UDK 886.3.09—32 Cankar 
France Bernik 
SAZU, Ljubljana 
CANKARJEVA TRADICIONALNA ČRTICA 
Razprava obravnava tiste kratke Cankarjeve pripovedi, poetične črtice, ki 
so nastale pred pisateljevim odhodom na Dunaj jeseni 1896, in črtice, nastale 
po tem datumu, a so obranile pretežno realistični značaj. Y središču zanimanja 
so tako snovi in motivi ter idejni svet črtic kakor tudi njihov slog. oz. oblikovna 
struktura. Posebna pozornost velja tistim temam in idejam, ki postanejo v poz-
nejšem razvoju stalnice Cankarjeve pripovedne umetnosti. 
1'he study deals with those of Cankar's poetic sketches which were written 
before he left for Vienna in the autumn of 1896 and those written afterwards 
but preserving an essentially realistic character. The attention is focused on 
both the subjects, motifs and the world of ideas as well as on the style and 
the overall formal structure. Special attention is paid to those subjects and 
ideas which were to gain key importance in the subsequent development of 
Cankar's narrative art. 
Količinsko razmerje pripovednih oblik. Začetna in dalj časa prevla-
dujoča oblika Cankarjeve proze je črtica. Kakor večina pisateljev je 
tudi Cankar začel s kratko, najbolj preprosto obliko pripovedništva in 
nadaljeval z estetsko bolj zahtevnimi, obsežnejšimi oblikami te zvrsti. Da 
je Cankar, spočetka predvsem pesnik, začel najpozneje leta 1892 s črtico 
in se hkrati lotil še dramatike — v tem letu naj bi nastala tudi njegova 
neohranjena dramska enodejanka1 — je nesporno. Zastavlja se le vpra-
šanje, do kdaj traja pri njem obdobje črtice, saj je znano, da se že v le-
tih 1894/95 pojavijo prvi poskusi v povesti in noveli. Prva povest in iz 
istega časa ohranjena prva novela, ki je danes v celoti ne poznamo, morda 
nekoliko motita izpostavljeni položaj črtice v začetnem obdobju pisatelje-
vega ustvarjalnega dela, toda že leta 1896 črtica številčno in količinsko 
spet preseže krajše povesti in krajše novele. V naslednjem letu je njena 
količinska premoč še očitnejša, saj ena sama povest ne more tekmovati 
z devetnajstimi črticami, kolikor jih je mladi pisatelj napisal leta 1897. 
Skoraj šestkrat manjši obseg ene povesti od skupnega obsega črtic v tem 
letu jasno pove, katera oblika Cankarjevega pripovedništva je bila tedaj 
v ospredju. V letu 1898 je prevladovanje še bolj na strani črtice. Ne samo 
da je mladi pisatelj v tem letu napisal številčno več črtic kot novel in 
povesti skupaj, tudi skupen obseg črtic je večji od skupnega obsega no-
vel in povesti. Iz razpredelnice, ki kaže količinska razmerja Cankar-
jeve prozne ustvarjalnosti po vrstah in oblikah, se vidi, da predstavlja 
leto 1898 najvišji dosežek pisateljeve kratke proze,-Toliko črtic v enem 
1 O njej je Cankar pisal materi 21. januarja 1893, da ni bila »vzprejeta, ker 
dejal je Borštnik, da imam še veliko popraviti.« (ZD XXVI, 1970, 8). Več kot 
trinajst let zatem je pisatelj ta svoj prvi dramski poskus označil kot »neko zelo 
bedasto enodejanko«. (ZD XXIX, 1975, 217.) 
letu kot zdaj — dvaintrideset — Cankar ni več napisal, tudi v ljubljan-
skem času ne, ko je črtica spet postala osrednja oblika njegove proze. 
Če je leto 1898 vrliunec Cankarjeve črtične proze, pa črtica že v nasled-
njem letu pade pod količinsko raven novele, leta 1900 pod obseg povesti, 
v naslednjem letu 1901 pa močno zaostane tako za povestjo kakor za no-
velo. Očitno je, da se z letom 1899 zaključi zgodnje obdobje Cankarjeve 
črtice in začne obdobje srednje dolge proze in romana. 
Razmejitev prvega obdobja Cankarjevega pripovedništva od leta 
1892 do 1899 ustreza količinskemu razmerju med posameznimi oblikami 
proze, saj upošteva tako število kakor obseg pripovednih del v tem času. 
Strogo vzeto se obdobje prevladujoče črtice zaključi že s koncem leta 
1898, vendar še tako utemeljena, na realno stanje stvari oprta razme-
jitev ne sme predstavljati toge zareze v živi, neprekinjeni rasti literarne 
umetnosti. Zato je zaključna letnica Cankarjeve mladostne črtice v na-
šem razpravljanju pomaknjena v leto 1899, čeprav črtica v tem letu 
količinsko že zaostane za srednje obsežno prozo, toda v posebni knjigi 
se zdaj prvič predstavi javnosti. Y letu 1899 je Cankar za knjigo Vinjet 
napisal še osem črtic ali dobrih 27 °/o pripovednih enot svoje prve knjige 
kratke proze,2 sredi leta je zaključil končno redakcijo zbirke in v začet-
ku septembra je knjiga izšla.3 Ta okoliščina opravičuje podaljšanje za-
ključka prvega obdobja Cankarjeve mladostne proze v leto 1899. Po 
drugi strani pa iz obdobja, v katerem prevladuje črtica, ni mogoče izločiti 
razpravljanja o noveli in povesti, kajti srednje obsežna proza se vidno 
uveljavi že pred pisateljevim drugim odhodom na Dunaj, a se razmahne 
šele po letu 1898, torej onstran prvega mejnika v razvoju Cankarjeve 
pripovedne umetnosti in njenih temeljnih estetskih oblik. 
Kontekst slovenske in evropske literature. Ko razpravljamo o začet-
kih pisateljskega dela nekega avtorja, pa čeprav s tipološkega, ne mo-
nografsko pozitivističnega vidika, je potrebno opozoriti na važno, če-
tudi samo po sebi umljivo dejstvo, da začetke pisateljskega ustvarjanja 
močno zaznamuje okolje, ki oblikuje duhovni profil mladega pripoved-
nika v šoli ali zunaj nje. Kar zadeva Cankarja in šolstvo njegove dobe, 
je znano, da takratna srednješolska izobrazba ni bila slovenska. Y avstro-
ogrski monarhiji je bil pouk na gimnazijah in drugih srednjih šolah nem-
ški, slovenščina je bila samo eden od predmetov, tako da se je mladi pi-
! V letu 1899 so nastala naslednja pripovedna besedila, ki jih je pisatelj vklju-
čil v knjigo vinjet: Tisti lepi ve čer i . . . , O človeku, ki je izgubil prepričanje, Na 
večer, Marta in Magdalena, Poglavje o bradavici, Nina, Literarno izobraženi l jud-
je, Epilog. 
3 Prim. Zbrano delo VII, 1969, 336—357. 
satclj bolj kot pri šolskem pouku seznanjal s slovensko literaturo zunaj 
šole, kljub temu da je bil njegov profesor slovenščine v višjih razredih 
Fran Lcvec.4 Nacionalna zavest je bila tedaj tista, ki je hkrati z glob-
ljim interesom za umetnost kazala Cankarju in sošolcem, zbranim v dija-
ških društvih Sloga in Zadruga, pot k branju slovenske literature. Če bi 
zdaj na kratko označili Cankarjevo zgodnje razmerje do slovenske litera-
ture, tako tradicionalne kot sodobne, njegov nazor o literaturi do pozne 
jeseni leta 1896, ko je pisatelj odšel na Dunaj in se srečal z avstrijsko 
in zahodnoevropsko moderno, bi morali reči naslednje: 
Več je osebnosti iz slovenske literarne preteklosti, v katerih je mladi 
Cankar videl vzore in je njihovo leposlovno delo sprejemal ali pozitivno 
vrednotil. Razen Prešerna, o katerem je odveč naglašati, da ga je po-
stavljal v vrh naše poezije, le po letu 1896 ga je nekajkrat imenoval sku-
paj s Kettejem, je v preddunajski dobi cenil še Gregorčiča,5 v celoti pa 
Antona Aškerca. Do Gregorčičevih balad je imel resne estetske pomi-
sleke,8 do neke mere je sprejemal le prve Poezije, poznejši razvoj gori-
škega pesnika pa je označeval kot pot »od veličastne prve knjige poezij 
preko puhlega jecljanja do neznanja slovenske slovnice«.7 Nasprotno je 
v Aškercu brez pridržkov odkrival velike umetniške vrednote.8 Opazil 
je nov slog v njegovili pripovednih pesnitvah, njegov realističen, čeprav 
nekoliko trd in okoren jezik. Balade in romance je Cankar še v zrelih 
letih označeval kot »najlepši in umetniško najvišji dokument za libe-
ralno dobo naše kulture«.9 Tudi Cankarjevo opredeljevanje do naše pri-
povedne tradicije — in predvsem zanjo nam gre na tem mestu — je bilo 
močno selektivno in kritično. Že v gimnazijskem času mladi pisatelj npr. 
ni našel pohvalne besede za Jurčiča. Kot pisatelj se mu je zdel odtu-
jen slovenskemu človeku, kmet v njegovih povestih karikiran, naroden le 
po zunanjosti, ne po značaju in v duhovnem bistvu.10 Bližji so mu bili 
Levstik, Mencinger in Leveč, najbližji od vseh pa Janez Trdina, ki ga 
je bral že v ljudski šoli. Če katerega od naših pripovednikov, potem 
je Cankar občudoval Trdino, zlasti njegove Bajke in povesti o Gorjancih, 
»ta najlepši in najzrelejši sad slovenske proze«.11 Ob bogati domišljiji 
4 O Levčevem razmerju do Cankarja v realki in pozneje glej razpravo Fran-
ceta Bernika: Franc Leveč in Ivan Cankar (Razprave IX/1, SAZU, 1976, 7—24). 
6 Zbrano delo XXIV, 1975, 204. 
0 Prim, esej Anton Aškerc, objavljen v Ljubljanskem zvonu 1896 (ZD XXIV, 
1975, 43). 
7 Prim. Pisma Jeremijeva, Naši zapiski 1909 (ZD XXIV, 1975, 204). 
8 Prim, esej o Antonu Aškercu (ZD XXIV, 1975, 32—45). 
0 Pisma Jeremijeva, Naši zapiski 1909 (ZD XXIV, 1975, 205). 
10 Prim, oceno Trdinovih »zbranih spisov prve knjige« v Ljubljanskem zvo-
nu 1903 (ZD XXIV, 1975, 104). 
11 Prav tam, 103. 
bajk in povesti, ob glavnemu junaku, ki da je slovenski narod oziroma 
slovenski človek z vsemi svojimi različnimi, tudi protislovnimi lastnost-
mi, je zlasti visoko cenil Trdinov »neprimerljivi slog«,12 kakršnega ni 
pisal še nihče izmed slovenskili pripovednikov. Trdinov jezik pa Can-
karju ni pomenil vrednote same po sebi, temveč izraz pisateljevega in 
narodovega mišljenja in čustvovanja. Višjo ceno kot Jurčiču, čeprav še 
zdaleč ne tako visoko kot Trdini je Cankar pripisoval Kersniku, »prvaku 
slovenskih novelistov« in »mojstrskemu epiku našega liberalizma«.13 S to 
zadnjo oznako je poudaril, kakšno težo je v opredeljevanju do tradicije 
imela zanj idejna usmerjenost pisateljev. Svetovnonazorsko merilo je 
razkril tudi v odnosu do Tavčarja, ki ga kot pisatelja ni cenil, v gimna-
zijskih letih, ko je bil liberalizem še »evangelij« mladih, pa se je navdu-
ševal za njegovo protiklerikalno satiro 4000.u Od sodobnikov je Cankar 
dajal najvišje priznanje Govekarju, dokler ni na Dunaju spoznal moder-
ne literature. Javne napade na svojega nekoliko starejšega sopotnika in 
tedaj še somišljenika je primerjal kar z Levstikovo usodo v naši družbi. 
Roman V krvi se mu je zdel »izvrsten«, pisatelj »najboljši slovenski rea-
list«, »mojster v opisovanju večje družbe«, ki se mu posreči ustvariti 
žive in zanimive »celo postranske osebe«.15 
Da bi razumeli tak Cankarjev odnos do slovenske literature pred 
odhodom na Dunaj jeseni 1896, je potrebno opozoriti na njegovo teoret-
sko najbolj razvidno kritiko iz zgodnjega časa. Snov te kritike10 — po-
vest Franca Kržeta Lovci — sicer ni dopustila večjega razmaha pisate-
ljevemu razmišljanju o prozi, vendar so nazori, ki jih je izrazil ob estet-
sko manj vredni pripovedi dovolj značilni zanj in čisto v skladu z nje-
govimi konkretnimi stališči do slovenskega pripovedništva v tem času. 
Ko je Cankar v kritiki opredeljeval pomen in bistvo povesti, novele in 
črtice, je izhajal iz pravila, da ni dobre proze brez zanimive snovi ali 
dejanja. Dejanje pa se mora razpletati iz značajev oseb, iz »delujočih 
oseb«, in razvoj dejanja mora biti »dušeslovno utemeljen«. Ob psihološki 
motivaciji dogajanja je pomembna zgradba pripovedi: ekspozicija, kon-
flikt in katastrofa. Posebej izpostavljena je tista formulacija v kritiki, 
ki izključuje nujnost, da bi se v pripovedi razvijalo le zunanje dejanje, 
stopnjuje naj se tudi dejanje »v duši glavne osebe pod vplivom drugih 
12 Prim, oceno Trdinovih »zbranih spisov druge knjige« v Ljubljanskem zvo-
nu 1905 (ZD XXIY, 1975, 126). 
13 Prim, pismo Govekarju 7. maja 1896 (ZD XXVI , 1970, 123) in Pisma Jere-
mijeva, Naši zapiski 1909 (ZD XX1Y, 1975, 204). 
