajdovskim otrokom pomaga. Tisti otroci bodo vaši, in njih angeljci varhi vas bodo Očetu nebeškemu hvalili, kak 6 ste pridni in pravo ljubezen do bližnjega v djanji skazujete. Na serce govoriti hočejo Detetu Jezusu, kako vsak dan za nesrečne ajdovske otroke molite in svoje solde za njih rešitev darujete. Usmiljeni Jezus bo vas vesel, in Marija Mati Božja vas bo rada imela. Pač bo lepo, dobro in pa veselo za vas, če bote prav pridni bratci in sestrice Jezusa, božjega Deteta! Pomagali bote angelom uboge ajdovske otroke v nebesa spravljati; bote pa tudi vi srečno v nebesa prišli k ljubemu Jezusu in Devici Materi Mariji. Hitite pristopiti v to lepo društvo sv. Detinstva Jezusovega! Usmiljeni Jezus vam bo stotero povernil, kar je obljubil, rekoč: „Kar ste najmanjšemu izmed njih storili, ste meni storili".
Ant. Pintar.
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. (Razlagov predlog v prid bo-go slove cm). Omenili smo zadnjič, da je dr. Razlag v deželnem zboru nasvetoval: naj se ces. vlada prosi, da po postavni poti doseže tako spremeno vojne postave, da se tudi bogoslovci ko enoletni prostovoljci vde-ležujejo tistega prilajška, kakor ga imajo učenci drugotnih naukov na viših šolah. Gosp. dr. Razlag je svoj predlog podpiral z naslednjim tehtnim vterjevanjem:
Gospoda moja! meni se koristno in deloma potrebna zdi, o tem predmetu govoriti nemški, ker je treba, da se tudi zunaj slavnega zbora sliši.
Že so pretekle leta, kar vstavni razvoj naše domovine kaže, da nič kaj prav naprej ne gre, in večkrat se terdi, da le na mladino bi se smela prihodnjost staviti. Zdi se mi toraj opravičeno, da se na mladino poseben pozor obrača, in da se pečamo za njeno izoliko. Skušnja uči, da vsak narod naj svoje delo primerno razdeli. Prav in le želeti je toraj, da naj si sinovi domovine razne stanove razdelč po potrebah domovine in po svojem poklicu.
Celo v vojni postavi vidimo, da se na to ozir jemlje, ker na pr. §§. 23,24,25 id. določujejo, po kakorš-ni poti naj učenci zdravništva, lekarji, pravniki in bogoslovci vojni dolžnosti zadostujejo.
Postava tukaj meri na enoletne prostovoljce in določuje, kdaj, v kterih primerljejih in kak6 naj se jim prisvoja ta dobrota, da morejo brez preterganja svoje nauke nadaljevati. Za pravnike, zdravniške, lekarske in tehniške učence n. pr. imamo določbe, po kterih brez zaderžka po dokončanem pervem letu v službi svoje poprešnje nauke nadaljevati morejo. Medicinarji imajo celo ta priboljšek, da svoje službino leto smejo v vojaških bolnišnicah doveršiti, ktera dobrota jim zmožno storiti, da jim še naukov pretergati ni treba. Vse drugač je ta reč v oziru na bogoslovce.
S temi namreč tako delajo, da le tisti, kteri pred sprejetjem v semeniše niso bili v vojašino poterjeni, ampak še le po sprejetji, le taki samo smejo brez zaderžka posvečeni biti; pri tistih bogoslovcih pa ni tako, kteri so bili že v 7. ali 8. gimnaz. razredu poterjeni. V naši deželi in v sosednjih deželah so se do-goaili primerljeji, da so taki mladenči po dvanajstletnem študiranji svoj poklicni tečaj morali zapustiti in niso se mogli vdeležiti dobrote enoletnih prostovolcev, ravno ker ni bilo gotovo, da bodo mogli po doveršenih naukih posvečeni biti. Gotovo bode slavna zbornica priterdila moji misli: ako mladi človek že mora s svojim študiranjem prejenjati, da je pač le želeti, naj ga zopet pričeti zamore. Pokazalo se je razun tega v naši deželi, da ni več tolikega števila bogoslovcev, za kolikoršno število je vstanovljeno, da se je sem ter tje že hudo pomanjkanje pokazalo.
