Z Božjo pomočjo
avno je vže tega,  odkar je v Ažmanovej koči  stanovala   mlada   Petrovka   s  srojiin šestletnim sinom Andrejčkom.  Koča je bila za  streljaj  oddaljena  od Ažmanovega po-slopja. — skoraj vže med njivami.  Majhen vrt se je razprostiral  okolo  nje;  Petrovka ga je imela za svojo rabo.   Poslopje sanio je bilo sicer nizko  in  zastarelo,  a vender čedno in snažno.   Majhen lilev je bil pri-zidan; v njem' je po no&i prebivala molzna koza,  po  dnevi  se je  pa pasla v rebri z drugo vaško drobnico vred.    Druge živali  pri hiši  ni bilo, le Ažmanova mačka je včasih  prišla pogledat in  se  nialo poigrat z Andrejčkoni,  ki je bil pi*av  prijazen in ljnbezniv deček.
Tudi v notranjih prostorih ubožne koee je bilo videti, da gospodari tu redna, previdna roka. Malo je bilo blaga, a to nialo je bilo v najlepšem redu, vsaka stvarea na svojera mestu. Andrejček ,je bil seveda le še Andrejček; vfasih je nevede, iz nepaznosti kaj preobrnil ali razinetal. A matorinemu očesu to ni otišlo in brž je moral pospraviti. Ce ni takoj na prvi migljej slušal, bil je brez odloga kaznovan. Nii pa v njegovo čast mu moramo priznati, da se je to le redko kdaj pripetilo. Andrejček je ljubil svojo mater, ljubil bolj kakor vse drugo na svetu; zato jo je pa tudi rad slušal; z jedno besedo: bil je priden deček.
Ažmanu za kofo Petrovka ni plačevala v deuarjih; pomagala mu je za to pri delu. Kadar so jo rabili, pa je morala priti v dnino; tedaj je dobila hrano pri gospodarji ona in njen sin Andrejeek. Po leti in jeseni je bilo to malo ne vsak dan in zato je večkrat po ves teden stala po dnevi koča zaprta. ker Andrejtek sam ni hotel ostati doina; šel je raje z materjo na polje, ali se je pa igral pri Ažmanovih otrocih.        ,
Bilo je lepega jesenskega dne. Petrovka je bila, kakor po navadi, v dnfni pri Ažmanu. Na njivi blizu svoje koče je plela. Plevice na drugih njivah so se kratkočasile, šalile in smijale; tudi kako pesenco so si zapele vmes. Petrovka ni Ijubila take družbe; najraje je bila saina. Preveč žalostnega je vže okusila na svetu, da bi se jej bilo ljubilo saliti in peti. Poznalo se jej je na suhem obrazu. da ima mnogo skrbi. Iniela jih je v resnici. Skrbela jo je prihodnost njena in se bolj njenega siuka Audrejčka. Dve leti je vže vdova — sama brez pomoči — propuščona sebi in svojej slabej moči. Petor, njen ljubljeni rajni mož, nioral .jo v najlepših letili dati svoje življenje v vojski na Laškem. Oj kako prijetno in zadovoljno je živela poprej ta mala družinica! Ničesar jim ni manjkalo. Oba sta dclala pridno iu trudoljubivo ter bi si bila kraalu toliko privarčevala, da bi si bila
' kupila koSo in še kaj polja od Ažmana. Ta je bil namreč starejši brat Petrov in dokler je še Peter živel, razuraeli so se ž njim prav dobro. Bratu ni mogel ničesar odreči, in vsega, kar se je potrebovalo v raalej koči, dobili so od Ažmana. Prav za nizko cfeno bi se bil dobil dom; vse je bilo vže dogovorjeno. Tii pa pride kot strela iz jasnega neba povelje, da mora Peter na vojsko. Grenka je bila lo&tev, a vender še združena z nado, da ni za vedno. Žalibog! zgodilo se je drugače. Kmalu, ko so se boji zaceli, dobila je nesrečna žena — katera je odslej na ime Petrovka čula, — pismo, in v iyem je bilo pisano, da je Peter Ažman, njen mož, umrl na bojišči.