14 Zbrano delo XXIV, 1975, 203. 
15 V pismu Govekarju 7. maja 1896 (ZD XXVI , 1970, 122—123). 
10 Kritiko o Kržetovih Lovcih je Cankar bral v Zadrugi 8. februarja 1896 
(ZD XXIV, 1975, 27—31). 
značajev, s katerimi pride junak v dotiko«. »Duša« junaka je v kritiki 
Kržetovili Lovcev tisti pojem, ki že napoveduje poznejšo poetiko Can-
karjeve proze, čeprav v tem kontekstu »duša« še zdaleč nima tistega 
pomena, kakršnega ima v dekadenčni ali simbolistični umetnosti. Vsa 
druga vednost o prozi, tako poudarjanje dejanja, značajev in delujočih 
oseb kakor zavračanje prenadrobnega, preobsežnega opisovanja, pa ne 
presega klasične teorije o pripovedništvu. Ali na kratko: skoraj ne pre-
sega načelnih napotkov, ki jih je pisateljem dajal Levstik v svojem 
literarnem programu. Ob tem seveda ne preseneča, da je Cankar kot 
zgled psihološko motivirane proze navajal leta 1896 Goethejevega Wer-
ther ja, roman o izjemno senzibilnem in erotično nesrečnem romantič-
nem sanjaču. 
Goethe je bil hkrati edini pisatelj nemške klasične literature, ki ga je 
Cankar cenil, pa še njemu se je v mladostnem obdobju »mukoma« pri-
bliževal, saj se mu je vrednost njegove umetnosti odkrivala počasi in po-
stopoma. Nasploh je nemško klasiko v srednji šoli zavračal iz nacional-
nega čustva, iz »brezmejnega, žolčnega sovraštva do nemščine in do 
vsega, kar je nemško«. Ko se je v zreli dobi spominjal pouka nemškega 
jezika in literature v realki, je naravnost zapisal, da so mu bili nemški 
pisatelji »zoprni«, kajti »morali smo natanko vedeti, kdaj in kje so se 
porodih ti priskutni tujci, kaj da so počeli in kaj pisali«.17 Kot pravo na-
sprotje odporu, ki ga je čutil do nemške literature, pa se nam kaže Can-
karjevo brezmejno občudovanje Shakespeara. Drame velikega pisatelja 
elizabetanske dobe so ga navduševale vse življenje, v gimnazijskih letih 
še prav posebej s svojo skrivnostno in neobranljivo silovitostjo. Že tedaj 
je prebral »vseh sedemintrideset dram po vrsti«18 in doživljanje ene izmed 
njih je pozneje tudi opisal. Pri branju te drame je gledal »silne ljudi in 
silne prigode kakor skoz pajčolan. Počasi, z ogromnimi, težkimi kretnja-
mi so se premikale v daljavi donebesne sence. Govorile so jezik, ki ga 
je v dnu drhtečega srca vse do kraja razumel, čeprav so posamezne be-
sede čudno zvenele, tuje in nenaturno. Za pajčolanom je besnel v viharju 
veličasten, strahoten požar.. .«.1 9 Veliko nagnjenje je že v gimnazijski 
dobi čutil do Molièra, prvega komediografa francoskega klasicizma, iz 
stare grške literature je poznal Homerja, Sofokla in Evripida, iz stare 
rimske kulture l-Ioraca.20 
17 V črtici Realka, Slovenski narod 1914 (ZD XXV, 1976, 132). 
18 Izidor Cankar, Obiski (Ivan Cankar), Dom in svet 1911. Prim, razpravo 
Antona Slodnjaka: Ivan Cankar v slovenski in svetovni literaturi (Pobude iz 
Shakespearovega dramskega dela). Zbornik za slavistiku 13/1977, 105—112. 
18 Prim, črtico Mladost, D o m in svet 1913 (ZD XX, 1974, 289). 
20 Prim, opombo 18. 
Tako zasledimo pri Cankarju, v njegovem razmerju do slovenske pa 
tudi evropske literature pred njegovim prvim odhodom na Dunaj dvoje 
prevladujočih nagnjenj. Po eni strani je Cankar kazal nagnjenje do 
literature slovenskega liberalizma, do umetnosti, ki postavlja v sre-
dišče svojega idejnega sveta svobodo in narodnost. Slogovno pa mu je 
bila blizu realistična literatura ali vsaj taka, ki je težila v smer realizma 
oziroma naturalizma. Navedena imena iz slovenske literature ta zaklju-
ček potrjujejo. Tudi v območju evropske književnosti se kaže podobna 
afiniteta mladega pisatelja kot občudovanje tiste klasične umetnosti, 
v kateri se realizem razkriva v smislu idejnega odnosa do sveta. Zlasti 
pri Shakespearu je očitna sorodnost med zgodovinsko pogojenim umet-
niškim slogom in temeljno, nadčasovno duhovno orientacijo v življenju, 
saj opus velikega angleškega dramatika zanikuje krščanski idealizem 
srednjega veka in se vključuje v realni svet humanizma in renesanse. 
Pripomniti velja, da Cankarjevo gledanje na preteklo in sodobno litera-
turo ni bilo brez tesne zveze z njegovim lastnim literarnim ustvarjanjem 
v tem času. Njegove črtice do jeseni 1896 in vrsta sorodnih, ki so nastale 
še po tem letu, gredo večidel v kontekst tukaj opisanih nazorov o naši in 
evropski literaturi. 
Uvod v interpretacijo. Najstarejši Cankarjev prozni poskus ni časov-
no natančno določen. Po dognanjih cankaroslovcev naj bi nastal nekje 
do začetka februarja 1892,21 torej v času, ko je mladi pisatelj hodil v če-
trti razred ljubljanske realke, morda pa tudi že prej. Pravzaprav ne gre 
za samostojno pripoved, temveč za nadaljevanje proznega sestavka so-
šolca Srečka Justina pod naslovom Nekaj iz mojega dnevnika, ki je bil 
objavljen v rokopisni Knjigi tretješolcev ljubljanske realke. Tudi ta 
okoliščina nakazuje domnevo, da je prvi pisateljev prozni poskus na-
stal verjetno že leta 1891, torej hkrati s pesniškimi začetki. Cankarjev 
delež v »dnevniku« pa sploh ne bi bil omembe vreden, če se ne bi tako 
bistveno razlikoval od besedila njegovega sošolca. Kakor je Cankar zve-
čine ostal v mejah večerniške, stereotipno romantične fabule, tako je va-
njo vnesel že nove prvine. Razen matere, ki jo je vključil v nadaljevanje 
oziroma v zaključek te zgodbe, kar je značilno zanj in njegovo umetnost, 
uporablja v drugem delu črtice izraze, kot so »sanjam«, »strašno hrepe-
nenje«, »polumrak«, torej ključne, pomensko izpostavljene besede svoje 
poznejše literature. Tako se nakazujejo že na samem začetku slogovne 
in idejne prvine pisateljeve proze iz zrelega obdobja. Samo nakazujejo, 
21 Prim. Cankarjevo Zbrano delo VI, 1967, 467. 
kajti večji del zgodnjih črtic je še močno pod vplivom domačega lite-
rarnega izročila. 
Y Cankarjevo prvo obdobje — v obdobje črtice — sodi najprej tista 
kratka proza, ki je nastala od omenjenega najstarejšega pripovednega 
besedila do konca leta 1898, v skrajnem primeru do končne ureditve 
Vinjet sredi naslednjega leta, ki pa je pisatelj ni uvrstil v svojo prvo 
knjigo proze, niti je ni ponatisnil kdaj pozneje. Nekatere tovrstne črtice 
poznamo sploh šele iz rokopisov. Hkrati sodijo v ta čas slogovno mo-
dernejše črtice in novele, ki jih je pisatelj zbral in objavil v knjigi vinjet 
in tiste, ki jih je nameraval vključiti vanjo. Yinjetni del Cankarjeve 
zgodnje proze zasluži seveda posebno osvetlitev in obravnavo. Na tem 
mestu je naša pozornost usmerjena na prvo skupino kratke proze, ki 
obsega nekaj nad petdeset pripovedi.22 V njih pisatelj še ni prelomil 
s tradicionalnim slovenskim pripovedništvom ali pa se razhajanja s tra-
dicijo ob močni navezanosti nanjo šele nakazujejo. 
Snooi in motiDi. Prva, najbolj vidna snovna značilnost Cankarjeve 
mladostne proze, ki mladega pisatelja postavlja v bližino našega pri-
povednega izročila, je slovensko trško okolje, v katerem se odvijajo 
kratke pripovedi. To je svet trške gospode, znan iz romantičnega in psi-
hološko realističnega pripovedništva in v katerem nastopajo župani, pi-
sarji in drugi občinski uradniki, sodniki, adjunkti, diurnisti, davčni 
kontrolorji in praktikanti, advokati, notarji, juristi, učitelji, študenti, 
predsedniki »dobrodelnih društev«, narodnih čitalnic in krajevnih šol-
skih svetov, poštarji, štacunarji, obrtniki, narodne dame, žene davkarjev 
in notarjev, postajni načelniki itd.23 Skratka svet, ki ga poznamo že iz 
Jurčičeve in zlasti Kersnikove pripovedne umetnosti. Nekajkrat odkrije-
mo med Cankarjem in našo realistično psihološko prozo celo motivne 
podobnosti ali podobnosti človeških likov. Na primer: Po motivu pone-
srečene snubitve in po glavni tragikomični osebi spominja črtica Stari 
Znoj iz leta 1893 na Jenkovega Tilko. Itd. Snovna, bolj redko tudi 
motivna podobnost z našo literaturo pred moderno je tako prva po-
sebnost Cankarjevih zgodnjih črtic. 
Druga njihova značilnost je avtobiografičnost. Od prvih proznih po-
skusov naprej pa do zadnje svoje knjige je Cankar težil za tem, da bi 
22 Mladostna proza z dodatkom je objavljena v šesti knjigi Cankarjevega 
Zbranega dela (1967). Knjigo je uredil Janko Kos. 
23 Prim, črtice Dobrotnik, Slavnostni govor, Gospod Ognjišček in gospod 
Mravljinček, Lavrin, Sveta noč Damijana Gavriča, Nerazumljivi ljudje, Prija-
telj Peter, Pričakovanje, Nenavaden pojav, Nj. Visokorodnost v Beli vasi in no-
velo Na Drenovem (ZD VI, 1967). 
osebne, tudi najbolj intimne življenjske izkušnje transponiral v pripo-
vedno umetnost. Med mladostnimi črticami in kratkimi pripovedmi je 
približno tretjina takih, za katere je pisatelj po ugotovitvah literarne 
zgodovine vzel snov iz lastnega življenja. 
Najštevilnejše so tiste črtice, v katerih je pripovedovalec zožil avto-
biografično snov na samega sebe, se v kar največji meri osredotočil na 
dogodke iz lastnega življenja, ne da bi jih postavil v širši kontekst na-
rodne ali socialne resničnosti. Mednje sodijo črtice Moj prvi pogled na 
morje in Ponočna tišina je meni ljuba iz leta 1893, Sestanek iz leta 1897, 
Klara se je izgubila, Domov, Polnočnica, Nenavaden pojav, Na iz pre-
hodu in Ob morju iz leta 1898. Znotraj teh črtic sta najbolj perspektivna 
dva motiva. Y črtici Domov razkriva pripovedovalec občutek brezdom-
stva, ki ga doživlja v tujini in domovini. In prav spoznanje, da nima »ni-
kakega doma več«, je zarodek Cankarjeve poznejše proze, pogojene v ob-
čutju odtujenosti. Prvoosebna črtica uvaja pri pisatelju motiv tujca, 
ki se odslej naprej pri njem pogosto pojavlja in s tem se zastavlja vpra-
šanje tujstva Cankarjevih junakov, tistih njegovih človeških likov, ki so 
brez doma in domovine. Nasprotno pa predstavlja pripovedovalec v črtici 
Nenavaden pojav lik nepotrebnega človeka in nanj navezuje problem 
slovenskega umetnika in umetnosti. Cankar zavrne splošno mnenje, da so 
umetniki nepotrebni in »poštenemu človeku v nadlego in bridkost«, ter 
vprašanje ne brez ironije zaostri v dilemo: potreben ali nepotreben člo-
vek, uradnik ali umetnik. Spet tema, ki je različno modificirana vseskozi 
v ospredju Cankarjeve literature, predvsem v nekaterih njegovih vinjet-
nih črticah.24 
Posebno skupino predstavljajo črtice o pisateljevi materi. V pripo-
vedovalčevem najbolj subtilnem doživljanju sveta se pojavi lik, ki mu 
sledimo od Cankarjevih prvih pesmi in pripovednih poskusov do Podob 
iz sanj. Najzgodnejša tovrstna proza je lirski zapis Materi iz leta 1893, 
ohranjen v rokopisu, medtem ko je globljo ustvarjalno prizadetost ob ma-
teri sprožila v pisatelju njena smrt leta 1897. Odmev, v omenjenem prvem 
zapisu celo anticipacija tega usodno pomembnega dogodka v Cankarjevi 
biografiji so črtice Doma iz leta 1897 ter Njegova mati in Gomila iz na-
slednjega leta. V teh kratkih pripovedih je mati edina oseba in pripo-
vedovalec pripoveduje o njej s čustvom najgloblje ljubezni. Črtice sodijo 
v območje subjektivno izpovedne proze, zlasti izrazita v tem pogledu je 
Gomila, kjer lirska razpoloženjskost močno prevladuje nad pripoved-
nostjo. Čeprav omenjene črtice še ne odpirajo tistih vprašanj, ki so zna-
24 Prim. Iz samotne družine, Signor Antonio, Nepotreben človek (ZD VII, 
1969). 