Iz Primorskega mi je naznanjeno, da v Terstu študira letos le en sam bogoslovec, ko bi jih bilo vender 12—15 na leto potreba; ravno tako je v oziru na število v škofiji Porešk; in na Kerškcm otoku. Slavna zbornica bode verjetno priterdila moji misli, da je po vsaki ceni želeti, naj se bogoslovcem privoli tisto prilajšanje, ktero je primerno tehtnosti njihovih poklicnih naukov, in kterega se vueležujejo njih verstniki druzih više učilišnih oddelkov.
Zakaj po načelih deržavoslovstva je vera načelo, ki deržave o h ra nuje. Menim, da celo materijalisti, indiferendisti in nihilisti nam ne bodo še novih zadreg hotli na vrat nakladati, ko imamo z vravnavo domovine vse čez glavo opraviti, in ko po svoji misli katoličanstvo ni nikakoršen zaderžek naj prostejšega deržavnega razvoja. (Pohvala.)
Ako bi pa kdo ugovarjal, da ravno med duhov-stvom jih je veliko, ki v oziru na dandanašnji razvo deržavnih zadev stoje v nasprotnem taboru, moram vendar na to zavračati: ako se bode naš deržavni razvoj in vse deržavno pravo naslanjalo na načelo vsestranske pravice, da duhovstvo z vsimi drugimi izobraženimi deržavljani se bode zopet nahajalo tam, kjer se dela za zdrav napredek. Verh tega ni prezreti, da učenci bogoslovja so tega prilajšanja vredni, ker njih prihodnji poklic je človekoljuben, kajti dušni pastir je pogosto edini tolažnik revežu bolinku in nesrečnemu.
Dalje bi se utegnilo ugovarjati, da duhovstvo se noče za šolstvo tako pečati, kakor bi bilo potrebno. Ta
ugovor, se mi zdi, ako je tu in tam, posamezno opravičen, bode čisto zginil, kadar bodo nam 28 milijonom v katoličanov avstrijanskim zopet določno katoliške ljudske sole dali. (Dobro! na levi.)
Da se materialne okolišine pri duhovšini ne nate-zajo ko edini zaderžek obilnisega pristopa k bogoslov-skim naukom, bi jaz zavračal na dve besedi, po kterih bode moč te deloma nevgodne okolišine primerno zboljšati, in te bi bili: „Diecezanske sinode", ktere je že TrienŠki cerkveni zbor na vsako leto zapovedal, ktere se pa — nezapopadljivo — čisto zanemarjajo.
Prosil bi slavno zbornico, naj priterdi mojemu predlogu: C. kr. vlada naj se nagovori, po postavni poti spremembo splošne vojne postave v taki razmeri doseči, da se tudi bogoslovski učenci ko enoletni prostovoljci tistega priboljška vdeležujejo, kterega imajo učenci drugotnih fakultetnih naukov, da brez zaderžka svoje študije dokončajo in zamorejo posvečeni, potem pa med vojne duhovne vversteni biti. (Predlog se dovoljno podpira.)
Kar se tiče tega, v kteri odsek naj bi se ta reč oddala, naj smem svetovati, da se izroči srenjskemu odseku , kteri ima zraven druzih v posvetu tudi postavo, ki zadeva posredovalne vrade. (Zgodi se.)
