Poštnina plačana v gotovini
S ped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 ‘
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
L
Leto XXIV. - Štev. 32 (1214)
Gorica ■ četrtek, 10. avgusta 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
Je potrebna Slovenska škofovska konferenca?
Zamejski Slovenci spremljamo zelo pozorno usodo Cerkve na Slovenskem. Vsak njen napredek, vsaka pridobitev nam je v ponos; sleherna njena rana in pomanjkljivost nas žge. če tu govorimo o njenih pomanjkljivostih, je samo zaradi želje, da bi se izpopolnila in lepše uspevala.
Kakor povsod v svetu je tudi v Jugoslaviji katoliška Cerkev samo ena: eden najbolj vidnih izrazov te edinosti je Jugoslovanska škofovska konferenca. S tem imenom označujemo zbor vseh jugoslovanskih katoliških škofov, ki na posebnih zasedanjih proučujejo skupne verske zadeve in potrebe, bodi pastoralnega bodi disciplinskega značaja, in iščejo skupnih rešitev, čimbolj ustreznih sodobnim zahtevani. Ta ustanova si je nabrala nešteto zaslug za porast verskega življenja v Jugoslaviji in ji upravičeno pritiče vse spoštovanje. Vendarle se opazovalcu iz tujine vsiljuje misel, če bi ne kazalo u-slanoviti samostojno Slovensko škofovsko konferenco.
VERSKE RAZMERE SO RAZLIČNE
Dušnopastirske potrebe v Sloveniji so tako svojevrstne in različne od drugih dežel v Jugoslaviji, da bi jim mogla biti kos, tako vsaj se zdi, edinole Slovenska škofovska konferenca, t. j. zbor slovenskih škofov, ki živijo sredi slovenskih ljudi in ki zato v celoti razumejo njihovo versko problematiko.
Drugačen je verski položaj na Slovenskem tn drugačen na Hrvaškem. Slovenski in hrvaški narod sta si sicer sorodna po krvi in govorici, brata po veri, a stopala sta ločena vsak po svoji zgodovinski poti in si gradila svojo svojstveno kulturo. Krščanstvo sta doživljala vsak na svoj način in danes so njune duhovne zahteve in verski problemi dokaj različni.
Zato pa se lahko primeri, da smernice in odločbe, ki bi ne upoštevale različnih okoliščin, lastnih samo tej ali oni narodni skupnosti, ne ustrezajo dejanskim potrebam nekega naroda. Pravilnost tega sklepanja je razvidna tudi iz dejstva, da so se v zadnjih letih ločile do nedavnega skupne slovensko-hrvaške redovne družine, moške in ženske, v samostojne redovne province. S tem se niso redovi razbili, pač pa so si utrdili medsebojno slogo in bratsko ljubezen.
Izven vprašanja je nadaljni obstoj vrhovnega sveta jugoslovanskega episkopa-ta, ki naj tudi v bodoče veže v bratsko enoto vse škofe, pa naj pripadajo hrvaški, slovenski, madžarski, albanski ali še kaki drugi narodnosti, in ki naj uskla-ja verske dejavnosti v držaivi ter daje skupne smernice.
Problem je samo v tem, kako naj se ta osrednji in vrhunski zbor jugoslovanskih katoliških škofov imenuje. Ako bi se ustanovili ločeni škofovski konferenci na Hrvaškem in v Sloveniji — da ne govorimo o diasporah — bi ga morali drugače imenovati; če pa bi ustanovili na Hrvaškem in v Sloveniji in morda še kod drugod »cerkev dežele« — regiones ecclesiasticae —« (Ecclesdae Sanctae, I, 42), bi ime lahko ostalo.
V	Italiji imamo redno Italijansko škofovsko konferenco (Conferenza episcopale italiana) ter razvit sistem »cerkvenih dežel« (Regione Conciliare delle Tre Venezie, Lombardia, Piemonte itd.), škofje teh koncilskih dežel se po potrebi zbirajo na zasedanjih in proučavajo dušnopastirske potrebe svojega območja, izdajajo odredbe in smernice itd. Najmanj torej, kar bi morali doseči Slovenci, bi bila ustanovitev samostojne slovenske »cerkvene dežele«.
KAJ BI BILO TREBA STORITI
Učinkovitost Slovenske škofovske konference bo kajpak odvisela od njenega sestava, t.j. od zbora škofov, ki jo bodo sestavljali. Nujno je, da se poveča število škofov in da se ustanovijo nove škofije, ki naj zvesteje predstavljajo razna pastoralni« okrožja. Ustanoviti bi se morali
vsaj še dve škofiji s sedežema v Celju in v Novem mestu ali kod drugod.
S tem bi se okrepil zbor slovenskih škofov, a še zlasti bi se zadovoljilo neštetim dušnopastirskim potrebam, ki jih porajajo tako korenite družbene spremembe, preusmeritev prebivalstva v nove dejavnosti, razvoj novih središč in širjenje mest na škodo podeželja in sploh celoten pojav današnje industrializacije in urbanizacije. Novi časi postavljajo nove zahteve, tudi izpopolnitev cerkvene organizacije na Slovenskem.
Sklicevanje na preteklost je tudi tu odveč, življenje zahteva dinamiko, prilagodljivost novim zahtevam, odprtost. Nadškof v Oviedo, dr. Diaz Marchan, je te dni zaprosil papeža, naj mu imenuje pet pomožnih škofov, čeprav njegova škofija ne šteje milijon vernikov.
S tem, da je bila ustanovljena Slovenska cerkvena pokrajina ali metropolija, je bil postavljen temelj Cerkvi na Slovenskem. To cerkveno pokrajino je treba vsestransko dograditi, ozemeljsko in oblastveno: ozemeljsko, tako da se bo raztezala na vse slovensko ozemlje v Jugoslaviji, oblastveno, tako da bo imela svojo lastno Škofovsko konferenco, številčno dovolj krepko, razgledano in učinkovito. Samo tako bo Cerkev na Slovenskem lahko vršila na zares ploden način svoje poslanstvo.
Jurij B.
Evharistični kongres v Vidmu
Žrtve državljanske vojne
V	državljanski vojni, do katere je prišlo pred nekaj meseci v srednjeafriški republiki Burundi in katere žrtev so bili predvsem člani plemena Hutu, ki je hotelo iztrgati oblast plemenu Tutsi, je bilo u-morjenih 14 katoliških duhovnikov, pet redovnih bratov, tri redovnice in večje število kalehistov.
Kot je bilo že javljeno, se bomo Slovenci videmske, goriške in tržaške škofije v Italiji udeležili evharističnega kongresa v Vidmu kot sodelujoča skupnost. Ne dvomimo, da se nam bodo pridružili številni Slovenci iz Jugoslavije in Avstrije.
Danes lahko objavimo v glavnih obrisih — podroben program bo izšel v posebni knjižici — važnejše točke naše priprave in sodelovanja na evharističnem kongresu.
Kot daljna priprava naj bodo govori in evharistične pobožnosti, ki jih bodo organizirali naši duhovniki po župnijah.
Slovesni pričetek slovenskih evharističnih proslav bo na Opčinah v nedeljo 10. septembra z običajno marijansko procesijo. Te veličastne evharistično - marijanske proslave naj se udeležijo verniki ne samo iz tržaške, ampak tudi iz goriške in videmske nadškofije.
Neposredni pripravi na kongres bo posvečen 15. september, praznik Žalostne Matere božje. Dopoldne priredimo običajno slovensko romanje na Barbano, popoldne pa se udeležimo v Vidmu, v romarski Marijini cerkvi »Madon-na delle Grazie«, posebnega evharističnega slavja in somaševanja.
Romanje na Barbano bo letos prepletalo Marijino češčenje z evharistično proslavo. Tega romanja se bodo udeležili, poleg tržaških in goriških romarjev tudi slovenski duhovniki in verniki iz videmske škofije, tj. iz Slovenske Benečije. Pobožnosti bo vodil koprski škof dr. Janez Jenko. Slovesno somaševanje na Barbani se začne ob
Atentat na tržaški naftovod
Na področju občine Dolina pri Trstu stoji 28 rezervoarjev, v katerih je shranjena nafta, ki nato teče po naftovodu v nemško mesto Ingolstadt. Vsaki od teh rezervoarjev ima zmogljivost za 80.000 kubičnih metrov nafte. Rezervoarji so razdeljeni v tri skupine. V prvi skupini jih je trinajst, v ostalih dveh pa po šest.
V	petek 4. avgusta v zgodnjih jutranjih urah je bil na štiri rezervoarje naftovoda družbe SIOT izvršen atentat, ki je povzročil tri močne eksplozije; te so razbile ventile teh hranilnikov in povzročile silen požar. Požar je povzročil gost črn dim, podoben gobastemu oblaku atomskih eksplozij, ki je zakril sonce nad Trstom in okolico.
Od štirih eksplozij ni uspela le ena pri hranilniku št. 44. Ostale eksplozije so zanetile požar v hranilnikih št. 21, 11 in 54. Od tega se je popoldne požar prenesel še na št. 55. Največ nafte je bilo v rezervoarju št. 11. Bil je skoro poln, saj je vseboval 70.000 kub. metrov nafte.
Seveda je zaradi nastalega požara prišlo do vznemirjenja pri okoliškem prebivalstvu, ki je v glavnem slovensko. Mnogi so zapustili svoje domove in si poiskali zatočišče izven ogroženega področja. K sreči se je prav na dan eksplozije vreme ustalilo. Dež bi povzročil splošno onesnaženje okolice, burja pa bi lahko dala požaru novega razmaha. Sedaj je požar že ukročen in nevarnost je minila.
škoda je ogromna. Govori se o 5.000 m.lij onih lir škode, vendar je vsako ocenjevanje zaenkrat preuranjeno.
Seveda so oblasti takoj začele s preiskavo. Prva ugotovitev je ta, da so atentat pripravili strokovnjaki, ki se na eks-plozivo, pa tudi na ustroj hranilnikov dobro razumejo. Druga ugotovitev je pa ta, da je bilo uporabljeno enako eksplozive kot v atentatu pri Petovljah, kjer
so izgubili življenje trije karabinjerji.
Atentat na tržaških naftovod je dal organizacij; palestinskih gverilcev »Črni september«, ki ima svoj sedež v Libanonu, priložnost, da opozori nase in na svoje cilje. Tako je prišla iz Bejruta v Libanonu vest, da so arabski gverilci izvedli ta atentat, ker »da hočejo prizadeti interese imperialistov, ki podpirajo sionizem«.