čilna za pripovedi o materi, pa se v njih že napoved nje pripovedoval-
čevo etično tenkočutno vrednotenje lastnih dejanj v odnosu do matere 
in v prvem lirskem zapisu iz leta 1893 tudi že predvidevanje svetovno-
nazorskega razhajanja z materjo ob hkratni globoki čustveni pripetosti 
nanjo: »Bog ne daj, da bi kedaj, ko bo moje obzorje širje, ko bom gledal 
svet kakor z visoke gore, in ne kakor iz ječe, ko bom imel svoje prepri-
čanje, in ne tisto, katero mi bodo vbijali v glavo drugi, Bog ne daj, da 
bi zaslužil takrat en sam žalosten pogled tvojega očesa!«25 
V tretjo skupino uvrščamo tiste avtobiogralične kratke pripovedi, 
katerih motivika zajema vso družino. Zasledimo jih najprej leta 1896 
in v njih ima središčno mesto pogosto spet pisateljeva mati, npr. v črtici 
Sreča iz tega leta. Ker pa je narativna zmogljivost črtice prešibka za pri-
poved o družinskih zgodbah, tembolj ker pisatelj družino navadno vklju-
čuje v socialno življenje okolja, opazimo pri njem pojav, ki bi ga lahko 
opisali kot širjenje kratkih pripovedi. Y našem primeru gre za širje-
nje črtice v novelo in povest z avtobiografičnim motivom. Za povest 
Dve družini iz leta 1896 je literarna zgodovina ugotovila, da je pisatelj 
v njej svobodno uporabil realne dogodke iz bližnje preteklosti. Za opis 
teh dogodkov, ki pojasnjujejo očetov socialni propad oziroma nesrečo 
vse družine, pa se je zdel pisatelju pripovedni okvir črtice preozek, zato 
je izbral obliko povesti. V njej je, kljub temu da se je delno naslonil na 
zgodovinsko resničnost,26 zgodbo razpletel v srečen konec in jo podre-
dil moralistični ideji. Drugače torej kot v črtici Lavrin iz naslednjega 
leta,27 kjer zgodba o očetovem lahkovernem optimizmu in njegovih ne-
uspešnih, nerealnih prizadevanjih po socialnem vzponu ni obremenjena 
s poučnim moraliziranjem. Tudi je Cankar tekst o Lavrinu imenoval 
»skica«,28 kar pomeni, da prvotne širše zasnove pripovedi ni zmogel ures-
ničiti in se je nazadnje moral zadovoljiti s črtico. Y naslednjih dveh 
povestih, katerih nastanek sodi že v čas po materini smrti, je pripove-
dovalec za razliko od omenjenih pripovedi v središče dogajanja postavil 
spet lik matere. V povesti Spomini na mater iz leta 1898 je mati pred-
stavljena v moralnih vrlinah in tradicionalni vernosti, pa tudi njen sin je 
opisan z etičnega stališča, saj se obtožuje zaradi pogoste neprijaznosti, 
nehvaležnosti in krivičnosti do nje. Nič manj pozornosti niso deležne 
težke socialne razmere, v katerih živita mati in družina, tako da je za 
25 Zbrano delo VI, 1967, 309—310. 
26 Prim. Zbrano delo VI, 1967, 446—447. 
27 Črtico Lavrin je Cankar prvotno vključil v knjigo vinjet, a jo jc na zahte-
vo založnika, da je treba obseg knjige skrajšali, izločil iz zbirke črtic in nove-
let. Ista usoda je doletela novelo Na Drenovem (Prim. ZD VI, 1967, 454, 458). 
28 Lavoslavu Schwentnerju 9. avgusta 1899 (ZD XXVII , 1971, 39). 
našo povest kakor tudi za druge povesti avtobiografične vsebine v poz-
nejših letih značilna etično-socialna dvojnost. Še enkrat se je mladi Can-
kar v obdobju, ko je pri njem prevladovala črtica, v širših pripovednih 
zamahih lotil avtobiografične snovi, toda zdaj ne več v obliki prvoosebne 
pripovedi, temveč je zgodbo o materini bolezni in smrti napisal v tretji 
osebi, kot avtorski pripovedovalec. Y povesti Ob smrtni postelji, objav-
ljeni v Domu in svetu 1898, je razkril osebno življenje glavnega junaka 
Zadnika v natanko določenem obdobju, od srede poletja 1897 do 23. sep-
tembra tega leta, ko Zadniku umre mati. Pripoved o materini bolezni 
in smrti je vključil v širši kontekst dogodkov29 in jo povezal z Zadni-
kovo ljubezensko zgodbo (s Pavlo Kermavnerjevo). Hkrati je predstavil 
proletarsko okolje na Vrhniki, iz katerega je junak izhajal in bil nanj 
usodno vezan vse življenje, ter okolje malomeščanov in premožnih pod-
jetnikov, v katerem je živela njegova znanka. Za razloček od nekaterih 
prejšnjih avtobiografičnih črtic se v naši povesti odpira globlja proble-
matika junaka in njegovega odnosa do sveta, čeprav gre na videz za vpra-
šanje njegovega poklica. Pravzaprav gre za dva poklica. Najprej je tukaj 
vprašanje praktičnega poklica, s katerim bi se dunajski študent Zadnik 
po koncu uspešnega študija vključil v normalno življenje. Materino za-
upanje vanj tik pred smrtjo mu da toliko moči, da doštudira pravo in se 
zaposli na sodišču. Hkrati s praktičnim poklicem pa čuti junak povesti 
potrebo še po nekem drugem poklicu. Priteguje ga in zavezuje poslan-
stvo umetnika in tudi v tem pogledu vpliva nanj mati tako daljnosežno, 
da v temeljih spremeni značaj njegove umetnosti. Če se je doslej Zadni-
kova izrazito individualna umetnost hranila iz pesimizma, iz odpora do 
družbe in sveta, se poslej junak povesti pomiri z življenjem. Umetnost 
postane zanj socialna, etično odgovorna in zavezujoča dejavnost. Povest 
Ob smrtni postelji je nasploh eno najpomembnejših Cankarjevih mla-
dostnih del, kajti eksistencialni položaj junaka v nekem obdobju je pi-
satelj hkrati s temeljno idejno usmeritvijo njegovega umetniškega ustvar-
janja obnavljal in razvijal v poznejših proznih besedilih. Ne dolgo za-
tem se je problema lotil v obsežni povesti Tujci. 
Avtobiografični motivi v Cankarjevi mladostni prozi seveda niso 
sami po sebi v nasprotju z našo pripovedno tradicijo. Kolikor kontrasti-
rajo s proznim izročilom, kontrastirajo zato, ker se pri mladem pisatelju 
pojavljajo v takem obsegu. Tako številni avtobiografični motivi so nam-
reč za pripovednika manj značilna posebnost. Pri Cankarju jih razla-
gamo z okoliščino, da je bil pisatelj v prvem obdobju prozne ustvarjal-
nosti, ko pri njem prevladuje črtica, hkrati pesnik. Od leta 1891 do 1895 
2» Zbrano delo VI, 1967, 462—463. 
je Cankar vsako leto napisal po več kot 1000, celo po več kot 1500 ver-
zov, razen leta 1892, ko je verzna ustvarjalnost pri njem močno padla pod 
poprečje. Y letih 1896 do 1898 je kot pesnik količinsko sicer manj ploden, 
saj je v tem času napisal na leto samo od 300 do 400 verzov, toda še vedno 
se je čutil predvsem pesnika. Y letu 1898 je napisal celo najmodernejše 
lirske pesmi in z njimi dosegel skrajno točko svojega pesniškega razvoja, 
a se je istočasno, se pravi sredi tega leta načelno odpovedal poeziji, v 
praksi pa kmalu zatem in le izjemoma je v zrelih letih še nastopil kot 
pesnik.30 Ker se tako Cankarjevo pesniško obdobje skoraj povsem sklada 
z obdobjem njegove mladostne črtice, se nam zdi avtobiografičnost pisa-
teljeve zgodnje proze bolj razumljiva. Ne samo v pesmih, tudi v prozi 
Cankar ni mogel zatajiti subjektivnosti svoje umetniške nadarjenosti. 
Kljub znatnemu deležu avtobiografičnih motivov pa v Cankarjevi mla-
dostni prozi prevladujejo objektivne snovi. Predaleč v podrobnosti bi 
nas zavedlo, če bi na tem mestu popisali vse tako imenovane objektivne 
motive v pisateljevem zgodnjem pripovedništvu. Pri branju črtic in po-
vesti, ki stojijo zunaj avtobiografične motivike, pa se nam iz obsežnega, 
mnogovrstnega gradiva izluščijo tri skupine pisateljeve mladostne krat-
ke proze. Teh skupin ne opredeljujejo toliko sami motivi, čeprav tudi 
ti niso nepomembni, kolikor jih določa način, kako pripovedovalec objek-
tivne motive predstavlja v pripovedi: bodisi da jih oblikuje s stališča 
lirske subjektivnosti, na način, ki je med liričnim in epičnim, ali na 
epični način. 
Najmanj pripovedne so tiste neredke, čeprav tudi ne preveč tipične 
črtice v prvem pisateljevem obdobju, ki bi jih lahko označili kot lirske 
slike. V njih je malo ali nič epskega dogajanja, prevladujejo poetični 
opisi, meditacije in v manjši meri dialog. Zunanja značilnost teh črtic 
je njihova kratkost. Nobena izmed njih ne presega treh in pol strani 
formata Zbranega dela, večina obsega tri strani, nekaj med njimi še 
manj. Med izrazito lirsko kratko prozo štejemo črtice Moj prvi pogled na 
morje iz leta 1893, Kakor nekdaj 1895, Pod streho 1897 in Zbolela je na 
smrt!, Pričakovanje, V kupeju, Na izprehodu in Ob morju! iz naslednjega 
leta. 
Nekoliko drugačne od lirskih črtic so tiste črtice, v katerih je pripoved 
osredotočena na eno osebo. Gre za nekakšne portrete ali za kratke štu-
dije človeških likov in eno izmed teh črtic — črtico Gospodična Kajcm — 
je že Cankar sam nadvse ustrezno označil kot »portret«. Ce je zanjo in za 
njej podobne črtice morda značilna nekoliko večja stopnja epičnosti, 
30 Prim. Cankarjevo Zbrano delo I-II, 1967—1968. Uredil in z opombami opre-
mil France Bernik. 
pa jim značaj prave epičnosti jemlje fragmentarnost, nedodelanost. Med 
portretne črtice se uvrščajo zlasti naslednji človeški liki iz Cankarjeve 
mladostne proze: miselno neurejena, v življenju neuspešna emancipirana 
ženska v že omenjeni Gospodični Kajôn 1896, dobrosrčna in naivna di-
jaška gospodinja v črticah »Blage duše« 1896 in Amalija 1898, tragič-
na siarka v črtici Ura 1896, tip vodljivega, nesamostojnega moškega v no-
veli »Albert« 1896, slepec, ki hrepeni po svetlobi, v črtici »Sonce ! . . . 
Sonce!« 1897, odljudni samotar v pripovedi Miha, umsko poprečen, toda 
v življenju uspešen filister v črtici Prijatelj Peter, v hrepenenju po sreči 
umirajoči starec v Romanci o sreči in na čakanje obsojeni moški v Pri-
čakovanju, vse iz leta 1898, etično očiščena umirajoča starka v črtici 
Njiva, do kraja nesrečna ženska, ujeta v nikoli izpolnjeno pričakovanje 
V čakalnici, nepreklicno, kar tragično smešen uradnik v pripovedi Nj. 
Visokorodnost v Beli vasi in ponesrečeni igralec samouk v črtici Moj 
prvi nastop iz leta 1898 ali 1899. 
Najbliže čistemu pripovedništvu pa so tiste pripovedi, ki razvijajo 
in razpletejo epski dogodek ali dejanje. Od načina pripovedovanja in 
od konkretnega motiva je odvisno, kako obsežne so te črtice. Sama epska 
pripoved navadno ne postavlja omejitve glede obsega, zato so epske črtice 
daljše od lirskih slik ali pa se celo razširijo v novelo ali povest. Med 
izrazitejše take primere sodijo nekateri že omenjeni daljši avtobiografič-
ni teksti, pa tudi ohranjeni odlomek novele Med svetom 1894/95, povest 
Oče in sin in novela Na Drenovem iz leta 1896 ter izrazito pripovedna, 
čeprav neobsežna črtica Sveta noč Damijana Gavriča iz naslednjega 
leta. 
Jdejnost. Razpravljanje o tem, katera od zvrsti prevladuje v črticah, 
krajših novelah in povestih, lirika ali epika, odkriva samo en vidik 
Cankarjeve mladostne proze. Drugi vidik, ki odpira pogled v strukturo 
kratke proze, je vprašanje, kako so motivi duhovno organizirani, katere 
zakonitosti zasledimo v njihovi notranji zgradbi. Ugotovimo lahko, da 
mladostno pripovedništvo s svojo motiviko precej določno opozarja ne 
samo na estetsko, temveč tudi na idejno usmerjenost pisatelja v tem času. 
Ze v enem prvih tekstov, v lirični črtici Moj prvi pogled na morje 1893, 
opazimo posebnost, ki je kasneje postala pravilo za večji del Cankarjeve 
proze. Poetično doživljanje morja v črtici naenkrat pretrga nasprotje 
doživljanja, bučni nemir istrskega mesta. »Huj, kako nasprotje z lepim 
pogledom na morje, z veličastno naravo!«, vzklikne pripovedovalec, ko 
zaključi črtico in ji doda lirsko pesem. Kontrast, ki ga ne moremo spre-
gledati, saj je še eksplicitno neposreden, postane v naslednjih črticah 
bolj organsko povezan z motivnim svetom pripovedi in zato bolj prikrit. 
Kaj drugega kot dualizem v odnosu do življenja, kot soočenje iluzije 
in resničnosti, ki zanika iluzijo, predstavlja tudi črtica Stari Znoj iz leta 
1893. Podobno tudi Slavnostni govor, ki je nastal ob istem času, v končni 
redakciji pa je bil objavljen tri leta pozneje. Konfliktnega razmerja med 
videzom in resnico pa pisatelj ni odkrival le v območju dogodkov, temveč 
v samem človeku, kar potrjuje črtica Gospod Ognjišček in gospod Mrav-
Ijinček iz istega leta. Y njej se Ognjišček, človek zasebnosti oziroma do-
mačega ognjišča, po katerem ga pisatelj tudi ironično imenuje, naenkrat 
spremeni v svoje nasprotje. Zadržani družinski človek se sprevrže v ra-
dobesednega govornika, kar izzove v njem globlji duševni pretres. Pred 
seboj imamo človeka, obremenjenega z občutkom nelagodnosti, celo 
krivde, zakaj pregrešil se je zoper javno moralo, ko je postal drugačen. 
