Kmetijske in rokodelske novi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 2. Maliserpana. 1845.
List 27.
Vodnikovi napiſ sa méſez Maliſerpan.
Ki bodo po létu sgodaj vſtali,
Se bodo po simi sa ajdo naſpali.
Visokočastitljivimu gospodu gospodu
d sèrčno zaželjeniga poklica,
Ki Tèbi zróčil varstvo je Ljubljáne,
Pretêkla je stolétja četertnica.
Za svôjiga rojáka serca vžgáne
Že je takrat napólnil up veséli,
De mestu očétnimu zlat čas nastáne.
Up nar predèrzniši si spólnil z déli,
Ki jih pred hitrih lét valóv togôto
Emóne bodo letopisi otéli.
Pregnàl 'z zastavnih bukev si temnôto,
Pod têžkim kljúčam bogatin ne hrani
Zakládov z nezaúplivo strahoto.
Roké zdej pridne, umni zdej možgáni
Lahkó dobé pomóč, de se razprósti
Med vsaki stán obilnost, kaj ji brani?
De tému, ki ne zliva v plôhi gósti
Blagastva sréča, kapljice bolj skópe
Do jézera zberó se visokósti,
JANEZU N. HRADDCKIT
c. k. svetovavcu; mestnimu poglavarju; namestniku cesarskih mést pri krajnskih deželnih stanovih; vodju Ljubljanske hranilnice;
odborniku c. k. kmetijske družbe na Krajnskim; udu c. k. kmetijskih družb na Štajarskim, Koroškim in Goriškim; Krajnskiga
muzeuma; spodnjo- in zgornjo-avstrijanskiga obertniskiga, in zgodovinskiga družtva;
v spomín spoštovanja in hvaležnosti
na dan veseliga obhajanja pet in dvajsetiga léta Njegoviga poglavarstva
Ljubljanski mestnjani. *) 27. Rožnicveta 1845.
Pred mnogo si hranilnico Evrópe
Delèč okróg pogléj ravni bogáte,
Visôcih žit na njih pogléj valóve,
Jo nam oskèrbil Ti z továrši, ktéra
Nje réke brég, okróg zelêne tráte ;
Odvráča révšino in njé nastópe.
Pogléj nje čverste, bistrih glav sinóve,
Njim, ki greni potréba lét večera,
Al pred je tréšila v njih barko stréla,
Ki vnéma v sercih se jim žèlja svéta,
Obèrnit' v dóma čast vsih zgód osnóve:
Jim z jadri svôjim' plávati zavéra,
In zvestoserčne nje pogléj dekléta,
Napróti Tvôja je pomóč hitéla,
Z dobrótlivosti zbóram si načinil,
Lic rajski zor, očí pogléj nebésa ,
De jih podpéra méstna srenja céla.
In sramožljivost, ki je varh njih cvéta;
De bi v samôti révež ne poginil ,
Obèrni na nje méstnjane očésa ,
Kak ljúbijo poštènost in pravíco,
De brat pomágal bratu bi nesréče,
Vesêlje v persih Ti sercé pretrésa.
Občinsko hišo vbógim si vlastninil.
Kak Tvôje je biló sercé goréče,
Al gerda délala pošast krivíco
Je méstnjanam, in mesta je lepôti,
Za čast, in prid, in blagorstvo Ljubljáne,
Pokrivši z sívga plájša nas temníco.
Ljubljáne, ljúbice nebés in sréče!
Bežáti móraš, ôti al ne ôti,
Ozrì se na snežnikov velikáne,
Si mislil si, ki si se déla lótil,
Ki jih nar mlájši žarek zore zláte
Pozdravi, k' iz iztóka postlje vstáne;
Z cesársko pomočjó dat' strah mokrôti.
