Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 25.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 40.000 PODUREDNIŠTVO Letna inozemstvo, USA dol. 30 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev 24/12410 Leto XXXVI. - Štev. 39 (1821) Gorica - četrtek, 11. oktobra 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 Pozdravljeni, koroški rojaki! 30 let po podpisu Londonskega sporazuma V zadnji številki »Celovškega zvona« (september 84) je tudi intervju, ki sta ga imela s tržaškim škofom L. Bellomijem Alojz Rebula in Sergij Pahor. Na vprašanje, kakšne vtise je odnesel o Slovencih sedaj, ko je obiskal že skoro vse slovenske župnije v škofiji, je msgr. Bellomi med drugim rekel: »V koreninah slovenskega ljudstva je krščanska vera. In če Slovenci hočejo svojo identiteto in svojo enotnost, se ne morejo odpovedati tej nenadomestljivi genetični prvini svojega narodnostnega tkiva.« Po mnenju msgr. Bellomija, ki ni Slovenec, je krščanstvo bistvena sestavina ne samo naše zgodovinske preteklosti, temveč tudi naše kulture, naše narodne biti, naše identitete, tj. dejstva, da smo narod, različen od drugih narodov. To je sodba moža, ki nas prej ni poznal, ki pa nas je spoznal, ko je prišel v Trst za škofa, tj. za pastirja vseh vernikov, in je izjavil, da se čuti škofa tako Italijanov kot Slovencev. To je pokazal tudi s tem, da se je začel učiti slovenščine in se je je dokaj dobro naučil. Ta mož torej, ki nas dovolj pozna, je potrdil dejstvo o bistveni povezanosti med krščanstvom in našo narodno kulturo, našo narodno bitjo. Saj drugače biti ne more, ko smo pa Slovenci stopili med kulturne narode Evrope v moči evangelija, v moči krščanstva. Cerkveni ljudje nas niso samo krsti- li, ampak so nas tudi učili brati in pisati, so ustvarjali umetnostne spomenike v cerkvah in izven njih, prepojili našo ljudsko pesem in pripovedko s krščanskimi prvinami, obogatili našo tradicijo s krščanskimi prazniki, pretkali s krščanskimi vrednotami vso bit slovenskega človeka, tako da tudi tisti, ki sedaj hočejo vse to pretrgati, izbrisati, zanikati, zakopati, tudi ti sami še vedno sesajo mleko iz krščanskih vrednot, ki so jih umetniško podoživeli in poustvarili naši pesniki in pisatelji od Prešerna mimo Gregorčiča, Cankarja, Župančiča, Prežihovega Voranca, Srečka Kosovela, Gradnika, Kocbeka, Rebule, Borisa Pahorja in drugih. Saj kar je v naši literaturi trajno vrednega, korenini v tradiciji slovenskega ljudstva, ki je in ostane za vedno krščanska. Tisti ustvarjalci, ki so se ali se hočejo tem koreninam odpovedati, niso več slovenski. Pišejo sicer, pesnijo in mislijo po slovensko, toda po duhu niso Slovenci, ker so se »odpovedali genetični prvini svojega narodnega tkiva«. Vsled tega ustvarjalnosti tistih marksističnih kulturnikov, ki črpajo santo iz marksizma in nihilizma, ne moremo imeti za slovensko kulturo, četudi je napisana v slovenskem jeziku ali je nastala na slovenskih tleh. Je to brezosebna kultura brez narodnega duha in duše. Ker je danes takšne kulture veliko, je nujno potrebno, da vsi, ki še slovensko čutimo, skrbimo, da se naša slovenska kultura ne razvodeni v intemacionalizmu in nihilizmu. V to so poklicana v prvi vrsti katoliška in krščanska prosvetna društva v zamejstvu. Pri tem