Prekršil se je zoper javno mnenje, kajti »vsak naj se vêde tako, kakor so 
ga ljudje navajeni. . .« . Zunanja morala je tedaj merilo človekovega 
uresničevanja v življenju, ne njegova prava duhovna vsebina, njegova 
bit. Vse omenjene črtice, zlasti zadnja, v kateri nastopi človek, ki je iz-
gubil družbeno ali navidezno identiteto, razkrivajo miselno naravnanost 
Cankarjeve osebnosti. Razkrivajo način njegovega razumevanja življe-
nja, način mišljenja. Način Cankarjevega razumevanja življenja je nam-
reč način razlike in protislovja. In takemu razmerju do sveta ustreza 
izbor motivov v Cankarjevi mladostni prozi in njihova notranja orga-
nizacija. S tem pa smo že pri idejnem razčlenjevanju Cankarjeve zgod-
nje kratke proze, saj je očitno, da je pisatelj od samega začetka segal po 
takih snoveh, ki so omogočale eksplikacijo njegovega nazora o življenju. 
Seveda motivnega sveta črtic in novel oziroma povesti ni samo izbiral 
v skladu s svojim idejnim svetom, temveč je motive pogosto celo preobli-
koval, če je preoblikovanje zahtevala njegova miselna orientacija. 
Cankarjevo razumevanje sveta se kaže kot razumevanje protislovja 
med njim in resničnostjo v celi vrsti mladostnih črtic. Mar črtica Domd 
iz leta 1897 ne razkriva nasprotja med domišljijsko sliko življenja, ka-
kršno riše junaku črtice hrepenenje, in med življenjem samim? Prepad 
med intimnim pričakovanjem, ki zbuja upanje, in realnostjo, ki upanje 
zanika, sporoča črtica Pričakovanje iz leta 1898. Podobno velja tudi za 
že omenjeno kratko avtobiografično pripoved Domov, natisnjeno v 
istem letu. Prvoosebni junak pripoveduje, kako ga življenje ne sprejema, 
ko se vrača iz velikega mesta v domovino. Pripovedovalec tudi ugotav-
lja, da je vzrok tujstvu v njem samem. V tujini je doživljal globoko do-
motožje, sanjal je »o tihi, idilični vasi, o beli gostilni kraj velike ceste 
in o onih velikih, boječih, sentimentalnih očeh«. Zdaj ko se vrača domov, 
doživlja isto odtujenost kot v tujem velemestu. »To je bil tisti čut odtu-
jenja in osamljenosti, ki me je dušil tam zunaj v mestu ves dolgi čas.« 
In tisto, kar ostaja v črtici odprto in kjer mora nastopiti interpretacija 
ter nedorečeno misel izpeljati do kraja, je bivanjski položaj junaka ob 
vrnitvi v domovino. Da junak ne najde enotnosti z neposrednim življe-
njem doma, je očitno in zunaj vsakega dvoma. Ali pa najde integracijo 
vsaj s predstavo doma, kakršna živi v njegovih spominih, v hrepenenju 
po preteklih časih? Dušan Pirjevec sicer trdi, ko razpravlja o junaku 
črtice, da je pri njem možna integracija s svetom »kot čista fikcija, kot 
hrepenenje ali spomin«,31 vendar pazljivo branje zanika tako razumeva-
nje besedila. Dom, o katerem je junak sanjal ali po njem hrepenel, je pre-
teklost, toda tudi ta preteklost se mu vedno bolj izmika, izginja »vedno 
dalje v daljavo«. Med prvoosebnim pripovedovalcem in spominsko pred-
stavo o domu ali sanjami o njem ni več zveze. Odtujeni svet, v katerem 
živi junak črtice, je popoln, vezi med njim in zunanjim svetom, tudi 
tistim, ki jih je ustvarilo čustveno doživljanje, so pretrgane. 
Popolna odtujenost junaka od življenja predstavlja eno stran pisate-
ljevega idejnega sveta v njegovem mladostnem obdobju. Drugo stran 
Cankarjeve miselnosti v tisti nevinjetni kratki prozi, ki je nastala po 
pisateljevem prvem bivanju na Dunaju, razkriva povest Ob smrtni po-
stelji. Idejna struktura te povesti zahteva, da ji posvetimo ob že opisani 
motivni vsebini posebno pozornost, tembolj ker gre za eksistencialno in 
moralno pa tudi umetniško problematiko, ki je pisatelja spremljala vse 
življenje. Če se junak oziroma prvoosebni pripovedovalec še v črtici Do-
mov opredeljuje do splošnega pojma »dom« in do še širšega pojma »do-
movina«, išče junak povesti razmerje do čisto konkretne skupnosti, do 
družine, in znotraj nje predvsem do umirajoče matere. Tudi tukaj se 
giblje duhovna dinamika junaka na ravni integracije in dezintegracije 
posameznika in skupnosti oziroma družbe, junak povesti Fran Zadnik, 
študent prava in umetnik, živi spočetka v položaju, ki ga že poznamo: 
v osamljenosti, v odtujenosti. Ne mara ljudi pa tudi ljudje ne marajo 
njega in dosledno zavrača vse, kar ne sodi v superiorni svet njegovih 
sanj. Najbolj ustrezno označuje junakov položaj pripovedovalec, ko o 
njem zapiše: »Zaprl se je naposled popolnoma v samega sebe in gledal 
vsenaokrog z mržnjo in prikrito zavistjo.« Razumljivo je, da obrne Zad-
nik s svojim čustvenim pesimizmom in skepticizmom proti sebi vso oko-
lico, tudi svojo ljubljenko, ki živi pod vplivom malomeščanske misel-
nosti. In ker je za malomeščansko pojmovanje materialna oziroma prido-
bil niška uveljavitev v družbi edino merilo življenjske uspešnosti, je Zad-
31 Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura 1964, 418. 
nik brez priložnosti, da si pridobi ugled v trgu, saj je kot študent in kot 
umetnik sanjač, skeptik, človek brez volje in brez moči. In ne samo 
z okoljem, tudi znotraj družine se znajde v konfliktnem razmerju. Oče 
odkrito podvomi v njegovo voljo za študij, očita mu celo, da bo z nedelom 
uničil vso družino, ne le samega sebe. Čeprav gredo njegove besede 
Zadniku do srca, pride do preobrata šele v pogovoru z materjo. Nepo-
sredno pred smrtjo izroči namreč mati svojemu sinu vso skrb za družino: 
»Ti jim ostaneš, Fran; zato mi ne bo pretežko, kadar umrjem. . . Ti jili 
boš tolažil, samo nate se bodo opirali. Ti sam boš njihova mati in njihov 
oče in edina prihodnost.. .« Ob takem zaupanju vanj doživi Zadnik radi-
kalno notranjo spremembo. Preseže svojo egocentričnost in spet najde 
zvezo s človekom: z očetom, z brati, s sestrami. Če je pred usodnim po-
govorom z materjo še vztrajal pri skrajnem, izrazito nesocialnem indi-
vidualizmu: »Jaz sam sem samemu sebi dovol j . . . « , prizna zdaj načelo 
obveznosti do drugih, saj naravnost izpove nesebično, toda vzajemno 
in obojestransko človekoljubje: »Moja dolžnost je, da dam drugim, kolikor 
jih morem dati iz svojih talentov in iz svojih moči, — in kar je naravno: 
drugi mi vrnejo, kar pristoja meni . . . « Proces, v katerem Zadnik ukine 
svojo osamitev s tem ko uredi samega sebe, in to v posebnih okoliščinah 
tik pred materino smrtjo in spet doseže enotnost s svetom, razlaga Pir-
jevec filozofsko. Proces prikazuje kot zanikanje »pesimizma dualistične 
predstave o svetu«, kot zanikanje tragičnega konflikta med materijo in 
duhom in kot uveljavitev optimističnega spiritualizma.32 Očitno pa je, 
da nastopi kot osrednja pobuda integracijskega procesa, ki junaku po-
maga najti pozitivno razmerje do življenja, mati in z njo etična misel. 
Junakova refleksija se namreč giblje izključno v območju etičnega miš-
ljenja in njegovih polarizacij: dajanje — sprejemanje, dolžnost — pra-
vica, socialnost — sebičnost, ljubezen — sovraštvo. Notranja preobrazba 
Zadnika, kakor je popisana v povesti, seveda ni avtobiografična v smislu 
neposredne realne izkušnje. Junak povesti doštudira pravo, nastopi 
službo v sodniji, o njem govorijo s ponosom in priznanjem, v družino 
pride zadovoljstvo. Celo močno omajana, če ne kar pretrgana zveza s 
Pavlo se obnovi, njuna obojestranska ljubezenska naklonjenost se zdi 
trdna in perspektivna. Kljub takemu razpletu dejanja in optimističnemu 
zaključku pa ne moremo povesti odreči avtobiografskega značaja, saj 
radikalno duhovno spremembo junaka in spremembo njegovega razmerja 
do življenja v povesti razumemo kot pisateljevo intencionalno doživljanje 
bivanjske in moralne stiske v tem času, kot izraz njegove optimistične 
vizije sveta. 
32 Prav tam 378—379, 383—384. 
V črticah, katerih pripovedna ali lirska vsebina je organizirana na 
način razlike in protislovja in ki so izraz pisateljevega idejnega sveta, 
ne moremo prezreti humorja oziroma humoristične perspektive pripove-
dovalca do snovi. Razmerje, ki ga ima npr. pripovedovalec do junaka 
v črtici Stari Znoj, lahko označimo kot razmerje dobrohotnega, nepriostre-
nega humorja, in podobno je z odnosom pripovedovalca do glavne osebe 
v Slavnostnem govoru. Pripovedovalec se nerodnostim junakov v obeh 
črticah obzirno smeje iz razdalje, skoraj z odpuščajočim pritrjevanjem, 
vsekakor brez ironije in jedkosti. Nazadnje se humor v obeh črticah pre-
usmeri v tragično resnost, saj junaka zaradi svoje nespretnosti ali ne-
sposobnosti ne uresničita hotenja, ki jima pomeni smoter bivanja. Humor 
je prisoten tudi v Gospodu Ognjiščku in gospodu Mravljinčku. Blago-
hotna, nad smešnost oseb in dogodkov dvignjena perspektiva pripovedo-
vanja pa ne zaznamuje le povedne vsebine, temveč oblikuje tudi imena 
oseb. Domosedni adjunkt je Ognjišček, davčni praktikant Zmazek, kon-
trolor Kričin, jurist Poprček, malomestni časnik Boben. Šaljiv humor je 
navzoč tudi v črticah Zbolela je na smrt 1898 in Moj prvi nastop, ki je 
nastala v letih 1898/99. Razen omenjenih pripovedi imamo v mladostni 
prozi tekst, v katerem humorja ne ustvarja in doživlja le pripovedovalec, 
temveč tudi junak sam. Gre torej za smeh na račun samega sebe, za avto-
humor. Junak Sestanka iz leta 1897, študent v tujem mestu, nam takole 
predstavi samega sebe in predvsem svoj nezavidljiv socialni položaj: 
Sonce je sijalo v tenkih, trepetajočih trakovih izza visokega, za-
črnelega zidov ja, ki se je dvigalo prav pred oknom; nad strehami se 
je kazala samo ozka črta jasnega neba, od zdolaj pa so prihajali 
z malega dvorišča različni duhovi, ki so prisilili gospoda Štefana 
Osnika, stud. pliil., da je obupal nad »svežini zrakom« in zaprl okno. 
Držal je v roki desni čevelj in ga opazoval s stisnjenimi ustni in glo-
boko povešenimi obrvmi. 
»Kako se ta stvar čudovito razširja! Oblika prednjega dela je 
zapustila gotiški slog in sili v romanskega. Y prvem hipu se tega ne 
zapazi; podplat se je sicer razblinil, toda gorenje usnje se je malo 
usélo in izgubilo na konici svojo energično ostrino. To ne dé veliko 
in s spretnostjo in modrini prestopanjem se zakrije tudi ta napaka . . . 
Poglejmo!« 
Ogrnil je havelok in stopil par korakov po sobi. 
»Ne vidi se ničesar; sumljivi so samo ti tihi, potuhnjeni koraki; 
če stopam pretrdo, pa škriplje . . . Naposled je treba upoštevati, da 
se ne briga živa duša za moje čevlje.«33 
33 Zbrano delo VI, 1967, 167. 
Druga, še pomembnejša sestavina Cankarjeve zgodnje proze in naj-
bojevitejši izraz njene miselnosti je satira. Če kaj, potem pisateljeve 
mladostne črtice potrjujejo ugotovitev klasicistične estetike, da je za 
satiro odločilno doživetje razlike med predstavo o resničnosti in resnič-
nostjo samo, da satira nastane in se hrani iz nasprotja med idealno in 
realno resničnostjo.34 Tako se hkrati s humorjem pojavi pri Cankarju 
prva satira, in to v črtici Dobrotnik leta 1893. Njena ideja je v sporočilu, 
da obstajata predsednik »dobrodelnega društva« in »dobrodelno društvo« 
samo v besedah, ne v resnici. Ne opravljata človekoljubnega dela, ne 
podpirata siromakov, temveč se izživljata v samozadovoljstvu in samo-
čaščenju. Do revežev kažeta neprijaznost, če ne kar odpor. Socialna 
satira, ki se pri Cankarju začenja s to črtico, se nadaljuje v Vaškem fari-
zeju leta 1894. Tukaj gre za dvoobraznega človeka, ki oznanja ljudem 
čisto, pošteno življenje, sam pa živi drugače, kakor zahteva moralni nauk. 