*) 27. Rožnicveta je 25 let pretêklo, kar je gosp. J. Hradecki poglavar Ljubljanskiga mesta. Spomin tega veséliga dneva
ki je Ljubljanskim mestnjanam preljubljeniga poglavarja dal, je pretečêno nedeljo popoldan na praznično olišpanim strelišu
družtvo mestnih strelcov vpričo rodovine in žlahte gospoda Hradeckita in veliko druzih imenitnih gostov, z veliko častjo in
mnogoverstnimi veselicami obhajalo. V spomin visociga spoštovanja in serčne hvaležnosti so mu pri ti priložnosti krasno čašo
(Becher) podelili, ktero mu je predstojnik imenovaniga družtva gosp. J. Karingar z slovesnim nagovoram podal. Zlat napis
v marmornim kamnu, kteriga so dali v Terstu izdelati, in pa novo priličje gospoda Hradeckita, ki ga je naš gla-
sovitni obraznik gosp. J. Stroj naredil, bosta še poznim vnukam znamnje tega veseliga obhajanja. Tudi z dvema poezijama je
bil pri ti priliki nagovorjen, z eno v nemškim, z drugo pa v krajnskim jeziku, ktero je naš slavni pesnik, gosp. Dr.
Prešérin zložil in ktero našim bravcam tukaj podamo. Gosp. Toman, učene govorništva, se je v njenim obnašanji pràv dobro
skazal. Pri poslednjih besedah te pesmi so vsi pričijoči z močnim in serčnim glasam trikrat zaupili: Bog ga živi! mno-
gospoštovaniga, mnogoljubljeniga gospoda Hradeckita!
Briáreja *) storóčniga si vkrótil,
Močirje vekolétno je pregnáno,
Meglò slovó si vzét' od nas zarótil.
Z mostóvmi zálšaš novimi Ljubljáno,
Bogástva víre nôve ji odpéraš;
Serce za célo je dežèlo vžgáno.
Kmetijske drúžbe ud nje zbor podpéraš,
Podpéraš z njim domáče Ti »Novíce«,
Zahvale vsih Slovéncov si nabéraš,
1O6
Ki bratov tihotijo zabavljíce,
De smo zarés mi Kranjci pozabili
Že Slave mátere, nje govoríce,
Ki stála v brán je Atilovi síli,
Ki preživéla mnóge je naróde,
Ki naj napréj ohrani Bog jo mili!
Zató naj Ti zahvála naša bóde
V del Tvôjih naj spomínj Ti tá bo čaša,
Pí domorodec zdrávje 'z té posóde!
Naj Tvójih dní števílo se naráša,
Naj vse britkósti Têbi Bog odvèrne,
Vsih méstnjanov je, in je prôšnja naša,
Podóbo Tvôjo, ki se zdej odgèrne,
Častí naj pôzni vnuk, Nepozabljvi!
Ko dávno bómo róp mi zêmlje černe,
Ki klíčemo iz serca: Bog Te žívi!
*) Briarej, velikan, je imel po gerški pravlici 50 glav in 100 rok
Kaj je živini po leti nar bolj potreba?
Vroče poletje živini veliko bolezin naključi.
Ložeji je pa večkrat bolezin odverniti, kakor jo
ozdraviti. Zatorej je po leti nar bolj skerbéti, de ži-
vina pomanjkanja hladne pijače nikoli ne
terpí. To je poglavitna reč za odvernjenje mar-
sikake bolezni, ktere včasi vsi zdravniki skupej
premagati ne morejo. Strašni vrančnji prisad
(Milzbrand) poterdi resnico mojih besedí.
Kdor je v stanu, ob hudi vročini svoji živini
vsak dan kako pést solí med pijačo dati, ta pa še
bolj storí in zares živini zdravje v kri vljiva.
V hudi vročini je tudi dobro, živino večkrat
kopati; pri tem se mora pa na to paziti, de živi-
na ni od dela vroča in pôtna. Kjer kope ni, naj jo
včasih z vodo po celim truplu polivajo, kar ži-
vino po leti posébno oživí.
Soparčni hlevi nej bodo odperti, de ubo-
ga živina vročine nepotrebno ne terpi in ji čistiga
zraka ne manjka.
Zraven suhe klaje živini tudi zelenjave
dajati priporočimo vsim kmetam.
Pretežke dela so živini v hudi vročini
grozno škodljive. Kmetovavci! verjemite mojim be-
sedam, de se ne boste prepôzno za ušesi praskali.
Dr. Bleiweis.
Kakó se da sadje čez zimo ohraniti?
Kdor nima taciga kraja, kamur čez zimo hud
mraz ne zahaja, ne more nikakor sadja čez zimo
ohraniti, kér mu ga hudi mraz kmalo pobêre, do-
stikrat na enkrat v enim dnevu ali v eni noči.
