385
Dopisi.
Na Dunaji 25. listopada. — u — Napočil nam je 20. oktober — dan velike pomembe za avstrijansko cesarstvo. Prerodil ga je cesarski diplom in zbudil k novemu ustavnemu življenju. In zares! ne čuti pa samo ogerska krona, temuč tudi druge dežele, čeravno še niso dobile, kar uni že imajo. Z novo oživljeno močjo in železnim trudom gredo pridni in zavedni delavci k delu svojemu, iziskujejo stare pravice, kako bi se dandanašnje izpeljati mogle narodu in deržavi v prid. Kako pa pri nas na Slovenskem? ali smo se zbudili vsi in zavedli vsi poklica svojega? ali nam je domoljubje to, kar drugod velja? ali še zmiraj večini ni nič in ji je le gola šala? ali hočemo še dremati in druge trombc čakati, ki nam bo pa morebiti prepozno zapela? Čemu nam je potem cesarska listina? čemu prihodnji deželni in deržavni zbori, če ni prave zavednosti, če ni edinstva, da! če ni sploh pripravnih, za narod in njegove pravice unetih mož? Ni ne častno za narodni in deržavni blagor spati polhovo spanje in k večemu v kakem skritem kotu ali v gostivnici čez to in uno repenčiti se! Iz take moke ne bo pravega kruha! Za nas je to velika težava, da v svoji koči nismo mi gospodarji, ampak da se taki šopirijo v naših zadevah, ki niso naši, ali če so naši, so še nuji kot vragi. Saj beremo v tukajšuih časnikih žalostnega serca dopise zlasti iz Ljubljane, kako si saj večidel prizadevajo le s takimi novicami na dan, ki nam niso na čast, narodu le v škodo. Očitno je iz večine teh dopisov, da skor le protivniki naži se gibljejo, resnico ker-hajo in pravo obračajo narobe. Toda ne ustrašite se vsega tega, pravi domoljubi! Je za-nje čas, pa je tudi za vas, ki z besedo in djanjem kažete pravo pot; število vaše bo rastlo, se množilo, in če Bog da in sreča junaška, tudi srečno zmagali.   Z Bogom!
Iz Karlovca 18. nov. L. K. — Pretočeni mesec je znani gosp. profesor Vinko Pa cel iz reške gimuazije na naši gimnazii svojo novo knjigo „Slovnica hrvackog ili srb-skog jezika" pred mnogimi poslušavci čital. Da pri ti priložnosti je tudi stara slovenščina z obzirom na današnji slovenski jezik na versto prišla, je toliko bolj veselo, ker hrepenimo se slovanskih jezikov popolnoma naučiti. Oj, da bi pač kmali doživeli čas, da bi vsi Jugoslaveni imeli en pismen ali književen jezik! Zatoraj moremo vse žile napeti, da kmali po prečastnem gosp. škofu Štrosmajer-ju nasveto-vano jugoslovansko akademijo dobimo in da je bodo deležni tudi vsi Slovenci, tedaj tudi tisti, kteri v današnjem Benečauskem in na Ogerskem stanujejo, ker se je za te raztresene slovenske siromake najbolje bati, da ne bi zgubili svoje narodnosti po talijanščini ali po ogerščini. Rado-vali smo se, ko smo v „Novicah" brali, da se je obertniško družtvo ljubljansko gosp. škofu Štrosmajer-ju tako iskreno zahvalilo. To je lepo in pravo. Zato vam tudi povemo, da bi može „minoritatsvotum-a" , ki so v vašem mestnem odboru v tem duhu glasovali , na rokah nosili in jim bakljado napravili, ako bi^k nam prišli. Tako pa jim pošljemo pre-serčen pozdrav: Živili!
