Sgfeftč&feg •1••••«••4>•••••••••>•»••>••*>•»••••>•»•••^>•>•>••••)••••••^ Jelka Pirkovič MESTNO DVORANO PRENAVLJAJO, MAR NE? Leopold Theyer in ljubljanski magistrat :Kw<<\-s%^yK^^>^w<^~ti4**'/*+*£ .*6*t ''fltf< 2ft*./A4*#d )*+ JH^kMo '. (i/t£,nm*+*f~i«/£>, višji pa mestni grb -postrani motivi sten ob- segajte kronologično uvrstitev imen ljubljanskih županov - motiviplafona grbe značajnih mest slovenskega ozemlja. Na stenski prostor med obcmi lizenami na desni strani se umesti veliki načrt mesta Ljubljane na levi strani pregledni načrt ljubljanske okolice. 11) Za razsvetljavo se priredi 1 glavni, deko- rativni luster s 24 plameni, in na vsaki lizeni v dvorani in na galeriji se umesti jedna postran- ska luč. 12) Bodi poskrbljeno, da se dvorana soječa- sno zveze s sobo za odseke, katera bi bila umeš- čena v 2. nadstropju t. i. Galletove hiše, za sedaj naj se pod galerijo v levem kotu potrebni vhod, stopnišče in vrata priredijo, da ni treba pozneje v dogotovljeni dvorani nobenih stavbenih del. 13) Pri načrtanju in izgotavljanjupohištva za dvorano bodi naprošeno ravnateljstvo tukajš- nje obrtne strokovne šole za blagohotno sodelo- vanje. V Ljubljani 5/1 '97 Za stavbeni odsek Iv. Hrasky, nač." Občinski svet je še istega dne predlog sprejel, hkrati pa je stavbnemu odseku naročil, naj poiš- če specialista - strokovnjaka, ki bo napravil na- črt za sistematično rekonstrukcijo celotne mest- ne hiše. Očitno sta ali stavbni urad ali Hribar osebno zaprosila arhitekta Leopolda Theyerja, profesor- ja na graški državni obrtni šoli, naj napravi načr- te za preureditev mestne dvorane. Čez nekaj mesecev, natančno 19. 6. 1897 (314 - 315), je stavbni urad od Theyerja prejel tri načrte. Takoj so ga pismeno prosili, naj kopije načrtov pošlje tudi Avstrijski Alpinsko - Montanski družbi in kiparsko - štukaterskemu podjetju Fisher, Ha- selsteiner in Bock iz Gradca, da čimprej pripra- vita svoji ponudbi. Magistrat je namreč želel, da se prenova dvorane dokonča še tisto poletje. 29-junija je Theyer odgovoril (322), da je v Ljubljano poslal originalne načrte in da nima ko- pij, zato naj mu čimprej vrnejo originale (kar so tudi nemudoma storili). Hkrati je sporočil, da je že skoraj dokončal načrte pohištva. Zanimalo ga VSI'ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 i . .j , ., Slika 2 je. .ili naj pripravi še načrte detajlov pohištva v naravni velikosti. Julija sta prispeli ponudbi za izdelavo stropne konstrukcije in za kiparska in štukaterska dela. Istočasno je gradbeno podjetje Filipa Supančiča že začelo z gradbenimi deli. Hribar se je namreč 2. 8. 1897 Supančiču pisno pritožil nad lenobo in počasnostjo delavcev (334). Avgusta je občinski svet odločal o ponudbah različnih podjetij in obrtnikov glede izvedbe del. Mizarski mojster Karol Binder je dobil naro- čilo za izdelavo oken, vrat in opažev, tovarna po- hištva J J. Naglas pa naročilo za izdelavo pohiš- tva. Ključavničarski mojster Ivan Spreitzer je bil izbran za izdelavo okovja. klesarska dela sta si razdelila Feliks Toman in Alojzij Vodnik. Prvi je dobil naročilo za izdelavo balkona na glavnem pročelju, drugi pa za klesarska dela v dvorani, to je za izdelavo štirih plošč z imeni županov in marmornega umivalnika. Vsi našteti obrtniki so bili iz Ljubljane. Za druga dela so bili izbrani tuji ponudniki, in sicer že omenjena Avstrijska Alpinsko - Mon- tanska družba, podjetje Fischer, Haselsteiner in Bock, poleg tega pa še podjetje Wilhelma Brücknerja za centralno kurjavo in bratov Eben za pozlatarska dela na veliki rozeti. Vzidano stensko uro je magistrat kupil pri praškem pod- jetju Hrbek in Wejrostek. VSE ZA ZGODOVINO 44 ZGODOVINA ZA VSE ri i i 4: a a i •^ oo O