JEJA JAMAR-LEGATVA 
KRVAVA RIHTA 
I 
25. maja 1713 
Spet sem v Loki. Po dolgih letih sem se vrnila iz Ljubljane v rojstno hišo 
na Placu na vrhu klanca. 
Z razbijenim in strenim srcem bom zapisala, kaj sem nekdaj doživela v 
rojstnem mestu. O vsemogoči bog, posodi meni srečo in zdravje, daj žegen, da 
bodo zapisane besede meni v trošt. drugim v spomin. 
Stara ženska sem in sita sem samotnega lebna. Ko pa sem leta 1664 odha 
jala iz Loke, mi je bilo komaj šestnajst let. 
Po smrti mojega ljubega in dobrega moža, zakonskega družeta, doktorja 
Volka Markoviča, ljubljanskega odvetnika in deželnega tajnika, se mi je Ljub 
ljana zazdela tuja in hladna, čutila sem se tako zapuščeno in revno, da se ni 
sem mogla ustavljati želji, da spet zaživim v domu, kjer sem preživela mladost. 
Resnično, dokler je mož živel, nisem mislila, kakav božji dar je moža imeti, 
kateri ženo hrani in brani. Kadar pa je umrl, sem stoprav pomislila, kakov šac 
sem izgubila. Vsa naša leta so kakor dim ali senca, katera naglo pogine. Člo 
vek je kakor trava, katera usahne, in kakor rosa na polju uvene. 
Iz Ljubljane sem se vrnila v hišo, ki je bila stoletja last spoštovane dru 
žine Kunstl, iz katere je bil moj oče. 
Pred več kot sto leti so zaradi luteranstva izgnali zadnjo Kunstlovko v 
Nemčijo in tam je ostala s svojim možem Janžem Križajem. 
Ko sta prišla poslanca loških purgarjev — mestni pisar Jurij Novak in 
kovač Andrej Haberl v Freising z zahtevo loških purgarjev, naj freisinški go 
spod prekliče reverz, sta obiskala odvetnika Janža Križaja in njegovo ženo Ag-
nezo v Tiibingenu. Jurij Novak se je tedaj zagledal v komaj štirinajstletno Kri-
žajevo hčer Barbaro. Čez tri letajo je pripeljal v Loko in v srečnem zakonu mu 
je povila tri otroke. 
Ko so po tridesetih letih pravdanja loški purgarji le dosegli, da so zamen 
jali reverz s transakcijo in da so mestni sodnik in svetovalstvo smeli izdajati 
kupna pisma in prodajati zasegle hiše luteranov, je Nežka, hči nesrečnega lu-
terana Kunstla iz Loke in častita žena spoštovanega odvetnika Janža Križaja iz 
Ttibingena, prodala sedem zlatih verižic, prstan s sedmimi češkimi diamanti ter 
ogrlico s sedemindvajsetimi rubini in kupila za svojega vnuka Jurija, sina pi 
sarja Jurija Novaka, nekdanjo Kunstlovo hišo na Placu. 
Moj gospod oča, trgovec Jurij Novak, so se oženili 1640 leta z mojo mater 
jo Marijo Katarino Waffler. Iz zakona sva se v tej hiši rodila dva otroka. Moj 
brat Janez Baptist je umrl komaj leto dni star za božjastjo ali epilepsijo, mene. 
249 
Viktoro Marijo, pa sta oče in mati razvajala, kot da bi vedela, da bom zadnja 
iz njunega rodu. 
Leta 1649 je pridrl v naše kraje spet neljub gost, kuga je spet regirala v 
naših krajih. Čeprav so se po vseh cerkvah, v Crngrobu in na Suhi, pri Sv. 
Jakobu, v Špitalu in na Fari podložni in žlahtniki andohtljivo priporočali sv. 
Roku, ki ima posebno moč in gnado čez to strašno bolezen, je kuga samo v Loki 
spravila v grob nad osemdeset purgarjev, med njimi tudi mojo gospo mater. 
Oča nikoli niso preboleli materine smrti. Preveč so skrbeli zame, izpolnje 
vali so mi nespametne otroške želje, vodili so me s seboj v najbolj ugledne 
hiše. mi kupovali igrače in zidane gvante. Nobenega dela nisem imela. Dekla 
Micka je opravljala vsa dela v kuhinji in v hiši. Tudi v štacuni mi ni bilo treba 
pomagati, saj so oča trgovali z rudami in železom in so prihajali le tovorniki z 
Rudnega, Železnikov in celo iz Krope k očetu v štacuno. 
Branja, pisanja, računanja, pa še ročnih del in šivanja so me učile pre-
častite gospe klarise v njihovem kloštru. Otroška leta sem preživljala brez 
skrbno, tako kot vsa placarska dekleta, ki so imela bogate in spoštovane 
starše. 
Leta 1660 pa je 7. oktobra na dan svetega Janeza izbruhnil strašen požar 
na Placu. Zagorelo je v zadnji kamri mestnega peka. ki ima svojo hišo zraven 
Rotovža. Pogorelo je petintrideset najlepših hiš na Placu. kapela sv. Trojice in 
samostan sv. Klare. Tudi zgornji del naše hiše. ki je bil daščen, je vzplamtel kot 
bakla. 
Spala sem v kamri v zadnjem delu hiše zraven Mickine čumnate. Začutila 
sem, da me nekdo trese za ramena. Zaspano sem odprla oči in zagledala očeta 
v čudni rdeči svetlobi, za njim je stala Micka. Zmeraj sem videla Micko z ru 
to na glavi, ki jo je zavezovala pod vratom, in v nabrani črni kikli. Tokrat pa 
je imela na sebi dolgo zmečkano srajco. Osivela drobna kita ji je bingljala po 
hrbtu. 
Okna moje kamre so bila rdeča od ognja, ki je zajel ves Plač in odseval 
čez Lontrk in še naprej proti Suhi in Trati. Od Sv. Jakoba, ki je naš sosed, je 
udarjalo plat zvona. Ogrnila sem debelo ruto in vsi trije z očetom in Micko smo 
se spustili po štengah v vežo. Na Placu je bilo svetlo in polno ljudi. Vsi so 
hiteli proti Gradu. Stali smo ob zaprtih grajskih vratih. Spodaj pod nami pa je 
Loka žarela v prečudoviti svetlobi. Iz lesenih streh so se vili visoki rdečkasti 
plameni, kajti vsi zgornji deli naših hiš so bili leseni in polni otave. Gost črn 
dim se je dvigal iz mesta proti nebu. Zagledala sem strgan oblak in skozi kr-
vavordeči firmament so sijale zvezde in zlat polmesec. Veter je gonil oblake po 
nebu. Hiše so žarele in spreminjale mirno mesto v krvav in vekajoč pekel. Do 
gradu se je dvigalo kričanje in stokanje. Drobne črne postave pa so se rinile 
okrog šterne na Placu. Oče nama je naročil, naj z Micko ostaneva pri gospeh na 
Gradu, sam pa je odhitel v mesto. 
Končno je grajski valpet le odprl železna vrata in ženske smo se vsule na 
grajsko dvorišče. Gospa Fruebergerjeva, žena bogatega zlatarja in mestnega 
sodnika, se je vrgla na kolena, dvignila sklenjene roke proti nebu in glasno 
zahlipala: 
Oča naš nebeški! 
Ženske so pritegnile: 
Pomagaj nam! 
Gospa je nadaljevala: 
250 
Mati vsega dobrega! Prosi ljubega sinu za nas! Sveta Marija, ti devica, 
lepota apostolov, roža angelov, hrepenenje patriarhov, čistot devic. 
Glasno smo odgovarjale: 
Prosi za nas uboge grešnike, obvaruj nas pred ognjem in vsem hudim, se 
danjim in prihodnjim. 
Komaj je gospa utihnila, se je oglasila naša Micka, ki je znala polno starih 
molitev: 
Dim gre iz tvojega noaa in požrešen ogenj iz tvojih ust, da se od neba bli 
ska. Šotor okoli tebe je teman, megla je pod tvojimi nogami. Obvaruj naše 
telo in leben. vse naše hiše in pohištvo, da se ne vname od hudega ognja, oba-
ruj pred vsem končanjem. V glih viži tudi obaruj sad na polju pred vsako ško 
do. Daj, da bodo tvoji ljubi angeli noč in dan naši varihi in vahtarji, da nas 
pred ognjem, hudičem in vsem zlegom obarujejo. 
Gospe pa so pozabile na nesrečo, ki je prišla nad naše mesto, in kmalu sem 
slišala samo Mickin piskajoči glas, ki je skušal prevpiti govorjenje mestnih go 
spa. Posebno hčeri grajskega protipisarja gospoda plemenitega Korbinijana 
Furnpfeila Marija Ana Jožefa in mlajša Marija Katariaa Cecilija sta kar na 
prej klepetali, da je njuna gospa mati v Ljubljani, pa sta zato sami z deklami 
pribežali na Grad. Rada bi ju vprašala, kje je njun brat Vid Ferdinand, studio-
sus v Benetkah, ki mi je bil čez vse všeč. pa si nisem upala. 
Ogenj je pojenjaval. Spomnila sem se na očeta. Pustila sem Micko med žen-
stvom in se spustila po klancu proti Placu. Od zgoraj je mesto žarelo v tisoč 
rdečih in zlatih farbah. spodaj pa je bil Plač podoben ugaslemu ognjišču, če 
prav je ogenj še zmeraj udarjal skozi okna in zidovje in iskal nove hrane. 
Hitela sem mimo Schwarzove hiše čez Plač in zagledala očrnele zidove naše lepe 
ponosne hiše. Ves zgornji del se je sesul v žerjavico in pepel. Oda je stal ob po 
gorišču, obleka je bila zoglenela, v obraz je bil čisto bel, lase pa je imel osmoje-
ne. Z roko si je brisal oči, ki so bile od dima čisto rdeče in zatekle. Na drugi stra 
ni Plača so se dvigali plameni iz kapele Sv. Trojice. Micka, ki je pridrvela za 
mano z Gradu, pa je pravila da je ogenj zajel tudi samostan častitih klarisinj. 
Do jutra smo Placarji stali ob pogoriščih in prenašali špampete, mize, 
skrinje in drugo opravo v spodnje prostore. Mimo nas so nosili opečene v Spi-
tal na Lontrku. Iz štacune, ki ni bila poškodovana, je oča prinesel železno 
skrinjico, v kateri je hranil cekine. Z Micko pa sva nalagali v veliko leseno 
skrinjo žaklje z moko in cukrom, steklenice z oljem, čebriček masti in odeje, 
ki jih je Micka pobrala s špampetov. 
Povzpela sem se na prvi štuk, ki je bil brez strehe čudno prazen in žalo 
sten. 
Ni se še zdanilo, ko so pridrveli ljudje iz okoliških vasi v mesto. Pri nas 
so se oglasili daljni očetovi žlahtniki iz Pungerta, stari Bernard Kunstl in nje 
gov sosed Gregor Štrekelj. 
Oča se je odločil, da se zatečemo v staro Kunstlovo hišo v Pungertu. 
II 
Žalostna je bila pot skozi Puštal in Hosto v Pungert. Strica sta naložila na 
lojtrski voz našo skrinjo, naju z Micko pa je oča peljal v našem z modrim 
suknom preoblečenim vozičkom z dvema posrebrenima laternama, pred kate 
rega so zapregli Zofkeževega šimelna, proti novemu domu. 
251 
Vso zimo smo preživeli na Kunstlovi kmetiji, ki je zadnja v vasi, prav pod 
hosto, skozi katero se vzdiguje strma pot na Osovnik. Zame so bili to radostni 
časi, čeprav nas je zadelo takšno gorje. Spoprijateljila sem se s Kunstlovimi 
vnuki in vaškimi fantini. Mojih let sta bila trinajstletna Kunstlova Barbara 
in petnajstletni Strekljev Gregor. Kaj vse smo počeli. Na potoku, ki teče pod 
vasjo, smo postavljali lesene mlinčke, s slamico smo bezali murnčke iz lukenj 
na travnikih, iz rigelčkov smo pletli vence in se podili po senožetih. Oča so 
jahali vsako jutro v mesto in se vrteli okoli zidarjev, ki so gradili zgornji del 
naše hiše. 
Nekoč pa smo se z Gregorjem in Barbaro povzpeli k Bernikom, ki imajo 
kmetijo Osoje pod Osovnikom in so najbližji Kunstlovi sosedje. Bila je že po 
zna jesen in drevje je žarelo v rjavkasto rdečih barvah. Zadihani in zadovoljni 
smo vstopili v osojniško domačijo. Hiša se je trla od samih otrok. Sedeli so ob 
široki peči, ki je kar žarela od toplote, kajti osojniška mati so pravkar vzeli iz 
peči velike hlebce lepo zapečenega kruha. Dekleta so zbirala orehe, dva fanta 
pa sta popravljala lopate in vile. Ko so nas zagledali, so prenehali z delom in oči 
so se jim zasvetile. 
»Ste le prišli!« je planila Jera in že prinesla veliko skledo hruševe vode. 
Iz veže je stopila mati. Gregor je povedal, da sem Kunstlova žlahtnica. Nova 
kova s Plača. 
»Zate bom spekla cvrtje iz jajc, ker si s Plača.« se je obrnila k meni. Zar 
dela sem, Gregor pa je povedal, da sem Kunstlova in da jem tako kot Kunst 
lovi otroci močnik z leseno žlico in iz skupne sklede. Meni se je zdelo dobro, da 
me šteje med svoje in da me je rešil zaničevanja in zmrdovanja. 
Oča Osojar je v kevdru kuhal v veliki kadi češnje za žganje in ni mogel 
pustiti dragocene tekočine. Zato smo vsi trije šli po temnih štengah v kevder. 
Ves zaraščen v obraz, v velikem plavem firtahu je stal ob veliki glažovnati 
posodi, v katero je po cevi kapljalo žganje. Še pogledal nas ni in komaj pokimal 
je na naše pozdrave. Gregor, ki je že večkrat z očetom kuhal žganje, pa je hi 
tro našel prave besede in temnega moža spravil h govorjenju. Menila sta se o 
letini, pa o kuhanju žganja, pa o živini, pa o čimžih. Osojski gospodar ni maral 
našega mesta, jezil se je na novega glavarja gospoda plemenitega Lampfriz-
haimba, ki mu je nespoštljivo pravil stari razbojnik, volk, tat in celo ubijalec. 
Togotil se je zaradi jajc, lanu in zaradi vola, ki ga je moral oddati na Grad ob 
smrti starega očeta. Takrat sem le nerada poslušala ostre besede in takšno go 
vorjenje se mi je videlo nadvse nespoštljivo in pregrešno, saj nisem slutila, 
da bom kmalu spoznala, kakšen razbojnik se skriva v prelepem belem loškem 
gradu, ki sem ga takrat s takim ponosom gledala z vrha Osovnika. 
Grehče se je pa možato pridružil hudemu govorjenju. 
»Mislite, da je pri nas drugače! Grajski so nam poslali soldate, ki niso 
popili samo mošt, temveč tudi sadjevec, pa zadavili tri kure, pa nič nam niso 
dali za jerpergo ...« 
Tako so minevali lepi dnevi, ki smo jih preživljali v Pungertu pri naši 
žlahti. 
Spomladi 1661 smo se vrnili v mesto v dvonadstropno zidano hišo na vrhu 
klanca. Zidarji so pohištvo v redu ravnali in oča so kamre napolnili z dragim 
in lepim blagom. 
252 
III 
1. junija 1713 
Čeprav sem še v črnini, saj je minilo komaj dva meseca od smrti mojega 
ljubega in spoštovanega moža, me loški purgarji kar zasipajo z vabili. Kako 
dobro vem, da niti eno vabilo ne velja revni Viktori Novakovi, hudičevi kon-
kubini, kakor so me purgarji pred petdesetimi leti zmerjali, temveč spoštovani 
vdovi ljubljanskega odvetnika, deželnega tajnika, polkovnega svetovalca in 
sodnega zastopnika loškega gospostva doktorja Volka Markoviča. 
Dobrotljivi bog, sveti oča, me je iz gnade v sveti zakon poklical! Moža sem 
se bala, častila sem ga in ljubila in si nisem obenega drugega želela. 
Moj mož ni le dosegel v učenosti častne naslove, temveč je čez vse spošto 
val učenost in znanost. Komaj šestnajst let mu je bilo, ko je postal baccalctureus 
philosophiae, na Dunaju je študiral philosophiam moralem skupaj z mojim 
stricem, materinim bratrancem Janezom Kunstlom. Bil je sloveč advokat in 
sedel je med oblastniki te dežele. 
Sekretarjeve, kot smo doma klicali Markovičeve, sem poznala od otroških 
let, čeprav sta gospod doktor Markovič in njegova prva žena Lorencija živela 
v Ljubljani. Gospod sekretar se je vsako sredo vozil iz Ljubljane s kočijo na 
loški Grad. Po opravljenih poslih se je ustavljal pri mojem očetu, ki ga je poz 
nal še z Dunaja, kjer se je oča učil trgovskih ved. Rada sem ju poslušala, ko 
sta sedela v naši jedilnici, pila rebulico in se pomenkovala o davnih časih in o 
študentovskih šalah na Dunaju. 
Tudi gospa sekretarjeva se je včasih pripeljala z možem, pa sem se bala 
njenih obiskov. Bila je nad vse dobra gospodinja, zdela se mi je čez vse lepa in 
elegantna, pa se mi je videlo, da gleda postrani naš dom, ki je bil preprost in 
skromen, saj ni bilo matere, da bi dajala domu toplino. Čeprav je Micka sku 
hala telečji jezik z majonezo in spekla grisovo torto in jo prelila z mrzlim mle 
kom, kar se je nam vsem zdelo čez vse imenitno, sem vedela, da v Ljubljani 
jedo boljše in dražje špiže. 
Gospod sekretar se je rad pošalil z menoj in večkrat nagovoril očeta, da 
mi je dovolil, da sem šla na Lubnik ali na Križno goro z mestnimi deklinami 
in fantini. Nekoč sem mu zaupala, da mi je všeč Fiirnpfeilov Vid, pa mi je 
resno dejal: 
»Vika. Fiirnpfeilovi niso zate! Saj še njihovega imena plemeniti Pfeil-
haimb ne znaš napisati, pa še izgovoriti ne. Ne misli, da bodo vzeli placarsko tr 
govčevo hčer v svojo bogatijo! Zapomni si: bogatinom je njih blago kakor 
trdno mesto in kakor visok zid zgrade okoli njega.!« Tudi loške babe so pra 
vile, da je Fiirnpfeilova gospa tako domišljava, da je še svojim hčeram dala 
po tri imena pri krstu, sinu pa dva. Za rajnkega gospoda Korbinijana Fiirn-
pfeila pa so pravili, da je moral pustiti protipisarsko čast, ker si je za cekine 
presvetlega škofa in za krajcarje ubogih podložnih kupil največjo hišo v Loki, 
Siegesdorferjevo velikansko poslopje ob kamnitem mostu. 
Pa nisem poslušala gospoda sekretarja niti placarskih opravljivk. ampak 
vse noči in dneve mislila na lepega Vida Ferdinanda, ki je poleti preživljal po 
čitnice pri svoji materi v Loki, pozimi pa se je učil v Benetkah v šoli učenega 
gospoda Inocencija Perinija trgovske korespondence, računstva in knjigovod 
stva. 
253 
Ime Vid Ferdinand se mi je tedaj videlo kot žlahtno kadilo iz apoteke, 
bilo mi je sladko kot med v ustih in imelo je okus po žlahtnem vinu! 
Zidarji so do konca sezidali drugi štuk na naši hiši in vzidali vanj velika 
okna, ki so spredaj ponosno gledala na Plač, zadaj pa na Sorsko polje, na Su 
ho, Smlednik. Kamniške planine ter Šmarno goro, ki je zakrivala pogled na 
naše glavno mesto Ljubljano. 
Izbe v drugem štuku pa so bile prazne in puste, dokler se ni vselil vanje s 
svojo kanclijo gospod protipisar Jeremija Grundler, Vidov stric, ki je raje ura-
doval v mestu kot na Gradu. Gospostvo je najelo vse prostore v drugem štuku 
in v njih namestilo protipisarjevo kanclijo. V njih sta ob ponedeljkih, sredah 
in petkih sprejemala purgarje in podložne gospod protipisar in njegov pisar 
Maks Pogačnik. Maksi je bil krčraar in podložni so vedeli, da v pravdah in 
prošnjah uspe le tisti, ki v Makslovi pivnici čim več zapije. Podložni Maksa ni 
so marali, ker je z grajskimi hlapci lovil podložne fantine za vojake. Ponoči 
jih je z biriči zvezane kot živino gonil na Grad. Podložni so ga med seboj kli 
cali štacunar z ljudmi in trdili, da je hudoben, samovoljen in podkupljiv. Tudi 
gospoda protipisarja podložni niso spoštovali. 
Čeprav sem vse to vedela, se mi je vseeno zdelo dobro, da ima Vidov stric 
prav v naši hiši svojo kanclijo. 
IV 
21. junija 1713 
Včeraj, v sredo, sta prišla iz Pungerta sestrična Barbara in njen mož Gre 
gor Štrekelj. Barbara je moja najljubša žlahtnica, edina, ki sem ves čas. vseh 
petdeset let, kar me ni bilo v Loki, imela zveze z njo. Omožila se je s sosedo 
vim Grehčetom, ki nama je bil tisto zimoj ki sem jo kot otrok preživela v 
Pungertu, dober tovariš. Takrat smo bili otroci, danes pa smo stari. Gregor ne 
da domačije zetu in zato še zmeraj z Barbo gospodarita na Štrekljevini. Oba 
hkrati sta pripovedovala, da so polje v Pungertu prizadeli toča, rja, snet in 
hudo vreme in da so pustošili pridelke kebri in gosenice. Barbara je zdelana 
od vsega hudega. Gregor pa se pritožuje čez grajske. 2e maja so mu poslali 
petdeset konjenikov, ki so zasedli s konji njegove stale, soldati pa so poležavali 
po skednju, vlačili so se po hiši in praznili kevdre in shrambe. Gregor je šel na 
Grad k protipisarju Ivanu Jakobu Kosu in zahteval, naj mu gospostvo povrne 
škodo. Barbara pa je ostala pri meni. 
Čeprav se oseminštirideset let nisva videli, sva čutili, da sva svoji. »Vika. 
čeprav si gospa, jaz pa stara utrujena kmečka baba, čutim, da si še zmeraj 
naša kost in naše meso.« Prijela sem Barbaro za roko in jo poljubila na lice. 
Začudeno me je pogledala. Pozabila sem, da se kmečki ljudje ne kušujejo med 
seboj in sploh ne kažejo, kaj čutijo. 
»Barbara, nisem pozabila, kako je bilo, ko so naju pred pol stoletja loški 
imenitniki z Johano izgnali iz mesta in si naju čakala pred Vodnimi vrati in 
naju kar sama odpeljala na vašem zapravljivčku v Pungert.« 
»Kakšne pa ste bile, uboge reve, pretepene in preplašene, pa še tako mla 
de. Kdo bi se vaju ne usmilil,« je mirno odgovorila Barbara. »Vsi smo vekali, 
ko naju je gospod doktor Markovič ponoči odpeljal s svojo kočijo mimo Sore 
in Medvod v Ljubljano,« je pritegnila Johana, ki je prinesla v sobo pladenj 
krhkih flancatov in tri skodele kofeta. Johana se je v Ljubljani oprijela mest-
254 
nih navad in nad vse rada postregla z novo pijačo, kofetom, čeprav sem ji pri 
povedovala, da velezaslužni medicus gospod doktor Franciscus de Coppinis 
meni, da kofe dela iz možatih ljudi babe in vpliva ne le na telo. temveč tudi 
na dušo »Barbara, povej, kako se imaš, kako je pri vas!« sem nestrpno silila v 
svojo žlahtnico.« 
»Ne more biti slabše,« je Barbara vzdihnila, »mislila sem. da bo bolje, ko 
bom stara, da se bom odpočila, pa naš kar naprej nekaj tuhta in se togoti in 
ves čas se bojim, kdaj bodo grajski pridrveli in nam vse pobrali.« 
Pri Svetem Jakobu je že zdavnaj odzvonilo poldne in Johana naju je vabila 
naj poskusiva vsaj juho z zakuhanimi štrukeljčki. preden se z Gregorjem vse-
demo v jedilnici k južini, ko se je prikazal Gregor na našem ganku. 
»Še poslušati me niso hoteli, kaj šele, da bi mi povrnili škodo!« je skoraj 
zavpil na nas. 
»Pa so te sprejeli?« sem dregala vanj. 
»Gospod protipisar je pridrvel z izpačenimi usti na gank. kjer sem čakal. 
Migal je z očmi, drukal z nogami in kazal s prsti, naj se izgubim z Gradu. 
