Masla Jalušič
ALI SO ŽENSKE INDIVIDUI?
Republika priznava pra\icc tinti me kot naravne skupnosti. Zakonska zveza je urejena na podlag moralne in pravne enakosti zakoncev in se skle/Hi s svobodno privolitvijo. Republika varuje dnižino(...) Republika vanije materinst\v>(...)
(Delovni osnutek nove slovenske ustave*)
I.
"Novi" javni, medijski in politični govor o dru/ini, ki mu je mogoče slediti v /adnjem času, jc hkrati pravzaprav že /clo star govor o ženski kreposti (pa tudi o moški kreposti), govor, ki sega v čas konstituiranja moderne politične oblasti (in hkrati nacionalne države). Današnji politični in medijski govor o družini jc preko kreposti tesno povc/an z dvema "velikima sodobnima temama": z. vprašanjem l.i. "upadanja Števila rojstev" (ki lahko postane tema samo v povezavi s poudarjanjem vpra&anja nacionalnc države, kar jc kontradikcija spričo nenehnega povečevanja svetovnega prebivalstva) in z vprašanjem "varstva nerojenega življenja" (ki je vsaj delno izpeljano iz vprašanja upadanja števila rojstev). Obe temi sta seveda povezani in prepleteni z. govorom o "padcu moralnih, etičnih, duhovnih" vrednot, o "notranji načetosti" ljudi, ki so "zrcducirali življenje, ljubezen in spolnost na instrument užitka". Ob prebiranju popularnih zapisov in izjav o abortusu, družini, prcbivalslvcni politiki in morali lahko naletimo celo na strah pred "muslimanskostjo" evropske prihodnosti (v smislu vladavine, ki jc v popolnem moralnem razkroju).
Toda vrnimo sc nekoliko bolj nazaj.
II.
V18. stoletju jc bil predvsem učeni moški svet Evrope z užitkom zazrt v Orient - harem jc bil središče tega zanimanja. Montcsquicujcva Perzijska pisma, ki so izšla leta 1721, so bila škandalozno delo •
61
"poSasl despot izma", kakor temu pravi A. Grosrichard (Grosrichard, 1985, str. 9), jc bila v njegovem ospredju, njegov "medij" pa je bil "seraj". V Duhu zakonov Montesquieu pojem "despolizem" uvede cclo za označevanje posebne oblike vladavine (ibid. 24.).
In kaj opisujejo Perzijska pisma? Dva perzijska plemiča, Usbck in Rhcdi, potujeta po Franciji in v njunih glavah dobivajo "običaji Evrope vse manj čudežen in nenavaden videz, čim dlje bivata v tem delu sveta" (Montesquieu, nav. po Grosrichard, prav lam, str.32).
Morda jc to delo po eni strani res "kritika francoskih razmer po smrti Ludvika XIV., sistema metres, razdiralnih finančnih eksperimentov nove vlade, korupcije..." itd. (Ursula Pia Jauch, 1989), toda hkrati predstavlja "dvojni" pogled, pogled iz takratne Evrope v Azijo in obratno, iz. Azije v Evropo. Scraj predstavlja dvoje: moSko fantazijo (Rousseau npr. govori o turški ženski kot zgledu ženske kreposti) absolutne moške dominacije v seraju in hkrati strah pred tem despo-lizmom, ki se z. natančnejšim opazovanjem izkaže za "seksualni nered", ki gaje proizvedel "prcdrcvolucionarni čas". Seraj, kot pravi Grosrichard "ni podoba politične vladavine, temveč jc (...) struktura oblasti(...)'\ Vredno jc premisleka, da ta struktura predstavlja in nalaga strogo ekonomijo želje in odnosa med spoloma, da vlada despot s pomočjo ljubezni, neločljive od strahu, zgolj ženskemu ljudstvu prek srednjega člena, ki ga predstavljajo skopljcnci. Montesquieu v Perzijskih pismih vsekakor ves čas spodbuja k temu". KakSna jc za politično oblast zastavitev odnosa med spoloma? (...)to bo eno od velikih odkrito zastavljenih vpraSanj, ki se bodo(...)kar naprej zastavljala v celem stoletju" (Grosrichard, prav tam, str. 36). In ne samo takratnemu stoletju.
