Političen list za slovenski narod.
P* polti prejemali velja: Za celo leto predpl&čan 15 gld., ca pol leta 8 (Id., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman velji: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta 8 gld., za en meseo 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja X gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniske ulice št. 2, II., 28.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat; 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VrednlStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob */»6. uri popoludne.
Štev. 32.
V Ljubljani, v petek 8. februarija 1889.
Imetnik XYII.
Cesarjeva zahvala.
Z Dunaja, 7. februarija.
Uradna „Wiener Zeitung" in ob enem ž njo vsi dunajski listi danes objavljajo lastnoročno pismo cesarjevo na grofa TaafFeja, v katerem mu naroča, da primernim potom narodom avstrijskim sporoči Njegovo zahvalo za izraze prisrčnega sočutja in britke žalosti, ki so jo razodevali o smrti cesar-jevičevi.*)
Cesarjeva zahvala je tako prisrčna in tako jasna, da ne potrebuje nobenega dostavka. Cesar čuti v svojem srcu potrebo zahvaliti se narodom za prisrčno sočutje, ki so mu ga razodevali o smrti njegovega drazega, edinega sina, in ki mu je bilo v posebno tolažbo. Alt tudi narodi so potrebni tolažbe, ker je britka smrt prestolonaslednika tudi njih srca vtopila v neizmerno skrb in žalost; in prepričani smo, da bo ravno zahvala cesarjeva jako tolažljivo vplivala na njih potrta srca. Ker kako bi se narodi ne pomirili, ako vidijo, da se je mir povrnil v srce očetovo, ki je bilo pri britkem udarcu najhuje zadeto ? Kako bi tarnali in se pritoževali o grenki osodi, ako vidijo, da se cesar kot pravi katoliški kristijan brez tožbe in godrnjanja uklanja čudoviti previdnosti božji, ki je pripustila ta hudi udarec, ter se ravno v nesreči kaže pravega junaka? Kako bi obupavali nad prihodnostjo avstrijske države, ako je njeno žezlo v rokah tako blagega, tako plemenitega in tako skrbnega vladarja, ki pri svoji neizmerni žalosti nima druzega pred očmi, kakor le skrb za splošuji blagor, in ki narodom priporoča, naj ž njim vred Vsegamogočuega prosijo ne za časno srečo, ne za posvetno veselje in bogastvo, ne za odvrnitev daljših zgub in nesreč, ampak edino le za to, da bi mogel svoje dolžnosti kot vladar vestno spolnovati in se pogumno invapešno prizadevati za splošnji bla-
mestu.
*) To zahvalo cesarjevo sino včeraj objavili na prvem
gor in za blaženost miru? Taka je bila molitev, s katero se je modri Salomon pri svojem nastopu obračal do Uoga, in ki je bila Gospodu tako všeč, da mu ni le podelil za vladanje potrebne modrosti in kreposti, ampak ga oblagodaril tudi še z drugimi dobrotami, ki so na svetu sploh mogoče. Dokler bodo taka načela navdajala avstrijske vladarje, utrjevala se bode še čedalje bolj močna vez ljubezni in zvestobe med cesarjem in njegovimi narodi, ki se po spričevanji najnovejše skušnje najlepše razodeva ravno v dneh britkosti in nesreče. Vladarji in narodi bodo v tej trdni zvezi in ljubezni voljno in vdano prenašali najhujše težave in naj-britkejše udarce, pogumno ee v bran postavljali zoper vse sovražnike in nevarnosti ter vresničevali stari rek: Austria erit in orbe ultima!
Razven zahvale narodom današnja „Wiener Zeitung" objavlja enako prisrčno zahvalo, ki jo cesar izreka c. kr. vojni, mornarici in deželni brambi. „Moje srce", pravi cesar, „vedno gori za vsacega moža Moje vojne, na katero se ponosno oziram, in kateri hočem tudi v prihodnje posvečevati vso svojo ljubezen in skrb".
Tudi državnemu zboru se je hotel cesar osebno zahvaliti za izraženo sočutje, ki se je tako živo razodevalo v nagovorih obeh predsednikov, zlasti pa v prisrčnem govoru predsednika dr. Smolke. V ta namen je cesar predsednika obeh zbornic državnega zbora s podpredsednikoma vred danes k sebi poklical.
Vnanjim vladarjem se je cesar zahvalil brzojavno. Papežu Leonu XIII. je poslal jako obširen telegram, obsezajoč kakih 2000 besed, v katerem mu je razložil vse okoliščine Rudolfove smrti. Papež mu je nemudoma brzojavno sporočil svoje sočutje, ki je cesarju tako dobro delo, da je sv. Očetu v drugem telegramu odgovoril, da so bile papeževe besede za njega največja tolažba, ki je na svetu sploh mogoča.
Iz Hrvatske.
(Izviren dopis.)
Da so moja poročila o žalostnem gmotnem stanju, posebno kar se tiče poljedelstva, resnična, potrjuje zadnja skupščina hrv.-slav. gospodarskega društva. Že iz izvestja društvenega tajnika čujemo, da se v gospodarstvu ni dosegel noben napredek, nekaj radi elementarnih nezgod, nekaj pa radi tega, ker se naši proizvodi gospodarstva ne morejo sploh prodati, ali pa le izpod cene, tako da gospodar na škodo dela. Tega so krivi seveda naši nevrejeni od-nošaji, slabo denarno stanje, kajti naša zemlja še dandanes nima tako potrebne deželne hipotekama banke, o kateri se je že mnogo pisalo, ali vlada ni imela do zdaj časa, da o tem važnem zavodu vendar enkrat razmišlja. Sploh pa se vidi, da se odločujoči krogi ne zanimajo posebno za gospodarska vprašanja, saj je tajnik sam v izvestji svojem rekel, da ni vlada na noben predlog, katerih je stavila lanska glavna skupščina trinajst, do dandanes odgovorila, nego da je samo privatno zvedel, da je vlada sklicala enketo radi filoksere, ki pokončuje naše vinograde, da je strahota. Res je, da včasi narod preveč od vlade pričakuje, vendar pa je pri nas to karakteristično, da se vlada na predloge skoraj malokedaj ozira, in vendar gospodarsko društvo gotovo najbolj pozni gospodarske odnošaje naše zemlje. Čudno je tudi to, da vlada imenuje vsako leto velik broj kulturnih svetovalcev ali jih nikdar ne pozivlje na en-kete, kar bi odgovarjalo zadači teh dostojanstvenikov, saj jih menda ne imenuje samo radi naslova, nego da pomagajo pospešiti gospodarski razvitek v do-tičnem predelu, za kateri so imenovani.
Gospodarsko društvo ima vseh članov 7950, a dohodka je bilo za preteklo leto 15.447 gl., troškov pa 14.134 gold. Razven tega pa ima društvo še svojo hišo in posestva v vrednosti do 67.620 gold. Proračun za leto 1889 izkazuje dohodek 14.402 gl. in ravno toliko troškov. Društvo izdaje dva strokovna lista, namreč „Gospodarski List" in „Seoski
LISTEK.
