■
Igilbiš
mmm
»*
E*Bv«
jjgvg			
	1mmm		
KRISTJANI SMO BOŽJA DRUŽINA. VSI SMO SI BRATJE IN SESTRE MEI) SEBOJ. OČE TE VELIKE DRUŽINE JE BOG. NAŠ NAJBOLJŠI BRAT JE JEZUS. MATI TE DRUŽINE V A JE MARIJA. DAL NAM JO JE JEZUS, VREDEN JE UMRL NA KRIŽU. TEDAJ JE REKEL: „GLEJ, TVOJA M ATI!“
MARIJA SKRBI ZA NAS KAKOR NAJBOLJŠA MATI. ZELO NAS IMA RADA. ZATO JE VRI NJEJ TAKO LEVO. V NEDELJO 21. AVGUSTA BOMO ŠLI VSI NA ROMANJE V NJENO SVETIŠČE V LURDESU.
LETO 50
AVGUST 1983
Bratje in sestre smo!
Ko nas je lansko leto sklicevala navzočnost slovenskega metropolita in ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja k mašam in h kulturnim prireditvam, smo vsi bolj kot kdajkoli zaživeli v zavesti, da smo si bratje in sestre. Tudi rojaki, ki so zaradi oddaljitve šele sedaj spoznali ves razvoj in razmah naše skupnosti, so uvideli, kaj zmore skupno delo bratov in sester, pa tudi, da ne morejo biti nikdar osamljeni, če obstaja naša skupnost in jih bratovske roke nikdar ne nehajo čakati.
Bratje in sestre smo si! Načelo ne vsebuje ničesar solzavega, temveč težko nalogo. Mnogokrat je lažje ljubiti tujca kot brata; manj sitno pomagati neznancu kot bratu; pozdraviti prišleca kot znanca. Kako vztrajno je treba prositi Boga, da nam nakloni „blago luč“ in »živega ognja", ki naj nam otopelost in malomarnost mnogih let pretopi v odpustijivost in milosrčnost! Kako velike milosti je treba, da začutimo lepoto sožitja in odgovornega sodelovanja; da premagujemo ljubosumno zavist, poniglavo nevoščljivost ob uspehih bratov in bolestno zamerljivost ob nerodno postavljenih in nenamernih besedah ali nesrečnih in nepremišljenih potezah!
Rojaki smo si bratje in sestre po krvi, predvsem pa po krščanski veri, ki nas vse združuje v imenu božjega očetovstva. Besede Kristusove; »Kdorkoli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati" Mt 12, 50) nas zakoličijo v idejo bratstva, ki je krščanska, pa četudi so jo pozneje različne revolucije, od
francoske do boljševiške, proglašale za svojo. Spolnjevanje volje Boga Očeta ne more biti v brezbožnih gibanjih, zato je njihovo razo-bešanje bratskih zastav samo nastavljanje pasti neprevidnim krščanskim golobom. Odgovor brezbožnemu sleparstvu je v našem bratskem sožitju in poučevanju mladih generacij.
Vključevanje mladih bratov in sester v skupnost starejših je delo za brate, ki imajo tanek posluh in srečno roko. Ti pa se ne morejo odtegniti v tej veliki nalogi. Generacije, ki se bodo v mladih letih vključile v našo skupnost, bodo ostale v njej tudi v zreli dobi, kakor nas učijo skušnje, pa tudi veliki duhovi, med njimi kadinal New-man, ki pravi: ..Generacije živijo vedno na duhovnem kapitalu, ki so ga sprejele v mladostni dobi.“ če bodo imeli naši mladi rojaki srečo, spoznati v svojih letih, da je življenje v naši skupnosti bratsko, bo tudi njihova doba polna bratske ljubezni in bo tudi poslednja pot posameznikov zavila na Očetov dom. To pa je tudi zadnji smisel, da smo si bratje in sestre.
j;	-mm-
ČESMINOV GRM
Češminov grm, iz bregovitih tal rastoč, posut z ostrim grmičjem, od cvetja žolt — ob kliku in spreletu ptičjem te veter komaj zgane sredi trav.
Avgust predahne nedrja dobrav,
tedaj med skalami zakrvaviš
in s trpkimi češuljki ptiče pogostiš.
Ti ljuba priča mojih jasnih dr.i, kako je tuje, kjer te ni.
GMAJNA
Gmajna, ti last nikogar, stekališče zgubljenih steza, nezapuščeina od sap in ptic .. .hezapuščena od mojega srca.
Gmajna, ti last nikogar, le kdor je odrinjen kot ti, naslanja se rad na minulost ograd in gleda mračenje od vseh strani.
Vinko Beličič
NA SVETE VIČARJE
(Strma gre pot skozi sence rosnih gozdov,
ko je potihnil hrup živih stvari
in je onstran dolin ostala zatohla ravan.
Zdaj le studenec čez kamne in veter v krošnjah večata molk — preludij v blagoslovljeni dan.
Strma je pot, a z vrh gore zvoni.
Obstanem. Otiram si znoj, srce si tešim v vonju malin. Kako me je upehal svet — nečist, sebičen, vabljiv!
Strmina se krajša, vse bliže je zvon in duša izsušena se luči napija.
Še malo — in molitev skal; mi oči:
Nekoč bom poslednjič pred Tabo v tej cerkvi na gori, Marija, takrat me osrči za najtežji vzpon!
Vinko Beličič
Človek med resnico in lažjo
Ob mednarodnem letu sredstev družbenega obveščanja
Človek si želi resnico, jo išče, čeprav se kdaj sam zlaže. Za sebe hoče, da so do njega vsi iskreni vedno in povsod. Tako je problem resnice eden izmed zelo važnih v človekovem življenju. Ker je družbeno življenje vedno bolj zamotano, preproste zadeve se večkrat namenoma do skrajnosti komplici-rajo, je človeku težko spoznati, kaj je resnica ali laž. V naših dneh spoznanje resnice komplici-rajo tudi družbena občila.
Izreden razvoj družbenih občil
Tekom dvajsetega stoletja so moderna družbena občila dosegla izreden razvoj. Upoštevajoč to, je skupščina Organizacije združenih narodov smatrala za potrebno, da je na svojem zasedanju 19. novembra 1981 sklenila, da naj bo leto 1983 posvečeno važnosti družbenih občil, posebej še razvoju njihove infrastrukture v deželah v razvoju in v gospodarsko zaostalih deželah. Kot v gospodarskem in tehničnem tudi v tem pogledu v primerjavi z razvitimi deželami obstajajo velike razlike. Pri tem se pa pozablja, da so razvite dežele prišle do sedanje stopnje razvoja v razdobju stoletja, ne-
razvite pa hočejo to doseči v nekaj letih.
