Viktor Smolej
Ljubljana
ZAPISEK O VALJAVCU
v 13. zvezku SBL je prišel po abecedi na vrsto tudi Matija Valjavec. Njegovo leposlovno in narodopisno delo je opisal dr. Vilko Novak, Valjavca kot jezikoslovca pa je - zelo obširno, mimo koncepta publikacije - obdelal dr. Jože Toporišič. Ker sem za zbirko Izbrana mladinska beseda pripravil pri Mladinski knjigi izbor iz Valjavčeve mladinske ustvarjalnosti, se mi je nabralo nekaj gradiva, ki po svoje prvo in drugo delo dopolnjuje aU zapisano sodbo menja. Saj velja: na slehernega pisatelja, če je kaj vreden, so mogoči različni, tudi novi pogledi, da smo mu pravični v svojih sodbah.
Valjavec spada od gimnazijskih let svojega ubadanja z hteraturo med najbolj plodne in vnete prevajalce.' Navedimo samo imena svetovnih slovstvenih ustvarjalcev, ki jih je prevajal v ožjem ali širšem obsegu: Homer, Vergil, Ovid, Goethe, Bürger, Castelli, Sofok-lej, Mickiewicz. Samostojno, knjižno sta izšli Sofoklejeva drama Ajant in Goethejeva Ifi-genija na Tavridi. O prevajanju oziroma prirejanju Seneke in Shakespeara bom zapisal nekaj več posebej.
Literarno nepomembna je proza' Divji Hunci pred mestom Meziborom, s podnaslovom »podučna in kratkočasna povest, iz 10. stoletja, za slovensko mladost«.. Janežič v svojem Kratkem pregledu slovenskega slovstva, »iz slovenske slovnice posebej natisnjen« (Celovec 1857), pripisuje prevod te mladinske knjižice Valjavcu (154), nedvomno iz svojega znanja; priča pa o posebni njegovi skrbi, da bi navezal nase začenjajoče mlade literate in jih vsaj malo podprl ob njihovem odhodu in bivanju na študijah na Dunaju. Anton Trstenjak' v knjigi Slovensko gledališče in Leveč v študiji, »životopisu« M. Valjavca v KK 1895 navajata tudi podatek, da je Valjavec priredil Friedricha Halma »dramsko podobo v 5. dej.« Sin divjine. Vendar o rokopisu ni sledu.
Valjavec je bil človek dialoga, dramskega dojemanja življenja. V pesmih* je ponovno uporabljal dialog in dramsko prikazovanje čustev in zgodbe. Naravnost dramsko podobo imajo na primer pesmi Jutranja zarja, Bratec in sestrica. Županja hči. Znamenja dežja. Podonavska riba, Danica in še druge. Slodnjak v ZZS, 11. knjiga (214) naravnost piše, kako je Valjavec pri poskusu obširnejše historične pesnitve Naglica se rada kazni prešel v sredini pesnitve iz devetvrstične in iz enajstercev zložene kitice v dramatsko obliko, a v sklepnem delu spet povzel prejšnji pripovedni način.
Valjavčeva prevedena in natisnjena dramska teksta Sofoklejev Ajant in Goethejeva Ili-genija na Tavridi pričata o njegovi dramski, naravnost odrski, gledališki naravi.
V njegovem Dnevopisu je besedilo, ki se nam v sodobnem načinu natiskovanja oziroma pisanja izkaže na izrazito odrsko besedilo. Naj ga samo prepišem v sodobnem jeziku in po sodobni praksi.' Gre za zapisek Tožba zaradi putine smrti, komično zaostren prizor, v katerem nastopajo sodnik ter kmetici Katra in Špela:
' SBL ob prevajanih imenih navaja tudi prevedene primere in kraje objave.
' Simonič navaja v svoji Bibliografiji knjižico, ne da bi navedel avtorja in prevajalca.
' Anton Trstenjak. Slovensko gledališče, 1892, 101, in Fran Leveč, v življenjepisu M. Valjavca, 1895.
Navajane pesmi so v zbirki Pesmi, 1855, in v Levčevi izdaji Valjavčevih Poezij, 1900. Ustreznega gradiva bi bilo mogoče navesti več.
' Objava Valjavčevega Dnevopisa, vključno Tožbo zaradi smrti pute, S J 1941.
24
Sodnik: Kdo ste? Katra: Kdo? Sodnik: Vj. Katra: Jaz - kdo?