Bohinjske črtice.
(Dalje.)
Ženitovanj obilnih iu ropotnih ni, vse se godi na tihem; „harmonike" ne poznajo, slišijo jo le, če pride kak vnanji škripač, pa tu ne opravi veliko, ker priprosti Bohinjec ne mara take glasbe in tudi svojega petja nima, čeravno je planinec. Noči so gori večjidel mirne, pretepi tudi ne pregosti, če so, je krivo temu večjidel žganje, kakor drugje.
O čem živi Bohinjec?
Bohinjec je planinec, dolinska zemlja ne daje dosti živeža ni njemu ni njegovi živini, katere ima neprimerno veliko, posebno krav. Te so pa le malega plemena, skušali so požlahnjevati to pleme, o čemer ima posebne zasluge največji dobrotnik te doline, čast. gosp. Janez Mesar, župnik na Bistrici; ali Bohinjec je konservativen, reklo bi se fikoro: starokopitnež; on misli, da bi večje, četudi več vredne krave ne mogle pasti se po strminah, v kakoršnih je poleti živina na paši; torej v Radovljici prodajani junci večjega plemena iz Bohinja ne dobo lahko kupcev. .Kar je za nas, je pa za nas" — pravi Bohinjec, in pri tem ostaue.
In vendar dajo živina največ dohodkov Bohinjcu, kar je pa zopet zasluga gosp. župnika Mesarja. Ta neutrudljivi gospod je šel na Tirolsko, v Švico in še druge kraje, da je tam videl, kako se dela sir ne le za dom, marveč za kupčijo. Prej je slovelo vže vsaj po gorenjem Kranjskem in tudi po bližnjih gorenjih krajih bohinjsko maslo in surovo maslo, ki pa je kmetu zaradi daljnih potov le malo neslo, sir pa ni bil za kupčijo, le za dom, kakor n. pr. suho sadje. Gosp. župnik pa je naučil kmete izdelavati kupčijski sir, ki je zdaj znan in cenjen vže daleč po svetu in za kateri se stekajo v Bohinj lepo svote. Zdaj imajo po sirarnicah velike zaloge. Škoda le, da se ne morejo še pripraviti do tega, da bi izdelavah več vrst sira, vsaj troje, ter po vrstah vredili ceno; zdaj gre namreč vse v jeden kotel, boljše in slabše mleko, cena pa je vsakemu siru jednaka. Morda bodo tudi to drugače pogodili, ker so bistrega uma in vedo ceniti denar.
Poletni čas živi Bohinjec, če ne dela v fužini ali ne seka lesa za obrtnijbko dražbo, na planinah, kjer ima „stane" (hiše in hleve) za-se in za živino; ta namreč je čez poletje gor' in sirarija tudi. Tam imajo ne le senožeti, marveč po ravnih in sploh ugodnih planinah tudi njive. Nekatere teh planin so zelo visoko in daleč od doma; planinci prihajajo
torej le ob nedeljah domov, da si priskrbe živeža, a žalibog! tudi jeruša: čutara špirita, ki se potem zmeša z vodo gerskega studenca, pa je žganje! No, hribovska studenčnica je bistra, gotovo uniči vsaj nekoliko škodljivih snovi in tako jim ta zmes ne škoduje toliko. Poletni čas so torej hiše in vasi skoro prazne, živine ne vidiš ne v hlevu ne na poti. Vse drugače jeseni, ko pade sneg. Takrat je živine ob vodnjakih, kamor napeljejo vodo iz gorskih studencev, iu po potih toliko, da čede teh rogačev komaj sam preriješ, kaj li še z vozom. Za vprego rabijo vole in krave, konj je malo, pa še te imajo le boli za daljno vožnjo na Bled in v Radovljico; zato jih je največ na Bistrici, ki vozijo fužinske izdelke, nazaj pa živež; za popotuiko je več izvoščkov. Govejo živino pa vpregajo za roge, tako da vleče pezo z glavo, ne pa, kakor drugje s prsi, pri čemur trpi največ vrat. Dasi je živina majhna, je vendar močna. Koz ni več toliko, kakor jih je bilo, ker jih preganja gozdna postava; vendar jih še imajo in iz njihovega mleka pridelujejo kozji 6ir, ki je nekako ostrega, pa ne neprijetnega okusa iu se večjidel doma porabi. Živinski sejmi so skoro le krajnega pomena, malo živahni, ker iz drugih krajev ni kupcev in ne živine: cena ie tudi nizka, velikosti govedi primerna.
Gospodar"; prvi izhaja v 1820 iztisih, drugi pa v 7402. Gospodarsko društvo bode slavilo svojo petdesetletnico letal 1891 ter pri tej priložnosti priredilo gospodarsko izložbo skupaj i obrtniškim društvom. Bog ¿<lj srečo pri tenl podjetju!
Vprašanje o filokseri je postalo pri nas akutno, kajti veči del vinogradov je že okužen iu če bode pokončevanje vinogradov tako napredovalo, bodo ljudje v kratkem popolnoma osiromašili. Pri nas 80 namreč predrti, kjer narod živi le o vinarstvu. Kaj bo, Če' jim ta dohodek propade. Vlada je sicer nekaj storila, da se sadi amerikanska trta, ali ako si ne bodo ljudje sami pomagali, to jih ne bo rešilo. Tudi predlogi nekih skupščinarjev, naj se ljudje poprimejo bolj sadjarstva, kajti naša zemlja je vstvar-jena za to, ne morejo rešiti naroda bede, ki ga čaka. Le složno delovanje vlade z uarodom moglo bi pretečo nevarnost odvrniti, ali pri vsem tem je malo nade, ker eden od drugega preveč zahteva. Vlada bi morala narodu pomoči z denarji, narod pa bi moral tudi sam nekaj storiti v tej zadevi. Res je tudi to, da je naš narod postal skoraj za vse apatičen, kar ni čudno, saj vidimo, da ga ravno tam, ker ima še kaj dobička, z velikimi nakladami tarejo. Kako bi narod imel veselje do sadjarstva, ko so mu ravno zdaj z ogromnim davkom na žganje odvzeli vsako nado na dobičet pri tem podjetju? Kdo bo sadil slive, ko vidi, da nima koristi od nje. Pa kdo je kriv, da je temu tako? Naši državni poslanci, ki brez vsakega premisleka glasujejo za postave, kakoršna je bila tudi ta. Dokler ne bo tukaj bolj previdnih in domoljubnih mož, se v resnici ne more pričakovati poboljšek tudi ne v gospodarstvu.