Dblgo dobo je bil za človeštvo vir informacij tisk, to je časopisi, revije in knjige. V sredi 19. stoletja se je začela uporaba električnega toka za prenos informacij irc sporočil po kovinskih vodih, najprej kot telegraf in potem kot telefon. To je zrevolucioniralo sisteme informacij, stike med ljudmi in deželami.
Ob koncu preteklega stoletja G. Marconi iznajde elektromagne-tične valove, ki s hitrostjo svetlobe prehitijo razdalje med kontinenti. Električni tok prenaša znake in glasove brez žične napeljave, kar pomeni začetek radiotelegrafa in radiotelefonije. Po presledku dvajsetih let vstopi v življenje človeka radio. Iz enotnega oddajnega središča s pomočjo majhnega sprejemnika sprejemamo na domu informacije in druge programe. To pomeni dejanski poseg zunanjega sveta v družinsko življenje. Družina se zbere pri sprejemniku in posluša po izbiri že naprej napovedane programe. Poleg časopisa, revije in knjige je to nov oblikovalec znanja, mnenj in idejne orientacije človeka.
V kinodvoranah se prikazuje
življenje, ki ga navadno nikjer ni. Sicer ni vse negativno, so filmi, ki človeka plemenitijo, večina pa Je škodljiva za dušo in telo, posebej še mladega človeka.
Še ni preteklo dobrih dvajset let po iznajdbi radia, vstopi v človekovo življenje televizija, poslušalec je tudi gledalec. Učinek za človeka je veliko večji kot pri radiu, ker se slika vtisne globlje v Človekovo duševnost kot pa samo beseda, je bolj privlačna.
Radio in televizija sta vezana na instalacijo in namestitev v določenem prostoru, večkrat s posebno anteno. Iznajdba transistor-ja pa omogoča poslušanje radia, informacij in drugih programov, kjerkoli se človek nahaja. Zaradi Majhnega obsega in sorazmerno dostopne cene je omogočen velikemu številu ljudi. Večkrat marsikateremu nadomesti časopis ali l'evij0,
Prizadevanja znanosti so šla še haprej. Telekomunikacijski sateliti Prenašajo istočasno glas in sliko na vse celine sveta. Praktično so v tem pogledu premagane vse razdalje in druge ovire. Človeštvo se )e s pomočjo teh bolj zbližalo,
istočasno prisostvuje istemu dogodku ali predstavi. Svet je postal manjši, slika o širnem svetu je izgubila na pomenu.
Skoraj istočasno s televizijo se je razvijala tudi informatika, ki je preprosto povedano: zbirališče različnih informacij s pomočjo e-lektronskega računalnika ali kom-pjuterja. Te se posredujejo v glavnem naročnikom, obenem so pa važen arhiv za bodočnost.
Ta veliki uspeh človekovih prizadevanj je postal tudi problem za mnoge dežele, ker niso udeležene pri njem, kot si želijo. Sicer tudi pri njih ni popolnoma odsoten, a je dostopen le manjšini, zato z gnevom gledajo na razvite dežele. Za potrebno infrastrukturo so potrebne velike vsote, a jih nimajo, kakor tudi večina prebivalstva zaradi nizkih dohodkov nima sredstev za nakup potrebnih sprejemnikov. To se smatra za novo stopnico zaostalosti, kar se močno čuti tudi na zasedanjih Organizacije združenih narodov in zato ta priporoča, da bi se v letu 1983 študiralo in prišlo tudi do potrebnih sklepov ter odločitev, kako pomagati potrebnim deželam, da bi tu-
di njihovi prebivalci bili deležni tega velikega napredka.
Družbena občila in resnica
Kot že rečeno, so bili za dolgo dobo glavni viri znanja in informacij za človeka poleg domače vzgoje in izobrazbe, pridobljenega znanja v šoli in pri verski vzgoji, le časopisi, revije in knjige. Po svojem namenu bi ta tiskana beseda morala služiti resnici, človeku pa posredovati resnico in mu pomagati do pravilnega vrednotenja življenja in stvarstva. Toda temu ni bilo vedno tako in tudi dandanes ni boljše. Bilo je in je še danes odvisno od tega, če hoče člankar v časopisju ali reviji in pisec v knjigi posredovati človeku resnico ali laž. Nekateri hočejo biti v službi resnice, drugi pa zavestno lažejo in zavajajo, večkrat laž olepšajo tako, da jim mnogi nasedejo.
Pisana beseda je imela, ga ima in bo imela vedno velik vpliv ina človekovo formacijo in sposobnost pri iskanju resnice. Pozornemu bralcu se največkrat posreči ločiti med resnico in lažjo. Težje pa je to pri modernih občilih, kot so kino, radio in televizija.
Kino hoče v glavnem prikazati različne dogodke in zgodbe iz človekovega žviljenja. Filmski režiserji pri tem gledajo na življenje in dogodke ter zgodbe iz svojega zornega kota, hočejo jih prikazati s stališča svojega prepričanja. Gledalcu ga hočejo tudi vsiliti, ga pripraviti, da r,e bi mislil z lastno
NAMEN
APOSTOLSTVA MOLITVE : ZA AVGUST
: :
SPLOŠNI: Da bi se tisti, :
:	ki molijo očer.aš, trudili po ■
■	njem tudi živeti.
MISIJONSKI: Da bi o- I :	biski vernih turistov v ne- •
jj krščanskih deželah koristili	5
■	tamkajšnjim kristjanom in	j
j nekristjanom.
■	HIUUlUfimMIMMIimiMIIItHIIMaillll*
glavo in sprejel njihov pogled na svet. Ker jim je to istočasno vir dohodkov, je v večini primerov vse na trgovski podlagi, zato se vse prikaže tako, da bi bilo bolj privlačno, predvsem pa prilagojeno občutkom telesnosti. Zelo majhno število filmskih režiserjev išče resnico in hoče človeku posredovati lepoto in vero v Stvarnika.
Radio bi naj poleg umetnostnih užitkov, predvsem glasbe in kulturnih programov, človeka informiral o dogodkih po svetu. Njegova informativna moč in vpliv sta izredno velika. Od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur informira poslušalca, kaj se dogaja širom zemeljske oble. Komunikacijska sredstva omogočajo stik s svetovnimi središči in viri informacij. V nekaj minutah je dogodek, novica znana po vsem svetu. Pri tem .si je pa treba postaviti vprašanje, ali so vse novice resnične, ali so objektivna resnica? Kot pri časopisih, revijah, knjigah in
filmski industriji je tudi tukaj odvisno od moralne zrelosti in poštenosti človeka, ki novico sporoča. Niso vse informacije laž, ker nekateri hočejo posredovati resnico, so pa tudi ljudje — in teh je veliko — ki hočejo resnico popačiti in jo predstaviti po morebitnih Vsakokratnih potrebah, drugi pa zavestno lažejo, ker jim tako ukazuje njihovo prepričanje ali tvarni interesi. Res je, da dve osebi, ki istočasno prisostvujeta dogodku, ka potem rzalično opišeta, ker sta ga gledala s svojimi očmi in poslušala s svojimi ušesi, vendar če sta poštena, mora biti bistvo, jedro dogodka pri obeh isto.
