Nekoliko o zgodovini. Spisal F. P. V življenji vsacega človeka se menjajo različni prigodki, žalostni pa <udi veseli, in vsakemu, kar jili je živelo od Adama do današnjega dne, se je več ali uianj imenitnega pripetilo, kar si ne more iz spomina zbrisati, atnpak si dobro v njem hrani in /. vcseljem drugim pripoveduje. Od onega trenutka, ko je bil Bog perva človeka iz raja izgnal in jima pot po širokeni svelu pokazal, do lega časa, ko se človcški rod že tako dolgo pri ubdelovanji zendje poli, kaže se nam nepretergana versta imenitnih in važnih dogodeb, ktere so po notranji ali /unanji razmeri razvijale djanja in stan človeškega rodii, Niso nam vse znane, in te, ktere poznamo, nam pripoveduje zgodovina. Naloga zgodovini je tedaj, oznanovati vse, kar še je že zgodilo; to kaže že beseda sama na sebi. Toda taka tirjatev je pač prevelika, da bi ji mogla zgodovina zadostovati, ker preobilo je djanj, ki so se godile na svetu. Vsa djanja pa se dele v dve verste, vdogodbein prikazni v naravi in v djanja prostega uma človeškega. Perva so le produkl ali doveršek nepremakljivih naravnih postav, in na te se zgodovina le toliko ozira, kolikor zadevajo dela človeške prostosti, ker človek je glavar vsemu vidnemu stvarjenju, in okrog njega se vse drugo suče. Pravi predmet zgodovini je tedaj človek, in sicer rassumno delavni človek. V ožjem pomenu nam tudi zgodovina mora to pripovedovati, kar se je po človeku zgodilo, kar je on sam storil; in to so vsi prigodki, ki naravnost zadevajo človeško življenje, kolikor jih je on sam vzrokoval, ali so pa pri njegovi odmembi vidno pripomogli. Perva podlaga človeš- kemu delovanju pa je družba, ki imasvoj začetek v družini, in teh več združenih napravi deržavo. Zivljenje in razmere v deržavi nam tedaj zgodovina popisuje; kaže nam neprezerIjivo versto djanj v deržavnem življenji, to je tacih, ki so bile vzrok tehtnim preniembam, ali pa, ki so pripomogle k dosegi namena človeškega bitja, ali pa so ga zaderževale. V tem pomenu nam kaže zgodovina razvitek razmer deržavnega življenja, pripoveduje riam od naprav, ktere je življenje v družbi vzbudilo; pravi nam, kako in kteri narodi so napredovali , zakaj in kteri zopet so v omiki zaostajali, kaže nam tudi prijazne in sovražne dotike deržav in narodov. To je deržavnopolitična zgodovina, in se ne peča samo s popisom prigodkov, ki se vtičejo v pravem pomenu v deržavno življenje, ampak niora omenjati tudi tacih, ki so večkrat k osodi deržavnega življenja pripomogli. Omenja jih le v poglavitnih delih in sicer toliko, kolikor so bili podlaga ali vzroki naglemu pretnenu deržavnega življenja. Na tanko se pa popisuje v druzih zgodovinskih oddelkih, iz med kterih naj omenim le slovstveno in cerkveno zgodovino. Una nam kaže slovstvene izdetke kacega naroda, in našteva može, ki so si za narod in slovstvo ali književnost zaslug pridobili; ta pa nam razvija osodo, ki jo je irnela cerkev in njeni vladarji, pa tudi udje njeni. Oziroma na obseg tega, kar nam zgodovina popisuje, jo delimo v posebno in občno. Perva nam popisuje ali kako posamesno zgodovinsko prikazen: kaj ji je bil vzrok, kako se jerazvijala, kaka je njena razmera proti drugim, in kolika je njena važnost; ali pa nam nepretergano v povestikaže dogodbe, kojih nasledki so bili važni, ali za kako veliko, ali pa tudi za manjse človeško društvo: za posamesno mesto, za kak narod i.li kako deržavo. (Je se nam pred oči stavlja le življenje kakega slavnega moža z ozirom na njegov razvitek, na njegovo delavnost in razmere proti času, v kterem je živel, se imenuje životo- ali življenjepis. — Občna povestnica ali zgodovina pa zbere to, kar je v posamnih posebnih oddelkih zgodovinskih zapisanega, v skupno celoto, in vredi jo po prostoru in času. Ona nas uči spoznavati stan vsega človeškega rodii, kakor se je v časovem teku razvijal, mikal, obražil. Deli se v povestnico starega, srednjega in novega veka; una starega veka se imenuje tudi starega zakona, in obsega vse dogodbe od per- vih časov do keršanstva, to je do Kristusovega rojstva. S keršanstvom se je stan človeštva močno spremenil, da — popolnoma prenovil, in z njim se začne zgodovina novega zakona, in obsega vse prigodke od