IV. SONET IZ CIKLA ČRNE NOČI
In topo zre oko v ponočni svet, brezmiselno, brezčutno, brezizmzno, po nebu plava mesec tih in Hed, na čmo zemljo slje neprijazno.
Zato sem torej cdo vrsto let
gojil krepost s tak vemo, vročo, blazno
Ijubavjo in skrbjo kot nežni cvet,
da sice moje bode prazno, prazno!. ..
Zato? . .. Sicerpaprav semigodi! V pekel razuma ni bilo tni treba ždeti, ne se dvigati do neba,
lepo na zemlji rajši hodil bi,
pil sladko vince, da bi se omamU,
tn zjutrajse napolnih grudih zdramil.