Od Drave 20. nov. R. B. — Podravski  in pomurski
386
Slovenci imajo tri glavne (nemške) učilnice. Mariborsko že sovsema poznamo, samo šče iskreno v imenu blage mladosti želimo, da se drugo ravnateljstvo dobi, ter celo uči-lisce nekoliko denešnjim potrebam približa, to je, da se po postavah tudi z našim gabanom zagerne, izvlasti četerti razred. V Radgonskem se slovenski vremenjak tlači, kolikor čujemo, pa nevarno je, če je preveč nizko. O ptujskem bodi vendar tudi ugodni glas, vsej dobrega šče nikdar nismo mogli o naših učilnicah pisati, čeravno po tem hlepimo, kakor zajec po želji. Po nasvetu duhovnega stola labodskega je od visokega popečiteljstva postavljeni ravnatelj ptujske glavne učilnice Meškov Stanko, blag človek bistrega uma, ljubeznjiv duhovnik, iskren in stalen Slovenec; kako pa bi ne bil? vsej ga je mila mati slovenska z domačim mlekom nadajala, da domovini koristi; bodi tedaj serčno pozdravljen v novi dostojnosti od poštenih Slovencov in prijateljev rojakov! Najvažnejše v njegovi doloki je to, da skerbno in pazno gleda, naj se slovenščina po vseh razredih uči, kakor drugi zapovedani predmeti. Hvala najvišjemu vladarju! vendar smo tudi doživeli, da se v učilnici na bregušarskem Ptuji sme domača beseda sesti. Zaupajmo! Vsej pravične in poštene so naše terjatve, ktere se imajo kakor pri drugih narodih spolniti, ako se Drava ne bo nazert valila. Zato serčno in neprestrašeno naprej, čeravno nam je treba vsako piknjico s kervavimi žulji in razbito glavo priboriti; toliko slajše je pa potle zmago uživati. Kako se bo kde to delo osnovalo, ker dva učnika sta terda Nemca; menda bo ta poduk posojiven kakor na mariborski rečnici; take bire učništvo se žalibog le na Slovenskem nahaja, indi ne, vsej bi ljudje bili, pa kaj? Tako globoko so se že morivne zagojzde v naš narod zagnale, te pa, ako po zakonih narodnost branimo, kar je naša sveta dolžnost, se derzne kak uemšk gimnazijsk ravnatelj na Slovenskem nam pretiti, kakor ne bi vedili, kar je naša največa obvezanost, ali bi bili zbegavice torbice. Tega nikdo ne misli! nismo, Bogme! pripravni tudi kar nam je na svetu najdražje in najljubše za svojo narodnost darovati, vsej smo gerške in rimske pisavce prebiraje se učili dom in rod ljubiti, ne da bi drugih neprilik prenesli; mi nismo oni, ki gredo s trebuhom za kruhom, ali po latinskem: „ubi bene, ibi patria", to je drugih ljudi načelo, — nikoli pa nepoštenih narodnjakov. — Ne vem gotovo, je li že vredni k slovensko-nemškega slovarja določen ali ne; zatega voljo občinstvu rad razkrijem, da bi to težavno breme pripraven mož prevzeti hotel, kteri se je dvajset in pet let neprenehoma trudil zbirati blaginje in svetinje v narodu, ki je vse, kar je dosle v našem slovstvu zakritega, do najdrobnejšega zernca preiskal, ki je, kakor smo že lani rekli, jezikoslovec perve verste na obzorji ne samo slavenskem, temuč jezikoznanstvo, dokler ga je indoevropska vednost povzdignula, na tenko zna kakor domačo besedo; ki je poslednji vinar temu daroval; ne eno dosle na svetlo dano delo o tem ni ušlo njegovemu bistremu umu. Ravno sedaj namenja začeti svoj slovar v snopičih na svetlo pošiljati ; prilično bi dakle bilo, da se tudi ono prevažno delo tem vedinim rokam posveti, ker le tako moremo in smemo iz-verstnosti pričakovati. Ta učenjak je naš Oroslav C, ki se je odpovedal nadalje učiti bogoslovsko pastirstvo, se zahvalil na dolže ostati seminiški ravnatelj, ter tako rešil pretežkega ižesa, ki ga prece ovira veliko nalogo doveršiti. Zgodi se ta nasvet!*) — Sče dve besedi na odgovor Isakovi hčeri „Presse". V nji je bil 23. oktobra od 18. tega istega mesca po časniku „Tagesposta glas iz Ptuja, da je ondi Perun toliko snega iz svoje vzvišene deržave poslal, da se inači nikamor ne more razve ako se z lopato tir dela itd. To je tolika laž, kakor je daleč iz malega Štirskega pes in sicer s krošnjo ali culjo na herbtu do Beča ali v Beč. Je li imenovani dnevnik ima s takimi vestmi posebne kupčevavske