Razven drugih vprašanj je tudi posebno zanimivo cigansko. V novejšem času so namreč ti nomadi kar poplavili našo zemljo ter počenjajo pri uas razna hudodelstva, pa so postali že neznosni. Prihajajo pa izOgerske; jedeu skupščinar je dobro povedal, naj se enostavno meja zapre, kajti naši bratje Madjari hočejo naseljevati pri nas svoje cigane, a mi jih bomo imeli kmalu domačih preveč, kajti nedavno so prodali nekemu kmetu hišo za 2 kr., a na drugem mestu so prodali posestvo, na katerem je živelo 35 oseb, za 5 gld. To je gotovo žalostna ilustracija našega stanja na kmetih. Da je že potrebno s cigani nekako obračunati, vsakdo uvidi, kajti ti ljudje niti ne delajo, pa vendar dobro žive največ od tatvine in goljufije. Da bi se naseliti morali, bilo bi najbolje, vendar bi se to dalo težko izvesti, kajti njihova nomadska čud je proti temu. Konečno bo pa vendar-le do tega priti moralo, kajti drugače bodo ostali vedna naša nadloga. Sicer pa imamo proti ciganom dovelj naredeb, samo se ne drže, kakor je omenil neki podžupan. Tedaj oblasti naj strogo nadzorujejo te nemaniče, pa bode bolje. Mi dvo-jimo, da se bo dalo na ta način vprašanje rešiti. Le z naselitvijo bi se dali ti ljudje ukrotiti, a kako bi se moglo to izvesti, to je zadača m6ž, ki poznajo dobro naše odnošaje in cigane. Z raznimi predlogi sknpščinarjev pa se ne bo nič opomoglo.
Skoro bi bil pozabil še šolske mladine. Tudi ta bi morala po stari navadi biti s svojci vred na planinah ter čuvati pasočo se goved. Ali ta šola, ta šola! Pa je res sitno, večkrat nemogoče, da bi ostal nesrečni otrok, ki ga šolska postava reklamuje za šolo, sam ali z bratci in sestricami domd, ko je vse po planinah! Kdo mu bode kuhal v prazni hiši? Razven tega mu ugaja prostost in širokost planinskih travnikov veliko bolje od ozke šolske sobe in še ožjih šolskih klopij. Gospodje učitelji morajo torej glede obiskavanja šole prste zelo raztegovati, da se potem poravna ta reč, ko je vse domd pozimi.
Ko pobeli prvi sneg gorske velikane, so Bohinjci vže dorni — z živino še morda ne, ker to puščajo v planinah, dokler le gre. In zdaj se podvizajo spraviti s polja vse pridelke, kar jih je, in to ni veliko. Žita pridelajo malo, več turšice, katero razobešajo solncu, da je v jeseni ves Bohinj rumen. Drugi pridelki so pičli, za toliko hiš je premalo njiv, zato morajo kupovati živeža. Turšico porabijo zi-se, a vendar ne za sloveče bohinjske žganee.
Da, prijatelj, bohinjski žganci! Kaj tacega pa ne, v tem so Bohinjke nedosežne, neprekosne. Kar se ti drugje prinese za žgance na mizo, je le nekoliko strjen in razkosan močnik, podoben slabi laiki polenti; če v tako „cmokovja" vliješ juhe ali
Politični pregled.
V Ljubljani, 8. februarija. jffotruple deJtole.
Zaradi nesreče v Meyerlinpu se je pričela temeljita, toda iz državnih ožirov tajna preiskava. Mnogo okoliščin je še nejasnih. Dobro poučeni dunajski krogi trdijo, da se bo odpovedal re-darstveni predsednik baron Krans ter spravljajo ta njegov sklep v zvezo s prestolonaslednikom Rudolfom. — „Tiroler Stimmen" so bile zaradi članka o prestolonasleduikovi smrti zaplenjene.
Avstrijski državni xbor je imel sinoči zopet sejo, v kateri je razpravljal predlogo o skladiščih. — Ogerski državni zbor se je danes sešel, da „določi dnevni red".
Ogerski ministerski predsednik Tisza je podaljšal svoje bivanje na Dunaj i za dva dni. Pravijo, da se posvetuje, kako bi se mogel primerno predrugačiti § 14 orožne postave.
Tnanje države.
Kakor se čuje, dešla je sv. Stolu čez Dunaj od ruske vlade zaupna vest, da se bodo v kratkem pomilostili vilnski škof in trije poljski duhovniki, ki so bili v Sibirijo prognani. Škof pa odslej vendar še ne bo smel bivati v poljskih provineijah, marveč se mu bo odkazal kraj, kjer se bo nastanil, v južni Rusiji. Obravnave zaradi imenovanja štirih škofov se nadaljujejo. Dne 11. februarija bo papež imel v konzistoriji govor, v katerem bo omenjal tudi poravnave z Rusijo.
Srbski uradui list objavlja kraljev ukaz, s katerim je mnogo okrožnih in okrajnih prefektov odstavljenih in na novo imenovanih. „Pester Lloyd" je izvedel iz Belegagrada, da je večina odstavljenih in umirovljenih uradnikov naprednjaška, novoima-novani so pa strogi radikalci. Prikazni, ki napovedujejo bližnje ministerstvene premembe. — „Etoile Beige", in z njim soglasno več francoskih listov, piše, da je patrijarh Dijoniz proglasil ločitev srbsko-kraljevskega zakona neveljavno. „Pol. Corr." temu oporeka, kajti patrijarh v tej zadevi niti ni pristojen.
Bolgarska vlada je prvemu tajniku turškega koraisarijata, Rešidu beju, poslala noto, v kateri se prosi slednji, naj sporoči zahvalo sultanu in vladi za podarjene tri arabske konje.
Nemški cesar je predvčeraj v beli dvorani sedeč na prestolu in obdan od ministrov, generalov, dostojanstvenikov in dvoruikov sprejel maroško odposlanstvo. Veleposlanik je prečital najprvo arabsko sporočilo, potem njegov prevod. Cesar je nemški odgovoril ter se zahvalil za čestitanje. Naglašal je radost, da so tako izvrstne razmere mej Nemčijo in maroškim sultanom. Cesarica in princesinje so bile pri sprejemu v dvorni loži.
Novi francoski pravosodnji minister Guyot-Dessaigne je odločen radikalec ter zastopa kot poslanec departement Marn. Naslednik de la Porteju za naselbine ni še imenovan, ker se bo bajč naselbinski oddelek prestrojil v samostojno minister-stvo. Floquet je zopet nadepoln, ker se trdno zanaša, da bodo odslej v važnih zadevah vlado podpirali tudi oportunci; toda opekel se bo. Tako oportunec Emanuel Arane v „Matinu" ravno zadnje dni najostreje napada radikalno ministerstvo in boulangizem. Arane se norčuje, da je Floquet začel kovati priložnostne postave, a se pri tem ne more zanašati na zbornično večino. Š tako bornim orožjem hoče vlada zatreti boulangizem. — List „Paris" je objavil oster članek zoper nemškega veleposlanika v Parizu, ker ni hotel dati potnega lista štabnemn
mleka, raztopi se ti in v skledici imaš močnik, da ne rečem lep ali „pop". Bohinjski žganec pa ostane trd, polij ga s čemur-koli. Bohinjski žganec mi je čez vse. To je nekako tako, kakor naii raki po ljubljanskem receptu narejeni; škoda, da jih več ni! V Bohinji zna take žgance narediti vsaka kmetica, po naših mestih pa nobena kuharica.