Vedel sem. da v svojem srcu misli zgolj hudo in izpačeno. vedel pa sem tudi, 
da bodo prišli časi, ko se bo obrnilo. Jim bomo že pokazali! Še prosili nas bo 
do tako kot gospoda na Tolminskem svoje podložne.« je nadaljeval in brez 
pozdrava vstopil v kuhinjo. 
»Pa ja nisi preveč govoril in robantil,« je vpadla Barba v njegovo pri 
povedovanje. 
»Tiho bodi. ko nič ne veš!« se je osorno obrnil k ženi. 
»Tudi ti. Vika, ne veš, kako je na kmetih, ko moramo glavarju zbirati 
jajca, oddajati najboljšo pšenico, rž, oves, mu pripravljati drva in presti zanj 
volno. Pa še fantine nam lovijo za vojsko, da jih pobija gospoda in morijo 
Turki.« se je obrnil k meni. 
»Meni to praviš, Grehče, ali si pozabil, kako je bilo z menoj na Gradu?« 
sem odvrnila in pomislila, koliko časa je bilo treba, koliko ljubezni in razume 
vanja, da sem pozabila na grozote, ki sem jih prebila na loškem Gradu, pa 
kako malo je bilo treba, da se mi je spet zameglilo pred očmi, da sem začutila 
solze, ki so me tiščale globoko v prsih, in togoto, ki je rasla v meni. V mislih 
sem spet zagledala pohotne gospode, ki so v dvorani na Gradu gledali, kako je 
ljubljanski rabelj med mukami izpraševal nedolžne ženske, pili rebulico in se 
peklensko režali pretepeni Viktori, hčeri častitega trgovca s Plača, junaškega 
bojevnika Jurija Novaka. Nekaj se je pretrgalo v meni in pozabila sem na dolga 
leta, ki sem jih prebila med visoko*ljubljansko gospodo ob strani spoštovanega 
in učenega gospoda doktorja Markoviča. Čisto gotovo sem vedela, da sem se 
vrnila v Loko zato, da se maščujem za krivico in sramoto, ki so jo grajske zve 
rine napravile mojemu očetu in meni. Obrnila sem se h Gregorju: 
»Če boste šli zoper grajske, Gregor, računajte name! Veliko sem se nau 
čila v mestu, bolje poznam grajsko svojat kot vi in pomagala vam bom!« Bar 
bara in Johana sta me začudeno in prestrašeno gledali in nič nista rekli, Gre 
gor pa se je obrnil k meni: 
»Viktora, obljubila si! Verjamem ti, ker vem. kaj so počeli s teboj!« 
Ko sta Barbara in Gregor odhajala po naših štengah v vežo, sem se poču 
tila lahko in močno, srce pa je polno sovraštva do tiranov in hkrati ljubezni 
do vseh zatiranih. 
255 
v 
25. julija 1713, na dan sv. Jakoba, loškega patrona 
V mestu je semenj. Johana je scvrla flancate in bobe. Iz temne kuhinje 
vabljivo diši po cvrtju in zdi se mi. da bo zdaj zdaj prišel iz štacune oča in 
sedli bomo za pogrnjeno mizo v izbi zraven kuhinje in se veselili semnja. Pa 
očeta in Micke že zdavnaj ni več in v veliki hiši sva sami z Johano. Štacuna je 
prazna in zapahnjena za železnimi durmi. 
Odločila sem se, da se po litanijah zglasim v puštalskem gradu, kamor me 
je povabila prijateljica Liza. Z Lizo in njenim možem Markom Oblakom smo 
se večkrat srečavali v Ljubljani, oba pa poznam še iz otroških let. Markov oča 
je bil doma v Lučinah, tam je imel štiri hube. Marko pa se je lotil trgovanja. 
Darove, ki jih je dobil po očetu, ni hudo nucal in ferahtal. ampak povečal. Ku 
pil je hišo v Loki. posestvo pod Ceglom ob Poljanščici in nato celo puštalski 
grad. Ker se je proslavil v boju s Turki, ga je naš najvišji gospod cesar prištel 
med plemstvo in mu slovensko ime prestavil v nemško špraho. Moja prija 
teljica Lizika pa je tako postala baronesa Elizabeta plemenita Wolkensperg von 
Ziegelfeldt. Marko je pred nekaj leti kupil še posestvo v Postojni in se veliko 
družil s primorsko gospodo. Liza pa je govorila, odkar je postala baronica, le še 
z loškimi plemenitimi. Ker pa je vedela, da so me v Ljubljani vabili v naj 
uglednejše hiše in da so mojega rajnega moža klicali na Dunaj in celo na ce 
sarski dvor, me je povabila na njihov vrt na popoldansko južino. Tam so se 
zbrale najuglednejše loške gospe, da se seznanijo z grofico gospo Antonijo Co-
ronini iz Tolmina. Gospa se je pred razjarjenimi tolminskimi puntarji zatekla 
k Oblakovim v Loko. 
Marko je na novo zasadil vrt pred grajskim poslopjem. Sredi lepo urejenih 
gredic z gartrožami. nageljni in srčki je dal napraviti dve kadunji s pravimi vo 
dometi. Na veliki guncenci pa so sedeli štirje mestni fantini in se smeje pogo 
varjali z mestnimi deklinami, ki so se drenjale na leseni klopi nasproti gun-
cence. 
Elizabeta me je peljala h kamniti mizi pod češnjo. Gospe, ki so sedele na 
kamnitih klopeh okoli mize, so bile stare, debelušne in rdeče v obraz. Govorile 
so druga čez drugo in njih govorjenje se mi je zdelo kot kapanje dežja, ki ne 
prejenja. Med njimi pa sem opazila tudi mlado in čedno žensko, ki je bila go 
tovo gospa grofica Antonija. Pravkar je pripovedovala: 
»Ne morete si misliti, kakšne pošasti so naši kmetavzi. Ne rečem, da je 
glavni dacar Bandel svetnik, pa bi ga vseeno gospoda morala braniti, ko so mu 
puntarji razdrli hišo na Studencu, odkrili streho in razbili opravo!« 
Ko so me gospe zagledale, so umolknile. 
Kako sem se začudila, ko mi je Liza naštevala njihova imena. Fiirnpfei-
!ovi hčeri Marija Ana Jožefa in Marija Katarina Cecilija sta bili pred petde 
setimi leti lepi kot rosni kaplji, sedaj pa sta debeli, napihnjeni stari babi. 
Ana se je primožila na Šefert, vzela je bogatega trgovca Janeza Gotharda Lu-
kančiča. Katarina pa je za teto pri bratu Vidu v veliki hiši ob Kamnitem 
mostu. Vsako popoldne se vozi s kočijo na Šefert k sestri, da tam skupaj oprav 
ljata loške purgarje in žlahtnike. 
Spoznala sem tudi ženo svojega nesojenega ljubega gospo Marijo Sidonijo, 
hčer deželnega svetnika Matija Strobla. Gospa Sidonija je suho ženšče s špiča-
stim nosom in nezdravo belo poltjo. Kar tri zlate ketne si je ovila okoli nagu-
256 
banega vratu in obesila nanje zlate medaljone s podobami obeh sinov in moža 
Vida. Na suhe, z modrimi žilami preprežene roke. pa si je pripela pet zlatih 
zapestnic. 
Vsa lepota loških žlahtnic je bila v spletanju las, v obešanju zlata in v 
oblačilu gvanta. Kako dobro vem, kaj prinese blago in bogatija s prevzetnostjo 
vred. Vem, da vse tjakaj gre kakor senca. 
Gospa Sidonija pa je kar zažarela, ko me je zagledala: 
»Pa sem vas le spoznala, ko sem toliko slišala o vas!« 
Pred leti bi zardela in hudo bi mi bilo, toda petdeset let in varnost, ki mi 
jo je dalo zakonsko življenje, predvsem pa spoštovanje, ki mi ga je pokojni mož 
neprestano izkazoval, so me spremenili. Nisem se sramovala ljubezni, ki sem jo 
nekdaj čutila do Vida Ferdinanda, njenega moža, in ni me bilo sram, da so me 
zaradi te ljubezni, ki je bila odkrita, brez računov in res iz srca, zasramo-
vali in krvavo mučili. Obrnila sem se k njej in se nasmehnila: 
»Tudi jaz sem vesela, da spoznam blagorodno gospo, ki jo je gospa Ana 
Marija, vdova spoštovanega gospoda protipisarja Fiirnpfeila. izbrala svojemu 
edinemu sinu!« 
V meni pa je vrelo. Vedela sem, da so loške gospe, ki se duše od dolgega 
časa in brezdelja, nalašč pripravile srečanje med Viktoro Novakovo, prekleto 
hudodelko, hudičevo konkubino, a vendarle zakonsko ženo spoštovanega ljub 
ljanskega odvetnika doktorja Volka Markoviča, in gospo plemenito Fiirn-
pfeilovo, Vidovo ženo. 
Liza je ponujala rahle kipnike, čokoladne prestice in breskovo bovlo. 
Ženske pa so komaj čakale, da dekla prinese novo pijačo, kofe. ki so ga slad 
kali s cukrom in pile po požirkih. 
Obe Furnpfeilovi hčeri sta me prebadali z očmi in se obračali le k novi 
znanki grofici Coroninijevi. 
Edini moški, gospodar Marko Oblak, ki sem ga tako dobro poznala še izza 
otroških let, saj sem se z njim igrala na Placu in Zagradom, se tepla za frni-
kule pred Šmitkovkino štacuno in se pozneje srečavala z njim v mirnem do 
mu svojega moža v Ljubljani, me je bil resnično vesel. 
»Vikica, prav je, da si prišla domov. Saj veš, da si naša! Volk je bil res naš 
orijatelj in nikoli ga ne bomo pozabili!« 
Ob njegovih besedah mi je bilo toplo in vesela sem biLa, da sem se vrnila 
domov, čeprav mi je ženska druščina vzela veselje do smeha in govorjenja. 
Gledala sem fantine na guncenci in tri placarska dekleta. Med njimi sta 
biLa Vidova vnuka Korbinijan in Volk. Fantini so se postavljali na novi gun 
cenci in vabili dekline na vrt in na Kal vari j o, na hribec za puštalskim gradom. 
Marko je dal na griček zgraditi široko pot in ob njej sezidati enajst kapelic s 
podobami križevega pota, na vrhu pa postaviti kapelo z božjim grobom našega 
izveličarja Jezusa Kristusa v zahvalo, da so mu leta 1708 dali diplomo o pode 
litvi deželanstva. 
Vse je bilo tako podobno popoldnevu pred več kot petdesetimi leti. 
lUtiiiiitiiLimiii 
vi 
Očeta je pred petdesetimi leti. mislim da leta 1663, povabil protipisar go 
spod Jeremija Grundler na vrt svojega rajnkega svaka Korbinijana Fiirnpfeila. 
čigar prva žena je biLa protipisarjeva sestra. 
17 Loški razgledi 257 
Korbinijan Fiirnpfeil se je tretjič oženil z Ano Marijo, hčerjo briksen-
skega svetovalca, in imel z njo tri otroke. Vse gospostvo je govorilo o bogatiji, 
ki mu jo je prinesla za doto. Ugibali so o tri tisoč goldinarjih, o trinajstih zla 
tih verižicah, trinajstih ogrlicah s koravdami. petih zapestnicah in o srebrni 
kredenci. Rajni protipisar Korbinijan Fiirnpfeil je nezaslišano obogatel, s pod 
kupovanjem in goljufijo si je pridobil pristavo v Spodnjem Karlovcu s tremi 
vrtovi ter vrt pri zgornjih mestnih vratih s poletno hišico. Novi vrt, ki ga je dal 
starec razdeliti na kvadrate in posaditi s sadnim drevjem, na katero je cepil po 
dve ali celo štiri sorte sadja, je vdova Ana Marija dala obdati z ograjo in ob 
njej nasaditi rdeče gartrože. 
Takrat sem šla z očetom ob Grabnu proti grajski planoti. Vstopila sva 
skozi lesena vrata na senčnat vrt, kjer je bilo polno gospode. Sedeli so za dolgo 
leseno mizo in gospa Ana je natakala pivo v velike vrčke. Še preden sem se 
razgledala po vrtu, sta pritekli Fiirnpfeilovi dekleti in me odvlekli v letno 
hišico. V temačni lopi je dišalo po lesu in vlagi, ki se je dvigala iz postane vode 
grajskega grabna. 
Še danes se čisto natančno spominjam majhnih izbic, še manjše kuhinje, 
nizkih klopi in mizice z majhnimi skledami in žlicami. V kuhinji pa je bilo 
pravo zidano ognjišče. 
»Samo za najine punčke so nam oča dali narediti tole bajto,« je pripovedo 
vala Marija Ana. 
»Dobro nama je bilo, dokler so živeli oča, ki so imeli vsega preveč,« je 
ponosno dodala Marija Katarina. »Kar sva si izmislili, so nama kupili!« 
Tiho sem gledala nezaslišano igračo in občudovala obe dekleti. 
Posedle smo po majhnih ležiščih, ki so bila pokrita z umetno ustrojenimi 
kožami mladih žrebičkov. 
Tedaj pa sem zagledala med vrati Vida Ferdinanda. 2e dolgo sem ga opa 
zovala na Placu, ko je počasi stopal mimo naše hiše. Kako drugačen je bil od 
loških fantinov. Imel je zaručane svetle lase in jekleno sive oči. Bil je vsaj za 
glavo višji od mojega očeta, ki se mi je zdel največji, najpametnejši in najbolj 
močan človek na svetu. 
Vid se je obrnil k meni: 
»Pozdravljena, čara bella! Vesel sem, da si prišla k nam!« 
V izbo sta vstopila še Pogačnikov Maks in Prenerjev Lojze. Fiirnpfeilovi 
dekleti sta hoteli, da se igramo »gospod kapucinar je kapico izgubil«, igro, ki je 
bila v Loki najbolj priljubljena, kar so gospodje kapucini zidali klošter pred 
Vodnimi vrati in se začasno nastanili na Placu v hiši nasproti naše. Igro so 
starši prepovedovali in tudi gospod na prižnici so govorili, da take posvetne 
igre peljejo naravnost v pekel in večno pogubljenje zaradi nespoštljivega in 
nemarnega imenovanja častitih gospodov in posebno zaradi kazni, ki so bile vse 
prej kot primerne za otroke spoštovanih purgarjev in plemenitih. 
Ana je že hitela: 
»Gospod kapucinar je kapico izgubil, kdor jo najde, naj jo da nazaj! 
Rjavi!« se je obrnila k Pogačnikovemu fantinu. 
»A jaz, jaz že ne!« je odgovarjal Maks. 
»Ta modri!« se je Ana nalašč zmotila in oddala za kazen zlat prstan, ki ga 
je snela s prsta. 
258 
Tako so nadaljevali z igro in tudi mene pridobili za smeh in veselje. Po 
brali so mi verižico, srebrni obesek, roževinasti glavnik in belo ruto. Maks je 
delil kazni, da si z njimi odkupimo predmete, ki so nam jih zaplenili. Deklini 
sta vreščali, se smejali in odhajali posamič z Maksom in Lojzetom v sosednjo 
izbo. 
Tudi jaz sem si odkupila verižico in srebrni križ s Križanim v sosednji 
izbi skupaj z Vidom. 
Tedaj sem prvič v življenju kušnila moškega. Vid me je prijel za obraz in 
pritisnil vroče ustne na moje. Pred očmi se mi je prikazala zlata, rdeča in zele 
na zarja. Mislim, da mi je bilo tedaj najlepše v življenju. Od vsega začetka sem 
trahtala po Vidu, od začetka sva bila on in jaz eno srce. Takrat sem ga gledala 
zgolj z očmi svojega srca in kar vpijala vase njegove besede, ko mi je pravil, da 
njegovo srce želi po meni in da je z menoj dobil največji šac v življenju. Ne-
srečnica, nisem vedela, da se pred mano zgrinja trpljenje in da človek ni za to 
na svetu, da bi užival telesno srečo in se brez greha predajal telesni lušti. Danes 
vem, da vse, kar nemodri žele, to jih umori in moč hudobnih jih končava. 
Ko smo iz bajtice odhajali na vrt, sta mi Ana in Katarina zabičevali, da ne 
smem nikomur, prav nikomur izklepetati, kako smo se igrali v poletni hišici na 
Fiirnpfeilovem vrtu, kot da bi lahko živi duši. celo prečastitemu gospodu 
patru Justinu, svojemu izpovedniku, govorila o najlepšem in, vsaj tako sem ta 
krat mislila, najbolj svetlem trenutku v svojem revnem življenju. Čutila sem, 
da se je z menoj nekaj zgodilo: Vid je postal moj gospodar, zame je bil najlep 
ši in najbolj pameten človek, mojega srca gospod. Takrat sem verjela, da je 
človek mojega srca stanovit in z vsem poštenjem ciran. 
Ko so me pozneje zaradi te ljubezni postavili pred krvavo rihto in trdili, 
da sem zagrešila malleus maleficarum in se povezala s hudičem, sem verjela, 
da sem zaslužila, da me obglavijo ali obesijo, danes po petdesetih letih, po 
tolikem trpljenju, pa tudi po mirnih in lepih dneh, ki sem jih preživela z nepo 
zabnim možem, gospodom Volkom Markovičem, vem, da je bila moja ljubezen 
do Vida čista in pravična in da je Vid Ferdinand, studiosus iz Benetk, ni bil 
vreden. 
Z Vidom sva se tisto leto srečala le še enkrat. Prišel je v kanclijo k stricu. 
Mimogrede je potrkal na vrata naše kuhinje. Prav nič ga nisem pričakovala in 
bila sem vsa zmedena. Ni me poljubil, še roke mi ni dal, kot da bi bila tuja. 
»Vika, odhajam v Benetke, ne pozabi me, tudi jaz bom mislil nate!« je 
izdavil in hitel po strmih štengah v drugi štuk v kanclijo k stricu. Nisem poza 
bila nanj, vso zimo in pomlad se/n mislila le nanj, kajti moja ljubezen ni bila 
falš ali izmišljena, temveč prava in nikar pofarbana. Mislila sem, da me tudi Vid 
ne ljubi zgolj z besedami niti le z jezikom, temveč z dejanjem in v resnici. 
VII 
Večkrat se spomnim, kako so po Loki pred petdesetimi leti govorili, da go 
spod baron Jurij Lamberg zbira vojščake zoper grozovitega sovražnika Turka, 
ki se čez nas vleče brez vsega uržoha in čez vso pravico s tristo tavžent neusmi 
ljenimi Turki ter žuga vse dežele in mesta cesarska požgati in vse ljudi pod svoj 
meč in sabljo pripraviti. Marca leta 1663 je bilo pred Dunajem kar stodvajset 
tavžent turških soldatov. Vsi smo govorili le o grozotah, ki jih Turki priprav 
ljajo našim, kako jim sekajo glave in jih natikajo na kole, in kako naši z dol-
11 259 
gimi drogovi love pobite Turke iz reke Mure, jim slačijo obleke, ki se blešče od 
koravd, pobirajo mošnje, polne dukatov, in z žlahtnimi kamni pokrite široke 
sablje. Po vsem krščanskem svetu smo prosili Vsegamogočega. naj odvrne 
strašno vojsko od naših krajev. Tudi po Loki so se po Placu in Lontrku na Far;) 
vile dolge procesije. Goreče smo molili: 
Oh. usmiljeni Bog, odpusti nam naše grehe ter ne dopusti, da bi sovražnik 
tvojega svetega imena notervzel to cesarsko prebivališče Dunaj, pod katerim 
Turki s tako grozovito veliko vojsko leže in žugajo vsa cesarska mesta v svoja 
oblast pripraviti. 
Brani ti sam s svojo mogočno roko silnemu tiranu in ne dopusti, da bi tvoje 
ubogo krščanstvo premagal in tvoje kraljestvo letukaj na svetu razdejal in to 
liko nedolžne krščanske krvi prelil. Položi grozovitemu križejnemu psu rinko 
v nos in uzdo v njegova prekleta usta. Ženi ga nazaj s svojo močjo, da bo ubo 
go krščanstvo pred njim mir imelo. Brani ti križejnemu erbovemu sovražniku s 
tvojo močjo, kateri si je v svojem zlobnem srdu našo ljubo deželo in vse kr 
ščanstvo naprejvzel cek> razdejati, zatreti in končati. Ne dopusti ti njemu, da bi 
on svoje roke v tvojih vernih krvi umival. 
Vošči našemu cesarju in deželskemu firštu in. vsej njih vojski, katero zo 
per Turke štrita in vojskuje, gnadljivo obvladanje in srečo. 
Daj. da v dobrem miru in pokoju k časti tvojega imena pokojen in tih leben 
peljemo v božjem strahu in v vsem poštenju. Naši gospodi naj bog da modrost 
in zastop in naj jo obvaruje zoper vse sovražnike in zopernike, kateri naš leben 
ferahtajo. 
Pa ni nič zaleglo. Julija leta 1663 smo tudi v Loki izvedeli, da Turki že 
triinštirideset dni napadajo trdnjavo Neuhausel in da so premagali naše. 
Pravili so, da je Bog poslal grozovite štrafinge na nas. 
Po prižnicah so gospodje govorili, da smo jih zaslužili, zakaj, bog se usmili, 
postali smo nepridni, neubogljivi in se nismo držali gospoščinskih zapovedi in 
šeg. Oča pa so govorili, da je vse razvaljeno in v fundamentu v tla povaljano: 
mesta, zidovi, turni, hiše, cerkve in ljudje. Turek pa daje trupla naših najime 
nitnejših in najbolj junaških knezov in vitezov pticam pod nebom snesti in njih 
meso zverinam v gmajnah. 
Ko pa smo izvedeli o zmagah krščanskih čet. smo hitro pozabili grozote in 
se veselili po pivnicah in mestnih salonih. 
Cesarski poveljnik gospod grof Rajmund Montecuccoli so se namreč utabo-
rili pred Požunom in tam sta se grofa Peter in Nikolaj Zrinjski čez vse izkaza 
la. Gospod Peter so pri Jurjevi steni pri Karlovcu kar v dveh urah pobili dva 
tavžent nevernih turških psov. 
Vso zimo smo se veselili, možje so popivali po pivnicah, ženske pa smo kle 
petale o oblekah in zlatem nakitu, ki so ga možje prinesli z bojišč. Krščanska 
vojska se je namreč umaknila na Štajersko, na Koroško in Kranjsko. Vojščaki 
so se vračali na domove in pripovedovali o turških grozotah in o nezaslišanih 
junaštvih naše gospode. 
Pa sem bila vseeno vesela, da je Vid premlad za vojsko in na varnem v uče 
ni šoli v Benetkah. 
Komaj pa se je malo stoplilo in smo nehali nositi butare izpod velbov na 
dvorišču in prestali kuriti v veliki peči, pa je nekega jutra pridrdrala črna ko 
čija z zlatim grbom našega prijatelja svetnika doktorja Markoviča iz Ljub 
ljane v Loko. Ni bil namenjen na grad. Ustavil se je pri očetu v štacuni. 
260 
Komaj da nas je pozdravil, že je pripovedoval o dednem sovražniku, ki spet 
grozi, da bo notervzel cesarsko prebivališče Dunaj. Pravil je, da ima Turek 
letos strašno armado, in da žuga vsa cesarska mesta v svojo oblast pripraviti. 
Oča so ga poslušali in videla sem, da jim je hudo in da ne vedo, kaj naj odgo 
vore dragemu in spoštovanemu prijatelju. 
Za naju z Micko se spoštovana gospoda še zmenila nista. Ko sem priprav 
ljala v izbi spredaj mizo za boljšo južino. ki jo je Micka posebno skrbno pri 
pravila za visokega gosta, sem zaslišala svetnikove besede: 
»Pa sem le stopil pod Kristusovo bandero. da se kakor zvesti soldati in žol-
nirji in vitezi Kristusovi junaško vojskujem zoper dednega sovraga!« Oča pa 
so odvrnili: 
»Saj vidimo, da svet h koncu gre, vse poka kakor stara hiša. ker skoraj hoč? 
pasti na tla.« 
Gospod doktor pa je menil: 
»Na vse strani in vselej se sliši le od vojskovanja. Povsod se dvigajo ljudje 
čez druge ljudi, kraljestvo čez drugo kraljestvo in skoraj noben človek ni z 
drugim v miru. Ljubezen je zmrzla, zloba je preveliko zrasla. Zato pa moramo 
pametni ljudje z mečem in pravico premagati zlo, ki je nad nami.« 
Ustrašila sem se, mraz me je spreletel in šele tedaj sem se zavedela, da 
vojska ni tam nekje na drugem svetu in se nas v Loki ne bo nikoli dotaknila, 
začutila sem ,da se plazi okoli nas in da bo prinesla tudi v našo hišo revo in 
grozo. 
Pri večerji smo sedeli za belopogrnjeno mizo, a jedi se skoraj nismo do 
taknili. 
Nenadoma pa so oča bruhnili: 
»Odločil sem se! Tudi jaz grem nad Turke!« 
Zavekala sem, gospod Markovic pa je nalil v čase rebulice in trčili smo na 
srečno vrnitev in na zmago naših bojevnikov. 