Sodnik: Kdo ste? Ime hočem vedeti, kaj ste, kje stanujete? Katra: Kdo? Jaz? Sodnik: Da, Vi. Katra: Kdo sem? Sodnik: Da.
Katra: Katra Jekovka, vdova, gostujem.
Sodnik: Kje?
Katra: Kaj?
Sodnik: - gostujete?
Katra: Na vrhu, pod streho.
Sodnik: Pod čigavo streho?
Katra: Pod Jurgeljnovo.
Sodnik: Kaj želite?
Katra: Kaj želirn? Ta baba mi je kuro ukradla, želim jo nazaj. Špela: Ni res, gospod. Katra: Je res, vpričo laže.
Sodnik: Molčita! Jezik za zobmi zdaj, boste potem govorili, ko pride vrsta na vas. Itd.
Slovenska govorica je postala v Valjavčevih srednješolskih letih izrazit element družbenega življenja v Ljubljani. Ivan Navratil, urednik mladinskega lista Vedež, je v čitalnici v Ljubljani uveljavil slovenski pogovor. Medtem ko so se prvaki med seboj pogovarjali le po nemško, slavimo Navratila kot pravega očeta slovenske konverzacije (tako SBL pod imenom Navratil). In Trdina je v članku v LZ 1905 zapisal: »Med mladino je našel Navratil kmalu nekoliko posnemovalcev, med katere so spadali tudi nekateri dijaki gornje gimnazije« (721).
To obče uveljavljanje nacionalnega jezika v šoli in v dramatiki se zrcali v krogu dijakov profesorja Luke Martinaka. Navedeno besedilo s prizori pred sodnikom je tak dokaz. Martinak je ohranil v svoji mapi pod naslovom »domače naloge« več »dnevopisov« in dramskih zasnutkov svojih dijakov.' Poleg prizora pred sodnikom imamo v Martinakovi mapi iz let 1850-51 Valjavčevo priredbo odlomka iz latinskega dramatika Seneke. Va-Ijavec je neodvisno od Seneke prosto zasnoval po njegovih Trojankah tragedijo v verzih Metličanke. Priredba ni dobila končne oblike, nastal je le odlomek: zbor methških žensk in Castava, vdova po poveljniku metliškega mesta Inku, jočejo nad uničenim japodskim metUškim mestom in nad izgubljeno svobodo. Ob zgledih antične tragedije je slovenski gimnazijec oblikoval slovensko odrsko besedo in dramsko podobo.
Poglejmo nekaj stihov!
Prizorišče je mestno pogorišče »blizo Metlike pogorele, s katere se še kadi«: Častava:
Pretekli prostosti so zlati dnevi, In černe sužnosti je dan napočil.
' Martinakova mapa, NUK, Ms 494.
25
Priderel Rimljan, zmag nikoli sit. Željan le zmer in zmer več dežela Si osvojiti, tud je v naše kraje. Polastil se je mest Japoških že, Iz silo jih dobil je vse v oblast. Metlika le še, stolno mesto naše, Dozdej je terdno stala, varna pred Sovražniki, in zdaj nebrojna tma Vojakov silovitih Rimskega Glavarja prihromi togotno sim Do mesta ter ozidje krog in krog Obleže, in Metlike! - ni je več. Borilo se junaško je sicer Vse ljudstvo, toda hramba vsa zastonj.
Zastonj boritev je bila. Ni moč
Sovražnika bilo premagati.---
O srečni Inko! trikrat srečin, de
Ti treba priča biti ni težav.
Bridkost in tug, ki serce mi more!
Zakaj pač meni sreča hotla ni,
De v bitvi s tabo vmerla bi bila!
Bi hotla sama vsmertiti se, alj
Kar še me na življenje veže, sin
Je sam, še mlad, in hči, spomin predrag
Moža mojga, junaka Inkota,
Ki dokler on je stal, je stala tud
Metlika, ko pa padel on je v smert.
Je padlo mesto v razvaline tud...
Stok Metličank preide v sedmerostopen jamb, vsak drugi stih je riman:
Z glav lase si dolge rujmo, Tolčimo na persi se. Ter Metliko pomilujmo. Ki razdjana ravno je. Krasno mesto ti Metlika, Kje si, kje si? Ni te več! Slava tvoja, moč velika. Kje ste, kje? Obe ste preč! Kjer popred je mesto stalo. Razvaline so sedaj. Kjer veselje je kraljvalo.
