Sapielou dase
Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 2.
V ſrédo 3. Maliſérpana.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Salendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Vénec
hvaležnosti in spoštovanja
Gospodu
Janezu k. Kersniku
starašini *) c. k. učeliša Ljubljanskiga
in učeniku prirodoslovja, udu kranjske
kmetijske družbe i. t. d. na dan obhajanja
njegoviga godú od rodoljubnih učencov
posvecen 24. Rožnicveta 1844.
i ki ljubiš verno vdane
Svoje učence, o modrica
Domorodna! k so ti znane
Naše želje bélodane,
Bodi dans nam pomočnica,
Počastiti učenika
V pesmi lastniga jezika!
Z rajskim sladam naše žile
Naj napolni tvoja lira ,
De se bodo čuti mile
Dolžne hvale v njih zbudile,
De z njih pesem sladka zvira,
Ki Njegove slavne dela
Celim svetu bode pela.
Ker ni čednosti na sveti,
Ki bi bolj češena bila,
Ko v ljubezni v serci vneti
Skazane dobrote peti,
Ktere roka je delila
Tvoja, učenik! mladosti
Tak številno v obilnosti.
Iz navadniga obzora
U narave svete hrame
Peljal nas si, kamor zora
Svitla ne prodre odzgora,
Kjer temá okó objame,
Ogrinjalo megle černe
Prosti um gosto zagerne;
Tů nam svétit' je začela
Rajska luč od Tebe vžgana,
Tu pozdrav'la zarja bela,
Ko sestrica nas vesela
Od kraljev'ga solnca dana:
Glej! leskeče se v blišavi
Vse v dolini in višavi!
Zdaj zvestó smo Te sledili
V narave skrivne stráni,
Nje moči se čudne učili,
Nje sladkosti s Tabo pili
V njenim krili skupej zbrani;
Tu smo mogli vsi spoznati,
De je nárav sladka mati.
Tukaj um resnice zbira:
De ne vlada zgoda slepa,
De od Večniga vse zvíra,
Čigar moč ves svet prestira,
In dobrota vse obklepa;
Sveta de modrost njegova
Večno je ena, večno nova.
Ti učis, de domovini
U besedi in v djanji,
Kakor nje hvalešní sini,
Naj domá bo al v ptujini,
Stanovitno bod'mo vdani;
Lástno de blagó zatara,
Kdor za rod svoj malo mara.
O vodník naš prečastiti!
Kdo bi mogel Ti odreči
Vzeti nauk plemeniti,
Pokazano pot slediti,
Zeljni ter namen doseči?
Ko serce topí se Tvoje
V ognji domovine svoje!
Prejmi vénec gorke hvale
Za dobrote preobilne,
Ki bodo ko rož'ce zale
V naših sercih v vek dišale;
V njih zasluge neštevilne
So spomnike stav'le zlate,
De spomin ne vgasne na—Te.
Ven'c ni pervi naš ljubljeni,
Ki bo lepšal Tvoje čelo,
Kitijo Te nebrojeni,
Vedno mladi in zeleni;
Tròp mladenčev jih je plêlo,
Ki z ljubeznijo gorečo
Tebi hval'jo svojo srečo.
Nas valovi scer ločili
Bodo časa zdaj dereči,
Pa nauki in sveti mili
Tvoji vedno nam svetili
Bodo v sili in v sreči,
Kakor potniku v ptujini
Svitle zvezde v nočni t'mini.
Srečin! kter' njih slušal glase
Bo v življenja polznim teku,
Njemu venec sreče rase
Zdaj že za prihodne čase.
V poznih letih bo še rekel:
To je nauk učenika,
Hvala bodi Mu velika!
Častitljiv gosp. Kersnik je letas ravno
40 let učenik pri c. k. Ljubljanskih šolah.
Domazhe shitne plemena poshlahtiti.
Viſokouzhen in v kmetiſhtvu sveden uzhenik
gosp. Rossmässler nam je v nekimu némſhkimu
zhaſopiſu *) ſredſtvo rasodel, kako bi naſhi kme-
Forst- und landwirthschaftliches Jahrbuch Nr. 23. 1843. Leip-
zig und Dresden.