ne gre, da bi mislili, da je krščanska kultura verska kultura. Kultura zavzema celega človeka, celotno njegovo ustvarjalnost tako na področju duha kot uma in tehnike ter celotnega človeškega napredka. Ker je kultura sad človekovega dela, od človeka izhaja in se na človeka obrača. In prav v gledanju in vrednotenju človeka in njegove ustvarjalnosti je bistveni razloček med krščansko kulturo in marksistično kulturo. Krščanska kultura gleda v človeku bitje, ki je po svojem bistvu moralno bilje, poklicano k dobroti, poštenosti, zvestobi sebi in Bogu, kot se je razodel v Kristusu. Marksistična kultura pa vidi v človeku le prehodno bitje, nastalo po človekovi volji, določeno, da si samo ustvarja pogoje življenja. Človek je neomejen gospodar sebe in družbe. Nad njim ni nikogar, kateremu bi dajal odgovor kot samo družba oziroma partija. Takšnega gledanja na človeka in zato takšne kulture ne moremo sprejeti ne kot kristjani ne kot Slovenci; tudi ne kot ljudje, ki verujemo v človekovo svobodo. V Sloveniji, od zmage revolucije leta 1945 dalje, ne moremo govoriti o kaki krščanski kulturi, ker je tam vsa kultura monopol partije kot v vseh totalitarnih marksističnih režimih. Drugačen pa je položaj med nami, ki živimo v demokratični Italiji oz. Avstriji. Nam je omogočeno svobodno uveljavljanje tudi na kulturnem področju. Vsled tega imamo naša prosvetna društva in domove, kjer se goji slovenska in krščanska kultura. Tako pri nas v Italiji kot na Koroškem so se taka društva in kulturne skupine povezale v centrale. Na Koroškem je taka centrala Koroška kulturna zveza, na Goriškem Zveza slovenske katoliške prosvete, na Tržaškem Slovenska prosveta. Te centrale s svojimi članicami sodelujejo med seboj s kulturnimi izmenjavami in srečanji. Izmenjavam posameznih skupin je lani sledila organizirana izmenjava prosvetnih skupin iz Italije na Koroškem. Letos bomo izmenjavo povrnili. Številne prosvetne skupine s Koroške bodo gostovale pri nas v Italiji in to na celotnem slovenskem jezikovnem področju od morja do Svetih Višarij. Naj bodo zato Koroški dnevi med nami praznik naše slovenske in krščanske kulture, potrditev »prvin našega narodnega tkiva«. Vsled tega pozdravljamo koroške rojake ob njihovem gostovanju pri nas. Pozdravljamo jih tem bolj prisrčno, ker vemo, v kako izredno težkih razmerah živijo zaradi poganskega nacionalizma, ki znova dviga glavo na južnem Koroškem. Zato jim kličevo iz celega srca: »Bog vas sprejmi, dragi Korošci! Vsi pošteni Slovenci smo z vami v vašem težkem boju zoper poganski šovinizem!« K. Humar Edinstvene duhovne vaje V dneh od 5. do 9. oktobra so bile v veliki dvorani Pavla VI. v Vatikanu duhovne vaje, ki se jih je udeleževalo nad 5.000 duhovnikov. Duhovne vaje je organiziralo Karizmatično gibanje, ki ima svoj glavni sedež v Rimu. Vršile so se pod geslom: Klic k svetosti! Sodelovali so različni govorniki, med njimi kardinal Sue-nens, indijski škof D’Souza, mehiški redovnik Salvador Carrillo, m. Terezija iz Kalkute. Poskrbljeno je bilo za istočasni prevod v francoski, španski, italijanski, angleški in nemški jezik. ■ Sv. oče je sprejel skupino perujskih škofov, ki so prišli v Vatikan na poročanje. Perujski škofje se morajo tudi u-kvarjati s »primerom Gutierrez«. Ta teolog je namreč