Po večerji so prišli k nam še drugi loški gospodje. Deset se jih je odločilo, 
da bodo že drugo jutro odšli z gospodom doktorjem v Ljubljano in se prijavili 
gospodu baronu Janezu Vajkardu Valvasorju. Gospod doktor Markovic nam je 
pripovedoval, da so po celi Evropi narhujše vojske: mesta podirajo, dežele ro 
pajo, da morebiti, kar svet stoji, v Evropi tako grozovite vojske še ni bilo. Go 
spodje so si bili edini, da mora tudi naše mesto pomagati, da preženemo dedne 
ga sovražnika od naših meja. 
Ko so gospodje odšli in je Micka postlala gospodu doktorju visoko posteljo 
v rdečem salonu, me je oče .poklical v kanclijo, ki je na koncu štacune. Odprl je 
veliko železno blagajno in mi pokazal debele bukve, kamor je zapisoval vse iz 
datke in izkupičke ter upnike. Oča so mi naročali, da naj izterjam velike dol 
gove, ki jih imajo loški purgarji, pa tudi imenitniki na Gradu pri njem, če ga 
ob letu ne bo domov. Nato mi je izročil šop papirnatega denarja in dve mošnji 
cekinov. 
Vekala sem in nisem poslušala očetovih razlag in ne gledala velikanskih 
zakladov, ki so mi jih oča izročali. Končno so se obrnili k meni: 
»Viktora, moram v vojsko, čeprav se bojim zate. Bojim se, ker vem, da ti 
hodi po glavi tisti srakoper, tisti Furnpfeilov fantin, ki ni nič prida. Zapomni 
si: Kateri za smolo prime, ta se z njo umaže. Ne druži se z mogočnimi in boga 
timi, sicer si težko butaro nakladaš. Kaj ima glinast lonec iskati pri kufrastem 
261 
loncu, zakaj kadar eden z drugim trči, tako se ta stre. Viktora, samo zato težko, 
prav težko odhajam od doma in nerad te puščam samo. Gospoda te bo strla in 
nikogar ne bo, ki bi ti pomagal.« 
Hlipala in vekala sem od vsega hudega in tisti večer in vso noč nisem mi 
slila na Vida in v duhu sem obljubila, da bom poslušala očeta, in prosila Vsega-
mogočega, naj vzame od mene nečiste misli, potlači in pogasi v meni vse me 
sene želje, naj ne pusti grešne lušte močne biti v mojem telesu. 
Danes vem, da so oča govorili pred norčevimi ušesi, saj sem takrat ferah-
tala razumnost njega govorjenja. Pa tudi tisto noč sem čisto zagotovo vedela, 
da hodim v senci smrti, da hodijo moje misli pot teme, nikar po ravnem potu, 
saj sem prosila Vsegamogočega, naj poišče izgubljeno, naj pripelje to, kar 
zahaja, naj razsveti mene, oslepljeno žensko. 
Zjutraj sem biLa neprespana in do konca obupana. Rada bi prosila očeta, 
naj me ne pusti same v veliki hiši, pa sem vedela, da je očetova volja zakon, da 
je njegova odločitev dokončna. 
Drugo jutro sva se z očetom in doktorjem Markovičem odpeljala v Ljub 
ljano. 
Gospod naju je odpeljal v svojo palačo na Turjaškem trgu k svoji ženi 
gospe Lorenciji. Tri dni smo ostali v glavnem mestu. Oča so obiskali vrsto go 
spodov, meni pa so ves čas naročali, kako naj živim in se prebijam v hudih 
časih. 
V nedeljo pa sva stali z gospo Lorencijo ob Karlovških vratih pod ljubljan 
skim Gradom in gledali dolgo dolgo četo strelcev, ki je korakala iz mesta in 
v kateri sta bila tudi moj oča in gospod doktor Markovič. Gospa Lorencija ni 
jokala, meni pa so lile solze na lica, kot da bi vedela, da zadnjič gledam dra 
gega in spoštovanega očeta. 
Kako sem se vrnila z vozom domov v Loko, še danes ne vem. Tudi se le 
medlo spominjam prvih dni, ki sem jih prebila sama z Micko v veliki hiši na 
vrhu klanca na Placu. Vem le, da še nikoli nisem toliko jokala in tako malo 
spala in skoraj ničesar zaužila kot v tistih dneh. Micka je skrbela zame kot za 
otroka, jaz pa sem le vekala in še v sanjah gledala lepo očetovo glavo, ki jo 
Turki nabadajo na sulico in kažejo svojim vojščakom. Zakaj mi je to naredil, 
zakaj me je pustil samo, sem se spraševala in spet in spet jokala. 
VIII 
Sredi julija pa se je vrnil v Loko Vid. V zidani zelenkasti suknji z dolgimi 
zaručanimi svetlimi kodri je ponosno stopal po Placu, kot da ni vojske in kot 
da ne pozna grozot, ki smo jih doživljali. Še nikoli se mi ni zdel tako zal! 
Stala sem ob veznih vratih, Vid pa se je ustavil pri meni. 
Pozabila sem na očetove besede, na obljube, ki sem mu jih dala, ko je Vid 
dejal: 
»Viktora, vrnil sem se! Nisem pozabil nate!« 
Ko je spregovoril, sem začutila, da se vrača vame življenje, da ni vsega 
konec. Najraje bi se mu vrgla v naročje in poslušala njegove besede. Vid pa je 
že stopal ponosno po Placu in niti roke ni dvignil v pozdrav. 
In spet je bil Vid moj gospod, pozabila sem na žalost, celo na očeta, na vse. 
Čeprav sem vedela, da ni prav in da smrtno grešim, sem ob poznih večerih 
spuščala Vida skozi zadnja vrata v našo hišo in ga skrivaj vodila v svojo izbo. 
262 
Micka je vedela za Vidove obiske, vekala je in me prosila v imenu očeta 
in v imenu Vsegamogočega, naj odneham, naj mislim na očeta, na častno ime 
naše domačije, pa tudi na loške purgarje, ki me bodo prekleli. Jaz pa nisem 
mogla živeti brez Vida, brez ljubezni, brez upanj. Klečala sem pred podobo 
Krizanega in prosila, naj Vid pride, naj bo pri meni, pa če me Loka zavrže 
in uniči. 
In Vid je prihajal, in kadar ga ni bilo. sem trepetala za svojo navidezno 
srečo. 
IX 
30 julija 1713 
V nedeljo je Johana že ob šestih zjutraj butala po vratih moje izbe. »Spet 
je tisti Kunstlov iz Pungerta pred vrati! Sitnost, sitna, ob taki uri loputa po 
vratih.« 
Ogrnila sem črno volneno ruto in hitela po strmih stopnicah v vežo. Gre 
gor je vstopil: 
»Viktora, pogovoriti se morava!« 
Šla sva v veliko rdečo izbo zadaj, kar je Johana gledala z nevoljo. pa je bil 
firbec močnejši in že po nekaj minutah je prinesla sadjevec in hlebec belega 
kruha, zame pa skodelo kofeta. 
Gregor se ni dotaknil žganja in kar videla sem, da samo čaka, da bo Jo 
hana zapustila izbo. 
Ko sva bila sama, je bruhnil: 
»Začelo se je! Na Tolminskem kmetje zmagujejo in tudi nas na tej strani 
vabijo k puntu.« 
»Kako?« sem se začudila. Zadnje dni sem živela zgolj v spominih, srečavala 
sem ljudi in gledala kraje, ki so mi priklicali v spomin preteklo trpljenje. So 
vraštvo, ki je dolga leta spalo v meni, se je boleče oglašalo. 
Vprašujoče sem se zazrla v Gregorja. 
»Tolminci hočejo vpasti na loška tla. Vsaka naša hiša naj bi dala vsaj enega 
moža,« je nadaljeval. 
»Pa kako veš? Ali si bil na Tolminskem?« 
»Stari tolminski puntar Janže Ring di Koth se je oglasil pri hotaveljskem 
županu Jakobu Tratniku. Naročil mu je, naj skliče zaupne može in jim pove, da 
bodo Tolminci napadli cesarske urade v Železnikih in Poljanah, loški podložni-
ki pa naj se jim pridružijo.« 
Ustrašila sem se. Ne verjamem, da bi naši kmetje šli z vilami nad gospodo 
kot tolminski podložniki. Predeč pohlevni in pobožni so. Vem pa tudi, da bodo 
freisinški škof, naš najvišji gospod, in loški žlahtniki krvavo obračunali z vsa 
kim uporom. Glavar pa bo kolovodje pustil izhirati v globoki grajski ječi pod 
kapelo, ki jo tako dobro poznam iz mladosti. Vse to vem tako zagotovo, 
kot da bi bilo zapisano v urbarjih in potrjeno z likofom in pečati. 
Johana je spet silila v izbo. Na pladnju je prinesla janeževe upognjence in 
sladko orehovo žganje, čeprav je vedela, da nama ni za jedačo in pijačo. Pa 
sem jo spet odpravila v kuhinjo: 
»Pojdi v kevder po rebulico, nareži želodec, ki smo ga dobili iz Danj!« 
Gregor pa je nadaljeval: 
»Moram ti povedati, čeprav si ženska. Možje pravijo, da nam lahko poma 
gaš, ker bolje od nas poznaš gospodo, saj si sama izkusila njihovo hudobijo. 
263 
Pravijo, da bi nam tvoj rajnki mož, gospod Markovič. gvišno pomagal, kakor je 
pomagal tebi, ko si bila v nuji.« 
»Ja, ko bi Volk živel, bi pomagal!« 
Zdelo se mi je, da slišim čisto jasno njegov glas v sebi in kot da bi govoril 
on namesto mene, sem odločno dejala: 
»Grega, obljubila sem ti že zadnjič, da lahko računate z menoj, z mojim 
imetjem in spoštovanjem, ki ga ima gospoda do mojega rajnkega moža, gospoda 
doktorja Markoviča.« 
Johana je prinesla staro rebulico in velika krožnika z želodcem in svežim 
belim kruhom. 
Sedla je k mizi. Gregorja je spraševala o Barbi, o vnukih, o žetvi in otavi. 
Reva je menila, da me je potegnila iz temne hude ure, ki se je pripravljala nad 
Loko. Ko sva z Gregorjem le kratko odgovarjala, je le vprašala: 
»Saj vem, da sta govorila o Tolmincih! Povej no, Grega, zakaj se pa upi 
rajo. Ali hočete priklicati gospodo in njihove pse sedaj še v Loko?« 
Gregor me je vprašujoče pogledal. Prikimala sem mu in obrnil se je k Jo-
hani: 
»Saj že vsi veste, da je davkar Bandel kar sam zahteval od kmetov čimže 
na vino in meso in Tolmince, ki so prišli v Gorico po žito in sol, s konji vred 
zaprl v grad.« 
Obrnila sem se k Johani: 
»Kaj siliš v Gregorja, saj sva že v Ljubljani slišali, da je šlo petsto Tolmin 
cev nad goriški grad!« 
Johana pa ni odnehala: 
»Saj nisem otrok! Res so babe v Ljubljani govorile, da je deželni glavar 
grof Strassold poslal nad puntarje nekaj dragoncev in mušketirje. Menda so 
ustrelili nekega kmeta, dva pahnili v Sočo, petindvajset pa so jih ujeli in zaprli 
v grad.« 
»Tega Da ne veš, baba šemasta,« se je Grega obrnil k Johani, »da lakotnik 
svojo lastno hišo razdeva. Nad grad je šlo pet tavžent Tolmincev, glavarjevi 
brambovci pa so se jim na solkanskem klancu pridružili in obkrožili glavarjevo 
hišo. Glavar se je tako ustrašil, da je izpustil zaprte kmete in še pismo jim je 
dal, da so za večne čase oproščeni davkov na meso in vino.« 
»Grega, ne jezi se name, saj hočem samo dobro! Ne mešaj Viktore v vaše 
reči. Toliko je pretrpela in le jaz vem, kako je bilo takrat v ječi in na Gradu. 
Pusti naju v miru!« 
Planila sem: 
»Sama vem, kaj moram storiti! Pa tudi ti, Johana, boš pomagala, pa če 
naju bodo še enkrat gnali čez Plač na Grad!« 
Ko je Gregor odšel po stopnicah v mračno vežo, se je Johana spet obrnila 
k meni: 
»Vika, stari ženski sva. Prosim te, odnehaj! Ne vmešavaj se v reči, ki naj 
jih opravijo mladi. Pusti, da umreva v miru in spokojno!« 
Johana mi je zmeraj stala ob strani: skupaj so naju vlekli na Grad, stala 
je ob meni, ko so naju za Vodnimi vrati izpustili revni, zamazani in pretepeni, 
me je zavila v rjuho in skoraj odnesla na Kunstlov voz, ki je čakal pred mest 
nimi vrati. Vse to sem vedela, pa je prav zato v meni zagorelo s stotero, ja, s 
tavžentkrat stotero silo sovraštvo do tistih, ki so nama prizadeli toliko gorja. 
264 
»Ne vekaj, Johana, spomni se, kaj so nama naredili loški žlahtniki, pa 
pomagaj. Res sva stari, prav zato pa najini življenji nista prida vredni. Bolje 
je, da dava življenje za dobro stvar, kot da posedava po loških cerkvah ali pa 
se plaziva okrog oltarja v Crngrobu.« 
Johana me je pogledala z objokanimi očmi. Vem, da bo Johana z menoj 
in s puntarskimi kmeti. 
X 
5. avgusta 1713 
Po Loki ne govore več drugega kot o novem glavarju gospodu baronu An 
tonu Egkherju. Ze ženske v puštalskem gradu so zadnjič ob semnju skrivnostno 
pripovedovale, da je prejšnji glavar gospod baron Janez Krištof Mandl nekaj 
spletkaril zoper njegovo cesarsko visokost in menda so sama cesarska milost 
zahtevali od našega gospoda freisinškega škofa, da je odstavil gospoda barona 
Mandla. 
Novega glavarja so svečano umestili na Gradu. Vsa Loka je drla po strmih 
stezah proti grajskemu poslopju. 
Čeprav sem prepričana, da bi moj dobri mož, rajnki gospod doktor Volk 
Markovič, ne bil zadovoljen z mojim ravnanjem, da odpiram stare rane, je bila 
radovednost močnejša. Zvedeti sem hotela, kaj govore loški gospodje o tolmin 
skih puntarjih. Morda pa me je gnala na Grad predvsem želja, da vidim kraje, 
kjer so me sramotili in mučili, kraje, ki me še danes preganjajo v morečih sa 
njah. 
Počasi smo se Placarji vzpenjali mimo Schwarzove hiše po klancu do že 
leznih vrat. V procesiji, ki se je vila po klancu, so bili vsi uglednejši gospodje 
trgovci in uradniki z ženami in otroki. Le redki so bili med njimi, ki sem se 
jih spominjala iz mladosti. Soseda, gospa Fruebergerjeva, zlatarjeva vdova, 
me je prijela pod roko in pikro dejala: 
»Spet so nas zbobnali, da bomo pozdravljali in proslavljali hudobca, ki bo 
bogatel od naših žuljev. Pravi bučki smo, da samo kimamo, namesto da bi pla 
nili. Ce bi moj rajni živel, bi bilo drugače!« 
Začudeno sem jo pogledala. Gospa pa je že pozdravljala gospoda in gospo 
Lukančičeva, ugledna trgovca s spodnjega dela Plača, in gospoda Matevža 
Demšarja, ki je v moji mladosti nosil na hrbtu vsakatero robo in jo ponujal po 
hišah, danes pa ima pod klarisami ugledno štacuno s platnom in suknom. Po 
zdravil me je tudi gospod Maksimilijan Pogačnik, vnuk starega Furnpfeilo-
vega pisarja in krčmarja Maksa, ki mu je oča sredi Plača v najlepši hiši odprl 
oštarijo z jerpergo. 
Na grajskem dvorišču se je trlo ljudstva, kajti gospod protipisar je na 
umeščanje novega glavarja povabil razen purgarjev tudi iz vsake župe bogate 
podložnike. Zagledala sem Gregorja iz Pungerta. Vneto se je razgovarjal z 
majhnim čokatim kmetom. Pristopila sta. Gregor se je sklonil k meni in zaše-
petal: 
»Na Tolminsko so poslali soldate, hrvaške mušketirje!« Še preden sem od 
govorila, se je pomešal med kmete. 
Z gospo Fruebergerjevo pa sva vstopili v grajsko kapelo, kjer so bili zbra 
ni najuglednejši gostje, gospodje protipisar. kaščar, mestni sodnik s svetom ter 
265 
plemstvo iz okoliških gradov. Na klopeh, pogrnjenih s kožami, so sedeli loški 
žlahtniki. 
Gospe, gospodinje in frave so se bleščale od samega zlata in žlahtnih kam 
nov. Šefertska gospodinja Marija Ana Lukančičeva. hči starega Fiirnpfeila 
si je obesila okoli vratu debelo zlato verižico in si pripela na obilno oprsje kar 
dve zlati zaponki z rubini, gospa Marija Jakoba Lampfrizhaimbnovka iz sveto-
duške graščine pa je bil v temno sivi zidani nabrani obleki s črnimi špicami in 
visoko belo pričesko ter drobno zlato verižico okoli vratu kljub starosti čedna. 
Fiirnpfeilova frajla. Vidova sestra, pa si je obula neke posebno rogate in 
ofertne solne in so jo vsi gledali, ko je s težavo prištorkljala v kapelo. 
Moški so stali ob oknih in se razgovarjali. Gospa Marija Kordula Frueber-
gerjeva je pozdravila gospoda Lukančiča iz Šeferta ter sedanjega starološkega 
graščaka gospoda Julija Scarlichija. Zraven obeh gospodov je stal debelušen 
možakar z redkimi belimi lasmi, zavihanimi rumenkastimi brki in jekleno si 
vimi očmi. Slišala sem, kako je pravkar dejal: 
»Hudiča, naj že uničijo to sodrgo! Z bičem bi jih nagnal, v plug bi jih vpre-
gel in pognal po njivi, da bi zvedeli, kaj so, zabiti hribovci, kmetavzi. Ne vem, 
kako se upajo upirati in rebelirati.« 
Šefertski je pomirjujoče dejal: 
»Dokler je pri nas mir, bodimo tiho in zadovoljni!« 
»Za koliko časa,« je povzel gospod Scarlichi, »čisto nič ne zaupam podlož 
nemu, ki si pred menoj trka na prsi in se ponižno klanja, ko pa mu obrneš hr 
bet, stiska pesti in robanti čezme in celo čez presvetlega gospoda škofa freisin-
škega.« 
Pristopila sem k možem in sedaj sem čez več kot pol stoletja stala pred 
Vidom Ferdinandom Fiirnpfeilom. Iz zamaščenega obličja so me mrzlo in pre-
cenjajoče zrle jekleno sive oči. Zdelo se mi je, da pravi sam sebi: 
»Le oglej si jo, žensko moje mladosti! Ah, kar sline se mi pocede ob spo 
minu! Bila je ljubezniva kakor košuta in prijazniva kakor srna. Njena ljubezen 
me je vsak čas nasitila in vselej sem se zveselil z njeno ljubeznijo. Pa jo zdaj 
poglej: stara in revna je!« 
Stopila sem predenj in starec se je zmedel. Povesil je jekleno sive oči in se 
globoko priklonil. Gospod Scarlichi pa je nadaljeval prejšnji pogovor: 
»Tudi pri nas se kmetje že pripravljajo na punt!« 
Poklonila sem se gospodom in stopila h klopi, kjer so sedele placarske go 
spe. Po glavi pa mi je brnelo: zaradi tega debelušnega starca, ki robanti čez 
uporne kmete in čigar misli se sučejo samo ša okoli denarja, jedi in pijače, se 
je moje življenje tako čudno zavozljalo. 
Kot v megli sem gledala novega glavarja gospoda barona Antona Egkherja. 
Gospod protipisar mu je izročil na blazini mestne ključe, pisarja pa sta mu pri 
nesla mestne urbarje in gospoščinske knjige. Gospod glavar se je zahvalil vsem 
oblastnikom, da so počastili njegovo umestitev. Obljubil je, da bo vestno in 
pravično vladal podložnikom našega gospoda milostivega škofa freisinškega. 
Stražarji so odprli vrata in vsi smo se usuli na dvorišče. Gospod glavar pa je 
ostal v kapeli, stopil je k odprtemu oknu in pozdravil podložne meščane in kme 
te ter jih pozval, naj bodo pokorni visokemu gospodu iz Freisinga. 
Gospoda se je nato preselila v dvorano, kjer so namestili mize, klopi in 
stole iz zrezljanega hrastovega lesa. Štefani z rebulico, pladnji s svežim dišečim 
266 
kruhom in z zaseko, hruške in jabolka z grajskega vrta ter domači sadjevec so 
vabili goste. 
Meni pa se je mudilo domov. Vse tisto, kar je bilo tako daleč, je spet stalo 
pred menoj. Spet sem bila neumna in preplašena loška punca in podobe so mi 
živo stopale pred oči. 
Za zlatim oltarjem v kapeli sem natančno razločila z mrežami zastrt vhod 
in ozko lojtro, ki je peljala v najgrozovitnejšo ječo pod zemljo. 
XI 
Ja, pred več kot petdesetimi leti sem- zadnjič videla lepega FiirnpfeiJo-
vega sina Vida Ferdinanda! 
Poletje v letu 1664 se je nagibalo v jesen. Vedela sem, da bo jeseni Vid od 
potoval v Benetke. Čutila sem, da najina ljubezen ni ostala skrivnost. Babe na 
Placu so me gledale postrani, v cerkvi pri sv. Jakobu pa sva sedeli z Micko sami 
v naši klopi. Po maši pa so ženske nalašč glasno molile: 
»Obaruj nas pred hudimi željami, pred kurbarijo in pred nečistim zme-
šanjem. Pomagaj, da ne želimo po luštni štalti in se ne podamo v lušte mesa, 
špot in sramoto tribati z nečistimi ljudmi ali sicer v drugo nečistost ne pademo. 
Tolaži hude želje v naših srcih. Pogasi plamene mesenih želja in daj, da ne 
gledamo okoli po lepih ljudeh!« 
Puklasta Franca še ni končala svojih litanij, ko je že naša Micka še glas 
neje povzela: 
»Obari nas pred lažnivimi usti in falš jeziki, kateri režejo kakor britev in 
kakor ostre strele. Reši nas od raznašanja in hudega opravljanja nepridnih 
ljudi, kateri s strupovitimi besedami usmerjajo kakor z lokom in so svoje je 
zike nabrusili!« 
Čutila sem, da mi je loško ženstvo vse bolj sovražno. Vedela sem, da veter 
piha, kir sam hoče, slišala sem njegov glas, nisem pa vedela, od kod prihaja. 
Vendar pa me vse to ni odvrnilo, da ne bi mislila na Vida in vse bolj hre 
penela po njem. Ništer niso veljale Mickine prošnje, opominjanje in pretenje, pa 
tudi zašpotovanje naših sosed ne. 
Neke noči pa sem zaman preštevala udarce ure pri sv. Jakobu. Moja duša 
je vekala od ene nočne vahte do zadnje jutranje vahte. Vid ni potrkal na moje 
duri. 
Zjutraj pa je zapel zvonček ob vratih na vrhu stopnic. Micka je odprla 
duri na ganku in pripeljala v izbo dolgega suhega kapucinarja z redko rdeč 
kasto brado. Menila je, da gospod nabira ofer za klošter, ki so ga gospodje ka-
pucini zidali pred Vodnimi vrati, jaz pa sem takoj prepoznala Vidovega starej 
šega brata Konstantina. Bil je precej višji od Vida, saj je bil sin Furnpfei-
love prve žene. Takoj sem začutila, da prinaša v našo hišo nesrečo. 
»Kaj je z Vidom? Se je kaj zgodilo?« sem jecljala namesto pozdrava. 
Pater me je tuje in neprijazno gledal: 
»Gospa mati vse vedo in so Vida poslali v Benetke, tebe, Viktora, bom pa 
zatožili na Gradu, ker grešiš, ker poštene in nedolžne mladeniče zapeljuješ in jih 
pehaš v smrtne grehe!« 
»Sigi, ali te je poslal Vid, ali je moral že včeraj na pot?« sem planila. 
»Deklina,« je spet spregovoril kapucin, »odreci se pregrehi, odreci se stra 
šni božji kazni, ki se pripravlja zate, in pozabi na našega Vida Ferdinanda!« 
267 
»Ne,« sem planila, »ne, nikoli! Moje misli so brez hinavščine in lakomnosti 
in jaz ništer razen ljubezni od Vida ne želim!« 
Pater me je sovražno gledal, kakor da bi mi hotel dati spone na roke in 
noge. Piskajoče je zavpil: 
»Odrekla se mu boš, kajti gospa mati so se že domenili, da bo Vid vzel za 
zakonsko ženo Marijo Sidonijo, hčer deželnega sodnika Strobla!« 
»To strašilo!« sem planila. 