106
tovavzi samogli prav lahko domazhe shito po-
ſedaj lahko preprizhajo, kér je na pervimu konzu
shlahtiti, bres de bi jim treba bilo , ptujih ple-
imenovaniga travnika she vdrugizh detela tako
velika, de jo bodo samogli kmalo koſiti.
menov napraviti ſi. Ptuje shitne plemena ſe v naſhi
Ta travnik mi je she davnaj takó dopadil, de
semlji kmalo svershejo in od leta do leta ſlabji pri-
ſim uni dan ſtariga goſp. Malizha, ki je vlaſtnik
hajajo; tega nam kashe ptuja pſheniza, ki ſe is otoka
ſ. Helene dobiva, jezhmen is Nampte, i. t. d.
tega travnika, popraſhal: kako dolgo ta lepa
detela she tukaj ſtoji? „21 lét! — mi prijasno od-
Tudi per reji shivine ni vſelej potreba, de bi
govorí in pravi, de jo je dolgo zhaſa po ſhtiri-
ptuje plemena v deshélo vodili, zhe ſe le ſkerbno
krat ali zlo po pétkrat na leto koſil, nekaj lét
na to pasi, de ſe med domazho nar lepſhi in
ſèm pa po trikrat. Vſako leto — mi na dalje pravi
imenitniſhi sa rejo ohrani; ravno taka ſe tudi s
— ſim puſtil travnik jeſen v deshevnimu vremenu,
shitam godí. Imenovan uzhenik nam osnani po ſvojih
ali pa v sazhetku ali pa pri konzu sime, kader je
vezhletnih ſkuſhnjah, in pravi, de je nar gotovſhi
bil ſhe s ſnegam pokrit, s gnojnizo is ſerilni-
ſredſtvo domazhe shito poshlahtiti to le:
Poíſhi na ſvoji njivi tiſti kraj, kjer
kov (ſekretov) poſhkropiti. Ta gnojniza s desh-
jem ali ſneshnizo smeſhana, mu je prav dobro tek-
nar lepſhi klaſovje vidiſh, in odlozhi ga
nila, ſizer bi mu prehuda vtegnila biti."
od drusiga per shetvi, de ga boſh poſébej
To ſo beſede v kmetiſhtvu svédeniga goſp. Ma-
omlatil; po mlatvi pa odberi od tega sopet
lizha, ktére naſhim bravzam tukaj osnanim, in
nar boljſhi in nar lepſhi sernje sa pri-
ktére poterdijo, kar ſo goſpod — o — v 8 in 9 liſtu
hodno ſetev. Zhe boſh 3 ali 4 leta saporedama takó
naſhih Noviz od némſhke detéle piſali. S veſeljem
ravnal, si boſh takó shlahtniga shita pridelal, de
ſim tudi v Kukovi ſhtazuni ſliſhal, de ſo tukaj letaſ
ga bo veſelje viditi in shitni kupzi ſe bodo tergali
na to perporozhvanje prav veliko tega ſemena prodali.
sa-nj. Ne miſli pa, de bi mogel per temu ravnanju
De ſe pa nobeden teh, ki ſo némſhko detelo vſe-
ſvojo njivo bolj gnojiti, kakor jo po navadi gno-
jali, kaſal ne bo, mu je imenovani Malizhov
jiſh, obdeluj in gnoji jo po ſtari navadi; na
táko visho bo shito vedno dobriga serna oſtalo, zhe travnik shiv porok, ako je le semlja sa-njo pripravna.
Dr. Bleiweis.
bi ravno vtegnilo, prihodnizh v ſlabji semljo priti.
S tem ravnanjam ſo ſi umetni Anglijani ve-
liko shitnih plemenov napravili, od ktérih ptujzi
miſlijo, de ſo nove ſorte, in ktére jim po prav
dragi zeni prodajajo.
Tudi per naſ umni kmetovavzi takó she dolgo rav-
najo , ki le to bolji sernje, kakor per naſ pravijo :
„sernje is kota" — sa ſeme odlozhujejo; miſlim
pa, de naſhi kmetje vunder tó ſhe takó ne obraj-
tajo , kakor gré.