eden vodilnih zagovornikov takoim. »Teologije osvoboditve«. Papež je smatral zato za potrebno, da škofe opozori, naj bodo glede tega ču-ječi. Potem ko je omenil »težki položaj, v katerem se nahaja vaše ljudstvo, ki bolj životari kot živi zaradi nečloveških razmer, ko se uveljavljajo sistemi, ki se sklicujejo le na gospodarsko korist v prid privdligiranih slojev,« je ponovil, da je Cerkev proti suženjstvu, zapostavljanju, nasilju, atentatom zoper versko svobodo, a, je poudaril, »pazite! Ko je treba opozarjati na pravičnost in biti prvenstveno solidaren z reveži, ni dovoljeno vezati se na ideologije, ki so veri tuje.« Misijonska nedelja 1984 Svetovna misijonska nedelja bo letos dne 21. oktobra. Za to priložnost izide brošura »Misijonska nedelja« kot priloga »Katoliškega glasa«. Brošura bo na voljo od četrtka 18. t. m. Na cerkvenih vratih se bo delila brezplačno. Poverjeniki naj jo dvignejo na pristojnih mestih. V Gorici bo v nedeljo 21. oktobra posebna pobožnost za misijone v cerkvi sv. Ignacija ob 15. uri. Prireditev za misijone pa bo v Gorici v nedeljo 28. oktobra ob 16. uri v Katoliškem domu. Prireditev bo združena s srečolovom. Dne 5. oktobra 1954 so Italija, Jugoslavija, ZDA in Velika Britanija podpisale (siglirale) Londonski dogovor o prenehanju vojaške uprave v coni A in coni B Svobodnega tržaškega ozemlja in ob prehodu cone A pod italijansko upravo oziroma potrditvi jugoslovanske uprave nad področjem cone B. Na osnovi tega sporazuma, znanega pod nazivom Londonski memorandum, je Italija prevzela v »začasno« upravo ozemlje današnje tržaške pokrajine in nato nanj postopno raztegnila svojo zakonodajo. Poleg splošnih določil o prehodu oblasti in nekaterih obveznosti glede pravice prebivalcev obeh področij do izselitve v matično državo vsebuje Londonski memorandum več prilog in izmenjanih pisem med vladama obeh držav podpisnic. Eno takih pisem se nanaša na povrnitev tržaškim Slovencem poslopij Narodnega doma v Rojanu in pri Sv. Ivanu, do katere še ni prišlo. Toda najvažnejša priloga se je nanašala na pravice pripadnikov slovenske manjšine pod italijansko upravo in italijanske manjšine pod jugoslovansko upravo, kar je poznano pod imenom Posebni statut. Kalabrija je najbolj revna dežela Italije. Zemlja je gorata, primerna predvsem za pašnike. Ravnine je komaj 10%. Zato so premnogi odšli in še odhajajo za delom v tujino. Dežela šteje trenutno dva milijona 059.000 prebivalcev. Škofij pa je na tem ozemlju kar 19. Nekatere od njih imajo komaj 20.000 vernikov. Župnij je 1061; zanje skrbi 1087 škofijskih duhovnikov in 461 redovnikov. Redovnih sester je 2450. To revno deželo, ki jo bičajo zastarele družbene strukture, zapuščeno podeželje, močna emigracija in organizirano nasilje, je papež Janez Pavel II. obiskal konec preteklega tedna. Zadnja papeža, ki sta to zemljo obiskala, sta bila Kalist II. (1. 1121) in Aleksander III. (1. 