Saj plačujem samo prispevek... Piše: Zlatko Šetinc V pisarno krajevne skupnosti je sto-pila ženska srednjih Iet. Mali hlačman, ki ga je držala za roko, se je zvedavo ogledoval naokoli, dokler ni mamica opravila. »Je naš Matjažek sprejet v vrtec?« je ¦ vprašala ter se skupaj s tajnikom sklo-nila nad spisek srečnežev. »Matjažek K., Matjažek K., aha, tule je. Ja, gospa, sprejet je.« Potem sta se s stricem za pisalno mizo pogovorila še o drugih rečeh, kar pa mali Matjažek ni več razumel. To ga tudi ni zanimalo, glavno je, da bo tudi on lahko šel v vrtec, tako kot sosedov Jani... • »Oprostite, tovarišica,« sem ju usta-vil, ko sta v pisarni opravila. »Vaš sin je sprejet, kajne? Kaj pa bi storili, če ga slučajno ne bi izbrali?« • Zenska me je prav čudno preme-rila, češ, kaj me to briga, potem pa mi zabrusila: »Kako vendar mislite — ne bi izbrali? Zakaj hudiča pa potem samo-prispevek plačujem?« • In sta odšla. Mati vsa nasršena, ker jo nadlegujejo s tako čudnimi vprašanji, mali pa vesel, da se bo tudi 011 lahko ¦ igral s tako lepimi igračkami, o katerih mu Jani vsak dan pripoveduje ... • Ta mala štorija se je pripetila v krajevni skupnosti Vižmarje-Brod, kjer prav te dni dokončujejo nov objekt otro-škega varstva, toda na takšne in podob-ne primere lahko naletite kjerkoli. Sa-moprispevek je bila nekoč beseda, ki se je pojavljala na transparentih. in lepa-kih, danes pa je to že nekaterim razlog za trkanje po prsih, češ, plačujem samo-prispevek, pokazal sem s tem solidarnost, sedaj pa hočem pravice tudi zase. Vidite, tisto o solidarnosti je res. Samo da te be-' sede marsikdo ne razume več dobro. Pa ne, da bi tak zaključek delali samo na podlagi nekaj gostilniških debat. Ta po-jav — nerazumevanje pojma solidarnost in samoprispevek, danes sploh ni tako osamljen, kot bi kdo mislil. • Naselje na Brodu je sorazmerno mlado, večinoma so to novogradnje in problem otroškega varstva je zato tem-bolj pereč, saj se je število prebivalcev vr nekaj letih skokovito povečalo. V tem, da Brod nujno potrebuje nov vrtec in šolo, so se strinjali vsi, ki imajo opravka z gradnjami VVZ. Šlo je samo za to, kako z enim vrtcem pokriti tolikšne po-trebe. Sprva so nameravali na Brodu po-noviti verzijo »Kurirčka«, ki že stoji v Soseski 6 (odprt je bil 26. avgusta letos), toda ta predlog iz bolj ali manj objek-tivnih razlogov ni bil sprejet. Gradimo montažne vrtce! — to je parola, ki je na ustih mnogih razpravljavcev še danes. Če lahko gradijo Švedi tipske, montažne objekte, čemu bi tega ne počeli še mi? Montažna gradnja je hitrejša, cene.jša itd., itd.... Na Švedskem že, tovariši.. . • Pustimo sedaj vse razloge za in proti montažni gradnji. Ne da bi se spu-ščali v kakršnokoli komentiranje, naj oinenimo samo nekaj suhih podatkov: vrtec Kurirček v Gotski ulici je niava-den« — torej zidan. Sprejel je 237 otrok, ima 12 igralnic, zaklonišče (!) za 200 otrok, kuhinjo za 600 (!) otrok (tolikšne kapacitete so prcdvidene zaradi tret.jega vrtca, ki ga bodo zgradili v bližini), ima tudi veliko pralnico, likalnico in shram-bo. In cena — vključno z opremo, zuna-njo ureditvijo ter zakloniščem približno 800 starih milijonov. Drago? Le počasi. Ne prenagiite se z govoričenjem o tem, da bi bilo z montažno gradnjo vse dru-gače. Torej — vrtec na Brodu je v skla-du s parolami — zinontiral ga je Marles. Kapacitete so enake kot pri Kurirčku, zaklonišča nima (!), kuhinja je za polo-vico manjša, okolico je pa seveda tudi ob tem objektu treba urejati. Torej, če