Klet ali shramba za sadje nima pa tudi pre-
gorka biti. Če je pregorka v nji sadje prehitro
dozorí: torej se tudi dolgo časa hraniti ne da, te-
muč se mora, de pod škodo ne gre, urno pojesti
ali pa poprodati.
To, kakó velik hram se mora za sadje napravi-
ti, se po sadju razsodi, več ko je sadja, veči mora
shramba za-nj biti. Razun tega mora tudi obilo pri-
pravnih predalov ali polic imeti, ktere so po čevlju
ali pa po poldrugi čevelj ena od druge napravljene.
Predenj se sadje v imenovano shrambo dene,
se mora vse obtolčeno, obtisnjeno ali objedeno, od-
brati, drugo pa, potem ko se je po potenju zopet
osušilo posameznim po policah lahno eno zraven
druziga razstaviti. Če je pa sadje pràv žlahtniga
plemena, se ne sme sad sadu tišati. Kjer pa v več
krajih nimajo takó prostornih shramb, ondi naj po
dva ali pa tudi po tri sade na policah eniga verh
druziga položijo.
Sadje se mora v hramu nar manj vsak teden
enkrat skerbno prebrati, in kar je še semtertje
obtišaniga ali ognjitiga, odbrati; zakaj gnjilo sadje
kmalo tudi zdravo oskruni, de gnjiti začne.
Pri začetku zime se morajo okna ali druge
luknje in špranje, skozi ktere zrak vleče ali sapa
v hram piha, zapreti in dobro zamašiti, de mraz
va-nj ne zaide. Noter in vùn gredé se morajo elo
vrata hitro zapirati, de gorkeji ali mokrotni zrak
h sadju ne dojde. Sadje mora vedno enako
mero gorkote in mraza imeti; in ravno v
tem je prava umetnost in skrivnost sadje
dolgo ohraniti.
Pri hujim mrazu se mora sadje iz premerzli-
ga hrama v topleji klet prenesti, ali pa z slamo 6
do 8 palcov na debelo pokriti, de se pred mrazam
obvarje.
—
Zlahtne jabelka in hruške se nar ložej v pr
stornih skrinjah v ovseni slami ohranijo. Ako jih
hoče kdo v daljne kraje poslati, jih mora posa-
meznim v popir zaviti.
Kdor hoče nar bolji sadje jesti, mora čakati,
de se do dobriga vleží. Duh in ſarba mu bosta
tega nar bolj razodéla, kdaj je sadje popolnama
zrelo. Hruške so večidel takrat nar bolji, kader se
njih serdíca pod palcam vdajati jame. Skorej ravno
taka je tudi pri jabelkih. Kdor nemore dočakati,
de bi se sadje vležalo do dobriga, bo gotovo tudi
dostikrat slabe jabelka in hruške grudil, ktere bi
bile prav dobre, če bi jih bil le dalje v meči pu-
stil, dokler bi ne bile popolnama dozorele.
Od druge straní je treba ravno takó paziti, de
sadje prezrelo ne postane, če se to pripeti, na
enkrat vso dobro slast zgubí. Prezrele jabelka ja-
mejo, ako predolgo ležé, znotrej gnjiti, niso do-
briga pokusa, hruške pa postanejo močnate in zgu-
bijo vso slast. Vsaka reč ima svoj čas; ravno takó
tudi sadje.
Nekterim jabelkam, posébno pa gambovcam
(mušanckarjem), se zamore prav prijeten duh na-
kloniti, če se kake tedne, predenj se jedó, v kako
škatlo denejo, in na suho bezgovo cvétje po-
stavijo.
Kutne se morajo, kakor hitro se iz drevesa
vzamejo, na solnce djati, dobro obrisati, od dru-
ziga sadja odločiti (kterimu duh od kutin škodje)
in potem na suh kraj prinesti, in pred ko se da
porabiti; zató, kér se ne dajo dolgo časa hraniti,
temuč kmalo gnjiti začnó.
Avstrijanska obertniska razstava.
(Konec.)