Enako kot radio je budi televizija prebivalec doma, stalen gost družine. Informira, zabava in tudi vzgaja, a večkrat tudi zavaja. Ne moremo reči, da televizija, ta-
ka kot je, ne posreduje nič dobrega, toda tega je daleč premalo. Večir.a programov je sestavljenih upoštevajoč tvarno donosnost, pozablja pa se na človekovo dušo in cilj življenja. Zato je predvsem za mladega človeka važna izbira programov. Predvsem pa se mora preprečiti umska avtomatizacija, da bo lahko sam mislil in kritično presojal, kar se mu ponuja.
Večina virov sodobnih družbenih občil je v krščanstvu nasprotnih rokah, udeležba kristjanov je zelo majhna. To stanje je deloma pripisati dejstvu, ker je tudi večir.a finančnih virov v krščanstvu nasprotni posesti, deloma pa pasivnosti in nezainteresiranosti kristjanov samih.
Skratka, sodobna družbena občila zelo močno vplivajo na človeka, njegovo življenje in življenjsko o-rientacijo. Živi stalno pod njihovim vplivom in pritiskom. Ta pritisk je tako velik, da mu večkrat jemljejo pravico svobodnega odločanja, če se jim ne zna z močno voljo upreti. Vsled tega ne sme biti pasiven prejemnik, ampak vse presoditi s stališča svojega prepričanja, ločiti med resnico in lažjo. To je posebno važno za kristjana in krščanske družine. Vsak kristjan in član krščanske družine si mora prizadevati za izoblikovanje močne krščanske osebnosti in krščanski pogled na svet, da bo lahko uspešno nevtraliziral škodljive vplive, ki jih prinašajo družbena občila v naših dneh.
Avgust Horvat
Dostojanstvo človekove osebe
Kaj je človek ? V čem se razlikuje od drugih zemeljskih bitij ? V čem obstaja njegovo dostojanstvo? Odkod prihaja in kam gre? Kaj je smisel in cilj njegovega življenja? V čem njegova sreča? Kako naj čim popolneje uresniči samega sebe? Vedno znova si ljudje postavljajo taka in podobna vprašanja. Odgovori nanja so dokaj različni. Zgodovina kaže, da človek z dognanimi odgovori ni bil nikdar zadovoljen in je iskal vedno dalje.
Danes je človek bolj kot kdaj prej v središču zanimanja. Kristjani se skupaj z drugimi ljudmi vedno jasneje zavedamo pomena tega vprašanja in iščemo z novo prizadevnostjo odgovora nanj. Posebno pobudo za to nam je dal drugi vatikanski cerkveni zbor, zlasti v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu. Za našo krščansko prenovo je razmišljanje o človeku in pravi odgovor na osnovna vprašanja odločilnega pomena.
Načini, kako je treba iskati odgovor
Izhodišče za vprašanje o človeku in za odgovor r.anj je, da se človek jasno zave samega sebe. Le kdor se ne zanima samo za zunanje stvari in dogodke v svetu, ampak postane pozoren sam nase, ina svojo duhovnost in telesnost v času,
prostoru, družbi ter kulturnem razvoju, je sposoben iskati in najti pravi odgovor. V primerjanju samega sebe z drugimi bitji, v zavesti povezanosti s svetom in razlike od vseh drugih stvari človek odkriva svojo preteklost in dostojanstvo.
Razmišljanje o samem sebi je za človeka znamenje in izraz izobrazbe, kulture in modrosti. V solidarnosti z vsemi ljudmi, ki jim je človek osrednji predmet skrbi, želimo kristjani k temu razmišljanju prispevati svoj poseben delež. Pr j tem hvaležno sprejemamo vse', kar nam resničnega in dobrega povedo znanosti. Božje razodetje in nauk Cerkve pa je za nas bistveno dopolnilo človeških spoznanj.
Posebna značilnost vprašanja o človeku je v tem, da je vsakdo, ki išče odgovora nanj, pri tem tudi sam neposredno osebno prizadet. O človeku ni mogoče razmišljati kot o neki stvari, ki jo je mogoče raziskovati neprizadeto, kakor le od zunaj. Odgovor na vprašanje jc za vsakogar življenjsko pomemben. Od njega so odvisni smisel in oblikovanje življenja, sreča in prihodnost posameznika in družbe.
Nihče se zato osnovnim vprašanjem o človeku ne sme izogibati, bežati pred samim seboj in se izgubljati le v zunanje dogajanje in delovanje. Ker je nevarnost takega bega in izgubljanja danes zelo
velika, se moramo kristjani tem bolj zavedati svoje dolžnosti. Kajti tudi velikih vprašanj o vernosti in razmerju človeka do Boga ni mogoče reševati, ne da bi najprej vedeli, kaj je človek. Le kdor pozna človeka, more poznati Boga. A prav tako smo kristjani prepričani, da brez poznanja Boga ni mogoče globoko in v vseh razsežnostih spoznati človeka. Le kdor pozna Boga, more poznati — ne le Površno, ampak temeljito im modro — tudi človeka.
Čeprav je izhodišče spoznanja, kaj je človek, v prvi vrsti njegovo osebno izkustvo, njegov lastni jaz, to ne zadošča. Človek se ne sme zapreti sam vase. Njegov notranji
svet je sicer izredno bogat in v r.jem odkriva vedno nove globine in razsežnosti, a vse to doživlja le v srečavanju in pogovoru z drugimi. V povezanosti in mnogovrstnem občevanju z drugimi doživlja svoje bogastvo in svojo omejenost. V dajanju in prejemanju begati sebe in druge. Zato sta odprtost in pripravljenost za pogovor z vsemi, ki jim je človeka mar, nujni pogoj za iskanje pravega odgovora. Če kaj vse ljudi danes povezuje, je to zanimanje za človeka in skrb zanj ter za njegovo prihodnost.
Ker so temeljne danosti za vse ljudi, verne in neverne, iste, sta tudi skupni pogovor o njih in medsebojna pomoč pri reševanju velikih nalog mogoča in potrebna. Kristjani pri tem vedno upoštevamo tudi božje razodetje, nauk Cerkve v njenem potovanju skozi zgodovinske menjave in prav tako znamenja časa ter nove razmere in izkustva.
Zgodovina kaže, da so ljudje v različnih oblikah in na mnoge načine izražali svoja spoznanja o človeku, od preprostega pripovedovanja zunanjega dogajanja pa do življenjskega modrovanja in filozofskih razlag, 1 od umetniškega prikazovanja v besedi in sliki pa do odgovorov iz verskega prepričanja.