In zdaj so se pričeli žalostni dnevi. Uboga mati ni vedela, kaj bi počela. Pogled in misel na Andrejčka jo je nekoliko utešila.
,,Ta mi še ostaje; tega rai nihče ne vzarae. 0 moj Bog, daj mi potrebnili moči, da ga vzredira v poštenega kristjana, v dobrega človeka! Pojdi sem, dete moje, sem na moje srce;  zdaj si mi ti vse na svetu.    0 Bog!  usmili se naju."
Tako je govorila mati ubogerau dečku s solzami v očeh; tudi ta je jokal, da-si ni vedel zakaj, in oklepal se z ročicami materi okolo vratii, ter jo milo po-gledoval in prosil:
,,Mati! nikar tako ne jokajte, saj bodera priden."
Ljubezen do otroka je krepila mater. V koči je ostala tudi po smrti moŽe-vej, da-si se je njeno razmerje k Ažmanu zelo izpremenilo. Ta je ni mogel prav rad trpeti. Svetoval jej je celo, naj AndrejČka njemu izroči, a sama naj gre služit. Zna se, on bi bil le sina rad irael, ker je vedel, da bi mu kmalu za dobrega delavca odvrnil. Petrovka tega sveta ni poslušala; bolelo jo je prav do srca, ko je videla, da njeni najbližji tako delajo ž njo. Pa kaj naj bi bila storila? Ponioči ni bilo druge, nego udati se in — trpeti.
Precej je tedaj imela premišljevati uboga žena. V mislih so se jej drvili vsi dnevi njenega življenja pred očmi, odkar je postala udova. Vse si je pred* stavljala pred oči in zdihovala pri srci, naj se je Bog usmili. Pridno je grebla trdo prst pri svojem delu in sem pa tja jej je kanila marsikaka britka solza na razsušena tla. Kar začuje jok in ihtenje od strani. Po stezi teče majhen, slabo oblečen deček, držeč se za glavo; glasno se joče in na vso moč hiti proti plevici, klicoS: ,,Mama, oj mama, oj mama!"
,,I kaj pa ti je vender, da tako kričiš? Ke deri se tako, kakorbi hotel vse ljudi po konci spraviti.    Molči in povej, kaj jel"
V tem se Andrejček — ta je namreč bil — približa materi in se jej vrže v naročje. Vsa prestrašena vidi, da mu zadaj iz glave teče kri; brž skoči po lonec z vodo, ki je bil blizu nje, iu mu rano izpira.
,,Kje si pa dobil to? Izvestno si se kje maličil in spenjal, pa si padel in na — zdaj iraaš kazen.    Glej, kako te je Bog kaznovall"
,,Oj mama, nisem se ne; saj nisera padel. Gospodarjev Matijček me je —' s kamenom," tako je ihteč se hitel pripovedovati deček.
,,Kaj sta pa imela? Si rau vže moral kaj nagajati, da te je. Zdaj se pa kremžiš bolj iz jeze, kakor zaradi bolečin."