Estetsko še nedovršeno črtico lahko razumemo tudi kot zgodnjo pred-
hodnico kasnejših »zgodb iz doline šentflorjanske«. Sam »vaški farizej« 
pa bi utegnil biti v prizoru, ko izkorišča slabo vest vaščanov, zarodek 
Petra, umetnika in razbojnika iz Pohujšanja o dolini šentflorjanski. 
Naslednje leto postane cilj Cankarjeve satire politični aktivist, social-
demokrat, ali bolj natančno: nasprotje med nazori, ki jih aktivist širi 
med ljudstvom, in med njegovim resničnim življenjem. Y skladu s satiro 
in njeno idejo so opisi delavcev v črtici. Medtem ko prikazuje pripovedo-
valec delavce zvečine prijazno, pa opiše negativno socialistično organizi-
rane delavce, ki so »zabuhlih obrazov in rdečih očij, delajo samo časih, 
pijo pa zmirom . . . « Satira V življenji je v nekem pogledu značilna za 
mladega Cankarja in njegovo iskanje politične identitete, značilna pa 
je tudi za naše tedanje razmere. Da bi prav razumeli ost satire, kaže 
pripomniti, da Cankar v ljubljanski realki še ni poznal socialnodemo-
kratske stranke niti organiziranega delavskega gibanja v Avstriji. Več 
kot deset let pozneje je odkrito priznal, da so dijaki »sredi zadnjega 
decenija preteklega stoletja«, se pravi v času, ko je nastala satira, »vedeli 
o socializmu toliko kakor nič« in da je bila naloga tedanje šole »prikrivati 
mladini resnico življenja«.35 Samo tako je mogoče razumeti svojevrsten, 
naravnost paradoksen položaj, ko je Cankar leta 1895 kot privrženec 
ideologije slovenskega liberalizma objavil v katoliškem Slovencu satiro 
34 Prim. Schillerjevo razpravo Über naive und sentirnentalisehe Dichtung iz 
leta 1795/96. V njej beremo v poglavju Satirische Dichtung naslednje: »Satirisch 
ist der Dichter, wenn er die Entfernung von der Natur und den Widerspruch der 
Wirklichkeit mit dem Ideale (in der Wirkung auf das Geinüth kommt Beides 
auf Eins hinaus) zu seinem Gegenstande macht.« (Schillers sämtliche Werke 
XII, 109, Druck und Verlag von Philipp Reclam jun.). 
35 Prim, članek »Zadruga«, Rdeči prapor 1907 (ZD, XXIV, 1975, 200). 
na soeialnodemokratskega aktivista. Leta 1897 napade mladi pisatelj 
v črtici Nerazumljivi ljudje trške rodoljube in njihovo brezbrižnost, ne-
doslednost, naslednje leto pa z jedko kritičnostjo portretira v Prijatelju 
Petru poprečno nadarjenega, vendar adaptabilnega človeka brez trdnega 
središča v sebi. Človeka, ki se v družbi brez naporov povzpne med 
»dostojanstvenike«.30 
Vsem omenjenim črticam je skupen predmet satiričnega pisanja, saj 
gre večidel za izmišljene, čeprav v literaturi konkretizirane osebe, ki jih 
pisatelj obravnava zaradi njihovih slabosti in napak. Izjemo v Cankar-
jevi mladostni socialni satiri predstavlja črtica Morala, natisnjena v Ljub-
ljanskem zvonu 1894. Črtica je verjetno nastala že pred 17. decembrom 
1893, kajti ta dan bi jo moral mladi šestošolec brati v dijaški Zadrugi, 
bral pa jo je iz nepojasnjenih razlogov šele 14. januarja naslednjega 
leta.37 Kakšno vrednost ji je pripisoval še v zrelih letih, kakšen mejnik 
mu je pomenila v pisateljskem razvoju, kaže pismo Francu Kobalu, kjer 
Cankar priznava: »Kje je moj poklic in stan, sem zaslutil morda prvikrat 
1. 1894., ko sem kot šestošolec napisal svojo prvo satirično črtico ('Morala' 
— v 'Zvonu').«38 Črtica mu je po vsem tem pomenila toliko kot rojstvo 
pisatelja socialnega satirika. V tem prepričanju pisatelju lahko samo 
pritrdimo, saj zavzema Morala med njegovo mladostno satirično prozo 
posebno mesto. V satiri se Cankar prvič spopade s temeljnim pravilom 
vsake družbene ureditve, z moralo kot poglavitno normo medčloveškega 
sožitja. Izmišljena zgodba pripoveduje o tem, kako pesnik Slavoljub 
Milkovič in drugi pesniki iščejo moralo. Rezultat iskanja in obenem ideja 
satirične črtice je, če izpustimo podrobnosti v zgodbi, spoznanje, da 
morale ni, ker ima vsak svojo moralo. Tako npr. časnikar ne ve za moralo, 
vaškemu župniku je morala krščanski nauk, državni poslanec moralo 
podreja politiki in nazadnje: morala je kot nezvesta žena in skorajšnja 
vdova po filozofu. Junaku črtice je morala celo nekaj pogubnega, brez 
zveze z estetiko in umetnostjo, kajti pesnikom je morala služila tako 
dolgo, da ji je »čas vzel lepoto«. Idejno sporočilo satire izzveni torej v 
razvrednotenje morale kot absolutnega pravila v medčloveških odnosih. 
Relativizacijo morale kot absolutne norme v življenju je pisatelj čez 
nekaj let izrazil sicer nekoliko drugače, vendar ne brez zveze z našo 
črtico, v Kralju Malhusu. 
Čeprav je Morala vsaj po osebah, ki v njej nastopajo, povezana s pes-
ništvom, se pojavi prva literarna satira v Cankarjevi mladostni prozi 
30 Črtica je bila prvotno namenjena za Vinjete (ZD VI, 1967, 459—460). 
37 Zbrano delo VI, 1967, 443. 
38 Dne 8. decembra 1906 (ZD XXIX, 1974, 217). 
nekaj let pozneje. To je črtica 13. septembra zvečer iz leta 1897 in se na-
naša na »komers« oziroma shod slovenskih literarnih ustvarjalcev, umet-
nikov in knjigotržcev v Ljubljani. Cankar se »komersa« ni udeležil, kar 
je nedvomno spodbudilo njegovo satirično misel, čeprav je verjetno bilo 
pobud za črtico več. V njej je karikiral uveljavljene pesnike in umetnike 
ter druge kulturne delavce »komersa«, med katerimi je bil posebno opa-
zen Govekar, hkrati pa je v smešni luči predstavil nepriznanega, ne-
uveljavljenega tradicionalnega pesnikovalca. Y letu 1897 sta nastali še 
dve črtici, ki sta bili objavljeni pozneje in nesporno sodita med literarne 
satire. Prva, Idealizem v kavarni, je po svoji idejni vsebini sicer manj 
določna, vendar se zdi, da je v naslovu skrita njena priostrena misel, 
če ne kar ironija. Gre za vprašanje, koliko lahko literatura ostane sebi 
zvesta in avtonomna dejavnost, v skladu s svojim osrednjim prizade-
vanjem po ustvaritvi »lepote« in ubeseditvi »vzvišenih predmetov«, če 
pa so njeni ustvarjalci eksistenčno vezani na gmotne pogoje življenja, 
ki niso brez vpliva na umetnost. Y nasprotju z idejo te črtice, ki ostaja 
nedorečena, čeprav ne nerazberljiva, pa je črtica Čisto navadna, ne-
znatna stvar precej bolj eksplicitna. Naperjena je proti moralizirajočemu, 
naivno vzgojnemu pojmovanju literature. Karikatura naših kulturnih raz-
mer se kaže tukaj v takih razsežnostih, da o pisateljevi poznejši idejni 
in satirični usmerjenosti ne moremo več dvomiti. 
V zvezi s pisateljevo mladostno satiro kaže povedati, da je avtor osebe 
v obravnavanih črticah tudi ustrezno poimenoval. Tako se glasi priimek 
predsednika »dobrodelnega društva«, uživaškega v divanu ali pri po-
grnjeni mizi, Poprtnjâk, priimek tajnika društva je Škileč, prizadevni 
stihotvorec je Slavoljub Milkovič, idealist se imenuje Solzislav, časnikar 
Peresar, zgovorni poslanec Besednik, krojač Iglič, kontrolor sodnika 
Srakič itd.30 Mladi Cankar je težil za tem, da s stališča satire oblikuje 
literarno snov v celoti: povedno vsebino in idejo, značaj oseb in njihovo 
zunanjost, celo njihova imena in priimke. 
Slog in struktura pripovedi. Že iz snovi in motivov je videti, da ima 
Cankarjeva realistična mladostna proza močno individualen značaj, ki 
je najbolj opazen v lirični subjektivnosti pa tudi v satirični vsebini pri-
povednih besedil. Zastavlja se vprašanje, kakšna je v slogovnih konkret-
nostih taka proza, zlasti črtica, ki v njej prevladuje? 
Ko razmišljamo o slogu Cankarjeve mladostne kratke proze, ne 
smemo prezreti okoliščine, da se je pisatelj že pred svojim prvim od-
39 Prim, črtice Dobrotnik, Morala, Slavnostni govor. 
hodom na Dunaj opredelil do slovenskega naturalizma. Njegov glavni 
predstavnik Fran Govekar je stopil v javnost sredi devetdesetih let, 
skozi vse leto 1896 pa je v Ljubljanskem zvonu objavljal roman V krvi, 
ki veli a za njegovo poglavitno pripovedno delo. Odmev romana kakor 
tudi Govekarjevih krajših pripovedi v tem času pri sodobnikih nam 
marsikaj pove ravno o Cankarjevem razmerju do naturalizma ali bolj 
natančno, o njegovem razmerju do slovenske različice naturalizma. 
Vse kaže, da se je Cankar razmeroma hitro navdušil za Govekar ja 
in novo strujo, za naturalizem v literarni umetnosti. V začetku leta 1896, 
ko je v Zadrugi bral kritiko Kržetove povesti Lovci,40 naturalizma še ni 
omenil. Njegovo razmišljanje o estetiki proze daje vtis, kot da naturali-
stična umetnost v tistem času zanj sploh ni obstajala. O tem nas pre-
pričuje zlasti tisto mesto v kritiki, kjer je za zgled duhovite in zanimive 
psihološke proze navedel Goethejev roman v pismih Die Leiden des 
jungen Werthers, ki z naturalistično literaturo seveda nima zveze. Komaj 
tri mesece zatem, 7. maja, pa je že zapisal, da sta Govekar in Kersnik 
prvaka naših novelistov, Govekar je hkrati še »najboljši slovenski rea-
list«.41 Cankar je utemeljil svojo nadvse pozitivno sodbo o Govekarju 
z izjavo, da mu je nadaljevanje romana V krvi v Ljubljanskem zvonu, 
in sicer gre za peto nadaljevanje v majski številki, »izvrstno ugajalo« in 
da se mu je zdel slog v tem nadaljevanju »še veliko lepši nego v prejš-
njih poglavjili«. Težko bi se sicer strinjali z ugotovitvijo, da se slog 
petega nadaljevanja romana bistveno in v pozitivnem smislu razlikuje 
od sloga pisanja v prvih številkah revije, poskušali pa bomo razumeti 
Cankarja, ki v istem pismu priznava Govekarju, da je »mojster v opiso-
vanju večje družbe« in da so celo postranske osebe v romanu »čisto žive, 
zanimive«. V majski številki Ljubljanskega zvona 1896 opisuje namreč 
Govekar zabavo malomeščanske družbe, njeno vdajanje pijači, površno 
ljubimkanje, prazno besedičenje in obrekovanje neprisotnih. Na te pri-
zore je verjetno mislil Cankar, ko je pohvalil Govekarjevo opisovanje 
večje družbe. Ni pa izključeno, celo zelo verjetno je, da ga je v petem 
nadaljevanju romana pritegnila tudi nova snov, ki jo je pisatelj uvedel 
v pripoved. V majski številki revije Govekar razširi dogajanje romana 
z opisom političnega življenja na Slovenskem, s predvolilnim bojem. 
Čim bolj premišljujemo Cankarjevo navdušenje za roman V krvi, tem 
bolj smo prepričani, da je njegovo pozornost zbudilo prav aktualno poli-
tično dogajanje v pripovedi, v katerem ne manjka opisov nepoštenosti, 
idejne nenačelnosti in koristoljubnega stremuštva, torej snovi za satiro. 
40 Prim, opombo 16. 
41 Y pismu Franu Govekarju 7. maja 1896 (ZD XXVI, 1970, 122—123). 
Glede na povedano lahko trdimo, da se je Cankar seznanil z novo 
literarno strujo in jo sprejel že v Ljubljani, tedaj še pred svojim prvim 
odhodom na Dunaj. Še preden je v jeseni 1896 zapustil domovino, pa je 
začel v Ljubljanskem zvonu objavljati tudi esej o Antonu Aškercu. Takoj 
lahko opazimo, kako vidno mesto je v prvem nadaljevanju eseja,42 
v oktobrski številki revije, pripisal socialni tematiki in idejnosti Ašker-
čevih verzov. Prvi pesnik slovenskega realizma se mu zdi pomemben 
zato, ker njegove pripovedne pesmi neposredno, brez sentimentalnosti in 
nepotrebnega patosa odslikavajo »brezuspešni boj zatirancev za svobodo 
in pravico«, »gnilobo socialnih razmer«. Da bi nam postal Cankarjev 
odnos do realizma oziroma naturalizma v resnici razumljiv, moramo 
navesti še neko njegovo izjavo o avtorju romana V krvi. Takoj po prihodu 
na Dunaj je Cankar izjavil, da je Govekar »prvi socij. dem. pisatelj in 
najboljši sloven, novelist —«.43 Ta oznaka, o kateri ne dvomimo, da jo 
je Cankar prinesel iz domovine, saj jo je povedal slovenskim študentom 
na Dunaju takoj »prvi večer«, ko je prispel v prestolnico avstro-ogrske 
monarhije, zahteva posebno pojasnilo. Nesporno je, kar je ugotovil že 
Dušan Pirjevec,44 da je Cankar z njo pokazal določene simpatije do 
socialne demokracije. Nekaj več od te ugotovitve, ki se ponuja sama po 
sebi, pa nam pove okoliščina, da je Cankar razkril svoje simpatije do 
socialne demokracije nedolgo zatem, ko je objavil satiro na socialno-
demokratskega agitatorja, V življenji, v kateri na moč negativno označuje 
tudi socialistično misleče delavce.45 Kaj se je zgodilo s Cankarjem v tem 
intermezzu, predvsem pa, kaj ga je upravičcvalo, da je Govekarja nena-
doma predstavil za prvega slovenskega socialnodemokratskega pisatelja? 
