Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Letna naročnina,	Italija	. . Lir 8.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna inozemstvo		. . » 13.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	USA	dol. 15
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni	račun:	štev. 24/12410
Leto XXIX. - Štev. 36 (1469)	Gorica	-	četrtek,	15.	septembra	1977	-	Trst	Posamezna	številka	Lir	200
Odnos katoličani in komunistične partije
Ob obletnici potresa
V	okviru predavanj »Draga 77« na Opčinah v nedeljo 4. septembra je bilo zastavljeno tudi vprašanje o sodelovanju med kristjani in komunističnimi partijami. Konkretno je vprašanje zvenelo: »Ali je komunistična partija pripravljena deliti oblast s kristjani?«
Na to vprašanje so se oglasili nekateri in zelo prepričevalno zagovarjali, da mora tudi kristjan pomagati graditi socializem. Pri tem zagovoru je šlo za nekaj ustaljenih trditev iz sodobne govorice, ki jih srečujemo vsepovsod. Zato ne bo odveč, če si problem ogledamo od bliže.
ENA TRETJINA SVETA ŽIVI POD KOMUNISTIČNIMI REŽIMI
Letos v oktobru bo minilo 60 let, odkar je prva komunistična partija prišla na oblast v Rusiji. V teh šestdesetih letih in zlasti po zadnji vojni so se še druge številne partije dokopale do oblasti po raznih poteh: nekatere brez revolucije, večina pa s krvavo revolucijo. Zadnje v tej vrsti so partije v Južnem Vietnamu, v Kambodži in v Laosu. Če gledamo na razsežnost ozemlja in na število prebivalcev, živi danes pod komunističnimi režimi dobra tretjina sveta (14 večjih in manjših držav). Vzorec je torej dovolj velik, da lahko presodimo, kako poteka sodelovanje med partijami in vernimi ljudmi.
OBLAST PRIPADA SAMO PARTIJI
četudi se danes partije med seboj precej razlikujejo in mnoge ne priznavajo več vodstvene vloge Moskve in sovjetske partije, kot za časa Stalina, vendar imajo vse eno skupno lastnost. Poleg sebe ne trpijo nobene druge politične sile. Edina obiast v državi je partija. Ta ureja vse življenje državljanov. Kdor ni partijec, nima pri vodstvu države nobene besede. To se pravi, da je povsod odpravljen politični pluralizem, ki je značilen za svobodno demokracijo. Vodstvo družbe pripada izključno eni skupini državljanov, tistim, ki nosijo v žepu partijsko izkaznico, vsi ostali so odrinjeni od oblasti. To pa ne glede, ali so partiji pomagali na oblast ali so se ji upirali ali z njo sodelovali v času revolucije ali so se proti njej borili, če niso v partiji, je usoda enih in drugih enaka: porinjeni so na raven drugorazrednih državljanov.
Vendar to ni lastno samo komunističnim režimom, temveč je usoda pod vsemi diktaturami, kar jih pozna zgodovina. Tisti, ki smo doživeli fašistično diktaturo, vemo iz lastne izkušnje, kaj pomeni biti državljan druge in tretje kategorije.
NEKATERI KRISTJANI SODELUJEJO S PARTIJAMI
Kljub tem 60-letnlm izkušnjam so pa še zmeraj številni tisti kristjani, ki menijo, da je sodelovanje s komunistično partijo možno in tudi koristno. Zato vemo, da so številni verni kristjani, ki so sprejeli sodelovanje s komunistično partijo v Italiji. Danes so nekateri senatorji, drugi poslanci PCI, tretji imajo kake druge nižje funkcije v partiji. Isti pojav je v Franciji hi drugod po zahodnem svetu.
KRITIKA TAKEGA SODELOVANJA
Kaj reči k temu pojavu? Prvič, da se iz zgodovine in izkušnje niso ničesar naučili. Tudi Edvard Kocbek in slovenski krščanski socialisti so verovali, da bodo delili oblast s partijo, pa so se ušteli. Prav tako so se ušteli bonci v Južnem Vietnamu, ki so sodelovali s komunisti v času osvobodilnega boja: vsi so danes porinjeni vstran, če niso končali v zaporu ali v raznih taboriščih za prevzgojo.
Drugič: Taki katoličani ne ljubijo svobode in demokracije, saj vedo, da sodelujejo pri stranki, ki je zagovornica dik-•ature, čeprav diktature proletariata. Na-•Kva vseh diktatur je pa enaka. Kristjan-državljan pa bi moral predvsem ljubiti Svobodo hi se zanjo borili.
Tretjič: Taki kristjani ne ljubijo svoje-tta Boga. Tudi na Opčinah smo znova slinil, da jo Karl Marx trdil, da glavna ovi-ra za »novo družbo, novi svet« ni kapita-
lizem, temveč BOG, zapisan z veliko začetnico. Zato se partija, ko pride na oblast, ne bori toliko za brezrazredno družbo, temveč predvsem za družbo brez slehernega Boga, pisanega z veliko ali z malo začetnico. Pri tem pri partijah ne gre samo za kako filozofsko trditev, ampak za družbo, ki jo vsaka po svoji poti hoče doseči kot zadnji cilj. Nobena partija na oblasti se ni še temu odrekla. Na Opčinah smo sicer slišali, da nekateri marksistični filozofi in sociologi drugače menijo, toda praksa partij se na njih mnenja ne ozira.
četrtič: Taki verniki ne ljubijo svojega sočloveka-kristjana. Naš Učenik Jezus Kristus nas namreč uči: Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo vam bo navrženo. »Politik«-kristjan bi moral zato graditi tak družbeni red, v katerem bi bilo vsakemu vernemu človeku predvsem možno brez strahu živeti po svoji vesti in ne samo imeti večji ali manjši kos kruha. Komunistični režimi pa, menimo, niso najbolj idealen družbeni red za verne ljudi.
Petič: Taki kristjani so kristjani z manjvrednostnimi kompleksi. Prepričani so namreč, da je partija poklicana, da vodi človeško družbo, da vodi državo, verni državljani da niso tega sposobni. Vernost je zanje kompleks pri vodstvu javnih zadev, ali, če hočete, zanje je to »klerikalizem«, najhujše zlo tudi za mnoge verne Slovence. Zato naj verni državljani lepo ubogajo, pridno delajo, skrbno molčijo, glasno hvalijo novi družbeni red in, če se jim zdi, tudi privatno molijo. Bog pa ne daj, da bi se vtikali v javne zadeve, zlasti kadar jih partija ne potrebuje.
KRISTJANI BREZ KOMPLEKSOV
Vsi verni ljudje pa nhnajo takih manjvrednostnih kompleksov pred partijci. Zato tudi vsi ne molčijo in vsi ne hvalijo. Odtod oporečniki, disidenti na vzhodu, kritični kristjani na zahodu. Mnogi verniki so za resnično svobodo vseh državljanov, za njih enakopravnost in enakovrednost. Zaradi tega ne želijo graditi nove družbe, kot so jo gradili sužnji pod rimskimi cesarji, niti ne kot tlačani pod grofi in tudi ne kot proletarci v preteklosti v službi trdosrčnega in ošabnega kapitalizma. Zato menijo, da je pravična tista družba, kjer so vsem državljanom, brez ozira na kako strankarsko izkaznico, dane enake možnosti tudi pri političnem vodstvu javnih zadev. Za tako družbo se tudi borijo s političnimi sredstvi.
Kdaj bodo komunistične partije priznale in uresničile to pravico vseh državljanov?
K. H.
Na slovesnosti ob stoti obletnici rojstva revolucionarja Feliksa Džerdzinskega, prvega vodje zloglasne »Ceke« ter komisarja za notranje zadeve je imel govor Jurij Andropov, ki je predsednik sovjetskega odbora za državno varnost (KGB), z drugo besedo šef policije v državi. Slovesnosti se je udeležilo vse partijsko vodstvo z Brežnjevom in Kosiginom na čelu.
Andropov je dejal, da sta za sovjetske zakone značilna resnični demokratizem (!) in visok humanizem (!!). Pri tem pa je priznal, da so v nekih letih te zakone zatemnila nezakonita zatiranja in kršitve načel socialistične demokracije. Te kršitve so bile povezane s kultom osebnosti in v nasprotju s sistemom socialistične družbe.
Nato sc je Andropov spravil nad sovjetske oporečnike. Označil jih je za odpadnike, za ljudi, ki so se odtrgali od ljudstva, ki kršijo zakone, oskrbujejo Zahod s klevetami in lažnivimi govoricami. Obstoj teh oporečnikov ne bi bil mogoč, če se ne bi vmešavali zahodni tisk, diplomatska predstavništva in razne obveščevalne službe. Tako je zdaj oporečništvo postalo svojevrsten poklic, ki ga vzdržujejo z valutno in drugo podporo, s čimer se le malo razlikuje od vohunstva. Seveda se ne smemo čuditi, da je sredi 250 milijonov ljudi v sovjetski družbi tudi nekaj takih posameznikov kot so tudi tatovi, verižni-
Dne 15. septembra 1976 smo slovenski verniki imeli svoje vsakoletno romanje na Barbano. Med mašo, kmalu po 11. uri nas je potreslo. Bilo je nekoliko strahu, a nič škode. Toda pozneje smo iz poročil zvedeli, kako hudo je potres prizadel prebivalstvo Furlanije in Slovenske Benečije, dosti huje kot v mesecu maju.
Ob tem drugem potresu je bila posebno prizadeta morala prebivalcev. Spominjam se, da sem čez dober teden vozil z avtom v Žabnice in nazaj. Vse vasi od Tri-čezima do Pontebe so bile kot izumrle. Ob prvih večernih urah ni bilo na cesti žive duše, po hišah nikjer luči. Kot bi vse pobrala kuga.
Danes je po enem letu precej drugače. V vse vasi se je povrnilo življenje, mnogo hiš so obnovili, še več pa je montažnih hišic, ki so jih postavili preko zime. Reči smemo, da ima vsakdo vsaj streho nad glavo.