Kranjska dežela ima troje „gurmandoih" posebnosti: krške in ljubljanske rake, kranjske klobase in bohinjske žgance. Prve je vzela kuga, klobase niso nič več „kranjske", ampak mesarske, ki so v tem obziru spravile ob dobro ime sebe in nas, bohinjskih žgancev pa zvunaj Bohinja ne znajo kuhati, pa jih ne znajo!
Droga zelo imenitna reč je sadjereja. Vsaka vAs je obdana z drevjem, vsaka hiša ima vrt. Da so Bohinjci, posebno Podjelci, res pridni sadjerejci, pokazalo se je letos na ljubljanski sadni razstavi, kjer so razstavili veliko čez sto vrst raznega sadja, največ jabolk. To sadje je večjidel zelo trpežno, takozvano „zimsko" sadje, ki se dolgo drži. Prodaja se ga iz Bohinja le malo, ker je vožnja predolga na vse kraje; zato ga največ podelajo v „mošt" (jabol-čnik in hru.ševec), ki je prav okusna in zdrava pijača, posebno če je par let star, ali mu primešaš dobrega vina. Ta pijača se porabi večjidel domu, in zdaj vže
zdravniku 90 pešpolka, ki je hotel obiskati svojo umirajočo mater v Strassburgu. Polkovnik Senard imenovanega polka je izda,! povelje polka, * katerem linao' obsoja nemško ravnanje. ,Liberté pravi, da se bo zoper polkovnika postopalo disciplinarnim potoni.
V belgijski zbornici je bila dné 5. t. m. daljša razprava zaradi nesreče na železnici pri Groe-nendaelu. Prometni minister je zagotavljal, da se je vlak zadel ob steber in se je zaradi tega zruôil most. Uradno je dognano, da je 16 mrtvih, 42 ranjenih. Minister je pohvalil uradnike, ki so pomagali pri rešilnem delu. Poslanec Hanssens je rekel, da je nesrečo zatcrivilo slabo stanje natirja in da je bilo rešilno delo nepopolno. Ministerski predsednik Ber-naert mu je odločno oporekal ter je konečno zahteval kazensko-sodnijsko preiskavo, naglašajoč, da so take nezgode v Belgiji jako redke.
Turška vlada jo vprašala po svojem londonskem veleposlanika Rustemu paši Salisbnry-ja, ali je res, da bode Anglija odpoklicala mr. White-ja. Angleški ministerski predsednik je to odločno zanikal. — Bivši gubernator djarbekirski, Samih paša, je postal gnbernator arznmski.
Reuterjevo izvestje javlja iz Shanghai-ja: V Chin-Kiangu so izbruhnili resni nemiri. Vstajniki so zažgali angleški konzulat in več inozemcem lastnih hiš. Na lice mesta je odplul angleški vojni parnik.
Izvirni dopisi.
Izza sloven8ko-nemške meje, 6. februarija. Slovenski Štajer ima malo tako lepih pokrajin kakor naše zeleno Pohorje. Kar se tiče slikovite leže, za-vzima mej drugimi gotovo naš trg sv. Lovrenc ob koroški železnici odlično mesto. Prijazno te gleda izmej zelenih gozdov, s katerimi je obrobljen; a nad njim dviga Velika Kapa svojo ponosno glave. Baš ta kraj proglasili so nasprotniki naši za naj-večo trdnjavo velikonemštva ter hočejo tudi čisto slovenski okolici vsiljevati svojo „blagodejno" omiko. Res se dotikamo tù že nemške meje; a hvala Bogu, naše ljudstvo je že toliko probujeno, kakor malokje drugod. Glavna zasluga v tem pa gré kmetskemu „Bralnemu društvu", ki se je ustanovilo pred nekimi leti po naporu nekojih rodoljubov iu kmetov samih. Ono ima lepo nalogo, da vzbuja iu utrjuje zavest. V to svrho priskrbelo si je lepo knjižnico ter leto za letom prireja par veselie s petjem, gle-dališčno predstavo itd.
O taki veselici nam je danes poročati. Da pridemo stoprav toliko časa „post festum", vzrok temu je žalostna vest, ki je baš v preteklih dneh tudi nas Pohorjance bolestno pretresla, nadkriljuječ sleherno drugo misel. Bilo je v nedeljo dne 27. ja-nuarija. Že ob 4. uri popoludne zbralo se je v prijazni gostilni gosp. Pernata v sv. Lovrenci toliko ljudstva, da je pozneje došlim bilo v istini težko najti kotička. Bogato sestavljeni vspored obetal nam jo izvrstne zabave. A tudi tisti, ki so se že večkrat vdeležili teh veselic ter bili itak prepričani, da so bode tudi ta sijajno obnesla, bili so iznenadeni. Vse točke vršile so se najgladkeje in bile vzprejete z burno pohvalo. Uprav očaral nas je pevski zbor. Pela se je mej drugimi: „Planinska roža", „Na lipici zeleni", „Moj dom" itd. Zvonki glasovi elek-trizovali so vse občinstvo. Kmetski sin J. Korman predaval je s pravim ponosom in občutkom neko
začne nekoliko izpodrivati „jeruš" in dvomno židovsko vino, ki je jednako škodljivo in katerega je — žal! tu le preveč. V Bohinji je nekaj čez štirideset go-stilnic, a težko najdei vino, da bi bilo vse od trte. Naj se s tem zamorim bohinjskim krčmarjem ali ne, kar je res, je res.
Za maščenje sadja imajo posebne maščilnice ali „preše" iz dveh delov. Sadje, ne prezrelo in ne obležano, dane se v polokrožno korito ter stare ali zmasti z mlinskim, na drogu nasajenim kamnom, kateri gonijo po koritu semtertje, da je sadje popolna godlja. To preneso potem v „prešo", kjer mora po sili dati iz sebe ves sok, ki curlja v nastavljene posode. „Preša" je štirivoglata, na vseh strančh gosto prevrtana omara, za težo je mecesnovo deblo, ki se z vso silo pritiska, da slednjič od sadja ni druzega, ko opeki ali šoti podobni kosi, katere porabijo še za krmenje živine. Take „preše" imajo posamezni gospodarji, h katerim hodijo drugi delat svoj „mošt", kakor v mlin, le da mora za delo potrebno osobstvo vsak sam seboj privesti.
Kar se sadja ne porabi svežega in ne shrani za zimo, posušč ga za pozimsko kuhinjo.
