Ne prosimo, ampak zahtevamo
V  zgodovini   ilegalnega boja Ljubljane zavzemajo množične demonstraoije v letu 1943 zelo vidno mesto, saj so se na njih neoborožene ljubljanske množL ce ogorčeno spopadale z okupa-torjevo soldatesko in policijo. Goloroki demonstranti so tve-gali ne le prostost, ampak tudi fivljenje,  da bi  lajšali  usodo tistih, ki jih je okupator stla-čil v zapore, odvlekel v tabo-rišča  all   konfinacijo.   Demon-stracije leta 1943 v zamreženi Ljubljani so bile edinstvene v okupirani Evropi. Bile  so svetal kamen v mozaiku akcij, za ka-tere je bila Ljubljana nagraje-na z nazivom »mesto heroj«.
V  letih 1941 in 1942 je oku-pator aretiral tisoče Ljubljan-čanov, o božiču 1942 pa je do-vplil tudl belogardistom,  da  so aretirali okrog 1500 ljudi. Ljub-ljanski zapori —  mednje  sta šteli tudi belgijska in šentpetr-ska vojašnica — so bdli že zda-leč prenatrpani.   Zato je začel okupator marca 1943 z množič-nimi transporbi v Italijo in na Rab. V letu 1943 je bilo več kot 20.000 Ljubljančanov zaprtih v ¦96 zaporih — vse tja do otoka Elbe — tatemiranih v 21 tabo-riščih po vsej Italiji in na Ra-bu, konfiniranih pa v 118 naj-bolj revnih italijahskih krajih, med drugim na ognjeniških Li-parskih otokih.
Iz ljubezni do teh ljudi so se rodile demonstracije, ki jih je organiziralo ljubljansko. par-tijsko vodstvo, ker prošnje svojcev niso nič zalegle. Z de-monstracijami so ljudje sprva zahtevali bolj človeške odnose do zapornikov in interhirancev, nato izpust vsaj bolnih, starih, nosefinic in mater z dojenčki, nazadnje pa brezpogojni izpust vseh naših ljudi. Kakor so ra-sle zahteve, tako je raslo tudl število demonstrantov — od prvih nekaj stotin demon-strantk so prerasle v mogočno demonstradjo 10.000 Ljubljan-čanov 1. avgusta 1943.
Ni bilo lahko začeti z javnimi demonstracijami. Leto 1942 je potekalo v znamenju strelja-nja talcev, streljanja celo za droben   ilegalni   listek,  v  zna-
menju številnih smrtnih ob-sodb, ubijanja pri mučenju, v znamenju velike okupatorjeve poletne ofenzive in nastanka be-le garde, v znamenju nenehnih raoij in blokad. Vse to nasilje se je odražalo v zavesti Ijudi. Bali so se, ~da bo okupator streljal v množico, tako kot je streljal posameznike in manjše skupine. Lažje je bilo iz zase-de napasti okupatorjevo patru-Ijo ali iti ponoči oborožen na diverzantsko akcijo kot pa go-lorok pred okupatorjeve pu-ške. Zato je bilo pred začetkom demonstracij potrebno mnogo politične vzgoje. Treba je bilo začeti s komemoracijami na grobovih talcev, potem pa po-stopoma prehajati iz manjših demonstracij  na vedno večje.
Samo v letu 1943 je bilo v Ljubljani 16velikih demonstra-cQ in še tnnogo manjSih. Pri tem mtframo misliti na to, da so se demonstracij v hermetič-no ograjeni Ljubljani udeleže-vale največ ženske, saj je bila večina moških že v partizanih ali v taboriščih.
Najbolj znane demonstracije za izpust bolnih in starih in-terniiancev, ptrok in matei z dojenčkl, so bile demonstracije, znane pod geslom »Na svidenje prihodnjo sredo!«, ko so žen-ske demonstrirale štiri srede zapored: 21. in 28. aprila, 5. in 12. maja 1943.
PRED VLADNO PALACO
Do takrat najbolj ogorčena in najbolj dramatična pa je bi-la demonstracija 21. junija pod geslom: »Ne prosinjo, arnpak zahtevamo!«
10. junija 1943 so se na Sici-liji izkrcale anglo-ameriške 6e-te. Zavezniškl bombniki so si-pali smrt in uničenje in pri-pravljali pot invaziji. Tiso&i so z juga panično bežali proti se-veru.