Naj tedaj naſhi kmetovavzi te vezhlétne ſkuſh-
nje gori imenovaniga uzhenika poſnemajo in k ſvo-
jimu pridu obernijo; v malih letih ſe bodo prepri-
zhali, koliko vezh od ſedaj jim bodo njih njive do-
bizhka doneſle, zhe bodo od leta do leta po tem
pravilu na tanjko ravnali! —
Sembilja.
(Na dalje.)
Tóde ni bila zadosti radovednim vražam in
učenostim udanim Gerkam sama Šembilja; imeli so
še druge vedeže, orakeljne po imenu, ktére so
v manjših rečeh za svet poprašovali. K tém jo je per-
pihal vsak imeniten Gerk v svojih dvomih. Ni je
bilo vojske začete, ni ga bilo miru sklenjeniga, ni
bila dana nova postava, preden se ni imenitni ora-
kelj zaslišal. Pópi, ktéri so per tih vražnih vede-
žih služili, so urno vidili, kake lepe dobičke bi si od
radovedniga ljudstva lahko pridobiti vtegnili; zatorej
so drage in žlahtne darove, ktére so samo bogatinci
prinesti zamogli, od sleherniga terjali, ktéri se je
ondi hotel posvetovati. Razun tega so pa še drugi
dobiček dosegli; vedili so namreč , de prosto ljud-
stvo tó nar bolj obrajta, kar ne pozná, in to v nar
veči časti ima, komur se približati ne sme. Tudi ti pópi
so bili večidel najemniki, in so ravno takó zvito pre-
Travnik, na ktérmu némſhka detela
rokvali, kakor Sembiljski. Skorej vsi odgovori
she »1 lét raſte.
so se lahko na dvojno razlagali.
V radovednosti in v vražah obojniga ljudstva so
Ako greſh, ljubi moj bravez, v Latermanovo
našli zadnjič še drugi pópi svoj vſakdanji kruh v
ſ-hodiſhe poleg Ljubljane, bodeſh koj per sazhet-
tem, de so iz letanja ptičev in drobú bogo-
ku imenovaniga ſ-hodiſha na levi ſtrani, memo kté-
vam v daritev zaklane živine prerokvali.
riga tudi velika zeſta v Terſt pelje, travnik vidil,
Zdravi drob so deržali za srečno znaminje, poséb-
no so bile pljuča prav na tanjko pregledane. Včasi
na ktérmu lepa némſhka (luzernſka) detela
je goljufija clo tako deleč šla, de so terdili, zaklana
raſte. Vlaſtnik tega travnika s koſhnjo detele zelo
živina serca nima, kar je bilo strašno znaminje.
polétje do posne jeſeni takó ravná, de jo vedno le
Pa ne samo neúmne, tudi neusmiljene so te vraže
en koſ naſprot pokoſí, ter jo ſvoji shivini poklada;
bile. Pošten Gerk, Cimon po imenu, je mogel um-
reti, pa zakaj? zató — kér so mravlje kri za-
komej je pa na sadnjimu konzu pokoſhena bila, je
klane živine na njegovo nogo nosile. V vojski
sopet na pervimn konzu toliko sraſtla, de je sa
in sovražtvu so čenčali prihodne rečí iz živinskiga
drugo koſhnjo pripravna, in takó dalje.
žolča, kér je sovražtvo grenjkó, ko žolč. Kako
Ljubljanzhani ſe od reſnize mojih beſedí ravno škodljivo zaúpanje so Gerki v te vraže stavili,
108
so pokazali sicer serčni Špartanci pod svojim
vójvodam Pauzanijam, ki so se pustili brez vse
brambe od Perzov, svojih sovražnikov, silno po-
terpežljivo umoriti, zakaj, živinski za svet popra-
šan drob je prerokval zgubljeno vojsko. Če je pa
goljufni póp še zmirej kaj dvomil, če ga sopuh gorkiga
droba k prerokvanju povzdignil ni, glej — živinski
mehur verže v ogenj, ter zvesto gleda, kje de bo
počel, in srečo oznanuje, ako ga je razkropljena
voda nekoliko zmočila.