Toda prav sedaj je prišel nad prebivalce nov potres, ki ni prizadel njihovih hiš, temveč njihove duše in srca. Pred nekako enim mesecem se je namreč začelo govoriti in pisati o »škandalih« pri delih za obnovo. Župana iz občine Maiano je neko podjetje iz Sa-vone obdolžilo izsiljevanja, češ da je zahteval nagrado 15 milijonov lir za naročilo montažnih hiš pri njih podjetju. Zadeva je prišla pred sodnika. Vanjo so potem zapletli še osebnega tajnika vladnega komisarja Zamberlettija, češ da je tudi tajnik zahteval odškodnine. Nato so se spomnili še na bivšega župana v Reziji, ki je baje za nekaj časa utajil nekaj milijonov lir. Ker ena češnja vleče drugo, kot pravi pregovor, prihajajo sedaj glasovi še o tej in oni nerednosti v času prve obnove.
Dr. Zamberletti, ki je ves čas svoje komisarske uprave ostal poštenjak, je podal ostavko kot notranji podminister, češ da želi na ta način olajšati sodnim oblastem pot do resnice.
Italijanski časopisi, ki so vedno željni senzacij, so se na te prime-
ki in drugi zločinci. Treba jih je kaznovati, da se družba zavaruje, z ustreznimi zakoni.
Andropov je tudi ostro napadel dejavnost radijskih postaj »Svoboda« in »Svobodna Evropa«, ki oddajata v Zahodni Nemčiji. Sicer se v SZ teh oddaj ne bojijo, ker partija veruje v idejno trdnost sovjetskega naroda. So pa te oddaje v nasprotju z duhom helsinških sklepov in z duhom popuščanja v svetu. In če so vodilni krogi v ZDA ter drugih zahodnih državah pripravljeni sodelovati v teh prizadevanjih, se morajo odpovedati poskusom ustvarjanja sovražnega ozračja.
■	Na sedežu Organizacije ameriških držav sta ZDA in Panama podpisali sporazum o panamskem prekopu. Leta 2000 bo prešel prekop popolnoma v panamske roke, vendar so si ZDA pridržale pravico intervencije, če bi bila nevtralnost prekopa ogrožena s strani tretjega. Slovesnosti podpisa so se udeležili zastopniki 27 ame-diških držav. Vendar sporazum še ni gotov. V Panami ga mora odobriti ljudstvo z glasovanjem, v ZDA pa ga mora sprejeti ameriški senat z dvotretjinsko večino, ki pa je zaenkrat ni, zato so tudi glasovanje o sporazumu prenesli na januar prihodnjega leta.
re nepoštenja vrgli kot lačen pes na kost. Zadevo Kapler so bili že preveč obrali, zato so jim prav prišli škandali v Furlaniji. Toda po našem mnenju to ni pošteno. Gotovo je, da so bile nerednosti in nerodnosti v prvem času po potresu. Gotovo je, da je koga premagala skušnjava, ko je imel opravka s tolikimi milijoni in tudi milijardami. Poleg tega je vladala povsod velika zmešnjava. Sprva ni bilo jasnih zakonskih predpisov, mnogi so si pomagali kakor so vedeli in znali. Povrhu je bila zima pred vrati, ljudje v šotorih. Zato so vladni komisar in tudi deželna vlada bili prisiljeni, da so mrzlično delali in da niso mogli vsega kontrolirati kot bi bilo prav.
Ameriški predsednik Carter je predložil Kongresu ZDA načrt za prispevke oddajniku »Glas Amerike«, pa tudi postajama »Radio Liberty« (Svoboda) in »Radio Free Europe« (Svobodna Evropa). Prvi naj bi svojo slišnost okrepil za eno četrtino, draga dva oddajnika pa naj bi jo podvojila.
V	svojem pismu Kongresu pravi Carter med drugim: »Naša vlada odločno podpira mednarodne radio-oddaje ZDA kot del naše obveznosti pri prostem pretoku informacij in idej... Te postaje so bile dolga leta bistvena sestavina v življenju narodov vzhodne Evrope in Sovjetske zveze.«
»Radio Li>berty«, ki je namenjen poslušalcem v Sovjetski zvezi, oddaja v 16 tamkajšnjih jezikih. »Radio Free Europe« pa je namenjen satelitskim državam vzhodne Evrope in oddaja v šestih jezikih. Obe postaji imata svoji središče v Miinchnu na Bavarskem. Od 1973 ju nadzoruje poseben odbor ameriškega Kongresa.
Predsednik Carter predlaga, naj bi obe postaji dobili 11 novih oddajnikov s skupno močjo 2.650 kilovatov. Oddajniki so v Zah. Nemčiji, Španiji in na Portugalskem. Sovjetija in njuni sateliti oddaje stalno motijo.
»Glas Amerike« pa naj bi dobil 12 novih oddajnikov za vzhodno Afriko in zahodni Pacifik. Sedaj jih ima skupno 113, v prekomorskih deželah 72.
Dodatna sredstva za »Radio Free Europe« in »Radio Liberty« naj bi znašala 14 milijonov dolarjev na leto (dosedaj staneta 53 milijonov) in za »Glas Amerike« 30 milijonov (dosedaj stane 69 milijonov dolarjev).
Carter vidi v omenjenih radijskih oddajah vsebinsko razliko. »Glas Amerike« izraža in pojasnjuje v glavnem uradno politiko ZDA, ameriških ustanov in družbe. Ostali dve postaji pa »opogumljata konstruktivni razgovor med narodi Sovjetske zveze in onimi vzhodne Evrope«.
■ Neznanci so oskrunili spominski kamen na Kamenici, kjer prirejajo zadnja leta beneški Slovenci prijateljska srečanja med sosednimi narodi. Na kamnu je napis v beneško-slovenskem narečju. Zlikovci so ta napis premazali z rdečo barvo in z napisi kot »Qui siamo soltanto italiani« in »Qui siamo italiani e basta!«
91 Prof. Vittorio Strada, ki so mu sovjetske oblasti najprej vizum odrekle, je le mogel z založnikom Einaudijem odpotovati v Rusijo. Menda se je za Strado zavzelo italijansko ministrstvo za zunanje zadeve, pa tudi PCI je posredovala, saj je Strada njen član.
■ Po 24 dneh potovanja po Sovjetski zvezi, postanka v Sev. Koreji dn bivanja na Kitajskem se je Tito vrnil v Beograd. Večstotisočglava množica ga je navdušeno
Vse to je treba upoštevati, če hočemo danes pravično oceniti poneverbe in podkupnine, ki so v tem času nastale. Bile so, toda le majhne v primeri z ogromnimi možnostmi, ki so jih ti ljudje imeli, da bi se okoristili. V dolini Belice na Siciliji je po potresu izginilo 300 milijard, pa nihče ne ve kam. V Furlaniji so pa zaradi nekaj milijonov zagnali tak vik in krik. Vendar je tudi to prav. Naj služi v prihodnje, da se podobne reči ne bodo dogajale pri nadaljnji obnovi, ki se pravzaprav mora šele začeti.
Furlani in Slovenci v Terskih dolinah pa naj ne izgubijo zaupanja vase in v svoje izvoljene zastopnike zaradi nekaterih nepošte-njakovičev.
pozdravljala vzdolž poti od surčinskega letališča do Užiške ulice, kjer Tito v Beogradu stanuje.
■ Generalni tajnik OZN Kurt Waldheim je objavil letno poročilo, v katerem pravi, da so Južna Afrika, Ciper in Bližnji vzhod najnevarnejša žarišča napetosti v svetu. Leto 1977 se je sicer začelo v znamenju upanja, je pa postalo leto velike zaskrbljenosti in resnih groženj za svetovni mir.
■ Na Norveškem je blok tako imenovanih meščanskih strank (konservativci, krščanski demokrati in stranka centra) za en sedež presegel do sedaj vladajočo delavsko stranko. Prvi so skupaj dosegli 78 sedežev, dragi sami pa 77. Delavska stranka je proti pričakovanju porasla od 62 sedežev v letu 1973 na 77; njen zaveznik, socialistična stranka, pa je doživela uničujoč poraz. Nazadovala je od 15 poslanskih mest na enega samega. Od meščanskih strank so bili najbolj uspešni konservativci. Osvojili so 41 sedežev (+12); krščanski demokrati jih bodo imeli 21 (+1), stranka centra pa 12 (—9).
■ V Španiji in Egiptu je prišlo do hujših železniških nesreč. Blizu mesta Valencia sta trčila brzec in osebni vlak. Bilo je pet mrtvih in 25 ranjenih. V Egiptu pa je zaradi prevelike hitrosti iztiril vlak, ki je bil namenjen v Assiut. Ta nesreča je terjala 16 mrtvih in 130 ranjenih.
■ V Franciji so usmrtili z giljotino nekega poljedelskega delavca iz Tunizije, ki je leta 1974 po dolgem mučenju ubil svojo prijateljico, zlorabil pa štiri mladoletne. To je že tretji primer, da je predsednik republike Giscard d’Estaing zavrnil pomilostitev.
■ V Honoluluju na Havajskih otokih se je končal VI. svetovni kongres o psihiatriji. Po splošni razpravi je bila sprejeta resolucija v desetih točkah, ki zlasti poudarja spoštovanje osebnih svoboščin v psihiatriji. Na kongresu je bilo namreč večkrat govora o zlorabi psihiatrije v Sovjetski zvezi, ko oblasti politične oporečnike enostavno onemogočijo s tem, da jih pošljejo v umobolnico. Seveda so sovjetski zastopniki take obtožbe odklonili kot »podlo izzivanje«, čeprav je v zahodnih državah že vrsta sovjetskih državljanov, ki so šli to pot duševnega mučenja.
■ V Čilu so proslavili štiriletnico zruše-nja levičarskega režima predsednika Allen-deja, po svetu pa so bile istočasno razne manifestacije zoper vojaški režim generala Pinocheta. Ta je ob tej priložnosti dejal, da zaenkrat njegova vlada ne misli odpraviti nekaterih ukrepov, ki omejujejo svobodo v državi. Dejal je tudi, da Čile ne potrebuje aplavzov ali uslug s strani inozemstva. V Južni Ameriki, da so vojaški režimi edine rezerve moči, ki lahko rešijo celovitost in suverenost lastnih držav pred podtalno, ideološko in nasilno dejavnostjo mednarodnega komunizma.