Iz Krajnskiga so poslali: Sladkorna fa-
brika v Ljubljani več sort sladkorja (cukra); od
Zagorske fužine se vidi tù mnogo rudarskih
pridelkov, cinka, glina, opeka, premoga; od An-
tona Zamasata iz Ljubljane 3 bronaste maši-
ne, ki od njegove umetnosti častno pričujejo: An-
ton Loker iz Krajnja in Anton Globočnik iz
Stražiša poleg Krajnja sta poslala prav prav lepih
žimnatih sit in drugih žimnatih izdelkov v razsta-
vo; Janez N. Dolenc iz Ipave je poslal več stekle-
nic dobriga vina: Juri Blažir iz Garjuš pa
krajnskih dimk ali ſaiſ; M. Primožič od sv. Katarine
poleg Teržica pa furnirov. Imenitna fužina kneza
Turjaškiga v Dvoru zraven Žužemberka je po-
100
slala raznih izdelkov iz litiga želeža, pečí, Kristu-
sovo podobo na lesenim križu, i. t. d.; in slavne
Cojzove fužine iz Bohinja razne šeleznine, ktera
je clo po ptujih deželah visoko čislana.
Kakó je vender, de iz Teržiča, kteriga obert-
nost je bila ni davnej v Novicah po vrednosti in
zaslugi povikšana, se clo nič na razstavi ne najde?
Spodobilo bi se bilo, de bi Teržčani bili posebno
veliko svojih izdelkov na Dunaj poslali! Iz Ko-
roškiga se vidi sila veliko izdelkov iz železa,
svinca, dalje žlahtne suknà slavne Morove
fabrike, zerkala in nespredena svila. Iz Go-
rice so poslali dosti lepe svile predene in nepre-
dene, usnja, mila in sladkorja; iz glasovitne ſabrike
v Ajdovšinji pavolne preje; iz Tersta razniga
mila, sveč in remenarskih izdelkov. Iz slovenskiga
Štajerja se vidijo lepi izdelki iz stekla: ena britka
martra iz bronza; vinski cvet, rum in brinovec;
žlahtne vina iz novih tert od presvitliga Nadvoj-
voda Ivana, i. t. d.
Obertniska razstava bo do 15. Maliserpana
terpela. Tistim, ki so posebno lične in za tergovino
važne dela poslali, se bodo zlate, sreberne in bro-
naste svetinje podelile, ali pa častna pohvala; k temu
namenu je posebna c. k. komisija zložena, ki ima
vse izdelke pretehtati in po zaslugi in pravici raz-
sod višjimu mestu izročiti. Nadjamo se, de bodo
mnoge zapreke obertne pridnosti, kakor slabe ceste;
pomanjkanje tergovine, prepir in svaja med sta-
novniki v enih krajih, posebno pa neznanstvo, ki
med prostim ljudstvam globoko tičí, in ki je kore-
nina zlega, sčasama zginile in se poravnati dale;
upamo, de bo posebno tudi ta občinska razstava
dobri sad prinesla, takó de se bodo čez 5 let v
drugi razstavi očitni napredki pokazali. To je in
mora biti resnična želja vsakiga, ki svojo domo-
E. R.
vino ljubi in jo v sercu nosi!
Kerčmarji! bodíte priljudni in postrežni.
(Opomba na kerčmarje (birte) po deželi).
Naša ljuba domovina, akoravno majhna, je
vunder z tolikanj krasnimi in imenitnimi natórnimi
rečmi obdarovana, de se zamore pràv lahko z vsako
drugo deželo meriti. Resnico teh besedí so že do-
stikrat mnogi imenitni ptujci, ki so našo deželo
obiskali, spoznali in tudi očitno poterdili. Le škoda.
de več ptujcov v naše lepe kraje ne zahaja, kar
bi ne samo znanost in čast domovine še bolj povz-
dignilo, ampak tudi — kerčmarjem obilno do-
bičkov doneslo.
Z težkim sercam pa moramo reči, de slišimo
popotnike pràv pogostama z besedo in v pisanju
tožiti, de so kerčme še clo po velkih cestah veči-
del slabe, premalo snažne in de niso kerč-
marji prijazni, priljudni in postrežni, kakor
bi imeli biti. Ta hudi razsodik ne zadene sploh
vsih kerčmarjev po deželi, najdemo sèmtertje tudi
marsiktere vse hvale vredne kerčme, ampak
le tiste nemarneže, kteri so srovi in zarobljeni, in
bolj za pastirje, ko za postrežbo ljudí vstvarjeni.