Danes je nešteto znanosti, ki posvečajo svojo pozornost človeku, Antropologija im psihologija, sociologija in etnologija, medicina in
pedagogika, zgodovina in filozofija, etika in teologija in številne druge, povsem strokovne znanosti se bavijo s človekom. Znanstveni odgovori imajo pri današnjem človeku posebno veljavo.
Res je, da danes brez strogih znanstvenih raziskovanj ni mogoče globlje prodreti v človekovo skrivnost. Dokler razne znanosti ostajajo v mejah svoje pristojnosti, so njihova spoznanja bistvenega pomena in nihče ne more itj mimo njih. Kristjan pa se zaveda, da kljub znanstvenemu raziskovanju in spoznanju človek še vedno ostaja skrivnost in v marsičem nepoznano in nerazumljivo bitje. Pesniki in pisatelji, slikarji ir. drugi umetniki na svoj način odkrivajo in nakazujejo človeške globine, ki jih znanost, posebno če zanje velja le metoda pozitivnih naravoslovnih ved, ne more zajeti in razložiti. Za kristjana ostaja božje razodetje tisti neobhodno potrebni vir, iz katerega v veri Cerkve išče zadnji in absolutno veljavni odgovor o človeku.
Stara spoznanja in nova iskanja
Ker vsak čas na novo postavlja vprašanje o človeku in nanj išče odgovora, je s tem navadno povezana tudi kritika prejšnjih spoznanj. Taka kritika je upravičena. V zgodovini se je marsikak domnevni napredek pozneje izkazal kot enostranost in zmota. Kljub temu je treba upoštevati zgodovinske izkušnje in biti odprt ne samo za
novo, ampak tudi za izročila prejšnjih časov. Nova znanstvena spoznanja popravljajo zmote preteklosti, upoštevanje vrednot im modrost nekdanjih rodov pa obvarujeta današnjega človeka prevelike samozavesti in mnenja, da je šele sam prišel do resnice o človeku.
Človekovo spoznanje določajo zgodovinske okoliščine. Nobeni dobi in generaciji ni dano, da bi spoznala vso resnico. Napačno je torej misliti, da današnje znanosti ne potrebujejo več dopolnila iz modrosti in izkustva prejšnjih časov. Ker je za kristjana božje razodetje stare in nove zaveze za spoznanje človeka eden najvažnejših virov, toliko bolj ceni tradicijo v Cerkvi in izročila slovenskega naroda v njegovi zgodovini, vernosti, kulturi in umetnosti.
Napredek znanosti in tehnike nudj vedno nove možnosti za delovanje na različnih področjih za izboljšanje življenjskih razmer in s tem tudi za izpopolnitev človeka samega. Včasih je postajalo zaupanje v vsestranski napredek tako veliko, da se je uveljavljalo mnenje, kakor da bo človeštvo kdaj doseglo svoj vrhunec. Pojavljale so se sanje o nadčloveku, o človekovi popolni osvoboditvi in osamosvojitvi, kakor da je človek vzel svojo usodo in prihodnost docela v svoje roke.
Naša doba je v marsičem v nevarnosti, da gleda na človeka kot na nekaj, kar je mogoče tehnično
JZ ILOVICE
Jz ilovice, ki jo jug sprosti v bučečih psalmih predpomladi, si zgnetel me. Svetloba me teži bolj ko čebele, ki šume r.a bradi.
J^st in svetloba 1 In božje roke!
Jz tega je življenja dar, ki žge, ki srečo nosi kakor mati med otroke. To je pomlad in kri, ki zacvete.
France Balantič
kaditi, s posegi v njegovo naravo bistveno spremeniti in načrtovati. A človek se v svoji globini temu odteguje. Res se je sicer posrečilo Človeka osvoboditi minogih odvisnosti od sveta in mu omogočiti Večje gospodovanje nad naravo. JJkrati pa se pojavlja nevarnost in°vih oblik zasužnjevanja, ki nasprotujejo človekovemu bistvu, dvoreznosti tehničnega in gospodarskega napredka, nevarnosti, da človek postane suženj produktivnosti, strojev in tehničnih načrtovanj, se odgovorni ljudje vedno Jasneje zavedajo.
JCot kaže izkušnja, razmišljanje 0 človeku ni nikdar le teoretična stvar. Vedno gre tudi za spreminjanje življenja posameznika in 'Iružbe. Neredko 'je v zgodovini knišlo do ostrih bojev in socialnih Revolucij, ker so različne skupine .tele uveljaviti svoja spoznanja n prepričanja. To ne velja samo svetno družbo, ampak tudi za erkev im za razmerje Cerkve do
družbe. Različno gledanje na človeka je našlo svoj izraz v med seboj si nasprotujočih svetovnih nazorih. Vsi so sicer poudarjali, da imajo isti cilj: služiti človeku, ga osvoboditi in mu pomagati k večjemu napredku in večji sreči. Kjer je bilo premalo medsebojnega razumevanja, preveč izključujoče svojeglavosti, sektaštva in nespravljivosti, je bilo to vedno v škodo človeštva.
Tudi v Cerkvi so se pojavljale napačne in zaprte oblike v razumevanju in razlaganju človeka, ki so vodile do škodljivih zaostritev v nasprotju do družbe in do znanosti. Drugi vatikanski cerkveni zbor na več mestih opozarja, da morajo kristjani spremeniti tako stališče ter „ponuja vsemu človeštvu iskreno sodelovanje Cerkve za vzpostavitev tistega vesoljnega bratstva, ki je v skladu s poklicanostjo človeka" (CS 3).
Ko drugi vatikanski cerkveni zbor govori o človeku v današnjem svetu, poudarja resnično in tesno notranjo povezanost Cerkve z vsem človeškim rodom. ..Veselje ir. upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih — to je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovih učencev; ni ničesar resnično človeškega, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih" (CS 1).
Solidarnost kristjanov pri iskanju odgovora na velika vprašanja o človeku in njihov pozitiven pri-
spevek k prizadevanju za boljšo prihodnost je in bo ena prvih značilnosti tudi Cerkve na Slovenskem. Ko slovenski kristjani hočejo deliti z drugimi vse, kar zadeva človeka, želijo v skupno prizadevanje prispevati svoj posebni delež ina podlagi evangelija in nauka Cerkve ter življenja iz vere.
To ne pomeni kakega odtujevanja od konkretnih nalog ali nasprotovanja resnično znanstvenim dognanjem o človeku, še manj kakega podcenjevanja ali zanikanja
drugih prispevkov. Vse, kar je resničnega in dobrega, kristjani radi sprejemajo in včlenjujejo v svoje razumevanje človeka. Prepričani pa so, da morejo in morajo zgolj človeška spoznanja kritično presojati, popravljati in dopolnjevati na podlagi božjega razodetja. To nalogo imajo vsi udje v Cerkvi, ne samo cerkveno vodstvo, teologi in duhovniki, ampak prav tako tudi laiki, vsak na isvoj način in na svojem področju.