Morda roman V krvi, ki je to leto izhajal v naši osrednji literarni reviji? 
Komaj da, tudi če upoštevamo, da pisatelj v junijskem nadaljevanju 
romana opisuje bahato pojedino jare gospode s popivanjem ter ji do-
daja komentar, v katerem opozarja na boleče socialne razlike, ali prizor, 
kako advokat z neusmiljeno trdostjo spravi kmečkega človeka ob zadnje 
imetje.40 Tisto, na kar je Cankar opiral oznako našega naturalista kot 
prvega slovenskega socialnodemokratskega pisatelja, je lahko samo Go-
42 Zbrano delo XXIV, 1975, 32—38. 
43 Govekar v pismu Minki Vasičevi, svoji poznejši ženi, 17. oktobra 1896 (Du-
šan Moravec, Pisma Frana Govekarja I, 1978, 115). Ker je dal Cankar navedeno 
izjavo slo veni janom takoj »prvi večer«, ko je prispel na Dunaj , je treba popra-
viti datacijo Franceta Dobrovol jca o pisateljevem prihodu na Dunaj. Cankar 
torej ni pripotoval na Dunaj »okoli 20. oktobra 1896«, kakor beremo v brošuri 
Ivan Cankar, slovenski pisatelj, 2. izpopolnjena izdaja, Ljubljana 1965 (str. 18), 
temveč najverjetneje 15. oktobra. 
44 Ivan Cankar in evropska literatura 1964, 327. 
45 V življenji, Slovenec 16. februarja 1895. 
46 Prim. Ljubljanski zvon 1896, 331—339. 
vekarjeva črtica »Socialist!«,47 objavljena v marčni in aprilski številki 
Ljubljanskega zvona 1896. Črtica ali »slika iz delavskega življenja«, ka-
kor piše v podnaslovu, opisuje žalosten, v pravem pomenu tragičen konec 
češke delavske družine v proletarskem dunajskem predmestju Hernals. 
Češki delavec Ružička ni revolucionar niti organiziran član socialno-
demokratske stranke, kar sicer za razlago pripovedi ni bistveno, a je 
omembe vredno. Dogodek, ki usodno pretrese mirno življenje delavca 
in življenje njegove družine, je na videz neznaten, posledice pa so 
strahotne. Ružička izgubi službo v trenutku, ko z delegacijo zaposlenih 
obišče lastnika tovarne in ga prosi, naj glede na ugodne razmere v indu-
strijski proizvodnji poviša delavcem plačo ali skrajša delovni čas. Od-
slej naprej so Ružički kot socialistu, po takratnem pojmovanju, hujskaču 
in nezadovoljnežu, vsa vrata zaprta. Y nepopisni revščini in bolezni 
umre najprej njegov sin, nato se v skrajnem obupu še sam požene z dru-
žino vred v samomor. Idejno sporočilo črtice razkriva protislovje med 
neizmernim siromaštvom delavcev ter neupravičenim bogatenjem kapi-
talističnih mogotcev, nasprotje med resnično tragiko delavca in zlagano 
meščansko obsodbo njegovega poslednjega obupa. Črtica namreč pove 
pazljivemu bralcu, da samouničenje delavca in njegove družine sveto-
hlinsko obsoja tisti, ki je samouničenje zakrivil. Ne motimo se, če trdimo, 
da lahko samo z upoštevanjem črtice »Socialist!« razumemo Cankarjevo 
idejno in ideološko sodbo o Govekarju. S tem seveda ni pojasnjena di-
lema, ali je bila socialistična miselnost črtice tista, ki je Cankarju pri-
bližala naturalistično umetnost, ali je bilo narobe: da je naturalizem 
odprl Cankarju oči za socialnost in socialno demokracijo.48 Zunaj dvoma 
pa je nekaj: Cankarjeva predstava o Govekarju in njegovi prozi, kon-
kretno predstava o črtici in delno morda še o romanu V kroi, se je po-
krivala s predstavo o socialističnih tendencah naturalistične umetnosti. 
S tako predstavo je prišel Cankar sredi oktobra 1896 na Dunaj, kjer je 
krajši čas še vztrajal pri literarnem nazoru, ki ga je prinesel iz domovine, 
toda že kmalu je ob spoznanju novih literarnih tokov načelno zavrgel 
naturalizem in njegove filozofske temelje. 
V poglavju, ki obravnava Cankarjevo tradicionalno črtico, se pred 
nas postavlja zahteva po razrešitvi vprašanja, kako je naturalizem od-
meval v pisateljevi kratki prozi. Vprašanje je do danes ostalo odprto, 
tembolj ker se je Pirjevec v svoji knjigi ukvarjal predvsem s Cankarjevo 
47 Prav tam, 156—165, 229—241. 
4,1 Tako misli Pirjevec in trdi, da je bila Cankarjeva pot v naturalizem 
»docela logična«, njegov razvoj v naturalizem »v skladu s splošno družbeno 
situacijo«, hkrati pa je »sproščal nekatere bistvene lastnosti Cankarjeve osebno-
sti same«. (Ivan Cankar in evropska literatura 1964, 328.) 
preusmeritvijo k novim literarnim tokovom, z njegovo zavrnitvijo natu-
ralizma v začetku leta 1897, sicer je pisateljevemu naturalizmu pripisoval 
visoko ceno. Na nekaj mestih ponavlja pod vplivom Epiloga k Vinjetam 
trditve o Cankarjevem »navdušenju za naturalizem«, o tem, kako se je 
mladi pisatelj »navdušil za Zolaja in Maupassanta, za naturalizem in 
Frana Govekarja . . . « , na koncu govori že o posebnem »času njegovega 
navdušenja za naturalizem«.49 Hkrati s tako določnim označevanjem 
Cankarjevega začetnega obdobja za obdobje naturalizma pa je vedno 
znova prisiljen umikati to oznako ali jo omejiti z ugotovitvami: da se 
Cankar ni mogel podrediti naturalistični pisateljski tehniki, ker izklju-
čuje subjektivizem pripovedovanja, da ima njegova kritika družbe etično 
vsebino, da brani naš pisatelj v nasprotju z naturalizmom svet iluzije, 
sanj in hrepenenja pred objektivnim življenjem.50 Y dokaz teh ugotovitev 
navaja in razlaga odlomek iz novele »Albert«,51 Tako je ostala v veliki 
meri nerešena naloga, ki zahteva kompleksno obravnavo zastavljenega 
» problema in ki bi upoštevala tako snov oziroma tematiko del kakor tudi 
slog pripovedi in še prav posebej strukturo Cankarjeve kratke proze 
iz mladih let. 
Precej nam o Cankarjevem razmerju do naturalizma pove že njegov 
izbor snovi v mladostnem obdobju. Pisatelj namreč ni kazal v tistem delu 
svoje kratke proze, ki je ostala zunaj Vinjet ali zunaj načrtov za Vinjete, 
nobene posebne težnje, da bi obravnaval snovi iz mestnega življenja. Se 
več. Kadar se je pri njem izjemoma pojavil mestni človek, nastopi kot 
etično negativni junak. Tak je Mihael Traven v fragmentu novele Med 
svetom iz let 1894/95. Tâko je tudi mestno okolje, ki človeka onesrečuje. 
V črtici Sveta noč Damijana Gavriča iz leta 1897 pripoveduje zgodba 
o tem, kako je brezvestni pisar zvabil dekle v mesto, jo onečastil in za-
pustil, kar je dekle tako prizadelo, da je duševno strta umrla. Y noveli 
Na Drenovem iz naslednjega leta povzroči nemško govoreči mestni človek 
podoben razplet dogodkov. Izkoristil je lahkoverno dekle, ki je rodila 
otroka in se čustveno navezala nanj, potem pa jo je zavrgel. Za zgodnjega 
Cankarja torej ni samo značilna težnja, da se izogiba snovem iz mest-
nega ali malomestnega življenja, temveč je tudi etična primerjava mest-
nega človeka ali okolja z nemestnim človekom in trškim podeželjem na-
ravnana v prid zadnjega. Tâko razmerje do mestne tematike je vsekakor 
bližje tradicionalni slovenski prozi kakor naturalistični umetnosti, ki je 
problematiki urbaniziranega človeka posvečala osrednjo pozornost. 
40 Ivan Cankar in evropska literatura 1964, 176, 191, 410. 
60 Prav tam, 346—353. 
51 Prav tam, 346—347. 
V letu 1896 opazimo pri Cankarju spremembo, ki jo moramo proučiti, 
če hočemo natančneje razmejiti pisateljevo razmerje do naturalizma. Gre 
za položaj pripovedovalca v proznem besedilu, za strukturo pripoved-
nega dela. Mladi pisatelj je namreč do leta 1896 praviloma obravnaval 
avtobiografično snov v prvi osebi, zdaj je nenadoma spremenil perspek-
tivo pripovedovanja. Črtico Sreča, novelo »Albert« in povest Dve družini 
iz leta 1896 je napisal v obliki avktorialne, deloma personalne pripovedi, 
prav tako črtice Doma, Sestanek in Lavrin iz naslednjega leta. V tej zvezi 
se upravičeno lahko vprašamo, če je v objektivnejšem pripovednem 
položaju za avtobiografično snov treba videti pisateljev poskus, da bi 
svojo subjektivno prozo približal skrajnemu realizmu oziroma natura-
lizmu. Odgovor bi bil lahko pritrdilen, če se ne bi dogajalo nasprotno, 
da je zgodnji Cankar v prvoosebni obliki največkrat obravnaval objek-
tivne motive, torej take, ki jim pozitivistična literarna zgodovina ni našla 
istovetnosti z avtorjevim življenjskim izkustvom. Tako ne moremo kljub 
drugačnemu videzu izoblikovali nobenih veljavnejših zaključkov. Naj-
manj pa bi lahko trdili, da se je zgodnji Cankar z avktorialnim pripove-
dovanjem avtobiografičnih dogodkov približal naturalizmu. Nesporna je 
samo ugotovitev, da je v obeh primerih, tako pri avtobiografičnih pri-
povedih v tretji osebi kakor pri objektivnih zgodbah v prvi osebi, vidna 
subjektivnost ustvarjalnega postopka. Ta se kaže zdaj v snovi, zdaj 
v pripovedovalčevem položaju. 
In kakšno je Cankarjevo razmerje do naturalistične tehnike pisanja, 
do neosebnega, skrajno stvarnega, minucioznega opisovanja oseb in do-
godkov? Prav v letu, ko je Govekar objavljal roman V krvi, je Cankar 
dvakrat zavrnil naturalistično deskripcijo. Najprej v kratki povesti Oče 
in sin, kjer beremo tole pisateljevo stališče do opisa glavne osebe: »Če 
bi vam ga opisal še bolj nadrobno, ne bi si ga mogli predstavljati takš-
nega, kakršen je v resnici; bojim se celo, da bi napak razumeli moje 
besede, in bi si mislili čisto drugega človeka, samo Majnika ne.«52 Kot 
vidimo, je Cankar zavrnil naturalistično opisovanje z navidez para-
doksno utemeljitvijo. Natančno, »nadrobno« opisovanje po njegovem ne 
vodi k odkrivanju resničnega stanja stvari. Y bralcu utegne povzročiti 
celo nerazumevanje, saj si je mogoče iz natančnega opisa stvari ustvariti 
povsem drugačno podobo od tiste, ki jo pisatelj hoče sporočiti bralcu. 
Tako je Cankar minucioznemu opisovanju odrekel objektivnost, tisto 
lastnost, ki so jo naturalisti šteli za svojo prednost. Dopustil je torej 
verjetnost, da je mogoče najbolj objektivno deskripcijo v literaturi razu-
meti subjektivno, kolikor že objektivna deskripcija sama ni hkrati sub-
52 Zbrano delo VI, 1967, 35. 
jektivno utemeljena. Te implikacije v navedenem odlomku iz povesti 
ne smemo prezreti, saj se mladi Cankar opira nanjo, ko zavrača natura-
listični literarni jezik. Drugič se je v letu 1896 Cankar izrekel proti na-
turalistični tehniki pisanja v povesti Dve družini. Ko pripovedovalec 
v njej prikazuje razpoloženje v gostilni in samo omenja nekaj oseb, ne 
da bi jih natančneje predstavil, zapiše, da bodo ti ljudje odšli »iz naše 
povesti tako brez hrupa, kakor so prišli, in se mi zato ne zdi vredno, 
da bi vam narisal vsakega posebej vestno in natanko«.53 Tako je Cankar 
nastopil proti togemu, neizdiferenciranemu opisovanju naturalistov, ki 
odmerja vsem osebam v pripovedi ne glede na njihov resnični pomen 
enako pozornost. Občutljiv za mero in razmerja je natanko ločil glavne 
osebe od drugovrstnih, osrednje od nepomembnih ali obrobnih. Torej 
je Cankar istočasno, ko je Govekarju pohvalil roman V krvi, v pripo-
vedni praksi eksplicitno zavrnil naturalistično deskripcijo.54 Glede na 
tdko njegovo negativno stališče do minuciozne pripovedne tehnike in do 
naturalizma sploh učinkuje vsaj na prvi pogled kot izjema, če že ne 
kot zanikanje doslej povedanega tekst, ki ga je objavil v Vrtcu 1898 in 
ki ne gre v njegovo vinjetno prozo. Y črtici Miha je pisatelj nenavadno 
nadrobno opisal zunanji videz junaka in njegovo bivališče. Obsežna 
deskribcija vaškega posebneža se v celoti glasi takole: 
Miha ni bil čisto nič podoben drugim vaškim beračem. Imel ni na sebi niti 
najmanjšega sledu one ponižnosti in boječnosti, kakor jo imajo navadni prosjaki, 
— ne! Miha je hodil po vasi visoko vzravnano in ponosno, kakor da je imel tam 
kje za devetimi gorami svoja posestva in svoje bele gradove. Njegova obleka je 
bila sicer na neštetih mestih zakrpana, toda strgane je nisem videl nikdar. Miha 
je nosil v petek in svetek, po dnevi in po noči dolg vojaški plašč, ki pa je bil 
že tako obrabljen in oguljen, da je bilo skoro nemogoče spoznati prvotno barvo 
in prvotni kroj. Krpa pri krpi : — ta višnjeva, ona črna, tretja zelena. A kar se 
je držalo še zmirom trdno in neomajano, to so bili svetli, rumeni gumbi od medi. 
