III. Živijenjc rissksga delavca. Sovjetska vlada izjavlja, da je proletarska in da vlada v imenu delavcev. Vsled lega bi smeli sklepati, da bodo deiavci pod boljševiki srečni in zadovoljni. Toda g. Duje piše v svoji knjigi: »Z dokazi v rokah ugotavljam nasprotno: ruski delavci so najbolj tlačeni, v najveeji meri izrabljeni in najnesrečnejši Ijudje.« Mišljenje ruskih delavcev je v obče protikonmnistično. Glavni predmet ruskega delavca se brezusiovno vrti okrog plače, ki jo ima dandanes in ki jo je imel pred revolucijo. Ako vas delavec pozna in ima zaupanje do vas, le skušajte ga odkritosrčno vprašati. Odgovoril vam bo prilično tako: »Izjavljara vam, da je ruski delavec pred revolucijo slabo živel; toda, bratec, jaz sam sem jedel, dokler se nisem nasitil, in sem preživljal vso svojo družino. Otroci so hodili v šolo. Banes mi pravijo: oblast je v vaših delavskih rokah. Danes so delavci na vladi. Ali malo imarn od te oblasti, pod katero je delavcc prvi, ki umira lakote.« In tedaj morete poslušati dolgo vrsto njegovih tožb. Slišali boste, da v nobeni deželi na svetu nimajo delavci tako žalostniii živlienjakih pogojev kot v sovjetski Rusiji. G. Duje navaja tu več izgledov. Jaz priobčujem le enega: Poznal sem delavca Pavla K . . ., kateri je delal v Donski tovarni tobaka »Asmolov«, ki je bila nacijolizovana in prekrščena v »Roza Lnksenburg«. Ž njim sem imel stike 2e od leta 1911. Pravil mi je: »Danes prejemam mesečno plačo 58 rubljev-črvoncev (okrog 1500 Din). Toda, ko pride dan izplačiia, mi pri blagajni pokažejo vpisek raznih dobitkov, kateri se imajo odtegniti od plače. Odtegujejo mi znesck ____ profesijonalno zvezo, naročnino na liste, prispevek za rdečo mednarodno pomoč, za brezposelne na Angleškem itd. Po vseh odbitkih prejemam mesečno 40 do 45 rubJjev-črvoncev. Ako pa človek proti temu ugovarja ali, če izjavi, da mu ni za liste, ker jih ne čita, ga napode iz tovarne ali ga ceio zapro. Taka usoda je doletela moje tri prijatelje. Odpustili so jih, a komunistična zveza v tovarni Je zabranila, da jih nikjer Biso smeli laposliti.« »Vzamem torej onih 40 rubljev-črvoncev. Kaj naj kupim zanje? Pred revolucijo sem prejemal 65 rubljev in so n_i izplačali vse do zadnje kopejke. Bila je to zlata doba. Vse }e bilo bolj po ceni. Funt (400 g) belcga kruha je stal 5 kopejke, danes 10 ali 11, a črni kruh 6 kopejk. Surovo maslo, katero je stalo funt 20 koDeik. stane danes 1 rubelj. Cene obleke so nedosežne. Kako naj živim s 40 rublji? Jadno in grenko je delavčevo življenje v Rusiji. Naj gre brez sledu ta zoperna »delavska oblast«, pod eegar upravo ruski delavec proklinja dan, ko ga je rodila mati. In komunisti so še predrzni, da pravijo, da delajo za delavce. »Ko so nas potrebovali za časa revolucije, eo nam pripovedovali: »Stanovali boste v bogataških palačah, vse bo vaše.« Lepe so naše današnje palače. Pred revolucijo sem plačal za sobo 10 rubljev raesečno in se dalje nisem za ničesar brigal. Danes plačam 8 rubljev, a poleg tega še plačam za vodo, za kanalizacijo in bogve za kaj še 5 do 10 rubljev, tako da so mi stroški skoraj dvakrat večji kakor prej.