Napad na Zahod in sovjetske oporečnike
Okrepitev ameriških radio-oddaj
im oo im
Biserni jnbilej Fatime 25 Iti naselja In Mia »Skunka n"
Bivše ribiško naselje in sedaj turistični kraj Nazare ob Atlantiku
NAZARE
Po ogledu cerkve in bazilike v Batalhi so naši romarji nadaljevali pot do mesta Nazare ob Atlantiku. Tam jih je čakalo kosilo, pa tudi vrsta doživetij, povezanih z davno preteklostjo.
Zgodovina Nazareja je zmes legend in resničnosti, ki takole izzveni: Bilo je 14. septembra 1182, ko je Don Fuas Roupinho (Rupinjo), župan kraja Porto de Mos, v meglenem jutru zasledoval jelena, ki ga je hotel ujeti na vsak način. Nenadoma se je znašel na robu prepada nad bobnečo morsko obalo. Že je konj s prvimi nogami obvisel v zraku, ko je jezdec zaznal nevarnost in vzkliknil na pomoč k Mariji. Konj se je obdržal v zaletu ter rešil sebe in gospodarja. Iz hvaležnosti je don Roupinho dal postaviti nad prepadom kapelo s podobo Matere božje, ki jo je menih Roman v 8. stoletju prinesel iz Španije.
Danes stoji v bližini te kapele cerkev, mogočna v svoji starodavnosti in slogu, ki izraža portugalsko zemljo. Pod milostno podobo je napis, ki pravi: »A partir de 1182 vem recebendo continuas homena-gens da alma portuguesa. Saludemos-la com todo o afecto de filhos! Confiemos no seu poder de Rainha e no seu amor de Mae!« (Od leta 1182 prejema neprestano češčenje od portugalske duše. Pozdravimo jo z vsem sinovskim čustvom! Zaupajmo v njeno moč Kraljice in v njeno ljubezen Matere!).
Postanek v Nazareju je vsem pričaral poezijo ribiškega naselja, ki je zaživelo v letu 1643, doživelo vrsto napadov s strani holandskih in alžirskih piratov ter je danes istočasno ribiški in turistični kraj, ki privlačuje obiskovalce z vsega sveta. Kosilo je bilo v petem nadstropju hotela s pogledom na obalo, tipično portugalsko, z ribjimi jedmi in z vinom, ki se od »branco« (belo) prek »rose« (svetlo rdeče) predstavi kot »tinto« (črno).
Premalo je bilo časa, da bi uživali pesem valov, ki butajo z Atlantika. Dali smo bučanju morja slovo in se povzpeli na pečino, kjer je Don Roupinho obstal s svojim konjem. Tudi tu je moralo biti vse čim bolj kratko, kajti na programu je še bil obisk Alcoba?e, drugega znamenitega središča srednjeveške Portugalske.
ALCOBACA
Samostan v Alcobagi je delo prvega portugalskega kralja Alfonsa Henriquesa, ki je v letu 1152 poklical cistercijance, da ga zgradijo in se v njem naselijo. Pri tem so botrovali tudi politični razlogi. Cistercijanski red je bil tedaj v vsej krščanski Evropi zelo ugleden in vpliven, tudi na papeškem dvoru. Kralj Alfonso Henriques si je od tega obetal, da bo laže dosegel dokončno priznanje neodvisnosti Portugalske.
Samostan je bil zgrajen po stilu cistercijanske opatije v Clairvaux in sicer v ro-mansko-gotskem slogu. Pročenje je dolgo 221 metrov; sredi njega je vključena cerkev, ki je največja na Portugalskem. Dolga je 106 m, 21 široka in 20.12 m visoka.
V	njej počivata v kamnitih sarkofagih kralj Pedro in španska plemkinja Ines de Castro.
Njuna zgodba spominja na podobno Romea in Julije v Italiji. Smo v 14. stoletju. Don Pedro še ni kralj, temveč prestolonaslednik. Na svoji poroki odkrije Ines de Castro, ki je prišla kot družica njegove žene. Za Pedra ni več pomoči. Zaljubi se
v Ines, ona pa v njega. Pedrovemu očetu pa to ni všeč. Boji se, da bi se povečal španski vpliv v deželi. Uprizori proces proti Ines. Obtožijo je prešuštništva. Tudi Cerkev je soglasna. Obsojena je na smrt. V Coimbri jo javno obglavijo. Toda za Pedra pride ura maščevanja. Oče umre in on postane kralj. Vse plemstvo in vsa višja duhovščina morata iti v sprevodu, v katerem bodo prenesli Inesine ostanke v Alcobago. Tam da postaviti njej in sebi dva mogočna sarkofaga. Življenje ju je ločilo, smrt ju je združila. Na posvečenem kraju čakata vstajenja.
Ne samo cerkev, tudi ostali deli samostana so vredni ogleda; tako kapiteljska dvorana, obednica, ogromna kuhinja, V
katero so ribe kar naravnost priplavale po tja speljanem potočku, ki še vedno teče, pa spalnica, 66 m dolga in 17 m široka, nadalje dvorana kraljev, obložena s sinjimi ploščicami in prostrana žitna shramba.
Portugalska cistercijanskemu redu mnogo dolguje: razvoj poljedelstva in živinoreje, naseljevanje odročnih krajev in zlasti razvoj šolstva. V Alcobaei je prva samostanska šola začela delovati že leta 1269. Obenem je nastala v njej bogata knjižnica, ki pa je zaradi kasnejših vdorov in državljanskih vojn popolnoma propadla.
Opat iz Alcobage je bil eden najbolj po-
membnih dostojanstvenikov na Portugalskem. Bil je član kraljevskega sveta, Veliki miloščinar (danes bi bil minister za socialno skrbstvo), pripadala mu je pravica kronati novega kralja in imel je civilno oblast nad 13 mesti).
Vse to je danes preteklost in zgodovina. Prišlo je 19. stoletje, ki je prineslo Portugalski malo slave, pa dosti nesreč. Oblasti so se polastili framasoni, ki so videli v Cerkvi svojega glavnega sovražnika. Sprožili so kulturni boj, ki je trajal skozi eno stoletje in se je končal šele s prihodom prof. Salazarja na oblast. Žrtev tega boja so bili zlasti samostani. Proticerkvene vlade so jih razpuščale drugega za drugim. Menihi so bili izgnani in so morali deželo
zapustiti.
Posledice so bile za versko življenje usodne. Na jugu Portugalske so imeli dušno pastirstvo v rokah v glavnem redovniki. Ko so ti odšli, je ljudstvo ostalo skoro brez duhovnikov. In še danes je tam strahotno pomanjkanje duhovščine. Ljudstvo je le po imenu krščansko, v veri pa zelo nevedno. Ni čuda, da je prav jug Portugalske pokrajina, kjer dosega komunistična partija največje uspehe.
Med zatrtimi samostani je tudi Alco-baga prišla na vrsto. Danes ni več v njej menihov, da bi prepevali večernice in jutranjke; ni več menihov, ki bi ljudi učili umnega kmetijstva, mladini pa širili obzorja. Vse to je bilo žrtvovano na oltar lažne naprednosti. Ostal je le pomnik ču-vite lepote in preprostosti, iz kamnov
zaciji, ki povezuje narode srednje :n vzhodne Evrope pod komunističnimi vladami. Člani organizacije so zastopniki Cehov in Slovakov, Poljakov, Ukrajincev in Srbov ter sedaj še Slovencev.
Predsednik »Zveze prijateljstva« je Poljak, dr. Jan Morelewski, dober znanec zunanjepolitičnega svetovalca v Beli hiši prof. Brzezinskega. Podpredsedniki pa so zastopniki včlanjenih narodnosti. Za Slovence je podpredsednik dr. Peter Urbanc, tajnik slovenskega Narodnega odbora. Na sejah pa Slovence zastopa Ivan Drčar.
Delo Zveze obstaja v glavnem v obveščanju ameriškega predsednika, senatorjev in kongresnikov o razmerah, v katerih živijo omenjene narodnosti, v dopisovanju v ameriške in narodne liste, v izdajanju
V	Slovenski vasi (Veliki Buenos Aires) so 31. julija letos proslavili srebrni jubilej društva »Slovenska vas«. Najprej je bila koncelebrirana sv. maša, nato pa v društvenem domu odkritje plošče msgr. Janezu Hladniku, ki je omogočil leta 1947 pri takratnem predsedniku Argentine generalu Peronu vselitveno dovoljenje za 10.000 slovenskih protikomunističnih beguncev, leta 1949 pa 16. maja podpisal kupno pogodbo za zemljišče v Lanusu, kjer naj bi se po njegovi zamisli kasneje postavilo skupno slovensko naselje.
Na plošči stoji zapisano: »Msgr. Janezu Hladniku, ustanovitelju Slovenske vasi in dobrotniku vseh Slovencev v hvaležen spomin ob 25. letnici društva Slovenska vas. Julij 1977.« — In v španščini: »Los eslo-venos agradecidos, julio 1977«.
Proslava se je popoldne nadaljevala s slavnostno akademijo, zaključila pa z družabnim delom ob zvokih »Slovenskega instrumentalnega ansambla«.
Kmalu potem, ko je novembra 1949 bil pok. škof dr. Gregorij Rožman prvič na obisku v Argentini in blagoslovil po msgr. Hladniku kupljeno zemljišče, je prvi slovenski rojak na njem zastavil lopato in zrastla je prva slovenska lesena hišica.
Večji zagon so dobili naši ljudje, ko se je msgr. Hladnik 31. maja 1950 naselil v bližini cerkvice sv. Jožefa ter prevzel tudi duhovno oskrbovanje tamkajšnjih naših naseljencev.