1165). Papež je ostal v Kalabriji tri dni, od 5. do 7. oktobra. Svoj obisk je začel v Lamezia Terme, kjer je kar na letališču spregovoril zbranim kmetovalcem. Omenil je beg z zemlje in navzoče pozval, naj se držijo svojih korenin. Oblasti je opomnil, naj s primernimi zakoni podprejo tamkajšnje poljedelstvo in ga primerno ovrednotijo. Kalabrija je sedaj vse preveč »dežela nasprotij«. Nekaj bogatih in obilica revnih. Kratek je bil postanek sv. očeta v tem kraju. Po dobri uri je odšel na obisk h kartuzijancem v kraju Serra San Bruno, 800 m nad morjem. Tu je pokopan sv. Bruno, njihov ustanovitelj (umrl je 6. oktobra 1101). »Cerkev računa s pričevanjem vašega življenja in zaupa v vaše molitve,« jim je dejal. Samostan šteje trenutno 20 menihov. Z njimi je ob polnem molku delil kosilo, popoldne pa odpotoval v Paolo. Ta kraj hrani smrtne ostanke sv. Frančiška, ustanovitelja reda najmanjših bratov. V pridigi je papež poveličeval svetnikove kreposti, prebivalstvo pa pozval, naj bo med seboj odprto in iskreno, odločeno odpovedati se molčanju ob zločinu (»omerta); le potem se bodo zboljšali odnosi med družinami, pretrgala se bo tragična veriga maščevanj, povrnilo se bo spokojno sožitje in Kalabrija si bo znova pridobila vlogo, ki ji gre. V Paoli je sv. oče prenočil dvakrat. Drugi dan bivanja v Kalabriji je Janez Pavel II. pričel z obiskom Catanzara. S prebivalstvom se je najprej sestal na mestnem stadionu, kjer je opravil sv. mašo. Nato je na trgu pred prefekturo sprejel predstavnike oblasti. Dejal jim je, da Cerkev spoštuje svojske pravice države, da pa obenem smatra za potrebo, svetno oblast opozarjati, naj da prednost skupni blaginji pred interesi posameznikov. Priznal je, da je v povojnem času država za Jug mnogo storila, a mora z delom NEIZPOLNJENI »POSEBNI STATUT« Da je šlo za sestavni del širšega Londonskega sporazuma, ni nobenega dvoma, zataknilo pa se je, ko je bilo treba njegova določila konkretno izvajati, zlasti kar se tiče pravic slovenske manjšine. Jugoslavija je Londonski memorandum s priključenim Posebnim statutom normalno ratificirala, medtem ko Italija tega ni storila, izgovarjajoč se, da gre le za sigli-ran dogovor, ki ga ni dolžna dati parlamentu v odobritev (ratifikacijo). V ozadju takšnega stališča so bili seveda predvsem politični razlogi, ki so ji očitno narekovali tako zadržanje, zlasti še bojazen, da bi zahteva po ratifikaciji sprožila nasprotovanje pri javnem mnenju in s tem posredno tudi pri posameznih političnih strankah. Dejstvo je, da so se tako osrednje kot krajevne oblasti stalno izgovarjale, da ne morejo izvajati določil Posebnega statuta, dokler ga parlament ne ratificira in s tem pretvori v državni zakon. Tako so pretekla cela tri desetletja, ne da bi se izvajala določila Posebnega statuta, razen nekaterih bolj obrobnega pomena. Kalabriji nadaljevati. K temu delu pa je treba pritegniti neposredno domače prebivalstvo. To naj si samo kroji svojo bodočnost. Isto dopoldne je obiskal deželno semenišče, ki letos praznuje 70. obletnico u-stanovitve. Tu se je sestal z duhovščino in jo opozoril na skupno pismo škofov italijanskega Juga iz leta 1948. V njem je med drugim rečeno, da problemi Juga niso le gospodarski, ampak se za njimi skrivajo globlji: krivica, pomanjkanje moralnega, družbenega in političnega čuta, preveč tradicionalna vera. Po kosilu je papež v helikopterju odletel v Cosenzo. Tudi tu je opravil mašo na mestnem stadionu, tudi tu je govoril o socialni pravičnosti in o potrebi, da si Kalabrija ustvari lasten voditeljski sloj (Cosenza ima univerzo za vso deželo). Na stadionu je bila navzoča tudi skupina vernikov