čeprav so res palestinski gverilci v svojem načinu boja brezobzirni in so se že ponovno žalostno proslavili z raznimi u-grabitvami letal, pokoli in uničevanjem tuje lastnine, pa obstajajo to pot upravičeni dvomi, da so oni pobudniki in izvršile! te akcije, saj vsebuje njihovo poročilo kup netočnosti.
Bolj se je treba nagibati k dejstvu, da gre za silno močno organizacijo, ki mora uživati naklonjenost vplivnih mednarodnih krogov in razpolaga z močnimi finančnimi pa tudi političnimi sredstvi. V Italiji je zadnja leta vse preveč atentatov, ki ostajajo nepojasnjeni. Nekdo je, ki jih brez strahu, da bi bil odkrit, finansira, organizira in izvaja.
Vsekakor preiskava zaenkrat ni razkrila kaj posebnega. Atentatorji niso pustili za seboj nobenega sledu. Vse je nejasno in daje možnost za razne domneve in podmene. Bilo pa bi v interesu javnega reda in sožitja ob meji, da pride že enkrat resnica na dan.
Tako skrajna desnica kot skrajna levica bi radi iz teh žalostnih dogodkov kovali politični kapital zase. Mi pa želimo, da bi ob takih zločinskih podvigih prišlo do veljave zaupanje v zakonito oblast, ki naj državljanom dokaže, da je močnejša kot temne sile, ki l>i rade družbo pahn i le v nered in napravile zmedo, da bi tako same prišle na vrh.
10. uri. Letošnjega romanja naj se udeleži zlasti slovenska mladina, pa tudi možje.
Evharistično slavje v Vidmu se bo vršilo v cerkvi »Madonna delle Grazie«, začenši ob 16. uri. Prosili smo za poznejšo uro, pa ni mogoče, ker so za 18. uro na programu neke spokorne pobožnosti. Vsi oni, ki poromajo na Barbano, se bodo po kosilu kar z Barbane napotili v Videm. Ostali slovenski verniki pa, ki se ne bodo mogli udeležiti procesije na Barbani, naj pa s svojih domov odrinejo v Videm, kjer se bomo vsi združili v prelepi Marijini cerkvi.
Evharistična proslava v Vidmu bo imela dva dela: evharistično češčenje ter somaševanje. Predvsem bo videmski nadškof pozdravil slovenske vernike, nakar se bo razvila evharistična pobožnost, tej pa bo sledilo somaševanje slovenskih duhovnikov, ki ga bo vodil goriški nadškof. Vsa pobožnost bo prepletena s slovenskim zbornim in ljudskim petjem, nagovori, razmišljanjem, tako da vsi doživimo lepoto in pomembnost presv. Evharistije, ki je pri-
sotnost živega Boga med nami.
Zaključno evharistično slavje bo v nedeljo 17. septembra na prostranem Trgu 1. maja, ki se razprostira pred cerkvijo Madonna delle Grazie. Slovenski verniki bomo imeli svoj poseben kraj. Sodelovanje nam je zagotovljeno. Točnejši potek te proslave in način, kako se bo pokazala slovenska prisotnost in soudeležba na tem kongresu, bo objavljen čim-prej.
Slov. odbor za evhar. kongres v Vidmu
Ne smejo živeti v svojem stanovanju
Na češkoslovaškem so v času pred prihodom Dubčeka na oblast živeli redovniki in redovnice v »koncentracijskih samostanih«. To se pravi, niso smeli delovati skupinsko ali posamično izven hiš, kamor jih je oblast internirala. Po letu 1968 so postali bolj prosti, toda sedaj se pod neostalinistom Husakom vse spet vrača na staro. Tako so se morale na Slovaškem redovnice — razen tistih, ki delujejo v umobolnicah — iz svojih stanovanj vrniti v od oblasti zanje določene hiše.
Mostia resDičiost voiae v Menini
Sedemnajst milijonov prebivalcev Južnega Vietnama živi že 27 let v ozračju vojne. Zdi se, da so se nad to težko preizkušeno ljudstvo zgrnile vse tegobe, ki jih premore vojna 20. stoletja: uničena naselja, zapuščeni otroci, mladostni zločinci, ranjenci in pohabljenci, razdrte družine, prodajanje žene za denar.
An Loc, Hue, Kontum so mesta, ki jih je vojni metež neposredno zajel. Da Nang, mesto ob obali 90 km južno od Hueja, vojnih grozot naravnost ne doživlja, zato pa pozna vse, kar vojna prinaša s seboj.. Ko so tod še vladali Francozi, je bil Da Nang letoviško mestece s 25.000 prebivalci. Sedaj jih ima pol milijona.
Sevemoamerikanci so mesto spremenili v velikansko vojaško skladišče. Sedaj, ko odhajajo, puščajo za seboj gore kartonskih zavitkov, praznih konzerv, izrabljenih gum, zarjavelega železa in razbitih vozil. Nad mestom neprestano hrumijo letala, ki se dvigajo z bližnjega letališča.
V mestu živi 250.000 beguncev. Pribežali so peš, na čolnih, na vozilih vseh vrst. Namestili so jih po šolah, javnih stavbah, cerkvah in pagodah. Drugi so našli zavetje v barakah, ki jih je prej uporabljala ameriška vojska.
V mestu mrgoli otrok brez staršev, sad sožitja med ameriškimi vojaki in domačinkami. Sirotišča so prepolna. Razkroj družin naglo napreduje. Otroci od 6. do 16. leta so prepuščeni ulici. Povsod se pojavljajo skupine mladostnikov, ki kradejo, napadajo in ropajo. Prekupčevanje z ukradenim orožjem je del vsakdanjega življenja.
Število invalidov in pohabljenih je strahotno. Pravijo, da jih je v Južnem Vietnamu vsaj 500.000. Toda izgubiti roko ali nogo ni isto za civilista ali vojaka. Slednji prejme invalidnino, civilist pa je prepuščen sam sebi.
V Da Nangu sta dve vojaški bolnišnici. Ena je za ameriške vojake, druga za vietnamske. Prva ima 150 postelj in je napol prazna. V njej deluje 25 zdravnikov in 30 bolničarjev. Druga je prepolna. Ima 1300 postelj, toda ranjencev je vedno več kot postelj. Zato ležijo po tleh in na hodnikih. Samo po bitki pri mestu Quan Tri, ki so ga osvojili komunisti v začetku maja, je bilo ranjenih 3400 južnovietnam-skih vojakov. Pa niso vsi ranjeni na fronti. Mnogi se sami pohabijo, samo da se rešijo grozot bojišča.
Južni Vietnam je prepuščen sam sebi. Edina organizacija, ki še uspešno deluje,
je vojska. Vse drugo je v razsulu: družina, vzgoja, šolstvo, zgradba družbe. Strašne so rane, ki jih je ta vojna zasekala prebivalstvu. Upravičeno si vsi želijo konca. Toda bo z njim prišel lepši čas za Južni Vietnam? To je drugo vprašanje, ki leži kot kamen na dušah nesrečnih ljudi.
★
Grško-katoliški verniki na Madžarskem brez škofa
Na Madžarskem živi predvsem v njenem severnem in vzhodnem delu 270.000 vernikov grško-katoliškega obreda. Sedaj so ostali brez svojega škofa, ker je njihov škof Mikloš Dudas pred kratkim umrl. Star je bil 70 let.
Odmevi v parlamentu na peticijo slovenskih političnih organizacij
Kot smo že pisali, je Slovenska demokratska zveza v Gorioi poslala takoj po izvolitvi novega parlamenta poslanski zbornici in senatu v ponovno predložitev peticijo z zakonskim osnutkom za zaščito slovenske manjšine, ki ga je izdelala skupno s Slovensko skupnostjo in SDZ v Trstu.
Izvedeli smo, da je peticija že naletela na razne odmeve. Tako je prejel predsednik SDZ v Gorici sporočilo, da je dokument že med zakonskimi osnutki poslanske zbornice, kar je razvidno iz uradnega lista parlamenta.
V	odgovor na poslano peticijo pa je predsednik ustavne komisije poslanske zbornice, južnotirolski poslance Riz, sporočil tajniku goriške SDZ, da bo zelo pozorno proučil predloženi dokument. Prav ustavna komisija je najprej poklicana, da pretresa zakonske osnutke, ki zadevajo manjšinsko zaščito. Zato je u-pati, da bo peticija SDZ-SS z uspehom nadaljevala začeti zakonodajni »iter«.
Prihodnji teden naš list ne bo izšel
Zaradi sredpoletnih počitnic »Katoliški glas« prihodnji teden , t. j. 17. avgusta, ne bo Izšel. Uprava lista bo zaradi Istega vzroka zaprta od petka 11. avgusta do sobote 19. avgusta vključno. »Katoliški glas« bo ponovno izšel v četrtek 24. avgusta. Vsem naročnikom In bralcem želimo prijeten oddih sredi visokega poletja.
Misijonski zdravnik dr. J. Janež
BESEDE ŽIVLJENJA
JEZUSOV UKOR »Malovemež, zakaj si dvomil?
In stopila sta v čoln in veter je nehal« (Mt 14, 31 -32).
Veter nasprotstva in valovi krize
prestrašijo ne samo prvega papeža, ampak preizkušajo danes tudi navadnega vernika, ko gleda in doživlja krizo v Cerkvi.
Maloverneži smo,
če se vdajamo malodušju.
Skesajmo se, če smo podvomili!
Tudi nam bo Jezus stegnil roko; ne bo zapustil svoje Cerkve in papeža!
Stopimo v čoln in zaupajmo: kjer je Peter, tam je Kristus!
Molimo za vesoljno Cerkev, pa tudi za Cerkev med Slovenci!
I.Z.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Slovenci v A rta Terme
ii.
Vse cvetoče delo na zdravstvenem in misijonskem področju v Lotungu na For-mozi je bilo možno samo zato, ker je prvotno drevesce dobilo in še vedno dobiva svoj oživljajoči življenjski sok iz dr. Janeza Janeža. Ta življenjski sok je zmes poklica, zmožnosti in velikodušnosti.
Pot, ki je privedla tega moža na For-mozo, je izredno ovinkasta in zanimiva. Rodil se je blizu Ljubljane, v revni družini, pred kakimi 60 leti. Ze zgodaj so ga začele obiskovati stiske in nesreče, ki so ga naredile za moža. Oče je šel za delom v tujino, a ni kaj prida zaslužil; kmalu je onemogel in umrl. Odtlej je morala mati sama skrbeti za petero otrok, štiri dečke in eno deklico.
Janez je hotel postati duhovnik. Mati je bila tega vesela in mu je omogočila, da je obiskoval gimnazijo pri salezijancih na Rakovniku. Ko se dr. Janež z mislijo vrača v tiste čase, je vidno ganjen ob spominu na dobro mater in na trenutke, ko je v šolo grede postajal pred pekarijami, kjer je tako prijetno dišalo po kruhu: pri študiju sta mu botrovala pomanjkanje in stiska.