Ko je leta 1952 škof dr. Rožman drugič prišel v Argentino, je 9. marca obiskal tudi Slovensko vas, ki je že štela 42 domov. Isto leto je bil 15. junija ustanovljen krajevni odbor Društva Slovencev ter slovenska šola za našo mladino. Pri Sv. Jožefu je pridno prepeval slovenski pevski zbor, pa tudi igralska skupina je kmalu pričela s svojim delovanjem. Vedno bolj se je s tem čutila potreba po lastni samostojni organizaciji in skupnem domu.
Zamisel je dobila utelešenje leta 1955, ko se je pričelo s kopanjem temeljev za novi dom. Dovršen je bil konec leta 1956. Kmalu nato je bila za božič prva slovenska maša v prostoru, ki je bil dozidan dvorani. 20. januarja 1957 je škof dr. Rožman ob svojem tretjem obisku Argentine dokončani dom slovesno blagoslovil.
★
UTRIP CERKVE
a Novi nadškof škofije Armagh (Sev. Irska), ki je obenem primas vse Irske in navadno kardinal, je postal 53-letni Thomas Fee, rektor kolegija sv. Patricija v May-noothu. Od 1953 je prelaval zgodovino na tem kolegiju.
• V Altottingu na Bavarskem se je zaključilo pettedensko zasedanje redovne kongregacije »Maria Ward« sester, ki so poznane zlasti pod imenom »angleške gospodične« ter imajo svoje vzgojne zavode po Evropi, Aziji in Južni Ameriki. Njih ustanoviteljica, angleška plemkinja Maria Ward (1585-1645) je pribežala v času preganjanja katoliške Cerkve na Angleškem v Francijo ter ustanovila kongregacijo za vzgojo deklet iz angleških begunskih družin. Že ona je hotela, da bi bila osnova nove kongregacije pravila sv. Ignacija Lo-jolskega, zaradi česar so jih začeli nazi-vati »jezuitinje«. Toda Ap. sedež je bil tej nameri nasproten. Na zadnjem zasedanju v Altottingu pa je 51 delegatk odobrilo sklep, da kongregacija sprejme duh sv. Ignacija, kakor je hotela njena ustanoviteljica. Redovna kongregacija v Rimu bo morala sedaj ta sklep preveriti in ga ali odobriti ali pa zavreči.
občasnih nadrobnejših poročil in prirejanju vsakoletnih srečanj pripadnikov včlanjenih narodov. Pravila Zveze je odobrila ameriška zvezna država Illinois, v katero spada velemesto Chicago, v katerem Zveza deluje. Njeni oddelki pa obstajajo ali so v pripravi tudi na univerzi Sorbona v Parizu, v Torontu v Kanadi in v Londonu.
V	ZDA štejejo pripadniki narodov iz komunističnih držav in njih potomci kar 22 milijonov duš, kar pomeni pomembno silo tudi v politiki. Na nedavnem srečanju Zveze je bil navzoč tudi županski kandidat za mesto Chicago, Roman Pučinski. Povedal je, da je ameriška vlada končno le spremenila svojo politiko, ko je slišala zahteve svojih državljanov, ki izvirajo iz komunističnih držav in pojasnil, da je to tudi zasluga Zveze in njenega delovanja.
Po desetih letih je postal prvotni dom na ulici Porvenir majhen in tesen. Treba je bilo misliti na večjega. Vse leto 1967 in še v pričetku leta 1968 se je na športnem igrišču gradil novi dom, bolj primeren sodobnim potrebam. Sredi leta 1973 je bil popolnoma dograjen, 29. julija istega leta pa slovesno blagoslovljen.
V	25 letih je društvo »Slovenska vas« pokazalo izredno razgibanost na vseh področjih prosvetnega in kulturnega življenja. Skupno z mladino je organiziralo številne nastope, igre, koncerte, razne akademije, glasbene festivale, najrazličnejša predavanja, skioptične in filmske predstave. Mnogo je bilo tudi gostovanj igralskih skupin in pevskih zborov od drugod. Društvo je tudi skozi vsa leta skrbelo za slovensko šolo vaške mladine, prav tako pa za zdravo slovensko domačnost.
Danes je Slovenska vas v ponos vsem Slovencem im bo verjetno ostala kot edini slovenski spomenik na argentinski zemlji, tudi še tedaj, ko se bo izgubila sleherna sled slovenskega življenja. Največ zaslug za ta spomenik pa ima msgr. Janez Hladnik, ki je z nakupom zemljišča in s svojo lastno prisotnostjo med našimi rojaki postal nesporni oče Slovenske vasi. Prav je zato storila Goriška Mohorjeva družba, da je med svoje letošnje redne knjige uvrstila tudi njegove Spomine. Odkril se nam bo nov svet, čisto neznan, ki nam bo razširil obzorja.	—jk
★
Bralci pišejo
Vpis v angleško šolo ali norčevanje
V	četrtek 8. septembra sem po poročilih ob osmi uri prisluhnil še kramljanju ob začetku novega šolskega leta, kramljanju, vsaj tako je bilo napovedano. Imena osebe, ki je kramljala, si nisem zapomnil.
In kaj sem slišal?
Oddaja je bila namenjena mamicam in prvošolčkom, le pred tem uvodom je bilo čuti neko melodijo. Ko je utihnila, se je oglasila s par stavki kramljačica, da bodo pač nekateri prvošolčki šli radi v šolo kot žabe, ki poskočijo v vodo in bodo mislili, da bodo šolsko modrost kar hitro zajeli z veliko žlico, za druge pa ne bo tako. Sledila je angleška popevka: nerazumljivo pačenje. Potem par stavkov: šola je tudi težka. Nato novo angleško popevkarsko pačenje. Spet par stavkov: nekateri otroci gredo prezgodaj v šolo, moramo pomagati. Sledi francoska popevka. Par novih stavkov: priprava za šolo se mora začeti že v najbolj zgodnji mladosti. Potem menda italijanska popevka. Spet nekaj stavkov, kako pomagati otrokom. Nova angleška popevka ali bolje novo pačenje. Zopet par opomb o pravilnem je-denju in podobno. Sledi prazna glasba (cviljenje, popiskovanje, poropotavanje). Zopet nekaj misli (vendar!), naj starši uče otroke pravilnega govorjenja, naj jim pripovedujejo pesmi in pravljice. Sledi novo angleško pačenje: vik in krik (strašno!): kakor bi koga drli. Nova opomba: otroci naj se skupno igrajo in naj iščejo družbo, da ne postanejo samotarji. Nato italijanska popevka: nategovanje e-e-e-e-e-e-e-e-e, ragazzo mio penserd in te-e-e-e-e-e-e-e-e-e, če sem prav razumel. Novo opozorilo: otroci naj se sami oblačijo, umivajo, daj' te jim pogum. Pesem: nekaka poginjajoča melodija. Nova opomba: otrokom dajte barve za risanje, učite jih iger in ročnih del. Sledi vendar ENA slovenska pesem!
Še ena kramijačičina opomba: Odgovarjajte otrokom na vprašanja, ki vam jih zastavljajo, da se razširi njihovo obzorje!
Še zadnja, menda tudi angleška popevka, seveda nesmiselna. Napovedovalec pove:
Ura je devet in dve minuti. Poročila...
Kam je izginila kramljačica? Kdo to ve?
Potrpežljivo sem poslušal gornjo oddajo, da bi čut, kako vpeljejo otroke, to so pravi slovenske otroke v hram lepote, znanosti itd. Kar je bilo besedila, ni bilo napačno, pa je bilo tako skromno, da se je popolnoma potopilo v morju tuje popev-karije, ki se je valila kot nekak strašen plaz, ki bo pokopal pod seboj ubogo slo- j vensko deco...
Ker je vaš cenjeni list včasih precej pogumen, vam pošiljam te utrinke, da jih uporabite, ker živim že dlje časa pod vtisom, da tržaški slovenski radio razen angleških, italijanskih, španskih, nemških i’1 ne vem še kakšnih pesmi oddaja včasih tudi slovenske, bi bilo prav ob tej priložnosti, če bi našim otrokom usmerjala srce in korak v šolo slovenska glasba i'1 beseda!
Razočarani poslušalec radia Trsi A
Pročelje samostanske cerkve v Alco-bafl, ki je največja na Portugalskem. Sedanje pročelje ni prvotno. Je delo italijanskega meniha Fray Giovanni Turrlano iz 17. stol.
Spominska cerkev Matere božje v starem Nazareju na pečini nad morsko obalo, kjer se časti milostni kip Iz 8. stoletja
sestavljen, ki govori tudi sedanjemu rodu:
»Ravnaj se po geslu "Moli in delaj!”, pa ti bo dobro na zemlji.«	(Bo še - Jk)
  m, mm     milili um      
„Zveza prijateljstva“
Pred kratkim so tudi Slovenci v Ameriki pristopili k »Zvezi prijateljstva«, organi-
Sestanek pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti
Kakor druge stranke hoče tudi Slovenska skupnost kot pristen izraz tistega dela Slovencev v Italiji, ki so za samostojnost na vseh področjih, od kulture do gospodarstva in politike, poseči aktivno v politično življenje in dogajanje naše pokrajine. V ta namen in v vidiku bližnjih upravnih volitev, ki bodo predvidoma še to jesen, se je sestalo pokrajinsko tajništvo SSk in tajniki vseh sekcij na Goriškem. Razširjeno sejo je vodil pokrajinski predsednik Miro Gradnik.
Pokrajinski politični tajnik Marjan Ter-pin je podal prerez dosedanjih naporov stranke v to smer zlasti v okviru sklepov pokrajinskega sveta SSk, ki je o stališčih v zvezi z upravnimi volitvami sklepal uvodoma že na zasedanju v juniju in postavil temeljna izhodišča, katera v nadaljnjem razviti bo naloga tako pokrajinskega tajništva kakor posameznih sekcij. Jasno je namreč, da bo uspeh naše stranke odvisen predvsem od vsklajenosti vseh teh strankinih organov. Nujno je namreč sen-sibilizirati vse Slovence za našo problematiko in jih zlasti seznaniti z dejstvom, da lahko samo samostojna slovenska stranka zagovarja povsem in totalno naše interese na vseh ravneh in v izvoljenih organih. To se je izkazalo v zadnji poslovni dobi goriškega pokrajinskega sveta, kjer ni bila Slovenska skupnost prisotna in je bil ta pred časom razpuščen ter imenovana komisarska uprava. Predstavniki Slovencev, izvoljeni na listah drugih strank, so lahko občasno govorili v prid naši manjšini, vendar je manjkala tista prisotnost, ki jo stalno in ob vsakem problemu izpričuje Slovenska skupnost.