»Žena, ki prinese blago in se moža, svojega gospoda, boji, se ima hvaliti!« 
je pater mirno odvrnil. 
Stemnilo se mi je pred očmi in v hipu sem začutila, da je Vidovo srce daleč 
od mene in da me je častil le z ustnicami, ker me je tako lahko zapustil in od 
šel v Benetke. Vseeno sem prosila Vsegamogočega: 
»Pomagaj meni, da se vera v meni ne omaje, upanje ne caga, ljubezen ne 
omrzne, človeška slabost pred strahom smrti ne zagrezne!« 
Pater Konstantin pa je neusmiljeno nadaljeval: 
»Blagor ženski, katera modrost najde, katera zastopnost dobi. Zakaj bolje 
je zanjo kupčovati kakor za srebro in nje prihodek je boljši kakor zlato. Gospod 
naj ti da milost, da tvoje telo ne bo drzno, svojevoljno in zlobno, sama sebe mo 
raš kaštigati skozi trezen leben in svoje grešno meso pod jarem božjih zapovedi 
primorati!« 
Čeprav sem trepetala od strahu in čisto natančno vedela, da se zame pri 
pravlja nekaj strašnega, se tisto jutro nisem odrekla svoje ljubezni. Kako bi 
zatajila edino svetlobo, ki je bila tedaj v mojem življenju. Pater je odšel po 
strmih stopnicah, slišala sem še jezne besede: 
»Laže je pesek, sol in železo nositi, kot učiti nezastopno deklino!« 
Vedela sem, da je vse končano, moje upanje je poginilo kakor slana in ka 
kor se odteče nepridna voda. 
Drugo jutro sta prišla pome dva biriča in me čez Plač gnala v mestno ječo 
na Grabnu. 
Nenadoma nisem imela v Loki več prijateljev in troštarjev, nihče me ni 
maral, ženske, ki so radovedno zijale skozi okna, so obračale od mene oči in 
mrdale z nosom. 
Čeprav se nisem menila za firbčne loške ženske in za trapaste pripombe 
otročajev. ki so v procesiji šli za biričema in menoj, ubogo revo. vendar še 
danes vem, da je bila to najhujša pot v mojem revnem življenju, pravi križev 
pot skozi poglede hudobnih mestnih plemenitih. 
Nikoli pa tudi ne bom pozabila dobrega in častitega mestnega sodnika 
gospoda zlatarja Fruebergerja, ki je zastavil ves svoj vpliv in ugled, da bi me 
rešil strašne obsodbe in dokazal, da nisem zagrešila ničesar ne zoper boga ne 
zoper našega gospoda škofa freisinškega. 
Gospod sodnik je poskrbel, da so me zaprli v sodniji v svetlo izbo in Mi 
cka mi je prinašala na sodnijo vsak dan izdatno južino. 
Pozneje mi je moj mož gospod doktor Volk Markovič pripovedoval, da je 
tedanji loški glavar gospod Franc Matija Lampfritzhaimb zatožil gospoda sod 
nika Fruebergerja deželnemu glavarju, češ da pomaga loškim podložnikom z 
nasveti, ki so gospostvu škodljivi, in so zato gospoda Fruebergerja odstavili. 
Gospod sodnik Frueberger ni več med nami, minilo je že več kot deset let, 
kar je umrl in zapustil med podložniki loškega gospostva svetal spomin. Zvest 
268 
prijatelj je trošt života, ne more se z nobenimi denarji in z blagom plačati. 
Vdova gospoda Fruebergerja pa še živi in skupaj sva lezli na Grad k umešča 
nju novega glavarja. 
Skoraj dva tedna sem prebila v mestni ječi, potem pa so me biriči še z eno 
deklino s Plača Johano Plavčevo gnali na Grad. 
Skoraj vsi so me zapustili. Kadar bogati v nesrečo padejo, tako jim njihovi 
prijatelji spet gori pomagajo, kadar pa ubogi pade, tako ga tudi njegovi pri 
jatelji k dnu pehajo. 
XII 
25. septembra 1713 
Kako lepo je jeseni v Loki! Čeprav sem odšla iz Loke, ko sem imela 
šestnajst let, mi je vendar vse še tako blizu, kot mi v Ljubljani nikoli ni bilo, 
čeprav sem tam prebila skoraj petdeset let. 
Graparček je tako kot v moji mladosti tudi letos zamenjal lesene polkne 
z zimskimi glažovnatimi okni. Z našega gozda v Hrastnici pa nam je pripeljal 
Dobravec trfdeset butar in pet klafter bukovih drv. Johana pregleduje shrambe 
na hodniku, odbira sadje, drobno seklja zelje in strga repo ter oboje tlači v 
kamnita sodčka, ki sta toliko let stala prazna v shrambi. Še vedno sta dve zli-
zani skali pripravljeni, da ju položimo na kislo dišeči jedili. Meta, kmečka de 
klina s Suhe, je poribala dolgi hodnik, izbe, kamre in kuhinjo. Čeprav sva v 
veliki hiši na Placu le dve stari ženski, je Johana scvrla tri lonce masti, mesar 
Matevž pa je pripravil trideset dišečih klobas, ki jih sušimo v črni kuhinji. 
Dve šunki visita v shrambi in skoraj se zdi, da je v hiši številna lačna družina. 
Bolj si star in bliže grobu, bolj se bojiš lakote in pomanjkanja in bolj visiš na 
posvetnem blagu. 
Gregor iz Pungerta mi je sporočil, naj jih obiščem. Vedela sem. da ni brez 
vzroka poslal Barbo v mesto. 
>Viktora, če bi vedela, kako se bojim, kar proč me bo od vsega hudega!« 
je Barba povzela namesto pozdrava, ko je zjutraj stopila v kuhinjo. »Čeprav so 
naši skednji napolnjeni in preše čez gredo od mošta, se naš kar naprej grima 
in kolne. Čudni dedci hodijo okrog hiše, naš jih vabi v kamro. Kar naprej jim 
moram kuhati žgance in beliti jih moram z ocvirki, oča pa še klobase jemlje iz 
dimnika in jih daje tujim romarjem!« 
»Pa ja niso s Tolminskega?« 
>Menda že,« je kratko odgovorila Barba. »Saj govore nekam po tuje.« Veš, 
Vika, prav nič ni več fletno in kar naprej se tresem.« 
Tolažila sem Barbo. a čutila sem, da res ni dobro in da se nabira huda ura 
nad obema dolinama in nad našim pisanim mestom. 
Z Barbo sva odšli skoz Puštal in Hosto v Pungert. Vstopili sva v hišo, kjer 
se je še vedno kot v mojih otroških letih zibal zrezljani leseni golob — sveti 
duh — nad veliko belo mizo. Pa je že stopil Gregor iz kamre: 
»Si kar prišla!« me je pozdravil. 
Vstopila sem v ozko temačno kamro in zagledala tri poraščene možake, ki 
so sedeli kar na špampetu. 
»Je bolj varno, da smo v kamri, ni treba, da družina vleče na ušesa, kaj 
govorimo.« 
Pokazal je na može, ki so me radovedno gledali: 
269 
»Tole so možje s Tolminskega, ni treba, da veš njihova imena, glavno je. 
da slišiš, kako je tam in kaj hočejo Tolminci od nas.« 
Usedla sem se na ozko klop pod oknom. Čokat mož z dolgo že sivo brado in 
rdečo brazgotino na desnem licu se je obrnil k meni: 
»Grega mi je pravil, da ste v mladosti sami okusili grajski bič in loške ke-
he, zato vam verjamemo.« 
Moža sem spoznala po brazgotini. Pravili so, da je stari Janž rano dobil v 
bojih s Turki. 
»Začelo se je z davkom na meso in vino, kar ste gotovo že slišali. Kar celih 
dvanajst tavžent goldinarjev bi jim morali plačati,« se je oglasil zal mlad mož s 
črnimi očmi in temnimi kodri. 
»Pomislite, spodili smo župnika s Šentviške gore. brata davkarja Bandela. 
ki nas je pogovarjal,« je nadaljeval suh, starejši mož s pametnimi sivimi očmi. 
»Ko pa je Bandel zaprl v goriški grad Tolmince, ki so marca prišli v Gorico 
po žito in' sol, se nas je zbralo več kot petsto in smo šli s kosami nad grad. pa je 
glavar grof Strassold prišel z dragonci in štiridesetimi mušketirji v Solkan,« se 
je oglasil stari Janž. 
»Ustrelili so mojega soseda, dva moja brata so pahnili v Sočo, petindvajset 
mož pa so zaprli v grad,« je sovražno vpadel mladi mož z žarečimi očmi. 
Grega se je vmešal: 
»Pa povej, kako so jih na solkanskem klancu dobili po hrbtih!« 
»Res je,« je nadaljeval stari Janž, »čez pet tavžent Tolmincev in Kanalcev 
se je spopadlo z glavarjevo vojsko na solkanskem klancu. Brambovci so se nam 
pridružili, mušketirji pa so zbežali v Gorico.« 
Grega je kar žarel: 
»Pomisli, Viktora. puntarji so razdrli Bandelovo hišo in Bandel se je skril 
v goriški grad in se od tam pogajal s puntarji.« 
»Ja, res je!« je resno potrdil stari Janž. »Izpustil je jetnike in dai nam je 
pečate, da so Tolminci oproščeni na večne čase davka na meso in vino.« 
Mladi, črni fantin pa je kar planil: 
»To je bilo najlepše, kar sem doživel v življenju. V procesiji smo šli z reše 
nimi čez Travnik. Peli in vriskali smo, kakor da gremo na ohcet.« 
Janž pa je mirno pribil: 
»Gospa, saj veste, da mladi ne mislijo naprej, ne vedo, da gospoda nikoli 
ne odneha, da zmeraj doseže svoje. Pa tudi jaz pravim, da je bilo na Travniku 
lepo in da tudi jaz, čeprav sem star, še nisem doživel kaj podobnega.« 
Možje so bili tako zatopljeni v spomine, da so skoraj pozabili name. Pa sem 
se oglasila: 
»Meni pa so še v Ljubljani pravili, da je deželni glavar prosil Dunaj za 
pomoč in da so mu poslali sedemsto Hrvatov in še nekaj drugih čet. Ali se ne 
bojite, da se bo težko biti s pravo vojsko?« 
Janž je nadaljeval: 
»Upor se je razširil že po Brdih. v Vipavsko dolino, po vsem Goriškem. Po 
vaseh ljudje zbirajo denarje za punt.« 
Resni mož s sivimi pametnimi očmi je ugotavljal: 
»Nikar se ne slepimo. Goriški glavar je poslal Hrvate na Kanalsko in Tol 
minsko. Nastanil jih je po vaseh. Kmetje jih morajo hraniti in jim prinašati 
jedila iz Gorice. Vse se jih boji.« 
270 
»Pravijo, da so zaprli našega vodja Ivana Gradnika in menda Martina Mu-
niha,« je pripomnil mladi mož. 
»Prav zato pa moramo nadaljevati,« je Janž vneto spregovoril. 
»Tule na Loškem so vsi kmetje zoper graščinske uradnike, vsi so za to da 
si podložni razdele graščinsko hosto in zemljo in da prenehajo s tlako, da ne 
garajo več za freisinške kapele in nemško gospodo.« 
Grega se je obrnil k meni: 
»Kaj meniš, Viktora, ali bomo uspeli?« 
Še preden sem odgovorila, je nadaljeval: 
»V nedeljo, prva adventna je, se bomo zbrali pri Sv. Ožboltu. Prišli bodo od 
poslanci z one strani, s Tolminskega, naši pa že vsi vedo za zbor in prišlo jih bo 
kot mravelj iz vseh tostranskih vasi. Dogovorili se bomo, kako bi zajeli vse lo 
ško gospostvo in šli nad grad, nad glavarja, protipisarja in vse graščinske.« 
Bala sem se. vendar sem molčala, saj so bili možje prepojeni s sovraštvom 
in pijani od zmage, ki so jo marca slavili na Travniku. Od tedaj pa sta minila že 
poletje in jesen, in zima sili k nam. Molčala sem, čeprav sem vedela, da prava 
beseda v pravem času govorjena je kakor zlato jabolko v srebrni kupi. Mra-
zilo me je od strahu, nisem se bala toliko zase, saj moje življenje je že tako na 
koncu, bala sem se za naše ljudi, ki jih imam rada, saj sem tako kot moj oče in 
moja mati izšla iz njih. Vedela pa sem tudi, kaj je moja dolžnost. Oča me je še 
kot otroka učil: 
»Ako komu v roko sezeš, tako si zavezana z besedami svojih ust in ulov 
ljena z govorjenjem svojih ust. Ne pusti očem spati in obrvim dremati, izpolni, 
kar si obljubila.« 
Janž mi je podal desnico, kar je pomenilo, da me je sprejel med svoje. 
XIII 
28. novembra 1713 
V soboto so pri Lukančičevih obhajali čez vse imenitno god gospe Kordulc. 
žene trgovca Mihaela Lukančiča. Tudi mene so povabili. Za široko okroglo mizo, 
ki jo je gospa Kordula pokrila z belim poštikanim prtom, se nas je zbralo kar 
deset starih gospa. Spet sem srečala svetoduško grofico gospo Marijo Jakobo 
Lampfrizhaimb, puštalsko baronico, ljubo prijateljico Lizo Oblakovo, prifarsko 
grofico Elizabeto Scarlichi, Vidovi sestri Ano Marijo, šefertsko gospodinjo, in 
Katarino Marijo, pa še tri žene uglednih trgovcev s Plača — gospo Antonijo 
Demšarjevo, gospo Ano Pečaharjevo in gospo Emilijo Grundlerjevo. Tudi vdova 
mojega dobrotnika, nekdanjega mestnega sodnika Fruebergerja, gospa Matilda, 
je sedela v visokem naslonjaču. 
Gospa Kordula nas je postregla čez vse bogato in okusno. Na velikem oval 
nem pladnju, pomalanem z zlatimi in rdečimi gartrožami, je bilo nagrmadeno 
najboljše mesovje: peklan jezik, rumeno zapečena mrzla svinjska pečenka, pre-
kajen želodec iz Danj, domača prekajena gnjat. Na drugem krožniku pa so va 
bili razni širni namazi in dobrote, ki so jih Lukančičevi dobili iz Trsta. Celo oli 
ve sem zagledala med peteršiljem in nastrganim hrenom. 
Ko smo pokusile okusne špiže in pohvalile sočno mesovje, je že prinesla 
dekla na mizo tolstega petelina, kuhanega v rajži, in debelo kokoš, kuhano v 
nudeljnih. 
271 
Komaj smo se malo oddahnile od imenitne južine, so nam že postregli s ču 
dovito pogačo, ki jo je gospodinja spekla iz medu in ajdove moke ter vmesila 
vanjo suho sladko grozdje. 
Vse je bilo čez vse imenitno in dobra jedila smo pridno zalivale s sladko 
pinolico. Kmalu smo bile zgovorne in dobre volje. V začetku so bile žlahtnice še 
nekam odmaknjene in vzvišene. Prifarska grofica je tožila, da so njene dekle 
lene in da ji je hišna nemarno zlikala novo obleko, ki jo je pravkar dobila iz 
Trsta. Pa je hitro posegla vmes gospa Matilda Friibergerjeva, ki ima že skoraj 
devetdeset let. Dvignila je čašo in nazdravila gospodinji: 
»Kordulica, lepše in boljše je danes pri tebi kot na cesarskem dvoru ali pa 
celo pri presvetlem freisinškem gospodu, ki mu naši zastonj vlačijo v Freising 
rebulico in žito!« 
Fiirnpfeilovi hčeri sta sovražno gledali staro gospo, pa nobena ni upala 
odpreti velikih ust, da bi jo zavrnila. 
Liza se je obrnila k meni in pripovedovala o novih kapelicah, ki jih je njen 
mož dal postaviti na Hribcu za gradom. 
»Če bi le vedele, koliko dela je bilo s kuho, ko so bili zidarji pri hiši!« 
Svetoduška grofica me je spraševala po ljubljanskih znancih, po grofu 
Turjaškem in njegovi ženi, ki sta bila draga prijatelja mojega rajnega moža. 
Kmalu ni bilo več razlike med plemenitimi gospemi in navadnimi Placari-
cami, ki smo večino življenja prebile za pulti v štacunah ali pa pred ognjiščem 
v kuhinjah. Vse povprek smo govorile o oblačilih. Gospa Kordula, ki je v šta-
cuni prodajala sukno in žido, je pripovedovala o novem formu, ki je prišel v 
deželo, in se jezila, da štacunarji in žnidarji preveliki ženski oferti nikoli po 
polnoma ne morejo ustreči. Kmalu pa so ženske začele opravljati, predvsem 
dekleta, ki jih niti po imenu nisem poznala, pa sem izvedela, s katerimi fanti 
se shajajo, kako se vedejo v cerkvi in kakšne obleke jim matere kupujejo. Go 
spa Kordula je bila posebno gorka Margareti s Plača, ki se vsaj trikrat na dan 
preobleče in hodi prav počasi mimo njihove štacune, da bi zapeljala Lukanči-
čevega edinčka Tončka. 
Prifarska grofica je z zadovoljstvom govorila o lepi vdovi Ani Antoniji, ki 
je lani zapravila z ljubčki hišo in tri gozdove, letos pa je revna, uboga in za 
puščena. V cerkvi se plazi po kolenih okoli oltarjev in se jezi na mlada dekleta, 
ki jih fantini gledajo. 
»Gospe, kakšne so danes dekline, kar poglejte jih! Vsako nedeljo hodijo k 
obhajilu, pa se od mize Gospodove vračajo nasmejane in se celo v cerkvi spo 
gledujejo z moštvom!« se je vmešala teta Kornelija, sestra gospe Lukančičeve. 
»Nič čudnega!« se je oglasila Ana Marija, šefertska gospodinja, »ko pa so 
"taki časi, da se še kmetje in celo kajžarji dvigajo zoper gospodo. Ne veste kaj! 
na Tolminskem je menda čisto prava kmetska vojska!« 
Liza, moja prijateljica iz Puštala. pa je vedela, da so na Tolminskem glavne 
rebele že spravili v ječe in jih bodo krvavo kaznovali. 
»Prav jim je!« se je oglasila šefertska gospodinja, »tudi pri nas nekaj rogo-
vilijo, pa jim bomo hitro pokazali, kakšne so ječe pod turnom na Gradu!« 
Pinolica nam je že vsem zlezla v glavo, posebno, ker smo jo pile po požirkih 
in zraven prigrizovale pocukrane orehe. 
Pa se je oglasila Katarina Marija, mlajša Fiiinpfeilova hči, ki je ostala 
samska in živi pri bratu Vidu Ferdinandu. Premeteno in važno se je ozrla okoli 
sebe in počasi dejala: 
272 
»Gospe, če ne boste nikomur povedale, vam nekaj izdam, česar ne ve no 
bena ženska na Placu, samo jaz sem slišala, kaj se je dogovarjal moj nečak, 
naš Ferči, z gospodom protipisarjem Kosom.« 
Vse smo se ozrle v ostarelo gospodično. Malo je počakala in uživala, ko smo 
vse utihnile in strmele vanjo. 
»Samo pomislite, kaj si upajo naši podložni! Jutri bodo imeli shod, ja prav 
ste slišale, shod, pri Sv. Ožboltu. Tolminski puntarji so jih našuntali in jutri se 
bodo sestali z njimi pri Sv. Ožboltu!« 
»Prav imajo,« se je oglasila gospa Fruebergerjeva, »še jaz bi šla zraven, če 
ne bi imela že skoraj sto let in ne bi bila skoraj hroma!« 
»To bi bilo pa res imenitno, če bi vas gnali s puntarji čez Plač in vrgli v 
grajsko ječo!« je pikro menila šefertska gospodinja. Obrnila se je k sestri: 
»Ne vem, če je pametno, da bobnaš stvari, ki so samo za moške, ženskam, 
ki so prestare in prešemaste za to!« 
Frajla pa je že nadaljevala: 
»Naš Ferči bo šel s hlapci čez tiste gmajne do cerkve in zajel glavne pun-
tarje in jih uklenjene odpeljal v Loko na Grad.« 
Prestrašila sem se, pa tudi druge gospe so utihnile. Začele smo se poslavljati 
od godovnice in se kmalu razšle po hišah. 
XIV 
3. decembra 1713 
Kaj vse se je zgodilo po godu gospe Lukančičeve 
Ko se je stemnilo, sem odšla k sosedu Zofkežu. Zofkežev Miha bo zagotovo 
obvestil puntarje o nevarnosti, ki jim grozi. Stara Zofkeževa mati pa je pove 
dala, da je Miha takoj po južini odšel v Puštal in menda še naprej k Sv. Ož 
boltu. 
Nisem mogla zaspati, vso noč sem premišljala, kaj mi je storiti. Pot k Sv. 
Ožboltu sem poznala. Kolikokrat smo se otroci vzpenjali iz Puštala mimo Bur-
jevca do Sv. Andreja in naprej čez pobočja k Sv. Ožboltu. Pot pa sem poznala 
tudi iz dekliških let! 
Sedaj so noči dolge in odpravila sem se v popolni temi navsezgodaj na na 
porno pot mimo Dobravca in Burjevca po ilovnati stezi, ki je bila gladka in za 
mrznjena, po hribu proti Sv. Andreju. Cisto sama sem bila v hosti, že skoraj 
golo drevje je risalo pošastne podobe po nebu, ki je rahlo žarelo. Ustavila sem 
se ob znamenju, ob veliki podobi sv. Andreja, in prosila svetega moža, naj po 
maga meni, ubogi vdovi, in rebelom ki se že zbirajo pri cerkvi Sv. Ožbolta. Ob 
šla sem cerkev Sv. Andreja in redke lesene kajže, šla mimo Fojk nad Hrastnico, 
mimo obsežnega Presečnikovega grunta nad bodoveljsko grapo in zagledala na 
vrhu senožeti cerkev sv. Ožbolta. 
Možje so prišli pred menoj in stali pred cerkvijo. Od daleč sem videla, 
da je mežnarica v dolgi črni kLkli in ogrnjena z velikim črnim pletom 
odklenila z velikim ključem lesene duri. Možje so posamič vstopali v cerkev. 
Zasopla in prezebla sem se s težavo dvigala po bregu. Vstopila sem v 
cerkev in zaslišala Matija Dolinarja, velikega, postavnega kmeta od Sv. Duha, 
ki je stal pred oltarjem: 
»Draginja, lakota, vojskovanje, velik nemir, kriprelitje, Turek, nagle tež 
ke bolezni in druge štrafinge v deželi regirajo. Po vsem svetu je veliko 
18 Loški razgledi 273 
boštvo in lakota. Ceste so polne petlerjev. Bolezni in smrt ljudi davijo, kir 
vsak dan mrličem zvone. — Tako pa je samo pri nas revnih podložnih. Go 
spoda pravi, da pri Gospodu ni razločka pri teh, kir nosijo žido in krono, 
in pri teh, kateri debelo kiklo na sebi imajo. Pa ima gospoda vendar vsega, 
mi ji moramo dajati zadnje iz svojih kašč, dajati jim moramo pretirane 
denarje. Spomnite se, da smo se odkupili s tavžent petsto goldinarji, pa mo 
ramo vseeno plačevati mitnino.« 
»Res je!« se je oglasil visok suh možakar. »Pa še glavarju moramo pri 
pravljati kurjavo.« 
Izpod kora je vpadel mlad fant z zaručanimi svetlimi kodri: 
»Gospoda vsako leto od flegarjev in kmetov hoče čisto rajtengo, sama 
pa ne daje nobene rajtenge za denar, ki ga je od kmetov čez dolžnost prejela. 
Gospostvo sili kmete k pitju, protipisar ne da rešitve, če ne pijemo pri njem.« 
Kmet z brojske županije je zavpil: 
»Gospostvo je odvzelo podložnikom brojske županije hubni gozd!« Starec 
s polhovko na glavi je prevpil mlade glasove: 
»Pridigujejo nam svoje hladne postave, iz svoje srede nas pehajo in sami 
pota v dober leben iščejo!« 
Glasovi so se mešali, vpili so drug čez drugega in zdelo se mi je, da je 
odmevalo vsaj iz petdesetem ust desetletno in stoletno sovraštvo do vsega, 
kar je gosposkega. 
Matija pa je nadaljeval: »Žalost nima vekoma trpeti, tema se ima v 
veselje spremeniti. Zdaj je temna noč, skoraj pa bode svetel dan, zdaj sneži. 
grmi in bliska se, skoraj se pak hoče sonce prikazati in svetiti. Naj divja in 
razbija hudič svet in vse stvari, naj vetrovi šume in pihajo, valovi šturmajo 
in se vzdigujejo, vendar bo tudi tega konec« 
Tedaj sem zaslišala Miklavža Bernika z Osoj pod Osovnikom. Večji in 
močnejši je bil od vseh in njegov glas je zazvenel odločno in jasno: 
»Možje, ni nam treba škofov in valptov. Živeli bomo brez njih kakor 
mravlje, ki nimajo vojvodov ni kapitanov ni gospode, pa si vendar poleti 
svoj kruh pripravljajo in svojo špendijo v žetvi spravljajo.« 
Stopila sem v cerkev. Kmetje so se obrnili in me začudeno gledali. Za 
gledala sem Gregorja ob stranskem oltarju. 