Pevsko Gospodje učeniki in organisti, ki se zlasti med prostim narodom trudijo s cerkvenim pevstvom, terdijo da skoz celo leto o nobenih praznikih ljudstvo ne hrepeni toliko po novih veselih cerkvenih napevili, kot ravno o Božiču, in to še posebno na Sv. večer. Željam po novih prijetno veselih božičnicah hoče letos vstreči učenik g. Levičnik iz Železnikov, kateri je zlasti učiteljem po svojem ,,malem slovenskem pevcu" že dobro znan. V Egerjevi tiskarnici se ravno natiskujeta pod naslovom ,,Slava Bogu na višavi" dva napeva za sv. Božični čas, s kterima utegne marsikomu zelo vstre-ženo biti, ker sta napeva neki tako prijetna, da ji bodo gotovo povsod peli, kjer ji bodo dobili še do pravega časa v roke. Od 8. dec. naprej bo prodajal ta napeva g. Giontini v Ljubljani po 20 soldov. Ako se g. Le-vičnik-u plačajo tiskarni stroški (kar menda ni dvomiti), namerava za postni čas dati na svitlo tudi še nekoliko postnih napevev, med temi ene tudi od žalostne Matere Božje, kakoršnih boje med vsemi cerkvenimi napevi gg. organistvom naj bolj raajka. Naj se podpira toraj dobra reč tudi od strani slavnih cerkvenih predstojništev.
Iz Ljubljane. Iz katoliške družbe. Sto ubožnim šolarjem in šolaricam bode v nedeljo 8. grudna ob 10 dopoldne v Čitalnici nova zimska obleka podeljena. Vse dobrotnike in pospeševalce tega djanja dobrotljivosti odsek katoliške družbe k temu obdarovanju vljudno vabi.	Wurmbrand.
Iz Ljubljane. Iz mesečni' seje kalol.-poliliskega društva 1. grud. — Gosp. predsednik omeni bivši god svitle cesarice, je povedal , da tudi pretekli mesec se je družba narastla za 5 novih udov, in da tombola - igra sv. Martina nedeljo je bila prav obilno obiskana.
G. J. F1 i s je potem v prav tehtni obravnavi razlagal cerkveno premoženje ali premoženje tako imenovane „mcrtve roke". Liberalci, pravi, bi radi Cerkev vsih težav rešili, še njenega premoženja jo oprostili, in prestopi na pojasnovanje, če imajo ti ljudje pravico do cerkvenega premoženja. Skazal je, da Cerkev ko družba ima natorno pravico premoženje si pridobivati, in da ga je imela že od začetka ne kot namen, ampak ko pomoček k namenu.
*) Zastran cerkvenih pesem in napevov naj zopet vse gg. izdajatelje, opomnimo de naj za vse take dela dobijo škofijsko poterjenje, ker le poterjenja pesmi so po cerkvenih postavah sposobne za petje ▼ cerkvi.	Vr.
Zgodovinsko potem razlaga, od kod in kako si je Cerkev pridobila premoženje premakljivo in nepremakljivo, in kaj se šteje k temu premoženju, ktero vse jc bilo tako pošteno p r i d obij eno, da nobeno drugo ne tako. Cerkev je določila, da se to premoženje prodati ne sme, ravno zato so ga imenovali „mertva roka" in liberalci po njem nezmerno hrepene, se lažejo, da to premoženje leži mertvo in je vzrok revšine itd. Vzrok revšine so pa le uni, kteri ga grabijo. Cesar Jožef je bil tukaj ta (jezuitovski) samostan vzel, toda premoženje je tako malo izdalo, da Še vradniki s tim niso izhajali.