Po maturi se je vpisal v bogoslovje, a ga je kmalu zapustil. Mati mu ni zamerila tega koraka in mu je pomagala uresničiti novo zamisel: postati zdravnik. Malo pred drugo svetovno vojno je na ljubljanski medicinski fakulteti dosegel doktorski naslov. Njegov profesor dr. Blumauer ga ima rad in ga vpelje v kirurško prakso. Kajti dr. Janež se želi specializirati v kirurgiji; zato odide za nekaj časa tudi v Avstrijo. Gotovo bo postal izvrsten kirurg, saj ima dve lastnosti, ki kolegom jemljeta delo in jih napeljujeta k zavisti: izredno zmožnost in silno veselje do dela.
USODNA PRELOMNICA
Potem je prišla vojska in ga je potegnila v svoj vrtinec. Kot brezkompromi-
sen antikomunist se je z vso vnemo vključil v domobranske vrste. Ob koncu vojne se je z drugimi begunci umaknil na Koroško, v angleško zasedbeno cono. Angleške oblasti ponudijo domobrancem in bolj izpostavljenim civilistom, da jih prepeljejo na varno — v Italijo. Prevoz naj bi se izvršil najprej s kamioni, potem Z vlakom. Na kamionu dr. Janež premišljuje in opazuje, kakšni ljudje vodijo in spremljajo prevoz. Sum, da je vse skupaj velika prevara, postane gotovost: doktor skoči z drvečega kamiona in se potopi v pšenici ob cesti. Tu čaka skrit, dokler se v daljavi ne oglasi vlak, ki odpelje begunce — v Jugoslavijo, v muke in smrt.
Tiste samotne ure čakanja in trepetanja so v duši mladega moža zaorale globoko sled. Begunec dr. Janež čuti, da se zanj začenja novo življenje. Misel se mu ustavi pri misijonih: »Ne morem več živeti samo zase!« Neke noči proti koncu maja 1945 sc izkrca pri Mariji na blejskem otoku. Pod njenim okriljem se sreča z bratom Karlom. Potem se spet čez gore umakne v Avstrijo, od tam v Italijo, v Benetke, in končno se odseli v Argentino kot navaden delavec.
Prej ali slej je moral iz delavca pokukati zdravnik: to se je zgodilo, ko se je eden od njegovih tovarišev pri delu ponesrečil; tedaj se je dr. Janež izdal. Gospodarju podjetja je bilo takoj jasno, da bo ob dobrega delavca, in je zato vse storil, da bi ga navezal nase. Pa vse zastonj: dr. Janež je imel pred sabo misijonski ideal, od katerega se ni dal odvrniti.
Msgr. Kerec, predstojnik salezijancev v Kunmingu, je bil po prizadevanju apostolskega nuncija na Kitajskem postavljen za administratorja kitajske škofije
v Čautungu. Ta pokliče k sebi dr. Janeža in mu pripravi majhno bolnišnico. Leta 1949 dr. Janež zapusti Južno Ameriko in pride na Kitajsko.
Tu v Čautungu, kamor so italijanski kamilijanci prišli tri leta prej in organizirali zavetišče za gobavce, in v Tong Čuangu, kake tri dni hoda niže proti Kunmingu, kjer so istočasno postavili bolnišnico s kakimi 60 posteljami, z operacijsko sobo m z ameriškim inštrumenta-rijem, se pri nekem obisku dr. Janež seznani z italijanskimi redovniki.
Leta 1952 so skupaj tudi v Kunmingu, kamor so kitajski komunisti konfinirali vse Evropce iz junanske province. Doktor Janež je interniran v katoliškem misijonu; kmalu hudo zboli, a zaradi pomanjkanja zdravil ga ne morejo zdraviti; povrhu mora prenašati še hud mraz in zasmehovanje komunistov. Končno tudi njega poženejo skozi vrata pri Hongkongu.
Zdaj bi se lahko vrnil v Evropo, a želi ostati v misijonih. Neodločen, ali naj sprejme delo pri kamilijancih v Tajski (Siamu) ali na Taiwanu, prepusti odločitev sreči: kateri mu bodo prej poskrbeli dovoljenje za vstop, tja pa pojde. Med obema skupinama kamilijancev se je vnela tekma. Zmagali so Taiwanci. Dne 13. julija 1952 se dr. Janež dokončno preseli v Lotung.
DEJAVNOST BREZ MEJA
Dva dni po tistem imajo v tamkajšnji mali bolnišnici prvi nujni primer vnetja na slepiču. S tem posegom se je začela neizmerna in divja dejavnost, ki je izsilila povečavo bolnišnice in njen čudoviti razmah. Poldrugi mesec nato je že prva operacija na želodcu.
Doktor Janež je silno delaven, na leto opravi kakih 3000 operacij vsake vrste. Dela naglo, strastno, velikodušno; pri tem mu z enakim navdušenjem pomaga br. Remo. Kadar je treba za kakega bolnika krvi, se onadva sama prva ponudita. Zato ju je taiwanska vlada 1963 skupaj odli-
kovala. Postelja bolnika, ki ga odpustijo, se ne utegne ohladiti, ko jo že zasede nov bolnik. To je samo znamenje, kako delo silno pritiska, ni pa znamenje, da bi ne imeli pravega čuta za odgovornost, kajti če povprečno računamo, ostane vsak bolnik le 14 dni v bolnišnici. In kar se tiče kirurgične dejavnosti dr. Janeža, vedo statistike povedati, da mu na tisoč operirancev le trije umro, to je manj kot v ameriških bolnišnicah.
Ti izredni uspehi prinašajo dr. Janežu, da ga vsa Formoza visoko ceni in spoštuje. Tudi »First Commercial Bank«, prav zato, ker vidi, kako bolniki iz vseh strani otoka derejo v Lotung, rada posoja ka-milijancem, kadar potrebujejo kapitala za nabavo novih zemljišč ali za graditev novih poslopij. S svojim zastonjskim delom dr. Janež pomaga revežem, da priznajo resničnost evangeljskega nauka, ki ga neposredno oznanjajo kamilijanci. S svojimi grožnjami, da bo pobral šila in kopita, dr. Janež pomaga, da se prebrodijo notranje težave, ko kamilijanski predstojniki v Italiji skušajo po evropsko reševati izvenevropske zadeve. Velik je tudi njegov doprinos pri reševanju težavnega administracijskega vprašanja: nuditi zdravniško oskrbo neštetim ubožnim bolnikom in hkrati dajati uslužbencem primerno plačo, ki naj bo v skladu s socialno pravičnostjo.
Res je tudi, da doktor odločilno vpliva na St. Mary's Hospital, na njegovo eksistenco in način življenja. Predsem se čuti pomanjkanje kontinuitete pri zdravstvenem osebju na kirurškem oddelku. In potem dr. Janež operira samo ponoči, od petih naprej. Vendar pa je treba priznati, da Formoza ni Evropa in da tamkajšnje podnebje ni italijansko.
SVOJSKA OSEBNOST
Doktorju Janežu in njegovemu načinu življenja je pač treba dovoliti kako malenkost. Med njegove hobby-je spada glasba (celo v operacijski sobi, medtem ko operira), fotografiranje, rože. Ima poseben čut za vse, kar-je lepega in dobrega. Zato je tako navezan na mater. Mož je ljubezniv, a hkrati robat, kakor bi čutil, da mu manjka družinske toplote; njegova zagnanost v delu mu to nekako nado-mestuje. Versko je zelo resen in zavzet: vsako nedeljo gre k ohhajilu, vsak dan moli rožni venec. Da, materina podoba in podoba blejske Matere božje iz one poznomajske noči 1945 se v njegovi duši zliva v eno! Tudi črna kravata, ki si jo vsako leto priveže samo enkrat za pol dneva, je v spomin na njegovo mater.
Takemu človeku je pač treba dovoliti kako malenkost: sestre robatost v besedah; kamilijanci diplomo za zasluge, se reče, sprejem v red usmiljenih bratov brez zadevnih obveznosti; taiwanska policija dolžno oproščenje, kadar ustavi njegov ogromni, sum vzbujajoči avto, s katerim se vozi.
Tudi neki star kmetič je čutil, da mu nekaj dolguje. Bil je zastonj operiran in revež ni vedel, kako bi se oddolžil. Za obletnico svoje operacije se je vrnil v Lotung z jerbasom najfinejšega fižola v stročju za kirurga.
Kaj malega mu je dano tudi od zgoraj. Song Si Sana, pogana, profesorja tuje literature in pisatelja zemljepisnih knjig, pripeljejo v lotunško bolnišnico. Doktor Janež meni, da ne bo nič z njim. Naslednje jutro vpraša, ali je bolnik umrl. Pa ga najde pri najboljši volji, zdravega. Profesor mu pove, da se mu je ponoči prikazala neka gospa in ga ozdravila. Iz popisa skrivnostne dobrotnice dr. Janež spozna, da je imela poteze Marijinega kipa, ki stoji na pročelju kirurškega oddelka.
Zdi se, da je to tisto znamenje, v katerem je zajeta celotna zdravstvena ustanova v Lotungu. Sicer pa: mar ne nosi bolnišnica Marijinega imena, St. Mary’s Hospital?	Anton Vode SDB
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenski znanstvenik se uveljavlja v Braziliji
2e precej znano je ime našega rojaka iz Lokev na Krasu, dr. Enija Alojzija Fonde, ki je pred 10 leti v Sao Paulo doktorirail iz latinščine in postal profesor iatinščine na fakulteti v mestu Assis v državi Sao Paulo. Odtlej se je naš rojak v znanstvenem svetu že zelo uveljavil, saj nenehno piše in objavlja razprave iz svoje stroke. Doslej je bilo natiskanih že 20 njegovih razprav. Zadnji čas zbira brazilske avtorje, ki so pesnikovali v latinščini.
Lani je v Lizboni odkril nepoznan izvirnik latinske pesnitve, ki jo je 1. 1715 napisal brazilski jezuit Prudentius Amara-lis. Pesem govori v 481 klasičnih verzih o pridelovanju sladkorja iz sladkornega trsta v Braziliji. Zanimivo je, da je ob istem času podobno pesnitev napravil neki ogrski avtor. Gornjo pesnitev so razni avtorji spreminjali in ji dodajali verze. Samo ta zelo spremenjena pesnitev je bila znana in ohranjena v 7 izvodih po 582 verzov.