Kristusovega prihoda do današnjega dne; znane prekucije na severu, ktere je pricel Martin Luter, in so jih drugi podkurjevali, jo dele v povestnico srednje in nove dobe; je torej za - se obstoječa celota, akoravno se ostanki stare omike tudi v novetn času še nahajajo, in na njeni podlagi se je človeštvo v tem veku tako visoko povzdignilo. Povestnico naj novejšega veka pa začenja strašna prekucija v Franciji, ktera je tisučerim Ijudem stala življenje; nasledki njeni prežalostno kažejo se še današnji dan med narodi. Ker je tedaj zgodovina veda, ki nam kaže djanja, ktera so ali za vse človeštvo ali vsaj za velik del važnih nasledkov, našla je tudi o vsakem času in pri vsakem narodu inož, ki so se z njo pečali in se tmdili na njenem polji. Sili se nam torej vprašanje: Kteri narod seje pervi pečal s to vedo, in o kterem času? Na to vprašanje odgovoriti ni ravno težavno, in če pogledamo na pervo Ijudstvo na svetu, izvoljeno izraelsko, najdemo že zgodovini začetek. Mojzes je pisal petero bukev, in te so zlasti zgodovina omenjenega naroda. On začne pripovedovati o stvaritvi sveta: ,,V začetku je Bog stvaril nebo in zemljo" (I. Mojz. 1, 1.}, in popisuje potem vse važne dogodbe do svoje smerti. Po njegovem zgledu so tudi drugi Hebrejci, duhovni in letopisci, zapisovali narodno zgodovino v listinah; iz teh zapisnikov so nastale skoraj da ne vse knjige naše o zgodovini starega zakona. Od Mojzesove dobe do današnjega dne se pri vsakem narodu nahajajo aledi tej Iepi vednosti, pri drugem bolj, pri drugem manj; in ko je pri kakem Ijudstvu že lepo cvela, ni bilo pri drugern skoraj še nikakoršnega sluha o nji; kmali pa se je spremenilo. Zbudil se je narod, in med drugimi vedami se je tudi zgodovinska jela lepo razcvitati. Hočemo torej narode pregledovati, da spoznamo njihovo pečanje z zgodovino. Od najstarših pa naj se ozremo le na Perzijane in Egipčane. Pri pervih je bilo zgodovinstvo v velikem čislu, česar nas prepričajo perzijanski deržavni zapisniki, ki so se v Babilonu in Suzi shranjevali, in so jih kraljevi pisači spisovali. Pri Egrpčanih pa je na povelje kralja Ptolomeja II. spisal Maneto zgodovino egipčansko iz listin najdenih v mnogih tempeljnih in iz pesem zgodovinskih. Za temi pa nastopijo Gerki, pervo ljudstvo, ki se je znanstveno z zgodovino pečalo. Herodot, oče zgodovine, je pervi pukazal pravo pot in poslavil svoji zgodovini terdno podlago, nepreinakljivo načelo. Spoznal je bil, da pravega izvirka vsaki dogodbi je treba Ie pri božanstvu iskati, da iuia iorej zgodovina večni , vedno živ princip ali virnik. On je bil pervi, ki je povzdignil zgodovino nied vednosti, in je znal sporočila posamesnih narodov in dežela na jutru v lepo celoto združiti; pokazal je tudi v vseh svojih spisih, da čuje nad človekom neka viša, pravična moč, ki vse visoko ponižuje, nisko povišuje, in to zove on to #& ali božanstvo. Pred Herodotom so le tako zvani logografi kake boje i vojske popisovali, toda brez vsega reda. Vendar pa on ni druzega pisal, kot to, kar je le slišal; Tukidid pa, drug zgodovinar gerški, je popisal dogodbe, ki jih je sam doživel. Tako zgodaj, če ne že pred, so se pečali z zgodovino tudi Rimljani; loda vsi zapisniki, ki so jih bili letopisci zapisali, so se pozgubili, in kar so obsegali, nam poznejši zgodovinarji le nekolikn pripovedujejo, n. pr.: Fabij, Piktor, Katon. Pravo zgodopisje i zgodovinslvo se pa pri Rimljanih začne v zadnjih letih rimske rrpublike ati Ijudovlade; zgled prave doslednosti naoi je t-ezar; po tem Salust, ki popisujn boje z Jugurtom; Livij popisuje zgodovino rimsko od leta 754. pr. Kr. — V srednji dobi so se posebno Bizantinci z zgodovie pečali; še celo plemenitaši je niso zasramovali, ampak skerbno in marljivo so jo obdelovali. Na zaliodu so se z njo do 12. stoletja le duhovniki ukvarjali, ki so legende in povesti svetnikov spisovali, tudi listine in Ietopise, toda le v latinskem jeziku. V maternem jeziku zgodovinska dela spisovati sn začeli na severji; ko so se pa o preselitvi narodi bolj premikali, se je ta navada tudi na jug zanesla. — Kteri narod se je pa v novi dobi s to vednostjo naj bolj pečal? Da narod, ki ima bogato slovstvo, tudi zgodovine ne zanetnarja, je