albanskega porekla iz eparhije (škofije) grško-katoliškega obreda iz Lun-gra pod vodstvom svojega škofa Stam-matija. Papež je te vernike posebej pozdravil in zaželel, da bi prišel čas, ko bo Albanija spet uživala versko svobodo. Zadnji dan bivanja v Kalabriji se je Janez Pavel II. najprej ustavil v mestu Crotone ob Jonskem morju, kjer je velik industrijski kompleks družb Monte-dison in Pertusola ter govoril ondotne-mu delavstvu. Pot ga je nato vodila v Reggio, ki ga že omenja sv. Luka v Apostolskih delih. Tu sta se namreč za nekaj dni ustavila s sv. Pavlom, ko sta z ladjo z Malte potovala v Puteoli pri Neaplju. V Reggiu je imel sv. oče tri srečanja: z mladimi, kaznjenci in z verniki. S prvimi se je sestal na trgu pred stolnico. Dejal jim je, da je delo pravica, brezposelnost pa krivica za mladega človeka. Brez dela in brez upanja za bodočnost je mladina izpostavljena raznim skušnjavam, predvsem mamilom in nasilju. Vendar naj se mladi ne predajajo skušnjavi zločinskega in mafijskega nasilja. Nasprotno, pomagajo naj tistim nesrečnežem, ki so padli v mreže organiziranega zločinstva in umazani trgovini z mamili. Svoj obisk v Reggiu je sv. oče zaključil z mašo v športni palači, kjer ie oder z oltarjem v spomin na potovanje sv. Pavla imel obliko sprednjega dela ladje s številnimi jadri. —jk Begunci v Afriki Komisariat Združenih narodov za begunce je izdal poročilo o številu beguncev v Afriki. V Somaliji jih je 720.000, v Sudanu 700.000, v Tanzaniji 180.000 in v Ugandi 132.000. V mali državici Džibuti jih je bilo v preteklosti do 30.000. Največ beguncev je iz Etiopije. OSIMSKI SPORAZUMI Med tem časom je 10. novembra 1975 prišlo do podpisa Osimskih dogovorov, ki so tudi mednarodnopravno uredili dokončnost meje med Italijo in Jugoslavijo, kar je bilo vsekakor pozitivno, ker so bili s tem odpravljeni vzroki za pogrevanje »začasnosti« razmejitve po Londonskem sporazumu. V tem smislu so vse demokratične stranke na državni ravni glasovale za ratifikacijo Osimskih dogo-gorov. Sporazum so pozitivno ocenili tudi vsi dejavniki slovenske manjšine, v upanju, da se bo vprašanje zaščite pravic slovenske skupnosti v Italiji odslej brez odlašanja rešilo. V to so bili toliko bolj prepričani, ker ustrezno zaščito izrecno predvideva 61. 8 Osimske pogodbe, ki državi podpisnici obvezuje, da po eni strani ohranita v veljavi že uresničene zaščitne ukrepe, po drugi strani pa da uresničita v okviru svojega notranjega prava takšno raven zaščite, ki jo omenja Posebni statut. NEODLOŽLJIVOST MANJŠINSKE ZAŠČITE Poteklo je torej 30 let od podpisa Londonskega memoranduma in je na tem, da poteče deset let od podpisa Osimskih sporazumov oziroma sedem let od njihove ratifikacije v italijanskem parlamentu. S tem dejanjem so določila Osimske pogodbe postala notranjepravno obvezna za italijanske oblasti, toda do danes se z malenkostnimi izjemami še vedno ne izvajajo določila o manjšinskih pravicah iz Posebnega statuta, katerega vsebino je prevzel Osimski sporazum. V tem času so bili vloženi v italijanskem parlamentu razni zakonski osnutki za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki pa doslej niso šli dalje od začetne razprave v senatni komisiji za ustavna vprašanja. Tudi vlada je že večkrat napovedala, da