»Ferdinand, Vida Furnpfeila vnuk, vodi vojščake skozi hoste k cerkvi! 
Poloviti vas hočejo in vleči zvezane v loški grad!« sem hlipala. 
Stari Goliraj je stopil na sredo cerkve. Ni me spoznal. 
»Gospa, kaj iščete med nami? Tu ni mesta za ženske!« 
Gregor pa je tako kot pred petdesetimi in več leti stopil k meni in dejal: 
»Kunstlova Viktora je, naša žlahtnica! Poslušajte jo!« 
Obstopili so me, jaz pa sem pripovedovala, kar sem izvedela od Ferdi 
nandove tete gospodične Fiirnpfeilove. 
Tedaj pa je stopil pred oltar tolminski puntar stari Janž: »Gospoda svoje 
oči visoko nosi, svoje obrvi kvišku drži, ima pa meče za zobe, s kočniki nas 
žre in požira, nas revne v deželi in uboge med ljudmi. Vendar možje, ne 
vdajmo se cagavemu strašenju, pustimo hude misli. Čas je, da izberete med 
sabo vodje in se dogovorite za nov sestanek!« 
Nekdo je zaklical: 
»Bernik naj nas vodi! Bernik naj nese naše pritožbe cesarju!« 
Odobravajoče mrmranje je šlo skozi cerkev. 
274 
Spet je stopil pred oltar Miklavž z Osoj: 
»Možje, gospode reč je, da kakšno reč skrije, ampak cesarjeva čast je 
to reč izprašati. Cesarjevo srce se ne more izpačiti, zakaj njegov stol je s 
pravico potrjen. Zato, samo zato sprejmem vašo nalogo. Šel bom s pismom na 
Dunaj in ga predal cesarju!« 
Možje so se že dogovarjali o novem sestanku. Goliraj pa je stopil pred 
oltar in dejal: 
»Kar se je tu govorilo, nima čez prag iti, temuč ima v cerkvi ostati!« 
Trepetala sem in najraje bi zbežala iz cerkve, pa sem vseeno počakala, da so 
možje odšli skozi lesena vrata in se porazgubili v hosti. 
Stopila sem v hišo k mežnarju. Mati mežnarica mi je nalila v veliko 
kupo sadjevca in čutila sem, da se mi z grenko pijačo vrača mir in pogum 
v srce. 
Odpravila sem se. Mežnarica me je hotela spremljati po skritih stezah po 
pobočjih proti Bodoveljski grapi, da me valpti ne bi okrili. 
Jaz pa sem tako natančno poznala vsako stezo, vedela sem za vsako 
skalo, za vsako stopinjo. Prav tod sem hodila z Vidom pred petdesetimi leti, 
danes pa bežim pred njegovim vnukom, ki kot lovec preži na puntarje in 
name. 
XV 
Bilo je pred petdesetimi leti 
Nekega sončnega dne v avgustu sva se z Vidom domenila, da greva 
v njihov listnjak pod Sv. Ožboltom. 
Micka je slutila, kam grem, ko sem ji tvezla, da bom ostala nekaj dni 
v Pungertu. Grdo se je držala, rekla pa ni nič. 
Naložila sem v cekar klobase, zaseko, hlebec kruha, krhlje in mlince. 
Vso noč so se mi misli pasle po zelenih travnikih in me vodile k frišni vodi 
gorskih studencev. 
Zjutraj, komaj se je sonce prikazalo izza Kamniških planin, sem se 
iztihotapila iz hiše in se po praznih gasah odpravila proti Puštalu. Vid me je 
že čakal v goščavi nad Dobravcem. Brez besed sva se kar skozi goščavo 
vzpenjala proti Sv. Andreju. 
Oba sva vedela, da ne delava prav, a oba sva takrat imela lačno srce, 
srčno vzdihanje in nepotešene želje. Vid je bil mojega obličja pomoč, moj 
grad, moja bramba, pa sem se vseeno hala. Vid pa mi je govoril, kakor bi 
bral iz bukev: 
»V svoje srce sem te zaprl, po tebi želi moj duh in misel, kakor jelen 
vpije po frišni vodi, tako vpije moja duša po tebi!« 
Po petdesetih letih sem spet zagledala sredi senožeti reven lesen listnjak, 
ki se mi je takrat zdel lepši kakor cesarska palača na Dunaju. Zadišalo je po 
senu in zazdelo se mi je, da sem spet mlada deklica izpred petdeset let. 
Spomnila sem se, kako je Vid odpahnil črviva lesena vrata in kako je zadišalo 
po rožah in senu. Kar pogreznila sva se v seno. Vid je bil ob meni, podvrgla 
sem njegovi besedi pamet, misli, leben, zaprla sem ga v svoje neumno srce. 
Dva nad vse srečna dneva sva prebila na soncu pred senikom. Res, tam 
na soncu je bil Vid meni dober, jaz pa še boljši njemu. 
Včeraj pa sem listnjak sredi senožeti gledala le od daleč. Dekline, ki 
je nekoč žarela od ljubezni in sreče in celo pozabila na očeta, ki se je takrat 
18« 275 
bojeval v tujini zoper dednega sovražnika, ni več. Dekle se mi danes niti 
smili ne zaradi neumnosti in zaslepljenosti. Srce starke, ki je včeraj hodila 
mimo listnjaka in trepetala pred Vidovim vnukom, je polno maščevalnosti in 
sovraštva do vseh, ki so jo nekoč zatirali, sramotili in krvavo mučili. 
Skozi redke smreke sem videla, kako se vzpenjajo proti cerkvi črni 
vojščaki s helebardami. Uspela sem, rebeli so srečno prišli v varno zavetje 
gozdov! 
XVI 20. decembra 1713 
Včeraj zvečer so prišli k nam moj žlahtnik Grega, Miklavž Bernik in 
stari Goliraj. Peljala sem jih v veliko sobo zadaj. Ni treba, da gledajo s Plac.i 
na naša razsvetljena okna in ugibajo, kdo je pri nas. 
Sama sem prinesla iz shrambe zelenko sadjevca, hlebec kruha in narezala 
prekajeni želodec. 
Možje so sedli za dolgo mizo. Goliraj se je obrnil k meni. 
Gregor je pripomnil: 
»Napisali smo nekaj za cesarja!« 
»Nesli bodo pismo cesarju!« 
»Kaj kar na Dunaj mislite?« sem nejeverno vprašala. 
»Moramo.« je odgovoril Miklavž Bemik, »pravijo, da cesar deželo 
gori drži skozi pravdo, lakomniki jo pa skaze!« 
»Pa prav ti, Miklavž!« sem se prestrašeno vmešala, »ti, ki imaš deset 
otročajev in bolno ženo?« 
»Možje so me izbrali, pa bom šel!« 
Goliraj je mirno dejal: 
»Nehajte že s klagovanjem. Dogovoriti se moramo o pismu!« 
Miklavž je potegnil iz bisage zložen pergament in ga razgrnil. Z velikimi. 
okornimi črkami je bilo zapisano: 
Cesarska visokost, 
kir živiš in regiraš tudi nam podložnim gospoda škofa freisinškega, izkazi 
nam gnado in preberi naše vzdihanje, sodi naše reči in milostivo pogledaj 
našo revo, nujo in bridkost in nas naše težke butare s tvojo močno roko 
kakor oča odreši. Ni nam treba naše nuje poredi povedati, ni naše nadloge 
razodeti: ti jih bolje veš kakor mi sami, zakaj ti si naš cesar, ki za nas skrbiš, 
dan in noč ne spiš in ne dremlješ. 
Posodi gnado, da ne bomo obloženi z novimi štivrami, trdimi in težkimi 
službami, s silo dolitlačeni in zatreni. 
Odredi, da nam dajo glavar gospod plemeniti Egkher na vpogled loški 
urbar, da izvemo, kaj so naše dolžnosti in naše pravice. Pouči hlapce našega 
gospoda škofa, ki nam vladajo namesto njega, da morajo biti nucni, milostni, 
pravični. Nikomur nimajo hudega ali zalega storiti, ne sile ali krivice izkazati. 
Graščinski bi morali biti naši očetje, pa nam vsako leto zvišujejo štivre, vsako 
leto jim moramo dajati več živine, lanu, čebule, žita. Tovoriti moramo vino in 
pridelke do Freisinga v nemško deželo. Oskrbnik pa pošilja Vidmarje v boj 
kot oborožene vojščake s težkimi oklopnimi konji. 
Ako lih gospoda zoper nas uboge gmajn ljudi kamp stori, tako se naše 
srce ne boji, ker se mi na te zapustimo. Vemo, da ti na našo revo pogledaš 
in spoznaš našo nujo. 
Tvoji podložniki iz Loke in freisinškega gospostva. 
276 
»Tole bomo poslali k cesarju. Možje bodo podpisali ali pa podkrižali!« je 
končal Goliraj. 
»Potem pa kar k cesarju na Dunaj!« sem ponovila, »kaj pa če vas na 
potu ubijejo ali če umrete od vsega hudega?« 
Miklavž je mirno odvrnil: 
»Ja. na Dunaj bomo vandrali. Na sestanku v Bodovljah smo se o vsem 
domenili. Možje so obljubili in tudi zapisali, da nam bodo povrnili vse 
cirenge za rajžo, ko se bomo vrnili. Če pa nas bodo ubili ali če se ne vrnemo, 
bodo ženam in otrokom izplačali. Napisali so tudi, da lahko mi ali naše žene 
odvzamejo kmetom živino, platno ali prejo, če ne bi držali obljube ali pa 
jim ne bi mogli izplačati v denarju.« 
»Kdo pa bo šel še z Miklavžem na Dunaj?« sem vprašala. 
To se bomo dokončno dogovorili pred Silvestrovim pri Zofkežu,« je po 
vedal Goliraj. 
Koliko se je spremenilo, kar me ni bilo v Loki! Pred petdesetimi leti 
kmetje niso znali pisati, bali so se grajskih, sedaj pa se skrivaj sestajajo, 
pišejo cesarju pisma in celo na Dunaj so namenjeni! 
XVII 
1. januarja 1714 
Božič in novoletne praznike sem po dolgih letih spet preživela v domači 
hiši. Johana je spekla potice in janeževe upognjence. za božični večer pa 
debelega kopuna. Hiša diši po kadilu in vaniliji. Tako je, kot je bilo pred 
pol stoletja, pa vendar čisto drugače. Ni smeha ni veselega ulivanja svinca 
ne nestrpnega pričakovanja pred jaslicami: tistih, ki sem jih imela najraje, 
ni več! 
Na božični večer sva šli z Johano na prifarsko pokopališče in prižgali 
sveče za mater, za očeta, za Volka, in še za vse tiste, ki so takrat zgoreli na 
grmadi in njihove duše še danes kličejo po maščevanju. Zaradi visokega 
snega nisem mogla v Ljubljano na možev grob, zanj so poskrbeli naši prija 
telji. 
Pri polnočnici sva z Johano sedeli v naši klopi pri Sv. Jakobu, pa se nihče 
ni odmikal od naju. Gospe s Plača so se nama prijaznivo nasmihale in zavistno 
ogledovale moje črno ogrinjalo iz pravega astrahana in belo ruto iz pravih 
venecianskih špic, ki sem jo po nemškem načinu lepo nabrala v gube in prav 
spotekljivo zavezala okrog še zmeraj gostih sivih las. Tudi Johana je oblekla 
kratek kožušček iz kunčjih "kožic, na glavo pa si je dala pečo iz najtanjšega 
platna, tako spretno zloženo, da so kmečke babe bolj gledale njeno pokrivalo 
kot gospoda, ki je pred oltarjem slavil rojstvo Gospodovo. 
Naša klop je skoraj pred oltarjem, stara klop, v kateri so sedeli že moji 
starši, pa tudi moj ded in stara mati. Pa nisem mislila nanje, niti nisem molila 
za drage rajne. Obe z Johano sva mislili le na eno, na tisto jutro pred petdese 
timi leti, ko so naju grajski biriči prignali pred to cerkev. Trdno in nemilo-
stivo so naju zvezali, krivo so naju zatožili, obsodili, zapljuvali, sramotili in s 
pestmi v obličje bili. Obe sva bili iz mesta, zato sva morali špotljivo kazen 
pred svetom z voljno pokorščino trpeti in se pokoriti pred mestno cerkvijo 
sv. Jakoba. Stali sva razmršeni, krvavi, v umazanih kiklah in bosi pred cerk-
277 
vijo. Še danes se spomnim, kako mi je grajski birič potisnil v levico gorečo 
svečo, v desnico pa mi je dal kratko črno palico. Oboje sem morala držati v 
iztegnjenih rokah, purgarji. posebno žlahtni, pa so hodili mimo naju v cerkev, 
se delali, da naju ne poznajo, ali pa so naju obmetavali s psovkami. Še sedaj 
slišim v sanjah sikajoče glasove Fiirnpfeilovih hčera: coprnica, lajdra, kurba. 
Vidim pa tudi starega protipisarja Grundlerja v rumeni obleki iz Žide, z ozkimi 
hlačami do kolen in z grmado belih umetnih las nad zardelimi zamaščenimi 
lici. Stopal je počasi in imenitno v cerkev, se ustavil pred menoj in počasi ter 
spolzko zamrmral: 
»Dobila si, kar si iskala. Božji mlini meljejo počasi, pa zagvišno!« 
Vse to se mi je motalo po glavi, ko sem čez petdeset let sedela kot častita 
in spoštovana gospa, vdova rajnega gospoda doktorja Volka Markoviča, v naši 
klopi pri Sv. Jakobu. 
Tam na desni strani pa je med moštvom sedel stari debelušni Vid Ferdi 
nand Furnpfeil. Ali se je tudi on spominjal tistih časov, ko sem toliko pre 
stala zaradi njega, ali pa je mislil zgolj na uporne kmete, ki se tolčejo zoper 
deželne gospode in tudi zoper njegovo rodovino in jih zato njegov vnuk Ferdi 
nand s tako ihto preganja. 
XVIII 
2. januarja 1714 
Čeprav je že dve po polnoči, sem se lotila pisanja. Dan pred Silvestrovim. 
30. decembra, so se pri Zofkežu zbrali rebeli. Prišlo jih je čez petdeset, s hri 
bovskih naselij, iz Selške in Poljanske doline, iz Pungerta, iz predmestij, pa 
tudi iz mesta jih je bilo precej. Kmet Dolenc je stal sredi temačne izbe in 
prebral pismo za cesarja, kmetje so odobravajoče kimali in mrmrali. Izbrali 
so tri odposlance za cesarja Jerneja Polenca iz Pungerta, Miklavža Bernika z 
Osoj pod Osovnikom in Matija Dolenca od Sv. Duha. 
Matija je klical k mizi posamezne kmete. Z okornimi črkami so zapisovali 
svoja imena, večina pa se je podkrižala na dragoceno pismo. V veliko skledo 
so metali srebrne tolarje in tako nabrali 54 forintov za potne stroške odposlan 
cev. Stari Goliraj je stopil v sredo izbe in z jasnim in odločnim glasom dejal: 
»Odločili smo se, čeprav vemo, da naši odposlanci tvegajo smrt in ječo. 
Prav je, da vsi prosimo Vsegamogočega, da njih, ki bodo vandrali. obvaruje 
na potu.« Umolknil je, nato pa zaprosil: 
»O gospod bog, obaruj njih noge, da ne spodpolznejo in škode ne vzamo 
s padenjem, pahnjenjem ali z nerazumnim bojevanjem. Daj, da ne pridejo v 
nežihrost na vodi ali v roke razbojnikov in mordarjev. Obaruj jih pred divjimi 
zverinami in pred vsem zlegom telesa in duše. Obaruj jih pred zdaj regirajo-
čimi in drugimi boleznimi. Obari ta čas in vselej doma njih ljube žene, otroke 
in vso družino z vsem tem, kar imajo, pred škodo in nesrečo. Daj jim brumne 
ljudi, da jih izperguju, gorivzamejo in dela milosti na njih izkažejo. 
Pomagaj jim, da svoje dolgovanje in opravilo pridno, dobro in pošteno 
opravijo in s tvojo pomočjo v miru spet zdravi in veseli domov pridejo.« 
Možje so odhajali brez besed, tiho so se izgubljali po vrtovih in gasah. 
Danes zjutraj sta prišla k meni Gregor in Barba. Gregorju sem dala sto forin 
tov za odposlance, napisala pa sem tudi pismo dobri prijateljici plemeniti 
gospe grofici Karolini Fuksovi. Karolinico sem spoznala v Ljubljani, sedaj pa 
živi na Dunaju na cesarskem dvoru in uživa največje zaupanje našega viso-
278 
kega gospoda cesarja Karla VI. in njegove častite žene cesarice Elizabete Kri 
stine. V pismu sem prosila drago prijateljico, naj se zavzame za moje rojake, 
ki bodo prispeli na Dunaj, naj jim pomaga, da bodo njihove prošnje dosegle 
najvišje mesto. 
Pismo sem danes poslala po potu v Ljubljano, od tam pa s hitro pošto 
na Dunaj. 
XIX 
5. januarja 1714 
Včeraj je prav med južino pridrvel k nam Gregor in povedal, da so grajski 
biriči odpeljali Polenčevega Jerneja na .Grad. Pisar Tonček Terček je povedal 
Goliraju. da se Jernej dobro drži. Glavar ga je zasliševal in je bil zraven žirov-
ski župnik Luka Pušar. Pušar je v štacuni pri Lukančiču povedal, da je Jernej 
glavarju zabrusil, da se podložniki nikogar ne boje, da bodo dosegli svoje, pa 
če morajo do cesarja na Dunaj. Gospa Lukančičeva, ki je poštena in častna 
žena, je menda gospodu župniku dejala: 
»Pravica ima dve hčeri: Prinesi! Daj!« 
in dala gospodu za glavarja najlepše pleče iz shrambe, da bi izpustil Jerneja. 
Rebeli pa so sklenili, da se Bemikov Miklavž z Osoj in Dolenčev Matija 
od Sv. Duha takoj odpeljeta s pismom v Ljubljano, nato pa naprej na Dunaj. 
Z Johano sva dolgo v noč govorili o obeh možeh, ki verjetno še nikoli 
nista šla dalje od Loke in Fare in ki sta živela le za svoji kmetiji in družini, 
danes ponoči pa se odpravljata na dolgo in nevarno pot na Dunaj. Kako 
bosta potovala, kako se bosta sporazumela, ko govorita zgolj kranjsko in ne 
razumeta nemške šprahe? 
Tolažila sem Johano in sebe, da bosta do Dunaja že nekako prispela 
z vozom in spremljevalci, ki sem jih naročila v Ljubljani, na Dunaju pa bo 
poskrbela zanju naša prijateljica gospa Karolina. Tudi pismo za cesarja bo 
gospa spravila na pravo mesto. 
Tudi o Jerneju sva govorili, ki ga še zmeraj niso spustili z Gradu. 
Popoldne pa sta prišli k nam na obisk Oblakova Liza in gospa Antonija. 
žena tolminskega grofa Coroninija. Grofica spet vedri v puštalski graščini in 
se trese pred tolminskimi rebeli. 
Samozavestno je pravila, da se bo kmalu vrnila domov, saj je tolminski 
deželni glavar prosil Dunaj za pomoč zoper uporne kmete. Vlada je menda 
poslala sedemsto Hrvatov in še nekaj drugih čet na pomoč tolminski gospodi. 
»Saj se jih ne bojim teh preklicanih kmetavzov, a toliko sitnosti in strahu 
so nam pripravili ti rebeli, da jim privoščim vse najhujše!« je lepa grofica 
končala svoje jadikovanje. 
Gospe pa sta hitro pozabili na kmete in upor in že govorili o oblekah 
s krinolinami, ki sta jih dobili z Dunaja, ter o posebno fini francoski riževi 
moki, ki si z njo posipata obraz. 
Jaz pa sem kar naprej spraševala, kaj je z upornimi kmeti, in gospa 
Antonija je veselo odgovarjala: 
»Moj gospod soprog mi je sporočil, da so glavni voditelji Ivan Gradnik, 
Lovrenc Kragulj, Martin Munih in še deset drugih že v ječah in da sodna 
obravnava teče že pet mesecev. Pomislite, obglavili jih bodo ali pa razčetverili. 
Čimprej tem bolje!« 
279 
V Johaninih očeh sem zagledala strah, tudi jaz sem vedela, da tudi našim 
rebelom grozita Krvava rihta in Gavžnik. 
Z Johano sva tiho sedeli za mizo in Johana je celo pozabila, da bi se 
pobahala s posebno torto. Pripravila jo je iz sladke tolčene smetane in skodele 
kofeta. vanjo pa je vmešala šest lotov svežega masla, šest lotov moke in 
dvanajst lotov cukra. Pa je torta ostala v shrambi nerazrezana. 
Gospe sta se odpravili ob avemariji domov v puštalski grad. Z Johano 
pa sva še dolgo v noč govorili o hudih časih, ki čakajo nas in vse loško 
gospostvo. 
XX 
8. januarja 1714 
Včeraj se je pripeljal s kočijo v Loko predsednik okrajnega sodišča 
v Ljubljani gospod Rudolf Carduzzi. dober prijatelj mojega rajnega moža. 
Svetla rdeča kočija se je ustavila pred našo hišo na Placu. Fantini so se 
zgrinjali okoli bleščeče kočije z grbom in zijali v kočijaža, ki je dostojanstveno 
sedel na visokem sedežu. Baron je kljub visokim letom prihitel po kamnitih 
stopnicah v prvi štuk in veselo pozdravljal Johano. ki jo je poznal še iz 
Ljubljane. 
Gospod baron je povedal, da ga je glavar Egkh-=r povabil v Loko na zbor 
podložnih na gradu. 
»Draga gospa, vaši rojaki pa le niso tako pohlevni, kot ste pravili v 
Ljubljani, vaš glavar mi je pisal, da se nekaj dogovarjajo s tolminskimi pun-
tarji!« 
Ustrašila sem se, baron pa mi je obljubil, da se bo pogovoril z glavarjem 
in skušal odvrniti najhujše od rebelov. 
Johana je pripravila v rdeči izbi zadaj visoko posteljo, preoblekla je 
odeje in prezračila pernice. Zakurila je v veliki nizki peči in po hiši je 
zadišalo po butaricah in bukovih panjačih. Z oblazinjenih naslonjačev je 
potegnila bela pregrinjala. w 
Z baronom pa sva medtem udobno sedela v topli izbi spredaj ob kozarcu 
pinolice. Baron je pripovedoval o ljubljanskih gospeh in veselo sva se spo 
minjala rajanja na bregovih Ljubljanice, imenitnih plesov v turjaški palači 
in veselega predpustnega vrvenja po ljubljanskih gasah. 
Kako srečna in mirna sem bila vsa leta v varni hiši mojega dobrega moža, 
sedaj pa sem spet zašla v vrtinec, iz katerega ne najdemo resne veje. 
Zjutraj pa sva se peljala z baronovo rdečo kočijo na Grad. Branila sem 
se, ko me je povabil, naj sedem v kočijo, pa gospod baron ni pustil, da bi 
vdova najboljšega prijatelja capljala z loško purgarijo in s kmečkimi podlož 
nimi na Grad po strmih stopnicah. Joj, ko bi baron vedel, kako sem pred 
nekaj tedni sredi noči hitela po strmem bregu k Svetemu Ožboltu! 
Zenstvo je radovedno zijalo v rdečo kočijo in bilo mi je nerodno, da se 
izpostavljam ženskim jezikom, hkrati pa mi je bilo všeč, ko sem iz kočije 
zagledala gospo Sidonijo Fiirnpfeilovo, Vidovo ženo, ki je s svakinjo, Vidovo 
sestro Antonijo, komaj lezla po strmi stezi na Grad. 
Gospod glavar Egkher je pričakal našega prijatelja gospoda barona Car-
duzzija pred železnimi vrati in naju oba pospremil proti veliki dvorani zraven 
kapele. 
280 
Na dvorišču sem zagledala gruče gmajn ljudi v nedeljskih oblačilih. 
Grajski hlapci so jim natakali v velike kupe rumeno vino. 
Obrnila sem se h glavarju: 
»Ali jih mislite upijaniti, še preden boste pričeli s komedijo?« 
Baron Carduzzi me je začudeno pogledal, Glavar pa je smehljaje dejal: 
»Ali res ne uvidite, spoštovana gospa, da hočemo le dobro našim pod-
ložnikom.« Obrnil se je h baronu Carduzziju: 
»Oprostite, gnadljiva gospa ne pozna naših gmajn ljudi, predolgo je ni 
bilo med nami. Med njimi so zgubljeni in zanikrni. Morali bi jih kaznovati 
kakor s hudičem obdane nore ljudi! Premislite, pritožujejo se in hočejo celo 
na najvišjem mestu rovariti zoper presvetlega škofa freisinškega, našega 
gr^spoda.« 
Spet sem planila: 
»Zdi se mi, da želite pri čisli maščevati vsako krivo dejanje in se veselite, 
kadar imate štrafati!« 
Naš prijatelj baron Carduzzi me je prijel za roko in skoraj vlekel proti 
veliki dvorani. 