Pred nedavnim je dr. Fonda ustanovil Inštitut za preučevanje brazilskih pesnikov v latinščini (Instituto do Archivum generale Poetarum Latinoru m Brasilen-sium). Dosilej ima že 2000 pesmi, ki imajo nekatere do sto verzov. Svoj arhiv so mu odstopili jezuiti v Sao Paulo, druge pesnitve pa je dobil v Rio de Janeiro, Lisboni i. dr. Nekateri starejši profesorji latinščine, duhovniki in laiki, mu še danes pošiljajo svoja dela.
Inštitut, čigar dosmrtni predsednik je dr. Fonda, bo izdal vsa ta dela v več knjigah. Vsa snov bo razdeljena na tri dele. Vsak del bo imel več zvezkov in knjig, ki bodo tiskane v 200 izvodih in poslane svetovnim knjižnicam.
Letos pojde dr. Fonda spet na znanstveno potovanje. V Ljubljani namerava spoznati metode poučevanja klasičnih jezikov, v vatikanskem tajnem arhivu pa bo raziskoval dela, ki jih je lani videl.
Dr. Fonda se zaveda, da čas latinščini ni naklonjen. Vendar upa, da ji bo spet vrnjeno častno mesto med jeziki, in tedaj bodo poznavalci nesmrtne -latinščine v mrtvem jeziku brali o življenju, čutenju, mišljenju, hotenju in delu svojih prednikov.
V	Arta Terme se je pretekli teden dobro zaključila hvalevredna pobuda krajevnega turističnega urada. Pod naslovom »Soggiorni di esperienze« (Dnevi izkušenj) so se zbrali slikarji iz Slovenije, Koroške in naše dežele: Slovenci, Avstrijci in Italijani - Furlani. Namen teh srečanj je bil medsebojno spoznanje, izmenjava umetniških izkušenj, mnenj, načrtov in osebno umetniško bogatenje. Poleg tega imajo umetniki možnost, da spoznajo Furlanijo, njeno zgodovino in njeno umetniško bogastvo. Sad »Dnevov izkušenj« je bila letes lepa slikarska razstava v veliki dvorani zdravilišča »Acqua Pudia« v Arta Terme v dolini Sv. Petra ali But 12 km od Tolmeča (Tolmezza) na poti proti prelazu Monte Croce Carnico.
Arta Terme slavi po svoji zdravilni žvepleni (solfur) vodi. Vrelec nosi ime Acqua Pudia. Vrelec so poznali že Rimljani in ga v zdravilne namene tudi uporabljali. Slovel je posebno v prejšnjem stoletju in je sedaj dobro izrabljen zlasti za zdravljenje bronchialne asme, kroničnega bron-chitisa, pljučnih okvar in za razne dihalne in govorilne okvare. V povojni dobi je tu zraslo mnogo modernih hotelov.
Na razstavi so bile v zadoščenje velikega števila obiskovalcev predstavljene slike, ki nikakor ne pretiravajo s kakšno abstraktno, megleno in nerazumljivo umetnostjo, temveč razumljivo posredujejo tematiko kraja, ki je umetnike povabilo.
Slovenija je prispevala kar 6 slikarjev: Kopitarja, Hočevarja, Butino, Subiča, Seljaka-Čopiča in pred kratkim preminulega Dovjaka. Med njimi je bil tudi naš Tržačan Cesar.
Koroška je dala 5 umetnikov: Petschou-niga, Baugartnerja, Kulniga, Gotzla in VViichererja. Iz naše dežele in pobliže iz Furlanije je bilo kar 11 slikarjev, med njimi, da naštejemo samo nekatere, Muc-chiut, Del Zott, Cogolo, Martinis.
O slovenskih umetnikih se je italijanska kritika zelo povoljno izrazila. Seveda ni sledila tudi s pohvalo drugih. Nam Slovencem je to samo v čast in korist. Spoznavanje vrlin slovenskega naroda in njegove kulturne višine vzbuja v naših sosedih spoštovanje, budi željo po dobrih stikih in človeškem sožitju zlasti ko gre za obmejne kraje.
Od 5. avgusta dalje je tudi fotografska razstava s tematiko Karnije. Kdor si želi malo oddiha ali spoznanja krajev, naj kar pride v Arta, saj je iz Trsta komaj dve uri vožnje, iz Gorice pa poldrugo uro.
Tržačan
Iz Slovenije
Spremembe in imenovanja v koprski apostol, administraturi
Župnijski in dekanski službi sta se iz zdravstvenih razlogov odpovedala: msgr. Leopold Jurca župniji in dekaniji Koper, ostane pa še nadalje prošt in generalni vikar v Kopru ter Ludovik Likar, župnik in dekan v župniji Kobarid. Za novega župnika v Kopru je imenovan dr. Bojan Ravbar, za župnijo Kobarid pa Franc Rupnik, dosedanji župnik v Spodnji Idriji.
Za župnika v Podgradu - Starad je bil imenovan Rado Šonc, dosedaj župnik v Košani. Na njegovo mesto pride Štefan Strle, do sedaj župnijski upravitelj v Podgradu in Staradu.
Za župnijskega upravitelja v Sp. Idriji je imenovan Stanko Ipavec, župnijski u-
pravitelj v Drežnici, v Drežnico pa pride Silvo Leban, kaplan v Izoli.
Ivanu Pojavniku, kaplanu v Postojni se dovoli študijski dopust, Avgust Ipavec, kaplan v Kobaridu pa je prestavljen za kaplana v Idrijo.
Bralci pišejo
Dopolnilo k dr. Vremčevemu
odgovoru
Reči moram, da sem bil dr. Vremčevega odgovora v »Katoliškem glasu« na moj dopis »Blodnje — sedaj še v zamejstvu?« kar vesel. Tudi jaz se pridružujem njegovemu mnenju, da »so vse te polemike po tisku imele neki smisel, da so razčistile nekatera pojmovanja o demokraciji«.
Ne morem pa se v celoti pridružiti dr. Vremčevemu mnenju, da »svoboda ustvarjanja ne pozna nobenih omejitev«. Zase trdim, da tudi ustvarjanje nima popolne svobode in mora poznati omejitve. Omejitve so potrebne v vsem, kar je nekulturno in nezdravo.
Vzemimo primer ljubljanske revije »Problemi«! Le čemu so koristili nekateri prispevki (n. pr. Poskus samorazrezanja), ki jih je objavljala? Je res prav, da izhaja v Ljubljani toliko osrednjih revij, ki služijo predvsem banalnemu in prostaškemu izražanju misli, katere razkriva nekaj posameznikov, odtujenih slovenskemu človeku ter željnih senzacij zapadnega sveta? Njihov miselni razpon v slovenskem svetu sega kvečjemu od šiške do Viča.
Prav tako moram dati svojo pripombo k dr. Vremčevi trditvi, »naj ima pravico objavljanja družba oz. narod, v imenu družbe oz. naroda pa tisti, ki so najbolj poklicani, da jo predstavljajo«. Saj to je tisto: poklicani! Kdo jih je klical te samozvance, kdo jih je hotel, kdo jih je bral? Narod gotovo ne, saj naklada teh revij, v katere pišejo (Problemi, Sodobnost etc.) ni rastla iz prodaje, temveč iz bogatili podpor, iz zakladov, ki jih je država namenila za kulturno rast naroda, oni pa so jih kratkomalo sebi namenili. To je navadna uzurpacija, polastitev tujega, klasičen primer za razkorak med narodom in državno oblastjo.
Zato me tudi dr. Vremčevo sklicevanje na Pahorja in Rebulo, ki sta mogla svoj čas v Sodobnosti objaviti nekatere svoje ustvaritve, ne prepriča. To zame še ni dokaz. Sta mogla objaviti — in to velja tudi za Beličiča in Detela — vse, kar sta želela in lahko objavljata tudi danes?
V	ostalem pa moram priznati, da mi je namen dr. Vremčevega pisanja postal jasnejši, a samo namen, ne pa pisanje. In ker so tudi drugi ocenjevali predvsem njegovo pisanje, je prišlo do polemike in osebne prizadetosti.
Dr. Vremcu želim, da bi plodno deloval v korist slovenske skupnosti tudi na drugih poljih, ki morda še bolj kličejo po obdelavi kot pa je bilo zadnje njegovo razpravljanje o demokraciji. Tudi v re\’iji »Most«, ki jo dr. Vremec soure-juje, sem pripravljen sodelovati, ko bo njena usmeritev postala za slovenske koristi bolj ustrezna kot je sedaj.
I.S.
Opomba uredništva: Ker se nam zdi
nadaljnja polemika o gornji zadeli za naše čitatelje nepotrebna, vso zadevo zaključujemo, prizadeli pa si lahko poiščejo prostor za nadaljne razpravljanje v kaki drugi publikaciji.
Misijonski zdravnik dr. Janez Janež (drugi od leve) v družbi patrov kamilijancev, ki vodijo bolnišnico v Lotungu na Formozi
Stran 3
25-letnica „ Slokada “
V	nedeljo 23. julija je Slovensko karitativno društvo »Slokad« proslavilo svoj srebrni jubilej v koloniji v Dragi. Deklice so pod vodstvom svojih gospodičen pripravile prisrčen spored na naravnem o-dru za kolonijo, nad katerim je blestel napis: 25 let Slokada. Nad 200 oseb, večinoma starši, sorodniki in prijatelji naše mladine, je prisostvovalo preprostim točkam, ki pa so vedno privlačno, kadar nastopajo otroci. Med občinstvom smo z veseljem videli prof. Lavro Abramovo, predsednico sorodnega društva Slovenske Vincencij eve konference.
Pri pozdravnem govoru smo slišali tudi o 25 letni poti Slokada in o njegovem križevem potu. Zdi se nam umestno, da ponovimo za slovensko javnost kratek o-ris dobrodelnega udejstvovanja tega slovenskega društva, ki je v 25 letih spremljalo slovenske otroke med počitnicami in beleži visoko število varovancev: 5.500.
Po zadnji vojni so slovenski duhovniki — katehetje na slovenskih šolah — bili zaskrbljeni, kako in kje bodo učenci slovenskih šol na Tržaškem preživljali počitnice. Zato so najprej poskusili z malo skupino 60 otrok in jo peljali med počitnicami v Tomaj k šolskim sestram. Poiskus se je obnesel. Naslednje leto je že šlo kar 300 otrok v Zabnice v vojaške barake. To je bila kolonija, ki bi ji lahko mirno dali ime šola, saj so slovenski o-troci imeli več ur na dan pouk slovenščine, petja, nravoslovja in zgodovine našega naroda. Tristo ust nasititi, 300 src voditi in vzgajati ni bila lahka naloga. Katehetje so našli v požrtvovalnih zavednih katoliških učiteljicah in učiteljih veliko oporo. Dobri trgovci v Trstu pa so krepko podprli prizadevanje katoliških vzgojiteljev. Tudi ameriška katoliška dobrodelnost je ustanovo krepko podprla, da se je delo lahko nadaljevalo tudi naslednja leta.