Pričakujemo zato, da se bo del Slovencev vendarle odločil bolj za slovenstvo kakor za politično pripadnost in dal svoj prispevek v našem boju za enotnost Slovencev, zlasti če upoštevamo dejstvo, da ima Slovenska skupnost ponudbe za gotovo izvolitev svojega svetovalca na drugih listah, kar pa je trezno in odgovorno zavrnila.
V tehtni in široki razpravi so sodelovali, poleg predsednika in tajnika, še Božidar Tabaj, Marija Ferletič, Danijel Pintar, Karel Brešan, Marko Brajnik, Jožko Sirk in Damijan Paulin.
Nato je tekla beseda o povezavi izvoljenih predstavnikov SSk v raznih upravnih svetih, za kar bo poskrbel odgovorni
odbornik v tajništvu. Domenili so se nadalje o sodelovanju SSk in SZDL iz Nove Gorice, ki naj bi ga v bližnji jeseni še poglobili.
Precej časa je nato tekla beseda ob nekaterih stališčih, ki so se pojavila ob pobratenju doberdobske občine s Prvačino in o položaju sekcije SSk v Doberdobu. Tajništvo je z odgovornostjo vzelo na znanje izvajanja predstavnikov te delovne sekcije ter jih podprlo in odobrilo, ker kljub nekaterim nerazumevanjem stremijo samo za ohranitev Slovencev v tem delu našega zamejstva. Izrazilo je začudenost nad uradno izjavo predstavnikov Občinske enotnosti, ki je bila objavljena v dnevnem časopisju, ko so le ti dvomili nad verodostojnostjo predstavništva Slovenske skupnosti na pobratenju v Prva-čini. Naj bo te neumestne polemike konec, saj so tam bili prisotni predstavniki SSk v soglasju z vodstvom tako doberdobske sekcije kakor pokrajinskega tajništva. Vsako drugačno tolmačenje pomeni le izkrivljanje dejstev.
Tajništvo je nadalje s tem v zvezi izrazilo svoje veliko nezadovoljstvo in začudenje nad dejstvom, da je doberdobski župan Jarc silil, tako na pobratenju v Prvačini kakor v Doberdobu v neko prisiljeno uradniško dvojezičnost in k zapostavljanju slovenščine, češ da uradni akti veljajo samo v uradnem jeziku, ki naj bi bila italijanščina. Taka stališča je tajništvo SSk označilo za zelo škodljiva in nevarna ter jih v celoti zavrača in opozarja slovensko javnost na budnost pred takim početjem, ki lahko utegne samo pospeševati že precej živo asimilacijo naših ljudi.
Odškodnina za škodo po neurju
Deželni odbor je sprejel odlok, ki priznava značaj izrednih vremenskih nepri-lik neurju, ki je razsajalo na Tržaškem 20. in 21. avgusta. To priznanje se nanaša le na ozemlje občin Trst in Milje.
Za odškodnino lahko zaprosijo trgovska, industrijska, obrtna, turistična in kmetijska podjetja, ki so med omenjenim neurjem utrpela škodo. Deželni prispevek bo dosegel največ 60 % ugotovljene škode, vsekakor ne bo presegel pol milijona lir. Zadevne prošnje je treba vložiti na deželno odborništvo za industrijo in trgovino, ul. Trento 2, Trst.
Z vsakoletnim romanjem smo letos precej odlašali in se je zaradi tega že marsikdo bal, da bo sploh izostalo, v resnici pa je prav to pripomoglo, da smo zadeli na krasno poletno vreme, kakršnega v dveh prejšnjih mesecih skoraj ni bilo.
Avtobus je bil nabito poln in še je bilo treba marsikoga zavrniti; pridružili so se nam tudi nekateri rojaki iz Ronk, ki so vedno veseli, če morejo prisostvovati božji službi v materinem jeziku in se kakšno uro poveseliti v domači družbi.
Pot nas je vodila preko Gorice, Vipavske doline, Postojne in Ljubljane do Brezij, ki so bile naša prva postaja. Presenečeni smo bili, ko smo našli tam toliko romarjev, čeprav je bila sobota. Cerkev in trg pred njo je bil še ves v mlajih, vencih in cvetju od prejšnje nedelje, ko so tam slovesno obhajali 70-letnico kronanja milostne podobe brezjanske Marije. Drugo presenečenje nas je čakalo v cerkvi, kjer je bila maša, ki jo je daroval za večjo skupino romarjev naš rojak dr. Lojze Ambrožič, pomožni škof iz Toronta.
Tudi kapelica z milostno podobo Matere božje je zdaj čudovita v prenovljeni obliki, ki jo je dobila za 70-letnico. Pokojni arhitekt Tone Bitcnc je zarisal osnutek za nov okvir okrog Marije Pomagaj. Rezbar Maks Bergant je izdelal okvir iz lipovega lesa: urezani akantovi listi se spenjajo in ovijajo okoli Marijine podobe. Globina celotnega rezibarskega dela je 28 cm. Okvir je pozlačen. Rezbarski delo je v veliki meri opravila Bergantova soproga ob pomoči še dveh mizarskih mojstrov.
Kljub velikemu številu ljudi so imeli naši romarji lepo priložnost za spoved. Ko je bila potem sv. maša zanje, so polnoštevilno pristopili k sv. obhajilu. Pri Mariji Pomagaj smo se zahvalili za dar sv. vere in prosili za milost, da bi v tej verj zvesti ' ostali mi in naša mladina; spomnili smo se tudi vseh, ki niso mogli !	*	nami,	posebej	naših	bolnikov in osta-
relih.
Pot smo nadaljevali v obliki izleta proti
Seja sveta SSk v Trstu
V petek 9. septembra se je po poletnem premoru sestal na redni seji pokrajinski svet Slovenske skupnosti v Trstu. Na dnevnem redu je bilo več vprašanj, med temi poročilo tajništva o trenutnem političnem položaju ter priprave za občinske volitve v Trstu, ki bodo konec novembra. Deželni svetovalec dr. Štoka je podrobneje poročal o poteku in zaključkih nedavnega obiska slovenske delegacije pri ministrskem predsedniku Andreottiju v Rimu. Zaključki obiska so pozitivni, saj se je Andreotti obvezal, da bo vlada v predvidenem roku uresničila globalno zakonsko zaščito slovenske manjšine v Italiji.
Nato se je svet seznanil s svojskimi problemi v zvezi z novembrskimi volitvami, ko se bo obnovil občinski svet ter istočasno volih predstavniki v 12 krajevnih konzultah. Za poglobljeno razpravo o tem se bo svet ponovno sestal 26. septembra, ko bo določil komisije za sestavo programa, kandidatnih list in organizacije volitev.
še posebej se je svet zaustavil pri državnem zakonu štev. 10, ki je stopil v veljavo letos februarja in ki med drugim nalaga občutna bremena tistim, ki si gradijo lastna stanovanja. To je tako imenovani zakon Bucalossi, ki ovira gradnje za privatne potrebe, pospešuje pa velike javne gradnje. Zato utegne močno škoditi našim ljudem in posredno pripraviti pot tujemu naseljevanju v naših vaseh in občinah. Zato je svet naročil gospodarsko-urbanistični komisiji, naj čimprej izdela stališče v zvezi z izvajanjem tega zakona.
Razlastitve za novo pokopališče na Opčinah
Znano je, da sedanje pokopališče na Opčinah ne ustreza več potrebam zaradi
naselitve številnih novih prišlecev, posebno še istrskih beguncev. Tržaška občina se je odločila, da zgradi novo pokopališče na področju, ki ga domačini imenujejo »Stare ograde« ob stari cesti med Bani in Sežano. V ta namen je v regulacijskem načrtu vinkulirala 11 hektarov površine.
Pred kratkim je poslala prizadetim lastnikom omenjenih zemljišč obvestilo, v katerem jim sporoča zasedbo ter jih poziva, naj si preskrbijo potrebno dokumentacijo, da so neposredni obdelovalci ali pa da nimajo več kot pet milijonov dohodkov. To pa zaradi tega, da bodo lahko dobili večjo odškodnino za zaseženo zemljišče. Olajševalno okoliščino za dohodke izpod 5 milijonov lir je uvedla dežela po posredovanju Slovenske skupnosti ob gradnji tovornega postajališča pri Fernetičih.
Park Primčeve vile na Greti odprt
Zadnje dni avgusta je tržaška občina odprla občinstvu park Primčeve vile na Greti. Gre za obsežno zeleno področje z drevesi in gredicami, ki se ga bo lahko posluževalo tamkajšnje prebivalstvo za sprehode in razvedrilo otrok. Doslej je bilo urejenih nad 2.000 kv. metrov površine. V bodoče ima tržaška občina namen urediti še preostali del parka in vilo samo, ki bo potem tudi odprta za občinstvo.
Trst ima zelo malo zelenih površin, zato je odprtje parka Primčeve vile na Greti koristna pobuda. Park je poleg tega primeren tudi za razne družabne prireditve na prostem.
★
• Avstrijska Caritas je do sedaj zbrala za žrtve potresa v Furlaniji nad 36 milijonov šilingov. S tem denarjem so med drugim zgradili 230 hiš. Caritas bo pomagala še naprej.
 ..  Hlinili.........IIINII...HM.Illllllllll.Milili.I.I..
Dvojno romanje in izlet
župnijske skupnosti z Doberdoba
bližnji Radovljici, kjer smo imeli v prijazni, domači gostilni »pri Lectarju« naročeno kosilo. Tam smo se dodobra podprli in našli tudi dosti časa za občudovanje prelepe Gorenjske. Nato smo skozi Bled zavili v Bohinjski kot, ki je bil ves v soncu in zato še toliko lepši. Avtobus nas je potegnil do zadnje gostilne pod slap, odkoder smo se mnogi povzpeli prav do izvira Savice. Pogled na sinjo in bistro vodo ter prijetni hlad, ki veje gor od slapa, nam je poplačal trud vzpona preko številnih stopnic.
