Mikica Kako so včasih »reglje lomili« Zima je bila tista leta zelo huda. Škri- itneli so pač nekateri po dve, največ pa le palo je pod nogami in na »Kernu«, precej po eno, »šlajbčuh« se je zvala v našem je- velikem javnem drsališču za Ijubljansko ziku (»šlajbčuh« — nemški »Schlittschuh«). trnovsko cerkvijo. ki je sedaj zasuto in de- Privezali smo si ga na nogo kar z motvo- loma zazidano, nas je vabil debel, leske- zom od sladkornih stožcev ali odrezanim tajoči se sneg. V zimskem času se je pred rcbom starega materinega »interfata« (de- desetletji tam zbiralo in drsalo pol ljubljan- belo, bombažno spodnje krilo, ki so ga no- skih učencev in nižješolcev. Bili smo veči- sile naše stare mamice). noma siromašnih roditeljev, pa je zato le O, ho! Pa so bili dečki kljub tem nedo- redko kdo izmed nas posedoval drsalke; statkom pravi, pravcati umetniki. — Če se 1OQ je n. pr. Štrbonceljevemu Čenčku v silni Žalostni smo bili, potrti ter smo globoko umetniški razgibanosti odvezal in snel sočuvstvovali z revico in Jelko ji je brisal »šlajbčuh« na nogi, je vztrajno kar po zad- debele solze. Vendar na srečo ni bilo tako nji plati hlač naprej delal neverjetne loke hudo, kakor smo prvotno mislili. Star go- in lokce. Videti bi ga morali današnji fa- spod je Anici pretipal nožico in ugotovil: voriti, da bi znali prav oceniti njegove ne- Noga je le malo izvita! Posadili smo jo na venljive zasluge na področju umetnega dr- voz in kavalir Jelko jo je prepeljal domov, sanja na eni drsalki. — Preden se je po- kjer so jo kaj hitro izlečili. Bila je kmalu gnal, je odskakoval kakor kobilica in krilil zopet zdrava na ledu med nami. Mlada krif z rokami, ko da je vse njegovo. To vam Proti večeru so se na »Kern« pritepli še je bil res tič, da malo ali nič takih! Pa tudi oni, ki so morali na zahtevo staršev po šoli drugi. Guzeljev Tonček se je znal drsati pomagati pri domačem delu, v hlevu pri stoje, čepe, največkrat pa celo klečč, ko živini in kidati sneg ali tlačiti zelje in repo. mu je neljubo izpodletelo in si je pri tem O, to so bili že celi mali hlapci, »bombe« pošteno opraskal vsa kolena in raztrgal smo jim rekli. Naskakavčkov Francelj pa hlače. Hudečkov Nacek je stoječ na eni Matičkova dva in še cela vrsta drugih. Celi drsalki v zaletu dvignil drugo koleno do hrustje, fantje od fare! Bili so nerodni mo- nosa, pa se mu ni nič pripetilo. tovileži ter niso imeli drsalk. Ti so lomili Ne bom sicer trdil, da si tu pa tam kdo reglje. No, kaj me pa gledate! Reglje?! Ne od nadebudnih drsalcev, ki se je le preveč veste, kaj so reglje? »Lomiti reglje« je do- spustil v drzne vragolije, ne bi bil opra- mači strokovni izraz za svojevrsten, opasen skal nosu — pa kaj je bilo njemu za »en« sport na ledu, ki se lahko izpremeni v ne- nos. Saj je bil vendar junakl prijetno zimsko kopel. Je torej pod okoli- Vso to dovršeno umetnost je spremljalo ščinami lahko tudi Kneippova kura. Da po- bučno in burno odobravanje ostalih, ki ni- vem! Spoprijeli so se za roke v dolgi vrsti so bili tako pogumni. Živžava, vriskanja in ter vsi istočasno pričeli poskakovati. Vsi petja je bilo na pretek, celo drsališče je tcrej enkrat na desno, enkrat na levo nogo. bilo živo veselje, en sam smeh. Dasi je Tako strnjeni so tekali v skupinah po dvaj- pritiskal oster mraz, je bil sleherni drsalec set ali več skupaj od enega konca drsališča dobro razpoložen, kapljice pod nosom si je do drugega. Pod njihovo težo pa se je led sproti brisal ob rokav in prav nič se mu ni opasno gugal, škripal in pokal. Če se je ob mudilo domov za peč. južnem vremenu, kadar je bil led šibkejši, Najlepše od vseh pa sta drsala sosedov kateri od »bomb« pogreznil pod gladino, Jelko in Jozeljnova Ančka. Le kako mir- se je vse treslo od smeha. Hitro so ga ka- no, dostojanstveno sta ob nedolžnem kram- kor miš mokrega potegnili na površje in ljanju izvajala težke loke in osmerke. V urnih krač jo je popihal premražen domov pravi ponos nam je bilo, da smo imeli med v brlog, za njim pa se je zopet razlegal ur- nami tako izrednega drsalca, vendar smo nebesni krohot in padale so hudomušne Jelkca za take uspehe skoro malce zavidali. zbadljivke. Doma so ga oie še primerno na- Ako Ančka česa ni znala, ji je Jelko vedno gradili in mu kot plačilo za junaški čin te- uslužno raztolmačil in sam pokazal, pa je meljito izprašili malopridne hlače. Ali nič postajala v njegovih veščih rokah od dne ni to škodilo takemu junaku: »Še bo »luštn«, do dne bolj domača na ledenem zrcalu. pa hajd naprej! Nekega popoldne nas je ob najboljšem Povedati je treba, da velike nevarnosti razpoloženju, sredi vrtoglavega drsanja pre- v teh slučajih ravno ni bilo, ker je bilo dr- senetU razburljiv klic: »Pomagajte, poma- sališče zelo plitvo, ti predmestni dečki so gajtet Ančka si je zlomila nogo«. pa vsi bili dobro utrjeni, saj so v najhujši Hipoma smo odbrzeli na kraj nesreče in zimi hodili brez suknjičev. Škodovala jim se gnetli okrog ponesrečene Ančke, ki ji torej taka prostovoljna kopelj ni. Vsekakor je Jelko že sezuval čeveljček z zlomljene bi take drzkosti pri manj utrjenih otrocih noge. Moralo jo je zelo boleti, ker je brid- rodilo dalekosežne posledice, pa jih otroci ko vzdihovala. Vsakdo izmed nas je čutil sedanjega časa pametno izbegavajo sebi v dolžnost, pomagati ji, pa seveda ni mogel. korist. Vse to pa, kar sem vam poveda!, se 110 je godilo pred desetletji v stari Ljubljani, Ančki. S prostim gibanjem in globokim vdi- •v dobri, priprosti stari Ljubljani. havanjem se pri drsanju, smučanju, sanka- Mrzla zima poklanja mladini v izobilju nju in na izprehodih mladini krepijo mišice svoje čare, ki ji nudijo mnogo zdravju po- in bistri duh. trebnega razvedrila v prirodi. Posluževati Zato le pridno in pametno vživajte zim- se mora teh naravnih darov v strogih mejah sko veselje, ki je velik dar prirode baš — in ne pretiravati, da ji ostane res v trajno mladim ljudem! korist in ne v skodo, kakor mali Jozljevi