Mati je sicer vedela, da so Ažmanovi otroci sploh hudobni; vzlasti pa Ma=> tijček.   Vedela je tudi, da njenega sinu ne puste v niiru, da mu nagajajo ia ga
1*
dražijo. Branila mu je tedaj vedno, naj se ne druži ž njimi, naj se jih izogiblje, a vsakeršne dotike ž ajimi mu vender ni mogla zabraniti. Gospodar je narareč sara večkrat zahteval, naj gre Andrejeek z njegovimi otroci na pašo, da jim ondukaj poraaga. ,,Takega lenuha ne trphn, da bi sarao posedal kot mrtva klada in nič ne delal, samo jedel in materinega zastora bi se držal. Dovolj je vže velik; pri paši vže lahko pomaga in mora, ee hoče, da mu dam hrane," tako se je hudoval Ažman, :6e mati ni bila takoj pri volji pustiti sina z njcgovimi otroci. Na pa&i je bil Andrejček ,res siromak. Vse je nioral on storiti. Krave zavračati, drva vlačiti za ogenj, da 89 zakurili, in nazadnje še za vse sam trpeti, kadar koli se je kaj nerodnega pripetilo. Nekoč se je izgubila krava in to še celo takrat, ko Andrejčka pri pastirjih ni bilo; doma pa sta ga oba njegova bratranea Matijček in Jakec tožila in se lagala, da je on tega kriv. Nič mu ni pomagalo; Ažman ga je brez usmiljenja s šibo nabil in ga še zaprl v •spodnjo klet, da bi bil ubogi deček strahti in groze skoraj umrl. K sreči je En-dečka sama prišla domov še tist večer in s tem osvobodila nedolžnega jetnika. Drugoč zopet se je pri ognji na paši prežgal Jakcev klobuk. Metal ga je čez plamen in padel mu je na ogenj; komaj ga je še rešil Andrejček, da rau ni popolnoma zgorel; še hudo se je opekel, ko je v ogenj segel ponj. V zahvalo pa je bil zopet le 011 kaznovan. Dečka sta se nalagala doma očetu; ta jima je verojel in še Petrovka jih je morala mnogo preslišati, češ, da tako varuje in uči sina, da ga bode vzredila v največjega potepuha in še več takega.
Mati je sina doma trdo prijela. Ta jej je povedal resnico; verojela mu je, ¦ker je bila prepričana, da se jej ne laže; podučila ga je pa tudi, naj odpusti svojima tbvarišema in naj vedno pi-av lepo ravna ž njima.
Andrejček je slušal svojo dobro mater in nekaj časa so se še dosti dobro razumeli. Včasih sta mu kako zabavljico rekla in se po svoje ponorcevala ž njim, . a on jima po nauku svoje matere ni odgovarjal in tako je bil mir mej njimi. Ali danes so si zopet prišli prav zelo navskriž. Bilo jili je več skupaj na paši. Kakor po navadi, naredili so si ogenj. Pozabili pa so si od doma vzeti krornpirja se seboj, zatorej so silili Andrejčka, naj gre pod grič na bližnjo njivo ter naj krom-pirja nagrebe.    Ta nikakor ni hotel tega storiti; branil se je, kar se je dalo.
,,Mora.š iti! mene moraš slnšati, jaz sem gospodarjev, a ti si berac," tako je kričal nad njim hudobni Matijček.
,,Moraš! saj ti rui daino jesti — naš o6e," upil je Jakec, in drugi pastirji so jirna pritrjevali. Jokaje je stal mej njinii Andrejček, milo jih pogledoval in ¦govoril:
,,Krast pa vže ne grem! Greha ne bodem delal zaradi vas, da bi bil angeljček varuh hnd na niene in da bi v peklo prišel." Solzo so ga oblile; več ni mogel povedati. — Dečki bi bili sami šli po krompir, ali koj pod njivo je nekdo drva sekal in tega so se bali.    Učili so Audrejčka:
¦ ,,Saj te ne bode nihče videl; pripogneš se, pa se splažiš v-razor in prav lahko jili nagrebeš polhen klobuk."
To vse ni nič zdalo; Andrejček se je še vedno branil in je zatrjeval, da je
¦  mati njegova rekla,  da je krasti greh  in da greha no6e delati.    Pastirji,  vzlasti
pa Matijček, jeli so mu zdaj pretiti, da ga bodo, če jih ne sluša.   In res so ne-
kateri zgrabili za veje, s katerirai so živino zavračali in je vihteli proti Andrejčku.