Interniranci za žičnimi ogra-jami niso mogli bežati. Njihova hrana je bila čedalje bolj pič-la, saj so morali Italijani oskr-bovati trume svojih beguncev. V taboriščih so gospodarili skorbut, tifus, tuberkuloza in griža.
Zato se je borbena Ljubljana pripravljala na to, da za vsako ceno reši vsaj najbolj ogrože-ne, preden bombniki ne poru-šijo mostov in železniških prog in je vmltev nemogoča. »Naša žena« je sredi junija v članku »Gre za usodo 23.000 slovenskito otrok, -žena in mož!« opisa4a življenje naših trpinov. Pove-dala je tudi, da se je vrnilo nekaj naših Ijudi, toda to so živi okostnjaki, izmučeni, bolnl in otopeli ljudje.
Zaradi veličastne demonstra-cije 12. maja in -zaradi čedalje bolj nevzdržnih razmer v tabo-riščih je ljubljansko vodstvo upravičeno pričakovalo, da bo tudl naslednja demonstracija uspela. Kljub temu pa jo je pripravljalo še bolj temeljito kot prejšnje.
Dne 15. junija je Ljubljano zapustil visoki komisar Grazi-oli, ki je ob demonstraciji 12. maja obljubil, da se bodo inte-niranci postopoma vračali. Nje-govo mesto je zasedel upokoje-ni general Lombrassa, ki je dotlej v Mussolinijevi vlacti vodil podtajništvo za notranje preseljevanje. Nujno je btlo, da Lombrassa že ob prvem kora-ku spozna, da je svobodoljub-na Ljubljana odločno proti preseljevanju, in da ogorčeno zahteva vraitev tistih, ki so jih . že »preselili«. Zato je ljubljan-sko vodstvo sklenilo, da bo de-monstracija 21. junija, na dan ko Lombrassa prevzame dolž-nosti.
Naglo kot blisk se je ta sklep prenesel do rajonov, kvartov, terenov in uličnih odborov OF, do slehemega 61oveka. Na pred-večer demonstracije so aktivi-sti vse zidove popisali z gesli, ki zahtevajo izpnst interniran-cev in raztresli po ulicah in vežah tisoče letakov.
Dne 21. junija je nekaj pred 9. uro začelo vreti po mestu. Z vseh ljubljanskih terenov, to-varn, podjetij in uradov so pri-hajale ženske. 2.500 do 3.000 žensk je zavzelo pločnik nas-proti vladne palače na danar šnji Prešernovi cesti. Med nji-mi so bile delovne žene, borke
ženskih borbenih skupin, sivo-lase starke, mladinke in skojev-ke pa tudi matere ia dojenč-kom na rokah ali z otrokom, ki se je držal matere za krilo. Demonstrantke so se gledale iz ofti v oči s kordoni policajev, vojakov in karabinjerjev, ki so staražili vhode v vladno palačo. Nekaj časa so stali stražarji nemo kot kipi nasproti demon-strantk, ki so mimo, toda od-ločno zahtevale:
. »Izpolirite Graziolijeve oblju-be, novi komisar! Ne prosimo, ampak zahtevarao!«
Kakor pri vsaki demonstra-ciji je bila tudi tokrat dolofie-na delegacija, ki bi morala ko-misarju Izročiti pismene zahte-ve ne le demonstrantk ampak vs^h prizadetih svojcev. Toda straže niso pustile delegacije niti do vrat, kaj še)e v palačo. Ko so delegatke glavnini de-monstrantk poročale, da sq jih odgnali, so ženske glasno izra-žale svoje ogorčenje. Sporočilo delegatk je šlo od ust d» ust, ogorčenje se je širilo in raslo. Tlsočglava množica je čedalje glasneje dajal duška svoji za-htevi:
»Zahtevamo, da vrnete naše ljudi, preden bo prepozno!«
Najbolj hrabre so stopile na cestišče in videti je bilo, kot da hočejo vdreti v palačo.
Tedaj pa so se zagnali med demonstrantke tisti, ki so prej stražili vhode v palaco pa tudi iz sosednjih ulic so prihrumeli prej skriti fašisti, policisti in karabinjerji. Vsa ta pisna dru-ščina se je z vikom zagnala med množico in barbarsko Iz-polnjevala Lombrassov ukaz: aretirati, pretepati s pestmi in puškinimi kopiti. gaziti s škor-nji, razgnati za vsako ceno!