*) Kteremu dostavljamo mi le še to,   naj   bi   slavna gospoda Caf in Zalokar zedinila svoje bogate zaklade.              Vred,
namene, ne vem, da od 16. oktobra (šee menje popred) do 7. listopada ni v oni okolici kapljice dežja padlo, ne da bi g neprehodljiv sneg naše gorice bil zagernil; vsej so ljudje do vseh Svetcov in šče dolže brali, pa nikdor ni pravil, da bi izpod snega jagode bil zbiral; s takimi dopisi ona kupčevavna gospodična kermi naročnike ! — Druga je, „Presseu veli v nekem listu mesca oktobra, da je nemška Vojvodina Stirska perva deželni statut dobila; vsej je sta-vopiseov in narodopiseov za novejše dobe toliko po deržavi, kakor v Holozah žilavega blata« pa ta neračevavna poslanka šče ne dotle z visokimi nemškimi znanostmi se vzpela, da bi se ji zablisnolo, da je na Stirskem okoli 420.000 Slovencev! Tiste „Sprachinselnu, če se kde kako naškva-rivno tujce naseli, hitro najdejo, ter na zemljevidu na debelo začertajo, nas pa po stari navadi prezirajo. Slovenci! pustite nemške časnike, ki so najhujši naši sovražniki; vsej na boljše lehko svoj drobiž obernemo; naj se s tako pičo sami kermijo, ki je strup za nas.
Od Drave 24. nov. R. B. — Nastopila je prevažna doba, da si volimo poslance na deželni zbor tudi mi Slovenci na Stirskem in Koroškem in sicer take, ki bodo vestno in goreče terjali, branili, zagovarjali, kar je našega in kar se tudi nam Slovencem dati mora, ako šče kaj pravice živi. Vidimo žalibog, da vi mili Korošci in mi borni
v
Stirci v manjšini ostanemo, pa ravno zatega voljo je treba delati, da zvolimo iskrene našince ter neprestrašljive može, ki poznajo naše potrebe in kervave rane sovsema; vsej nam pošteni sosedje ne bojo kratili, kar je pravo. — Vsaka okolica, ki ima pravico, voliti poslanca, hitro pretresi, premisli, presodi, koga imaš v svojem krilu, ki te dobro pozna, je svoje žive dui bil pošten človek, je ljubil dom in rod od zibke dosle, je branil narodne pravice ustmeno ali pismeno, za takega moža (se ve, da mora imeti postavne lastnosti za zbornika) enoglasno izvoli! Mi v okraji ptujskem, or-možkem, ljutomerskem, sv. lenartskem in gornje-radgouskem imamo visokoučenega in iskrenega rodoljuba, kakoršnth je malo slovenska mati rodila, prebrisanega pravnika, ki na drobno postave ve, pozna in čuti naše skeleče rane; od detečih nog je njegova sveta naloga, svoj tožni osodi zročen narod slovenski braniti, — tota zvezda denica je naš dr. Jakob Radoslav Razlag, ki je očitno obečal, „ako ga slovenski rojaki počastijo s svojim zaupanjem, ter ga izvolijo za svojega poslanca v štirsko-deželni zbor, da mu bode najsvetejša in najslajša naloga vestno in goreče zagovarjati prirojene in po slovesni besedi presvetlega cesarja podeljene postavne pravice vsikdar zvestih Slovencov. Božja pomoč !a Bodite tedaj vi volivci enoglasni za tega blagega rojaka, ki je slava naša! Treba je vediti, da sovražnik ne dremlje, temoč vedno spletke snuje in drač med pšenico seje. — Tudi vi ljubeznjivi bratje v okolici mariborski, celjski in brežki, pazite in bedite, da se ne pnparite; poštenost in pravo ro-doljubstvo slovensko bodi lastnost naših poslancov. S t razi m o, da se vdomači okol volk ne zmuzne! Sedaj imamo priliko, hočemo, moramo se glasiti za pravice, ki nam gredo po prirojenih in cesarskih postavah, če nam je mar za srečo, za narodno življenje, za bi vnos t; glejmo, da se nam ne bo treba pred omikanim svetom sramovati !