Bridke je težave kraj.---
Inko, Ti si varoval, ti hranil Ljudstvo vse Japoško si, Z močno desno si nas branil Rimcev težke sužnosti... Ino dan, kadar si vmerl, Inko, svetli vojvoda. Tudi mesto je poderel. Padla nakrat sta oba. Ino z vama se poderla
26
Vred Japodov je prostost, \
Svoboda se je zaterla, I
Narod, narod več ni prost. '\
\
V isti mapi z Valjavčevim Dnevopisom oziroma prizorom pred sodnikom in s priredbo Se-nekovih Metličank je dvoje dramskih prizorov Jožeta Kogoja. Prvi prizor je pogovor med očetom in sinom, ki ga pisec imenuje Matija. Prišel je domov iz šole in oče ne verjame, da je prišel prostovoljno, gotovo so ga napodili. Pogovor je napisan naravno, v neprisiljenem slovenskem jeziku. Drugi dramski tekst obsega pet v nemščini napisanih prizorov pod naslovom Hektar odhaja v dvoboj z Ahilom pred Trojo. V prvem prizoru, v samogovoru Hektor opiše trojanski položaj, ki ga hoče odločiti v dvoboju z Ahilom. V štirih prizorih smo priča pogovoru med Hektorjem in njegovo družino, starši in ženo - vse pregovarjanje ga ne odvrne od sklepa, da gre v dvoboj z Ahilom.
Kogojev izvirno zasnovani odlomek o Hektorju in njegovih najbližjih je napisan v prozi, pogovor je neprisiljen in naraven, poln dramatskih vzmeti, dasi seveda nekoliko privzdig- i njen, s poudarkom: Sladka je smrt za domovino.
Poleg antične in nemške dramatike je bila za mladi rod slovenskih gimnazijcev nedvomen ' vrh Shakespearova dramatika. To so spoznavali predvsem v nemških prevodih in po predstavah ljubljanskega nemškega gledališča. Med propagatorji Shakespeara sta bila tudi Valjavec in njegov pobratim Trdina.
Trdina' v svojih spominih na gimnazijska leta pravi, kako je bil tedaj Shakespeare bran in na glasu vrhunskega dramatika. Med drugim pripoveduje naslednje: Valjavec je stanoval na Poljanah pri Gestrinu; s Trdino sta se srečavala skoraj vsak dan in skupaj prebirala »včasih njegove (Valjavčeve) poezije, včasih pa druge bukve, posebno rada Shakes- i peara« (Trdinovo ZD I., 209). Sam o sebi Trdina piše: »Pomnim dobro, da mi ni prišel iz rok j v šesti in sedmi šoli božanstveni Shakespeare. Ta ni (bil) le vir, ampak cel ocean velikih in ; lepih misli na resno in šaljivo plat« (prav tam, 175). Shakespeara sta skupaj brala v Ljubljani j (II., 112). Na Dunaju je Trdina tovariševa! z Jerišo, ki je med Angleži najbolj ljubil Sha- i kespeara (IL, 89). V spominih ponovno ponavlja, kako je spoštoval in bral angleškega dra- \ matika. Poznal je Romea in Julijo, »Štiri njegove drame so me tako ganile in pretresle, da sem jih bral še večkrat, ko sem bil že profesor.« Leara, Macbetha, Othella in Romea in Julijo je bral že kot gimnazijec v nemških prevodih (prav tam, II., 99, 312, 510-512). Trdina je imel tudi antologijo, pomožno šolsko knjigo slovstvenih tekstov iz svetovne hterature (Odeum, v dveh delih, 1806-09, uredil Friedrich Rambach). Ta nemška knjiga je imela tudi izbrane odlomke iz Shakespeara: iz Julija Cezarja, Hamleta, Beneškega trgovca. Viharja, Romea in Julije, Macbetha, Othella in iz Sna kresne noči. '[