bo predložila lasten osnutek o tem vprašanju, a do danes tega še ni storila. V enem prejšnjih uvodnikov v našem listu je bilo odločno poudarjeno, da morata obe sopodpisnici Osimskih sporazumov storiti vse, da se spoštuje moralno-pravno načela »Pacta sunt servanda«. Slovenska manjšina kot celota in njene posamezne politične in kulturne sestavine so doslej naredile vse, da bi vzpodbudile vlado in parlament, da dokončno uredita vprašanje zakonske zaščite Slovencev v Italiji. KAKO NAPREJ? Če do tega ne pride v razumljivem času, se bo nujno postavilo vprašanje, kako voditi naprej zadevne napore manjšine. V zvezi z zahtevo po dvojezičnih tablah na področju tržaške občine nekateri predlagajo, da bi si Slovenci sami plačali in postavili omenjene table. Vprašujemo se, ali naj se Slovenci tudi samo obdavčimo, da bomo plačevali osebje v državnih in drugih javnih uradih, ki bo znalo slovensko? Tu se je treba odločno postaviti na stališče, da je država pravno in moralno dolžna zagotoviti spoštovanje pravic slovenske manjšine od javnih napisov pa do slovenskih uslužbencev v javnih uradih in na sodiščih. Na tem moramo vztrajati, kajti vsakršna poceni demagogija nam utegne usodno škoditi, kot se je že večkrat zgodilo v povojni preteklosti. Če najvišje državne oblasti ne morejo ali nočejo omogočiti svojim neposredno podrejenim organom ali krajevnim ustanovam, da v okviru svojih pristojnosti spoštujejo pravice pripadnikov slovenske manjšine, si prevzemajo veliko odgovornost pred svojimi državljani in pred drugo sopodpisnico Londonskega oz. Osimskega sporazuma. V takšnem primeru se tudi slednja ne bo mogla izogniti odgovornostim, ki ji pripadajo kot sopodpisnici omenjenih mednarodnih obveznosti do zadevnih manjšin, in torej kot prvemu poroku za spoštovanje omenjenih obvez. a. t. Papež v Potek Koroških dni Program v tednu od četrtka 18. do nedelje 21. oktobra NA GORIŠKEM Četrtek 18. oktobra: v Katol. domu v Gorici ob 17. uri odprtje razstave koroškega tiska in srečanje Celovške in Goriške Mohorjeve družbe; ob 20. uri okrogla miza na temo: Stiki z večinskim narodom. Soprireditelj SSk. Nedelja 21. oktobra: ob 17. uri v Katol. domu koncert mešanega zbora »Rož« iz Št. Jakoba v Rožu. Soprireditelj SKPD »Mirko Filej« in mešani zbor »Lojze Bratuž«. NA TRŽAŠKEM Sobota 20. oktobra: v Mavhinjah v gostilni Urdih koncert moškega okteta »Suha« s Suhe pri Pliberku in ansambla »Korenika« iz Šmihela. VIDEMSKA POKRAJINA Nedelja 21. oktobra: ob 10. uri maša v cerkvi v Ukvah. Sodeluje mešani pevski zbor iz Št. Jakoba. Po maši koncert istega zbora. V Gornjem Tarbiju ob 14. uri koncert okteta »Suha« in ansambla »Korenika«. Soprireditelj mesečnik »Dom« in društvo »Studenci«. PREDSTAVITVE Mešani pevski zbor Rož v Št. Jakobu v Rožu. Ustanovljen je bil leta 1974. V prvem letu obstoja je naštudiral koncert »Rožanska ljudska pešam«. Temu je sledila koncertna obdelava in upodobitev ziljske svatbe ob sodelovanju akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane. Na koncertu »Pesmi narodov«, ki je bil naslednje delo zbora, je zbor pel v 13 jezikih. Letos, ob 10-letnici obstoja, pa je zbor naštudiral koncert pesmi šentjakobskih vižarjev in skladateljev. V petih letih delovanja je zbor imel 505 pevskih vaj, naštudiral 146 