(Prenova 6)
Jugoslovanski stalinizem
Mitja Ribičič v ljubljanskem Delu od 26. februarja letos piše: „Pra-vijo, da je naš samoupravni sistem protistalinistični stalinizem, da smo s stalinističnimi metodami obračunavali s stalinizmom, da smo se leita 1948 razvili s stalinizmom, da pa nam ni uspelo, da bi se ga osvobodili, da je stalinizem konstanta, protistalini-zem pa maska, fasada; da je naša socialistična družba zaradi tega postala socialistično in marksistično totalitarna, nedemokratična, birokratska dražba; da je naš zgodovinski greh v tem, da naša geneza vodi do Oktobra in da se nismo odrekli Leninovi dediščini; da so se vse vrednote spremenile iz pojma svobode v pojem discipline; da je bila naša revolucija totalitarna; da so bili dogodki v Rronštatu korenine tistega, kar se je pozneje imenovalo stalinizem; da smo sledili Stalinu, Stalin je sledil Leninu, Lenin je sledil Mar~ xu itd.“
Slovenija po 40 letih „socializma“
„...Naše gostilne in restavracije so postale beznice, v katerih vlada in ukazuje nasilje, pijani in primitivni posamezniki. Naši vlaki, ki so bili pred vojno zgled urejenosti in čistoče, so zdaj le še premikajoče se točilnice, v katerih vladata kvanta in surovost, v vagonih pa se kopičijo izmečki in iztrebki človeških teles. Naši parki in mestne ulice so smetišča, ki se dvigajo proti nebu. Naše ireke so kanali, po katerih teče umazanija. Naši razgovori pa so le še zaporedje prostaških besed, kletvic, vzklikov zmerjanja. Nikjer ni več tišine, ne miru, ne lepote.. . Žal tudi naša proti kulturi, morali in duhovnosti usmerjena šola ničesar ne da mlademu človeku, podari mu le športne, manifestativne, gospodinjske, lovske in tehnične iluzije..." (Bojan Štih, Sodobnost, 2, 1983, str. 167).
8 ponosom ohranite ljubezen do slovenskega jezika, do domače pesmi in do molitve v materinem jeziku!
NADŠKOF ŠUŠTAR V CASTELARJU 21. OKTOBRA 1982
Dragi slovenski rojaki, dragi bratje in sestre!
Kot sestavini del slovenske Cerkve vas je označil vaš sedanji dušni Pastir. In da ste živ sestavni del slovenske Cerkve, dragi bratje in sestre, dokazuje nocoj vaša navzočnost, ko smo zbrani ob tem srečanju tu okrog oltarja. In zato vas z velikim veseljem pozdravljam kot živi sestavni del slovenske Cerkve, vas vse, ki ste po težkih Preizkušnjah kot begunci prišli ®em, tiste, ki ste se morda pozneje Pridružili, in tiste, ki ste rojeni tukaj ali pa ste že pred drugo svetovno vojno prišli sem. Z veseljem Pozdravljam vas vse, ki ste navzoči tu okrog oltarja, pa tudi vse vaše drage, predvsem ostarele in bolne in tiste, ki se iz tega ali onega razloga nocoj te evharistične daritve in tega srečanja niso ^ogli udeležiti, prinašam vam poprave vse slovenske Cerkve in vse Matične domovine, posebno tistih brajev, iz katerih prihajate sami ab prihajajo vaši starši. Prinašam vam pozdrave naših škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic
in vsega vernega ljudstva in nedvomno tudi drugih, ki so bili verni ali ki so morda še v srcu verni, pa tega ne morejo tako pokazati, kakor bi morda pravzaprav radi.
In v tej evharistični daritvi, bratje in sestre, smo povezani ne samo z našimi rojaki, ki živijo tu v Argentini, temveč tudi z vsemi našimi rojaki po svetu, kajti ravno v tej razpršenosti slovenskih vernikov po vsej zemlji doživljamo hkrati vesoljnost katoliške Cerkve.
Zakaj je tako prišlo v naši zgodovini in zakaj je prišlo predvsem v zadnjih desetletjih do tega, da je moralo toliko r.aših ljudi zapustiti domovino in iti po svetu, to bo večno ostalo skrivnost božje previdnosti. A morda počasi vedno bolj spoznavamo, da ima tudi to v božjih načrtih za naš slovenski narod, za vesoljno Cerkev, za narode, med katerimi živimo, svoj pomen, svojo vrednost, ki jo že danes spoznavamo in odkrivamo.
Po hudih preizkušnjah smo sami vedno bolj zoreli, doma in v tujini. Spoznavali smo, kaj moremo prinest; drugim narodom in kaj mo-
remo od njih sprejeti, da bi se tako še bolj obogatili in še bolj spoznali svoje poslanstvo in ga v tem času in v teh razmerah izpolnili.
In izpolnili ga bomo, če ohranimo živo tisto življenjsko moč, ki smo jo prejeli iz korenin naše domovine, iz vernosti, iz zvestobe Bogu in Cerkvi, im iz zavesti, da smo sinovi in hčere slovenskega naroda in s tem narodom, čeprav je majhen in čeprav v zgodovini ni igral take vloge kakor marsikateri drugi narodi, ostanemo zavestno, iz prepričanja tesno povezani.
In zato sem vesel, dragi bratje in sestre, da sem mogel prvikrat priti som v to daljno argentinsko deželo, kjer živi toliko naših rojakov in kjer ste, kot sem to že prej vedel, posebno tudi ko sem sam živel v inozemstvu, in kot sem se že toliko prepričal v teh prvih dneh srečanja, ohranili tako močno versko življenje, tako živo in razvejano kulturno življenje in tako živo slovensko zavest.
Zato se vam iskreno zahvaljujem in vam izražam vse priznanje in veselje vseh naših rojakov doma in po svetu. V ponos ste nam vi in to vaše delo in ti vaši 'uspehi, ki ste si jih priborili s trdim delom, z medsebojno pomočjo in z božjim blagoslovom.
In želim vam, da bi mogli to ohranjati ob pomoči svojih dušnih pastirjev, katerim bi na tem mestu izrazil svojo posebno hvaležnost, posebno vašemu dolgoletnemu župniku Lamovšku, ki se je tako žrtvoval za vas, direktorju
Oreharju in vsem drugim, ki tu delujejo in so prej delovali, da bi se ob sodelovanju teh vaših dušnih pastirjev in tistih, za katere upamo, da nam jih bo Bog dal tudi v prihodnosti, vedno bolj razvijali kot živa slovenska Cerkev, kot živ sestavni del slovenske Cerkve v domovini in drugod po svetu.
