230
Ozir po svetu.
Ura, ki miši lovi.
Francoz Le Huc, ki je dolgo po Kitajskem (Kini) potoval, popisuje v svojem potopisa, kako prosto ljudstvo v teh deželah na uro gleda. „Enega dne, ko smo ravno hotli neko h kristjanstvu spreobernjeno občino (sosesko) obiskati, srečamo medpotoma mladega fanta; ki je vola pa-sel. Vprašamo ga memogrede: je li že dvanajst? Fantič pogleda proti nebu, pa oblaki zakrivajo sonce, da nam ne more nič povedati. „Nebo je oblačno, pa čakajte enmalo". Na to steče v bližnjo bajto in prinese mačko v naročji. ^Glejte sami" — pravi — ;,da še ni dvanajst". V tem nam veli mačkino oko pogledati, vzdignivši ji trepavnico gori. Mi eden druzega gledamo, kaj ima to pomeniti, in se začnemo smejati, misleči, da ima nas mali pastirček za norca.
Pervo, ko pridemo s svojimi prijatli skupaj, je bilo, da vprašamo, kaj da imajo Kitajci z mačkinimi očmi? — Oni se začudijo, da tega ne vemo, in kmalo nam iz cele soseske pritirajo mačk na cede, da se prepričamo, da ima vsaka mačka v očeh uro, ki vselej prav kaže. Punčica (jedro) v mačkinih očesih do dvanajste ure obpoldne čedalje ožja in ožja prihaja, obpoldne je pončična špra-njica, ki gre v očesu navpik od zgorej doli, komaj še za las široka. Popoldne se punčica začne sopet širiti in se širi čedalje bolj noter do polnoči, dokler ne postane okrogla kakor kugla. Povedali so nam, da vsak otrok pri njih ve hitro in natanko iz mačkinih oči povedati: koliko je ura. In mi sami smo se res kmalo prepričali, da mačkine ure res prav kažejo.
Naši bravci pa, ki se smejajo ti novici kakor smo se smejali mi, ko nam je pastirček pervikrat to pripovedal, se ne bojo smejali več, ako jim povemo, da skozi punčico v očesih grejo sončni žarki do notrajne vidne čutnice, in da se punčica —  česar se vsak sam  lahko prepriča — bolj
231
zapera ob večji svetlobi, in bolj odpira ob večji temoti: ob pervem se brani oko presilne svetlobe, — ob drugem pa je več poželjuje in potrebuje, da bolje vidi ob temi. Zato mačke tako dobro ponoči vidijo.
Bolji kup bi sicer bilo mačko za uro imeti, če bi jo človek vedil k^m vtakniti, — ker pa to ni lahko mogoče, in ker mačkina ura tudi ne kaže četertink in minut, se našim nrarjem ni bati, da bi jim bili s tem kaj zaslužek prikratiii, ker smo bravcem svojim povedali, da tudi mač-kine oči so — ura. Mikavno pa je vendar vedifi, kako je p tem in unem po svetu. Se so divjaki, ki ne vej« ognja drugač zanetiti, kakor da dergnejo polpno ob poleno — zakaj bi tudi tac i h ur ne bilo, ktere miši love.
Guano ni tičjek.
Splošna misel dosihmal je bila, da tista rujava in zo-pernodišeča štupa, ktera se iz Amerike pod imenom guano vozi in za dober gnoj cielja , je tičjejt, ki ga iz starodavnih časov morski ptiči na skalovji samotnih otokov popušajo. Sedaj pa se govori drugač, da guano ni tičjek, ampak ostanjki sperstenenih morskih žival in druzih morskih stvari. V guanovih kupih so nek našli še popolnoma trupla, po 40 do 50 skupej, strohnelih morskih levov, ki pa so že tako spersteneli, da razpadajo v prah, ako z nogo va-nje bacneš, in vse je potem ie guano. Po cenitvi učenih mož je na tistih treh Grihaških otocih (Grichas-In-seln), kjer se naj več guano nahaja, še za več kot 16 milijonov lajt tega gnoja. Ker na Angležkem lajto z vožnino vred po 90 gold. plačujejo, je tu nakupičeni guano čez 1440 milijonov gold. vreden. (Jleči moremo, da tisti guano, ki smo ga mi vidili, je bil po vsem in posebno po duhu bolj tičjeku kot sperstenenim kostem podoben — pa mogoče je oboje).