Leta 1948 so slovenski duhovniki ustanovili društvo, iki ga je tedanja Zavezniška vojaška uprava tudi priznala. Društvo Slonka-d (slovensko karitativno društvo) je tako zaživelo. V Kanalski dolini so naši otroci letovali le par let, ker so videmske oblasti zahtevale, da se kolonijo spravi drugam, češ, da je nevarna za prebujenje slovenske manjšine v Kanalski dolini. Še manj upanja seveda je bilo za Benečijo. Tako je Slokad moral iskati novih krajev izven ozemlja, kjer živijo Slovenci. Rigolato, Pavlaro, Lamosano in Tambre v bellunski pokrajini so kraji, ki jih sedaj skoro vsak mlad človek v Trstu pozna, ker je tam prebil počitnice. Veliko oporo je nudil Slokadu pri iskanju krajev in pomoči pok. tržaški komisar Zone A dr. Palutan, ki je bil kasneje premeščen v Vicenzo in ponudil Slokadu gorski kraj Enna di Torrebelvicino v svoji provinci.
Tujine se je Slokad hitro naveličal. Ko se je odprla možnost vrnitve domov, je Slokad izrabil odlično priložnost, ki se mu je nudila v bivši vojašnici v Dragi. Že osem let prihajajo sedaj slovenski o-troci v Drago. Prihajajo veseli, ker so doma, v lepem kraju, kjer jih nihče ne preganja. Starši jih radi sem pošiljajo, ker se čutijo bolj gotovi. Število prosilcev neprestano narašča. Letos so oblasti skrčile podporo za 20 od sto in namignile, naj
vzamejo slovenska društva manj otrok v kolonije. Toda v Dragi je kljub temu letos več otrok kot lansko leto. Vodstvo Slokada kakor tudi vodstva drugih dobrodelnih društev upajo, da bodo deželne oblasti razumele težki položaj, v katerem so se znašla vsa društva, ki organizirajo kolonije, bodisi slovenska kakor tudi italijanska.
V	Dragi je sedaj 70 dečkov. Ostali bodo tam do 21. avgusta. Vodstvo kolonije prosi starše, naj bi dečke obiskali samo v nedeljo 13. in 20. avgusta od 16.30 do 19. ure.	Star kolonist
f Mila Dobnar
V	Arcu ob Gardskem jezeru, kjer je iskala zdravja, je dne 23. julija umrla gospa Mila Dobnar, roj. Zgur. Bila je sestra pokojnega duhovnika Lojzeta Zgur, ki je pred leti umrl v Trentu. Oba rojena v Trstu počivata sedaj v isti tridentinski provinci. Mila Zgur se je poročila s tržaškim arhitektom Dobnar jem, ki ima velike zasluge za ponovno zgraditev Marijinega svetišča na Sv. Višarjah, porušenega med prvo svetovno vojno. Zato sta zakonca Dobnar vsako leto poromala na Sv. Višarje, ki je bila njuna najbolj priljubljena božja pot. Vzgojila sta dva sinova in eno hčerko. Pokojna gospa Dobnar je bila od vsega začetka zvesta naročnica našega lista. Družini izrekamo iskreno sožalje, njej pa naj Bog podeli večni mir.
Študijski dnevi slovenskih izobražencev v Dragi - 1972
Sobota 2. septembra: Začetek ob 17. uri. Pevski zbor bo zapel udeležencem v pozdrav. Sledi predavanje: O idejnem pluralizmu. Govoril bo dr. ing. Boris Sancin, ravnatelj programskega odseka na radiu v Trstu. Nato diskusija.
Nedelja 3. septembra dopoldne: ob 8.30 bo nedeljska sv. maša z nagovorom dr. Janeza Jenka, škofa v Kopru. — Ob 10. uri prvo predavanje: Svoboda vesti kot izraz človekovega dostojanstva. Govoril bo dr. Lojze Šuštar, škofov vikar v Churu v Švici. - Ob 11.30 uri: drugo predavanje: Vrednote tradicioiialne družbe v konfliktu Z moderno. Govoril bo Stane Južnič, profesor na fakulteti za sociologijo, politične vede in časnikarstvo univerze v Ljubljani. Ob 13. uri skupno kosilo.
Nedelja 3. septembra popoldne: ob 16. uri: Oris stanja narodne skupnosti na Koroškem, v Beneški Sloveniji ter na Goriškem in Tržaškem. Poročali bodo predstavniki teh dežel. Nato sledi predavanje: O spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot. Govoril bo prof. Josip Vidmar, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Nato diskusija.
Ponedeljek 4. septembra: izleti v Tržaško okolico, če bo zanje zadosti ude-
VELIKI PRIJATELJ SLOVENCEV
Če bi Božidar Tensumdem še živel, bi bil v nedeljo 13. avgusta opravil svojo biserno mašo v Recklinghausenu na Vestfalskem, kjer je od leta 1938 pa do zadnjega časa, ko je vstopil v pokoj, deloval v župniji Naše ljube Gospe. Toda tri tedne pred tem pomembnim jubilejem ga je Gospodar življenja poklical k sebi.
Tensunden se je rodil 23. februarja 1890 v kraju Gronau ob holandski meji. Du-
rodno zemljo, je vsako leto vodil naše ljudi v Slovenijo, škofu dr. Jegliču pa redno poročal o verskem in narodnem stanju naših rojakov. Tudi po zadnji vojni je Slovenijo kar trikrat obiskal, zadnjič leta 1970. Kot osemdesetletnik je tedaj obiskal Vipavo in Ajdovščino.
Med zadnjo vojno je veliko trpel zaradi naoifašističnega nasilja. Najbolj ga je zabolelo, ko mu je leta 1938 policija prepovedala vsak stik z našimi rojaki. Zato pa je bilo zanj ponovno srečanje s Slovenci po končani vojni veliko zadoščenje.
Leta 1970 — malo poprej je vstopil v zasluženi pokoj — je sv. oče Pavel VI. imenoval Božidarja Tensundema zaradi mnogovrstnega dušnopastirskega delovanja za prelata; že mnogo let prej pa je prejel priznanje od obeh slovenskih škofov. Dr. Jeglič ga je imenoval za častnega konzistorialnega svetnika ljubljanske škofije leta 1928, dr. Jožef Tomažič pa leta 1934 za mariborsko škofijo.
Tudi po upokojitvi je prelat Tensundem nadaljeval z obiskovanjem naših rojakov po Nemčiji. Letos jih je za 1. maj obiskal tudi v Franciji. Svoje delovanje med vestfalskimi Slovenci je opisal v knjigi Spominov, ki bodo izšli prihodnje leto,
v	slovenščini seveda. V njih bo bralec našel tudi njegovo iskreno izpoved: »Po krvi sem Nemec — po srcu Slovenec.« Prav je o njem zapisal sedanji mariborski škof dr. M. Držečnik: »Bil je viden angel varuh vernih Slovencev — izseljencev po Nemčiji.« Njegovemu spominu bodi zato večna slava!	—j	k
ležencev. Ob navajanju ure je vedno mišljen italijanski čas!
Študijski dnevi imajo značaj odkritega izražanja mnenj in pogledov in soočenja različnih nazorov ob spoštovanju vseli. Zato vabimo na to srečanje slovenske izobražence iz zamejstva, iz Slovenije in zdomstva, skratka vse, ki iskreno iščejo rešitev naših narodnih in kulturnih problemov in čutijo odgovornost svojega poslanstva.
Pojasnila. Draga (ital. S. Elia) je vasica pri Bazovici nad Trstom. Do tja je moč priti po asfaltirani cesti: iz Bazovice se odcepi cesta proti Pesku (ital. Pese), dober kilometer nato pa se odcepi ponovno na desno proti Dragi. Od Bazovice do Drage je kakih 5 kilometrov poti.
Avtobus v Drago vozi izpred železniške postaje (na robu restavracije na glavni železniški postaji) - ul. Gioia - ob 6.00, 13.05 in ob 19.30. Iz Drage se vrača ob 6.50, 14.15 in ob 20.20. Avtobusi do Bazovice pa vozijo iz Trsta vsake pol ure s križišča ulice Cicerone in Largo Piave (blizu trga Oberdan).
Prispevek za študijske dni je 1.000 lir. Za tiste, ki to želijo, bo v poslopju zborovanja tudi hrana in prenočišče, kar morajo posebej plačati. Prosimo, da bi se tisti, ki to žele, čimprej javili.
Pojasnila in prijave: Društvo slovenskih izobražencev, Trst, ul. Donizetti 3/1, tel. 768189 vsak dan (razen sobote in nedelje) od 16.00 do 19.00 ure.
Repentabor vabi
V	prijazni cerkvi Repentabor obhajajo vsako leto 15. avgusta na slovesen način praznik Marije Vnebovzete, naslednji dan pa praznik sv. Roka. 15. avgusta bodo sv. maše dopoldne ob 8. in 10. uri, popoldne pa ob 16,30. 16. avgusta pa bosta sv. maši ob 8. in 10. uri.
Sv. Barbara nad Miljami
V	zadnjih dveh letih je skrbel za vernike pri Sv. Barbari nad Miljami g. Lino Cocci. K Sv. Barbari je prišel iz Kolon-kovca (župnija sv. Marije Magdalene), kjer je veliko dobrega naredil za naše ljudi. V cerkvi, v šoli in s stikom z ljudmi je upal tudi pri Sv. Barbari marsikaj dobrega storiti in zgraditi, a uspehi -niso odgovarjali željam, načrtom in naporu. Zato je zapustil 29. junija Sv. Barbaro, da bo kje drugje oral božjo njivo. Za seboj pušča zgledno urejeno cerkvico, kateri je med drugim preskrbel nove klopi.
Hvaležni smo mu za vse dobro in mu želimo še obilo božjega blagoslova.
Srečanje vojakov v Lurdu
Tudi letos je doživel v juniju Lurd veliko srečanje vojakov. Romanja se je udeležilo 20.000 vojakov iz raznih držav, ki jih je spremljalo 250 vojaških kuratov. Samo Francozov je bilo 10.000, ki so prispeli s 14 posebnimi vlaki. Veliko službo božjo je vodil nizozemski kardinal Alfrink. Na večer pred to slovesnostjo je bil v duhovnika posvečen neki bivši podčastnik. Slavnostni govornik pa je zbranim vojakom položil na srce: »Kristus živi in hoče delati po vas. Dajte mu svoje roke in svoj glas!«
hovnik je postal leta 1912. Že kot bogoslovec v Miinstru je zvedel od škofa Feliksa von Hartmanna, da živi v Porurju in v Vestfaliji okoli 40.000 Slovencev, ki pa so tako v verskem kot tudi moralnem pogledu čisto zapuščeni. Tedaj se mu je porodila misel, da bi se naučil slovenskega jezika in se posvetil slovenskim izseljencem v Porurju.