v
Iz Vranskega na Staj. 8. nov. y    Kar še po svetu
lazite, ljube „Noviceu , še nikoli menda niste iz našega kraja prejele pisma. Kako tudi? Kaj nam „Novicea mar? wNoviceu so za proste kmete, mi pa — naj smo posvetni ali duhovni — smo le že toliko po nemško otesani gospodje, da nas naj bi sram bilo, slovenske „Novice" prebirati! Le naš šolnik, združen z nekim poštenim kmetom — še po starem kopitu stopa in se ne loči od „]\Tovicu za kar
bodi.....  njima  se jaz  pririvam,   ker   moje  „Novieea   še
drugam pohajajo. Kako to? — bote prašale; v sredi slovenske zemlje tako malo Slovencov?— Namesto drugih novic danes le vašemu zavzetemu vprašanju odgovorim to-le: Mi
387
smo res v sredi slovenske zemlje; al lahko se imenujemo „fremdzuugige Sprachinsel^. Kako ?.fremdzuugig?" Ljubljanski in tudi drugodni gimnazijski profesorji so osnovali — kakor veste — nek nov narod: ;,Die Deutschslovenen". Se ve da je nek B—ski v „Novicah" možko povedal, da takega naroda ni; glejte, jaz sem ga vendar zvohal: pri nas je! Žalostno, pa res! Krnet ti pri nas (se ve da le v vasi ali tik okoli vasi) kaj drugega biti hoče, kakor je, zato z gospodi in gospodiči nemško govori, ali prav za prav neko čudno mešanco, ktere Grim nima v svojem slovarji — slovenščina mu je le za družino!! — Kaj je temu vzrok? saj imamo vendar precej dobro slovensko šolo? Le en odgovor je na to: Dokler uradnije ne bojo povsod ljudem v domačem jeziku dopisovale, ne pomaga sama šola, ktera se še včasih kmetu posiljena reč zdi; — velika pomoč bi še bilo pastirstvo, ako bi krepko sledilo našemu častitemu vladiku, ki terdo zagovarjajo našo dvojno naravo: da smo pervič kristjani, drugič Slovenci pod geslom velikega avstrijanskega cesarstva. — In bi imela cerkev sadii temu trudu? Gotovo! stara reč je, da človek, zgubivši ljubezen do maternega jezika, tudi ljubezeu do ma-ternih naukov zgubi: to se po šolah, kterih namen se zdi mladež ponemčevati, vsak dan zveda, to se zveda tudi po selih in mestih. Priznati pa moramo, da je nemščina — hote ali nehote — nas že za živelj našega narodnega duha zgrabila, in le še trenutek, zadušila bi ga bila. Torej nazaj, dokler je čas, da nas ne zadene pretežko Božja jeza, ker smo svoje talente tako zanemarili. — Naj bodo te verste glasek, ki se druži s tisoč drugimi glasi: Naj bi tudi Slovenci dobili, kar drugi narodi že imajo, da ne bojo ptujci na svoji domači zemlji!
Iz Gorenskega 20. nov. — Čeravno smo zlo neradi zgubili iz gorenskih okraju pravičnega in za vse pravo in dobro iskrenega kantonskega poglavarja, gospod Janeza Pajka, ki nam je nevarno derhal rakonaško zapodil, ceste naredil kakor mizo gladke in ato drugih reči zboljšal, s kterimi se je sicer marsikteremu zameril, smo ga vendar privosili okolici ljubljanski, ker bela Ljubljana je, kakor so veče mesta sploh, v okolici svoji sem ter tje pisana in marogasta tudi, zato ji je bilo treba moža, ki iz poštene srenje nepošteno sodergo trebiti zna in popraviti marsikaj, kar je narobe. Al škoda, da je delavnost njegova bila na tako kratek čas omejena! Ker po novih prenaredbah deželnih verli mož zapusti našo deželo in gre na Stajarsko v Kozje za okrajnega poglavarja, mu doneva iz vseh pravo-miseljnih sere nase gorenske strani, kjer je svoje dni bil: Bog mu daj dobro, kjer koli bo hodil! Vsaj to naj bo plačilo nepozabljivemu možu —  tiha, serčna hvaležnost!