Vémo, de se od vsaciga kerčmarja na deželi ne-
more tirjati, de bi nar žlahtneji vino točil, ali
slastne jedila napravljal; ali pa de bi mogla kerč-
marica olišpana in urna biti, ko ſertavka, kakoršne
se večidel v velikih mestih najdejo; to pa se more
tirjati, de je stanica snažna in hišno orodje
očišeno in vredeno, de sta kerčmar in kerč-
marica z družino vred priljudna, zgovorna in po-
strežna. Železna cesta nam bo veliko ptujcov pri-
peljala, ki se bodo, naše lepe kraje ogledovaje, po
deželi razkropili, torej je zadnji čas, de se tisti kerč-
marji po deželi priljudnosti vadijo, kteri še ne vedó
kaj de je prijaznost, gibčnost in postrežnost! Res-
nična prigodba, ki se je pred nekaj časam ne
delječ od nas pripetila, bo moje besede še bolj
poterdila, in pokazala, kakó gerda je nepriljudnost
nekterih kerčmarjev.
Neki popotnik se pripelje z svojo ženo in svo-
jimi otroci o poldan v neko gostilnico (kerčmo) na
velki cesti, kjer je tudi pošta. Dve ženski ste, ko
de bi bile nôre, po mostovžu semtertje ſerkale, brez
de bi jima mar bilo poprašati, kaj de popotniki
želé. Ko imenovan popotnik vidi pri čem de je,
popraša bližno ſerkuljo, če bo dobil kaj kosila za-se
in za svojo družino? „Njih pa že nimamo caj-
ta pedinati“ — mu ena memo njega skakljaje
ošabno pol po nemško pol po slovensko odgovorí
— „lih kar bo ajlbogen tukej.“ Kaj je bilo
našimu dragimu popotniku druziga storiti, kakor se
od teh zarobljenih ljudí naprej podati in v drugi
kerčmi kosila iskati. Tode tudi tukaj se mu ni
boljši godíla, ker tudi tukej ni bilo nič za kosilo
pripravljeniga in ker se kerčmarici za drage de-
narje ni poljubilo, popotnikam kaki dve piški za-
klati, od kterih jih je bilo polno dvoriše. Pri ti
priči dojde neki drugi popotnik, kteri, ker vidi,
de se tukej tudi za gotov denár nič ne dobí, jo
urno naprej pobriše. — Lačni otroci pa prosijo ne-
prenehama kosila, kosila! Kaj je tedaj našimu po-
potniku storiti? On vidi v bližni hiši, gostilnici
nasproti, po mestno oblečeniga možá z prijaznim
obrazam sedéti. „Sila kola lomi", si misli, ter se
pod okno prijazniga možá podá, kterimu svojo
zadergo toži in ga poprosi, ali bi ne bilo mo-
goče pri njem kaj kosila saj za ſvoje otroke do-
biti? Prijazni mož usliši prošnjo našiga popotni-
ka in ukaže urno pod košatim drevesam na vertu
kosilo napraviti, ktero je od urne kuharce kmalo
napravljeno bilo in našim popitnikam pràv dobro
dišalo. Po dokončanim kosilu stopi praznično oble-
čen gostivnik k svojim gostam pod zeleno drevó na
vert — in kdo — kaj mislite ljubi bravci! de je bil?
Gospod ſajmošter tega kraja so bili, ki so se
popotnikov usmilili in jim dobriga kosila dali! Z
hvaležnim sercam so popotniki po kosilu od častit-
ljiviga gospoda fajmoštra slovó vzeli in se zado-
voljni od ondod podali.
Prav serčno želimo, de bi se nikjer tacih
prigodb ne slišalo več in de bi taki deželski kerć-
marji vender enkrat razumeli, de je postrežlji-
vost in perljudnost pri vsaki gostarii perva reč,
in de si vsak kerčmar sam sebi škodje, če popot-
nikov prijazno ne sprejema in jim priljudno ne stre-
že. Tudi tega jih moramo opomniti, de nej nikar
ne mislijo, de le berači péš hodijo; bogati gospodje
in naravoslovci so dostikrat pešci, de zamorejo de-
želo bolj natanjko ogledovati. Kerčmar mora tedaj z
vsakim človekam prijazin biti; če pa ni, se bodo
gotovo ljudje tudi njegove hiše ogibali in po tem
takim bo, akoravno ima polno klet vina, kmalo na
Kosta.
suho prišel.
Hvaležnost visoko postavljeniga sina do
svojih kmetiških staršev.