Za dolgo, z zelenimi prti pokrito mizo so sedeli mestni vikar gospod 
Ignacij Rupar, kaplan kapele sv. Ane na Gradu gospod Matija Čere, mestni 
sodnik gospod Janez Gasperin. Zagledala sem tudi našega prijatelja trgovca 
gospoda Mihaela Lukančiča, pa Marka Oblaka in svetoduško grofico. 
Kmetje so počasi vstopali v dvorano. Oblečeni so bili v dolge suknje iz 
črnega lodna, na nogah so imeli nogavice in hlače iz rujavega grobega sukna 
ter nerodna obuvala. Palice, ki so jih navadno nosili zmeraj s seboj, so po 
stavili ob steno debelega obzidja. Spomnila sem se, kako je v moji mladosti 
stari oča Kunstel narezal debelo orehovo vejo in vanjo vtiral pesek. Tedaj 
so govorili, da so kmečke palice najboljše orožje, celo človeka bi z njimi 
lahko ubili. Tokrat pa so stale palice ob obzidju, lastnike njih pa so grajski 
hlapci pehali k mizam iz grobih desk, ki so se šibile od Štefanov z vinom in 
od pladnjev z dehtečim pečenim mesovjem, od kosov pečenih jancev in pre-
kajenih plečet ter mastnih zlato rumenih pečenih praset. 
Glavar se je obrnil k mojemu spremljevalcu: 
»Gospod baron, povabili smo župane in po dva podložnika iz vseh žu-
panij, pa jih je še več prišlo in tudi iz mesta jih je dosti. Kar pričeli bomo!« 
Glavar ni čakal na odgovor, stopil je na oder, ki so ga postavili pod okno. 
Govoril je o nezaslišanih hudobijah, ki so jih zagrešili tolminski puntarji in 
o strahovitih kaznih, ki jih bodo doletele. 
»Slišali smo, da ste tudi vi, hlapci freisinškega gospostva, zoper našega 
najvišjega gospoda mrmrali in punte delali. Norcu nikar dobro ne stoji dobre 
dni imeti, veliko manje hlapcu čez gospodo gospodovati. Le tisti, ki je po 
trpežljiv, je zastopen človek. Slednji bodi podvržen gospoščini, katera ima 
oblast čez njega. Gospoščina je od boga postavljena. Kateri se tedaj go 
spoščini zoperstavi, ta se zoperstavi božji ordningi. Kateri se pak zoperstavijo, 
ti bodo čez sebe sodbo prejeli. Zakaj oblastniki niso k strahu dobrim delom, 
temuč hudim. Ako hudo storiš, tako se boj, zakaj gospoščina meča ne nosi 
zastonj, ona se maščuje k štrafingi čez tega, kateri hudo stori. Zato bodite za 
potrebo voljo podvrženi, nikar le zavoljo štrafinge. Za tiga voljo morate 
tudi štivro dajati. 
281 
Vi podložni, bodite pokorni vašemu telesnemu gospodu s strahom in 
s trepetanjem v preproščini vašega srca. Norcu nikar dobro ne pristoji od 
visokih reči govoriti.« 
V dvorani je vladala tišina. Nenadoma pa je planil mlad, jasen glas: 
»Veliko manje pristoji grofu, da laže!« 
Glavar je preslišal opombo in mimo nadaljeval: 
»Vsakdo ima na svojem delu zadosti imeti, kontent biti in nima drugih 
zavidati, nidati ali zato, da njim bog vekšo milost ali darove posodi, sovražiti. 
Zakaj leto je gmajn, zanikrna in zlobna narava, da nihče ni več kontent na 
svojem daru in stanu. Gospod Bog je podložnim zapovedal, da vsakateri 
svoji gospoščini, katera čez njega oblast ima, pokoren ima biti nikar le 
zavoljo ogibanja štrafinge, temuč tudi za vesti voljo. Vsakdo mora gospoščino 
spoštovati, njej tudi voljno dati, kar je vsakteri dolžan. Obari nas bog, da 
nikar kdo svoje gosposke ne ferahta in taisto v svojem srcu ne kolne, kajti 
gosposka ima regiment na zemlji držati in po svoji ostri sodbi soditi. Podložni 
naj imajo pokorno srce, da njih gospoščino in poglavite ljudi, od nje 
poslane, spoznajo, častijo, se jih bojijo in njim z vso sposobno podložnostjo 
pokorni bodejo, se zoper nje ne stavijo in jih ne srdijo. 
Vprašam vas, podložne premilostivega škofa, ali ste imeli le enkrat 
vzrok, da se dvignete zoper njegovo milost?« 
Za mizami so sedeli župani in kmetje, z rokami nosili v usta mastne 
kose svinjine in si z rokavi brisali mastna usta. Tako so bili zaverovani v 
slastno jedačo in pijačo, da glavarjevih besed še poslušali niso. 
Tedaj pa se je dvignil pijani Budlarček iz Karlovca in jecljaje spre 
govoril: 
»Vaša milost so naročili, naj govorim v imenu kmetov!« 
Velik, resen mož z godeške županije je zavpil: 
»Kdo te je pooblastil, klada pijana?« 
Budlarček pa je s piskajočim glasom nadaljeval: 
»Zadovoljni smo, vsi smo zadovoljni, posebno, če nas boste takole gostili, 
bomo vsi podpisali.« 
Kmet iz godeške županije je spet zaklical z močnim glasom in prevpil 
rjoveče glasove pijanih kmetov: 
»Gospod glavar, pustite, da govorimo kmetje, da povemo, kar znamo, in 
k-u- smo videli, izpričamo! Zakaj nočete prejeti našega pričevanja?« 
Glavarju ni bilo prav, da so kmetje posegli vmes. Spoznal je, da iz 
Budlarčka govori vino in da je vse bolj zmeden. Glavar se je nasmehnil, 
stopil k Budlarčku in ga potrepljal po rami: 
»Saj vem, da nobeden nima ničesar zoper našega milostivega gospoda, 
presvetlega škofa freisinškega, ki ni le naš posvetni gospodar, temveč tudi 
gospodar naših duš in našega življenja po smrti. Z veselimi usti bi ga morali 
hvaliti.« 
Grajski pisar je hodil okrog obloženih miz z velikim pergamentom in 
silil pijane kmete, da so se podkrižali. 
Spet se je oglasil glavar: 
»Možje, podpišite!« 
Pa je zavpil mož iz godeške županije: 
»Možje, ne podkrižajte se! Ne izdajte naše svobode!« 
282 
Glavar je samo pogledal črnega biriča, ki je stal pri vratih, vojščak je 
postavil helebardo v kot, pomignil tovarišu na drugi strani dvorane in oba 
sta planila k možu, ki je pozival kmete, naj ne podpišejo. 
Kmetje so se prenehali podkriževati in strmeli v vojščaka, ki sta otepa-
jočega se Bodoljčana vlekla skozi vrata. 
Zaslišala sem Golirajev glas: 
»Bučki trapasti, zdaj ste sami videli, kakšna je grajska dobrota in pra 
vica. Ali ne veste, da kateri veliko govori in ne drži, je kakor oblak in veter 
brez dežja.« 
Mlad glas je zaklical: 
»Možje, rešite se! Zakaj svojim sovražnikom ste padli v roke, zbežite 
kakor srna iz njih rok, kakor ptica iz ptičarjeve roke!« 
Med glasnim prerivanjem in vpitjem sem se obrnila k baronu Carduzziju: 
»Pomagajte vendar! Saj nihče ni vedel, kaj podpisuje! Pomagajte!« 
Baron pa je gledal mimo mene in polglasno zamrmral: 
»Loška gospoda je zvita bolj kakor gospodje v glavnem mestu Ljubljani 
in celo na cesarskem mestu Dunaju. Z malo prate in loške kislice so napravili 
iz puntarjev pohlevne ovce.« 
Čeprav imam sive lase, sem zardela od zadrege in sramu. 
Vojščaki so planili v sobano in silili kmete, da so spet sedli za mizo. 
Jaz pa nisem čakala zaprisege o vdanosti in zvestobi, ki jo je Egkher 
z vojščaki izsilil od pijanih podložnih. Prerila sem se čez dvorano mimo polnih 
miz, politih z vinom in mastjo, na dvorišče. Skozi okna je donel glavarjev 
glas: »Kateri je pameten, ta se masa v svojih besedah. Norec bi bil za modrega 
držan, da bi molčal in svoje ustne vkup držal.« 
Spustila sem se po klancu proti Placu. Sneg je naletaval in pot je bila 
spolzka in nerodna. Sonce je prodiralo skozi oblake in nebo se je lesketalo 
v stoterih barvah. 
Kako lepo je naše mesto in kako strašna je oblast, ki bedi nad njim! 
V meni so vstajali spomini, tisti grozni spomini, ki so me leta prebujali 
sredi noči, zaradi katerih sem prejokala dneve in noči zaprta v sobane Mar-
kovičeve palače na Turjaškem trgu. Nikoli pa tudi ne bom pozabila dobrote, 
ki mi jo je izkazoval moj mož, meni prekleti konkubini, ki ji je krvni sodnik 
Hans Heidrich dokazal, da je sigmae et ceremoniae magichae s svetimi 
reki in drugim malleus maleficarum spodbudila samega gospoda Satana, 
da ji je pomagal zapeljati lahkovernega in nedolžnega plemenitega gospoda 
Vida Ferdinanda Fumpfeila. Zasopla sem prihitela domov. 
Johana je bila v kuhinji. Dišalo je po poticah in po prati. Brez pozdrava 
sem stopila v spalnico. Vrgla sem se na kolena in skrila obraz v špampet in 
zavekala. 
Johana je stopila v izbo in se sklonila k meni: 
»Zakaj letaš na Grad? Zakaj se mešaš v vse to? Zakaj sva se sploh vrnili 
iz Ljubljane?« je hitela, ne da bi čakala na odgovor. 
Jaz pa sem kar naprej hlipala. V meni je vse trepetalo in v spominih 
sem bila spet v ječi pod glavnim oltarjem kapele na Gradu. 
»Johana, ali si pozabila? Spomni se, kako smo se stiskale v vlažni luknji, 
pet nas je bilo v nizkem zatohlem prostoru. Niti ležati nismo mogle, da bi 
vsaj v spanju pozabile, kaj so nam očitali.« 
Johana me je prijela za roke: 
283 
»Viktora, nehaj! Minilo je in nič ne boš spremenila, če mučiš sebe in 
mene!« 
»Ni res!« sem skoraj zavpila. »Prav zaradi teh spominov morava poma 
gati kmetom, ki jih bodo grajski mučili in vlačili po ječah.« 
Johana je odšla molče v kuhinjo, da pripravi južino za ljubljanskega 
barona. V meni pa so vstajali spomini, kakor da bi pred nekaj dnevi stala 
v veliki sobani na Gradu še s petimi obtoženimi, čeprav je od tedaj minilo 
več kot petdeset let. 
Tako sem se vtopila v spomine, da nisem slišala Johane, ki me je klicala 
v rdeči salon zadaj, kamor je peljala gospoda barona, ki se je vrnil z Gradu. 
Zbrala sem se in povabila barona, naj sede v širok rdeč naslonjač. Pogledal 
je skozi okno proti Kamniškim planinam, ki so žarele v večernem soncu, in 
nato proti Grmadi, ki je zastirala pogled na Ljubljano. 
»Gospa, zakaj ste se vrnili v Loko? Zakaj niste ostali v Ljubljani? Tam 
vas vsi spoštujejo in imajo radi,« je dejal namesto pozdrava. 
Nič nisem premišljevala, v meni je govoril glas, ki sem ga slišala čisto 
razločno: 
»Gospod baron, ali ne razumete, da nikoli ne bom pozabila grozot, ki 
sem jih doživela na Gradu, in nikoli prebolela krivice, ki so mi jo storili?-
»Volk vam je dal svoje ime, svojo čast, svoje imetje!« je odgovoril. 
»Ne govoriva o tem,« sem zaprosila. »Povejte mi raje, kaj so sklenili na 
Gradu zaradi upornih kmetov!« 
Baron se je nasmehnil: 
»Glavar se boji, čeprav tega ne pokaže. Boji se kmetov, ki niso prišli na 
Grad, ki se menda skrivaj sestajajo in ki so menda celo poslali svoje poslance 
na Dunaj.« 
»Kaj bo storil?« 
»Kadar se bogatim rumeni zlati in tolarji, zlate posode in srebrni pe 
harji prijaznivo smejo, takoj pozabijo na pravico in čast. Jemljejo mite in 
darove, da pomagajo krivici. Glavar je menda poslal na Dunaj srebrn jedilni 
pribor, ki ga je kupil v Augsburgu, deželnemu glavarju v Ljubljani pa dvanajst 
srebrnih svečnikov. Saj veste, da hudobni skrivši darove jemljejo, da pravdi 
pot pripogibajo. Glavar je tako zavarovan od vseh strani in kmetska pravda je 
že vnaprej izgubljena.« 
»Pomagajte,« sem se obrnila k baronu, čeprav sem vedela, da je prav 
tako brez moči kot kmetje in jaz, neumna stara ženska. 
Baron se je odpeljal drugo jutro z rdečo kočijo v Ljubljano. Prej pa me 
je še pregovarjal, naj se preselim spet v Ljubljano v naše stanovanje na 
Turjaškem trgu. 
25. aprila 1714 
Nobene vesti ni z Dunaja. Ne vemo, ali sta poslanca srečno prispela v 
cesarsko mesto ali sta se oglasila pri Karolini Fuksovi ali je pismo doseglo 
cesarjeva ušesa. 
Samo to sem izvedela, da so Polenčevega Jerneja izgnali z ozemlja 
freisinškega škofa. 
V puštalskem gradu so pripovedovali strašne reči o tolminskih puntarjih. 
Liza je menda prejela pismo grofice Antonije Coronini iz Gorice. Piše, da 
284 
so zaprli v goriški grad stopetdeset kmetov, enajst voditeljev pa so ubili, 
razčetverili in kose teles obesili po vsem mestu na kole. 
Ponoči premišljujem o življenju in smrti. Mislim na očeta, ki leži daleč 
v tujini, na moža, ki je pokopan v Ljubljani, na mater, katere grob je na Fari. 
Kako kratko in minljivo je človekovo življenje in kako neumno se pehamo 
za zemeljskim blagrom. Le malo ljudi je poštenih, gospoda pa je vsa pohlepna 
po blagu, časti in oblasti. 
XXII 
29. aprila 1714 
Ni se še zdanilo, ko je zadonel tolkač na vhodnih vratih. Zaspano sem 
pogledala skozi okno in zagledala Gregorja iz Pungerta in še dva možaka 
v čudni tuji opravi. 
Johana je že hitela po kamnitih stopnicah v vežo in že so vstopili vsi trije 
možje v kuhinjo. 
Srce mi je zapelo od sreče, ko sem v čokatem možu v viteški opravi 
spoznala Matija Dolinarja in osojskega Miklavža v preprosti purgarski noši. 
Vsi trije so žareli od veselja. 
»Kar z Dunaja sva prišla!« je planil Matija. 
Oddahnila sem se. 
•Samo da sta prišla!« 
»Pa še kako sta se pogospodila na Dunaju!« se je oglasil Gregor. 
»Pa sta oddala pismo?« 
»Ja, gospa baronica ga je sama nesla k cesarju,« je resno povedal Miklavž. 
Matija pa je hitel: 
»Pa tudi naju so peljali v velikansko graščino, da sva videla čisto pravega 
živega cesarja!« 
»Pa kaj sta opravila?« 
»Ja, glavar mora kmetom pokazati loški urbar, da bomo na lastne oči 
videli, kaj lahko graščinski zahtevajo od nas, pa tudi, kakšne so naše pravice.« 
»Ali bosta šla na Grad?« 
»Pa ja,« se je oglasil Matija, »če sva se upala med dunajsko gospodo, bova 
menda tudi lahko govorila z loškim glavarjem.« 
Johana je postavila na mizo v jedilnici velike bele skodele z dišečim 
lipovim čajem, vanj je vlila sadjevca. Narezala je velike kose pogače. 
»Pa je pri nas le lepše kot tam zunaj!« je zamrmral Matija. Miklavž pa 
je pristavil: 
»Boljša je skleda zelja^z ljubeznijo kakor upitan vol s sovraštvom in za 
vistjo.« 
Grega pa je nestrpno priganjal: 
»Še Viktori povejta, kako je bilo na nevarni poti in kako na Dunaju!« 
Matija je komaj čakal, da pove, kaj sta doživela na dolgi poti. 
»To veste, da sva v ponedeljek, dva dni po Sv. treh kraljih, navsezgodaj 
jahala do Ljubljane. Naš hlapec Miha pa je peljal sani, na katere smo naložili 
sodček pinolice, dvesto petdeset funtov finega oljčnega olja in še pet pletenk 
pravega češnjevca iz Gabrovega. Vse je bilo namenjeno za dunajsko gospodo. 
V torek ob tričetrt na osem pa sva naložila na velike sani, ki so naju čakale 
na poštnem dvorišču, najino prtljago. Zgnetla sva se v kočijo, ki je bila pri 
bita na sani, na visokem kozlu pa sta sedela kočijaž in prvi hlapec, drugi 
285 
hlapec pa je jahal na šimelnu zraven sani, v katere so bili vpreženi kar štirje 
močni pincgaverji. 
Hlapec na kozlu je nekaj besedičil, da se tako' imenitno vozijo samo grofje 
ne pa taki kmetavzi, kot sva midva, pa ga je postiljon takoj utišal.« 
Miklavž je nadaljeval: 
»Peljali smo se v Celovec, nato v mesto Judenburg, pa mimo Knittelfelda. 
Leobna in Brucka na Dunaj.« 
»Vidite, cTa ni šel zastonj na Dunaj, ko vse ve in si vse zapomni,« je smeje 
pritegnil Matija. 
»Pa bom povedal, kaj se je vse pripetilo na zasneženih cestah. Pripeljali 
smo se že na vrh Ljubelja. Cesta je bila očiščena od snega in sani so kar letele 
po hribu navzdol. Kar zagledamo sredi ceste veliko bukev, ki jo je zlomil sneg 
in zvrnil čez cesto. Prva konja v vpregi sta se pričela vzpenjati, hlapec je padel 
iz sedla in se zapletel v vprego. Konji so podivjali, voznik je ječal in se vse 
bolj zapletal v vprego. 
Pa veste, kdo je pomiril konja?« me je Matija vprašujoče pogledal. 
»Nehaj že,« se je oglasil Miklavž. »Glavno je, da smo srečno prišli na 
Duaaj in oddali pismo!« 
»Pa je tudi prav, da zvedo v Loki. kako si skočil pred konja in pomiril 
živali, jaz pa sem se lotil drugega para konj!« 
»Kaj pa ranjeni kočijaž?« sem vprašala. 
»Komaj smo ga vsi štirje, postiljon, hlapec in midva z Miklavžem, izvlekli 
izpod voza. Imel je hudo rano na glavi in polomljene noge. Peljali smo ga na 
poštno postajo, od tam pa so ga spravili v špital.« 
»Pa je le Matije prvi prišel na Dunaj. Namesto voznika se je povzpel na 
konja in tako prvi prijahal na Dunaj.« 
»Kako dolgo ste se pa vozili do Dunaja?« 
»Kočijaž je povedal, da kar enainsedemdeset ur.« 
»Kako sva bila vesela, ko sva se rešila blatne ceste, snežnih metežev in 
megle in zagledala cesarsko mesto!« je dodal Miklavž. 
»Ob dveh zjutraj smo se pripeljali,« je vpadel Matija, »in že na postaji 
naju je čakal kočijaž gospe baronice. Takoj naju je spoznal.« 
Miklavž je nestrpno prekinil zgovornega tovariša. 
»Gospa bi gotovo rada vedela, kaj je gospa baronica Karolina naročila 
zanjo in kaj ji je poslala.« 
»Res je,« sem pripomnila, »dober glas iz daljnih dežel je kakor mrzla 
voda žejni duši. Res bi že rada vedela, kaj sta dosegla na Dunaju.« 
Gregor je stopil v kuhinjo in prinesel v izbo velik zavoj. Johana je ne 
strpno odvozlala vrvico iz čiste svile in odpirala veliko škatlo. Zagledala sem 
čudovito avbico s tankimi špicami, z dolgimi trakovi in z iglo iz pravega čistega 
zlata narejeno, s pravimi biseri. Na smeh mi je šlo, ko sem pomislila, kako 
si bom umetno narejeno pokrivalo pripenjala na sive lase. V škatli je bila še 
rumena suknja iz čiste svile in pas iz bisernih vrvic. Nasmehnila sem se, ko 
sem se spomnila na veličastne sprejeme na dunajskem dvoru, ko sva z rajnim 
možem Volkom sedela med dunajsko gospodo za isto mizo s cesarjem, sedaj 
pa sedim za mizo s puntarji, rebeli, ki jim grozi ječa in krvava rihta. 
Johana pa mi je že kazala dve ruti iz tankih in umetno spletenih špic, 
pa solne iz črnega laka, narejene po najnovejši šegi. 
286 
Gregor je postavil na mizo še manjši zavoj in Johana je polagala na mizo 
pecivo, ki je dišalo po ingverju, vaniliji, cimetu. Odvijala je pravi dunajski 
sadni kolač in čisto majčkene rogljičke iz fine pšenične moke. 
S strahom sem odprla prijateljičino pismo. Pa je bilo vse dobro. Prija 
teljica mi sporoča, da je na dvoru govorila z mlado cesarico, ki bo vse uredila. 
Prijateljica je šegavo pristavila: 
»Pomisli, tvoja žlahtnika ali kaj sta že, sem preoblekla v gosposko opravo 
in peljala na Belvedere. Saj veš, da pri nas na Dunaju vsa gospoda zida letne 
hiše na pobočjih Leopoldovega hriba. Popraviti in pozidati mislijo vse, kar 
so porušili pred več kot tridesetimi leti Turki, ki so 1687 oblegali Dunaj. Princ 
Evgen je že pred leti sezidal dvorcu Belvedere terase, sedaj pa je dokončal 
spodnji grad, kamor se je nastanil. Na svečano otvoritev sem šla s tvojima 
junakoma in bila sem najbolj opažena med dvornimi damami.« 
Stisnilo me je pri srcu. Pomislila sem na očeta in rajnega moža, ki sta 
tako predano in navdušeno hitela na pomoč Dunaju. Oče leži v tuji zemlji, 
sadove njegove krvi pa uživajo naduti in gizdavi dvorjani. Obrnila sem se 
k Miklavžu: 
»Na Dunaju sta se pa postavila, piše gospa baronica.« 
Miklavž je resno odvrnil: 
»Na veljanje person gledati ni dobro, zmeraj moraš vedeti, da bi ti hudo 
storili le za kos kruha!« 
Matija pa je vpadel: 
»Najraje bi naju obdržali na Dunaju, tako sva jim bila všeč!« 
»Ja, za dvorna norca!« je spet pribil Miklavž. 
»Ne bodi tako zadrt,« je povzel Matija. »Bom vse po vrsti povedal, kako 
je bilo. Gospa je poslala na postajo zeleno kočijo in takoj smo preložili iz naših 
sani oba sodčka in pletenke z žganjem. Pa smo se že peljali skozi ozke gase 
v velikansko hišo. Zijala sva v grozovito visoke hiše. Kočijaž je povedal, da 
vse sili v cesarsko mesto, ker se ljudje boje Turkov, zato so zidarski mojstri 
sezidali še eno mesto na prvo. Pomislite, videli smo hiše s petimi in celo šestimi 
štuki.« 
»Kje pa živi gospa baronica?« 
Matija je povedal: 
»Gospa ima veliko palačo, kot pravijo na Dunaju velikim prostornim 
hišam, blizu cesarskega dvora.« 
Miklavž je le spregovoril: 
»Gospa so povedali, da učijo cesarske otroke in da delajo družbo sami 
cesarici, zato stanujejo blizu, dvora.« 
Pa je spet povzel Matija: 
»Kočijaž naju je vlekel v prvi štuk in tam žive gospa v taki bleščavi, da 
še v cerkvi pri Sv. Andreju ni tako lepo. Še tla se svetijo in so gladka kot 
led. Stene, okna in vrata pa se blešče od samih zlatih kinčev.« 
Miklavž je zamrmral: 
»Vse to ni nič. Gospoda ima vsega preveč, presita je!« Pa se je oglasil 
spet Matija: 
»Pa je bilo le lepo, ko sva se v zeleni kočiji vozila po Dunaju, pa si 
ogledovala največjo cerkev na svetu, posvečeno sv. Štefanu, pa štacune, ki 
so kar žarele od samih sveč in bogatije, pa mimo velikanskih palač, pa še na 
veselico na Belvedere sva se peljala.« 
287 
»Tam sva vsaj videla, za kaj plačujemo cesarju krvave krajcarje!« ga je 
prekinil Miklavž. 