Da je to zahtevno in da to od človeka zahteva odločanja iz prepričanja pa tudi žrtve, nam pove božja beseda, ki smo jo pravkar slišali v evangeliju. Gospod sam govori o tem, da ni prišel prinesti na svet mir, ampak razdor, da bo prišlo do tistega izbiranja in odločanja, kjer se ljudje ne bodo vsi enako odločali, temveč eden tako, drugi drugače, in da bo po tem odločanju prišel razdor celo v družine, v narodne skupnosti, med ljudi, ki so živeli nekoč skupaj kot prijatelji.
Glejte, bratje in sestre, to smo doživljali v zadnji zgodovini slovenskega naroda, večkrat dobesedno tudi v naših družinah, ko so se eni odločali za to, da ostanejo Bogu zvestj in povezani s slovenskim narodom in se morda ravno zaradi tega odločili, da gredo vsaj za nekaj časa po svetu, da bi ohranili in utrdili vero in povezanost s slovenskim narodom, ko so se drugi odločili iz tega prepričanja, da ostanejo doma na domači zemlji, in ko so se nekateri odločili, kar zadeva vere, drugače. Zakaj, iz katerih razlogov, iz katerih notranjih nagibov, ve končno sam0 Bog. In ko so se nekateri odločali
tudi kar zadeva povezanosti s slovenskim narodom drugače, bodisi, da so to narodnost zunaj domovine pozabili ali da se jim je zdelo skoraj nekako premalo, da bi ostali zavestni in zvesti sinovi slovenskega naroda in so kar hitro pozabili svoj domači jezik in svojo zakoreninjenost. O vsem tem končno sodi samo Bog.
A, glejte, bratje in sestre, če smo doživljali tako različno svobodno odločanje in s tem tudi razdor, se po vsem tem zorenju in teh preizkušnjah toliko bolj zavedamo: premagati moramo vse te razdore in najti spet tisto skupno dediščino, ki smo jo prejeli od svojih prednikov, od svojih očetov in mater: krščansko vero, zvestobo Bogu in Cerkvi in zakoreninjenost in povezanost v slovenskem narodu, v povezanosti v slovenskem jeziku, kolikor je to le mogoče, predvsem pa v zavesti, da
nam je v ponos, da smo sinovi in hčere slovenskega naroda.
In kaj nas; more bolj povezovati, bratje in sestre, in kaj nam more bolj pomagati, da bi premagovali razdore, da bi spet našli bolj pot drug z drugim, pa naj živimo v jujini ali naj se vračamo v domovino ali pa živimo v matični domovini, naj živimo v zamejstvu ali v zdomstvu ali doma, kot resnica, dobrota in ljubezen.
Resnica, ki prihaja iz božje besede in katero vedno znova iščemo in za katero si vedno znova prizadevamo. Pa naj gre za resnico, ki prihaja iz božjega razodetja in nas osvobaja, ali naj gre za zgodovinsko resnico po vseh teh razvojih, ki smo jih doživljali, ali naj gre za življenjsko resnico, ko si samj izbiramo smer svojega življenja in mu skušamo dati smisel in pomen. Samo resnica, bratje in sestre, kateri se vedno bolj odpiramo in ki nas vedno bolj osvobaja in vedno bolj povezuje, je trden temelj, na katerem moremo graditi lepšo prihodnost, premagovati vse, kar r.as je morda v zgodovini ločilo in nas spet bolj povezuje med seboj.
Drugo pa, kar je še večjega pomena, je iskrena dobrota srca, tista dobrota, ki zna povračati hudo z dobrim, ki zna pozabiti, kar je bilo hudega, ki zna odpuščati, kjer bi bilo potrebno, da bi vsi gradili boljšo prihodnost, dajati, ne da bi šteli, pomagati, ne da bi računali, biti prijatelj, ne da bi pričakovali takojšnjega plačila. Težko je to,
bratje in sestre, in če to v vsakdanjem življenju doživljamo, se nam včasih zdi naravnost nemogoče. In vendar nas Gospod kliče in vzpodbuja, naj bomo resnično ljudje, ki imajo dobro srce, kajti samo z dobroto moremo drug drugega tako prepričati in tako pridobiti, da bomo med seboj resnično prijatelji. Tisti, ki ste odšli na težko pot izgnanstva in begunstva, ste še na poseben način doživljali, kaj pomeni taka dobrota. lin morda ste to doživljali kot gostoljubnost med ljudmi, med katerimi sedaj živite. In nekaj najlepšega je, če morete s svojo dobroto vračati to, kar ste prejeli, in biti dobri do vsakega človeka in tako pričevati za tisto posebno odliko slovenskega naroda, ki nas je zares odlikovala v zgodovini, ki naj nas odlikuje danes in v prihodnosti, da hočemo biti dobri. Ljudje z dobrim srcem, s poštenim srcem, ki hočejo vsakemu človeku dobro.
In tretje, kar nas more povezovati, je resnična ljubezen, ki prihaja iz božje ljubezni. Vsakdo od vas, bratje in sestre, je doživel to božjo ljubezen, tudi če se morda ni spraševal, zakaj se mu je moralo vse to zgoditi na življenjski poti, zakaj sem moral toliko pretrpeti. In kot sem omenil na začetku, nikdar na tem svetu ne bomo mogli dati dokončnega odgovora na to vprašanje, kajti božja pota so za nas ljudi velikokrat nerazumljiva.
A kar naj nastane iz te božje ljubezni, ki je končno, pa naj smo
jo doživljali na tak ali na drug način, vendar obrodila bogate sadove, kajti drugače, če bi vas Bog ne bi bil ljubil in r.e spremljal s svojo ljubeznijo, vas nocoj ne bi bilo tukaj.
Ker smo tako doživeli božjo ljubezen, zato hočemo izkazati ljubezen najprej tistim, s katerimi živimo skupaj, v družini mož in žena, starši in otroci, bratje in sestre med seboj, da bi bile naše družine najprej zares ognjišča ljubezni, domovi, v katerih ljubezen združuje vse, ki živijo v družini, in tako vedno znova ustvarja košček živega slovenskega naroda in žive Cerkve tu daleč od domovine.
Naj se ta ljubezen razširja na tiste, s katerimi živimo skupaj, na naše rojake, pa naj smo z njimi v sorodstvu, naj smo z njimi prijatelji ali pa se z njimi srečujemo, in naj nas ta ljubezen povezuje tudi z ljudmi, s katerimi živimo tukaj ir. pri katerih ste našli tako-rekoč novo domovino, kajti če bo ta ljubezen močna, boste doživljali tudi odgovor ljubezni. In tako smemo z upanjem in zaupanjem gledati v prihodnost.