Iz zgodovine vterjuje, da ni res, da bi to premoženje bilo mertvo, temuč še le prav živo je bilo in je, ker z njim se je nezmerno veliko dobrega dalalo in se dela. Se ko je Cerkev bila pod zemljo, jc skerbela za uboge, za ktere merzli bogatini niso nič storili. Cerkev je bila mati ubožnim. — In kako je Cerkev po svojih redovih divjašinc in pustote obtrebila in izdelovala! Kdo ve, kaj bi bile šc danes lepe nemške dežele brez Cerkve? Se zdaj bi morebiti v zarašenih gozdih molili svojega Teuta, ako bi ne bilo Cerkve. Cerkev je vede in učenosti ohranila, knjižnice zanje vstanavljala, umetnije podpirala, doverševala dobrotne dela, za kakors-ne poprej še imen niso imeli. Cerkev je bila do-brotnica ter peče ga ljudstva. Kljubu vsemu temu pravijo liberalci, da je cerkveno premoženje mertvo! Mertvo za reveže pa je le premoženje bogatinov, lakomnikov in „špekulantov", ki se za revšino nič nc zmenijo,
Poslednjič še omeni nektere dežele, v kterih je bilo zoper vsako pravico cerkveno premoženje pograblje-no. Zdaj je Cerkev veči del revna, pa š»- tega ji ne privošijo kar ima! Kriče pa zoper cerkveno premoženje špekulantje, judje, obertniki, ki bi radi za mali denar te posestva pokupili, in bi le sami imeli dobiček od tega pograbljenja, ne deržava. (Vsa močno podučlji-va obravnava nasledva).
G. Močnik je pristavil, kako so samostani, dokler so kaj imeli, dostikrat deržavi v zadregi pomagali; deržava pa je naredila kakor nespametna žena, ki je puto zaklala, češ, kdo ve, koliko jajc bode tako dobila, prišla pa je ob vso. Angleški veliki samostani so nekdaj vse reveže nahranovali; ko je pa Henrik VIII samostane s smodnikom razsipal, je nastala med ubogimi strahovita revšina in silo ljudi za lakoto pomerje, da nikjer v Evropi tako ne. — Očitavcem z mertvo roko je kazal na Metelkota, ki je pomagal tolikim ubožnim rokodelskim učencem; pa da tudi marsikterim učiteljem je dobra Metelkova vstanova itd. Tako je tudi s premoženjem po druzih duhovnih. Kako je g. Močnik v 2. točki govoril o nemškem cesarstvu, to drugi pot?
G. Regali je sprožil lokalno vprašanje. Magistrat je poslal okrožnico do mojstrov za večerno šolo, v ktero naj bi hoddi rokodelski učenci po 2 uri dvakrat na teden, tedaj 4 ure v*ak teden ob delavnikih. Precej pervi večer so se pa bili „grandiozno" stepli, še kri je tekla!
(Slišali smo, da tudi v torek zvečer, 3. grud., so suli sem mem šolskih poslopij s smodkami v zobeh, in da so se nekaj krišpali. Vr.) — G. Regali meni, da na škodo mojstrov bojo se o delavnih urah dečki na sprehod hodili, zakaj šole ne bojo obiskovali. Kaže tudi, da to bode nekaka „germanizacija," ker že okrožnica o nemštvu govori. *) G. R. tega ne pripozna za modro in praša pričujočega gosp. komisarja Gutmana, kako je s to reč jo V Nasvet hoče potlej staviti.
*) Pač na pravem mesta bi bU nemiki u Silni jesik u pob« c dežele, ki jih velik del morebiti komaj dobro kranjske čerke po -sna!	Tr.
G. komisar pojasni, da je povelje prišlo od ministerstva, ki je odločilo za to 2000 gl., mesto pa dd 500 gl.; da še v manjših mestih so take večerne šole; da bi ne bilo med njimi takih, ki se še podpisati ne znajo, da bi se kaj koristnega izučili, prebrisali itd.
G. predsednik omeni, da ta reč je težavna, in ker ni bila zdaj na dnevnem redu, morebiti drugi pot.
G. Regali še pristavi, da rokodelski učenci imajo v nedeljo svojo Šolo; ne gre pa jih jim odtegati v takem času, ko je treba delati.
G. predsednik naznani, da se je dr. Razlag s svojim nasvetom v deželnem zboru potegnil v korist bo-goslovcev (Gl. v današnjem listu) in na njegovo povabilo je društvo izreklo „Slavo!" g. dr. Razlagu.
Poslednjič je bil sprejet g. Pirnatov nasvet, da naj Be Vodiškemu novemu katol. - politiškemu društvu pošlje pozdrav.