»Kako, da vaju je gospa peljala med tako visoko gospodo?« sem se 
vmešala. 
»Gospa je hotela, da se preoblečeva v mestno opravo, pa Miklavž ni 
hotel.« 
»Seveda ne,« je planil Miklavž. »Ne ofertuj se pred gospodo in ne stopaj 
na nje mesto, kajti kmet bo zmeraj pred firštom ponižan.« 
»Meni pa so bile všeč ozke rožnate hlače, ozek suknjič s špičastim ovrat 
nikom, pa še na glavo sem poveznil nekakšno čepico iz rumenkastih zaručanih 
las s kito. Nobeden ne bi mislil, da sem zarukan bajtar od Sv. Duha, tako 
čeden sem bil kot angeli na oltarju v cerkvi v Crngrobu.« 
»Kar ločiti se ne more od teh mestnih cunj,« ga je prekinil Miklavž. 
»Pa sta se res postavljala pred dunajskim ženstvom!« sem smeje dodala. 
»Pa so dekleta na velikem dvorišču le bolj metala oči na Miklavža, ki je 
prišel tja v kmetski opravi. Bil je najbolj zal fantin, za celo glavo je presegal 
mestne gospode, celo samega cesarja.« 
»Pa sta videla cesarja?« sem se vmešala. 
»Pa ja,« je hitel Matija. »Zarjavel je v obraz, gleda pa tako hudo, da te 
kar strese. Mislim, da se ga vsi boje.« 
Miklavž pa je mirno pripovedoval: 
»Cesar se je kar pomešal med strelce in tekmoval z njimi, ko so streljali 
v tarčo. Pa ni bil prvi in zaradi tega se ni nič togotil.« 
Matija pa je pripovedoval o dunajskih gospodih, ki so prijahali na 
konjih, svetečih se od dragega kamenja. Menda so imeli celo srebrne podkve. 
»Gospodje so bili nališpani kot ženske s škrlatom in oblečeni v soboljevino, 
okrog vratu pa so imeli zlate verižice z biseri in pisanim kamenjem. Pa tudi 
Miklavžu so dali štatljivega šimelna in jahal je med gospodo. Mene pa niso 
nič porajtali, čeprav sem imel tako kito na glavi, kot je nima niti Lukančičeva 
teta, ki menda stoji na klopci, pa ji lasje segajo do tal.« 
Ustavila sem zgovornega Matija: 
»Pa sta prinesla kaj zapisanega?« 
»To pa ne,« je mrko odvrnil Miklavž, »gospoda se nama je smejala, ko sva 
prosila za pismo. Nobeden se ni hotel o tem pogovarjati z nama.« 
Pa se je spet oglasil Matija: 
»Gospa baronica je poslala žganje najbolj častitim in uglednim dvornim 
gospem, olje pa menda celo v cesarsko kuhinjo. Povedala je, da je dobila 
toliko obljub, da bodo ireisinški podložniki najbolj srečni kmetje v cesarstvu!« 
Nato je Matija pripovedoval o velikanskem kolaču, ki so ga narezali na 
grajskem dvorišču, pa o ogromnem sodu tokajca, ki so ga točili in delili konje 
nikom in tudi drugim, ki so gledali tekme. 
Zvedela sem še, da vožnja domov ni bila tako burna kot pot na Dunaj 
in da sta nekaj forintov, ki jima jih je dala baronica za vožnjo in za ceringo 
na pot, še prinesla domov. 
Poslovili smo se, jaz pa sem še dolgo mislila na naša poslanca in na 
obljube, ki sta jih dobila na Dunaju. 
Vem. da so te obljube kot listje v vetru, zdi se ti kot zlat dež, prelep, pa 
v hipu odleti in leži mokro in gnilo na tleh. 
288 
XXIII 
5. maja 1715 
Pomlad je in spet letajo lastovke mimo naših oken, gnezda v veži in na 
gankih v prvem in drugem štuku so polna drobnih ptičkov, ki požrešno 
odpirajo kljune. Stare lastovke letajo nad Soro in love mušice in jih prinašajo 
mladičem. 
Stoletja je tako v naši hiši — vse gre po večno določeni poti, menjavamo 
se samo ljudje, ki živimo pod to streho. 
Miklavž in Matija nista šla na Grad, da bi poročala, kaj sta dosegla na 
Dunaju, kajti glavar Eghker pošilja vsak dan hlapce na njuna domova in grozi, 
da ju bodo odpeljali v grajsko ječo. 
Tokrat so se zbrali pri nas vodje puntarjev. Sklenili so, da se bosta po 
slanca skrivala in se tako odtegovala glavarjevemu maščevanju. Puntarji so 
se dogovorili, da se bodo shajali v naši kleti, ki je izdolbena globoko v zemljo 
in v katero je vhod po dolgi lojtri, skozi odprtino na tleh v veži, ki vodi na vrt. 
Gregor in Miklavž prihajata k meni v kuhinjo in se zaklinjata, da bodo 
puntarji, pa čeprav z orožjem, dosegli, da jim bo glavar pokazal loške urbarje 
in bodo na lastne oči videli krivice, ki jim jih dela loška gospoda. Miklavž 
je dejal: 
»Naj gospoda hvali svojo moč, postave in ceremonije, tako ima vendar 
govorjenje puntarjev težjo vago in več velja kakor deset valptov, sto glavar 
jev in tavžent škofov. Gospoda se nas boji, na Dunaju sva jih z Matijo v sra 
moto pripravila, da jih je sram pred vsemi, ki v deželi prebivajo.« 
Meni pa stiska strah srce, kajti baron Carduzzi, ki se je spet pripeljal iz 
Ljubljane in se oglasil v naši hiši, je povedal, da je glavar Egkher dobil z Du 
naja od samega cesarja pomoč in povelje, naj zapre kolovodje upornih kmetov 
in naj jih pošlje v Ljubljano. Glavar je menda baronu Carduzziju zagotavljal: 
»Čeprav imajo puntarji dekrete in toliko buhštabov v urbarjih, kolikor 
je kapljic v morju, trave na zemlji in listja na drevju, bo gosposka beseda več 
veljala kakor ves svet!« 
Miklavž Bernik pa še naprej zbira kmete v našem kevdru. Možje tiho 
prihajajo čez vrtove, v kleti pa je vsak dan več mušket, sekir in mečev. 
2. septembra 1715 
Več mesecev nisem pisala. Preveč je hudo! 
Puntarji že od junija ne prihajajo več v našo klet. Miklavž in Matija se 
potikata po hostah in se skrivata pred grajskimi vojščaki. Otroci in družina 
pa se sami otepajo z delom. Miklavževa žena je zbolela od vsega hudega, otroci 
so pa še majhni, saj ima komaj najstarejši nekaj čez deset let. Z Johano sva 
se povzpeli na Osoje. Listje je še zeleno, vendar slutiš jesen v zraku. 
Na njivi sem zagledala najstarejšo Jero, pa Mino, Štefana in Janeza, ki so 
izkopavali krompir. Ko sem otroke izpraševala, če jim je potrebna pomoč, so 
v zboru odgovarjali: 
»Bomo že sami!« 
Sredi pisanja me je zmotila Johana. Poklicala me je v kuhinjo. Na lesenem 
starem stolu je sedel Miklavž. Takoj sem videla, da je na koncu s svojimi 
močmi. Johana mu je nalila v veliko skodelo kofeta in že cvrla klobaso, ki jo 
je izgrebla iz zaseke. 
19 Loški razgledi 289 
»Nič ne delajte,« se je oglasil Miklavž, »saj ni vredno!« 
»Kaj je?« sem planila. 
»Vihar je tu. Nesreča je čez nas prišla kakor hudo vreme, bridkost in nuja 
sta se zgrnila čez nas. Glavarjevi hlapci so pridrveli na naše njive, vdrli v kašče 
in hleve in odvlekli vso živino in pšenico.« 
»Kako ste sploh vzdržali?« sem vprašala. 
»Res ne moremo več!« je žalostno dahnil Miklavž. »Moja je tako slaba, 
da ne vstane več iz postelje. Otroci pa se skrivajo po hosti. Pa to še ni vse. 
Grajski hlapci so vdrli v čumnato in zagrozili Doroteji, da bodo polovili otroke 
in jih odgnali na Grad, če se sam ne bom javil na Gradu.« 
»Pa kaj boste sedaj?« sem vprašala. Počutila sem se revno in krivo, da 
nisem mogla preprečiti gorja, ki se je zbralo nad mojimi rojaki. 
»Po vseh hišah so soldati in kmetje so do konca preplašeni. Bojim se za 
otroke. Z Matijo sva sklenila, da pojdeva na Grad, pa naj naju razčetverijo 
ali obglavijo. Nedolžne otroke pa naj puste v miru!« 
Kako revna sem bila, kako osamljena in brez moči! V hipu sem spoznala. 
da me gospoda prijaznivo gleda le zaradi rajnega moža, Viktori Novakovi 
pa ni uspelo z vsemi njenimi zvezami, da obvaruje pred ječo nedolžne. 
Nikdar ne zaupaj sovražniku, zakaj ravno kakor železo vselej spet rjavi. 
tako on tudi svoje falš misli ne pusti. Tudi če se klanja pred teboj, se vari pred 
njim. Ne vleči ga k sebi. da te ne pahne od sebe. 
XXIV 
10. septembra 1715 
Obletala sem vse loške žlahtnike, bila sem pri glavarju Egkherju in mu 
govorila o baronici Fuksovi in njenem pismu, ki je povedalo toliko dobrega 
o obeh poslancih. Prosila sem ga, kakor se prosi boga, ne pa umrjočega človeka, 
naj ne preganja obeh poslancev in njunih družin. 
Glavar je špotljivo odgovoril: 
»Gospa, ali veste, da spet služite Satanu in njegovim služabnikom in njih 
reči. Krivo so govorili zoper pravico visokega gospoda freisinškega, zato naj 
gre špot zoper njih. Mi smo služabniki najvišjega gospoda škofa, zato moramo 
preganjati njegove sovražnike in kaznovati objestne rebele.« 
Glavar je sam odprl vrata in vedela sem, da so me z Gradu spodili kot 
nekdanjo obsojenko in Satanovo ljubico. Odšla sem, glavarju pa sem zaklicala 
s stopnic: 
»Gospoda nikoli ne drži besede, kmet nikoli ne bo dosegel pravice, če ne 
bo prijel za vile in koso. To je zapisano s krvavimi buhštabi v nespremenljivem 
zakonu freisinških hlapcev.« 
Miklavž Bernik in Matija Dolenc sta se včeraj javila na Gradu. Vrgli so 
ju v ječo pod oltarjem v grajski kapeli. Dva dni sta že ob kruhu in vodi v 
temni, vlažni luknji, ki jo tako dobro poznam. 
Danes zjutraj pa se je oglasil pri nas mestni vikar gospod Janez Rupar. 
Spoznala sem, da gospod ni pozabil kmečke krvi, ki se pretaka po njegovih 
žilah, in da čuti z uporniki in bi jim rad pomagal. Miklavž je gospodu, ki ga je 
obiskal na Gradu, naročil, naj se oglasi pri meni in pove, kaj se dogaja na 
Gradu. 
290 
Glavar je že včeraj poklical oba poslanca v svojo izbo in ju zasliševal, kaj 
je bilo na Dunaju. 
Matijo so že včeraj ponoči grajski hlapci odgnali čez mejo loškega gospo 
stva. Miklavža pa so spet zaprli v ječo pod oltarjem. 
Gospod Rupar je še pripovedoval, da sta šla z grajskim kaščarjem go 
spodom Janezom Jakobom Pavlinom prav do glavarja Egkherja in ga prosila, 
naj izpusti Miklavža Bernika, ki je oče desetih mladoletnih otrok in mož umi 
rajoče žene, pobožne Doroteje. Glavar ju je sprejel, pa se objestno nasmehnil 
in jima zagrozil z ječo in večnim zaničevanjem, ker se potegujeta za nesram 
nega in zločinskega rebela. 
Gospod Rupar se je poslovil z besedami: 
»Kateri hude oči ima, ta ne more čisto v luč gledati, kateri hudo vest ima, 
ne more resnice poslušati.« 
Z Johano posedava v temačni kuhinji. Johana mrmra sama zase. njene 
dobre oči so kar naprej mokre od solz. Ne meni se več, kaj je novega na Placu, 
kaj se dogaja v Pungertu. Njen molk me teži, zdi se mi, da sva spet v ječi in 
prav tako brez moči kot pred petdesetimi leti, ko sva čakali na Krvavo rihto 
in na Gavžnik. 
Tudi meni pero zastaja in besede ledene v duši. Tako mi je, kot da sem 
z Miklavžem v vlažni ječi pod oltarjem in čakam na edino odrešenje, ki ga 
človek zagotovo dobi v življenju, na mir in pozabljenje v smrti, edini pravi 
in zvesti človekovi prijateljici. 
Z Johano se pogovarjava o rajnih, o materi, očetu, Volku in še o vseh 
tistih, ki so bili z nama v ječi pod oltarjem in so jih pred petdesetimi leti 
gnali v smrt. 
XXV 
Ja, pred petdesetimi leti! 
Po lojtri smo zlezle iz umazane vlažne luknje pod oltarjem. Birič nas je s 
helebardami odgnal na dvorišče. Pet nas je stalo pred velikim sodom postane 
deževnice. Umivale smo si zatekle obraze in umazano telo. Birič nam je vrgel 
dolge bele hodnične srajce in nas kot ranjene živali nagnal v veliko sobano 
zraven kapele. Nagnetle smo se v kot ob dolgi mizi. Birič pa je vsaki obesil 
okoli vratu usnjen ovratnik z napisom njenega imena. Tako revne smo bile, 
da bi se gotovo smilile divjim zverem in kamenju ob potu, gospoda pa nas 
je gledala smehljaje, hladno in prezirljivo. 
Skozi vrata je hlapec spehal še dolgega moža, starega Lovra Kesnočnika 
iz Karlovca. Babe na Placu 50 pravile, da čara z roko umrlega človeka. Ob 
dolžili so ga, da je vlomil v cerkev sv. Jakoba, ukradel šest hostij in jih 
prodal nekemu Judu v Gorici za trideset forintov. 
Z Johano iz Gase sem se poznala še iz otroških let. Podili sva se po Placu, 
se skrivali po mestnih vežah in se igrali s frnikulami pred Šmitkovkino 
štacuno. Sedaj sva bili obtoženi, da imava zveze s Satanom. 
Zraven naju je stala stara Pahovka. Birič ji je odrezal drobni sivi kiti. 
Zabuhel, zguban obraz je bil podoben kljunu divjega orla. Obdolžili so jo, 
da je iz posvečenih hostij, ki jih je ukradla iz zakristije pri klarisah. iz 
človeške masti in iz otroških src varila mazilo, s katerim so se mazale 
coprnice z ozemlja freisinškega gospoda, da so letale na zborovanja na no 
tranjsko Slivnico. 
1:1- 291 
Sami zase, na koncu skupine, sta stali dve čedni deklini Katarina Bene-
dičičeva iz Železnikov in Lucija Vurn;kova iz Poljan. Obe sta služili pri 
župnikih v Selcih in v Poljanah. Gospoda sta ju naznanila zaradi nezaslišanih 
grehov crimen laesae maiestatis divinae — žaljenja vsegamogočega boga •— 
in čarovništva. 
Za dolgo, z zelenim prtom pokrito mizo pa so sedeli deželnoknežji krvni 
sodnik za Kranjsko gospod Georg Gottscheer. sodni pisar Janez Reunig in 
prisedniki, slari, uveli gospodje z belimi lasuljami, v temnih zidanih gvantih. 
Pri drugi mizi pa sem zagledala loške žlahtnike. takratnega glavarja 
gospoda Franca Matija Lampfritzhaimba. kaščarja, pa gospodo iz prifarske 
in svetoduške graščine. 
Bolj kot v vse drugo pa sem se zagledala v strašno mučilno pripravo, 
o kateri sem slišala že toliko grozovitih reči, v čarovniški stol — banca iuris 
ordinarii. Pred stolom je stal krvni sodnik iz Ljubljane, gospod Hans Heidrich 
Selinger, o katerem so šepetali po Loki. da je samo v enem letu obglavil in 
sežgal vsaj šestindvajset živih ljudi in izkopal ter sežgal pa tudi šest rajnkih. 
Govorili so tudi, da je gospod sodnik nezaslišano bogat. Saj mu plačujejo za 
vsako čarovnico, ki jo sežge na grmadi, po devetdeset forintov, šest forintov 
pa za sežiganje čarovniških rekov, celih trideset forintov pa za lomljenje rok. 
Hlapec je pripravil čarovniški stol — veliko leseno klado s kolesom in 
s trakovi iz zelenega grobega platna. Gospoda so gledali mučilne naprave 
z dopadenjem in pasli oči na obtoženkah, ki smo trepetale v tankih, dolgih 
srajcah iz grobega hodničnega platna. Gospodje so šepetali med seboj, se 
nasmihali in si točili iz velike trebušaste steklenice zlato rebulico v rdeče 
kelihe iz brušenega stekla. 
Krvni sodnik Selinger je poklical staro Pahovko. Hlapec jo je privezal 
na čarovniški stol z zelenimi trakovi. Revno, mršavo telo je ležalo iztegnjen ) 
na strašnem stolu. Roke je imela zvezane z debelo vrvjo na hrbtu, drugi konec 
vrvi pa je bil v škripcu na stropu, na noge pa ji je hlapec nadel težko 
železje. Hlapec je dvignil ubogo telo k stropu in ga naglo spuščal. Krvni sodnik 
pa je izpraševal ubogo starko, ali je uporabljala grešne predmete, ali jih je 
hotela uporabljati, ali je nosila pri sebi čarovne reke, ali si jih je sama pisala, 
ali je pela nesramne pesmi, ali je brala hudičeve knjige. 
Starka je samo ječala in med torturo izgubila zavest. 
Krvni sodnik je z visokim glasom naznanil: 
»Constituta in merito noče priznati, zato bo eodem dato popoldne po 
novno inquirirana.« 
Na vrsti sta bili obe deklini iz Selc in Poljan. 
Tedaj pa se je deželnoknežji sodnik spomnil, da z Johano še nisva dosegli 
primerne starosti, da sva še v anno discretionis, in odredil, da so naju 
odpeljali iz sodne dvorane v sosednjo kamro, kamor sva slišali ječanje in 
krike obeh deklet. Slišala sem sodnika, ki je razločno dejal: 
»Kurba je globoka jama in prešustnica je ozka jama, obe špegata kakor 
razbojniki in prevzetne ljudi k sebi pobirata.« 
Tedaj pa je Katrica za vpila s čudnim visokim glasom: 
»Ubijte me! Vse priznam! Zapomnite si pa, da bom Satana, svojega 
ljubega, poslala nad gospoda iz Selc, ki me je tako gnusno izdal, pa tudi na 
vas, spoštovane gospode sodnike!« 
292 
Torturo so prekinili. Hlapci so odnesli mučilne naprave in hlapec je stopil 
v č.umnato. Sunil me je v hrbet in potisnil skozi vrata v sobano. 
Zaslišala sem sodnikov glas: 
»Kako se constituta imenuje?« 
Zajecljala sem: »Viktora Marija Novakova.« 
Sodnik pa je kar sam nadaljeval: »Hči trgovca s Plača je, Novakova!« 
Zdelo se mi je, da me svetoduška grofica gleda z usmiljenjem, moški pa 
so smehljaje gledali moje ubogo telo. 
Sodnik se je obrnil k prisednikom: 
»Constituta ima komaj šestnajst let. pa je obtožena, da je imela zvezo 
s Satanom. Vsejala je razdor in nesrečo v plemenito družino žlahtne gospe 
Ftirnpfeil. Zapeljala je njenega sina, plemenitega in poštenega gospoda Vida 
Ferdinanda Fiirnpfeila. studiosa v Benetkah, s čarobnimi reki, napoji in 
čarovniškimi obredi.« 
Sodnik se je obrnil spet k meni: 
»Kje se je constituta naučila čarovništva?« 
»Ni res. ni res!« sem zavpila. 
Gospodje so me gledali z dopadenjem in zdelo se mi je, da mi verjamejo. 
Pa se je spet oglasil ljubljanski sodnik: 
»Deklina je izpačenega pota in je padla. Gospodje, ne glejte na nje lepoto! 
Ništer ne pomaga zunanje lesketanje in lepo videnje, zakaj hudič se tudi zna 
premeniti v podobnost svetlega angela. Constituta je opasana s hudičevimi 
štriki.« 
Sodnik se je obrnil k meni: 
»Deklina, priznaj, pa te ne bomo privezali na čarovniški stol!« 
Skoraj zavpila sem: 
»Priznam, da sem dobra Vidu, vem pa tudi, da je Vid meni še boljši. 
S Satanom pa nimam ničesar! Vem, da govorim v prazno. Za vas je vsa moja 
modrost norost, vsa moja bruma in leben ništer, zato me boste obsodili brez 
Vidovega pričevanja.« 
Sodnik je spet govoril gospodom za zeleno mizo: 
»Častiti sodni zbor! Ohranite dober svet, da bodo vaša usta vedela raz 
loček imeti. Zakaj kurbe usta so tako sladka kakor satovje in nje grlo je 
slajši kakor olje. Potlej pa je tako grenko kakor pelin in tako ostro kakor 
na obe strani režeči meč.« 
Zahlipala sem: 
»Ništer hudega nisem storila!« 
Nihče me ni poslušal.'Sodnik je mirno nadaljeval: 
»Že oča constitute je imel pakt s Satanom. Šel je z gospodom Valvazorjem 
nad Turke, pa smo slišali o njem, da mu je v bojih pomagal sam Satan. 
Njegovi soldati so bili najbolj junaški, hudič je držal v zraku orožje sovraž 
nikov in jim vračal krogle. Sovražnikovim mečem je odvzel moč in nihče od 
soldatov Jurija Novaka ni poginil v boju. Vsa vojska in vsa ljubljanska 
gospoda ve, da je gospod Novak sklenil s Satanom pacto expresso, njegovi 
soldati pa pacto implicito! Jasno je, da njegova hči ni boljša! Kakovo je drevo, 
takovi so tudi sadovi. Volk nikoli ne porodi jagnjeta, ni sova kragulja!« 
»Ni res, ni res!« sem hlipala in se hotela iztrgati hlapcu, ki me je držal za 
zvezane roke. 
293 
Tedaj pa so se odprla vrata. Na pragu je stal očetov prijatelj in bojni 
tovariš doktor Volk Markovič. 
Gospoda se je kakor na povelje obrnila h gospodu Markoviču. ki se je 
v temni bojni opravi z zlatimi nalivi zdel velik in resen. Stal je med vrati in 
levico držal na ročaju dolge zlate sablje, ki jo je imel privezano za pasom. 
Zdelo se mi je, da sanjam. Gospod svetnik pa se ni menil za loško gospodo niti 
za glavarja ne. Stopil je k meni in me prijel za roko: 
»Viktora, nisi sama! Tvojemu očetu sem obljubil, da te bom varoval, da 
bom skrbel zate!« 
»Kje so moj oča?« sem hlipala in se oprijela gospoda doktorja, se stisnila 
k njemu in dvigala sklenjene, krvave roke k njegovim prsim. 
Gospod Markovič pa se je obrnil k loški gospodi: 
»Namesto da bi se klanjali spominu junaka, vašega rojaka Jurija 
Novaka, kapitana vojske gospoda barona Valvazorja, ga sramotite. Z njegovo 
hčerjo pa nespodobno ravnate. Gospod Jurij Novak je padel v boju z dednim 
sovražnikom. Ni se bal krogel in krogle se izogibajo junakov. Pogum in srčnost 
sta mu dolgo dala za spremljevalca srečo. Njegovo srce ni poznalo strahu. 
Grda laž je, kar je govoril ljubljanski krvni sodnik. 
Spoštovani in ljubljeni moj prijatelj gospod Jurij Novak nikoli ni iskal 
svetov pri coprnikih ali uganjavcih in ne pri mrtvih resnice. Gospod Novak 
je bil junak, v mišljenju čist, v besedah prijazniv, v vseh delih brez štrafinge, 
v gledanju pošten, v srcu resničen. 
Čim je bil sovražnik nepazljiv, je planil kot blisk in potegnil za seboj 
generale in vojake. 
Zgodilo se je pri kloštru svetega Gotharda. Tam smo kamp delali in šotore 
stavili. Sovražnik je bil na planoti pod kampom. Krščanska vojska je planila 
z divjimi kriki nad Turke. Boj je trajal le pol ure, posekali smo na tavžente 
Turkov, jih pometali v Rabo, zavzeli smo petnajst topov, štirideset zastav, 
srebrne in pozlačene sleme, oklepe, sablje, bodala. Noreli smo od sreče. Tedaj 
pa vojaki prineso mojega dragega in zvestega tovariša Jurija. Zahrbtna krogla 
mu je prebila prsi. Čisto bel je bil v obraz in komaj je govoril. 