Glejte, nocoj nas združuje taka ljubezen — božja ljubezen, ker je Bog tu sam med nami: s svojo besedo, s svojo navzočnostjo, ker smo združeni v njegovem imenu. Če velja beseda: kjer sta dva ali so trije združeni, zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi, koliko bolj velja ta beseda nocoj, ko nas je toliko, ki smo zbrani v božjem imenu! In zato naj
vas ta nocojšnja evharistična daritev potrdi v medsebojni povezanosti in v povezanosti z Bogom, naj vas utrdi v veri, v zvestobi Bogu in naj vas utrdi v slovenski zavesti, da boste s ponosom, z veseljem hranili v svojem srcu ljubezen do domovine, ljubezen do slovenskega jezika, ljubezen do materine pesmi in predvsem do molitve v materinem jeziku.
In da bi nas Bog uslišal v tej naši prošnji, bom nocoj za vas im za vse naše drage opravil to evharistično daritev in naj bo to nekako potrdilo, da hočemo ostati med seboj povezani v ljubezni.
Alojz Rebula
Sin človekov;
(Nadaljevanje)
Kristusova govorica ni bruhanje fanatika, ki razpreda svoj stekleni sistem iz lastnih možgan, gluh za življenjsko pojavnost okrog sebe. To je govorica velikega opazovalca, bi mu življenje ni prikrilo ničesar. V kaj vse se je zagledal! V roke, ki spuščajo darove v tempeljsko zakladnico. V žensko, ki mesi kruh ali onegavi z metlo. V otroke, ki Se igrajo na trgu. V čemerni obraz farizejskega veljaka, ki se posti. T’ kretnje sejalca in ribiča. V cesarski obraz na rimskem novcu. V Molitvene jermene pismoukov. V brstenje smokve. V lilijo na polju.
Mi sc vas bomo spominjali v domovini v molitvi, pri evharistični daritvi in vas, dragi bratje in sestre, dragi rojaki, prosim, da nas' spremljate s svojo molitvijo, s svojo evharistično daritvijo in nam pomagate, da bi mogli mi doma in vi v tujini in vsi naši rojaki po svetu izpolniti zgodovinsko poslanstvo, ki nam ga je dala božja previdnost v teh časih in v teh razmerah. In zato smo veseli in hvaležni, da moremo sprejeti to nalogo in z zaupanjem v Boga, ki ostane med nami, jo hočemo po svojih najboljših močeh tudi izpob niti. Amen!
Njegova govorica je en sam film podob iz življenja.
V svoje prilike toči najbolj živo življenjsko snov. V njih se gibljejo davčni izterjevalci in jerihonski razbojniki, oskrbniki in sodniki, pastirji in svatje, device in vdove.
V	te prilike je umeseno olje in vino, kruh in sol, jajca in ribe.
V	njih žvenketajo tedanje valute, šekli, mine, drahme, talenti. V njih rastejo smokev in trta, murva in oljka, gorčica in rožiči, robidovje in osat. Celo povrtnine skromno pošumevajo v njih: koper in meta in rutica in kumina. Skoznje stopajo vol, osel, kamela, ovca, svinja slon, volk, lisica. Kača sika v njih, petelin poje, koklja si jemlje pi-ščeta pod peruti, molj grizlja tkanino, škorpijon razpira klešče. In ptice se spreletijo tam, vrabci in golobje in jastrebi.
To ni suha, dklopotajoča govorica ideološkega besu,jaku. To je beseda, ki si streže iz kipeče kupe življenja samega.
Absolutna predanost r.adzemske-mii se v mjem prav tako druži z naj liu bežni vej šo življenjsko razpoložljivostjo.
Rad se pusti povabiti. Včasih se povabi kar sam. Iz njegovih ust ni nikoli slišati besede, da nima časa. V Kani spremeni vodo v vino takrat, -ko tam nihče ne umira od žeje. Na svojo čudodelniško moč ni niti najmanj ljubosumen. Nasprotno, posreduje j-o svojim u-čeneem. Še več, od njih pričakuje še večjih čudežev, kakor jih je storil sam. Konvencije svojega časa
sprejme kar vse po vrsti, od okupatorskega davka do tempeljskega, čeprav je sicer zaveden Jud in nasprotnik farizejskega teokratizma. Ko njegova občudovalka razbije njemu v čast dragoceno dišavno vazico, mu je ta njena potratnost všeč.
Z eno besedo: v Kristusu ni sledu o kaki mrzki shizofrenični enostranosti.
Zmožen je ljubeznive uvidevnosti. Uvideven je v prvi vrsti za bolezen in za lakoto. Bolezni in lakoti njegova čudodelnost ni nikoli rekla ne. A tudi sicer zna biti uvideven, ko gre zgolj za srčno kulturo, kakor bi rekli mi. Ko se učenci vrnejo z misijonskega potovanja, jim svetuje vikend: tako namreč lahko prevedemo njegovo besedo, ;naj se umaknejo v samoten kraj in se odpočijejo. Ta uvidevnost se pokaže kdaj v prikupni praktičnosti. Po čudežnem nasičenju množice reče učencem, naj poberejo krušne ostanke, da ne bodo šli po zlu. Potem ko obudi -od mrtvih Jairovo hčerko, ukaže prisotnim, naj ji dajo jesti. V tistem hipu je med tistimi, ki so z njim v sobi, gotovo najprisebnejši. Pa tudj sam zr.a z domačo samoumevnostjo vprašati učence, ali imajo kaj jesti. Z isto naravnostjo vpraša za pijačo žensko, čeprav je -sovražnica Judov in povrh še velikopotezna lovača, z rešto moških za sabo.
Kristus ve, da nima smisla krpati preperelo oblačilo z novimi zaplatami. Prav tako ve, da nima
Izobrazba in vera
4. Socialni značaj izobraženčeve vere
Človek je po naravi družno ali socialno bitje. Tudi njegova vera ima poleg osebnega še socialni značaj. V družbi s soljudmi vero najdemo, jo poživljamo, poglabljamo, ali pa slabimo in celo izgubimo, Moremo j'o posredovati drugim, jo v 'njih užigati ali krepit', pa tudi slabiti ali kvariti.
a) Skupne obnove in pobožnosti
Kakor vsak človek tudi izobraženec čuti potrebo prebiti kake trenutke v družbi sebi enakih ali podobnih. Želi izmenjati izkušnje in misli, želi čutiti prijetnost in toplino ozračja, kakršno se ustvari v skupnosti enako mislečih in čutečih. Glede na predmet našega 'razpravljanja naj tukaj omenimo 'dve vrsti takih snidenj: za ob-
smisla vlivati novo vino v stare ovčje mehove. Ta tako neznansko realni evangeljski Kristus sploh marsikaj ve. Ve celo, kakšna jo cena vrabcu na trgu.
Skratka, enkratna duhovna prašila se v Kristusu druži z elementarno pračloveškostjo. Njegova človeška pojava nam daje vtis veličastne normalnosti. Iz njega diha nekakšna mogočna uravnovešenost. Polna temperamenta.
ravnavo verskih vprašanj in tistih, ki izvirajo iz njih, in za o-pravilo skupnih pobožnosti.