Na mah se je fronta razširila
nila do začetka Tržaške ceste. Borbene skupine in tudi druge hrabre ženske in mladinke so obstopile nemočne starke in žene z otroki ter prestrezala pa tudi krepko vračale udarce. Tu si videl na tleh klobčič — ženske v ogorčenem boju s ka-rabinjerji ali policaji, tam so
ženske z zobmi in nohti branile sebe in tiste, ki so jih hoteli odvleči iz množice, spet drugje so skušale ženske vojakom iz-trgati iz rok puške, s kateriml so pretepali. Vmes pa je balo slišati otroški jok in vedno se ponavljajoči in čedalje bolj ogorčeni krik:
»Zabtevamo, da izpustite na-še ljudi! Zahtevamo...!«
Na marsikaterih ustih je za-mrl krik, ker je puškino kopi-to podrlo žensko na tla, pod škomje pobesnelih fašitov. To da soborke so priskočile, od-rivale napadalca in ji pomaga-le na noge. Za marsikatero star-ko in mater so izbojevale varen prehod do bližnje veže in jo potem zastražile. Vztrajale so vse dotlej, ko so fašisti name-rili puške in grozili, da bodo streljali. Tedaj je za hip Kazaio, da se bo ženska fronta poru-šila.
PRED ŠKOFIJO
Toda v naslednjem hipu je padlo geslo: »Pred škofijo, žen-ske! Ce nas ne posluša Lom-brassa, nas bo poslušal škof!« Kakor hudournik so predrle demonstrantke »fronto« in se usipale po Veselovi ulici, čez Kongresni trg, po Wolfovi uli-ci in čez Tromostovje pred ška fov dvorec. Toda iz vladne pa-Iače so obvestili škofa, da mu »grozi nevarnost« in mu ponu-dili zaščito, Delegacija, ki bi morala škofu razložiti zahteve, je našla vsa vrata zaklenjena in tudi na vztrajno trkanje se niso odprla. ženske so videle, kaj lahko pričakujejo od ško-fa in čedalje glasneje so dajale duška svojemu nezadovoljstvu.
Vefiina žensk takrat še ni ye-dela, da je škof Eožman v do-govoru z italijanskim poveljni-kom generalom Gambaro or-ganiziral posebno komlsijo, ki naj ureja vračanje interniran-cev — toda samo tistih omah-ljivcev, ki so pristali na vštop v belo gardo. Marsikatera je še verovala, da bo škof pomagal kot poglavar katoliške cerkve in kot Slovenec. Zaprta vrata in zaničljivi obraia škofijskih dostojanstvenikov, ki so jih gledali z oken, so jih globoko razočarali. Toda to je bil šele začetek! Z obeh strani ulice so priropotali težki avtomobili z vodnimi cisternami in ženske so se znašle sredi navzkrižne-ga ognja brlzgaln, ki so bruha-le nanje močne curke vrzle vo-de. Močni pritisk vode je mar-sikatero podrl na tla, mnogim pa raztrgal obleko. škofovo po Cetje je globoko ranilo člove-ško dostojanstvd demon-strantk. Iz množice so se utr-gali kriki neizmerne užaljeno-sti, besa in sovraštva. Ko so se umikale, jih je mokri »ško-fov blagoslov« zasledoval do živilskega trga in do Tromo- M stovja.                                         |
Tri dni po demonstraciji je izšla posebna izdaja »Naše že-ne«, ki je opisala dogodke pred komisariatoni in pred škofijo. Objavila je tudi zahteve de- -m monstrantk.                     ^          m
»Niste nas hoteli sprejeti, ko ¦¦ smo mimo prišle povedat, kaj slovenske žene in matere pri-čakuiemo od vas, zato kličemo v svet, da vztrajamo pri svojih zahtevah:
Zahtevamo, da takoj izpusti-te  vse  internirance,  brez   vsa-kega odlašanja pa otroke, no-seče in doječe matere, bolnike M in starce!                                    f
Zahtevamo, da takoj preki-nete z nečloveškim mučenjem po italijanskih in belogardistič-nih zaporih!
Zahtevamo, da takoj izpusti-te vse tiste žene, ki ste jih pobrali iz množdce, ko so hoteli tolmačiti svojo stisko in upra-vičene zahteve!«
Deset let pozneje, v letu 1953 sta bila odkrita spominska ka-mna pred današnjim izvršnim svetom In pred škofijo — spo-min na demonstraoijo 21. juni-ja 1943.
Marica Čepe