Besednjak, v katerem seje razpravljalo o razmerju politične oblasti do "spolnega razmerja", jc bil v 18. stoletju besednjak "kreposti". Vprašanje kreposti in vzgoje (tudi vzgoje žensk) postane eden temeljnih problemov, s katerimi sc ukvarjajo filozofi razsvetljenstva. Diskurz o ženski kreposti poteka v smislu Kantovega "Nichts von Sollen, nicht von Mucsscn, nichts von Schuldigkeit, das Frauenzimmer Ist jeden muerrischcn Zwanges unleidlich". Obenem postajajo zgroženi nad razmerami, v katerih živijo ženske v Oricntu. kjer se "ženske nahajajo v najhujšem suženjstvu". Čim dlje od Evrope mislijo, tem bolj jih skrbi podrejeni položaj žensk. Orient, evropsko zrcalcc na steni, namreč occnjujc lepoto Evrope tako, kakor bi se Ic-ta rada videla. Zgovoren Kantov stavek govori o tem, da so samo Evropejci "odkrili skrivnost, kako okrasiti in moralno preplesti čutno draž močnega nagona (torej spolnega nagona, kakor komentira Jauch, str. (>40). da ne samo izred-
62
no poveča njegove prijetnosti, temveč ga napravi ludí zelo dostojne-ga".(nav. po Jauch, 1989)
Kakšna jc /veza med strukturo oblasti in "žensko krepostjo"? Enega najdaljših odgovorov na lo najdemo v S. knjigi Rousscaujcvcga Emila (Sophic), vendar ga bomo tu pustili ob strani oziroma bomo o njem govorili skozi "druga usta".
Najpoprej bi se veljalo napotiti Se nekoliko bolj na/aj in siccr k pogodbenim teoretikom oblasti pred Rousscaujcm, namreč k Hobbc-su in Locku.
III.
Leta 1680 jc izSla knjiga Sira Roberta Filmcrja Palriarchia (spisana 1637-38), kije najverjetneje poslala znana predvsem zaradi odgovora, ki gaje nanjo napisal angldški filozof John Locke - namreč njegove prve od Dveh razprav o vladi (prim. ČavoSki, 1978, str. 40). Temelj Filmerjeve teorije izvora oblasti je trditev, da obstaja "božanska pravica kraljev" (kot jc prej obstajala božanska pravica papeža) kot osnova monarhične vladavine. Dokaz, /a obstoj takšne "božanske pravicc kraljev" naj bi bilo poreklo tc kraljeve oblasti, ki jc tako kot očetovska oblast utemeljena v Bibliji. Očetovska in monarhova oblast sla isto, sc prekrivata, izvor tega pa jc že v Adamovi oblasti nad Evo, ki mu jo jc podelil bog. Podmena, da sta očetovska in monarhova ("politična") oblast eno, jc veljala v 17. stoletju skorajda /a uradno ideologijo.
Lockov odgovor na Patriarchio v Dveh razpravah o vladi, kjer dokazuje pogodbeni izvor politične oblasti, zariše oslro mejo med očetovsko in politično oblastjo. Šele tam, kjer sc očetovska oblast neha, sc začne politična oblast. Politična družba je pogodbena družba in
"obstaja samo tam, kjer sc jc vsak član družbe odrckcl(...) naravni oblasti in jo prenesel v roke skupnosti" (Locke, 1978, str. 51). Da bi politična oblast sploh mogla biti, mora obstajati soglasje individuov o njeni naravi.
Po zgodnjclibcralnih teoretikih jc politična oblast torej tisto, kar temelji na pogodbi, pogodba jc i/hod i/, naravnega stanja, ki jc siccr predpostavljeno v različnih oblikah, vendar kot "hipotetično" naravno stanje. Moderni pojem političnega sc jc vzpostavil natanko na izključitvi družine iz političnega. Družina jc nepolitično, cclo ne-
63
družbeno, neka oblika naravc-družbc, kar je Sc posebno jasno izraženo npr. v Rousscaujevi Družbeni pogodbi Paradoksalni i/rek, da jc edina "naravna družba" družina, jc pomenil, da jc oblast v družini konstituirana "naravno" in ne pogodbeno. Očetovska oblasl kot nepolitična oblast je naravni, izvenpolitični temelj politične oblasti.
Vendar obstaja pri liberalnih pogodbenih teoretikih (Rousseauja nc gre Šteti med njih), kljub trditvi o naravni šibkosti žensk kot razlogu za njihovo podrejenost v družini, neka vrzel, ki puSča prostor za potencialno sposobnost žensk, da so (udi politični podložniki, torej nc podložniki žive samovolje, pač pa mrtvega /akona. Podložniki, "suvereni" individui so po pogodbeni teoriji lahko samo tisti, ki so sposobni dajali soglasje - samo to so individui. Ženske pa naj ne bi stopale v pogodbena razmerja, naj ne bi bile sposobne sklepali pogodb.