Pa tudi ptiči so v tistih časih mogli prerok-
vati. Belo obleko in zlat venec so nosili pópi, k
razlaganju ptičjiga letánja odločeni. Umili so prav
dobro ptiče vabiti. Proti jutru so kazali srečo, proti
večeru pa nesrečo. Lastovka je bila nesrečni ptič,
golob je vedno sreco oznanoval. Sova je bila
vsim Gerkam, razun Atencov, nesrečno poročilo.
Vran in srak so se bali; petelina so posébno ob
vojniškim času radi vidili. Čebele so pomenile
prihodno zgovornost. Še clo zajci, kobilice,
kače in žabe so bile zvesto za svèt poprašane. —
Tóde predolgo sim se morebiti pomudil per tih
dveh v moči in umetnosti kakor v vražah glasovitnih
narodih. Ne zameri mi, Rimski in Gerški duh, če
sim se prederznil, zagrinalo, ktéro te zákriva pro-
stim očim, nekoliko odgerniti; — odpusti mi dragi
prebivavec imenitniga mesta *), ki je na sedmih
gričih zidano, de te lakomniga in gospodarstva želj-
niga imenujem, saj si res iskal vsako nar manjši
perložnost, si svoje sosede v oblast pripraviti, po-
žigal si in moril, nisi mu prizanesil še otroku v
maternimu telesu; perzanesi mi tudi ti prebrisani
roják*) sedmih modrijanov, de ti zvijače pri-
lastim in golufije perpisujem. Zakaj vas Rimce,
nekdajne gospodarje in vlaſtnike Kranjske dežéle,
in vas, čigar učenost vsim naródam sije, kakor
svetlo solnce, vas prebrisane Gerke bi tožil, de
vraža še dan današenj čez lepo Kranjsko dezélo
svoje černe perute razteguje, ako bi mi znano ne
bilo , de tudi naródi, ktéri ne poznajo vas, né va-
šiga jeziga, skorej ravno tistim malikam služijo ,
pred ktérimi ste vi svoje kolena perklanjali.
(Konez sledí.)
Vrémenik.
Ze od nekdaj so se modrí možje trudili, razo-
deti postáve vreména. Osemdesetléten dédek jo mar-
sikrat ne zadéne, ki te svarí, koso klepati, ali listje
grabljati; gorko solnče zvodi čolnarja, de iz Ter-
stá proti Benédkam odrine, kteriga na pol pota
júg in dež vtopit hoče. — Dolga skušnja je te le
znamnja premembe vremena nar bolj poterdila:
1. Krájski kazavci vreména.
Mi Celovčáni goré, ki Koroško in Kranjsko
dežélo ločijo, imamo kazavce vreména, sosébno pa
takó imenováno opoldnévno goró in peč, kté-
rih meglén klobuk večidel gerdo vreme oznanuje.
Snég na Overju, ki spremlja dež po ravnótah,
obéta jasno vreme. Drugótni kraji druge hribe ime-
nújejo svoje vrémenike. Ljubljančani gledajo
zvečer na Ljubelj, kér, če je brez oblakov, ali se
izjasnuje, lepo vreme perpihlja. — Mnogi ljudjé
kazavce hude ure seboj nosijo, in iz bolečine kur-
jih očesov, ali skerníne dež, snég, veter oznanújejo.
Zrakoméri z živim srebram nalíti, niso sploh
znani, pa tudi dostikrat vreme ne zadénejo.