pesmi in imel 191 koncertov in nastopov. Zbor vodi Lajko Mili-savljevič. Trenutno ima zbor 35 pevcev. Ansambel Korenika iz Šmihela. Ta vokalno instrumentalni ansambel sestoji iz štirih pevcev (mešani kvartet) in instru^ mentalnega tria (harmonika, kitara, bas-kitara). Ansambel nadaljuje pot nekdanjega ansambla Hanzija Artača, igra in poje večinoma pesmi, ki jih je zložila Milka Hartmanova, uglasbil pa Hanzi Artač, pa tudi skladbe Franca Vejnika, člana ansambla. Ansambel, ki je bil ustanovljen leta 1980, vodi Albert Krajger. Imel je že številne nastope po Koroškem, pa tudi v Sloveniji in v Salzburgu. Letos je nastopil na festivalu domače glasbe v Štever-janu. Snemal je že za celovški Tadio in avstrijsko televizijo. Moški oktet »Suha« s Suhe pri Pliberku. Vodi ga Bertej Logar. Predstavil bo vrsto koroških narodnih in ljudskih pesmi. Razmeroma mlada skupina — ustanovljena je bila leta 1981 — je že nastopala na osrednjih kulturnih prireditvah kot npr. Koroška poje, bili so povabljeni na Volks-liedsingen v Št. Vid ob Glini, nastopali so na številnih koncertih na dvojezičnem Koroškem, pa tudi v Salzburgu, na Štajerskem in v Jugoslaviji, kjer je med drugim pel tudi na televiziji. Pred nedavnim je oktet SUHA skupno z mešanim pevskim zborom »Podjuna« in s Pevsko-instrumentalno skupino Žva-bek izdal kaseto »O Podjuna, kako si lepa«. Vsebuje predvsem slovenske narodne, koroške ljudske in druge pesmi. Živahna politična dejavnost Po poletnem premirju se je začela intenzivna dejavnost zlasti na Deželi in v goriški pokrajini. Tako je pretekli teden prišlo do sestankov strank vladne večine (DC, PSI, PSDI, PRI, PLI in Slovenske skupnosti) na deželnem sedežu v Vidmu in na sedežu deželnega sveta v Trstu. Vse se je začelo ob vprašanju, ali naj deželnega odbornika Mizzau-a, ki je postal evropski poslanec enostavno zamenjajo z novim odbornikom DC ali pa naj ob vsem tem pride do večje preosnove deželnega odbora z zamenjavo samega predsednika Comellija z dosedanjim deželnim tajnikom DC Biasuttijem. DC je tudi iznesla predlog, naj se v vladno deželno večino pritegne še Lista za Trst in morda Furlansko gibanje. Tako potekajo v teh dnevih dolgovezne seje, ki se sučejo okoli teh in drugih zlasti gospodarskih problemov. Sestankov se, kot sooblikovalci večine, udeležujejo tudi predstavniki Slovenske skupnosti, ki si prizadevajo iznesti zlasti naše, slovenske probleme, saj v italijanskih strankah nimajo za to posebnega posluha, ker so njihove delegacije sestavljene izključno iz italijanskih predstavnikov. SSk zastopajo deželni tajnik Bratuž, Dolhar, Gradnik, Štoka in Tenpin. Glede vključevanja Liste za Trst so se ostali partnerji izrekli nepovoljno, pri čemer bo najbrž tudi ostalo, čeravno se bo posledično na tržaški občini in pokrajini v bližnji prihodnosti odprla kriza. Verjetno pa bo prišlo do zamenjave deželnega predsednika in nekaterih odbornikov. Zadnja vest ve povedati, da so se stranke, ki sestavljajo vladno večino v Trstu v torek 9. oktobra domenile, da zaenkrat ne sprejmejo v odbor predstavnikov Liste za Trst. Pač pa naj bi prišlo do nove razporeditve v deželnem odboru. Verjetno bo predsednika Comellija nadomestil Biasutti. Oba pripadata DC. Tudi na goriški pokrajini je prišlo do zahtev preverjanja