Večerja.
Vo Mažurankiu prircdil  Ivan Podgornik
\ ošel  niu  je denar.
Jutri bo prvega,jutri dobi pismo z denarjem — ali kaj danes? Kosil ni nič. Da bi mogel vsaj večerjati, proda — za dve kroni — neko knjigo.
Vesel gre proti gostilnici in razmišlja, česa bi si naročil za stoosemdeset vinarjev, ker dvajset vinarjev mora ostati za pismonoŠo. Spravi jih takoj v drugi žep.
Ko stopa proti gostilnici, zagleda rokodelčiča s steklenico vina v roki. Rokodelčič se izpodtakne, pade, ubije steklenico in razlije vino. — Deček se začne jokati.
Otroci se zbero krog njega in ga še strašijo, kako ga bo mojster! Si-romak joče Čimdalje boljt Ne mara domov! Boji se . . .
A naš dijakr — SeŽe v žep in mu da vse, kar je imel: »Na, deček! Kupi novo steklenico in vino!«
Dijak gre domov spat — brez večerje . . .
Ko se razpravlja, rnu pade dvajsetvinarski novec iz žepa.   Živio!   Na ta denar — ki ga je, kakor vemo, spravil v drugi žep — je čisto pozabil. Napravi se in si kupi hlebec kruha. Za pismonošo jutri  lahko! Večerjal je kruh in vodo — in bil je srečen. Težko, da bi bil ta večer s kom menjal!