2. Povsotni kazavci.
Dež oznanujejo:
Obstréti krog solnca in mesca; zravensolnca
in zravenmesci ob merzlejšimu času; bleda luna;
ruménkasta večerna, rudéča zjutrenja zarja; zju-
trenja mavrica da rada kapljico; solnca izhod bled,
ali med černimi meglami; jásen zrak brez rôse;
oblaki, ki jih veter podí; bučanje vetrov; daljne
goré, ki jih čisto in blizo vidimo; smrad iz odsto-
pov; iskre na piskrih; saje iz dimnikov padajoče;
dim proti tlam tlačen; glasje zvonov; voda bolj na
tanjko slišana; jug po leti ali v jeseni; mokrotno
kamnje; govedje, ki gobez na kviško molí in vóha;
večerno petje petelínov; kuretina v prahu berzka-
joča; mačke ki se snažijo; lástovke, ki nizko nad
vodami letajo; muhe težavne; race in gosi, ki se
pridno koplejo in semtertjè žlabrajo; dežni červi,
ki iz zemlje lezejo.
Lepo vreme oznanujejo:
Svetla luna; solnčni záhod po lepimu nébu;
lahki, kopičani oblaki na obnébju; zjutranje meglé,
ki proti poldnévu zginejo; zvečerna mavrica; ve-
lika rosa iz jasniga néba; bele meglice poleg vode
na večér; zjutranje megle, ki po dolínah nizko le-
žé; mnogi topirji zvečér; mušice, ki se kopičijo
po solnčnim zahódu; visoke lastovice; divji golobje,
ki v gojzdu gergotljajo ali kruljijo; rége, ki na
drévju raglajo; pajki če pridno predejo; pijavke,
ki merne v vodi ostanejo.
Merzlo zimo kažejo:
Merzlo in mokro polétje z mnogim sadjam na
šipikih (Hagebutte) in medvednikih; zgodni odlét
ptičov. Če po zimi dežuje, pride slaba letina.
Suho polétje kažejo:
Spomladna enakodolgost noči in dnéva brez
vetrov; vihár od jutra okoli 20. Velkitrávna; vihár
blizo 26. Sušca, od ktére strani koli bodi.
Mokro polétje sploh pride, če ob 20. Sušca
južno-izhoden veter bučí; slaba letina, če je Sve-
čan lep.
Dežévje v Kimovcu kaže suhóto v Velikitrav-
nu; dežévje v Velikitravnu suhóto v Kimovcu: mo-
kra jesén in topla zima perpélje suho in merzlo
spomlad; merzel južen veter ob polétju, ali jesén
perpodí deževje.
Zgorni in spodni veter ſta per nas nar bolj
mogočna. Če se dostikrat spodrineta, nobeno vre-
me se ne derží. Dolgo pihanje burje prinese merzlo
zimo, — suho, gorko polétje; pihanje juga pa
mokro in merzlo polétje.
Iz Celovca.
R.
Svunajne povéſti.
(Ştraſhna ſhkoda per obertniſki ras-
ſtavi v Parisu) ſe je 9. pretezheniga meſza
popoldne sgodila. Franzosi ſo tudi letaſ veliko ras-
ſtavo obertniſkih rezhí v Parisu napravili: kér je
pa ondi ſilo veliko blaga ſkupej priſhlo, ſo pod mi-
lim nebam leſeno poſlópje napravili, ga vmetno sno-
trej in svunej olépſhali in ſtreho s zinkam pokrili.
Ştraſhen vihár je pa gori imenovani dan, ſtreho
rastergal, grosna ploha je pritiſnila, in kmalo je bilo
zelo poſlópje polno vode. Silo veliko ljudi je she
poprej ſèmkej priderlo, hudimu vremenu oditi, sato
je taka smeſhnjava vſtala, de je bilo joj! — Veliko
nar drashjih rezhí je takó poſhkodvanih bilo, de je
zela ſhkoda — kakor pravijo — okoli 80 tavshent
goldinarjev v ſrebru sneſla!
*)
Rim je bil na sedmih gričih zidan, ki se sadaj le malo
več vidijo.
**) To je Gerk, kér je med Gerki posébno sedem možov slo-
vilo ; ki so jih sedem modrijanov imenovali.