Moravec je v razpravi Shakespeare pri Slovencih zapisal, da je ime Shakespeare prvič za- i pisal Bleiweis v nekem članku o krompirju.* V zvezi s Trdinom in Valjavcem pa je zapis \ Shakespeara v slovenščini pred zapisom, ki ga vsebuje Bleiweisov članek. j
V časniku Slovenija je v številki z dne 6. marca 1849 dopis z naslovom Vo/j(ev za Fran- \ kobrod v Ljubljani. Članek ima podpis -t-. To lahko razvozlamo kot Trdina, mogU pa bi brati tudi kot črko v imenu Ma-t-ija, torej Valjavec. Trdinain Valjavec sta bila sodelavca Slovenije. Navedeni dopis se začne s pravljico o zlati ptici, »od mniha, kteri je poslušaje pesmico rajske ptice celih sto let zamaknjen preživel; misleč, da je le nekoliko trenutij preteklo, zdramši se ide v mesto, pa vse premenjeno najde, nove hiše, nove ulice, nove ljudi, neznan jezik«. Dopisnik nadaljuje, da pa v Ljubljani ni nobenih sprememb, le tisti, ki so prej go-
7 Omemba Shakespeara na številnih mestih pri Trdini. O tem upoštevaj Imensko kazalo v II. in III. knjigi ZD. * V Slovenskem berilu za II. razred gimnazije, 1852, je priobčen Bleiweisov članek o krompirja
27
vorili proti udeležbi na volitvah, so se spreobrnili in so za volitve. »Tem gospodom svet-vamo, naj si vzamejo Hamleta slavnega Shakespeara v roke, tam najdejo v pervim nastopu tretjiga djanja lep pogovor Hamleta s Polonijam, kteriga njim v prid po nemškem prestavlje-nju Slegelna tu postavimo:
Hamlet: Seht ihr die Wolke dort in der Gestalt einer Kameleons? Polonius: Beim Himmel, sie sieht auch wirklich aus wie eine Kameleon. Hamlet: Mich dünckt, sie sieht aus wie ein Wiesel. Polonius: Sie hat einen Rücken, wie ein Wiesel. Hamlet: Oder wie ein Wallfisch. Polonius: Ganz wie ein Wallfisch.«^
Vrednoje pripomniti, da je Valjavec priobčil v Slovenski bčeli 1852 pesem Od nebeške glorije. Če je pisec navedenega dopisa v Sloveniji Trdina, je najbrž že vedel za Valjavčev zapis in preustvaritev ljudske pesmi O nebeški gloriji, ki jo je mogel priobčiti šele čez nekaj let
O tesni zvezi Trdine in Shakespeara priča Trdinova »povest ali baja« O petru in Pavlu, objavljena v LZ 1884, zdaj v VI. knjigi ZD. O njej pravi Trdina sam, da je to »reminiscencija iz Shakespeara« (ZD, II. knjiga, 157). Zunanja zgodba je zgrajena na Shakespearovem motivu o šaljivi prevari pijanega kotličkarja Krištofa Suka v uvodu k Ukročeni trmoglavki (ZD, VI. knjiga, 416-417). Pri Shakespearu ima komedija pet dejanj, Trdina pa je motiv iz uvoda zapletal in razpletal po svoje.
Mladi študentovski rod ni hotel biti zadovoljen s tako pisano šaro, kakršne so bile odrske uprizoritve na slovenskem čitalniškem odru, želel si je višje literature, v dramatiki samega Shakespeara. Po Trdini smo posneli, s kakšnim navdušenjem so njegova dela brali v nemških prevodih. Mladi Valjavec, ki je prevedel Sofoklejevega Ajanta, latinskega trageda Seneko in brusil svoj prevod Goethejeve lligenije na Tavridi, se je lotil tudi Shakespeara.
