URŠULA LIPOVEC ČEBRON: Krožere zdravja in bolezni: tradicionalna in komplementarne medicine
v Istri; Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Zbirka Zupaničeva knjižnica; 24), Ljubljana 2008, 215 str.
Vse bolj se tako v vsakdanjem življenju kot v znanosti ukvarjamo z zdravjem, ki je danes postalo največja vrednota. Medicina, zdravje in promocija zdravja postajajo vse bolj pomembna področja vsakdanjih dejavnosti, javnega življenja in znanstvenega raziskovanja; z njimi se ukvarja več znanstvenih ved. Kulturna antropologija s svojo široko opredelitvijo preučevanja naj-raznovrstnejših vidikov našega vsakdanjega življenja in mišljenja med njimi gotovo zavzema osrednje mesto, saj o tostranski in onostranski stvarnosti razpravlja celostno, torej večplastno. Takšno izhodišče je skoraj nujno, ko želimo razumeti in pojasniti različne kulturne kode dojemanja telesa, telesnosti, bolezni, njihovih vzrokov in v povezavi z naštetim tudi ustrezne diagnostične in terapevtske postopke. Povsem jasno je namreč, da kulturna antropologija normalne in patološke fiziološke/psihološke pojave razume kot kulturno preoblikovane, ki se skozi »prostore« in »čase« nenehno preoblikujejo. Tako jih razume in obravnava tudi Uršula Lipovec Čabron v svojem monografskem prvencu. Kljub temu da slovenska etnologija/kulturna antropologija premore kar nekaj del s pod-
ročja t. i. ljudske medicine/zdravilstva, je pričujoče delo po 44-letnem premoru, ko je izšel zadnji sistematični pregled ljudske medicine slovenskega etničnega ozemlja (Ljudska medicina na Slovenskem) avtorja Vinka Möderndorferja, prvo, ki ne zgolj etnološko deskriptivno, ampak problemsko na podlagi lastnega etnografskega gradiva, zbranega v Slovenski in deloma Hrvaški Istri, obravnava razumevanje ter vrednotenje medicinskih sistemov in rabo različnih zdravilskih strategij.
S tega gledišča je delo zapolnilo vrzel, ki je bila rezultat etnološke usmeritve, da so se ljudskomedicinske prakse obravnavale kot prežitki preteklosti - torej še dolgo potem, ko je bila takšna teoretična usmeritev na deklarativni ravni presežena - praviloma zunaj družbenega in socialnega konteksta. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bila na tem področju svetla izjema Slovenska vas na Dolenjskem, prav tako delo Vinka Möderndorferja (1938), ki pa v poglavju Raziskovanje drugih medicin v Sloveniji, v katerem avtorica pregledno obravnava etnološka/antropološka dela s področja ljudske medicine, ni omenjena. Spodrsljaj je pomenljiv zato, ker je bilo omenjeno besedilo med prvimi, ki je obravnavalo zdravstveno stanje, prehranjenost, osebno in bivanjsko higieno ter tudi tradicionalne zdravilske prakse prebivalstva holistično, tj. v povezavi z njihovim življenjskim, naravnim, socialnim in kulturnim okoljem -habitusom. Takšna razlagalna naravnanost medicinskih pojavov, pa ne samo ljudskih oziroma tradicionalnih, kot jih imenuje avtorica, ampak tudi biomedicinskih, je pomembna. Lahko bi namreč rekli, da vsak miselni svet, kar medicinske paradigme nenazadnje tudi so, predstavlja red človekovega okolja skupaj z njegovim načinom življenja, mišljenja, čutenja in povezanost slednjega z nazori, obredi in verovanjem: tako vidimo, da je vse povezano in prepleteno. Ljudje se lahko vidimo kot sestavni del okolja, ki nas obdaja; saj daje hrano, zdravila, zdravilce, prav tako pošilja znake oziroma sporočila z »onega« sveta. Po mnenju avtorice je za razumevanje značilnosti tradicionalne in komplementarne
medicine še zlasti treba poudariti dejstvo, da nosilci omenjenih medicinskih sistemov zdravje in bolezen dojemajo kot sestavni del družbene ureditve in religije. To se še zlasti kaže v etiologiji narejenih bolezni - urokih (kušcerju, mandronu, škontradu-ra, mori), ki jim je avtorica v okviru tradicionalne medicine posvetila tudi največ pozornosti, in seveda tudi v diagnostičnih postopkih in zdravljenju. V konceptih bolezni, zdravja in zdravljenja katerihkoli medicinskih sistemov pravzaprav zlahka prepoznamo družbeno ureditev, medtem ko pri tradicionalni in komplementarni medicini religija (vera v boga, duhove in demone) ostaja tako rekoč osrednja institucija »nadzorovanja« in »kaznovanja« storilcev in žrtev »bolezni«. Teh značilnosti po mnenju avtorice seveda ne moremo pripisati biomedicinskemu sistemu, ki za razloček od tradicionalnih in komplementarnih medicin človeško telo obravnava tako izolirano od okolja kot tudi ločeno od osebnih - značajskih lastnosti. Zdravnik k telesu pristopa »tehnicistično«, saj ga ne »zdravi«, ampak popravlja, zamenjuje, dopolnjuje njegove »pokvarjene«, »disfunk-cionalne« dele. Telo je sicer živo, vendar dojeto kot brezoblična masa, ki nima ne osebnosti ne duše.