IOg
hitro natiſkavnizo napravila, s ktéro je bil 29. Li-
(Şhvajzi letaſ kebri veliko ſhkodo de-
ſtopada 1814 angleshki zhaſopiſ, „Times“ s ime-
lajo.) V vezhih kantonih ſe kmetovavzi prav slo
persadevajo, to ſhkodljivo shival pokonzhati. Lan-
nam, vpervizh natiſnjen. V létu 1817 ſta pa na
Némſhkim ſhteri take natiſkavnize naredila in od
ſko léto ſo v devetih ſoſeſkah 114,304 bokalov
takrat ſo jih bolj pogoſtama prizheli narejati; takó,
(pintov) ali po ſhtivilu ſedemſto in devet in
de jih imajo sdaj vezhidel she po vſih imenitniſhih
dvajſet milionov kebrov nabrali in koriſtno po-
natiſkarijah. —
rabili. Nek úmni mosh je is njih drago viſhnjévo
Zhe bi kdo to vmetno isdelano natiſkavnizo shelel
barvo (Berlinerblau) pridobil. Zhe bi tudi pri naſ
viditi, naj jo gre k natiſkavzu goſp. J. Blasniku
kmetovavzi kebre tako salesovali, kakor gre, ko-
liko shita, dreveſov in drusiga seliſha bi ohranili!
gledati; radovoljen mu jo bo pokasal.
koliko kebroviga olja bi ſi s njimi lahko pridobili
(Kér ſo kose letaſ na Kranjſkim) so-
ali pa ſaj dobriga gnoja. Nizh na ſvetu ſhkodlji-
pet prav pogoſtama otroke in odraſhene ljudi na-
viga ni, kar bi tudi koriſtno ne bilo, ako ga zhlo-
padale, in smiraj bolj vſakdanje ſkuſhnje uzhé, de
vek le oberniti sna!
ſtavljene kose zhes vezhlet ſvojo mozh sgubé,
in zhloveka ne samorejo pred kushnimi kosami ob-
varvati, sató je z. k poglavarſtvo vſim sdraviteljem
priporozhilo, ne ſamo odraſhenim otrokam ampak
tudi drugim ſtarejſhim ljudem kose vdrugizh ſta-
viti. V hiſhi meſtne Ljubljanſke goſpoſke jih lju-
dem she vezh tednov ſtavijo, med temi tudi vſaki
torek in zhetertek popoldan uzhenzam Ljubljanſkih
ſhol; do ſedaj ſo jih okoli 500 otrokam in odra-
ſhenim v Ljubljani poſtavili.
Stare povéſti is Ljubljane.
(Maliſerpan v letu 1799). Vodnikove
„Novize" od téga méſza piſhejo: „Stari ludje ne-
„pomnio, de bi kdaj poleti tako malo merlizhov
„per naſ bilo, kakor letaſ. Deſlih je vrozhina na nag-
„lim sazhela, vunder nobeden ni vmerl ſkus ſhtir-
„najſt dni, od perviga dne tiga meſza do petnaj-
„ſtiga. Sizer je v Ljublani kaj poſebno redkiga,
„kadar dva ali tri dni nobeden nevmerje.“
(Naj mi ſhe kdo ſtare zhaſe hvali!) V
Vodnikovih „Novizah“ leta 1798 beremo to le
pergodbo, od ktire on pravi, de ni smiſhlena, ampak
reſnizhna: „Ena lepa rezh sa nauk shenam inu mo-
„shem ſe je ne davno pergodilo v Lublanſki kraſii.
„Nek mosh pride pred goſpoſko savolo toshbe, kér
„ga je ſoſed toshil; on proſi, de bi ga goſpoſka
„neſilila, de bi ſe on ſam zhes tóshnika sagovar-
„jal, temuzh de bi goſpoſka njegovo sheno nameſti
„njega gorivsela. Goſpod ga praſha: ali ſi neupaſh
„ſam toshniku odgovor dati? ali je mar shena go-
„ſpodar per tvoji hiſhi? Mosh pravi: Proſim, naj
„shena nameſti mene pravdo ispele, sato ker per-
„vizh ob ſedajnim zhaſu vſe narobe po ſveti gre,
„naj pa tudi shena nameſti mosha bode. Drugizh
„ſim jes per hiſhi le kakor otrok bres ſtariſhev, ona
„pa dela, kar hozhe in hlazhe noſi. Tretizh bo
ravda narbol ſkusi njo doblena, sakaj nje jesik
„je smiraj na mokrim, njena bo vſelej ta sadna."