Kakó dalječ jo zamore tudi slovenskiga kmeta
sin, bistriga uma in dobriga serca, pripeljati, vi-
dimo nad gospodam Antonam Lavrinam, vite-
zam reda železniga venca, c. k. vladarskim posve-
IOS
tovavcam in nadkónzulam v Egiptu, in njegovima
bratama. Rojen od pobožnih sploh visoko čislanih
kmetiških staršev v Ipávi, vlastnikov nekiga zem-
ljištva, je vse šole z bratama dobro in srečno dognal.
Mlajši, ki so mu rekli Janez, je bil dohtar
zdravilstva in je pred pet letmi vodja na ži-
vinozdraviliši v Milani, na neki serčni krivnosti
umerl; starejši, Jožeſ po imenu, je c. k. dvorni
posvetovavec in predstojnik c. k. kervave sodbe v
Milani, in srednji pa Anton je c. k. generalkon-
zul v Egiptu, tó je, v imeni presvitliga Cesarja
Ferdinanda I. bramba, zagovarjavez, sodnik in
oče Avstrijanov, ki v Egipt pridejo, ali tamkej
prebivajo. Njega veljavne zasluge na poprejšnih in
na pričijoči stopnji so mu čast c. k. vladarskiga
posvetovavca in zadnjič čast viteza c. k. reda že-
lezniga venca naklonile.
C. k. nadkonzul v Egiptu je obiskal Jeruzalem,
ki ni zlo dalječ od Egipta — in tam okoli vse druge
sv. mesta. Za vse dobro, kar je katolškim samo-
stanam in drugim kristjanam v Jeruzalemi naklonil
in storil, ga je varh Božjiga groba, z nar veči
častjo, ki zamore, počastil, in sv. Oče v Rimi,
Gregor XVI., so mu dali imé in čast: Častitljiv-
nik sv. zemlje (dignitarius terra sanctæ).
On je prišel tudi po Egiptu gori blizo Nubije,
kjer je v nekim kamnolomu blizo mesta Siene neko
čez 3000 lét staro skrinjo (trugo) za merliče
(Sarkofág) z pokrovam vred, pa ne še popolnama
zdelanim, našel. To zagledavši ga misel obíde dati
pokrov dodelati, in cel sarkofág iz nar terdnejšiga
rudečiga granita, ali sienita, ki se ga v Evrópi
cló malo vidi, za svoje drage stroške v svojo
rojstno deželo in kraj poslati, de bi va-nj, kadar
bi ga sreča na njegov dom pripeljala, iz velike
hvaležnosti kosti svojih ranjkih staršev dal spra-
viti in shraniti.
Sarkofág je že več lét na Ipávskim pokopa-
lišu na prihod hvaležniga sina čakal. 17. dan mesca
Rožnicveta proti večeru so se gospod vitez Anton
Lavrin iz Dunaja pripeljali; 19. dan pa zvečer
so bile kosti njih očeta Jerneja Lavrina in ma-
tere Jožeſe, rojene Uršičove, poiskane in v lepo
trugo spravljene, in 20. dan ob 8 uri zjutrej so
bile od častitiga ipavskiga fajmoštra in tehanta
gosp. Jurja Grabrijana med streženjem njego-
vih kaplanov z veliko cerkveno častjo vzdignjene,
in v krasni procésii gospod viteza, drugih veljav-
nih gospodov, obilne žlahte in velike trume druzih
ljudi, ki so bili k temu obhajilu skupej pervreli,
kakor je sicer šega druge merliče častitljivo poko-
povati, v cerkvico v sredi pokopališa sprejete, in po
dokončanim petju, daritvi sv. maše, in druzih na-
vadnih molitev, v kamnito škrinjo ali sarkoſág k
počitku položene in zakrite.*)
To je bilo pač ganljivo in omečljivo obhaja-
nje! Preteklo je kaj lét, de ni bilo na ipavskoterž-
kim pokopališu tolikanj solz pretočenih. Ako so
ravno gospod vitez takó visoko povikšani, vender
niso nikoli svojih kmetiških staršev pozabili, in se
njih ne sramujejo, ampak jih z visoko hvaležnostjo
vedno časté. Sarkofag, kamor so ostanjke svojih lju-
bih staršev spravili, ne bo le samo tem k častitimu
počitku, ampak bo tudi pobožno in ljubezni polno hva-
ležnost sina prihodnjim naródam na tavžente lét ozna-
noval. — Blagor slednjimu, kdor hvaležno svoje sta-
riše ljubi in jih spoštuje! tacimu je Gospod že v
pričijočim življenju svoj poseben blagoslov obljubil.