potegncmo črto, vse skupaj nanese za kakih "00 milijonov (natančnih podatkov vam žal še ne moremo dati). In to, po-navljamo, brez zaklonišča in z majhno kuhinjo (zaklonišče podraži gradnjo celo za 25%). Ob vsem tem si ne moreni kaj, da ne bi vljudno naprosil vse tiste stro-kovnjake in nestrokovnjake, ki stalno poudarjajo prednosti montažne gradnje, naj nam jih vendar še enkrat naštejejo. Tako, da bomo vedeli. Se to — kar se tiče hitrosti gradnje. Roko na srce — za dva ali tri mesece je montažni objekt res hitreje pod streho, toda naj vam za-upamo, da v vrtec na Brodu otroci za-enkrat še ne morejo vstopiti, iz prepro-stega razloga, ker so vsi deli stavbe iz-delani iz svežih iveric in plin, ki se kljub temeljitemu zračenju zadržuje v sobah, sili v oči in cluši. tako da se človek počasi poslovi tudi od tega razloga — hitrejše gradnje. Pustimo ob strani še druge pomisleke in poglejmo raje še ne-kaj drugega. • »Kljub temu, da smo sprejeli več otrok, kot to dovoljuje normativ, smo morali nekaj prošenj vendarle odklo-niti,< je dejal tajnik KS Vižmarje-Brod Jure Novak, ko sem ga obiskal v začetku poletja. Za vogali se je namreč marsikaj govorilo. Med drugim tudi to, da so od-klonjeni sfarši zagrozili, da ne bodo pustili nikogar v vrtec, če ne bodo spre-jeli tudi njihovih otrok in podobno ... • »No, res je bilo nekaj vročih besed, toda vsakemu smo pokazali seznam spre-jetih in pa kriterije, po katerih smo se ravnali, potem pa so utihnili. Kriteriji so sicer res problematiena stvar, saj imajo navsezadnje vsi otroci pravico do otro-škega varstva. Toda, če ni prostora, ne-kako moramo izbirati, med nujnimi pri-meri smo izbrali najnujnejše. Kaj bi sicer naredili?« • Samoprispevek plačujemo, torej imaino pravico do otroškega varstva za naše malčke! Znano geslo, nikakor ne osamljeno. In, če človek prav pomisli, tudi pričakovano. Toda, ali je res tako, ali smo si s tistim odstotkom resnično priborili pravico, da zahtevamo pravico le zase? • Vzemimo svinčnik v roke. Brod ima približno 5000 prebivalcev, od tega je zaposlenih kvečjenm 2000. Velika šte-vilka, res. Vrtec in šola sta krvavo po-trebna. Prav. Vzemimo, da teh 2000 ljudi vsak mesec plačuje 1 odstotek od svojih dohodkov, potem pa poglejmo še ceno vrtca in šole in vsak tretješolček bo znal izračunati, da bi prebivalci Broda dve milijardi dinarjev zbirali vsaj 30, če ne celo 40 let. Tako je torej s samoprispev-kom in s tistim odstotkom, ki ga vsak mesec odrinemo. Šele ob takšnih, sicer banalnih primerjavah in izračunili, lah-ko prav spoznamo, kaj pomeni v tej ak-ciji SOLIDARNOST. Samoprispevek pla-čujemo vsi. Stari ljudje brez otrok, sta-rejši zakonci z odraslimi poiomci, samci, prebivalci velikih in sorazmerno bogatih krajevnih skupnosti, prebivalci majhnih naselij. Kdo naj se potem trka po prsih? Pa še nekaj je, kar premalokrat poudar-janio — sredstva, ki jih za nek objekt zberemo s samoprispevkom, znašajo ko-maj polovico potrebne vsote. Ostanek primakne občina iz proračuna in pa sklad za otroško varstvo pri TIS. • Problem otroškega varstva je pereč, tega ni treba ponovno poudarjati. Zato smo tudi izglasovali referenduin, zato smo se tudi odločili, da z veličastno, soli-darnostno akcijo tudi sami pripomoremo k reševanju tega ozkega grla. In če po-gledamo rezultate te naše odločitve, smo lahko samo zadovoljni. V dveh letih smo dobili toliko objektov, kot včasih v celih desetletjih. Čez noč pa se čudežev resnič-no ne da dclati, pri najboljši volji ne.