Iz velikih dni boja za naše življenje
Koristna in zaželena pripomba
Pavla Berdnik, poročena Sever se mi je oglasila po telefonu pred približno ^krna mesecema.
»Imam pripomnbo'nir vai zadnji članek,« mi je povedala po telefonu. Pripomba je bila vmesna in rade volje sem jo sprejela. Kmalu sva se domenili za sesta-nek. Že čez neka) dni sva se srečali. S seboj je prinesla originaino dokazno gradivo, katerega sem bila najbolj vesela. In kje je vzrok najinega srečanja.
V osmi številki Naše komune, katera je izšla 5. junija 1984 smo objavili članek z naslovom »Pripoved sina borca o očetu revolucionarju«. V njem sem zapisala spomine Staneta Žerovnika na tragično preminulega očeta septembra 1942 in spomin na mamo, ki je k aktivističnemu delu pripotnnogla po svojih močeh. Bila je šivilja, med drugim je sešila tudi zastavo Dolomit-skega odreda. In prav ta zadnja izjava je spodbudila Pavlo Sever, da se je oglasila pri nas.
S seboj je prinesla originalni dopis z natančnim naslovom pošiljatelja: Štab 1. bataljona DLO. 1. gru-pe, službeno, na položaju, dne 9. novembra 1942. Obračajo se na ženski aktiv v Kozarjah s tovariško prošnjo, če jim sešijejo bataljonsko zastavo. Prav tako
prepričljiva sta tudi podpisa. Komandant je Rado Smolar, ali Rado Pehaček in politični komisar Rudi Robida ali Vladimir Dolničar-Rudi.
S tako verodostojnim dokumentom si nisem itnela kaj. Verjela setn tovarišici Severjevi in od srca setn ji bila hvaležna njene pozornosti. Toda istočasno ne sme-mo pozabiti, da to spoznanje pomeni popolno izničenje dela Žerovnikove mame! To ni naš namen. Če pozorno preberemo izjavo Staneta Žerovnika in originalni do-pis kaj kmalu izvemo, kje je nesporazum, ki pa se je na srečo končal na pravem mestu. Ločiti moramo namreč zastavo Dolomitskega odreda in pa bataljonsko zasta-vo, kar pa je bistvena razlika. Ne bomo zaključili naš prispevek s spoznanjem, da je »volk sit in koza cela«, ker to še zdaleč ni naš namen, lemveč z ugotovitvijo, da smo vendarle prišli na tisti žulj, ki najbolj pesti zgodo-vinopisje.
Poudarila bi rada, da je prav to namen člankov, ki izhajajo pod rubriko Iz velikih dni boja za naše življe-nje, da spodbudimo še vse tiste tovariše, ki molčijo, čeprav se mnogi čutijo prizadeti, češ saj to ni res kar pišejo! S tem ne koristijo nikomur, še najmanj pa
nilajši generaciji, ki je prav v tem trenutku tako zelo potrebna pravih objektivnih resnic.
Zavedati se namreč moramo, da je zgodovina štiri-letnega boja še skorajda popolnoma zakrinkana. Kljub kvalitetnim publikacijam je še vedno vrsta nejasnosti, ki določena dejstva popolnoma zameglijo. Dobrodošel nam mora biti vsak še tako neznaten podatek, saj prav s pomočjo njega počasi zlagamo ta veličastni mozaik NOB.
Zato bi želeli, da bi ta članek bil kot apel vsem tistim, ki vedo še vrsto resnic in jih ne povedo.
In sedaj pa nekaj besed o Pavli Berdnik-Sever, ki nas je spodbudila k temu pisanju.
Ko sem jo videla sem takoj spoznala, da imam opraviti z žensko, ki je v svojem življenju veliko pre-slala, pa vendar je ostala zvesta svojim načelom in predvsem pravičnosti.
Izhaja iz preproste družine, ki je imela svojo hišo in nekaj zemlje ob sedanji Cesti Doiomitskega odreda na Vrhovcih. V družini je bilo 9 otrok. V delo OF jo kmalu pritegnil Vrhovec Jakob, že februarja 1942 pa je prisegla v vrstah NZ. Zadolžena je bila za intenden-co v terenu Kozarje. Bila je povezana z Marjanom Novakom, preko nje je šla tudi ena izmed vez do Dolomitskega odreda.
Zaradi neprestanega preganjanja Dobrovških do-mobrancev se je morala umakniti in odšla je služt v neko hišo v Šentvid.
»Ponižali so me najbolj takrat, ko sem morala ribati njihove prostore. To je hujše kot tepež!« zatrjuje Pavla.
Ko je odhajala, je vzela s seboj le pesmarico in zastavo razvitja bataljonske zastave 1. bataljona Dolo-mitskega odreda. To ji je bilo najdražje in tega ne smejo dobiti. Se vedno pa je zahajala domov in tako vzdrževala zvezo.
43. leta so jo iskali doma, odšli so za njo v Šentvid in jo tako aretirali. Mestna policija jo je pripeljala v prisilne delavnice, kjer je bila dva meseca, od tod pa v intemacijo v Dresden, od tu se ie vrnila šele iuliia 1945.
Dolga pot aktivistke, ženske, ki je kot tisoče drugih žrtvovala vse za dolgo in težko, toda pravično pot do svobode.
Po izjavi Pavle Berdnik-Sever pripravila Mojca Černe.