Ves v solzah in v strahu je zbežal proti domu. S tem so dobili še le pravi po-gum in tekli za. njira, ter ga bili z rogovilastimi vejami. A Matijeek je, ko so se drugi vže ustavili, pograbil še kamen in ga vrgel za njim, kričeč: ,,Svetnik, hinavec beraški!"
Ta dogodek je, kakor je znal in vedel, pripovedoval Andrejček svojej materi. Tudi njej so priigrale solze v oči, in ko jej je na konci na ušesa zašepetal sinček s prosečim glasom: ,,Mati! pojdiva proč — po svetu; kaj ne, mati, da ne bodem šel nikdar več ž njimi past," mogla mu ni drugega odgovoriti, kakor to:
,,Umiri se, dete moje; Bog bode vže skrbel zate in zame, le tako ga ljubi in se ga boj razžaliti, kakor si to danes pokazal." To rekši, pritisnila ga je k sebi in gorko poljubila: — ,,Ž njimi pa ne bodera šel več, kaj ne, da ne?" še vedno mu je to rojilo po glavi; strahii je kar trepetal; vže sama misel na to, kar je skusil, pretresla ga je.                                                             -¦-:•'    .    '^,<,    ¦  ¦ '¦¦
.,Ne bodeš šel prav nikoli več; jaz bodem skrbela za to; naj rečejo, kar hočejo; pri meni bodeš in meni bodeš pomagal, kolikor bodeš znal in raogel." Zdaj pa idiva domov, da ti rano obežem; le uiniri se in ne jokaj, saj bode kinalu dobro.
Tolažeč in učeč je peljak mati svojega sina v bližnjo kočo.      .1 »• i -.: s,i...
¦ ¦    ¦            ¦                                                                  -.,•'¦-'¦¦',   .',!'        !      UiMiit    fftn.--
II.          ,.„ _ _  ^..i.,,i \.t -,¦ :  : .. ,.  .   . f • .'
Po Ažmanovem dvorišči so tekali otroci. Skrivali so se. Bil je čas, da bi bili imeli vže gnati. Videlo se je, da se jim še ne Ijubi. Dekla iu hlapec sta vže opomnila Matijčka, a kaj se je ta zmenil za njune besede. Surovo je odgo-voril nazaj, ee ga je kdo izraej poslov kaj okregal; čutil je, da je domač in da so posli podložui.
,,Prav zavoljo teh razposajencev grem takoj 0 Sentjanži proč; da bi me otroci stiahovali, tega pa res ne trpim. Bo vže vedel oue, kaj si je vzredil — čez nekaj let/' tak6 se je jezila dekla, ko je videla, da se njenim besedam nepridna svojat m eelo roga in posmeluije.
,,Očeta počakajva, Jakec, da bodo šli po Petrovčinega svetnika; sama vže ne ženeva, prav gotovo ne; oče mu jih bodo dali, da jih bode poranil," tako je svetoval Matijček svojemu bratu.                                                .    -( ^>n
,,In 6e jim pove, kaj je bilo vceraj?"
„0, le pove naj jim brez skrbi, saj mu ne bodo verojeli; reeeva jira, da se laže, da le zavračat ni maral iti, pa da je domov ušel in se na poti pobil."
Oče Ažman v tem pripelje voz detelje domov.  Vide6 otroke, zagrozi se:
,,TJra gre vže na pet in vidva še stojita; kar brž po živino!"
,,Saraa ne moreva pasti na kotah, nama vsa žival uide," reče počasi Matijček.
,,Kje pa imata Andrejastega; ta tudi ne sme lenobe pasti."
,,Noče priti; saj ga čakava, pa ga ni od nikoder."
,,Dobro, dobro, grem sam ponj," pravi oče in hitrih korakov stopa proti svojej koči. Ta dan Petrovka ni delala pri gospodarji. Ostala je doma pri bolnem sinu. Bolela ga je glava in pekla ga je; moral se je vže prejšnji dan vle&i v postelj.    Mati je sedela pri njem in mu pripovedovala 0 rajnem očetu.