a o í » 10 ,'C U 11 >'í 1* » ^•• 1« íe i? i» »? to ^P ~• 0-70 * o 70 • o 70 « - 070 *-070 * - i*oo • -070 *ofo «--opo »• -070 »»-oyó x- L_ Slika 3 Vsi izvajalci so delo opravili dobro in v primer- nih rokih. Izjema je bilo le Naglasovo podjetje, ki so mu zadržali izplačilo zadnjega dela hono- rarja, "... dokler ne odpravi manjših pomanjklji- vosti na klopeh..." (475). Ko je stavbni urad potr- dil, da so napake odpravljene, je tudi Naglas do- bil celotno izplačilo.8 Nekoliko se je zapletlo pri naročilu za izdela- vo velikega lestenca in stenskih svetilk. Očitno se je po Theyerjevem posredovanju za to naro- čilo potegovalo dunajsko podjetje Erste Pro- dukt Gesellschaft der Broncearbeiter (395). 30. aprila naslednjega leta je to podjetje županu po- slalo pismo, v katerem se pritožujejo, da niso do- bili odgovora na ponudbo in da zahtevajo po- vračilo stroškov izdelave dveh risb. Na hrbtni strani je zapisano Dufféjevo "službeno poroči- lo", iz katerega zvemo, da je podjetje Siemens in Halske9 podarilo lestenec in stenske svetilke za ljubljansko mestno dvorano. Zato stavbni urad Naglasov račun Je skupaj z delom in materialom zna- šal 3495 kron To podjetje je istega leta dobilo naročilo za izdelavo električnega dela mestne elektrarne. Morda je pri tem zanimivo, daje Siemens - Halske v ljubljansko elektrar- no vgradil agregat na enosmerni tok, čeprav so v tem času že uporabljali naprednejši dvosmerni tok, tako na primer v elektrarni v Subotici. Tadej Brate, Ljubljanski tramvaj 1901 - 1958 (Ljubljana : Državna založba Slo- venije, 1990), str. 27. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 45 Slika 4 priporoča, da naj podjetju Erste Produkt Ge- sellschaft der Broncearbeiter povrnejo stroške za risbe. Prenova dvorane je bila končana 3- maja 1898.10 Do začetka julija so bili izplačani vsi raču- ni izvajalcev. Pred tem, to je konec aprila 1898, je Leopold Theyer Hribarju poslal pismo z raču- nom za svoj honorar (379). Iz njega natančno zvemo, da je bil Theyer tudi avtor zamisli za vse arhitekturne detajle, za opremo11 in za pohištvo. Tako je zapisal, da je njegovo delo obsegalo: "... izdelavo načrtov, polirskih detajlov, načrtov v naravni velikosti, načrtov za lambrijo in pohiš- tvo skupaj z načrti v naravni velikosti zanje, vse Vilfan v Zgodovini ljubljanske mestno hiše (str. 60-62) prinaša govor, ki gaje Hribar imel na svečani otvoritvi dvorane. Theyer je tudi avtor načrta kovanih ograj na galeriji mestne dvorane (379). v skupni vrednosti 500 kron, poleg tega pa še honorar za eno pot v Ljubljano in nazaj v Gradec v višini 20 kron. Vse skupaj 520 kron." Mestni erar mu je honorar takoj izplačal. Theyerjevi načrti za preureditev dvorane se niso ohranili, vsaj v Ljubljani ne. Morda jih bo- mo našli v Gradcu. Na srečo je ohranjen origi- nalni načrt za del opreme (slika 4).12 Na listu for- mata 73 x 61,8 so prikazani pogledi in prerezi umivalnika z opažem, županovega stola, stola in mize za časnikarje in klopi s sedeži za občinske svetnike. Načrt ni signiran niti datiran. Ker se na- tančno ujema z ohranjenim originalnim pohiš- tvom, to je z opažem in umivalnikom in s stolom za župana, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za enega izvedbenih načrtov za pohištvo, o kate- rem govori Theyer v svojem pismu z dne 29- ju- 12 ZAL. Zbirka načrtov, LJU-332, 10/2-61. VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA £A VSE nija 1897 (322). Dru- gi del izvedbenih načrtov je moral pri- kazovati glavna in stranska vrata, pred- sedstveno mizo, ki se je v dvorani ohra- nila do danes, lese- no steno za pred- sedstveno mizo, mi- zo za zapisnikarja in stole podžupanov, poročevalcev in za- pisnikarjev. Slednji