(Dalje sledi.)
teló primerno Slomškovo pesen. G. dr. med. Josip Bakež it Grade», kojemu je ta kraj že od časa landkega dijaškega »leta v prijetnem spominu, razpravljal je v daljšem govoru „o slovenskem ienstvu in njega vplivu na naš narod". Tudi ta govor je zeló ugajal. Vsi navzoči vzprejeli so ga i burnim odobravanjem. Glavna in zadnja točka viporeda, ki je seveda morala provzročati tudi največe zanimanje, bila je gledališčna predstava. Igrala se je znana šaloigra „Zakonska sol". Nam Slovencem je jako malo iger na razpolaganje, ki bi se dale predstavljati tudi na deželi. V tem pičlem številu je gori omenjena gotovo jedna najboljših. A kaj pomaga tudi igra, ako ne dostaje dobrih igralcev ? Nam se tega ni bilo bati. Dostikrat smo že bili prisotni pri gledališčnih predstavah drugod na Slovenskem ; a trdimo, da šo nobena predstava na nas ni napravila toli prijetnega vtisa nego ta. S temi besedami nočemo samo poudarjati, da so predstavljalci dobro znali svoje uloge; vsak ismej njih se je takó rekoč uživel v njo. Ako konečno še omenimo, da ste glavni ulogi bili v rokah kmetske deklice in kmet-skega sina — Micke in Petra Kormana, ne moremo se prečuditi, do kolike stopinje omike dospelo je že naše ljudstvo, vzlasti pa njega mlajši zarod. Da so naše razmere v tem oziru toli ugodne, v tem gré gotovo največa zasluga nadučitelju v Puščavi, gosp. Franu Praprotniku. Njegovemu prizadevanju imamo se v največi meri tudi zahvaliti, da je nam sploh možno prirediti kako predstavo.
Po končanem vzporedu pričela se je prosta zabava. Napitnica vrstila se je za uapitnico, domača pesem za pesmijo, in v prijetnem živahnem razgovoru doživeli smo še par veselih uric. — Končujemo te vrstice z iskreno željo, da bi naše kmetsko „Bralno društvo" procvitalo in raslo ter na vse strani razprostiralo blagodejni svoj vpliv!
Iz Prage, dné 2. februarija. Tajnopolna uganka je res to človeško življenje ! Danes v cvetu mladosti svoje poln sveže sile, ponos sedanjosti in nadeja bodočnosti — in jutri mrlič. Danes še navdušena gorečnost življenja, posvečenega blagru narodov, danes še požrtvovalna delavnost, globok um, čino-rodni veleglas, — in jutri kakor ugašnjena sveča, koja razširja mestu širne svetlobe — črno temo.
Cesarjevič Rudolf je mrtev! Nihče ni hotel verjeti te turobne vesti, ki je letela od ust do ust. Nemožno! Neverjetno! Ponavljalo je to tisoče iu tisoče stanovnikov. Kako bi bili pa tudi Pražani mogli verjeti, ko je bil stoprav pred tremi dnevi oznanjen le-sem prihod cesarjevičev na Hradčane; konje in kočije poslali so že sùm, in tudi služinčad je bila že vsa tù. Hotel je obiskati svojega bratranca nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki je major v armadi in je prideljen tukajšnji posadki, in stanuje v kraljevem gradu na Hradčanih. Star je zdaj 26 let iu kakor se nam brzojavlja z Dunaja, postal bode tudi prihodnji cesarjevič, kajti cesar ga namerava p osi no vi ti!
Kraljeva Praga oblekla se je v globoko tugo-vanje, turobno črno haljo. Z vseh javnih poslopij in neštevilnih zasebnih hiš plapolajo črne zastave ; mnoga poslopja okrašena so s črnimi draperijami.
V	izložnih oknih prodajalnic razstavljene so poprsne ■podobe umrlega cesarjeviča, kojega imajo Pražani še v hvaležnem spominu in v istini po njem žalujejo odkritosrčno. Cesarjevič in nagla smrt njegova, to je izključljivi predmet zasebni in javni govorici. Vsi listi pražki, razven glasila svobodomiselne stranke, izšli so s črnim obrobkom. Z vseh mestnih in cerkvenih stolpov vihrajo črne zastave, raz nekatere celó po štiri.
Trideset let brojil je stoprav on, na čegar glavi bi se imeli jednoč lesketati in blesteti koroni češka in avstrijska. Med avstrijskimi narodi so pred vsem Čehi, ki so mu bili osebito udani in naklonjeni. Poznali so ga v Pragi kot dete, pozdravljali kot mladega kraljeviča, ki je privedel naše staroslavne Hradčane k novemu lesku, in navdušeno ga pozdravljali kot soproga na strani zdaj nesrečne vdove.
Štirinajst let je bil star, ko je Rudolf nastopil dne 8. junija leta 1872 svoje prvo potovanje na Češko, da vidi z lastnimi očmi ogromna opustošenja, koja je provzročila takrat velikanska majnikova po-vodenj.
V 1. dan avgusta 1. 1878 nastopil je cesarjevič Rudolf čez Moravo drugo potovanje na Češko, da se stalno, za daljšo dobo nastani na Hradčanih. Imeniten je bil ta dan in vesel za kraljevsko Prago.
V	živem spominu mi je íe prizor istega dne v
Ferdinandovi ulici, kjer so bila razstavljena neite-vilna društva. Pred poslopjem hipotečne banke ustavi se cesarjevič in ga tù pozdravi gosp. Kejf imenom odposlanstva pivovarnikov. Napivši se ii zlate čaše, napolnjene s pivom, kojo mu je podal pivovarnik g. Vanka, zahvali se Rudolf odposlanstvu v češkem jeziku: »Ljubko sem presenečen z vašo dobrodošlico in ne morem inače, nego družbi vaši zaklicati: Dal Bog srečo!"
Tu bodi omenjeno, kar je pisal stotnik in profesor vojaške akademije na Dunaji, pokojni Ferd. Čensky, o češkem jeziku v cesarski rodbini, koji spis je objavila 1. 1886 Vlčkova „Osveta". Iz tega spisa posnemljem, kako marljivo se je učil cesarjevič češčine in češkega slovstva, a tudi bratranca njegova, nadvojvoda Franc Ferdinand d'Esté in Oton. „Cesarjevič Rudolf — piše prof. Čensk^ — pričel se je učiti češčine nekoliko prej, nego nadvojvodi Franc in Oton. Skraja je bil njegov učitelj sedanji polkovnik H. vitez Špindler, ki je bil prideljen dvorni komori cesarjevičevi. V otroških letih učil se je Rudolf samo v češki konverzaciji ali govoru. Stoprav, ko je cesarjevič dospel v mladeniško starost, poklican je bil tedanji sekcijski svetnik dr. Her-menegild Jireček, da predava cesarjeviču o češkem jeziku in češki literaturi. Jireček je Rudolfa poučeval tri četrti leta 1877."
Potem ostal je cesarjevič dlje časa tu v Pragi v vojaški službi kot polkovnik pri pešpolku baron Ziemiecki št. 36. Doba prinčeve službe je še dandanašnje v ljubem spominu vseh, koji so takrat spadali k napominanemu polku.
V	dan 10. maja 1881 vršila se je v avguštinski cerkvi poroka cesarjeviča Rudolfa s prineesinjo Štefanijo, in čez leto in dan dal jima je Bog ljubljeno hčerko Elizabeto. Občinsko zastopništvo pražko je tem povodom ustanovilo fond v znesku 40.000 gld. v podporo ubogih novorojenčkov in njih mater.
Nihče ni dvojil, da prihod cesarjevičev v zlato Prago pomeni zlate zarije boljšo dobo za narod češki leta 1879. On ni samo obdajal stolnico češkega kraljestva z leskom, ni samo očaroval družbe češke s svojo prisotnostjo, temveč kot izbrani poznavatelj jezika češkega dajal je sam lep vzgled z spoštovanjem narodnih čutov in nravnega prava. Bivanje njegovo tudi ni ostalo brez učinka na ukrenitev zastopnikov čeških leta 1879, ko so češki poslanci vrnili zaupanje z zaupanjem.