Munstrski škof je željo svojega bogoslovca sporočil ljubljanskemu škofu dr.
Antonu B. Jegliču, ki je nato naprosil dekana Andreja Lavriča v Vipavi, naj Tensundema sprejme k sebi, da bi se naučil slovenskega jezika. Tako je mladi bogoslovec preživel nekaj mesecev med gostoljubnimi Vipavci in se jezika tako dobro naučil, da je kasneje z lahkoto pridigal in pisal v slovenščini. V Dortmundu in Essenu je postal na sodiščih in v drugih uradih zapriseženi tolmač slovenskega jezika.
Kot kaplan v Gladecku, kjer je služboval od leta 1913 do leta 1928, je ustanovil v župniji sv. Lamberta slovensko šolo, kjer je sam poučeval otroke naših izseljencev slovenščino. Da bi poživil veri z
 ................................................................................................          min.....................................................................................................
pričan — in še danes nisem...	Včerajšnji	dan	nas je prevzel, zbegal, hudič, ki nas skuša na predvečer... Strah nikom na tako ozkem prostoru vendarle
Boste rekli, da je streljal name. Res je. Bojimo se. Vsi se bojimo. Morda bomo pred nepopolnostjo.	vsak	tako	strašno	sam.
Salzburg brez nadškofa
Komaj tri leta je dr. Edvard Macheiner vodil častitljivo salzburško nadškofijo, ki jo je v 6. stoletju ustanovil sv. Rupert. Bil je 87. naslednik. Umrl je v starosti 65 let 17. julija, zadet od srčne kapi. Zanimivo je, da njegov prednik na škofovskem sedežu, ki je odstopil zaradi visoke starosti, dr. Rohrachar, še živi in se je udeležil njegovega pogreba. Iste dni je umrl v Salzburgu tudi znani strokovnjak za svetopisemske vede prof. Dillesberger.
Založništvo tržaškega tiska je pravkar izdalo dopolnjeni in popravljani ponatis spominov na sloviti prodor pri Kobaridu leta 1917. Zbral jih je Andrej Pagon Oga-rev, daljši znanstveni pripis k njim pa je prispeval dr. Ivo Juvančič. Knjižica ima 48 strani, opremil pa jo je Klavdij Palčič. Stane 300 Mr.
Ta teden je izšla zadnja predpočltniška številka revije »Mladika«. Številka prinaša zelo lepo izvirno novelo Zore Tavčar, spominski zapri s dr. Antona Kacina o prof. Filipu Terčelju ter vsebuje več aktualnih in zanimivih člankov, številka je opremljena z najnovdjšimi grafikami slikarja Lojzeta Spacala in fotografijami s itabora Slovensike prosvete na Repontabru.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 13. do 19. avgusta 1972 Nedelja: 11.00 Otroška. matinej a: Sebastijan in Mary Moilgane, Boj za obstanek, serijska barvna filma. 11.50 Mestece Pey-ton. 16.30 Festival narodne glasbe iz I-lidže pri Sarajevu, posnetek. 17.15 Za konec tedna. 17.45 Sinovi Katty Elder, barvni film. 21.30 Športni pregled.
Ponedeljek: 18.30 Kremenčkovi, serijski barvni fiton. 20.30 Lessing-Ob radovič: Da-mon - drama TV Beograd. 21.30 Kulturne diagonale. - 22.20 šahovski komentar.
Torek: 18.30 Gostje slovensike popevke 72 - Barry Ryan. 19.20 Kozara - oddaja iz cikla Karavana. 20.35 Voz na Dunaj -češki film. 21.55 Labodje jezero - II. del sovjetskega ban', filma.
Sreda: 18.30 Sebastijan in Mary Morgane - serijski barvni film. 19.00 S kamero po svetu: Danska - II. ddl. 19.30 Naši o-perni pevci: Rajko Koritnik. 20.30 V. Bran-caitS: Raffaele - I. del predstave SNG Trst. 21.30 Nova Gvineja - I. del iz serije Potovanje Tiborja Selkelja. 22.05 Šahovski komentar.
Četrtek: 18.30 Gospod Pisper - -barvni film. 19.05 Cami svet živali - serijski barvni film. 19.30 Jugoslovanska mesta: Cetinje. 20.25 Olimpijska bakla na poti v Miin-chen. 21.00 Nogomet:	Sarajevo	- Real
Madrid. 22.45 Vohuni, agenti, vojaki: Na sledi leteči bombi.
Petek: 18.30 Veseli Tobogan: Jesenice -
I.	dal. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Slavolok zmage - celovečerni film. 22.40 Šahovski komentar.
Sobota: 17.45 Kmečka ohcat. 18.30 V deželi klobukov - barvni film. 18.55 Živalski vrt - barvni film. 19.25 Usodno nebo - VIII. del. 20.35 Charles Aznavour v Olimpiji. 21.35 Na poti k zvezdam - barvna oddaja. 21.55 Moj prijatelj Toni - serijski barvni film.
MARKO KREMŽAR	(18)
SIVI DNEVI
»Ne govori oslarij!« mi je zabrusil. »Greš ali ne?«
»Počakaj,« sem okleval. »Kako naj grem. Stražar bo sumil...«
»Skozi vrt pojdi. Pri čebelnjaku te počakam.«
»Poslušaj, in kako naj vem, da ne la-žeš...?« sem zavlačeval, ko je zadonelo s ceste: »Stoj!«
Zaropotala je brzostrelka, šipe so za-žvenketale, omet se mi je vsul po ramah s stene in stropa.
Pokali so streli. Odgovorila je brzostrelka, zdaj že izza vrta. Še nekaj krikov, topotanje težko obutih nog, rezka povelja...
Potem je potrkal na vrata poveljnik postojanke.
Vprašal me je, če sem ranjen in če sem se hudo ustrašil. »Malo je manjkalo, pa bi vas,« mi je razlagal, »še dobro, da mu naša patrulja ni dala časa, da bi pomeril. Ni lahko zadeti človeka skozi majhno, zamreženo okno v temno sobo. Strašno vas morajo sovražiti, da so toliko tvegali...«
Niti najmanj ni dvomil, da so me prišli morit. Jaz pa nisem bil popolnoma pre-
Ali pa ni s tem izrazil le razočaranje, prezir...
Pomislite, če je morda res prišel prosit pomoči, koliko ga je že stala odločitev sama, potem nevarnosti, ovire, kaj, če je storil to proti volji svojih poveljnikov? Življenje je tvegal za ranjenega tovariša, jaz pa sem se obotavljal.
Ni čudno, da je streljal...
* * *
Cez čas se je nekoliko v zadregi oglasil starešina.
»Predaleč greste, gospod Ciril, predaleč. Sami dobro veste, zakaj so vas iskali. Saj niste bili vi edini duhovnik, ki so mu stregli po življenju. Kaj bi se zdaj gnjavili.«
»Filip! Moja dolžnost je bila — tvegati. Preveč sem se tresel za življenje. Nevredno je bilo...«
»Ne govorite tako, gospod Ciril, to je malodušje.«
Iz teme je odgovoril le globok vzdih.
Starešina Filip je čutil, kako ostajajo vse njegove besede nekje na površju, v zraku, pa je vseeno govoril, da bi pomiril, če že ne tovarišev — vsaj sebe.
»Živci! Živci so vsega krivi, gospod! Vsi smo razburjeni. Mar ne vidite, da so vse te zgodbe le brezmiselno brskanje po že neštetokrat prerešetanem življenju?
kmalu klicani na odgovor — pa bi bili radi brez krivde. In tako jo iščemo, brskamo za njo, jo izpovedujemo... še tam, kjer je ni...
Mar ni res tako, gospod Ciril? Vi bi morali vedeti to bolje od nas...«
»Pustite to, Filip. Tega vi laiki ne morete razumeti...«
»Ni res, gospod. Ni res! Vi me niti ne poslušate. Ne vidite, da smo vsi na istem? Prvič v življenju vsi enaki, vsi pred istim vprašanjem... Res ne vidite? Srečo, Aleš,
vi	in jaz, tudi jaz...
Prav tako kakor vas tudi mene skrbi in bi rad povedal zgodbo. Mislite, da je nimam? Pa še kakšno. In če jo povem... Naj pričakujem odgovora od vas? Razum mi pravi, da sem ravnal prav, spovednik ni našel krivde, pa vendar tudi v meni vse kriči, da bi pripovedoval, brskal, se krivil... da bi me razumeli, potrdili, opravičili, pohvalili, da, predvsem pohvalili...
In če jo povem, boste molčali, poslušali z enim ušesom, primerjali s svojo zgodbo in vse se vam bo zdelo majhno in ne-važno v primeri s tem, kar teži vas.«
»Morebiti nas vse mori vest...« je skušal najti duhovnik skupni imenovalec.
»Ne, to kar nas danes muči, ni vest, ni občutek krivde. Nekaj drugega je. Morda
Spoznanje nevrednosti ni isto kakor slaba vest. Zdaj na večer bi bili radi vsi dobri in plemeniti... pa smo slej ko prej le ljudje. Obleke, ki se nam je zdela čedna in primerna med tednom, nas postaja sram v soboto zvečer ob misli na nedeljo... Pa obleka ni slabša, ne, le gledamo jo v drugi luči... razumete?«
Neenako dihanje sojetnikov je pritrjevalo in zanikavalo samo sebi. Vprašanje je ostalo brez odgovora. Sredi teme je vsak sam zase molče pestoval svojo tesnobo.
Nihče ni razumel.
Še enkrat, četudi mnogo tiše, je povzel starešina:
»Zdi se mi, da nas obhaja prav tak občutek kakor včasih v gorah... Ste stali kdaj ob sončnem vzhodu visoko v planinah, na skalnem previsu? Blizu sonca, sredi neba in snega, nad oblaki — sam. Ko si človek zaželi idealov, da bi postal vreden... ko steguješ roke v polet in postaneš otožen, ko spoznaš, da se nisi premaknil s skale... Ideali so visoko, kajne Srečo, in mi tako majhni...«
Molk.
Starešina se je vdano nasmehnil. Dolgo je že, kar je v celici, pa mu je še vedno težko razumeti, da je kljub štirim jet-
So mar to ure pred smrtjo, ko ima duša opraviti sama s seboj, da pozabi na okolico? Mar egoizem, utrujenost, živci, strah — pričetek razkrajanja?
