Bolnik.
(Zložil  Vinko  Vinič.)
O ve noči, o ve brezjutranje noči! Kje luč je, da temo razžene, kje žarek, da ogreje mene in mrak iz srca prepodi?
Ni mamice, da tihe bajke
nje sladkih ust me v sen umijejo;
ni mehkih rok iz davnih časov,
da se ljubeče me ovijejo;
ni src prijateljskih, da v dušo
tolažbe sladke kapljo vlijejo . . .
2.
Sanjavo zro na oglih luči
v polnočni mrak; v temo postranskih ulic redko
zgubi se moten trak . . .
Zgubi se redko gor do mene
vrisk srečnega srca, oh, pa še ta vzbudi mi v srcu
akord le novega gorja . . .
3.
Včasih mi na okno temno nepoznane trkajo roke, in do mene v kot na postelj glasi tihi skozi mrak done:
„Ah, kako si zapuščen in sam! Zglavja nihče ne zrahlja ti, lekov nihče ne poda ti . . . Pridi, pridi zopet k nam . . .!"
Onemogel težko dvignem glavo, kdo da misli še na-me . . . Ah, pri oknu moji lepi dnevi v temni mrak smeje beže . . .
Mesec, posijal si mi
izza dobrav . . .
Kaj je tvoj obraz, povej,
tako krvav — ?
Ne, povej, zakaj tvoj trak,
svetal tako,
v svo;em srebru vendar je
leden tako?-------
Po ljubezni v lepih dneh
sem hrepenel,
da nebeški njen bi žar
srce mi grel . . .
Sinilo pač solnce nje
je skoz oblak,
ah, a žar njegov leden
kot tvoj bil trak!
Pa sem zdvojil v tistih dneh:
o, kdaj in kje
tebi se ljubezni vir
odpre, srce?
O, kdaj in kje — ?!
Na steni križ visi . . . Na njem — oh ne, kedo naslika naj podobo to, in kdo opiše, kaj trpi, ki je na njem razpet!
O, ti, ki tu visiš z rokama prebodenima, z nogama raztepenima, povej, zakaj trpiš, zakaj proklel te svet . .
Skril se je mesec v oblak, tihe so zvezde zašle, legel krog mene je mrak; tema je, tema je, tema je . . . Ne, ni to tema, ni mrak nocojšnje noči; to mrak sta in tema v začetku dni . . .
„Fiat —!" Večnosti se vzgiblje val, pljuska — vstaja, pljuska — pada, a jih ni, jih ni bregov, obal . . . — Pa se dvigne milijon svetov, dvigne zemlja se iz večnosti morja; božji duh nad njo razpne peruti, solne se milijon zasveti vrh neba . O, kako si lepa, zemlja mlada, zvezda med zvezdami svetiš se; Stvarnik sam te zadovoljen gleda, gleda, vidi, da je dobro vse . . .
Vinko  Vinič:	Bolnik.	199
A — še bolj osrečiti te hoče,	In tukaj —! Na, srce ti svoje dam,	
dati večje še lepote ti sijaj:	Zajmi iz njega si, zajmi!	
angelov krilatih pošlje k tebi,	Ne zapustim te, in če kdaj	
ki ti prineso kos neba — raj . . .	dojenca mati zapusti . . .!"	
7.	11.	
0 slika čarobna! Nikar, nikar	Nad Betlehemom zvezda gori,	
ne zgini kot sen lehak!	žar njen čarobno svetal;	
Ostani — in vedno naj dom	v staji ubožni v jaslih leži	
človeku bo — raj sladak!	zemlje in neba kralj . . .	
In v polju mu kamen vsak	Konec je dolgim temnim nočem,	
naj bo posvečen oltar,	angeli sladko pesem poj o . . .	
na njem naj od jutra v mrak	„ Slava bogu v višavah naj bo,	
zažiga Očetu prijeten dar	sreča in mir dobrim ljudem!"	
in poje nedolžen: „0 Bog, o Bog,		
vse moje molitve, moje želje	12.	
s prijetnim kadilom k tebi kipe . . .		
Ti moj si gospod — jaz tvoj otrok!"	Pa oh, na Golgoti te vidim! Na križ pribit visiš;	
8.	človeški rod te psuje, kolne, ti moliš in molčiš,	
Toda — Kaj dviga mrak se v jasnih	razpenjaš roki, poln ljubezni	
dneh	objeti ga želiš . . .	
in skriva solnca svetli žar?		
Kaj vstajajo noči teme,	In v tolpi tej pod križem tvojim	
kot niso vstajale nikdar?	i jaz sem stal, besnel . . .	
Ne, ni to mrak, noči tema,	Zavrgel sem te in ti klical:	
ki vstaja, solnca žar temni;	^Pomagati si htel	
to so strasti, ki v dnu srca	vsem drugim — sebi zdaj pomozi,	
sesajo in pij o mu živo kri . . .	pa bom, pa bom verjel . . .!"	
0 solnce, kje si, solnce jasno? —		
Pred rajem z mečem kerubim stoji,	13.	
a človek v noč, v neskončno noč hiti,		
zakriva si oči, obraz, kličoč:	Propad je zijal pred menoj,	
„Kaj treba luči! — Noč, njen mrak	krog mene bil mrak in tema;	
tako sladak je, o tako sladak!"	jaz hitel sem k njemu in padal... „Kdo reši, kdo reši me zla?"	