,,Ali so bili res naš oče brat Ažmanovega strijca, ki so tako hudi," popra-ševal je deček.
rt
,,Ees, res, pa tvoj oče so bili tako dobri in prijazni; saj izvestno še pomniš, kako so te gugali na kolenih in ti pripovedovali o vojakih in vojskah.
V tem prihiti Ažman v sobo.
,,Kje imaš zanikrneža? Ali mu vže spet daješ potuho; aha v postelji — to pa to — le mehkuži ga le, da ne bode za nobeno rabo."              ¦       ¦    '
Mimo mu je odgovorila mati:
,,Svak raoj si — brat raojega rajnega moža — Bog se ga usmili! in zato ti marsikaj prezrem, češ, da ne misliš tako hudo."                                              *
,,Kaj govoričiš? Ti, da meni prezreš?"                                                                  <
,,Da, še vee; glej tu le mojega sina; prebito glavo ima iu tvoji otroci so tega krivi; lahko bi te tožila drugje, pa molčim raje, k6r si moj svak. To ti pa enkrat za vselej povem, da bi jaz svojemu otroku ne pustila kar tako brez vsega vzroka pretepati ali kamenjati koga. Ce je kriv, sama ga kaznujem; da bi se pa otroci mej seboj bfli, tega ne trpim. In ker vidim, da je tvojim moj sin tni v peti, ne bodeš ga več videl pri njih, prav nikdar ne!
,,Tako; prav lepa reč — le dajaj mu potuho le; zraven ti pa še povem, da se lože ogneš mojih otrok, se pa še odraakni za nekoliko od naše hiše. Za kočo iraam dovolj gostačev, boljših kakor si ti in še koristnejših za hišo. Do sv. Lu-keža — tedaj čez tri tedne — preskrbi si drugo stanovanje. Ali si razumela?" Izgovorivši te besede, hlastno zaloputi vrata in v jezi otide.
Hndo so zadele te besede ubogo mater. .,Tedaj na zimo naj si iščem dru-gega stanovanja — in kje? za božjo voljo, tii v bližini jih je povsod vže dosti. Zak> sem tedaj delala po leti, da me po zimi proč zapodi. 0 ti moj Bog! pomagaj nama."
Pokleknila je zraven sinove postelje in na glas molila nekaj očenašev; solzeč se odgovarjal jej je Andrejček.    Nekako pomirjena je potem vstala, rekoč:
,,Izvestno bode naraa Bog pomagal; trdno zaupanje imam na njegovo pomoe."
,,Kaj ne, pa oče bodo tudi pri Bogu prosili za naju," pristavi dobrosrčno in zaupljivo Andrejček. ,,Bodo, se ve, da bodo, in drugje nama bodo izprosili boljši dom kakor je tukaj; če pa ne na zemlji, nama bodo pa v nebesih preskrbeli naj-lepšo in najboljšo domačijo.    Oba sta se ufešila.
Sv. Lukeža dan je bilo vže precej mrzlo. Burja je pihala čez hribe, in brila z vso silo; malojih je bilo, ki so ta dan hodili iz doma. Po griči za Ažma-novo hišo sta stopala vže precej zgodaj dva popotnika — mati in sin. Petrovka in Andrejček sta zapuščala svakovo kočo. Mati je imela na glavi jerbas, v njem pa obleko in druge potrebne stvari. Kozo in več drugega je prodala. Namenjena sta bila v Bikovje — kakih devet ur oddaljeno vas, kder je imela mati neko teto — ubožno, kakor je bila sama. Pa sila je bila huda; drugaee ni bilo mogoče; teta je bila jedina, na katero je še zaupala. Šla sta tedaj, in s težkira srcem sta zapuščala kraj, ki jima je bil tako priljubljen in drag dom. Vrh griča sta se ustavila in se ozrla nazaj; vsa ravan se je razprostirala pred njima; dobro sta razločila kočo, katero sta zapustila za zmirom.