Iz tega se vidi, da je bila seja zopet prav zanimiva; b.lo je tudi nenavadno veliko mož pričujočih.
Razgled po svetu.
Laško. Janez Lanza, minister za notranjsko, je 19. listop. prepovedal veliki rudečkarski tabor v Koloseju, ravno ker se je bal rudečkarjev, dasiravno je on sam rudečkar in rudečkarstvu služi. Namen tega taborja je namreč bil: pobijati obliko sedanje (rudečkarske) vlade, spreminjati temeljne vstanovila in pripravljati drugačne rudečkarije. Je tedaj rudečkar zoper rudečkarja. To so doslednosti sedanjega liberalizma in framasonstva.
Leta 1865, ko je bil minister za znotranjsko ravno ta Lanza, so se sklicevali taborji zoper Pija IX in zoper katoliško vero po vsih laških mestih, pravi „Unit&". Njih namen je bil, pobijati pervi člen deržavne vstave (ki razglasuje katoliČanstvo za vero laškega kraljestva) in spremeniti temeljne deržavne vstanove; vender Lanza teh taborjev ne le ni prepovedoval, temuč jih je Še pospeševal. In zbirali so se neštevilni taborji; med temi tabor v Ferrari 11. rožn., na Kterem je študentovstvo kričalo, da se hoče od papeža cmancipirati. Reva Ferrara! Njeno študentovstvo je ni moglo cmancipirati Piidove strašne povodnji, in bil je papež pervi, ki je žertvam neznanske povodnji pomoč poslal. — 2. ložu. 1865 je bil Tabor v Torinu pred očmi ministra Lanza, na kterem je „olikana derhal" papeža zmerjala in preklinjala s Kajnom, Judom, satanom; in Lanza je ta tabor pripustil in v razglašenih preklinjevanjih zoper namestnika Kristusovega ni našel nič zopernega zoper ,,temeljne deržavne vstanove."
Da katoličani tacih taborjev nc poterdijo, kakor tudi unega v Koloseju ne, je očitno, ker katoličani so ravnosiedni v svojem djanji; liberalstvo pa je tolikrat samo seboj v nasprotji, na kolikor kamnov pod nogami zadene. Le v sovraštvu zoper sv. Cerkev ima mattar-stvo edino pot in ,,Unita" meni: Ako bi bilo Tabor v Koloseju zato sklican , da naj se zatre pervi deržavni člen, in ko bi bili prišli vsi prost«unišljaki pobijatbožestvo Jezusa Kr., razglašat pa nejeverstvo, glasovat zoper papeža za judovski dnevni red: er damus eum de tcrra viventium (potrebimo ga izmed živih): bi se Lanza kratko in malo temu ne bil ustavljal, bilo bi mu še le prav všeč, kakor so mu bili taborji 1865.
Avstrijansko. Deržavni zbor se prične 12. grudna Malo malo časa tedaj šc imajo deželni zbori za svoje delo.
Ogerski ministerski predsednik z vsimi tovarši je odgospodaril. Na njegovo mesto je prišel Slavi, kteri nove ministre zbira.
Vstavoverci se na vse kriplje zdaj poganjajo zane-posrednje volitve v deržavni zbor, česiravno je očitno, da take volitve so zoper vsako zdravo politiko,
zoper pragmatično sankcijo in oktobersko diplomo, huda rana pravicam posameznih kronovin, in poslednjič utegnejo biti kvar naši dinastiji in cesarstvu.
Take volitve je priporočal zlasti dunajski zbor 3. t. m., kteri je v ravno ti seji tudi po jezuitih mlatil, kakor da bi ne imel druzega opraviti. Pri Giskru in Dunajčanih se temu ni čuditi.