deli lesene oprave in pohištva se, žal, niso ohranili. Iz gradbenega progra- ma in Naglasovega računa (452) je raz- vidno, da so bili iz- delani. Slika 5 V prvem desetletju našega stoletja je prišlo do reorganizacije občin. Število mestnih odborni- kov se je zopet povečalo. Tako je leta 1910 pos- vetovalni svet na predlog Antona Rojine sklenil naročiti dodatne sedeže za magistratno dvora- no. Tvrdkam Naglas, Mathian, Doberlet, Rojina, Petrin in Primožič so poslali okrožnico (491) za predložitev ponudb. Do leta 1911 je bilo treba izdelati osem novih klopi, "...po dva sedeža v isti izvršbi kot obstoječe klopi v mestni dvorani za- radi pomnoženja sedežev za občinske svetoval- ce." Naročilo je dobil Anton Rojina (493)- Interpretacija arhivskih podatkov Pisni in grafični viri nam omogočajo nasled- nje zaključke. Ni popolnoma jasno, zakaj je ravno Leopold Theyer dobil naročilo za prenovo mestne dvora- ne. Vemo, da je delal v dveh mestih nekdanje Kranjske, v Novem mestu in v Ljubljani. Istoča- sno, to je leta 1896, je pri nas po različnih poteh dobil tri velika naročila. Verjetno s posredova- njem reda usmiljenih bratov iz Gradca je na hi- tro pripravil izvedbeni načrt za novo bolnišnico v Kandiji pri Novem mestu.13 Zaradi popotresne obnove Ljubljane je pripravil načrte za veliko '•* Tone Gošnik. Prvih sto let novomeške bolnišnice: 1894 - 1994 (Novo mesto: Dolenjska založba, 1995), str. 54. poslovno - stanovanjsko stavbo graškega trgov- ca Filipa Schreverja ob Špitalski ulici in njej nas- proti stoječo stavbo mestne imovine (Kresijo).1' Nekoliko kasneje, to je leta 1898, je sodeloval na natečaju za izgradnjo mestnega doma na Kreko- vem trgu,H vendar ni dobil naročila za izvedbo. Pri ljubljanski mestni dvorani je bil Duffe avtor osnovne arhitekturne zamisli, kot je prikazana na slikah 2 in 3. Njemu lahko pripišemo tudi zamisel galerije in tlorisno razporeditev sedežev. Theyer je bil avtor vsega preostalega, to je iz- vedbenih načrtov prenove, vključno s členitvijo ostenja, z arhitekturnimi in okrasnimi detajli, opravo in opremo. Vendar obstaja možnost, da so načrte za glavna vrata v dvorano napravili na ljubljanski državni strokovni šoli za lesno indu- strijo. Za to možnost govori že omenjeni sklep, zapisan v 13. točki gradbenega programa, in pa dejstvo, da je bil med občinskimi odborniki tudi Ivan Šubic, direktor ljubljanske strokovne šole za lesno industrijo. 14 Filipov dvor je bil dograjen med letoma 1896 in 1897, stavba meščanske imovine pa med letoma 1897 in 1898. Denkschrift über die Tätigkeit der Krainischen Baugesellschaft wahrend des ersten Viertel-Jahrhun- dertes ihres Bestandes: 1873 - 1898 (Ljubljana: Krai- nischc Ballgesellschaft, 1898), str. 63 in 64. 15 Translokal; 9 Städte Im Netz 1848 - 1918; Ausstellunska- talog des Grazer Stadtmuseums (Gradec: Leykam, 1996), str.621. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 47 Še najbližje resnici je verjetno podatek, ki ga je zapisal Peter Radies v uvodu v adresar Ljubljane iz leta 1900. Med znamenitostmi deželne pre- stolnice je opisal tudi magistrat in prenovljeno mestno dvorano.16 Pri tem je omenil Dufféja in Theyerja kot avtorja načrtov, podjetje Naglas kot izdelovalca pohištva, domačega mojstra Karola Binderja kot izdelovalca opažev in stavbnega pohištva, vključno z velikimi vrati, in Državno strokovno šolo za lesno industrijo iz Ljubljane kot izdelovalca intarziranega dela velikih vrat. Glede stranskih vrat, ki iz dvorane vodijo v ta- ko imenovano Galletovo hišo, menim, da so tu- di bila izdelana po Theyerjevih načrtih v istem času, kot vsa ostala oprema. Vilfan sicer navaja, da je bil pri prenovi magistrata v letih 1930 - 1931 na novo napravljen "... tudi prehod iz mest- ne posvetovalnice v sosednjo sobo desne hi- še".17 Vendar menim, da so do takrat slepa vrata tudi dejansko odprli s prebojem zidu in uredili stopnišče v sosednji prostor. Theyer se je pri svojem delu skoraj v vseh po- drobnostih držal gradbenega programa, kot ga je pripravil stavbni odsek oziroma njegov načel- nik Hrasky. Odpadla je na primer takšna malen- kost, kot so dvojna vhodna vrata. Zaradi "kon- struktivnih zaprek" vrat tudi ni bilo mogoče pre- staviti za dve stopnici više. Tako tudi tla dvorane niso bila amfiteatralno dvignjena. Zdi se, da so originalne klopi stale na stopničastem podiju, ki ni segal vse do vhodnih vrat. O tem govori ohra- njena obdelava talne površine. Hrastov parket v ribjem vzorcu je položen le v tisti tretjini dvora- ne, kjer je predsedstvo. Preostali del ima ladijski pod, sestavljen v različnih smereh, kar nakazuje, da so pri različnih adaptacijah odstranjevali dele podija ali prvotnega poda in ga nadomeščali z novimi zasilnimi talnimi površinami. Arhitekt je tudi spremenil likovni del izvedbe in še to verjetno na Hribarjevo pobudo. Štiri marmorne plošče z imeni ljubljanskih županov so namesto na stranski steni postavili na steno ob glavnem vhodu. Namesto načrtov mesta in okolice sta bili na stranski steni nameščeni oljni sliki. Na severni steni še vedno visi slika Ivane Kobilce Južnoslovanske dežele se klanjajo Ljub- ljani, dar škofa Josipa Juraja Strossmayerja. Njej nasproti je včasih visela slika Josipa Germa Obisk cesarja Franca Jožefa I v Ljubljani 1895,18 dar slovenskega veletrgovca Josipa Gorupa z Reke.19 Danes je na njenem mestu Vavpotičeva veduta Ljubljane, Germova slika pa je v Narodni galeriji. Na steni za predsedstvom je v štuku iz- delan ljubljanski grb. Zakaj niso na strop name- stili grbov slovenskih mest, lahko samo ugiba- mo. Verjetno je Hribar presodil, da politični po- men Ljubljane kot prestolnice vseh Slovencev že dovolj dobro predstavlja Kobilčina slika. Kasneje je bila mestna dvorana vsaj še enkrat temeljito predelana, in to tako, da so originalne klopi za odbornike nadomestili s sedanjimi se- deži.20 Čas te prenove je treba postaviti v leto 1954. Neznani avtor poročila o obnovitvenih delih na ljubljanskem magistratu v letih 1954 - 1958, ob- javljenem v Vilfanovi Zgodovini ljubljanske mestne hiše,21 čisto na kratko omenja, češ da je ekonomat Mestnega ljudskega odbora tega leta "... obnovil veliko dvorano z napravo ventilacije, osvežitvijo slikarij in zamenjavo starih klopi z manjšimi...". Kdo je bil avtor te adaptacije, ni znano. Fran Šijanec je v svojem pregledu sodob- ne arhitekture omenil, da je bil Josip Černivec "... projektant raznih adaptacijskih del ... v no- tranjščini rotovškega kompleksa".22 Zato lahko sklepamo, da je oprema nastala po Černivčevi zamisli. Sedeže, namenjene predsedstvu, so za- radi višine originalne predsedstvene mize zasil- no povišali z nerodnimi podstavki. To navaja na pomisel, da so bili sedeži ali serijsko izdelani ali pa narejeni za drug prostor. 16 Fischer's allgemeiner Wohnungs-Anzeiger...Behörden, Handels u. Gewerbe- Adressbuch für die Landeshaupt- stadt Laibach: IL Jahrsgang (LJubljana: Verlag von Otto Fischer, 1900), str. III. 17 Vilfan, op. cit., str. 66. 18 Ibid, str. IV in Jožef Matijevič, Josip Germ; retrospektiv- na razstava (Novo mesto: Dolenjski muzej, 1985), str. 70 - 71. 19 Morda Je kot protiuslugo Hribar izposloval, daje občin- ski svet po Gorupupoimenoval ulico v Gradiškem pred- mestju. Vlado Valencia: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1989), str. 118. 