,,Z Bogom! Bog jim odpusti,  ki so naju pripravili ob dom,"  vzkliknila je mati.    ,,Midva sva jim; kaj ne, Andrejček, tudi ti nisi nič hud na Matijčka al \ na Jakca?"
7  ¦»« .
„0 nič; kakor ste iui rekli. molil sem vsak dan za njiju; in včeraj zveeer sem ju iskal, da bi jima dal srečo v slovo; pa sta ušla, ko sfca me zagledala," dcjal je Andrejček.
Izogibala sta se velike ceste; po stezah se je hitreje prišlo in tudi ljudi nista srečavala, ki bi bili izvestno radovedni vsak posebej hoteli slišati, kako in kaj. Andrejček ni omagoval; držeč se matere za krilo. krepko je stopal poleg nje.
0 poludne sta v hosti kosila. Mati je kupila vže prej kos sira in s kruhom sta ga jedla za obed.
,,Andrejček, vidiš: ves svet je zdaj najino ognjišče. Poglej, koliko se jib. redi pri tem splošnem ognjišči; kolikira se tii kuha kosilo. črviči, hrostki, me-tulji, ptički, vsak dobi svoj kos — nobeden ne gre prazen od mize. Za vse je pogrnena, za vse pripravljena. Bog sam jira kuha in urejuje. Izvestno tudi naju ne bode pozabil. Kjer je za vse druge, tam bode tudi za naju." tako je govorila vdana v božjo voljo plemenita mati. Andrejček je nekaj časa molčal in gledal pred-se, potem pa pravi:
,,Pa eirieki in taki mali ptički so tu zunaj doma;  lehko vse vedo,  kje se kaj dobi." — ,,Pravo govoriš; tudi za človeka je najbolje, dokler še more biti pri        i domačem ognjišči.    Doma je zmirom najlepše,  najljubše;  na ptujera se vsakemu le toži.    Pa saj midva nisva  še iz doraa.    Le poglej;  ravno tisti hribje snežniki se vidijo od tukaj. kakor sva je videla od svoje ko6e: ljudje ravno tako še govorč,  . kakor niidva;  ravno tako mislijo in Boga easte. kakor niidva.    Saj sva še vediio doma.   In če bi vse drugo se izpremenilo, saj je v nebesih nad nama še ravno tisti Bog, kakor nekdaj; najin dobri Oče, ki izvestno ne bode pozabil svojih otrok."
Tako sta se razgovarjala še precej časa. Ofaepčana sta potem vstala iu šla dalje. Vedno počasneje sta hodila in še-le proti večem se bližala Bikovju. Teta ui imela svoje hiše. Služila je od svojih mladih nog pri jednem gospodarji iu na stara leta jo je pridržal mladi logar z vso silo pri sebi. da-si bi bila rada šla kam drugam bližje k cerkvi gostovat. Dal jej je sobieo pod streho in hrano, če je hotela. Delati ni imela drugega, kakor to, da je malo popazila na gospodinjstvo, če je vse v redu, in malo pogledala za otroka. Janezka in Barbko. Ta dva sta jo ljubila, skoraj bolj kakor mater.    Vedno sta bila pri njej.
Logarjeva hiša je bila precej na saraein ob robu gozda, katerega je imel mladi gospodar v svojem uadzorstvu. Petrovka je vedela za njo; bila je vže pred več leti jedenkrat tu pri teti. Bog ve, kako bode — tako je premišljevala ¦— kako me bode teta vzprejela.  ali rai bode mogla dati zavetišča, ali bode hotela?
,,Andrejček. zdaj-le še po tihem izmoli jeden očenaš, da bi se vse prar izšlo in po sreči," pravi na glas, ko se zavijeta po vrtu proti hiši. Psi, čuteč, da pri-haja nekdo, zalajajo na vso moč; deček se kar ves strese; tudi materi se zdi, da je to slabo znamenje.    Po stezi prihaja mlad, krepak mož s puško na rami.