Pri frančiškanih je udarila ura.
Starešina Filip se je zleknil in z rožnim vencem v roki ter nemih ust pričel, kakor že tolikokrat v zadnjih dnevih, praviti svojo zgodbo — Bogu.
Noč je v celici na smrt obsojenih minila brez sna.
Čez nekaj dni so celico belili.
Kaznjenec je leno mahal s čopičem. Bela ploskev se je širila in pokrivala pobite stenice, madeže, odtiske prepotenih, umazanih rok...
Ko je čopič pridrsal do srede stene, se je ustavil tik ob tleh, pri majčkenih, s topim svinčnikom zarisanih križcih. Za hip se je fant začudil, kaj počno križci na tem mestu, štel jih ni. Morda so bili trije, štirje ali celo pet. Predrobni so bili, da bi se kaj več menil zanje.
Ni vedel, da so bili zarisani na mestu, ki ga obsveti sonce vsak poletni dan ob petih — če le ni preveč oblačno.
čopič je zašumel po raskavi steni, enkrat, dvakrat in prekril križce s tanko, belo plastjo.
(KONEC)
OBČINA GORICA IN SKPD »FR. B. SEDEJ« - ŠTEVERJAN vabita na
KONCERT
ki ga bo izvajal
MLADINSKI ZBOR C K D IZ PRAGE (ČEŠKOSLOVAŠKA)
v petek 18. t. m. ob 21. url v Župnijskem domu v Števerjanu Na sporedu so polifonske in češke narodne pesmi
IZ^ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Življenjski jubilej prof. Bednarika
Prof. dr. Rado Bednarik je 2. avgusta dopolnil 70 let življenja. Obenem odhaja kot profesor v zasluženi pokoj. Bil je izboren šolnik, zato ga bo slovenska šola v Gorioi zelo pogrešala.
Prof. Bednarik se je rodil leta 1902 v Gorici, maturiral pa je leta 1918 kot begunec na škofijski gimnaziji Št. Vid pri Ljubljani. V Ljubljani je tudi diplomiral leta 1924 na univerzi iz leposlovnih ved.
Med obema vojnama se je udejstvoval na Goriškem zlasti kot časnikar. Sodeloval je tudi pri Katoliškem tiskovnem društvu, pri Goriški Mohorjevi družbi in pri knjižni založbi Sigma. Njegovo delo takratnim fašističnim nestrpnežem ni moglo biti všeč. Kar petkrat so ga oblasti zaprle, trikrat pa poslale v internacijo.
Po drugi vojni je mogel neovirano razviti vse svoje velike zmožnosti. Od leta 1946 do letos je nepretrgano poučeval leposlovje na višjih slovenskih srednjih šolah v Gorici, obenem pa sestavil vrsto raznih učbenikov, posebno s področja zgodovine in zemljepisa. Leta 1951 je še enkrat dosegel profesorsko diplomo in doktorat na tržaški univerzi.
Slovenski oddelek radia Trst A ima v njem zvestega sodelavca. Skrbno urejuje rubriko »Pratika«, obenem pa piše vedno znova prispevke iz zgodovine naših krajev. Zelo mu je pri srcu tudi Beneška Slovenija. Že 14 let urejuje Trinkov koledar, ki izhaja redno največ po njegovi zaslugi.
Neutrudnemu prof. Bednariku čestitamo k njegovemu življenjskemu jubileju, o-benam pa izrekamo željo, da bi pisal z njemo lastno pridnostjo in prizadevnostjo še naprej, saj bi z njegovim umikom zazijala med nami na leposlovnem in na-rodno-opisnem področju velika praznina.
Praznovanje Marije Snežne v Doberdobu
Marija Snežna je že za nami. Lahko rečemo, da je to praznovanje, z dvanajsto procesijo po vrsti let, uspelo lepše kot druga leta, čeprav brez godbe in drugih izrednosti. Zakaj?
1. Predvsem je res precej vernikov prejelo sv. zakramente, v petek, soboto in nedeljo. Zahvaliti se moramo g. misijonarju Lukanu z Mirenskega grada, ki je tudi učinkovito pridigal pri nedeljskih mašah.
2. Pohvaliti moramo pevce, pevke in zlasti organiste, tako naše, kot one iz Ja-melj in od zbora »Fantje izpod Grmade«. To je konkreten zgled dobre volje tudi v poletni vročina in počitnicah. Po končani tradicionalni procesiji smo z užitkom poslušali ob Marijinem kipu najprej ubrano pesem združenih zborov »Je mrak končan« pod vodstvom Karla Lavrenčiča. Nato sta sledili pod vodstvom Ivota Kralja dve pesmi moškega zbora »Zgodnja Danica« in »Usliši mojo prošnjo«. Končno so še otroci počastili Marijo s pesmijo »Spomni se Kraljica mila« pod vodstvom Magde Ferfolja.
3. Glavni govornik je bil dr. Lojze Škerl, škofov vikar iz Trsta, ki je v klenih besedah priporočal zvestobo Marijinemu Sinu - Kristusu in njegovemu nauku, ki naj sveti kot baklja v dvomih, oporekanju in negotovosti današnjih ljudi.
4. Nočna procesija je pritegnila tudi skavte, ki taborijo v Moggio Udinese. Kljub težavam so prišli točno in z gorečimi bakljami, skupno s skavtinjami, delali družbo Marijinemu kipu ko so ga nesli po lepo okrašenih in razsvetljenih doberdobških cestah. Drugo jutro so se seveda vrnili nazaj v prelepe karnijske hribe.
5. Tudi tombola je lepo potekla v nabito polni župnijski dvorani. Glavni dobitek 50.000 lir je zadela vdova Karlina Lakovič, s čemer so bili vsi navzoči soglasni.
6. Nagrade za rože je komisija, sestav-
ljena iz gdč. Anice Ceščut in gdč. Jožice Lasič, obe iz Sovodenj, prisodila družinam v ulici Trst, v Vrtni ulici in ulici Vallone. Drugič kaj več o tem.
7. Že sedaj vabimo vse letošnje udeležence za prihodnje leto, pa tudi ostale, ki iz raznih in tudi čudnih razlogov niso bili prisotni pri tako lepi ljudski pobožnosti.
8. Ne smemo pozabiti na odlično podano veseloigro »Hodi de bodi«, ki so jo člani prosvetnega društva Štandrež podali v soboto 5. avgusta ob 21. uri. Res se je splačalo prisostvovati tej prijetni veseloigri, ki jo je režiral Aleksej Pregare.
Na koncu: vsem iskrena hvala in ponovno vabljeni za drugo leto!
ZA KMETOVALCE
Listno gnojenje
G. Dušan Hmeljak iz Grljana in Miro Žigon iz Zgonika bi rada vedela kaj več o listnem gnojenju, ker sumita, da nekatere njihove trte trpijo pomanjkanje kake gnojilne snovi. Ker je problem zanimiv za vse kmetovalce, bo koristno, če se o njem pomenimo kaj več.
Listno gnojenje se v kmetijstvu vedno bolj uveljavlja. Izvaja se tako, da se gnojila v 1-2% razstopini škropi po zelenih delih rastline. Rastlina vsrka skozi list gnojilne snovi, ki pridejo tako po najkrajši poti v notranjost in zato hitro učinkujejo. Za vsrkanje skozi list pa je važno, da škropilo ostane na listih čim dlje v tekočem stanju; kajti le tako ima rastlina dovolj časa, da ga vsrka. Zato škropimo naj raj še zvečer in v oblačnem ter mirnem vremenu. Listno gnojenje je zelo uspešno na trtah, sadnem drevju in zelenjavi. Vendar je takšno gnojenje treba smatrati le kot dopolnilno gnojenje. Glavno gnojenje mora biti gnojenje zemlje, ki ga lahko opravimo od jeseni do pomladi ali pa tik pred setvijo; takrat je treba vdelati gnojila, ki vsebujejo poleg dušika vso potrebno količino fosforja in kalija.
Za listno gnojenje so se najbolj uveljavili tekoči pripravki. Listno gnojilo rabimo takrat, ko opazimo, da rastlina trpi pomanjkanje kake gnojilne snovi kot je n. pr. dušik, magnezij, baker, železo, bor in podobno. Pomanjkanje teh snovi povzroči razne motnje n. pr. poganjki in listi slabo poženejo, ostanejo kratki, majhni, okrneli; pogosto so tudi bledi ali rumeni ter prav lahko obolijo.
Pri izbiri gnojila je treba paziti predvsem na to, da vsebuje dobro mero dušika in magnezija; ti dve snovi sta namreč najbolj važni za tvorbo listnega zelenila ali klorofila. Dušik lahko dodamo sami v obliki uree. Seveda so dobrodošli vsi ostali mikroelementi, saj pogosto ne vemo, katerega med njimi primanjkuje.
Listna gnojila lahko rabimo večkrat na leto in v največ primerih istočasno s pro-tizajedavskimi sredstvi; vendar pred uporabo natančno preberemo zadevna navodila o mešanju. Ker Ustna gnojila niso strupena, jih lahko rabimo ob vsaki stopnji rasti in tudi malo pred nabiranjem pridelka, kar je še posebno ugodno pri zelenjavi.
V	trgovini najdemo največkrat listna gnojila, ki vsebujejo snovi v mineralni obliki kot so n. pr. Foliar K, Perflor so-lubile, Fertilene, Floral, Wuxal, Basfoliar 34 itd. Nekatera vsebujejo tudi vitamine in rastlinske hormone. V novejšem času so se pojavila organska listna gnojila, (v Trstu jih še ni), ki baje dobro vplivajo na rast in pridelek.
Listna gnojila uporabljamo najbolj koristno takrat, ko so rastline v bujni rasti. Za trte in drevje so najbolj primerni meseoi maj in junij, dočim za zelenjavo ves čas pred cvetenjem.
Msgr. Ivan Omersa — osemdesetletnik
Msgr. Ivan Omersa je iz Tržiča v Sloveniji, kjer se je rodil 22. avgusta 1892, a je svojih 57 let duhovniškega življenja preživel v Trstu. Cerkev in župnija sv. Jakoba ter Marijina družba v ulici Ri-sorta so bili vsebina njegovega dušnopa-stirskega delovanja, vir veselja, skrbi in težav.
Ob visoki obletnici mu iskreno čestitamo in mu želimo zdravja ter moči, da bo lahko še dolgo s svojo izpričano duhovniško vnemo pomagal bližnjemu.
Prva poroka v slovenski župniji v Sao Paulo
Lani je nadškof mesta Sao Paulo Pavel Ams ustanovil osebno župnijo za Slovence in ji določil za sedež župnijsko cerkev Najsvetejšega Zakramenta, ki jo je sezidal slovenski duhovnik Alojzij Ilc. Tako sta sedaj v tej cerkvi kar dva Slovenca župnika.