9.	In stegnil je roko do mene,	
In plava zemlja v mrak zavita	ljubezni pogled mu žarel . . .	
kot misel črna v dnu srca . . .	,Jaz čezenj te hočem prenesti,	
Nikjer ni solnca, žarka ni,	jaz bom te propada otel!"	
da jo ogreje, osvetli	A — jaz sem ga pahnil od sebe,	
in dvigne zopet do neba . . .	zavrgel njegovo pomoč;	
Strasti reže se, zibljejo,	drvil sem in padal in padal —	
usnivajo demoni jo . . .	nad mano strnila se noč . . .	
10.	14.	
Tedaj — ! 0 vidim te, ti križani,	In ležal sem pobit, krvav,	
kak nagnil si se iz višav,	okrog so gadi sikali,	
kak stegnil si ljubeč roke	a nad menoj že smrtno pesem	
do temnih zemeljskih nižav . . .	skovirji so skovikali . . .	
In iz mrakov, ljubezni večne poln,	Sesale v srcu so strasti,	
si dvignil grešni, zemski rod:	k tlom   rehi me vezali so,	
„ Operem te, očistim te,	a daleč tam v nočeh nekje	
pastir ti bom in brat — gospod.	demoni se smejali so . . .	
202                                                     I. M. Dovič: Pod rimskim orlom.
Tedaj si ti prišel! — o jaz
poznam ta tvoj obraz sedaj —
in vprašal si mehko — zrcalil
v očeh se ti odprt je raj:
„Moj sin! Pobil si se hudo,
kaj ne? Pokaži, kje boli;
le prosi me, — ne še prositi
ti, dete moje, treba ni!
Jaz sam obvežem te in zlečim,
in bolj boš zdrav kot prejšnje dni..."
15.
„ — — — Zapustil sem stajo ovac, ter hitel za tabo, moj sin; in čakal sem nate v ljubezni, v ljubezni srca bolečin . . . — Ponesem v svoj tihi te hram, mir vlijem v srce ti, pokoj, samo da ostaneš, ostaneš — večno moj!"
16.
In temna noč je šla za goro,
skoz okno gleda jasni dan;
na ulicah življenje vstaja,
jaz zapuščen ležim, bolan . . .
Sam, zapuščen?  — V predavnih  dneh
iskal sem, kje ljubezni vir,
ljubezni prave teče vir . . . nocoj
v srce se mi izlil je mir,
in dušo mi objel pokoj . . .
— Kdo mi zrahljal je trdo vzglavje,
kdo lek zdravilni mi podal,
kdo vlil tolažbe v žejno srce,
kdo temni, grozni mrak pregnal? —
Na steni križ lesen visi,
na njem — ljubezen je razpeta;
iz srca vre ji živa kri,
pogleda ji bolesti mreta. . . . „0 srce, tu ljubezni se napij!"
Pod rimskim orlom.
(Povest- — Spisal I. M. Dovič)
I. Prijatelja.
V atriju ! svojega očeta na trikliniju2 je sedel Polijon, naslonjen na bogato tkano blazinico. Črne oči so mu nepremično tičale na lepo izklesanih penatih3, ki so bili postavljeni krog čveteroogelnega impluvija.4 Na mozaičnih tleh je pomladno solnce kopalo svoje žarke, rineče se skozi ploščevi-nasta okna. Globoko zamišljen je moral biti mladenič z gladko obritim obrazom, dasi so mu čutnice na licih in rokah kazale izredno živahnega Rimljana.
„Flavij!" zakliče z visokim, zategnjenim glasom, ne trenivši z očmi.
Odpr6 se duri v kotu atrija, in prikaže se deček močnih pleč, mišičastih rok in okroglega obraza s svetlimi lasmi, globoko se priklanjajoč.
1  Atrium = dvorišče.
2  Triclinium = trinogat stol.
3  Penati = domači bogovi, varihi hišni
4  Impluvium = prostor sredi hiše, ki ni bil pokrit, kamor je torej tudi deževalo (pluere).
„Pokliči mi Kalvencija!"
Suženj odide po ozkem vestibulu1 na piano. Bil je German z imenom „Adnamat"; a ker Rimljan ni mogel lahko klicati njegovega imena, rekel mu je radi njegovih rumenkastih las kar »Flavius".
Polijon je še vedno upiral svoje oči na domače bogove, kakor bi hotel izprositi od njih kako željo. Bil je tribun kohorte pri 8. legiji, ki je bila 1. 16. po Kr. z 9. in 15. utaborjena ob mestu Emoni v Panoniji. Oče njegov Junij Blez je bil poveljnik (legat) tem trem legijam. Imel je v Emoni svojo palačo, kjer je tudi sin prebival, kadar ga niso vojni opravki gnali v tabor. Polijon se je porodil v Akvileji, tu mu je bil tudi oče doma. V zgodnji mladosti se je preselil z očetom v Panonijo, kamor ga je cesar Avgust poklical za poveljnika. V Emoni se je naučil brati, pisati, boriti se; privajal se je vojaškemu življenju. S 17. letom je stopil v legijo, in hrepeneč po časti in slavi je šel
Vestibulum = hodišce, hodnik.