V dijaškem rokopisnem listu Daničici,'" ki je izšel v letih 1850 in 1851 v 20 številkah -19 jih je ohranjenih - sta priobčena dva odlomka iz Shakespeara. En odlomek, kjer prevajalec ni podpisan, je prepesnitev 2. dejanja Romea in Julije, vendar le del, ne v celoti. Dijak-prevajalec je prevajal zelo verjetno po izvirniku. Le včasih se mu utrne gladek verz, sicer je okoren in prisiljen, to zlasti v prizadevanju, da bi »soustvarjal« slovenski skupni jezik po volji in zamisli Matije Majarja-Ziljskega. O tem priča pisava, ki je cirilica, in premnogo umetnih, največkrat hrvatsko-srbskih besed (na primer u postelju, veznik i, nikoh in, zašto, jeka, jesim za jesam, nič slaboga, nič dobroga, pitati za vprašati ipd.). V isti mapi, v kateri je ohranjena Daničica z objavljenim odlomkom iz Romea in Julije, se je ohranil tudi drugi odlomek iz Shakespeara, verjetno pripravljen ali namenjen za objavo v istem listu. Lahko sklepamo, da je ta prevod nastal pribUžno v istem času, to je 1850 ali 1851. Kakor nepodpisan prevod iz Romea in Julije je tudi ta prevod ali priredba iz Komedije zmešnjav žal samo odlomek. Valjavcu je bilo tedaj dvajset let. V primerjavi z anonimnim prevodom Romea in Julije je ta drugi izpod peresa Matije Valjavca naravnost odličen: sproščen, odrsko govorljiv, brez ene same besedne ah stavčne nejasnosti, domače živ, dišeč po gorenjščini svojega prevajalca (prim. dvojčka sta si podobna kakor dva krajcarja, barki je nagajal nasprotni veter, bilo je slovesno sklenjeno, bela Ljubljana ipd.). Svoj ustvarjalni delež je Valjavec dodal omenjenemu odlomku iz Shakespeara še s tem, da je dejanje prestavil v naš prostor, lokariziral v Trst, Benetke in Ljubljano, po dotlej dosti uve- •
' Pogovor med Hamletom in Polonijem v 111. dejanju, 2. prizor.
'O Dušan Moravec: Slovenski Shakespeare 1850, v DokumenU SGM, 1968.
28
Ijavljeni modi, da prevajalec »ponaši« tuje okolje. Da bi bil Valjavec svoje prevajanje Komedije zmešnjav nadaljeval, nimamo informacij, za kar nam je žal zaradi dobre izbire in zaradi njene sproščene, govorljive slovenščine, kakor jo je uveljavil v odlomku.
Nasploh se v naši zavesti in v našem slovstvenozgodovinskem pisanju vzdržuje trditev, da je Valjavec za svojega klasičnega Pastirja vzel podlago v svojem zapisu Pripovedke od pastirja, ki je priobčena v Slovenski bčeli 1851. Tako beremo tudi v SBL. Besedilo te Pravljice od pastirja (ali o pastirju) je zdaj najbolj dostopno v Valjavčevi knjigi v seriji Izbrana mladinska beseda. Valjavec pa je za osnovo svojemu Pastirju vzel pravljico, ki jo je pod naslovom Čudotvorni lokot priobčil v svoji knjigi Narodne pripovjedke u i okolo Varaždina skupio Matija Kračmanov Valjavec, 1858. Beseda lokot pomeni ključavnico obešenko in je (po osebni izjavi Milka Matičetova) še danes v živi uporabi na Goriškem. Čudotvorni lokot ali v današnji knjižni slovenščini Čudežna ključavnica obešenka je v osnovi kajkavska pripovedka, kakor so kajkavske pripovedke, iz katerih je pesnik ustvaril živalske pripovedke Volk Rimljan, Osel, kralj zverin in Vojska z volkom in psom. Ko je v gimnazijskih varaždinskih poročilih objavil svoj slovenski prevod Ifigenije na Tavridi, je Valjavec zapisal, da prevod objavlja v slovenščini, češ,» jezik oko Varaždina je, kako to priznavaju svi slovničari, slovenski i dosta malo različan od pismenoga slovenskoga jezika« (navajam po Levčevi izdaji Valjavčevih Poezij, 1900, XVI). Iz SBL pri Valjavcu pa posnemam; »Stre-kelj je v SNP sprejel 75 Valjavčevih zapisov kajkavskih pesmi, z utemeljitvijo, da je kajkavski govor ostal v svoji strukturi še zmeraj slovenski.« Izvirno besedilo Čudodelne ključavnice obešenke stoji v knjigah slovenskih ljudskih pravljic: Ciril Drekonja jo je uvrstil med Tolminske narodne pravljice, 1932, pod naslovom Železni prstan, isto besedilo je uvrstil Alojz Bolhar v svojo ponovno izdajano antologijo Slovenskih narodnih pravljic, 1964 (prva izdaja) in za njima je pod istim naslovom Železni prstan uvrstil omenjeno pravljico Franček Bohanec v svojo knjigo Ljudske pripovedi v zbirki Naša beseda, 1972. Malo je v slovenskem slovstvu del, ki bi žela tako slavo, kakor jo žanje naša ljudska poezija in Va-Ijavčev poetični Pastir.
29