,,Kam pa, kam tako pozno? Pri nas ne prenočujemo radi. V vas pojta raje, v vas," tako ju ogovori; sumljiva se mu zdita. Andrejček se plašno skrije pri teh besedah za materino krilo; boji se moža s puško. ,,Ne zamerite nama, da sva tako pozna; prosiva le, da nama poveste, če so še pri vas teta Jera," skoraj boječe odgovori Petrovka; zdelo se jej je, da je tudi zadnje upanje splavalo vže po vodi.
_         Q
,,A, teto Jero hočete? Ste morda sorodniki ? Če je tako: Bog vaju vzprejmi! Ne zamerita moje osornosti; pri nas mora tako biti; smo na samoti," prime ju prijazno za roke in pelje v biŠo.                                                  i.    . « .
Takoj v veži jima pride nasproti stara, priljudna ženica vodeč malo deklico ob roki.    Ozre se na prišleča; spozna ju:
„0 Bog te vzprejmi, Anica! Prav, prav da me obiščeš; kaj ne, to je pa sinček tvoj.    Kako mu je vže ime?"            ,;    .                   -,- .j, *.,».[.,<.',..v
,,Andrejček sem, teta," odgovoril je pogurano deček.
,,Tedaj Andrejček; le idirao v hišo, da bodeta kaj vžila in si odpočijeta, potem se pa zgovorimo. Prav do srca sem vesela, da prideš; vsi raoji, mislila sem si, pozabili so name, no prav, da sera se motila."
Stara žena ni vedela, kaj bi bila storila od veselja. Saj se vsak veseli, če od domačega kraja koga na ptujem vidi, še bolj pa, če sorodnika. — Logar je takoj priuesel kruha in vina; žena njegova pa je prišla vprašat, kaj želita gosta za večerjo. Naš.a dva znanca sta bila seveda tudi vesela; čutila sta se domača iu pozabljen je bil hipoma ves trud prešlega časa. Eazgovarjali so se še splošne stvari o potu in se seznanjali drug za drugira, ko sta Andrejček in Barbka vže kot največja prijatelja kramljala med seboj.
,,Poglejte ju no, kako se razuraeta! — Barbka, tadeček bo pa zdaj pri nas ostal," oglasi se logarica.
„0 saj ga ne pustim proč," pravi dekletce ia poboža z ročico radostuega Andrejčka.
Tii priteče še Janezek, in zdaj mej otroci ni bilo vesejja ne kraja ne konca. Takoj so se sprijaznili in Andrejček je zabeč dolzega pota vže šel za njima, kamor sta ga vlekla, kazat mu vsak svoje igrače v zgornjici. Logarica je šla za njimi, da jim je posvetila:
,,Sam Bog to, odkod hnata naša dva najedenkrat toliko poguma. Sicer ju ne spravi nihče zvečer v zgornjico.   Danes pa kar na vse pozabita."
V tern je Petrovka jela pripovedovati, kaj jo je pripeljalo semkaj. Blaga teta si je eesto obrisala solze in rekla vmes:
,,Bore Anica! koliko si skusila."       -                ¦. ¦. : ¦• ;' ,f • -.
Ni še vedela, da jej je mož umrl in še na tako žalosten nacin. Ni čuda; na kmetih si Vjudje ne pisarijo radi in v tako velikej oddaljenosti se tudi vse ne more izvedeti.    Vsa ganena jo rekla:
,,Tedaj vdova, vže dve leti! 0 le utolaži se; Bog te izvestno ne bodo za-pustil. In jaz tudi ne; kar je v raojej moči, pomagala ti bodem; saj sva bila taka prijatelja s tvojim rajnkim očetom — raojim bratom. Morda koj pri meni lahko ostaneš."
Tesela je poprijela Petrovka teto za roko in se hvaležno ozrla na njo.
(Koneo prihodnjie.)