Miha jih je čuval vestno in likal vsako jutro, da so se lesketali v solncu, kakor 
kovani iz suhega zlata. Bog vedi, kod vse je že romal ta dolgi vojaški plašč, 
koliko sveta je videl in kaj je prestal; da bi mogel ta plašč pripovedovati, pač 
bi vam lahko napisal brez števila čudovitih povestij, da bi ga poslušali z od-
prtimi usti in se ne ganili ves dan od p e č i . . . Na glavi je nosil Miha pomečkano 
vojaško kapo, ki je skusila že toliko slabih časov in hudega vremena, da sta ji 
odpala celo oba gumba; mogoče je tudi, da ju je kdo odrezal in ukral, ko je 
Miha spal; a to so samo tako površno ugibali, zato tudi jaz ne morem ničesar 
določno trditi. Pač pa lahko še jedenkrat ponovim, da ni jednega gumba ni bilo 
več na kapi in da se je celo črni, usnjati senčnik le z največjo silo držal na 
svojem mestu. Četudi ga je Miha pripenjal in šival in privezaval skoro vsak 
dan znova, nagibal se je kljub temu vedno nižje na čelo in proti očem. 
Jaz govorim tako na široko o Mihovem plašču in o njegovi kapi, da se gotovo 
že povprašujete: »Čemu nam ne pové ničesar o njegovem obrazu, o njegovem 
53 Prav tam, 57. 
54 Povest Oče in sin je izhajala v Slovencu od 24. do 27. aprila 1896, povest 
Dve družini prav tam od 15. maja do 17. junija. Vmes je Cankar — 7. maja — 
pisal omenjeno pismo Govekarju. 
življenju: — kod je Miha hodil, kje stanoval, kaj doživel in kje in kdaj da je 
umrl?« Dragi moji, to vse pride polagoma na vrsto, samo malo potrpljenja! 
Mihov obraz je bil čez in čez zaraščen z gosto, dolgo brado in debelimi brki; 
čez čelo in po vratu pa so mu viseli temni, skuštrani lasjé. Kolikor se je videlo 
lieporaščenega lica, bilo je rjavo in zagorelo, oči pa so se skoro popolnoma skri-
vale za košatimi, že nekoliko osivelimi obrvmi. Lahko si torej mislite, kako smo 
se ga otroci bali, posebno še, ker je nosil v roki debelo gorjačo. Kadar se je 
prikazal na cesti, poskrili smo se po vežah in gledali bojazlj ivo izza vrat, kam 
da se obrne. Prišel je v vas vsako jutro, da je naprosil po nišah kruha, moke, 
fižola in druzih stvarij, ki jih je rabil za kosilo in večerjo. Kuhal pa si je Miha 
vse sam v svojem čudovitem stanovanju. 
Kuj mislite, kje je stanoval naš Miha? — Pod silno visokim, črnim skalovjem 
izvira potok, ki se vije potem šumčč in žuboreč v dolino. Ves izvirek je za-
raščen s košatim, prastarim drevjem, večjidel s temnim hrastovjem in šuštečim 
bukovjem. Ozka steza vodi krog skalovja in če pogleda človek kvišku, obide ga 
čuden strah, da bi se ne zgrnile čezenj te velikanske kainenite plošče. V skalovje 
je vdolbena tu pa tam temna, vlažna votlina, — in v jedni teh votlin, v najlepši 
in najprostornejši, izbral si je Miha svoje stanovanje še pred davnim časom. 
Jablane in hruške, ki jih je bil ob svojem prihodu nasadil okrog svojega domo-
vanja, dvigale so se sedaj že precej visoko in rodile vsako leto jako lep sad. 
Mene je bilo groza, kadar sem stopil v ta tihi, zapuščeni kraj, ki je bil oddaljen 
slabe četrt ure od vasi. A Miha je preživel ondi morda več kot tretjino svojega 
življenja. V ozadji je ležal podolgast kamen, ki mu je služil po dnevi namesto 
stola, po noči pa je pogrnil nanj svoj plašč in si tako napravil vzglavje za svojo 
posteljo. Zadaj v kotu je imel svoje ognjišče in kuhinjske priprave, to je z žico 
zvezan lonec in leseno žlico; po gošči pa mu je bilo na razpolago vse polno 
najboljšega kuriva. Tako je živel tam leto za letom in vsi smo se privadili nanj, 
četudi smo se ga otroci zmirom še nekoliko bali: — gledal je preveč hudo in 
nikdar se ni nasmeliljal. Odkod da je bil Miha in kod je hodil svoja prejšnja 
leta, tega ni vedel nihče. Pravili so, da je bil dolgo časa pri vojakih, da nima 
nobenih sorodnikov in ne prijateljev in da se mu je zgodila nekdaj velika nesreča, 
katera ga je tako potila, da se je popolnoma ločil od ljudij. A kakšna je bila ta 
nesreča, to ni bilo znano nikomur . . ,55 
Navedeni opis je tako obsežen in segajoč v nadrobnosti, da bi ga 
v tem pogledu lahko postavili v bližino novostrujarskega deskriptivizma. 
Vendar moramo priznati, da je opis močno individualiziran, saj pripove-
dovalec sproti komentira posebnosti vaškega samotarja in razbija iluzijo 
resničnosti, kar seveda ni v skladu z neprizadeto, strogo realno deskrib-
cijo naturalistov. Nadalje je junak črtice posebnež, vaški berač, ki veliko 
bolj sodi v zakladnico Jurčičevih originalov kot v motivni svet skraj-
nega realizma ali naturalizma. In nazadnje: ta opis ne hlasta le po 
zunanjostih in videzu, temveč ima globlje psihološke razsežnosti. Na-
drobnosti niso cilj opisovanja, saj razkrivajo junakov značaj, njegov no-
tranji svet in do neke mere celo njegovo usodo. Metoda deskribcije v 
Cankarjevi zgodnji kratki prozi tedaj nima nič skupnega z deskribcijo 
novostrujarjev. 
Razen naturalizma, ki ga Cankar ni sprejel v svoj svet pripovedništva, 
moramo upoštevati še morebitne vplive drugih smeri moderne literature 
na njegovo tradicionalno, realistično kratko prozo. Izrazita, v marsičem 
55 Zbrano delo VI, 1967, 341—342. 
temeljna preobrazba Cankarjeve črtice je predmet posebnega razprav-
ljanja, na tem mestu nas zanimajo zgolj odmevi moderne literature v 
pisateljevi tradicionalni črtici. Domnevati smemo, da ti odmevi v pripo-
vedih, ki so nastale po njegovem prvem bivanju v tujini, kljub vsemu 
niso številni niti v bistvo segajoči. 
Ena redkih črtic, ki je v tej zvezi ne moremo prezreti, je brska črtica 
Pod streho iz leta 1897. Njena glavna in edina oseba sicer ni postavljena 
v mestno okolje in v tem pogledu črtica ni niti najmanj dekadenčna. 
Duševni kozmos junaka, njegovo notranje doživljanje sveta pa je deka-
denci sorodno. Črtica nima fabule v tradicionalnem pomenu in pripove-
dovalec opisuje v njej zgolj sanje in krhke trenutne privide. Svobodna, 
v ničemer nadzorovana domišljija ustvarja v junaku različne, celo na-
sprotujoče si predstave in asociacije. Notranja stanja, kot so občutje 
samote, nesrečnost, melanholija, utrujenost, nemir, razburjenost in strah, 
se stopnjujejo, dokler jih ne umiri zavest junaka. Kakor ta črtica govori 
za bližino dekadence tudi že omenjena črtica 13. septembra zvečer, ob-
javljena komaj nekaj dni za pripovedjo Pod streho. Uvodni odstavek, 
v katerem mladi pisatelj nagovarja naše tradicionalno usmerjene pesnike, 
pomeni pravzaprav ironizacijo, kajti Cankar jih predstavi za nekaj, kar 
v resnici niso: »Sreča in blagor vam, priznani, slavni pesniki! Zdi se nam, 
da poznate življenje, da trepečete v najburnejšem vrtincu sveta in po-
znanja, — da ste posegli z ostrim očesom v najglobokejše duše, razmotrili 
najfinejše živce, opazovali valove krvi, kadar poljejo po žilah v naj-
tišjem, najlahnejšem taktu . . . Ah, kako stopate ponosno po belopeščenih 
alejah . . .«5e Če je ironiziranje konservativnih pesnikov nedvoumno, pa 
razmerja do dekadence tu ni mogoče natančneje opredeliti, saj gradivo, 
o katerem razpravljamo, brez upoštevanja Vinjet ni popolno in ne daje 
pravice do veljavnejših zaključkov. Nesporni pa so že znotraj tradicio-
nalne kratke proze premiki v jeziku. Leta 1897 opazimo pogostejšo 
uporabo pridevnikov, ki označujejo odtenke lastnosti: polprozorna megla, 
polzatisnjeni obrazi, polzatisnjene oči, polblazni ljudje, poltuji človek 
itd.57 Pridevnik postane pomembno sredstvo opisovanja in stavki, kjer 
prevladuje pridevniški način označevanja oseb in stvari, niso več redki. 
V noveli Na Drenovem, objavljeni v začetku leta 1898, je pisatelj takole 
označil žensko: »Polne, gibke oblike njenega telesa: mehke, pravilno za-
okrožene črte finega, belega obraza; trepetajoča, polna ustna; žive, ne-
pokojne, temne, morda malo premajhne oči; bele, mehke, do lehti gole 
50 Prav tam, 186. 
57 Prim, črtice Pod streho, Sveta noč Damijana Gavriča, Idealizem v kavar-
ni iz leta 1897, 
roke. . ,«58 Epitetoneza je postala poglavitno izrazilo mladega pri-
povednika. 
Da pomeni ta čas prelomnico v razvoju Cankarjeve kratke proze, 
dokazuje tudi vpeljava notranjega monologa v tradicionalno pripoved. 
Moderno izražanje duševnega sveta junakov odkrijemo najprej v daljši 
povesti Ob smrtni postelji 1898 in zatem še nekajkrat. Vedno manjši, 
čeprav še zmeraj opazni razločki povezujejo torej slogovno diferencirano 
prozo pisatelja. 
Ko razmišljamo o posebnostih Cankarjeve tradicionalne črtice, ne 
moremo mimo njene notranje zgradbe, mimo pripovedne strukture, kakor 
jo pojmuje sodobna narativistika.50 Ce pri katerem pisatelju, potem je 
pri Cankarju treba upoštevati njene vidike proučevanja, tembolj ker pri 
pisatelju naše moderne ne gre zgolj za hkratno obstajanje različnih oblik 
proze od črtice, novele in povesti do romana, marveč se skoraj v vsaki 
izmed njih prepletajo prvine vseh literarnih zvrsti: lirike, epike in dra-
matike. Ta okoliščina nedvomno otežuje napore, da bi v prevladujoči 
vrsti pripovedništva, v našem primeru v črtici, odkrili zakonitosti njene 
pripovedne strukture. 
Nesporna značilnost Cankarjeve tradicionalne kratke proze iz mla-
dostnega obdobja je njena prvoosebna oblika. Oblika, ki se pojavi pri 
več kot polovici kratkih pripovednih del, kar predstavlja razmeroma 
visok odstotek v razmerju do drugih možnih proznih oblik. Prvoosebni 
pripovedni položaj, ki je v popolnem nasprotju z neosebno, strogo 
stvarno tehniko naturalističnega pisanja, pripovedovalca najbolj po-
gosto vključuje v pripoved, naj je že dogajanje, o katerem pripoveduje, 
doživel, sodoživel, opazoval ali je bil z njim kako drugače seznanjen. 
V tem primeru sodi pripovedovalec med osebe v pripovedi, bodisi da 
nastopa v središču ali na obrobju dogajanja. V Cankarjevih prvoosebnih 
pripovedih iz mladostnega obdobja, ki so razen ene vse črtice,eo skoraj 
ne najdemo opazujočega pripovedovalca. Le v črtici Nerazumljivi ljudje 
iz leta 1897 je prvoosebni pripovedovalec na začetku pasivni junak, ki 
68 Zbrano delo VI, 1967, 208. 
59 Prim, zlasti naslednja dela iz tuje teoretske literature: Franz K. Stanzel, 
Typische Formen des Romans 1965 (II. izdaja), Erwin Leibfried, Kritische Wis-
senschaft von Text 1972 (II. popravljena izdaja) in Wilhelm Füger, Zur Tiefen-
struktur des Narrativen 1972. Prim, tudi bibliografi jo o teoriji proze, ki jo na-
vaja Matjaž Kmecl (Novela v literarni teoriji, 1975). 
00 Prim, črtice Nekaj iz dnevnika mojega prijatelja, Materi, Mo j prvi pogled 
na morje, Ponočna tišina je meni ljuba, Stari Znoj, Kakor nekdaj!, Gospodična 
Kajôn, »Blage duše«, Pod streho, Nerazumljivi ljudje, Idealizem v kavarni, Čisto 
navadna, znana stvar, Miha, Klara se je izgubila, Domöv, Prijatelj Peter, Ama-
lija, Pričakovanje, Gomila, Nenavaden pojav, Na izprehodu, O b morju! , V ča-
kalnici, V kupeju, Nj. Visokorodnost v Beli vasi. Prvoosebna povest so Spo-
mini na mojo mater (1898). 
sedi »ponižno v svojem kotu« in opazuje trške veljake, pozneje se tudi on 
vključi v dogajanje. Y vseli drugih črticah je prvoosebni pripovedovalec 
od samega začetka aktivna oseba v dogajanju, tako v črticah Stari Znoj, 
Kakor nekdaj!, Gospodična Кајбп in »Blage duše« kakor v črticah Do-
mov, Prijatelj Peter, Nenavaden pojav in Moj prvi nastop, če naštejemo 
samo nekaj primerov za navedeno ugotovitev. 