V	Pragi je cesarjevič Rudolf in nadobudni naslednik prestola rastel z narodom češkim. V njem so Čehi videli svojega pokrovitelja, vûnj so oni stavili svoje nadeje in hrepenenje, v njem čestili prihodnjo slavo in moč. In zdaj je odvzet na veke !
Bilo je zopet 8. junija 1. 1881. Praga proslavljala je sijajni prihod „bodočega" kralja češkega in njegove plemenite soproge. Radostno pozdravljali so ju Pražani, zlasti pa to, da hočeta dlje časa ostati med njimi. Nekolikoletno bivanje cesarjeviča Rudolfa in vzvišene soproge njegove v Pragi, ljubeznjivo obnašanje obeh in nebrojne dobrote, s kojimi je obsipaval Pražane, zadostno pojasnjujejo ljubezen in naklonjenost Pražanov do njega, koja ste se mu izkazovali, ko sta nas ostavila.
Kakor beli cvet jablane, kojo stresa vsaka sapica in nje cvetje vsipa na glave naše, tako je življenje človeško na svetu. Odtrga se cvet z drevesa življenja in se ne ozira na bol iu potrtost, kojo s tem prouzroča. Prebolesten udarec zadel je Njega Veličanstvo cesarja in kralja, narod češki in vse narode avstrijske. Odtrgan jim je najkrasnejši cvet, mnogo obetujoči cvet, od kojega so avstrijski narodi pričakovali obilo blagoslova.
Kraljeva Praga, dežela Češka iz umljivih vzrokov žaluje nad izgubo, koja ju je zadela vsled nenadne smrti česarjeviča Rudolfa.
In ker ima že ves dopis moj današnji nekak turoben značaj, skončujem ga s pogrebom gospoda Gabrijela Žižke, starosta pražkega „Sokola", ki je umrl v torek. Pokojui Žižka bil je 15 let mestni odbornik, 20 let v zboru občinskih starejšin in člen mnogih narodnih društev. Porodil se je leta 1833 v Pragi. Spadal je v vrsto ouih mož, ki so možato vztrajali na narodnem braniku, ko je po padu Bach-ove reakcije leta 1860 narod češki zopet stopil na politično torišče. Marljivo se je vdeležil narodnega gibanja pri vseh društvih in narodnih podjetjih, vzlasti v letih hudih prekucije bil je povsodi na prvem mestu.
Vsled neprecenljivih zaslug priredil je pa tudi „Sokol" svojemu starosti sijajen pogrebni sprevod, kakoršnih je malo v Pragi, in sicer ob društveuih
troških. Pogreb bil je včeraj iz telovadnice »Sokolove", kamor so v četrtek prenesli umrlega starosto. Med venci ob katafalku položen je bil tudi oni ljubljanskega „Sokola" (,Starosti „Sokola" v zlati slovanski Pragi'), dalje je poslal ljubljanski »Sokol" i brzojavko sožalja; pri pogrebu zastopala sta ga dr. Podli p ny in pisatelj Jan Lego. Med sprevodom pomikala se je nepregledna vrsta sokol-skih društev 8 17 zastavami in — tritisoč členi! Dalje ogromno število druzih društev z zastavami iz Prage, njene okolice in z dežele. Za godbo korakala je četa Sokolov nesoča 90 vencev.
Pogreba so se vdeležili tudi še župan gospod dr. Šole, policijski ravnatelj Stejskal, rektor češke univerze g. dr. Studnička, državni in deželni poslanci, žurnalisti, profesorji in ravnatelji srednjih šol itd. Na VAclavskem trgu je ves sprevod fotografoval g. Mulač. „Sokol" pražki položil je že tretjega starosto k zadnjemu počitku. Fugner, Linlia, Žižka ostavili so družne vrste sokolske v marljivem delovanji na čelu prvega „Sokola" slovanskega, kakor nepozabni Tyrš in vrli Styblo, koji so bili predčasno odvzeti sokolstvu.
Dnevne novice.
(Za cesarjcviča Rudolfa) so bile dne 6. t. m. popoludne, kakor se nam poroča z Dunaja, v dvorni kapeli mrtvaške molitve, včeraj pa je bila ob 11. uri prva slovesna črna sv. maša, katero je daroval kardinal Ganglbauer. Druga slovesna črna sv. maša je bila danes, tretja bode jutri. Pred nekaterimi dnevi so listi poročali, da bode daroval drugo sveto mašo kardinal Si mor, tretjo pa nadškof praški Schonborn. V ponedeljek se odpeljejo cesar s cesarico in nadvojvodinjo Valerijo v Budimpešto, kjer bodo baje ostali do sv. Jožefa. Belgijski kralj in kraljica sta se vteraj s princem Balduinom odpeljala domov, bavarski vojvoda pa se je s soprogo že predvčerajšnjim odpeljal.
(Slovesne črne sv. maše), ki so jo danes pre-vzvišeni gosp. knezoškof ljubljanski darovali za Nj. c. kr. Visokost cesarjeviča Rudolfa, vdeležili so se blagorodni g. deželni predsednik baron \V i n kler, vsa cesarska in deželna oblastva, deželni odborniki, mestni župan z odborniki, mnogo častnikov tukajšnje posadke, na čelu jim GM. pl. Schilhauski, profesorji bogoslovja in gimnazije, učitelji srednjih šol, velika množica gospej ljubljanske aristokracije iu inteligencije, in sploh mnogo žalujočega občinstva. — G. knezoškof so bili spočetka sv. maše tako prevzeti globoke žalosti, da se jim je tresel glas in so le polagoma dosegli navadno moč iu jasnost glasu. Tudi občinstvo je z dostojno resnobo spremljevalo sv. opravilo. Dal Bog, da bi se ob rakvi, na pragu smrti, pomirili duhovi!
(Rodoljuben dar.) Povodom smrti cesarjevičeve je g. baron Wurzbach daroval 50 gld. za mestne reveže.
(V mestni ubožnici) je g. župan Gr as se 11 i razdelil po g. Lahainerju na dan pogreba cesarje-vičevega 50 gld.
(Pojasnilo.) Iz Kamnika smo dobili nastopno pojasnilo: Prvi dan, ko je „Laib. Ztg." prinesla vest o prežalostnem samomoru cesarjevičevem, prišel je kamniški pismonoša g. H. k meni z novico, rekoč: „Cesarjevič se je sam ustrelil". Na to sem rekel ves zavzet: „Pa vendar ne!" On pa je trdil, da je »Laib. Ztg." to prinesla. Rekel sem na to: „To pa je strašno žalostno ! Tako dober oče mora tako žalost občutiti. Zdaj pa nam je treba šo bolj moliti zanj, da mu d& Bog moč vse to pretrpeti." Pristavil sem še: „Vsaj vendar ne bo tako!" Skliceval se je zopet na uradni list in odšel. Pa kakor je videti, šel je zopet po drugih hišah pravit to žalostno novico ter menda zavijal moje besede, ker sicer bi v taki obliki ne mogle priti v „SI. Narod".