M. Vesel.
Iz Verhnike 24. nov. — Od več krajev slišijo se glasi zastran novega slovenskega šolskega časnika, kte-rega nam je res prav treba. Brali smo v „Novicah" in ^Glasniku" različne nasvete o tej zadevi. Tako žele ne-kteri, naj bi „Novicea odperle veči prostor za šolsko predalo; sopet od druge strani se je govorilo, naj se naš ^Glasnik1*' tega loti. Po mojem slabem mnenji naj ,5Novice" ostanejo kar so, „Glasnik" pa tudi. Če si nikdo ne upa posebnega šolskega lista izdavati, naj bi „Slov. Prijatel" prevzel to nalogo; vsaj je bil od začetka šolsk list in se je prav verlo obnašal posebno 1856 in 1857 leta. Poznam učnikov, ki še one zvezke preradi vzamejo v roke, ker najdejo marsikaj v njih, kar jim pri odgojevanji slovenske mladine pomagati more. Zakaj je „Prijatelu ono svojo pervo pot opustil, ne vemo. Rečemo pa, da najbolje bi bilo, da bi velik prostor za pridige okrajšal in ga šolskim predmetom dal, vsaj nosi na čelu geslo: za cerkev, šolo in dom. Vendar v poslednjih letih je o šoli malokaj pisal razun nekterih dopisov v novičarji. Vsaj imamo cerkven časopis ^Danico"; šolskega pa ne. Svetujemo toraj, naj se aSlov. Prijatel" svojega  pervotnega   nameua  sopet poprime
in   naj   o   novem   letu   postane   —   šolsk   časnik   in   na mesec vsaj dvakrat izhaja. Bog!                Janko Vijanski.
Iz Ljubljane. Sledeče verstice nam je ob odhodu iz Ljubljane v Gradec podal verli naš rojak in tudi za kmetijsko družbo zasluženi gospod, naj bi jih po „Novicah" razglasili deželi: »Težkega serca zapustivši nepozabljivo domovino svojo in mnogo predragih prijatlov in znaneov, rečem vsem zlasti po deželi, od kterih se osebno posloviti nisem mogel, ginjenega serca: Z Bogom! Odhodnika v poglavno mesto stajarsko, kamor ga služba kliče, navdaja sladko upanje, da spomin na-nj v sercu njegovih prijatlov ne bode z današnjim dnevom ugasnil! Srečni!
V Ljubljani 25. nov. 1860.          Janez Steska,
svetovavec c. k. derž. računije.
Iz Ljubljane. Poslednji sejm ljubljanski, čeravno ga nekteri štacunarji hvalijo, je vendar očitno spet pokazal, da ljubljanski, nekdaj zlo imenitni sejmi, čedalje bolj pešajo; skor ne bo v sejmskih prodajavnicah nobenega večega šta-cunarja viditi, ampak le male kramarce same. Al temu se ni čuditi. Sejmov po deželi je vsako leto več, kramarjev pa tudi v nobeni vasi ne manjka. Teržičani, Kamnogoričani in Kropenčani so s svojo robo še precej stanovitni ostali. Živinsko sejmišče je bilo tabart tudi zlo prazno, menda zavoljo pregerdega vremena v nedeljo pred sejmom. — Uni teden je prišlo iz Dunaja v Ljubljano za 6000 gold. novih papirnatih desetič. — Kakor smo slišali, se bo v tukaj-njem gledišču letos spet igrala tista iz domače zgodovine povzeta igra, ki je lani mnogo dopadla pod imenom: nDie muthigen VVeiber von Veldes" (serčne Blejke). Gosp. Ger-movnik jo je sem ter tje predelal, nektero predolgo besedovanje okrajšal in celo igro v 3 dele razverstil, gospod Khom pa je za-njo novo muziko zložil in veliko slovenskih narodnih pesem vpletel, tako, da bo vse še bolj živo kakor je lani bilo.