« Possbno beden je položaj ru3kih rudarjev. Rudarji živijo v barakah, katere se utegnejo vsak trenutek podreti in katere jih ne varujejo pred dežjem in pred snegom. Vefi družin živi skupaj. Videl sem male sobe, komaj dosti velike za dve osebi, a je stanovalo v njib 9 do 20 delavcev. Drugi živijo v j8.ma!i pod zemljo kakor predzgodovinski človek. MoSki in ženske spijo skupaj kakor živali. Spolne bolezni se širijo. Nekega dne js prišlo v Rostov 200 žensk-rudarjev, katere so poslali iz Doneca. Nastanili so jih v stari kartonažni tovarni, v Suvorovskoj ulici h. štev. 19. Čez tri tedne jih je prišla obiskat zdravnica, gospa N. Perelman, ki je v službi v komisarijatu za zdravstvo. Ta je ugotovila, da samo Sest odstotkov teh delavk ni imelo spolnih bolezni. Še nekaj o manifestacijari ruskih delavcev. Tujci, kateri se vračajo iz Rusije, opisujejo veličastne delavske manifestacije protl kapitalistični francoski politiki v Siriji in Maroku, proti posredovanju velesil na Kitajskem, proti angleški protisovjetski politiki itd. Ker se teh manifestacij udeležuje ogromno število delavcev, tujci res mislijo, da imajo boljševiki ruski narod za seboj. Zakaj se delavci udeležujejo teh prireditev? Radi tega, ker je njihova udeležba na manifestacijah obvezna. Te obvezne udeležbe se oprosti le tisti, ki prinese zdravnikovo spričevalo. Ako delavec brez vzroka izostane, se takoj zapiše v črno knjigo dotiCnega podjetja, kjer je zapostem. Ako se tak Izostanek ponovl, se ui-adnik ali delavec takoj odpusti iz službe. Ta vrsta pritiska na delavee je v navadi v vsej boljševiški Rusiji. Sploh sovjeti z vso silo izrabljajo težki položaj rusl.ega detavca, da bi v inozemstvu mislili, da je ruski narod na njihovi strani. Ker sovjeti nimajo strokovno izobražonih delavcev, vabijo specijaliste iz raznih evropskih dežel v Rusijo. Tnda taka služba se odsvetuje, ker le mnogl taki specijalisti so doživeli žalostn« skušnje. Navajam en zgled. Mlad Anglež z imenom Edvard Remington, me« hanik, izvrsten poznavalec svoje stro* ke, je bil pozvan maja leta 1925 ko^ specijalist za dizelmotore v tovarno zaB svilo v Moskvi. Upravitelj tovarne gay je zelo cenil, a padel je v nemilost bolj*1 ševiške zveze. Prijeli so ga in zaprli« Gotove smrti ga je rešilo !e posredova* nje njegove vlade. Kot ziočinca so gaj spremlli do meje. Ta gospod RemingJ ton je pisal g. Dujž pismo, v katerem scK* tudi te-le besede: »Opazil sem, da večina ruskih delavcev ne mara sovjetsk« oblasti in da goji očevidno mržnjo proti komunistom. Ti so se polastili najvišjib mest in prejemajo večjo plačo kot drugi delavci. V oni delavnici, kjei. sem bil zaposlen jaz, so komunisti pilL lenarili in izdajali naredbe, a delavci so trpeli in delali kot živina.« G. Duj^ sklepa to poglavje z besedami: »Kar so| mene tiče, moram še enkrat potrditi ir< ugotoviti, da delavec v sovjetskl Rustf ji živi v strahovitih življenjskib odnor« šajih. On je predmet neeuvanega mrcf varenja in mučenja, katero vršl na<| njim vlada, katera se imenuje vlad^ »delavcev in kmetov«. Proletarci vseli dežel, zedinite se radi borbe proti naj3 strašnejšemu sovražniku: proti komW nizmu!«