Ker smo imeli v načrtu še romanje k Mariji Pomočnici na Rakovnik pri Ljubljani, je bilo treba urno na avtobus. Salezijanci so zadnjo soboto in nedeljo obhajali spominsko slavje ob 75-letnici prihoda prvih sinov sv. Janeza Boška v Slovenijo. V okviru tega praznovanja je bila za ta večer na programu maša pri votlini lur-ške Matere božje, ki je tik za cerkvijo in procesija z lučkami.
Čeprav so bili romarji zaradi dolge vožnje in pozne ure že kar utrujeni, so na to pozabili, ko so smeli z veliko množico Marijinih častilcev prisostvovati sv. maši, ki jo je daroval ob somaševanju večjega števila salezijancev, misijonarjev in drugih duhovnikov ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je spregovoril o vlogi Marije v slovenski vernosti. Izredno lepo oblikovana božja služba z ljudskim petjem ob spremljavi orkestra, procesija z lučkami ob petju lurške pesmi in litanij z odpevi, vse to je naše ljudi naravnost navdušilo.
Čakala nas je še skoraj tri ure dolga pot domov. Minila nam je kot bi trenil ob prepevanju Marijinih in narodnih pesmi; sicer smo molili in prepevali tudi že dopoldne in popoldne, tako da smo se celo večkrat ponavljali, toda brez petja kar ni šlo. Ko je bila polnoč, smo bili doma. Voščili smo si lahko noč in si hkrati zaželeli nasvidenje pri podobnem romanju v tako prijetni družbi.
SLOVENSKA SKUPNOST - SEKCIJA PROSEK-KONTOVEL
vabi
na
Naš praznik
ki bo v nedeljo 18. septembra na Proseku, na zadružnem prostoru »Na Balancu«.
■ Ob 14.30 sprevod z narodnimi nošami iz prosvetnega doma k spomeniku
■ Ob 15. uri koncert godbe s Proseka
■ Ob 16 uri kulturni program (mešani pevski zbor iz Divače, moški zbor Rupa-Peč, folklorno-pevska skupina francoske manjšine iz Doline Aosta, pozdravi gostov. Govorila bosta dr. Matevž Grilc o problemih Koroške in dr. Drago Štoka o domačih vprašanjih)
■ Po kulturnem programu prosta zabava z ansamblom Lojzeta Hledeta.
Prireditev bo ob vsakem vremenu. Poskrbljeno bo za prigrizek in pristno domače vino.
f Justina Iljaš vd. Simčič
V sredo 7. septembra smo spremili k zadnjemu počitku Justino Iljaš vd. Simčič iz ščednega, ki je umrla v bolnišnici pri Sv. Justu v Gorici 6. septembra. Pokojna se je rodila 5. oktobra 1897 v Pišecah pri Bizeljskem na štajerskem. Njena sočna štajerska govorica jo je odlikovala vse do groba.
Leta 1924 se je poročila z Ludvikom Zvaničevim iz Gonjač pri Kojskem. Mlada zakonca sta se naselila v števerjanu in sicer v ščednern. Kupila sta si staro hišico in nekaj zemlje, katero sta pridno obdelovala. Tu so se jima rodili po vrsti otroci: Juštica, Ivica, Pepe, Mirka, Mirko, Anka in Eda. Vsi živijo razen Mirke, ki je umrla stara štiri leta.
Pokojna Jušta je tedaj v našo vas prinesla vedrino. Skoro vsak dan je hodila s sadjem ali zelenjavo na trg v Gorico. Simčičevi otroci niso poznali pomanjkanja. Vedno so bili umiti, počesani in čedno
oblečeni ter obuti. Kaka umetnica je bila Jušta v kvačkanju, pričajo perilo, prti, pregrinjala, ki jih je pletla hčerkam in vnukom. Znala je peči izvrstne kolače, ki jih je potem krasila z rožami in napisi. Gojila je raznovrstno cvetje. Mlade žene in dekleta so se veliko naučile od nje.
A kar je glavno, znala je lepo vzgajati svoje otroke. Bila je vedno prijazna in nasmejana. Rada je molila, do zadnjega je zahajala v cerkev.
Za pok. Jušto žalujejo njene štiri hčerke z možmi, dva sinova z ženama, 21 vnukov in 8 pravnukov. Najbolj žaluje za njo vnuk Zvonko, ki ji je bil najbližji. Pokojni Jušti naj Bog podeli večni mir. Prizadetim družinam izrekamo najgloblje sočustvovanje. - A. Č.
• Poletni oddih papeža Pavla VI. v Ca-stelgandolfu se bliža h koncu. Po evharističnem kongresu v Pescari se bo vrnil v Rim, kjer bo 26. septembra praznoval 80 let svojega življenja, 30. septembra pa se bo že začela škofovska sinoda, na kateri bo govora o sodobni katehizaciji.
• Od 9. do 11. septembra je bilo v Bruslju srečanje tako imenovanih karizmatičnih skupin iz Belgije in Luksemburga. Pokrovitelj tega kongresa je bil belgijski kardinal Suenes, ki je 4. septembra letos praznoval 50-letnico svojega duhovništva. Kardinal Suenens se na papeževo željo posebej zanima za karizmatična gibanja v Cerkvi in je bil tudi na letošnjem vseameriškem srečanju »binkoštnikov« v Kansas Cityju.
Preteklo nedeljo 11. septembra so se po deveti maši na Travniku zbrali moški v baru kot vsako nedeljo. Spodobi se po nedeljski maši skodelica kave ali kozarček vina. Pri tem si poveš kako pametno ali nespametno, kakor je bila zmeraj stara slovenska navada, ki se je v Gorici še najbolj ohranila prav ob tej slovenski maši.
Med možmi je bil tudi Ivan Vetrih, zvest obiskovalec te slovenske maše. Zadovoljen je bil, veselo razpoložen, da je prijateljem plačal kozarček. Pa so se ob slovesu pozdravili: Na svidenje! Nihče ni slutil, da bo to svidenje šele v večnosti. Popoldne je namreč Ivan Vetrih z avtomobilom peljal prijatelja in njegovo ženo »domov« v Batuje, na rojstni dom. Tu mu je nenadoma prišlo slabo in v nekaj trenutkih je zadnjič odbilo njegovo bolno srce.
Ivan Vetrih je bil to, kar se po angleško pravi »self made man«. Mož, ki se je sam brez posebnih šol iz niča prikopal do ugleda in dobrega gospodarskega položaja.
Njegova mladost je bila grenka. Sirota brez staršev je bil pri tujih ljudeh, ki so mu bolj skopo rezali kruh. A mladi Ivan se ni ustrašil. Vera in zaupanje v pomoč Srca Jezusovega je postala značilna poteza njegovega življenja.
Batuje, njegova rojstna vas, so bile v preteklih časih izrazito kmečka vas. Ivan je pa mislil, kako bi si drugače gospodarsko opomogel, se osamosvojil. Menil je, da bo s trgovino lažje šlo kot s kmetijstvom. Posebno ko se je leta 1928 poročil z Angelo Ipavec iz sosednjih Črnič, ga je misel na gospodarsko osamosvojitev še bolj priganjala. Toda tisti časi so bili težki, kriza je zavladala vsepovsod. Ivanu Vetrihu ni šlo in ni šlo, da bi si opomogel. Ko je prvi otrok umrl, se je žena Angela odločila, da bo tudi sama pomagala; odšla je v Aleksandrijo v Egipt služit, mož Ivan je pa zaupal v pomoč Srca Jezusovega in se trudil, da bi šlo. Po nekaj letih se je žena vrnila domov in preselila sta se v Solkan. Tu je začelo iti na boljše. Leta 1940 sta prišla v Gorico, si kupila hišo, razširila trgovino za prodajanje drv, premoga in drugega goriva. Po končani vojni so se trgovski posli razvijali dalje posebno z Jugoslavijo. Ivan Vetrih je postalo znano podjetje za trgovino z lesom in drvmi.
Ko so rastli posli, je rastla tudi družina. Ivan in Angela se otrok nista bala in tako se jih je v njunem zakonu rodilo še devetero, tri deklice in šest fantkov. Danes so že vsi odrasli, vsak pri svojem poklicu.
Zadnja leta se je oče Ivan nekoliko umaknil od dela, precej skrbi je prepustil sinovom, vendar ni miroval, ker mirovati ni mogel. Preveč je bil povezan z delom in trgovino, da bi mogel kar tako pretrgati. Četudi bolehen je pomagal otrokom in tudi sam še nadalje držal trgovske zveze, čeprav manj kot prej.
Ko so se nekateri otroci poročili, so začeli prihajati v hišo vnuki. Kakor je prej rad imel svoje otroke, tako je sedaj ljubil vnuke. Vsem je bil odprt njegov dom, za vse pogrnjena miza. Zato pri Vetrihovih nikoli ni bil dolgčas, zmeraj so kuhali v velikih loncih. S stene je pa na vse zrla podoba Srca Jezusovega.
Vetrihova družina je v nedeljo izgubila dobrega očeta, slovenska verska skupnost v Gorici vernega kristjana, vsi smo izgubili poštenega moža. Naj počiva v miru. Ženi Angeli, otrokom in vsem sorodnikom naše sožalje.
■ LR Kitajska je proslavila prvo obletnico Maocetungove smrti. Na slovesno komemoracijo v Pekingu ni bil povabljen noben tuji diplomatski predstavnik. Na trgu Tjenanmen so uradno odprli mavzolej, kjer je izpostavljeno Maocetungovo truplo.