Ob takšni kritiki biomedicine se seveda zastavljajo tudi vprašanja. Predvsem se sprašujemo samo o »slabih« učinkih me-dikalizacije, manj pa o pozitivnih, oboje pa se pogosto obravnava zunaj družbenozgo-dovinskega konteksta, kar zamegli pomen uradne medicine - predvsem pozitivni, vsaj v nekem zgodovinskem trenutku - za izboljšanje zdravstvenega stanja in zniževanje smrtnosti prebivalstva. Avtorica teh okoliščin sicer ne prezre, ko opisuje, denimo, visoko smrtnost istrskega prebivalstva zaradi odsotnosti ali slabo organizirane zdravstvene skrbi. Na tem mestu vidimo, kako hitro se lahko ujamemo v paradigmat-sko past; v biomedicinskih »kraljestvih« ljudje na novo odkrivajo dediščino tradicionalnih medicin in na njihovih poljubno združevanih spoznanjih ustvarjajo komplementarne medicine, in nasprotno, v »tretjerazrednih« predelih sveta, kjer imajo ljudje
101
C»
o o
Dr. Irena Rožman, etnologinja, zaposlena na UP Fakulteti za humanistične študije Koper in Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, E-naslov: irena.rozman@guest.arnes.si
zelo omejen dostop do storitev uradne medicine, pa si razvite države s humanitarnimi akcijami prizadevajo povečati učinkovitost tradicionalnih medicinskih praks oziroma jih nadomestiti z uradno medicino. Še enkrat se soočimo s tem, kako moramo druž-benokulturne pojave osvetlili na kontinumu »časa in prostora«. Kljub temu da vemo, da antropologi iz analitičnih razlogov iz celote umetno izločajo kulturne sestavine, da bi jih opisali in razložili, jih je nato smiselno s to celoto ponovno povezati. Ta cilj seveda skuša uresničiti tudi avtorica, vendar pa pogrešam natančnejši opis značilnosti raziskovanega območja in njihovih prebivalcev ter nenazadnje samih sogovornikov, koliko so stari, kaj počnejo v življenju, kakšne bolezni so preboleli in kako, itd. Seveda človek za kulturnega antropologa ni zanimiv samo kot pripadnik neke določene entitete, vendar pa je treba opozoriti, da družbenokulturnih pojavov ne moremo obravnavati ločeno od človeka, tega pa ločeno od njegovega (naravnega, geografskega in socialnega) okolja. Kljub
osredotočenosti na mikroraven pa avtorica ne spregleda odvisnosti zdravstvenega »stanja« in »znanja« istrskega prebivalstva od zdravstvenopolitičnih sistemov in njihove moči vse od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja. Prav tako v prvem delu monografije pregledno predstavi tako zgodovino medicinske antropologije, njene teoritične usmeritve kakor tudi najbolj referenčna dela iz »klasičnega« obdobja kulturne antropologije, kar je zelo poučno za širšo javnost, laično in strokovno, zdravnike in zdravilce, zlasti pa za študente kulturne antropologije in etnologije. Naj sklenem z razmišljanjem, ki se mi je porodilo ob prebiranju definicij, kot so »naravne«, »mehke«, »holistične« in še kakšne medicine. Ne moremo zanikati dejstva, da biomedicina pronica v vsakdanje življenje predvsem na temelju percepcije zdravja kot ene najvišjih vrednot, kar medicini ne samo omogoča, ampak je celo zaželeno, da dejavno sodeluje pri postavljanju ločnic med »zdravim« in »bolnim«, »tradicionalnim« in »uradnim«. Toda, ali obstajajo či-