Kamnik, dn^ 6. februarija 1889.
Ivan M urnik.
(Dnevni red) seji ljubljanskega občinskega sveta v torek 12. dan februarija t. 1. ob 6. uri zvečer v mestni dvorani. 1. Naznanila prvosedstva. — 2. Oddaja mizarskega, ključavničarskega, steklarskega in slikarskega dela za novo mestno šolo v Poljskih ulicah. — 3. Mestni proračun za 1. 1889.
(Katoliške družbe odbor) se je sinoči sostavil. Predsednikom je izbral m. g. prošta dr. A. J a r c a, podpredsednikom m. g. prelata dr. A. Čebaška. Gg. Lahajnar in Pichler sta tajnika, gosp. V. Polak blagajnik. Odbor ima dva odseka: gospodarski šteje 4 ude, in književni 9 udov. Nadzornik
knjižnice: 5. g. G es trin in ima še dva pristava. Stavili so več nasvetov, ki pridejo Še le v prihodnji seji v obravnavo. Konečno je sklenil odbor po kratki debati enoglasno: Odbor „Katoliške druibe za Kranjsko" izraža Nj. eksceleneiji premil. gospodu knezo-škofu, prepričan do dna duše o Njegovi nad vse sumničenje vzvišeni lojalnosti, svojo najtoplejšo udanost, ter obsoja najodločneje vse surovo ravnanje proti Njegovim naredbam. Ta sklep naj se sporoči po deputaeiji Njegovi ekscelenciji.
(Slovensko gledališče.) V nodeljo dne 10. t. m. ponavljal se bode .Srečen o č e", veseloigra v treh dejanjih. Ker je dobra igra pri zadnji prodstavi jako ugajala občinstvu in se je predstavljala na delavnik, ko marsikomu ni bilo mogoče vdeležiti se je, ponavljala se bode omenjeni dan, kakor upamo, v polni hiši. Jutri v soboto je predstava v Trstu.
(Volitev državnega poslanca) za mariborski volilni okraj se bode vršila dne 24. marca. Ges. kr. namestnik v Gradci, baron Kübeck, je v nemškem in slovenskem jeziku razpisal volitev, kakor je tudi po postavi.
(Iz Ribnice) na Dolenjskem se nam poroča: Dne 5. t. m. je posestuik Blaž Grebenec iz Hro-vače pri Ribnici peljal zgodaj zjutraj s svojim sosedom prešiča 6kozi Velike Lašiče in Kompolje v Struge, kamor ga je bil prodal. Popoludne okoli 5. ure vrnil se je Grebenec po bližnjici čez sleme Male Gore domov; pot je dolga poludrugo uro. Voznik njegov pa se je peljal po cesti proti domu, kamor je prišel še po 10. uri zvečer. Ker se isti večer in drugo jutro Grebenec ni vrnil, šli so ga iskat in ga našli na potu vrh Male Gore še živega. Pripeljali so ga domov maziljenega s sv. oljem, pa revež je takoj umrl. Bil je truden in lačen, ker si ni privoščil krepke brane v hudi zimi, ter je oslabel in obležal na potu.
(Akad. društvo „Triglav" in akad. podrnž-nica sv. Cirila in Metoda v (iradci) imata svoji seji, preloženi povodom smrti cesarjevičeve, jutri dne 9. t. m. ob S. uri zvečer v gostilni „zum wilden Mann" (Jakominigasse).
(Za prvo letošnje porotno zasedanje) izžrebani so za glavne porotnike sledeči gospodje: Fran Ra-jakovič, hranilnični pristav v Ljubljani; Karol Kotnik, posestnik v Mirkah; Fran Bürger, posestnik v Postojini; Josip Bončar, pek v Ljubljani; Fran Ks. Souvan, veletržec v Ljubljani; dr. Ignacij Kotnik, hišni posestnik v Ljubljani; Fran Kunstelj, kramar v Radovljici; Ant. Luckmann, trgovec v Ljubljani; 0. J. Hamann, trgovec v Ljubljani; Josip Orne, mesar v Ljubljani; Konrad Pučnik, hišni posestnik v Kranji; Vincenc Vizjak, oficijal deželne bolnišnice v Ljubljani; Vincenc čamernik, kamnosek v Ljubljani; Fran Jamnik, krčmar v Pijavi Gorici; Karol Tschurn, hranilnični pristav v Ljubljani; Jakob Kapsch, zlatar v Ljubljani; Jos. Benedikt, trgovec v Ljubljani; Janez Wucbrer, krčmar v Lescah; Janez Dogan, mizar v Ljubljani; Jos. Sušnik, trgovec v Kranji; Viktor Hofmann, dež. rač. svetnik v Ljubljani; Baron Alfonz Wurzbach, veleposestnik v Ljubljani; Viktor Cantoni, trgovec v Ljubljani; Janez Počivalnik, mesar v Ljubljani; Janez Jeretin, krčmar v Gradci; Toma Tolazzi, trgovec v Logatci; Ferdinand Schmitt, trgovec v Ljubljani; Jan. Slap-ničar, posestnik v Mostah; Josip Stupica, posestnik v Viru; Miha Tomšič, strojar na Vrhniki; Friderik Malavrh, računski olicijal v Ljubljani; Janez Kopač, mesar v Ljubljani; Jernej Babič, trgovec v Kranji; Feliks Stare, posestnik v Kolovci; Friderik Rehar, hišni posestnik v Ljubljani, in Jurij Kunčič, usnjar v Ljubljani; za nadomestne porotnike pa: Anton Strnad, hišni posestnik, Anton Reich, čevljar; Janez Mavec, pek; Josip Dornig, knjigovodja; Fran Kandare, privatni uradnik; ¡Fran Pire, hišni posestnik; Karol Altman, knjigovodja; Fran Jevnikar, kramar, in Josip Kosec, suknostrižec v Ljubljani.
(Zemljevid Novega Mesta z okolico.) G. Jernej P e č n i k izdeluje zemljevid Novega Mesta in okolice, na katerem bodo zaznamovani vsi kraji, kjer so našli sledove starin.
(Hrvatsko akad. društvo „Zvonimir") na Du-naji slavi dne 11. t. m. v prostorih gostilne „Goldenes Kreuz" dvestoletnico rojstva narodnega pesnika Fra. Andrije Kačiča-Miošica s sodelovanjem nekaterih članov „Slovanskega pevskega društva", akad. društva „Slovenije", gdč. Milene Hržieeve iu gg. Otona Žerta in Vlaha Budmanije.
(Mariborski župan) g. Nagy je dobil Najvišje potrjenje in je v sredo prisegel v pričo uamestni-
škega svetovalca barona H e i n a in mestnih odbornikov.