■ V Ugandi so na javnem trgu sredi mesta Kampale ustrelili 15 oseb, ki so jih obtožili, da so pripravljali zaroto zoper režim diktatorja Amina.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
f Ivan Vetrih
Alojzijeviščevnovem šolskem !etu
XVI. mednarodno tekmovanje
pevskih zborov
Od četrtka 8. septembra do nedelje 11. septembra se je vršilo v Gorici XVI. mednarodno tekmovanje pevskih zborov »C. A. Seghizzi«, ki se ga je letos udeležilo 14 zborov iz devetih evropskih držav. Slovenci smo bili na tem tekmovanju šibko zastopani. Iz Doline pri Trstu je nastopil moški zbor »Valentin Vodnik«, iz Kranja pa Akademski komorni zbor »Kranj«. Iz Jugoslavije je prišel zbor »Vinko Jedjut« iz Zagreba. Gorico je zastopal zbor »Ars Musiča«, ki ga vodi Franc Valentinsig.
Ocenjevalni komisiji sta bili dve. Prvo so sestavljali Cecilia Seghizzi iz Gorice, Rado Simoniti iz Ljubljane, Heinrich Poos iz Berlina, Gheorghi Robev iz Sofije ter Arrigo Benvenuti iz Firenc, drugo pa Piero Pezze iz Vidma, Giorgio Kirschner iz Rima, Fosco Corti iz Arezza, Siegfried Di-mar iz Celovca in Vlastislav Novak iz Pardubic (Češkoslovaška).
Zbori so nastopili v polifoniji in folklorni (ljudski) pesmi. Obe tekmovanji sta imeli tri oddelke: A za mešane zbore, B za moške in C za ženske.
Tekmovanje v polifoniji se je zaključilo v soboto. Lestvica najboljših je sledeča:
Mešani zbori:	Bratislavsky komorny
sbor 93,32 točk; 2. Cantori di Assisi 92,73; 3. Camarata iz Jassyja (Romunija) 91,26.
Moški zbori: letonski zbor Dziedonis iz Rige (SZ) 95,19 točk; 2. Cantori di Assisi 90,39; 3. Bratislavsky komorny sbor 87,66. Zbor »Valentin Vodnik« iz Doline je bil peti z 68,79 točkami.
Zenski zbori: 1. Cantori di Assisi 91,59 točke; 2. »Turritano« iz Porto Torres (Sardinija) 91,26; 3. Kodaly Korus iz Szolmo-ka (Madžarska) 87,99.
V nedeljo 11. septembra so bili razglašeni še rezultati tekmovanja zborov v ljudski pesmi:
Mešani zbori: 1. Cantori di Assisi 95,53 točke; 2. Bratislavsky komomy sbor 94,66; 3. Camerata iz Jassyja 92,13. Akademski komorni zbor iz Kranja je bil sedmi (82,12 točk), Ars Musiča iz Gorice deseti (84,26), dvanajsti in zadnji pa »Vinko Jedjut« iz Zagreba s 64,13 točkami.
Moški zbori: 1. Dziedonis iz Rige 93,46 točk; 2. Cantori di Assisi 87,39; 3. Echo iz Lublina na Poljskem 76,99; 4. »Valentin Vodnik« iz Doline 74,46.
Ženski zbori: 1. Cantori di Assisi 91,53; 2. Kodaly Korus iz Szolnoka 91,06; 3. Camarata iz Jassyja 88,06.
Vsemu tekmovanju je dal izreden pečat zbor Cantori di Assisi pod vodstvom p. Evangelista Nicolinija. Nastopil je v obeh tekmovanjih in v vseh treh oddelkih ter osvojil tri prva in tri druga mesta. Poleg tega zbora je požel največ navdušenja še letonski moški zbor iz Rige, ki je bil dvakrat prvi.
Kot vsa leta je tudi to pot slovensko občinstvo v velikem številu prisostvovalo nastopu zborov v veliki dvorani goriške telovadnice. Seveda bi bilo njegovo zadovoljstvo še večje, če bi doživelo uspeh kakega slovenskega zbora. Pričakujemo, da bo tudi do tega kdaj spet prišlo.
Duhovna obnova v Zavodu sv. Družine
Pod okriljem Marijine družbe se je tudi letos vršila v Zavodu sv. Družine duhovna obnova za družbenice in druga dekleta ter žene iz goriškega mesta.
Duhovno obnovo je vodil frančiškanski pater iz Ljubljane Miha Vovk. V dopoldanskih urah sta bili dve razmišljanji, popoldne eno in zvečer zaključna sv. maša. Predavanja so bila sodobna, praktična in dobro podana, oprta največ na Kristusovo življenje, njegove besede in nauk.
Življenje ni lahko, nam je g. pater rekel pri popoldanskem premišljevanju. Enkratno mučeništvo je mnogokrat lažje kot pa nenehne muke dan na dan, leto za letom.
Večerna maša je zaključila ta lepi dan in privabila v zavodno kapelo še dodatno število žena. Zbor Marijine družbe je pod vodstvom prof. Lojzke Bratuževe s pesmijo spremljal mašno daritev. Pri zaključnem govoru nam je g. pater dal še zadnja navodila in nam še posebno priporočal odpuščanje. Odpuščajmo drug drugemu, da bo tudi Bog nam odpustil.
Seveda se moramo na koncu iskreno zahvaliti g. patru za stvarne besede in nauke, šolskim sestram za izredno lepo postrežbo, g. voditelju Kazimirju Humarju, ki je poskrbel za to koristno duhovno obnovo in vsem soudeleženkam, ki so z vedrostjo pripomogle k dobremu počutju. Morda so si nekatere želele nekoliko več
tišine, vsaj okoli kapele, da bi se tiste, ki so se vanjo zatekle, lahko poglobile v molitev. Saj je tudi razgovor potreben, a na primernem kraju. - Udeleženka
Dan slovenskih strežnikov goriške nadškofije
Tudi letos smo obhajali dan slovenskih strežnikov v naši nadškofiji in sicer na praznik Marijinega rojstva. Prvi tak dan smo imeli lani, ko smo obiskali Trčmun in se povzpeli na Matajur. Letos pa smo šli na Repentabor in obiskali spomenik bazoviških žrtev.
Bilo je 98 strežnikov, katere je spremljalo osem dušnih pastirjev. Navzoče so bile skupine strežnikov iz Gorice, Štever-jana, Štandreža, Rupe^Peči, Gabrij-Vrha, Jamelj-Dola, Devina-Štivana, Mavhinj-Se-sljana in Nabrežine. Na Repentabru je bila mladinska maša, po njej pa so v senci dreves pred cerkvijo razne skupine pokazale šaljive prizorčke in skeče. Nato je bil objavljen izid risarskega natečaja, pri katerem so strežniki narisali prizor iz evangeljskih prilik o izgubljenem sinu ali o usmiljenem Samarijanu. Komisija, ki je risbe ocenjevala, je prisodila prvo mesto skupini iz Gorice, ki je zato dobila za leto 1977-78 strežniško zastavico. Lani je to zastavico imela Rupa-Peč.
Po kosilu iz nahrbtnika so šli na strelišče pri Bazovici, kjer so slišali o bazoviških žrtvah, zanje molili in zapeli pesem.
Po raznih igrah sta avtobusa odpeljala strežnike domov z željo, da bi strežniške skupine rastle in se utrjevale v dobrem.
Popravni izpiti
Na slovenskem učiteljišču v Gorici so v prvem letniku uspešno opravili popravne izpite Maura Bensa, Danijela Gergolet, Lucijan Jenko, Damijana Kobal, Dušan Križ-mančič, Darij Leban, Gloria Nikolavčič, Martin Srebernič, Nadja Tomšič in Marjan Zavadlav. Ena dijakinja je bila zavrnjena. V drugem letniku učiteljišča so izdelali vsi trije dijaki: Venceslav Devetak, Walter Mikluš in Boris Peric, v tretjem pa Mirjam Košič in Lucija Uršič.
Na slovenskem trgovskem zavodu v Gorici so v prvem razredu izdelali Aleksander Cej, Darko Grilj in Karla Sgubin, dva dijaka pa sta bila zavrnjena; v drugem razredu sta izpite opravila Edvard Gergolet in Lucijana Pahor, zavrnjen je bil en dijak.
Na tečaju za otroške vrtnarice v Gorici so v prvem razredu izdelale Adrijana Malič, Elizabeta Marušič in Katarina Cotič. Ena dijakinja je bila zavrnjena. V drugem razredu sta izpit opravili Loredana Lavrenčič in Emanuela Leban.
Na slovenski nižji srednji šoli v Gorici je od skupno 77 dijakov izdelalo 66.
Gabrje-Vrh
Petdesetletniki so praznovali. Na Vrhu je bilo leta 1927 rojenih 24 otrok. Petdeset let življenja pa jih je dočakalo le 16: 9 moških in 6 žensk. Ti so hoteli svoj življenjski jubilej skupno proslaviti v soboto 10. septembra. Najprej so se udeležili zahvalne službe božje v cerkvi na Vrhu, kjer jim je otroški zbor prisrčno prepeval. Po maši so obiskali jugoslovansko kostnico v Gonarsu in položili venec v spomin žrtev zadnje vojne. Istotam so imeli kosilo. Na večer so se vrnili v svoj kraj. Pridružili so se jim še drugi družinski člani. V družbi z njimi so preživeli nekaj veselih ur ter se v prijetnem razpoloženju proti jutru razšli.
Žrtev cestne nesreče. V ponedeljek 5. septembra je 79-letna Tinca (Katarina) Kovic vd. 'Kranjc iz Rubij na vožnji s kolesom na križišču pred štandreško cerkvijo tako nesrečno padla, da si je prebila lobanjo in doživela težak možganski pretres. Takoj so jo prepeljali v Videm v bolnišnico na oddelek za oživljanje, a vsa skrb zdravnikov je bila zaman. V petek 9. septembra je na zadobljenih poškodbah umrla. Pokopali so jo ob izredno lepi udeležbi v ponedeljek 12. septembra na gabrskem pokopališču.