sti modeli ali so meje res nepropustne? Ali ni morda razlikovanje med »holistično« (tradicionalno ...) in »uradno« medicinsko strategijo preveč radikalno in zoženo? Ali ni holizem celostno dojemanje družbenih pojavov, struktur in mehanizmov v vsako -kratnih družbenozgodovinskih okoljih? Ali posledično to ne pomeni, da bi lahko tudi »biomedicinski« model označili za »ho-listični«, ker je rezultat novih družbenih razmer in nanj pristaja večina populacije? Vsekakor po mojem mnenju izraza aplicirata tudi družbeno ozadje, ki je ustvarilo pogoje za nastanek, propad in potrebo po ponovnem obujanju, opuščanju ali kombiniranju elementov omenjenih medicinskih modelov. Pri tem ne smemo pozabiti, da je način pojmovanja, doživljanja in razumevanja vseh fizioloških stanj tesno povezan z načinom življenja in mišljenja, predvsem s stališči in z vrednotami. Zato celo avtorica te ocene ni poznala v knjigi omenjene bolezni madron; skratka, pogrešala sem natančnejši opis narejenih bolezni.
Knjižne ocene in poročila
Jaka Repič*
KRISTINA TOPLAK: »Buenas Artes«: ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu
Založba ZRC SAZU (Zbirka Migracije), Ljubljana 2008, 220 str.
KRISTINA TOFI,AK
Buenos artes<
USTVARJALNOST SLOVENCEV IN NJIHOVIH POTOMCEV V BUENOS AIRESU

102
V knjižni seriji Migracije je pri Založbi ZRC SAZU izšla knjiga etnologinje in kulturne antropologinje dr. Kristine Toplak »Buenas Artes«: ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu. Kot pove že naslov monografije, ki je posrečena kombinacija imena glavnega argentinskega mesta Buenos Aires in španskega izraza za umetnost bellas artes, avtorica obravnava umetnost med Slovenci v Argentini oziroma natančneje, umetnostno (predvsem likovno) ustvarjalnost in umetnostne svetove v preteklih in sodobnih migracijskih in transnacionalnih okvirih slovenskih izseljencev in njihovih potomcev v Argentini. Umetnostno ustvarjalnost predstavi kot pomemben izraz življenja Slovencev po svetu in s tem kot enega od ključnih vidikov za razumevanje migracijskih in integracijskih izkušenj posameznikov, oblikovanja slovenske skupnosti v Argentini, načrtnega ohranjanja »slovenstva« v diaspori, slo-
venske identitete ter (umetnostnih) trans-nacionalnih akcij in povezav. Na osebni ravni lahko umetnostna ustvarjalnost izraža posameznikove izkušnje v migracijskih in integracijskih kontekstih in s tem dinamično utemeljevanje identifikacij. Vprašanje umetnosti med Slovenci po svetu je bilo do izida pričujoče knjige dokaj slabo obravnavano, saj se je s tem sistematično ukvarjala zlasti Irene Mislej, drugi raziskovalci slovenskih izseljencev in njihovih potomcev pa le mestoma in nesistematično. Kristina Toplak je vrzel zapolnila z umetnostno-antropološko analizo nekaterih likovnih in kiparskih ustvarjalcev in njihovih del, ki jih obenem obravnava kot predstavnike (a ne v posplošujočem smislu) slovenskih umetnostnih ustvarjalcev v Argentini.
Delo interdisciplinarno združuje dva metodološka pristopa - analizo umetnostne (predvsem likovne in kiparske) ustvarjal-