20 Prejšnjih 28 + 8 dvojnih klopi so nadomestili s srednjo vrsto spo štirimi sedeži in dvema stranskima vrstama s po tremi sedeži. Tako Je v dvorani vsega skupaj 74 sede- žev, te ne štejemo sedežev v predsedstvu in zadnjih, po- možnih sedežev. Odstranili so tudi originalne mize in stole za časnikarje in jih nadomestili z enakimi sedeži, kot so v avditoriju. 21 Vilfan, op. cit., str. 109. 22 Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost (Maribor : Založba Obzorja, 1961), str. 432. VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE V času te adaptacije so uredili tudi poročno dvorano. Takrat so Theyerjev županov stol pre- nesli v ta prostor, kjer je ostal do danes. Ovrednotenje Magistrat je simbol mesta in hkrati sedež nje- gove samouprave. Zgodovina vsakega mesta je tesno povezana z življenjsko zgodbo njegove mestne hiše, kar še posebej velja za Ljubljano. Povrhu vsega je ljubljanski magistrat najpo- membnejši člen Stare Ljubljane (poleg Gradu, Stolnice in Robbovega vodnjaka). Glavna stavba ljubljanskega magistrata je sama zase in kot delo baročnih stavbenikov Carla Martinuzzija in na- šega Gregorja Mačka (1717 - 1719) tako po- membna, da je razglašena za kulturni spomenik. Pojem kulturnega spomenika seveda ne obse- ga le zunanjščine stavbe ali drugega objekta, temveč njeno celoto. Torej zajema tudi notra- njost, opremo in premičnine, ki so njen nepo- grešljivi sestavni del.23 Prenova dvorane v letih 1897/98 je bistveno prispevala k spomeniški vrednosti celote. Res, da je bila izvedena v historičnem slogu poznega devetnajstega stoletja in ne da slutiti, da so v tem času v dunajski arhitekturi že zapihale prve sapi- ce modernega secesijskega sloga. Izbor arhitekta in arhitekturnega sloga ni bil naključen. V okusu previdno konservativni Hri- bar je imel v Ivanu Hraskem in Janu Dufféju iz- kušena svetovalca. Njihovo odločitev natančno določa druga točka gradbenega programa, ki govori o skladju med, po njihovem mnenju, poznorenesančno zunanjščino in na novo ure- jeno dvorano. Theyer je bil znan in priznan arhitekt neorene- sanse. Kot "renesanista" ga je označil tudi Pleč- nik,2'1 ki je bil, kot je znano, Theyerjev učenec. Theyerjev sloves poznavalca neorenesanse izvi- ra tudi iz po njegovih načrtih zgrajene zavaro- 23 24 Tako imenovana Granadska konvencija, katere po- godbenica je tudi Slovenija, v prvem členu določa, da so spomeniki vsi objekti izrazitega zgodovinskega, ar- heološkega, umetniškega, znanstvenega, družbenega ali tehniškega pomena, vključno z napeljavami in de- korativnimi elementi, ki so sestavine teli objektov. Kon- vencija o varstvu stavbne dediščine Evrope (Url SFRJ, 91/36). Damjan Prelovšek, Josef Plečnik: 1872 - 1957 (Dunaj: Residenz Verlag, 1992), str. 8. valnice na Herrengasse v Gradcu (1893 - 1895).25 Če je njena dekoracija klasicistično umirjena, pa je ljubljanska magistratna dvorana v arhitekturni členitvi sicer tektonska, v štukater- skih detajlih pa neobaročna. Ker je bila slavnostna dvorana nekdanje dežel- nozborske palače, sedanje Univerze na Kongre- snem trgu v Ljubljani, bistveno osiromašena, je dvorana ljubljanskega magistrata (slika 5) še edi- na kolikor toliko neokrnjena notranjščina poz- nega devetnajstega stoletja pri nas. Zato jo uvrš- čamo med spomenike velikega pomena. Zusammenfassung Man renoviert die Stadthalle, nicht wahr? Leopold Theyer und der Laibacher Magistrat In den neunziger Jahren des vorigen Jahr- hunderts erhielt Leopold Theyer, Professor an der Grazer staatlichen Gewerbeschule, im damaligen Krain mehrere Aufträge. Darunter war eine der wichtigsten Aufträge derjenige der Stadt Laibach für die Renovierung des großen Saales im Magistrat. Die Anregung zur Renovierung der Stadthalle kam von Bürgermeister Ivan