V	večmilijonskem mestu Sao Paulo živijo Slovenoi iz več krajev Slovenije, največ pa je goriških, nekaj tudi tržaških in beneških Slovencev. Največ jih je iz Renč. V času fašizma se je veliko mladih Renčanov izselilo v Sao Paulo, ker zanje doma ni bilo zaslužka. S trdim delom so gospodarsko lepo napredovali. Danes imajo lepe domove. Še bolj pa morejo biti ponosni, da so svoje otroke pošiljali na srednje in visoke šole. Univerzo je končalo kakih dvajset njihovih sinov in hčera. Med njimi so zdravniki, inženirji, arhitekti i. p. Ena od njih poučuje na državni univerzi in se pridružuje šestim univerzitetnim profesorjem iz vrst novo-naseljencev.
Po vsem tem ni čudno, da je prva poroka v slovenski župniji bila iz vrst tega rodu: 10. junija se je v župnijski cerkvi poročila zdravnica Daniela Batistič s Karlom Goldmansom. Njen pokojni oče Roman je bil iz Renč, mati Frančiška, roj. Boštjančič je iz Slavna pri Postojni. Nevesta je želela, da ji pri poroki poje fami zbor, katerega vodi inž. Herbert Slivnik, podravnatelj velepodjetja Siemens v Sao Paulo. Po poroki so se svatje zbrali v župnijski dvorani.
Veliko primorskih rojakov in njihovih otrok je bilo to pot prvič na sedežu nove župnije. Še bolj razveseljivo je bilo to, da so stari in novi naseljenci prvič skupno prepevali in se medsebojno spoznavali. Med priimki nevestinih sorodnikov in znancev so bili zlasti zastopani priimki Arčon, Bele, Boštjančič, Rusijan, Uršič, Valenčič i. dr. Od novih naseljencev so bili posebno razgibani univ. prof. dr. E. Al. Fonda, Jančar, Mertnik, Slivnik i. dr.
Odlikovana hči slovenske matere
Dulce Sales Cunha Braga, hči slovenske priseljenke Patemostove z Notranjskega in brazilskega oficirja, je že dolgo poslanka za državo Sao Paulo, ki se po površini in številu prebivalstva približuje Jugoslaviji, v gospodarskem oziru pa je srce Brazilije. Kljub delu v zbornici je skupaj z možem zdravnikom študirala pravno fakulteto, ki sta jo letos absolvirala.
Gospa Dulce, ki rada pove, da je slovenskega rodu in je pred leti obiskala Slovenijo, je bila zaradi govorniških sposobnosti izbrana, da na skupni slovesnosti govori v imenu 70 absolventov. Na slovesnost, ki se je 7. aprila vršila v veli-
Novi	zavod	sv.	Družine v
Gorici	je že	pod	streho.	Na
vrsti je sedaj notranja ureditev	poslopja. Seveda	ra-
stejo z gradnjo tudi stroški. Prosimo zato vse naše rojake,	tu in	po	svetu,	naj
materialno podprejo to pomembno in prepotrebno u-stanovo s kakim darom, vsak po svojih močeh. Na levi v 1. nadstropju bodo sobe za ostarele osebe, v ozadju sestrske sobe, v pritličju prostori za gojence in gojenke, na desni spredaj kapela, Kidaj dvorana.
kanski in docela napolnjeni univerzitetni dvorani, je povabila tudi slovenskega župnika. V triurnem programu je bilo najpomembnejše izročanje diplom. Ob isti priložnosti je bilo izročenih tudi več vsakoletnih nagrad in odlikovanj. Najvišja nagrada v vrednosti 1.000 cruzeirov (160 dolarjev) je bila ustanovljena šele letos. Hkrati z razglasitvijo nove nagrade je predsednik slavnostne komisije povedal, da jo je letos kot najboljša učenka zaslužila Dulce Sales.
Ko se je nagrajenka po slovesnem prejemu nagrade hotela odddaljiti, ji je predsednik dejal, naj ne hodi predaleč. Nato je napovedal prvo odlikovanje, zlato medaljo, in povedal, da je tudi to zaslužila Dulce Sales. Okrog polnoči je končno prišla tudi ona na vrsto, da je pokazala svoje govorniške talente in se zahvalila profesorjem, komisiji in gostom za navzočnost.
RADIO
k TH8TA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 13. do 19. avgusta 1972
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Kral.! morja«. Dramatizirana zgodba, četrti in zadnji del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 13.30 -
15.45 Glasba po željah. 15.45 »Dobičkarji«. Tragikomedija v dveh dejanjih. 17.05 Za prijetno popoldne. 18.15 Baletna glasba.
20.30 Sedem dni v sveta. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovensike viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Giamipaolo Coral: Magnificat za sopran in orkester.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami, zanimivosti in glasba za poslušavke. 14.30 Pregled slovenskega tisika v Italiji. 18.00 Radio Olknpia — vesti, kronike in reportaže. 18.30 Slavne simfonije. 20.30 Slovenski razgledi: Morje v slovenski literaturi.
Torek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Praznična matineia. 10.40 Koncert mezzosopranistke Nade Osmana-gič. 11.00 »O dečku, ki je našel svojo srečo«. Dramatizirana zgodba. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske iviže in popevke. 15.45 »Božja planina«. Povest Metoda Turnška v dramatizaciji in režiji Jožeta Peterlina. 18.00 Radio Olimipia. 18.15 Komorni koncert: Tržaški 'trio. 19.10 Veliki detektivi iz kriminalk. 20.30 Jakov Gotovac: aEro z onega sveta«, opera v treh dajanjih.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami, zanimivosti dn glasba za poslušavke. 18.00 Radio Olirmpia. 18.30 Poje Elana Candas, na kitaro igra Aleš Anidryszak. Ljubetzenske pesmi 19. stoletja. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.30 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo knjižno polico.
21.45 Vokalno-instmmenitalni ansambel »Love seulptuire«.
Četrtek: Slovenski razgledi: Morje iv slovenski literaturi. 18.00 Radio Olimipia. 18.30 V ljudskem toniu. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.30 »Gordijski vozel«. Komedija. 21.40 Skladbe davnih doto.
Petek: 11.35 Opoldne z vami, zanimivosti in glasba za poslušavke. 18.00 Radio Olimpia. 18.30 Simfonična glasba deželnih skladateljev. 19.10 Na počitnice. 19.20 Zbori in folklora. 20.30 Gospodarstvo in delo.
20.45 Vokalno-instruimentalni koncert. 21.25
V	plesnem koraku.
Sobota: 15.45 Avtoradio. 18.00 Radio O-limpia. 18.30 Kanoertisti naše dežele: Pianist Gojmir Demšar. 19.10 Rado- Bednarik: Moja srečanja. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 Stare 'slovenske ljudske igre: »Novi sveto«. Veseloigra v enem dejanju.
Seja Kmečko-delavske zveze v Števerjanu
V	ponedeljek 7. avgusta se je sestal širši odbor števerjanske Kmečko-delavske zveze na redni seji ter je pretresal vrsto vprašanj, ki se tičejo uprave števerjanske občine in temu ustrezno sprejel nekaj pomembnih sklepov.
Župan Stanislav Klanjšček je nadalje poročal o sestanku z deželnimi organi glede regulacijskega občinskega načrta. Ker je to problem, ki bo v prihodnje globoko vplival na razvoj gradenj v vasi in ki predstavlja vrsto še nerešenih obrobnih problemov, so odborniki poverili župana, da v bližnji prihodnosti skliče posvet občanov, da bi se lahko skupno odločili za najboljšo rešitev v korist vse števerjanske skupnosti.
OBVESTUA
Dvanajsti dušnopastirski tečaj za slovenske duhovnike v zamejstvu in zdomstvu bo v Trzizmu (Tricesimo) od 21. zvečer do 23. avgusita opoldne. Predaval bo univ. profesor dr. Anton Trstenjak o človeku kot simboličnemu, semantičnemu in zakramentalnemu bitju. Celotna oskrbnina znaša 9000 lir, prispevek za tečaj 2000 lir, kosilo ali večerja J.j00 lir.
Duhovne vaje za slovenske duhovnike bodo v Trstu (Dom duhovnih vaj »Le Bea-titudini«) od torka 5. septembra zjutraj (začetek ob 9. uri) do naslednjega 7. septembra zvečer. Vodil jih bo dr. Valter Dermota SDB. Prijave sprejema dr. Lojze Škerl, ul. Fiordalisi 12, 34016 Villa Opi-cina-Opčine (TS) - tel. 040 - 211286.
Izšla je knjiga za globalno zaščito Slovencev v Italiji. Aktualno in prepotrebno izdajo Založništva tržaškega 'tiska je uredil Stanislav Renko, ima 128 strani, prinaša pa zgodovino boja za zakonsko zaščito slovensike manjšine, skupno pismo predsedniku vlade E. Colombu in zakonske osnutke SKGZ, KPI, SS-SDZ in PSIUP. Stane 500 lir, dijaki in študentje imajo 40% popusta, organizacije in ustanove ob nakupu najmanj 20 izvodov pa 20%.
V	začetku oktobra 1972 izide 'knjiga tudi v italijanščini in sioer v lepši opremi in na boljšem papirju. Vsem, ki se bodo do 10. septembra nanjo naročili, bo nudila založba 30% popusta. Naročila sprejema tudi Tržaška knjigama.
Širite »Katoliški glas"
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: M.Ž., Gorica, 5.000; N. N., 10.000 lir.
V spomin pok. mame Mile Žgur Dobnar
daruje družina Dobnar iz Milana 10.000 lir za Zavod sv. Družine.
V spomin pok. Alojzije Faganel vd. Gu-lin daruje sestra Pepca po 5.000 lir za Alojziljevišče in Zavod sv. Družine.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu: družina Dovgan v spomin pok. Antonije Karnal 1.000; A. Urdih v spomin pok. 'sestre Marije 1.000; ob krstu male Jasmine Kraivos 10.000; Negode Justina v spomin pok. Antona Škamperle 1.500; družina Bizjak v spomin pok. Antona škamperie 5.000 lir.
Za Marijanišče: A. Urdih v spomin pok. sesitre Marije 2.000 lir.
Za cerkev v Bogdancih: D. F. 1.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti dragega očeta
Avguština Brajnika
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga spremili na zadnji poti, zlasti še darovalcem cvetja in cerkvenemu pevskemu zboru.
Štandrež, 3. avgusta 1912
Žena, sinovi in vsi sorodniki
Ing. Janko Košir