(It c. kr. poštne hranilnice.) V sredo smo dobili najnovejšo okrožnico imenovauega urada. Iz i6te povzamemo sledeče podatke: Minolega meseca januvarija se je v hranilnico vložilo 549.952krat v skupnem zuesku za 61,126.099 gld., od tega na Štajarskem 26.380krat za 2,463.681 gld., na Koroškem 7132krat za 615.591 gld., na Kranjskem 6668krat za 494.S47 gld., v Primorji 92S2krat za 1,144.011 gld.: vrnili so pa 147.846krat v zneskn za 60,342.997 gld., od tega na Štajarskem 4437krat za 1,291.718 gld., na Koroškem 953krat za 183.444 gld., na Kranjskem 793krat za 159.503 gl., na Primorskem 2911krat za 1,369.241 gl. Od 12. j&n. 1883 do letošnjega februvarija se je v celem vložilo 20,444.661krat v skupuem znesku za 2.184,394.640 gld. 88 kr., a vrnilo 6,116.214krat skupaj 2.141,027.377 gld. 92 kr., v hranilnici je tako preostalo 43,367.262 gld. 96 kr. Med izplačilom je lapopadeno tudi 9,748.220 gld., za kar je urad vložnikom na zahtevanje kupil in odposlal vrednostnih listin. V prometu je knjižic a) rentovuic 9611 v vrednosti 8,419.830 gld., b) vložnic 668.032, c) čekovnic 14.473. Število vložnikov je zadnjega meseca narastlo za 12.697 oseb, od tega na Štajarskem za 713, na Koroškem za 175, na Kranjskem za 134, na Primorskem za 366 vložnikov. Dozdaj so v celem izdali 1,054.950 vložnih knjižic, a izplačali in razveljavili istih 386.918. V neuradnem delu okrožnice nahajajo se izkazi o poštni hranilnici na Ogerskem, Francoskem, Taljau-skem, Švedskem, Nizozemskem.
Telegrami.
Dunaj, 8. februarija. „Wienerzcitung" objavlja z vojnim popolnoma soglasno mor-narično povelje. Jutranji listi v navdušenih člankih proslavljajo cesarico. „N. F. P." pravi: Cesarjev govor je spomenik, kateri je cesarico postavil v zgodovino; predstavljali si jo bodo v oni podobi, ki se spoznava iz gin-ljivega opisa njenega soproga. Z ozirom na svojo včerajšnjo vest dostavlja „Fromden-blatt", da cesar z najmilostivejšimi vročimi besedami izraža priznanje časopisju. Tudi pri drugi službi božji, katero je daroval v dvorni župni cerkvi nadškof Schonborn, bili so navzoči Veličanstvi, prestolonaslednica-vdova, člani cesarske hiše, dalje vse tukajšnje plemstvo, generali, dvorni in državni dostojanstveniki. Obisk v cesarski rakvi jo tudi danes jako mnogobrojen.
Dunaj, 7. febr. Cesar je danes sprejel predsedstvi obeh hiš državnega zbora ter se je za njujino sočutje zahvalil v lastnem kakor tudi v cesaričinem in prestolonasledniči-nem imenu. Smolka je v večerni seji državnega zbora opisal sprejem kot preginljiv. Cesar je ihteč rekel: „Vsi narodi Avstrije so Mi tem povodom toliko ljubezni in zvestobe, toliko pravega avstrijskega domoljubja, toliko udanosti do dinastije, povdarjam izrecno, do dinastije, izkazali, da Mi je to v Moji nesreči poleg misli na Vsemogočnega naj-
večje tolažilo. No glede na britki udarec osodo-izpolnjeval bom sloj kakor prej zvesto in vestno vladarske dolžnosti. Kaj Mi jo bila v teh težkih dneh Moja preljubljena soproga-cesarica, tega Vam ne morem niii popisati niti zadosti toplo izraziti. Ne morem se zadosti zahvaliti Bogu, da mi jo dal tako to-varšico za življenje. Le povejte to drugim; kolikor bolj bodete to razširili, tembolj Vam bom hvaležen." — V seji občinskega sveta jo naznanil podžupan: Cesar je danes do-poludno sprejel župana Uhla z namestniki, ki so mu sporočili sožaljo dunajskega mesta, ter se jo s solzami v očeh zahvalil tudi v imenu cesaričinem in sinahinem: „Moj sin je bil dober Dunajčan; saj smo mi tudi narod, družina". — Ruski polkovnik Rožnov je v imenu polka .,Seosky" položil srebrn lavorjev venec na prestolonaslednikovo krsto. — Tiszo je cesar sprejel v poldrugo uro trajajoči avdijenci.
Vremensko «poročilo.
a C9 P	Čas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 ur v mm
cp&tovanja		znücomorm t mm	toplomer, po Celiija			
7.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u.zvec.	7 -2WS 726-5 724'9	-130 - 3-4: 04	brezv. si. svzh. n	mogla jasno oblačno	0-00
u.zvec. tivu	„ ooiacno
Srednja temperatura —5'3° 0., z» 4'9® nad	normalom. ¿i
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 8. februarija.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	88 g). 40 kr.
Sreberna „ 5% „ 100 , „ 16% „	83 „ 90 „
4% avstr. zlata renta, davka proftta . . .	111 „ 40 „
Papirna renta, davka prosta......98 „ 90 „
Akcije avstr.-ogerske banke ......	883 „ — „
Kreditne akcije ..........311 „10 „
London.............120 „ 80 „
Srebro..............— „ — „
Francoski napoleond....................9 „ 56'/i,
Cesarski cekini......................5 „ 67 „
Nemške marke ..........59 „ 121/».,
*	Hrata Eberl, S
*	izdclovnlca oljnatih barv, firnežev, lakov iC
X	in napisov.	*
*	Pleskarska obrt za stavbe in meblje. £
TT	M^J nt>Ij5»u3«,	J
^ za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vllharja hiši št. 4. ^
^T priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse TT v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupco so oljnate barve ^ v ploščevinastih pušicah ("Blechbüchsen) v domačem ^
jf lanenem oljnatem firneži najlineje naribane in boljše
^ nego vso te vrste v prodajalnah.	3 aa
y ¡¡V Cenike iin zahtoyanje. "•ü y
Spominjajte sc ljubljanske dijaške in ljudske kuhinje pri igri in stavah, pri slovesnostih, oporokah in nepričakovanih dobitkih.
Tujci.
6 februarija. Pri Slonu: Wieser, poročnik. — Ziegler iz Reke. — Mally iz Celja.
(3-3)
Razprodaja žita.
Vsled odobronja ponudbo s strani slavne c. kr. dež. sodnijo v Ljubljani z odlokom z dno 5. februarija t. 1. št. 1237 sen», prevzel
žalosti rM i I ¿1
rajiicegu A. DISMMu
ter tem potom naznanjam, da bodem isto jel
sl razprodajati v ponedeljek, dne 1U.m.i»
v Drcotovil» skladiiioih.
Ker je za razprodajo le kratek čas določen, stavil bodem cene razmerno nizke in se priporočam p. n. kupcem v mnogo-brojni obisk.
Ljubljana, 8. februarja 1880.
^juv^	I. Knoz,
trgovec z žitom in deželnimi pridelki v Ljubl.jixni.