Jurij Novak je imel viteško in junaško srce, katero je premoglo gospo 
dovati čez mamona in vse posvetne šace. Umrlo je za svojo domovino. Z 
vsemi padlimi junaki so ga angeli ponesli iz boja v nebeško oštarijo, v nebeški 
večni leben, v tovarištvo nebeških purgarjev.« 
Gospod Markovič me je prijel za krvave uklenjene roke: 
»Viktora, tvoj oča je ves čas mislil nate. Prisegel sem mu, da bom ob 
tebi. da ti nihče ne bo storil hudega. 
Včeraj sem prispel v Ljubljano. Doma me je čakalo samo hudo. Hiša je 
bila zavita v žalost. Moja žena Lorencija je shirala pred dvemi meseci od 
skrbi in žalosti. V hiši pa me je čakalo še eno žalostno sporočilo. Tvoja zvesta 
Micka je prijokala v Ljubljano in našla pot do naše hiše. Povedala je, kaj so 
storili s teboj, in jokaje me je prosila, naj ti pomagam. Oba sva se navsezgodaj 
pripeljala v Loko. Zdelo se mi je, da spet ležim sredi bojne poljane v globoki 
vodi, kjer ni nobenega grunta, in tičim v globokem blatu. Duša mi je polna 
nuje, ko gledam, kaj so storili otroku mojega najboljšega prijatelja.« 
Obrnil se je k loški gospodi in zavpil: 
»Gospodje, kot bojevnik krščanske vojske in deželni tajnik zahtevam, da 
izpustite mladoletni dekleti in za danes prenehate z zasliševanjem in tortu-
294 
rami! Dajte proč od sebe zanikrna usta in pustite hudobna usta daleč od vas 
biti!« 
Gospodje so pozabili na razpravo in kot začarani strmeli v Volka. Gospod 
Markovič pa je še naprej razgovarjal in dišputiral. 
Prvi se je znašel glavar. Prekinil je zasliševanje. Gospoda se je preselila 
v manjšo dvorano, naju z Johano pa je strežaj samega gospoda glavarja 
odpeljal v svetlo in zračno kamro. Obe sva vekali. Govorili sva o očetu in 
pozabili nase in najino revo. Gospod doktor Markovič je čez nekaj časa 
stopil v čumnato in naju odpeljal čez dolge hodnike na dvorišče. 
Pred stolpom sem zagledal staro Pahovko in obe dekleti iz Poljanske in 
Selške doline. Zraven pa je stal stari Lovre Kesnočnik iz Karlovca. Sivi lasje 
so mu bili krvavi, oko je imel podpluto in črna halja je v cunjah visela 
z mršavega telesa. Zaslišala sem Pahovkin glas: 
»O sveti bog oča. obaruj nas pred hudo smrtjo! Bog oča, kateri si pustil 
svojega sinu na križi bridko smrt trpeti, obdrži nas! Sveti duh, kateri si nas 
zaznamenoval z žalbanjem. obaruj nas!« 
Loške ženske, ki so stale ob vratih, so nadaljevale v zboru: 
»O sveti oča, odtmi te, kateri imajo umorjeni biti, in ne odvleci se od 
teh, kateri imajo od života dejani biti!« 
Spet je povzela stara Pahovka: 
»O sveti Peter, ki imaš ključe nebes, vsi sveti apostoli, mučenci in device, 
vsi svetniki, molite za nas v našem poslednjem strahu in nuji!« 
Hlapci so s helebardami pehali uboge obsojence in jih potiskali proti 
železnim grajskim vratom. Obe z Johano sva glasno vekali. 
Gospod doktor Markovič je stopil k meni: 
»Viktora, ničesar nisem mogel storiti zanje. Prepozno je! Vedve pa sta 
obsojeni na izgon iz gospostva freisinškega škofa, ker sta mladoletni.« 
»Kaj bo z njimi?« sem zahlipala. 
»Vsi so obsojeni na smrt,« je kot odmev ponovil doktor Markovič. 
»Verjemita. dekleti, da bo resnica zmagala in svetila, pa čeprav bi imele 
gosposke sove in netopirji od jeze oslepeti, kajti kdor hudo dela, ta sovraži 
luč in takih se veliko najde v posvetnih in duhovskih oblastnih službah!« 
Stopila sem k Pahovki. jo objela in prijela obe dekleti za krvave roke: 
»Ko bi vam mogla pomagati! Vse življenje bom mislila na vas in vse 
življenje bom sovražila krvnike, ki vas ženejo h Krvavi rihti in na Gavžnik!« 
Dekleti sta glasno vekali, Pahovka in Kesnočnik pa sta požugala proti 
Gradu s stisnjeno pestjo. Kesnočnik je S krvavimi usti spregovoril: 
»Prekleti naj bodo krivični sodniki in vsi, ki gonijo v smrt nedolžne ljudi. 
Preklet bodi falš jezik. roke. "katere nedolžno kri prelivajo, krive priče, ki 
laži govore, in vsi, ki med brati kreg narejajo!« 
Grajski hlapec naju je z Johano potisnil skozi železne duri. Na klancu je 
bilo vse črno ljudi. Prihiteli so iz bližnjih vasi in iz mesta. K nama je stopila 
naša Micka. Objela me je. 
Množica je molčala in temno stremela v hlapce s helebardami. 
Za Vodnimi vrati nas je čakal Kunstlov voz in Barba nas je vse tri z 
Micko in Johano odpeljala v njihovo hišo v Pungertu. Še tisto noč pa naju je 
z Johano odpeljal gospod doktor Markovič v Ljubljano v svojo hišo na Turja 
škem trgu. 
Še danes v meni odmeva klenkanje malega zvona, ki so mu pravili raa-
295 
lefizglocklein, in še danes se mi zdi, da v mislih spremljam nesrečne tovariše 
jz ječe po loških gasah proti Krvavemu znamenju in Gavžniku. 
XXVI 
5. marca 1721 
Minilo je pet let, kar sem spet zapustila svoj dom v Loki. Včeraj pa sva 
se pripeljali z Johano spet v Loko in se ponovno vselili v hišo na Placu. 
Miklavžu Berniku in svojemu žlahtniku staremu Gregorju sem tako 
zagvišno obljubila, da bom pomagala puntarjem. pa še Miklavža nisem mogla 
spraviti iz grajske ječe. Kaj vse sem poskušala pri loški gospodi. Sama sem 
nesla srebrni jedilni pribor nadutemu glavarju. Čeprav je glavarjeva žena 
z dopadenjem sprejela jedilni pribor, me je glavar pustil čakati na hodniku 
kot zadnjega podložnega, preden me je sprejel v kancliji. 
»Gnadljiva gospa, kaj takega! Samo čakal sem, kdo bo zapel in pokazal, 
da se vmešava v reči, ki se ga ne tičejo! Kaj bi dejal plemeniti gospod doktor 
Markovič, vaš rajni mož, ko bi vedel, da se njegova vdova peha za uporne 
kmetavze in tako sramoti njegovo ime?« 
Planila sem: 
»Ne samo moj rajni mož, ves pošteni svet bi moral planiti nad zverine, 
ki v imenu freisinškega gospoda in celo v božjem imenu preganjajo in more 
nedolžne poštene kmete in uničujejo njihove družine!« 
Glavar mi je obrnil hrbet in odšel v dvorano, hlapec pa mi je odprl vrata. 
Zame ni bilo več mesta na loškem Gradu. 
Loški žlahtniki me niso več vabili na večerje in zabave. Le Liza in Marko 
Oblak ter gospa Lukančičeva so me obiskovali in z veseljem sprejemali v 
svojih domovih. 
Pa sva z Johano vseeno samevali v veliki hiši na Placu. Zdelo se mi je. 
da preživljam podobne dneve kot pred petdesetimi leti, ko so me izobčili 
zaradi nedovoljene ljubezni do Fiirnpfeilovega Vida. 
Prijatelji iz Ljubljane so mi prigovarjali, naj se vrnem v glavno mesto. 
In res sva se z Johano preselili v Ljubljano. 
Obšla sem vse nekdanje moževe prijatelje, bila sem pri grofu Turjaškem 
in njegovi ženi. Obljubila sta mi pomoč, čeprav se jima je zdelo neumno in 
neprimerno, da se stara gospa druži s puntarji in išče pravice za gmajn 
človeka, ki ji ni niti v rodu. 
Pa sem se odpeljala celo na Dunaj. Prijateljica Karolina me je sprejela 
čez vse prisrčno in me vlekla celo na cesarski dvor. Tam pa nihče ni poslušal 
mojih lamentacij, dobrohotno so se mi nasmihali in zdelo se mi je, da mislijo. 
da nisem čisto pri pravi pameti. 
Vrnila sem se v Ljubljano in živela z Johano zaprta med štiri stene velike 
palače na Turjaškem trgu. Bala sem se in še se bojim, kajti vem, da glavar 
Anton Egkher in njegovi hlapci ne bodo odnehali in se bodo maščevali ne 
samo upornim kmetom, temveč tudi meni za vsako besedo, ki sem mu jo 
vrgla v hudobni obraz. 
Prejšnji teden pa je pribežal v Ljubljano Miklavžev najmlajši sin Janže. 
Odločno je vstopil v našo bleščečo jedilnico. Brez pozdrava je planil: 
»Oča so mrtvi! Hudiči so ga ubili! Sestradali so ga pod oltarjem svete 
kapele na Gradu!« 
296 
Zavrtelo se mi je od slabosti zaradi hude novice. Janže pa je nadaljeval: 
»Saj veste, da je novi škof Janez Frančišek prezidal ves grad.« 
»Pa kaj ima to opraviti s tvojim očetom?« 
»Glavar je najel dvaintrideset zidarjev, dvesto deset pomočnikov, dva 
mešalca malte in štiriindvajset dninarjev. Z brati in fantini iz Pungerta 
delamo na Gradu.« 
Zaslutila sem resnico. 
»Pa si videl očeta?« 
»Videl sem ga! Mojstri so ogledovali stolp in temelje, mene pa so določili. 
da sem svetil z leščerbo. Lojtra je stala na dnu ječe in segala prav do oltarja. 
Po njej smo se spustili za oltarjem v grajski kapeli v globoko jamo, naj-
grozovitejšo ječo na svetu.« 
»Janže.« sem planila, »poznam tisto ječo in Johana jo tudi pozna in na 
stotine sežganih in pobitih na Gavžniku in pri Krvavi rihti jo je poznalo in 
vsi bomo z vami in tvojim očetom, ki je junak in mučenec!« 
Janže pa ni poslušal moje klagovanje, z jeznim glasom je nadaljeval: 
»Plazil sem se po lojtri. Ko sem posvetil po tesnem črnem prostoru, sem 
zagledal veliko črno podgano, ki se je podila po prostoru in nas gledala s 
svetlimi očmi. Tedaj pa sem zagledal bele kosti in veliko belo mrtvaško 
lobanjo! Vedel sem. vedel sem tako zagvišno. kot bi mi povedal sam glavar 
Egkher: To so naš oča, naš nesrečni oča!« 
»Kaj pa gospoda?« sem planila vmes. 
»Ah. kaj. pisar, ki se je počasi spuščal po lojtri. je štmano pogledal po 
prostoru in mirno dejal: 
»Tole bo treba počistiti! Keho bomo še potrebovali!« 
Gospod glavni mojster pa so planili: 
»Ali ne vidite, da so tam človeške kosti, da tam leži človek, ki so ga 
pozabili v ječi?« 
Gospod pisar je povzdignil glas: 
»Kosti so stare, kdo bi se brigal za vse coprnike in rebele, ki so pustili 
življenje pod grajskim turnom.« 
Pozabil sem. da sem le ubogi dninar. Vedel sem le eno, da sem končno 
našel očeta, da končno vem, kje je končal vodja upornih kmetov, upornik, ki 
se je upal na Dunaj pred samega cesarja, moj ubogi, nesrečni oča!« 
Zakričal sem: 
»Prekleta gospoda! Prekleta pravica!« 
Pisar, ki je slutil, da sem odkril resnico, je planil: 
»Golazen kmetska, izgini!«" 
Pograbil je leščerbo in me pehal v notranjost kehe. Gospod mojster, ki 
so cenili moje delo, pa so mirili pisarja in upihnili plamen v leščerbi. Skočil 
sem na lojtro in se povzpel v kapelo. Do noči sem se skrival v grmovju pod 
grajskim obzidjem, ponoči pa sem se splazil čez porušeno obzidje in se od tam 
po hostah približal Ljubljani.« 
Verjela sem vse, besedo za besedo. Vedela sem, da fantin govori resnico 
in da mi ga je Vsegamogoči poslal, da mu pomagam. 
Fantu sem sama nalila vroče vode v veliko železno kad, da se je očedil. 
Pri Maverju sem kupila meščansko oblačilo za mojega gosta, celo klobuk in 
palico sem našla. 
297 
Janž se je preoblekel v mehko svileno oblačilo in se spremenil v zalega, 
stasitega purgarja. Samo Johana je fantina spoznala, družina pa je verjela, 
da me je obiskal končno možev daljni žlahtnik, ki bo ostal pri nas. 
Čez tri dni smo se odločili, da se z Johano in Janžem odpeljemo v Loko. 
kjer pripravljajo gospodje kapucini nezaslišano novost — pasijonsko procesijo 
v gmajn jeziku. 
10. marca 1721 
Včeraj sem bila v kapucinarskem samostanu. Takoj so me odpeljali k 
samemu gospodu gvardijanu častitemu očetu Agatangelu. Gospod gvardijan 
so prišli iz Gorice. Po Loki so govorili, da so njegovega brata razčetverili na 
goriškem Travniku. 
Gospodu sem povedala o strašni najdbi v grajski ječi. Poklicali so sobrata 
in rojaka iz Gorice častitega gospoda patra Romualda. 
Oba gospoda sta pozabila na duhovniško dostojanstvo, na spoštovanje, ki 
sta ga dolžna visokemu glavarju gospodu baronu Egkherju, predstojniku bra 
tovščine sv. Rešnjega telesa in dobrotniku loške pasijonske procesije. Po 
latinsko sta klicala diabolusa. satana in vse hudobne sile pekla nad hudobnega 
grajskega glavarja. Gospod pater Romuald se je prvi zbral in se obrnil k meni: 
»Oprostite, gospa, da sva se tako spozabila, a oba sva na Travniku v Gorici 
izgubila najina brata. Razčetverili so ju in izobesili dele njunih krvavečih 
trupel na kole ob mestnih vratih.« 
Gospod gvardijan pa je dodal: 
»Miklavž Bernik se je pridružil trumi svetnikov, ki jih je gospoda poslala 
pred nebeški tron.« 
Obrnil se je k meni: 
»Kosti našega prijatelja Miklavža bomo kap"ucini skrivaj zakopali v grob 
nici naše cerkve. Ponoči pa bomo vsi bratje peli bilje za mir njegove duše.« 
Tiho sem se vračala po ozkih gasah domov na Plač. 
XXVII 
12. aprila 1721 
2e ves teden se Loka pripravlja na pasijonsko procesijo. Če pogledam 
skozi okna naših izb spredaj, je pred mano ves Plač. Kmetje že ves teden 
postopajo po mestu, pivnice so polne. Skupine poljanskih, žabniških, dorfar-
ških. virmaških in drugih kmetskih fantinov postajajo ob pivnicah in ob cerkvi 
sv. Jakoba. Fantini prenašajo v rokah temna in bela oblačila, ki so jih dobili 
v kapucinarskem kloštru. 
Pri nas se zbirajo že ves teden fantini iz Pungerta in z Osoj. V obeh 
velikih izbah zadaj smo raztegnili dve dolgi mizi. Fantini so pripeljali sodček 
vina. z Johano pa sva napekli hlebce pšeničnega kruha in narezali prekajeno 
mesovje. 
Ob večerih pa kljub opozorilu gospoda gvardijana Agatangela, naj igralci 
ne tekajo kot pustne seme po gasah, v mestu kar mrgali rdečih hudičev z 
dolgimi repi in velikimi ostrimi rogovi na glavi. Pravili so, da so se zaletavali 
v gospe in gospodinje, ki so zaradi firbca še zvečer vstopale v štacune in 
mesnice. Gospo Egkherjevo, ženo žlahtnega gospoda glavarja, pa so menda 
obmetavali z blatom in umazanijo, ki jo je polno po naših gasah. 
298 
Včeraj smo Placarji postavili na okna na Plač srebrne svečnike z belimi 
svečami. Plač so hišni gospodarji že zjutraj okrasili z mladimi brezami, ki so 
jih ob hišah zasadili v prav za to izklesane kamnite kvadrate. Popoldne pa je 
bilo čez vse slovesno in praznično v mestu. Plač je žarel od pravih voščenih 
sveč. ki so jih že pred četrto uro popoldne gospodinje prižgale na oknih. 
Pri nas pa je bilo posebno živo. Kmečki fantini so se v izbah zadaj pre 
oblačili v strašna črna oblačila. Glave so si pokrili in ovili s črnimi kapucami, 
ki so jim zakrivale obraze. Nanje je mojster Jamšek namalal grozljive bele 
mrtvaške glave. 
Z Gregorjem. Barbaro in Johano smo si pred okna spredaj postavili stole 
in čakali na začetek svetega pasijona. 
Točno ob štirih popoldne so zazvonili pri Sv. Jakobu, na Fari, na Hribcu. 
v Crngrobu. na Suhi in še dalje po vaseh, ki so posejane po ravnini proti Kranju 
in Ljubljani. 
Nasproti naše hiše v Rotovžu sem zagledala pred odprtim razsvetljenim 
oknom gospoda glavarja Egkherja. Od sija sveč so se mu lesketali in svetili 
žlahtni kamni na zidanem gvantu. Ob njem je stala njegova drobna žena, ki 
se je kar izgubljala v zidanih kiklah in pod grmado belih zaručanih las. Na 
sosednjih oknih so stali žlahtni iz prifarske in puštalske graščine. Grofica 
od Svetega Duha pa je pokončno in ponosno stala sama ob zadnjem oknu. 
Nenadoma sem zagledala na osrednjem oknu ljubljanskega grofa Turjaškega. 
Škodoželjno sem se nasmehnila, kajti vedela sem. da se želi loški glavar po 
staviti pred visokim gospodom s pasijonsko igro v gmajn šprahi. 
Na Placu se je prikazal jezdec v rdeči opravi, za njim so korakale 
bratovščine v belih in rjavih kutah. 
Nato pa je dvajset nosačev prineslo velik lesen oder in ga postavilo zraven 
vodnjaka prav pred glavarjevo okno. 
V okornih verzih v gmajn šprahi so igralci pripovedovali o padcu prvih 
staršev, o izgonu iz raja in o Kristusovem trpljenju. Trepetala sem od sovra 
štva in jeze, ko sem gledala, kako baron ošabno opazuje podložnike. ki govore 
tako. kot so jih naučili v kloštru. Videla sem. kako se glavar obrača h grofu 
Turjaškemu. Nato se je nagnil h gospodu gvardijanu Agatangelu. ki je stal 
med obema gospodoma. 
Zadnji oder so odnesli s Plača. 
Tedaj pa so se vsule iz vseh hiš na Klancu, iz naše hiše in iz temnih pre 
hodov, ki vodijo s Plača na Lontrk, črne postave z belimi mrtvaškimi lobanja 
mi. Preplavile so Plač, se ustavljale pred Rotovžem in nemo strmele v raz 
svetljena okna. 
Na sercu je prijahala velikanska Smrt s peščeno uro v roki. Za njo so sto 
pale smrti, preoblečene v duhovnike, od papeža do kaplanov. Za drugo orjaško 
Smrtjo z banderom pa so stopale posvetne smrti od cesarja do kmeta in berača. 
Skoraj do okna, ob katerem je stal glavar Egkher. pa se je vzpela navadna 
kmečka Smrt s koso v roki. 
Opazovala sem glavarja in gospodo ob njem. Še vedno so se dobrohotno 
smehljali. Gospoda je menila, da je vse le igra, le prizor iz pasijonske procesije. 
Le gospod gvardijan oča Agatangelus se je nemirno prijemal za dolge rokave 
redovniškega oblačila in se oziral po avtorju besedila patru Romualdu. 
Tedaj pa je od Rotovža po vsem Placu zadonel močan, jasen glas našega 
Janžeta, Miklavževega sinu. 
299 
Kmetska Smrt je stala na hoduljah ob oknu, vzpenjala se je visoko ob hiši 
in njen glas je zavladal nad Placom. Bilo je čisto tiho in natančno sem razumela 
besede, ki jih je govoril Janže glavarju in gospodi: 
»Jaz sem slepa, vendar vse umorim in s svojo koso veliko škodo storim, 
glavarji, valpti, vojščaki, žlahtniki. ja, vsa moč celega sveta, kar živi, to pod 
mojo ojstro koso stoji. Jaz sem brez kože. sama kost, zatorej ne maram za no 
beno visokost.« 
Glavar in gospoda so se nemirno premikali. Glavar je strmel v mrtvaško 
lobanjo, ki se je vse bolj nagibala skozi okno v izbo. 
Smrt pa je še glasneje govorila: 
»Tudi z vami h koncu gre. Danes glavar, jutri mrtev. Potehmal pa celo 
ojstra sodba pojde čez gospoščino, katera svoje službe prav ne pelja. Ti mogoči 
bodo močno štrafani.« 
Glavar se je nagnil skozi okno in klical stražarje. 
Na Placu pa je bilo vse več črnih postav z mrtvaškimi lobanjami. Ze se 
je približala oknu druga Smrt s peščeno uro in lovorovim vencem na glavi. 
Z globokim glasom je spregovorila: 
»Maščevali se bomo nad tujo gospodo, ki se vzdiguje nad nas. Čeprav je le 
sramotno blato, dokler je živa in dokler jo arcat flika, tako vendar h koncu 
gre!« 
Glavar je skušal zaloputniti okno. 
Pogledala sem čez Plač. Sveče v plemiških hišah so ugašale, gospoda se je 
skrila v visoke kamnite hiše. 
Po Placu pa je tekalo vse več črnih smrti. Tolkle so po zapahnjenih durih, 
vzklikale in klicale maščevanje zaradi nedolžno prelite krvi. 
Hlapcev s helebardami ni bilo. Grad in njegovi so se zbali in se skrili za 
železne zapahe. 
Po Placu pa so se podile Smrti in purgarji v svečanih oblačilih. Gospodinje 
so prinašale potice in bobe. Možje so natakali v velike čase rumeno rebulo. 
Z Johano sva stali ob razsvetljenem oknu. Obe sva čutili, da se svet spre 
minja, da nisva več zasramovani obsojenki, da sva na drugi strani, v svetu, 
ki prihaja in zmaguje. 
XXVIII 
Viktora Marija Novakova, vdova doktorja Volka Markoviča, in Johana Plavčeva 
sta umrli 22. dan meseca maja 1722. leta. 
Loški glavar Egkher je vse od Viktorinega prihoda spremljal njeno sesta 
janje z upornimi kmeti. Ker se ni hotel zaplesti in zameriti dunajski in ljub 
ljanski gospodi, je obnovil proces iz leta 1664. V Loko je poklical znane juriste 
z Dunaja, iz Ljubljane in Gradca. Komisijo je vodil kriminalni sodnik iz Ljub 
ljane doktor Weinacht. 
Javno so razglasili, da, kdor se je zvezal s Satanom, vse življenje pripada 
Satanu. Nobena molitev, nobena procesija mu ne pomaga, da bi se rešil spon 
s Satanom. S telesom in dušo, z mesom in krvjo je za vedno pripisan hudiču. 
Po božji zapovedi, po cesarskih zakonih in po natančni preiskavi, ki jo je 
izvršila krvava sodnija, so obsodili Viktoro Marijo Novak in Johano Plaveč 
zaradi zveze s Satanom, zaradi čaranja in zavajanja gmajn ljudi v spore z 
300 
gospoščino. da ju odpeljejo h Krvavi rihti in usmrte s cesarskim mečem. Njuni 
trupli pa sežgo na Gavžniku v prah in pepel. 
Po cesarskem krvavem pravu je bila sodba opolnomočena 20. dan maja 
1722. leta. Komisija iz Gradca je obsodbo potrdila. Izvedli pa so jo 22. dan 
meseca maja 1722. leta na Gavžniku v Loki. 
Pepel gospe Viktore in njene zveste Johane je veter razpihal z Gavžnika 
proti Loki, v obe dolini, čez hribe na Tolminsko in čez Sorsko polje v Ljubljano. 
S spoštovanjem in hvaležnostjo se spominjam profesorja dr. Pavleta Blaz-
nika. čigar bogate razprave o freisinški Loki. posebno Odmev velikega tolmin 
skega punta na tleh loškega gospostva (LR 10. 1963, 84—96), so osnova za to 
moje pisanje. 
301