Hribar. Hribar hat sich auch um weitere Bauvorhaben verdient gemacht, die in der Zeit nach dem großen Erdbeben im Jahre 1895 zur Entwicklung Laibachs zu einer modernen Landeshauptstadt beitrugen. Der Überblick über das architektonische Material ermöglichte es, den Anteil Leopold Theyers als des Autors der architektonischen Gesamtheit, der Einrichtung und der Deko- ration, vom Anteil Jan Duffés, des städtischen Ingenieurs als des Autors des gedanklichen Grundrisses der Umgestaltung, abzugrenzen. Duffés Aufgabe bestand darin, die programma- tischen Konzeptentwürfe Bürgermeister Hri- bars und der Stadträte in der Sprache der Architektur vorzustellen. 25 V dunajski reviji Der Architekt, (1896, letnik II), str. U, sta avtorja projekta, Leopold Theyer in Friedrich Sig- mund! (kasneje avtor projekta za ljubljansko Urbanče- vo blagovnico in za veleblagovnico Kastner & older v Gradcu) svojo izbiro sloga označila kot "prilagoditev v dekoraciji in slogu bližnjim stavbam iz 16. stoletja". VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 Das Programm der Renovierung des Saales war so strukturiert, daß es die Bedeutung Lai- bachs als Hauptstadt aller Slovenen unterstrich. Deshalb wurde auch beschlossen, daß der architektonische Stil der Inneneinrichtung mit dem Äußeren des Magistrats harmonieren müsse, den der bedeutendste slovenische Barockarchitekt, Gregor Maček, gestaltet hatte. Deshalb überrascht die Entscheidung der Stadtbehörden nicht, daß sie als Architekten für die Renovierung Theyer auswählten, der in dieser Zeit für sein Können in klassischen Architekturstilen bekannt war. Idee folgte auch die malerische Ausgestaltung des Saales. Dabei sind zwei großformatige Bilder am wichtigsten, die die beiden Längs- seiten des Saales zieren. Das erste ist das Werk der Malerin Ivana Kobilca und zeigt die Allegorie, daß die Südslavischen Länder sich vor Laibach verneigen. Das andere Bild stammt von dem Maler Josip Germ und stellt den Besuch des Kaisers Franz Joseph in Laibach nach dem großen Erdbeben 1895 dar. Diese Leinwand wurde nach dem Regimewechsel aus dem Saal entfernt und befindet sich jetzt in der Laibacher Nationalgalerie. Die Renovierung des Saales dauerte vom Frühjahr 1897 bis Anfang Mai 1898. Wie es in dieser Zeit Brauch war, waren an der Aus- führung die fähigsten heimischen Meister und Unternehmen beteiligt. So errichtete die Grazer Filiale der Österreichische Alpine - Montane Gesellschaft ein neues Stockwerk für den Saal und eine Galerie in einer damals fortschritt- lichen Stahlkonstruktion, die Wiener Firma Fisher, Haselsteiner und Bock führte die Stukkateurarbeiten aus, Siemens und Halske (Wien) schenkte einen großen Kronleuchter und Wandlichter. Nach Theyers Plänen fertigten die heimischen Firmen Karl Binder und Naglas die Holz- einrichtung und die Möbel für den Saal. Von der Einheit hat sich bis heute nur die Einbaumöbel und die Verkleidungen erhalten, der Präsi- diumstisch sowie der Sessel des Bürgermeisters. Die Abgeordnetenbänke wurden in einer der Renovierungen des Magistrats, wahrscheinlich in den fünfziger Jahren, entfernt und durch die jetzigen Sitze ersetzt. Da im Laibacher Stadt- archiv zum Glück gerade der Teil von Theyers Plänen erhalten ist, der die Bänke und Sitze darstellt, könnte man diesen Teil der Ein- richtung rekonstruieren. Da der Festsaal des ehemaligen Landtags- palastes, derjetzigen Universität auf dem Kon- gresni trg in Laibach stark verarmt ist, ist der Saal des Laibacher Magistrats das einzige, noch einigermaßen unversehrte Interieur aus dem späten neunzehnten Jahrhundert in Slovenien. Deshalb stellen wir ihn in die Reihe der bedeutenden Denkmäler. VSE ZA ZGODOVINO