Kmetijſke opravila v méſzu Mali-
ferpanu.
V temu meſzu pride delo na enkrat s kupam:
koſhnja, shetev, oranje in ſetev; vunder ſe morajo
tudi sraven tega ſhe druge opravila dopolniti. — Repo
ſejati in pleti. Kapuſ na sélniku, krompir in turſhizo
okopavati, njive v drugo praſhiti sa jeſénſko ſetev.—
V vertu plevel potrébi, srélo ſéme oberi, in vſakimu
ſemenu snamnje perdeni, de ſe posnej smotil ne boſh.
— Şadno drevje, zhe mu vrozhina nadlégva, s vash-
nim maham obloshi, bo vrozhina in ſuſho loshej pre-
terpélo. — V deshevnih dnevih ſe lan ruje in raſla.
— Po drevéſah oſé, ſerſhéne, mravljinze in drugo
ſhkodljivo golasen satiraj, in de boſh s njimi manj
opraviti imel, ne posabi, kar ſim ti v méſzu Veliki-
travnu ša ptizhe perporozhil, ne perpuſti mladizhev
loviti ali satirati. — Zhe bób, kadar zveté, rijà ali
uſhí poſhkodvati hozhejo, je dobro, verhizhke po-
tergati mu. — Ako ti muhe v kuhini, v hiſhi ali v
hlévu nadleshvajo, pokadi s buzhnim perjam, bojo
muhe pozerkale. — Kvaſ sa kruh dobro oſôli, de
kruh ſpléſnil ne bo. — Koſhtrune med ovzé, in bika
med krave ſpuſti. — Jagneta v deshju na paſho ne
isgajnaj; selene klaje shivini ne polagaj. — Şadej
ſe rad jaſtrob in dihur k hiſhi perkradeta; imej per
kuretni ſkerbno okó, de ti kaj odnéſla ne bota.
K.
Urno, kaj je noviga?
(Perva hitra natiſkavniza (Schnellpresse)
v Ljubljani) je 26. Roshnizveta per natiſkovavzu
naſhih Noviz goſp. J. Blasniku sazhela delati;
danaſhne Novize s zhetertim liſtam „Vinoréje“ ſo
pervi natiſ té nove maſhine: naj bo to tudi naſhim
naſlednikam sa prihodne zhaſe rezheno! Ta nati-
ſkavniza ni kakoſhna navadna maſhina, in kashe,
kaj vſe zhloveſhka umetnoſt samore! Kar ſta samogla
dva zhloveka s navadno natiſkavnizo zeli dan ſto-
riti, tó ſtori ta nova maſhina v dvéh urah. Ona
vſe per natiſu potrébne opravila ſama dela; tiſkar-
ſko zhernilo ſi ſama pripravlja, zherke s njim po-
mashe, ſama natiſka i. t. d. Tri delavze potrebuje,
eden goni veliko koló, drugi sa natiſ perpravljene
pole pipirja v njo vloshuje, tretji jih pa v enimu
hipu na eni ſtrani natiſnjene, is nje prejemlje. — Kér
bodo gotovo naſhi bravzi radi svedili, kje in kdaj
ſo perve hitre natiſkavnize jeli napravljati, jim ob
kratkim to le povémo: Némzam gre zhaſt té snajd-
be; natiſkovavez Friderik König is Eislebna na
Şakſonſkim in vmetnik J. Bauer is Stutgarda ſta v
Londonu, poglavitnimu meſtu Anglijanov, pervo
Danaſhnimu liſtu je zheterti del vinoréje perdjan.
V Ljubljani
V Krajnju
24. Roshni-
zvéta.
26. Roshni-
zvéta.
Shitni kup.
fl.
kr.
fl.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize . .
˛Sorſhize . . .
Rèshi . .
.
Jezhmena . .
.
Proſa . . .
Ajde .
Ovſa
1
1
1
1
21
24
2
1
1
1
kr.
28
24
„
.
57
1
6
38
1
1
1
4
5
40
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.