Manj številne kot prvoosebne so avktorialne pripovedi v Cankarjevi 
mladostni prozi, črtice pa tudi obsežnejša pripovedna dela, kjer je vse-
vedni ali olimpijski pripovedovalec skrit za dogodke in osebe ter pripove-
duje v tretji osebi. Tukaj pripoveduje pripovedovalec, tj. fiktivna oseba, 
ki navadno ni istovetna s pisateljem, z neke točke gledanja, skozi zavest 
neke osebe, pogosto skozi optiko glavnega junaka pripovedi. Tako je 
v črticah Slavnostni govor, Doma, Sestanek, Lavrin. Celo v povesti Ob 
smrtni postelji, daljšem pripovednem tekstu, avktorialni pripovedovalec 
ne spreminja perspektive pripovedovanja in vseskozi govori bralcu skozi 
horizont glavnega junaka. Poznamo pa črtice, kjer pripovedovalec menja 
perspektivo pripovedovanja in govori zdaj s stališča te, zdaj druge osebe. 
Torej ne gre več za preprosto, enopramenasto pripoved, pojavijo se črtice 
s sestavljeno pripovedno strukturo. Take so nekatere obsežnejše črtice iz 
leia 1896. V črtici Ura pripoveduje avktorialni pripovedovalec skozi 
zavest glavne osebe, osamljene in na stensko uro usodno navezane starke, 
ves čas do njene smrti, potem skozi optiko drugih oseb. Pripoved se odvija 
sicer na dveh prizoriščih, a brez istočasnega dogajanja. Imamo torej 
enopramenasto in premočrtno bilokalno pripoved. Bolj sestavljeno pri-
povedno strukturo kažeta črtici Gospod Ognjišček in gospod Mravljin-
ček in Sreča. Pri obeh odkrijemo tako imenovani simultani pripovedni 
modus. Avktorialni pripovedovalec prenese perspektivo pripovedovanja 
od ene na drugo osebo, pri tem pa ostane znotraj istočasnega dogajanja. 
Pri prvi črtici, najobsežnejši med črticami iz Cankarjevega mladostnega 
obdobja, pripovedovalec za krajši čas pusti gospoda Ognjiščka in usmeri 
bralca znotraj istočasne pripovedi h gospodu Mravljinčku. Se bolj izdelan 
je pripovedni postopek, kadar se dvoje pripovedovanj odvija hkrati na 
enem kraju, npr. v črtici Sreča. V istem okolju in v istem času se srečamo 
z življenjem dveh družin z različnim socialnim statusom. 
Take so različice pripovedne strukture v tistih črticah, kjer pripove-
dovalec od začetka do konca vzdrži v enem pripovednem položaju, 
v prvoosebnem ali avktorialnem. Poznamo pa tudi primere, ko pripove-
dovalec spremeni temeljni položaj in ne le optiko pripovedovanja, tj. 
točko gledanja, skozi katero pripoveduje. Tako preide v črtici Sveta noč 
Damijana Gavriča avktorialna pripoved naenkrat v prvoosebno pripo-
ved. Avtorski pripovedovalec zaupa svojo nalogo junaku črtice, ki od-
slej dalje pripoveduje v svojem imenu. Zatem avtorski pripovedovalec ne 
nastopi več, črtico zaključi glavni junak kot prvoosebni pripovedovalec. 
Nasproten primer predstavlja Nj. Visokorodnost o Beli vasi, ki se zače-
nja kot prvoosebna pripoved, nadaljuje in konča pa v avktorialnem tret-
jeosebnem pripovedovanju. 
Tradicionalna črtica kaže torej raznovrstnost pripovedne strukture: 
menjavanje temeljnega položaja pripovedovalca (avktorialni in prvo-
osebni), znotraj takega položaja pa različne načine pripovedovanja. Da-
leč največkrat odkrijemo v Cankarjevi mladostni realistični črtici eno-
pramenasti mono- in multilokalni pripovedni modus, le redko in v za-
rodkih se pojavi tudi že simultana mono- in multilokalna pripoved. Tâko 
stanje je razumljivo, če vemo, da je Cankarjeva mladostna črtica različno 
obsežna in da njen kvantitativni razpon sega od ene strani formata Zbra-
nega dela do dobrih osemnajst strani, kolikor jih zavzema najdaljša 
črtica tega obdobja.81 Na splošno pa kaže realistična črtica težnjo po 
krajšem obsegu. Če ima črtica leta 1892 poprečno več kot pet strani, leta 
1894 več kot šest strani,62 če je kolikostno poprečje črtice leta 1896 več 
kot devet strani,63 začnejo v naslednjem letu, tj. po pisateljevem sreča-
nju s tokovi moderne literature na Dunaju prevladovati krajše črtice, 
take, ki obsegajo štiri ali manj kot štiri strani.64 Med njimi stopijo kot 
najbolj številne v ospredje črtice s približno tremi stranmi formata Zbra-
nega dela.65 Očitno je tedaj, da kratkost teksta v tem času ni dopustila 
pripovedovalcu večjih možnosti pri ubesedovanju različnih pripovednih 
položajev in modusov pripovedovanja, saj je notranja razčlenjenost tek-
sta močno odvisna od njegovega obsega. Precej več možnosti za razno-
vrstnost pripovedne strukture kot črtice sta pisatelju ponujali novela 
in povest. Tesno povezanost med obsegom proznega dela in sestavlje-
81 Prim, črtico Materi (1893) na eni ter črtico Gospod Ognjišček in gospod 
Mravljinček (1896) na drugi strani. 
02 Prim. Nekaj iz dnevnika mojega prijatelja na eni ter črtici Vaški farizej 
in Morala na drugi strani. 
03 Prim, črtice Slavnostni govor, Gospodična Kajon, »Blage duše!«, Ura, go-
spod Ognjišček in gospod Mravljinček, Sreča. 
04 V letu 1897 je takih črtic 8 0 % (Doma, Sestanek, »Sonce! . . . Sonce!«, Pod 
streho, 13. septembra zvečer, Nerazumljivi ljudje, Idealizem v kavarni, Cisto 
navadna, znana stvar), leta 1898 81,25®/» (Domöv, Prijatelj Peter, Romanca o 
sreči, Njegova mati, Pričakovanje, Gomila, Nenavaden pojav, Na izprehodu, 
V kupeju, Miha, Zbolela je na smrti, Amalija, Ob morju), leta 1899 66,66®/o (Nj. 
Visokorodnost v Beli vasi, Moj prvi nastop). 
05 V letu 1897 so tako obsežne črtice » S o n c e ! . . . Sonce!«, Pod streho, 13. sep-
tembra zvečer, Idealizem v kavarni, Čisto navadna, znana stvar. Leta 1898: 
Domov, Prijatelj Peter, Njegova mati, Pričakovanje, Nenavaden pojav, Na iz-
prehodu, Miha, Zbolela je na smrt!. Leta 1899: Nj. Visokorodnost v Beli vasi, 
Moj prvi nastop. 
nostjo njegove strukture izkazujejo zato vsa daljša besedila, med njimi 
predvsem najobsežnejša proza iz mladostnega obdobja, povest Doe dru-
žini, v kateri je pisatelj prav zaradi širše zasnove teksta razvil razme-
roma komplicirano pripoved. 
Povest Doe družini je dinamična pripoved. Avtorski pripovedovalec 
menjava v njej perspektivo pripovedovanja, pripoveduje zgodbo skozi 
zavest različnih oseb in dogajanje se odvija na različnih prizoriščih iste-
ga kraja. Pripovedovalec se skriva za dogodke in osebe v povesti, samo 
v drugem poglavju stopi za hip pred bralca in mu da vedeti, da se zgod-
ba ne pripoveduje sama od sebe, da je on režiser dogajanja. Ko pred-
stavlja trške veljake v gostilni, ne imenuje vseh in vsakega posebej, tem-
več le nekatere. Pri manj pomembnih se mu ne zdi vredno, da bi jih 
narisal vestno in natanko«.00 Povest je simultana multilokalna pripoved. 
V njej zasledimo prvič v Cankarjevi zgodnji prozi istočasno dogajanje 
na različnih krajih in ravno vzporedno potekanje pripovednega časa daje 
povesti značaj morfološke sestavljenosti. Y prvem poglavju prenese 
časovni prislov »ob ravno tistem času« pripoved od enih oseb k drugim, 
od Vejanovih k Majarjevim. V drugem poglavju označuje simultanost 
dogajanja na dveh prizoriščih prislov »tisti čas«, v petem poglavju pri-
slov »tedaj«, medtem ko v šestem poglavju prehod ni naravnost označen, 
prav tako ne v sedmem ali zadnjem poglavju, kjer bralec na videz za-
brisano vzporednost zgodbe odkrije šele iz vsebine pripovedi. Kakor vi-
dimo, se simultano pripovedovanje ne pojavlja v vseh poglavjih, tudi je 
simultani pripovedni modus v celoti manj obsežen, a se nenehno širi od 
začetka proti koncu povesti. Y prvem poglavju zavzema opis vzporedne-
ga dogajanja komaj štirinajsti del pripovedi, v drugem že približno eno 
sedmino, v petem skoraj četrtino, v šestem in sedmem oziroma zadnjem 
poglavju pa vzporedno dogajanje sploh prevlada nad glavnim doga-
janjem, saj pokriva kar dve tretjini pripovedi. Zanimiva je pri tem oko-
liščina, da zadeva vzporedno pripovedovanje v povesti tako Majarja, 
trškega veljaka, in njegove ljudi kakor njegove protiigralee, čeprav je res, 
da razkriva osrednji tok pripovedovanja predvsem zgodbo obrtnika pro-
letarca in njegove družine. 
Čeprav je povest morfološko sestavljena, je hkrati še močno tradi-
cionalna, in to ne le po izboru snovi in moralistično srečnem zaključku 
zgodbe, temveč po svoji temeljni slogovni naravnanosti. Y njej namreč 
ne najdemo nobenega retrospektivnega pripovedovanja, notranjih mo-
nologov ali opisov toka zavesti. Duševno življenje oseb je dosledno opi-
sano s stališča avtorskega pripovedovalca, prikazano iz razdalje kot neko 
00 Zbrano delo YI, 1967, 57. 
o b j e k t i v n o de js tvo , ne kot av tonomno , n e o d t u j l j i v o doga jan je . Sanjski 
svet, tako znač i len za C a n k a r j e v o umetnost , se p o j a v i samo enkrat in še 
takrat kot embr iona lna , nerazvita , k o m a j f u n k c i o n a l n a sestavina pr i -
p o v e d n e g a dogajanja . 0 7 
V e č tistega, kar p o g r e š a m o v povest i Doe družini, smo zasledil i v ana-
lizi nekater ih kra j š ih p r i p o v e d n i h del, p r e d v s e m v črtici , ki p r e v l a d u j e 
v p i sate l j evem mlados tnem o b d o b j u . Y e n d a r so tudi t u k a j netradic ionalne 
p r v i n e znotra j p r e v l a d u j o č e g a real ist ičnega sloga še m o č n o zavrte , na -
v z o č e z g o l j v svo j i po tenc ia ln i zasnovi , kot zarodk i razvo ja . Šele p o b u d e 
od zuna j p o m a g a j o v začetku leta 1897 spremenit i razmer ja v s logovni 
zgradb i C a n k a r j e v e mladostne proze , dos le j p r e v l a d u j o č e si lnice i zgu-
b i j o svo jo m o č in se u m a k n e j o n o v i m ustvar ja ln im p o s t o p k o m . 
РЕЗЮМЕ 
Названием традиционный короткий рассказ {»črtica«) обозначаем те короткие 
повествовательные формы Цанкара, которые появились в период его первых 
повествовательных произведений до приблизительно 1898 года. Тематика этих 
произведений взята из жизни провинциального городского быта и из автобио-
графии. Особенно часто в них появляется образ матери, который в той или 
другой форме является центральным образом всей прозы Цанкара. В неко-
торых традиционных коротких рассказах выражается особая, для Цанкара 
характерная духовная направленность, его понимание жизни в сознании раз-
ницы и противоречия. Появляется уже герой, который живет в польном отчуж-
дении, далек от собственного прошлого и без возможности соединиться с этим 
прошлым или в своих воспоминаниях или во фикции. Напротив, мы уже 
встречаем героя, пытавшегося найти позитивное отношение к миру и жизни, 
его направленность поддерживают прежде всего инициатива матери и ее эти-
ческая мысль. Традиционный Цанкар обращает внимание и на внешний мир 
и его юношеский короткий рассказ часто становится общественной сатирой 
и сатирой на литературные обстоятельства и моральное бессилие человека. 
Именно через лирический субъективизм и сатиричность можно понять отрица-
тельное отношение Цанкара к натурализму, хотя он до 1897 года позитивно 
оценивал произведения Франа Говекара, но это было более выражением его 
оппозиции до нашей консервативной и провинциальной литературы чем выра-
жением симпатии до натурализма и его доктрины. На оппозиционное отношение 
традиционного рассказа Цанкара до натурализма указывает уже его структура. 
Больше чем половина более или менее реалистической короткой прозы напи-
сана от первого лица, повествование других коротких рассказов авкториально. 
Внутри этих двух повествовательных манер преобладает однонаправленный 
моно- и мультилокальный способ повествования, реже появляется симультанный 
моно- и мультилокальный модус. Такая структура традиционного короткого рас-
сказа совсем понятна, так как короткая проза сама по себе не отвечает требо-
ваниям совмещенного повествовательного модуса. 
07 Prav tam, 55.