Pokojna Tinca je bila verna žena, ki ni noben dan umanjkala pri sv. maši. Marsikdaj je bila edina, ki je župniku delala družbo v cerkvi. Rada je za dušnega pastirja, za cerkev in za maše za rajne iz rože rožnega venca šla pobirat prispevke po hišah, rada je obiskovala bolnike in bila v pomoč pri kmečkem delu. Rada je tudi pela. Zaradi vedrega značaja je imela dosti znancev in prijateljev, kar je izpričal tudi njen pogreb. Naj se spočije v Bogu, svojcem pa naj Vsemogočni da moči ob tej nepričakovani izgubi. - jk
Slovensko Alojzijevišče v Gorici je danes edini učnovzgojni zavod na Primorskem, čigar vzgoja sloni na krščanskih načelih. Zavod se bo v kratkem preselil v nove prostore v ulici Don Bosco 60. Upajmo, da bo obnova novega doma v začetku šolskega leta ali vsaj kmalu potem gotova.
Kakor druga leta bo zavod tudi letos sprejel notranje in zunanje gojence in jim nudil pomoč pri učenju, posebno še pri težjih predmetih kot so matematika in jeziki, slovenščina, italijanščina in nemščina.
Gojenci za to šolsko leto naj se prijavijo vodstvu zavoda, ulica Don Bosco 11 ali po telef. 83515.
Vodstvo zavoda želi obenem opozoriti starše, da prihranijo nevšečnosti sebi in zavodu, če dijake pošljejo v zavod že ob samem začetku šolskega leta in ne šele po nekaj mesecih, ko so v šoli prejeli negativne ocene. V takih primerih kljub dobri volji ni vedno mogoče popraviti slabih redov do konca leta, še manj pa nadomestiti vse zamujeno pri vzgoji in oblikovanju značaja do-raščajoče mladine.
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA »A. GREGORČIČ« v Gorici vabi na nastop, ki ga bo izvedlo
PEVSKO-FOLKLORNO DRUŠTVO IZ DOLINE AOSTA
Nastop tega društva francoske manjšine v Italiji bo v soboto 17. septembra ob 20.30 v Katoliškem domu.
Ker gre za prvo kulturno izmenjavo, ki je sad tesnejših stikov med jezikovnimi manjšinami v Italiji, prireditelji vabijo k čim večji udeležbi.
Števerjan
V torek 6. septembra se je sestal šte-verjanski občinski svet, ki mu je predsedoval župan Klanjšček, kot tajnik pa je nastopil novoimenovani dr. Jožko Prinčič iz Sovodenj.
Zupan je najprej poročal o izkopavanju gline na Prevalu, da je vsa zadeva na deželnem upravnem sodišču TAR in take čakamo o tem odločitve. Upamo, da bo sodišče pravično in da bo razsodilo v našo korist oziroma v korist naših ljudi-kmetovalcev, ki posedujejo zemljo na omenjenem področju.
Svet je sprejel nove tabele zakona štev. 10 z dne 28.1.1967, ki je znan pod imenom »Bucalossi« o prispevkih, katere morajo graditelji novih ter za popravilo starih stanovanj plačati občini. Ker je sma-trana naša občina za področje, ki nima posebnih dohodkov, je na predlog ožjega odbora svet sprejel sklep, da se zaenkrat aplicirajo minimalni prispevki za gradnje na našem ozemlju.
Svet je nato porazdelil še deželni prispevek potrebnim občanom ter odobril varianto štev. 2 občinskemu zazidalnemu načrtu, katera v glavnem znižuje koeficient gradbene možnosti na vsem občinskem ozemlju, po drugi strani pa predvideva na Poberajšču cono, v kateri imajo možnost domačini graditi stanovanja in jim bo dala občina na razpolago potrebno zemljišče po ugodni ceni. S tem postopkom se bo zavarovalo kvarjenje obdelovalne zemlje z gradnjami, ki povečini niso za domačine; dala pa se bo možnost domačim posebno mladim družinam, da si zgradijo potrebna stanovanja. Varianta je bila sprejeta.
Pri zadnji točki je svet imenoval komisijo treh izvedencev za reševanje prizivov, ki so jih občani predložili za ocenjevanje škode na stavbah, katere je prizadel potres, to na podlagi deželnega zakona štev. 30 z dne 2.6.1977.
OBVESTIIA
šolska maša ob začetku novega šolskega leta bo za vse višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici ob 9. uri. Dijaki naj se zberejo v šolskih prostorih ob 8.30.
Nižja srednja šola »I. Trinko« v Gorici obvešča, da se prične šolsko leto v torek 20. septembra s šolsko mašo ob 10. uri. Dijaki naj se zberejo v šolskih prostorih ob 9.30.
Sv. maša za osnovne šole v Gorici bo v
torek 20. septembra ob 9. uri v cerkvi sv. Ivana. Otroci naj se prej zberejo v svojih šolah.
Seja Zveze cerkvenih pevskih zborov bo v Katoliškem domu v Gorici v ponedeljek 19. t. m. ob 20.30.
Občina Sovodnje ob Soči razpisuje javni natečaj za mesto občinskega tajnika. Rok natečaja zapade 31.10.1977 ob 12. uri.
Ravnateljstvo liceja »F. Prešeren« v Trstu sporoča, da se bo šolsko leto pričelo s šolsko mašo 20. septembra ob 8.45 v cerkvi pri Sv. Ivanu. Redni pouk se prične za vse razrede 21. septembra ob 8. uri.
Jesenski izlet na Otlico bo v nedeljo 25. septembra. Tam bodo ob 15. uri večernice in molitve ob desetletnici smrti pok. g. Jožeta Vidmarja, ki počiva na tamkajšnjem pokopališču. Avtobus odpelje ob 12. uri s trga Oberdan v Trstu. Kdor se želi pridružiti, naj se takoj vpiše v knjigami Fortunato v Trstu.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: N. N., Jam-lje, 2.000; Matilda v zahvalo za srečno pot v Fatimo 5.000; N. N., Mavhinje, 4.000; družina Rigonat-Hugues v spomin dragega prijatelja pok. Roberta Finetti 15.000 lir.
Za Alojzijevišče: Helena Leopoli in mama Ivanka namesto cvetja na grob Justine Simčič iz števerjana 10.000; družina Lojk v spomin Ivana Vetrih 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Anka in Zvonko Simčič namesto cvetja na grob mame in stare mame Justine Simčič 12.000; Fanny Maifatti 20.000; N. iN. 20.000; N. N. 2.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. družbenica 50.000; Marijina družba 20.000; N. N. 4.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 4.000; N. N.
2.000 lir.
Ob tretji obletnici smrti Ivana Perat darujeta žena in hči za Alojzijevišče 40.000, za Zavod sv. Družine in za sklad Katoliškega glasa po 30.000 lir.
I. D. daruje za Katoliški dom, za slovensko župnijo, za Sv. goro in za Alojzijevišče po 10.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Marilka v spomin pok. Mare Rutar 10.000 lir.
Ob smrti ljubljenega očeta daruje družina Vetrih za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče, za Katoliški dom, za katoliški tisk, za slovensko župnijo in za goriške skavte po 20.000 lir.
N. N., Rupa: za Katoliški glas, za Katoliški dom, za Zavod sv. Družine in za Sv. goro po 10.000 lir ter za Alojzijevišče
60.000 lir.
Za števerjansko cerkev: sorodniki namesto cvetja na grob Jušte Simčič 35.000; družina Franc Terpin 20.000; Antonija Gravner 10.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah, družina Legiša, Mavhinje 15, namesto cvetja na grob Franca Legiša 20.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Mio M A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 10.30 Orkester. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Vanek in Drej-ček. 13.15 Slov. ljudske pesmi. 14.05 Operetna in lahka glasba. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 17.05 Deželni orkestri. 18.05 Cas in družba. 18.20 Slovenski zbori.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica.
14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Slov. glasbeni mojstri. 18.05 S Plečnikom po Italiji. 18.15 Zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Slovenske žene.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica.
14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 16.05 Deželni solisti. 17.20 »Drevesa umirajo stoje«. Igra.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica.
14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Obrazi slov. povojnega pripovedništva. 17.15 Primorska poje 77.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.20 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 16.05 Deželni skladatelji. 18.05 Pevsko tekmovanje »Seghizzi« v Gorici. 18.30 Domači zvoki. Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica.
14.10 Tekmujte s Petrom. 15.35 Poslušajmo spet. 17.05 Iz Beethovnovih del. 18.05 »Matura«. Enodej. 18.45 Vera in naš čas.
N. N. družbenica: za Pastirčka in za Alojzijevišče po 50.000 lir.
Za ACM: Marica Širca, Mavhinje, v zahvalo za ekumensko potovanje 10.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Tullio in Nada Zaghet v spomin pok. Sergija Schmidt 5.000; Karlo Pahor v spomin na pok. starše 20.000 lir.
Za nakup klavirja za zbor »»M. Kogoj« od Sv. Ivana v Trstu: Franc Sušmel 10.000; ga. Adami 10.000; Laura Parovel 10.000; Maria Požar 10.000; družina Žerjal 10.000; N. N. 2.000; Nada Zaghet in Alenka Rudež v spomin pok. Sergija Schmidta po 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: ms gr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V nedeljo 11. septembra je umrl naš ljubljeni oče
IVAN VETRIH
K večnemu počitku smo ga položili v torek 13. septembra na pokopališču v Črničah. Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob tej bridki izgubi. Posebna zahvala gg. duhovnikom za somaševanje, pevcem in govornikom, darovalcem cvetja in vsem, ki so v njegov spomin darovali v dobre namene, se udeležili pogreba in se ga spomnili v molitvi.
žalujoča žena, hčere, sinovi, snahe in zeti, vnuki, sestri ter ostali sorodniki
Gorica - Batuje - Črnice, 14. septembra 1911
ZAHVALA
Po dolgi bolezni je Gospod Bog poklical k sebi v torek 6. septembra 1977 našo drago mamo, staro mamo in sestro
JUSTINO ILJAŠ vd. SIMČIČ
Zahvaljujemo se g. župniku, števerjanskemu pevskemu zboru, darovalcem cvetja ter vsem, ki so jo spremili na zadnji poti.
Žalujoči:
hčerke Eda, Ivica, Anka in Juštica, sinova Pepi in Mirko, zetje in snahe, sestre R°" zika, Tončka in Nančka, vnuki in pravnuk^
Števerjan - Pišece - Maribor, 7. septembra 1911