jasno; da imajo todaj Nemci celo kopo izverstnih zgodovinarjev, se samo ume ; naj torej dalje o njih molčim! Na jugu so Italijani pervi umetniki; in čeravno so v naj novejši dobi v slovstvu za drugimi narodi nekoliko zaostali, so vendar zgodovinsko polje kaj marljivo orali; imenujem naj Ie kardiaala Baronija in Sarpija. Enako čislana je zgodovina tudi pri Francozih, ki so jo že v 13. stoletji gojili. Slavni zgodovinar tukaj je Bossuet, nesrečnik Voltaire i. dr. In pri Slovanih? V 11. in 12. stoletji že ("1056 — 1116) je živel v Kiev-u na Ruskem Nestor, ki je pisal letnike v rusko-slovenskem jpziku, in je zastavil za~ četek zgcdovini pri Slovenih; rokopis njegov jp našel Herberstein, rojen Vipavec, v Moskvi. Urugi Slovani pa so se, kakor z drugimi, tako tudi z zgodovin.sko vednostjo pozno jeli pečati. Temu se ni čuditi, ker podjannljp.ui od drnzih, tujih in raogočnili narodov so jim niurali streči in služiti. Ko so pa nekoliko oproščeni iz dolzega spanja se zbudili, so se z vedami, torej tudi z zgodovino bolj soz.naii.ili in sprijaznili. Vsak posamesen uarod slovanski ima več ali manj učenih zgodovinarjev; tako pri Cehih Palacky; pri nas Slovencili Hicinger in Terstenjak. Naj odgovorim še vprašanju: Kaj koristi nani vednost zgodovinska? — Kakor različne so vede, ki jib gojimo, tako mnogoverstua je tudi korist njihova. Ene bistre nam um, ene blažijo naše serce; med temi posebno zgodovina. Te se torej pridno učiti, je za vsakdanje življenjft zelo koristno. Kdor hoče namreč sedanjost prav raziimed', mora se ozirati v preteklost; ona uiu kaže, kako so se reči tako osnovale, kakor so sedaj; razodene mu njihove korenine in pravila, po kterih so rastle. Preteklost je tedaj zerkalo sedanjosti; ker imenitna djanja sedanjega časa se pogosto skladajo ne le v vzrokih, ampak tudj v razvitku in v nasledkib. \r. tega se lahko spoznajo pota, ki so ttikaj peljale k dobremu, tamkaj zopet k slabeniu, in zato je tudi zgodovina zvesta vodnica pri ravnanji v sedanjih razmerali. Stari Rimljani že so ji rekli,,magistra vi tae, lux veritatis — učenica življenja, luč resnice"; in oii, ki toliko stoletij pozneje živimo, bi jo zanemarjali? Nikakor ne, ampak skerbno in pazljivo prebirajmo liste njene, in iz njenib predalov zajeniajmo naukov, ki bodo nas vodili varno po poti našega delovanja. Vsakdanja skušnja sama že nas prepriča, kako malo se ljudje ozirajo v preteklost, ki bi jim v marsikteri zadregi dobrih podukov dajati mogla. Kdo je pač tako kratkoveden, ki ne bi spregledal, da čisto mala iskrica mnogokrat napravi velikanski ogenj, ki cela mesta spremeni v pusto pogorišče? Če pomislimo na tridesetletno vojsko, koj prašamo po vzrokn, zavoljo kterega se je toliko kervi prelilo. In kaj je vzbudilo francosko prekucijo, kaj vojsko letošnjo? Prašamo li po vzrokih, in jih zveuio, se ne boino čudili, da zavoljo malovredne reči se toliko kervi preliva? A če tudi ni pri učenji zgodovine djanska ali praktična korist perva, izvirata vendar iz njc dva zelti iuienitna nauka za nas, da namreč duševna rooč vselej več premore kot telesna, in da navadno vsa nesreča, ki zadeva vladarje ali posamesne narode, izvira iz zadolženja tistega, ki ga zadeva, ako ne nastane naravnost iz naravnih prekucij. Ako se človek tpga živo prepriča, mora se tudi s sovražniki za resnico in pravico, ter za vse, kar je človeštvu koristno, hrabro boriti. Zgodovina prežpne boječnost, in varuje nas prevelike zaupnosti, pametnemu daje serčnost, ker mu kaže od ene strani nevarnosti, ki mu pretijo, od druge mu pa tudi ponuja pomočke, s kterimi se niore braniti. Zgledi slavnih mož, imenitnih deržavnikov, mogočnih vladarjev, hrabrih vojskovodjev in navdušenih pesnikov napolnujejo naša serca z občudovanjem, in nas oserčujejo jih posnemati. Na noge torej tudi vi mladi učitelji! vzemite v roke povestnico občno, ki sta nam jo spisala Vertovec in Verne, cerkveno, ktero nam je sostavil Hicinger; berite zgodovino oSlovencih in druzih narodov slovanskih, in cepite dobre in potrebne nauke, ki jih zajemate iz nje, tudi v mlada serca, da jib pripeljete in vodite na pravo pot v življenje, da si pridobite zaupanje pri bratih in častno ime pri prihodnj ikih!