Iz Ljubljano. V deželnem zboru je narodna stran predložila 4. t. m. adreso do Njih Veličanstva. — Posebno tehten je Kozlerjev predlog: da naj deželni zbor presoja, kako da postava za vravnavo zemljišnega davka deželi vstreza. V vterjevanji svojega predloga je omenil Kozler, kako je Kranjska dežela memo druzih z davki preobložena, in naj se pazi, da se po cenitvah zopet kaj tacega ne zgodi. 4 zvečer je zbornica v tej zadevi imela skupni kljub. — O šolskih rečeh za zdaj samo to: Učiteljska služba je od organistovske in mežnarske ločena; dotični prihodki se ločijo in vsaki svojemu namenu izroče. Naj manjši plača učiteljeva ima biti na deželi 400, v mestu 600 gold. Vladna pristavka zastran pournega poduka in pa zastran politike pri učitelju sta po Zarnikovem nasvetu spodbita. — O volitvi v deržavni zbor se še zdaj ne ve, dasiravno ima že v sabo-to biti sklep; po federalistiškem programu naj bi se ne volilo, ali vsaj naj se volijo taki, ki v deržavni zbor ne pojdejo. Verifikacija ljubljanskih poslancev blezo ne pride na versto.
Dobrotni darori•
Za st?. Očeta. G. Stef. Jenko 50 kr. Sacerdos 2 fl., petens apostolicam benedietionem ad impetrandam gratiam et consolationem S. Spiritus, salutem animae et corporis, perseverantiam iu bonis operibus, et felicem vitae suae consummationem. 1 gl. Sv. Oče! sprosite mi pravo pobožnost pri daritvi sv. maše in srečno zadnjo uro. Duhoven. — Po g. Dolencu Č0 kr. Neimenovana dobra roka 1 ces. cekin, prosi blagoslova za srečno zadnjo uro za se in za sestro. Z-ska narodna šola na Gorenskem ponovi svojo že več let vpeljano navado, daruje začetku novega šolskega leta 1872 73 Njih Svetosti sv. Očetu Papežu Piju IX od svojih bornih prihodkov 2 gl. a. v. z željami, da «bi Oni sprosili učenikom in učencem darove sv. Duha. Neimenovani daruje av. Očetu Piju IX. 2 gl. a. v. s prošnjo, naj bi Oni sprosili neki rajnki devici sv. raj, ako ga še ne vživa. — G. J. K-r 60 frankov v zlatu.
Za afrikanski misijon, Iz Mošenj letna zbirka, 8 g'. G. M. Jenko 50 kr. Po g Dolencu 60 kr. Z Dobov-ca 3 gl. Iz št- Vida nad Ipavo 5 gh letne zbirke.
Za kristjane na Turškem. G. Stef. Jenko 1 gold. G. J. Fl. 5 gl. Duhoven z Gorenskega 1 gl.
Za pogorelce v Zalogu pri Novem mestu. Iz Zalega Loga 2 gl.	_
MMuhorske spremembe.
V	Lavanlinski škofiji. Č. g. Jože Ilajšek je postal kurat v Soboti; in č. g. Fr. Geč, provizor na Muti.
Prestavljeni so čč. gg. kaplani: J. K. Kunej, za I. v Novo Cerkev; Jakob Zupanič, za II v Novo Cerkev; Janez Košar, za I. v Šoštanj; Fr. Roj ko za II. v Šoštanj; Simon Ducman, v Pilštanj; Avguštin Iiecl, na Prihovo; Fr. Jančar, v Negovo: O. M. Jurkman, k sv. Vidu pri Ptuju; O. Bened. II e r ti š, v ineniško faro na Ptuj, in O. E. Kornfeld za II. k sv. Trojici v Htlozah. Č. g. J. Pečar gre v začasni pokoj.
V	ljubljanski skolgi. G. Lapajne Karol, ternov-ski kaplan v Ljubljani, gre v Predoselj; g. Cuber Ernest s Predoselj v Ternovo.
Umeri je č. g. Strah Januarij, fajmešt. na Pri-morskovem, 2. dec. in fara je razpisana 4. dec.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi dediči v Ljubljani.