Po vsih dokončanih molitvah so gospod vitez
Anton Lavrin še večno mašo z biljami po svo-
jih starših ukazali opravljati, so jo z potrebno
zalogo previdili, ubozih se usmilili, in potem so
se precej čez Gorico in Tèrst na pot podali. — Naj
pràv srečno popótvajo!
V.
M.
Domača povest.
22. dan pretečeniga mésca popoldan so pre-
svitli Nadvojvoda Janez z Svojo Gospo in Svojim
Vojvodičam iz Tersta v Ljubljano prišli. Pred-
stojnikam vsih cesarskih služilstev je bilo pripušeno
Jih obiskati. Namesto vodja kmetijske družbe, ki
ravno zdej niso v Ljubljani, so mestni poglavar in
namestnik imenovaniga vodja, gosp. J. Hradecki,
tudi od opravkov kmetijske in obertniske družbe z
presvitlim Vojvodam se pogovorili, ki niso pozabili,
tudi za naše Novíce poprašati! Glejte, dragi
Slovenci! kakó ljube so Jim naše Novice. — Drugo
jutro so se presvitli Nadvojvoda zopet na pot v
Gradec podáli.
Urno, kaj je noviga?
(Goveja kuga na Českim) je jenjala.
(Cestno blato v Parizu) je za 500.000 frankov v najèm
dano; najémnik dela gnoj iz njega, ki mu veliko dobička prinêse.
(Na Španskim)
etas po večih krajih kobilce hude
razsajajo;
rume se vlacijo semtertje in pojedajo, kar dobijo
rastljin. V severni Afriki je ta žival domá, ktero prebivavci
teh deželá posebno radi jedó. Po noči ali zgodej zjutro, ko so
kobilce še od ponočniga hlada oterpnjene, jih nabirajo in potem
v osolèni vodi kuhati dajo. Kakor raki, tudi te kobilce kuhane
rudeče postanejo, in kar dobro jed dajo.
Opomba
sa tiſte, ki ſo jeli na novizh Novize prejemati.
Novi pravopiſ ſe med Slovenzi zhesdalje bolj rasſhirja in
Novize ſe v temle smirej bolj blishajo sasheljeni edinoſti v pi-
ſanju. Bog daj, de bi vſi naſhi piſatelji in bravzi ſe ſploh tega
piſanja poprijeli, in de bi ne bilo vezh treba dvojniga piſanja ra-
biti, ktero od ene firani bravze moti, od druge pa obrasu Noviz
lizhnoſt jemlje. De bodo samôgli novi priſtopniki nov — sdej she
ſtar — pravopiſ lahko brati, jim povémo, de ſe
s v novim pravopiſu bêre, kakor ſ v ſtarim; š pa kakor ſh
Z „ „
S „ „ ; ž „ „ sh
c „
„
z „ „ ; č „ „ zh
Vſe drugo je po ſtarim. Tudi udárki (Accente) ſo v no-
vim takó kakor v ſtarim:" pomeni de ſe ſamoglaſnik (Selbst-
lant) satégama,  de ſe naglo in ſhiroko, A pa be ſe ſhe
ſhirji in satégama mora isrezhi.
Vredniſhtvo.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
28. Roshni-
zveta.
23. Roshni-
zveta.
gold.
kr.
gold. kr.
*) H popolnimu popisu moramo še pristaviti, de so čast. gospod
fajmošter Vertovc proti koncu tega miliga obhajanja v
lepim nagovoru vsim pričijočim imenitnost tega djanja glo-
boko v serce vtisnili in jih pobožniga, pravičniga in dobrot-
ljiviga življenja ranjcih starišev gospoda viteza Lavrina
opomnili, ki je lep izgled prave ljubezni in hvaležnosti vsim
otrôkam danes dal!
Vredništvo.
1 mernik Pſhenize domazhe .
»
banaſhke..
»
Turſhize........
Sorſhize .......
»
Rèshi .........
Jezhmena .. . . . ..
Proſa .. . . . . . . . .
Ajde ....
. . . . . . . .
Ovſa . . . . . . . . . . .
1
1
1
21
52
10
57
40
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.