Edina vrsta pogodbe, v katero naj bi ženske smele vstopati, jc "poročna pogodba", kakor temu pravi C- Patcman, seksualna pogodba (Pateman, 1988). S tem v zvezi pripominja, da "večina teoretikov družbene pogodbe prikazuje poroko kot naravno stanje, ki jc preneseno v civilno družbo", in da teoretiki pogodbe hkrali zanikajo in predpostavljajo, da ženske lahko vstopajo v pogodbeno razmerje - ker so lahko vstopale v poročno pogodlx>, ne pa tudi v družbeno pogodbo kot "individui".
Razlog, zaradi katerega naj ženske ne bi mogle biti vključene v dajanje soglasja (karje politični akl), jc bila domnevna strukturalno različna "krepost" obeh spolov, kakor jo je definiral Rousscau: civilna krepost in gospodinjska - družinska funkcija, ki je pripadla ženski, sla bili različnega reda, čeprav pogoj druga drugi. Ali: gospodinjska funkcija, kije pripadla ženski, jc bila pravzaprav moralna predpostavka /a civilno krepost v (mo&ki) državi.
Po Rousscauju bi obstajala izredna nevarnost v primeru "fuzijc" kreposti spolov - fcminizacija mo&kih ali maskulinizacija žensk bi ogro/ili politični red, ki temelji na "dopolnjevanju" njihovih kvalitet v zakonski enoti. Pripadnika obeh spolov postaneta v zakonski enoti ena oseba in morala biti popolnoma odvisna drug od drugega, da bi politični red funkcioniral. Intimni par, ki gaje sicer iznaSel že Locke, jc dovrten tele pri Rousscauju. Rcprezentant tega para je (mo&ki) politični individuum.
64
IV.
Seveda ostane vprašanje, /akaj naj hi ženska vstopala v zakonsko (pogodbeno) razmerje, če pa je družina naravna skupnost. Se vedno odprlo. Pogodba naj bi namreč urejala civilna, ne pa naravna razmerja. Kakor hitro imamo pogodbo, se namreč nahajamo izven naravnega stanja. Vendar je ta kontradikcija, poročna pogodba (civilna poroka) kot hkrati pogodba in nc-pogodba, možna samo ob določeni predpostavki : daje družina dojeta kot "naravna skupnost". Potem namreč ne ureja razmerja med dvema individuuma, enakima posameznikoma, temveč med "pravim" individuom in nečim, kar to ni: med moSkim kot tistim, ki poseduje svojo osebo, in žensko kot predstavnico rodu s posebnimi funkcijami. V tem smislu je poročna pogodba (zakonska zveza) kot "sexual contract" (Pateman) dejansko nekaj, na čemer temelji politično bratstvo. Samo ob predpostavki, da ženske ne veljajo za enake individué, je torej možno kljub obstoju civilne poročne pogodbe (zakonske zveze) govorili o družini kot "naravni skupnosti". In potem smo 200 let kasneje Se vedno pri istem vprašanju: kakšno mora biti za novo strukturo oblasti razmerje med spoloma?
Opomba
• Prispevek je bil napisan neposredno po izidu drugega osnutka t.i. nove slovenske uslavc, spomladi 1990. Od takrat pa do danes (konce oktobra 1990) je priilo v osnutku za razpravo, ki ga je sprejela skupičina R Slovenije, do sprememb. Tako družina sicer ni več definirana kot 'naravna skupnost", vendar pa Se vedno velja z.a edino obliko skupnega življenja ljudi, ki naj bi jo republika "iCitila" Implicitno to pomeni »to kot njena opredelitev za "naravno skupnost*.
Literatura
Kosu Čavo&ki, Predgovor h knjigi Johna lock«, I Ko rasprave o vladi,
Beograd 1978
Delovni osnutek nove slovenske ustave, iz.Sel v Delu, spomladi 1990 Alain Grosrichard, Struktura Seraja, Studia Humanitatis, Ljubljana 1985 Ursula Pia Jauch, Maennliche* Sitlengeset/ - weibliche SlU- samkeit, v: Die
Neue Gesellschaft. Sl.7, 1989 John Locke, Dve rasprave o v Udi, (dodatek: Sir Robert Filmer. Patriarch»), Beograd 1978
Carole Pateman, Sexual Contract, Polit) Press, London, 1988
65