Ugotovili smo že, da izobraženec ina svoj način čuti težo življenja in da so marsikdaj drugačna vprašanja, ki jih mora reševa. ti, kakor so tista, ki jih čutijo in rešujejo dirugi ljudje. Razen tega je takšna vprašanja teže reševati in izobraženec teže najde koga, ki mu jih zna ali vsaj pomore rešiti. Za ta vprašanja velja, kakor je v nekem govoru dejal papež Pij XII., da „niso šolski problemi, ki jih je mogoče rešiti z uporabo običajnih in že izdelanih obrazcev, katere smo doumeli in se jih naučili enkrat za vselej; so resnični življenjski problemi, težki, zapleteni, sloneči na mnogoštevilnih in mnogovrstnih podatkih, katerih se more lotiti in jih rešiti samo duh, ki je visoko izobražen" (Gl. Pio XII y el mun-do intelectual, San Sebastjan, 1945, str. 105). često so taka vprašanja celo tako težka, da se sploh komaj najde duh, ki bi bil tako silen in tako izobražen, da bi jih lahko rešil. Toda več sicer manjših duhov in ne dovolj mnogo-sfcranskih vsak posebej, ki pa jih preveva ista volja do 'resnice, more z združenimi močmi osvetliti tud' taka vprašanja in vsaj pripraviti ali nakazati rešitve, ki jih potem z večjo zanesljivostjo
more vsak od njih najti zase in za svoj primer. Zato so taki sestanki in taki razgovori silno važen vir verske kulture za tiste, ki se skupnega reševanja problemov udeležujejo, kakor tudi za one, katerim ti rešitve posredujejo ali jim pomagajo najti za njihove probleme najustreznejše rešitve. Težko bodo kaka pridiga ali predavanje ali tudi običajne duhovne vaje mogli nadomestiti take sestanke.
Prav tako potrebne in pomembne so skupne pobožnosti. Pri teh se ustvari duhovno ozračje, K sicer izhaja iz duš navzočih, a vpliva nazaj nanje in jih oblikuje, če so udeleženci skupnih pobožnosti iste vrste, to se pravi, da vsaj podobno čutijo, mislijo in hočejo, je tako ozračje še posebno vplivno, ker se vsak udeleženec
zares počuti „kakor riba v vodi'* in z vso dušo sodeluje pri skupni verski vaji.
Obenem pa take skupne pobožnosti krepijo šibkejše, in kdo n'i šibak v tej ali oni točki? Zakaj se sedanji človek tako rad sklicuje na skupnosti, h katerim pripada in s katerimi se istoveti? Zato da z njimi raste, ker se sam čuti premajhnega in preneznatne-ga; tako laže prenaša življenje. Ali se ne čutimo tudi v verskem in nravnem življenju le prečesto tako šibke, da bi kar opustili trud in se prepustili toku ? Pa pridemo v družbo, kjer je verjetno vsakdo v šibkosti enak nam, toda v zanosu skupnega prizadevanja se ogrejemo in opogumimo, ne opustimo napora in hočemo napredovati in zmagati.
Vinko Brumen
Ako očetje svojim otrokom vse dovolijo in se jih naravnost bojijo, ako hočejo sinovi brez izkušnje ukrepati, kot očetje, si ne dajo ničesar reči, da bj se pokazalo, kako so samostojni, ako se učitelji svojih učencev, namesto da bi jih z varno roko vodili na pravo pot, bojijo in se čudijo, da jih njihovi učenci prezirajo, ako se neizkušeni enačijo s starejšimi izkušenimi, in v besedi in dejanju nastopajo proti njim,
stari pa se usedajo med mlade in jim poskušajo ugajati s tem, da spregledujejo neposlušnosti ali se jih celo udeležujejo, da sc ne bi zdelo, kako so zastareli ir: avtoritativni, ako tako zapeljana mladina postaja uporna,
ko ji hočemo naložiti tudi najmanjšo obveznost, ker je nihče ni učil spoštovati zakonov, brez katerih ne more živeti nobena skupnost.. . potem je zelo potrebna previdnost: Ta pot bi utegnila voditi v tiranijo.
Platon (427—347 pr. Kr.), Politeia 48$
Hočemo prihodnost,
zgrajeno na vrednotah,
za katere so umirali domobranci!
Govor dr. Andreja Finka na spominski proslavi 5. junija 1983
Ustavili smo se za trenutek v vsakdanjem življenju, ustavili za praznovanje veličine. Spominjamo se protikomunističnih žrtev in njihove mučeniške smrti. Transport 2a transportom, vlak za vlakom je vozil v smrt življenje.
Naši očetje, bratje, sorodniki so Padali v večni molk s strelom v hrbet. Transporti so vozili v kraš-he jame ljubezen, vero, hrepenenje, uPanje. Vozili so v kraške jame krepost. Kako poln je za nas me-sec junij! Poln tragike, poln krvi, s°vraštva, polr. krivic, pa tudi poln idealov, zvestobe, poln resnice.
Komunistična ideologija smrti in modernega suženjstva je hotela vladati našemu narodu in je skozi ^tiri leta bruhala ogenj, razdejanje, mučenja in uboje. Začelo se je z uboji uglednejših in vodilnej-i*ih osebnosti: inž. Emmerja, dr. Stlačena, dr. Ehrlicha, in cele Vrste mladih fantov: Kiklja, Žup-CU> Pavčiča, Mravijetovih bratov 'n drugih. Mučene in pomorjene so hile cele družine. Zaradi komunistične naklepne krivde so bile zankane po okupatorju cele vasi in
prav tako ustreljene stotine talcev.
Proti tem grozotam kriminalne manjšine se je dvignila vsa Slovenija. Formirale so se Vaške straže, nato domobranstvo, čigar 40-letnico ustanovitve letos obhajamo, prva res slovenska bojna formacija, ki je uspešno branila slovenske interese in slovensko ljudstvo pred mednarodno ideologijo suženjstva, ki so jo predstavljale partizanske tolpe. A usmerjevalci mednarodnih dogodkov so domobranstvu in vsemu slovenskemu narodu odredili smrt in ječo. Smrt za tisoče, ki se jih danes spominjamo, ječo za sto-tisoče Slovencev, ki so od takrat obsojeni na molk, na zvezane roke, na raznarodovalni pritisk, im kar je najbolj podlo, na moralni razkroj, ki mu ni konca.
Komunistični zločinski rafali so maja in junija 1945 kosili resnične borce za svobodo. Še prej so se odigrale tragedije Turjaka in Grčaric ter sledečega Jelendola, Hrastnika im drugih krajev. Tudi od tega nas letos ločuje že 40 let. Jame so se polnile z mlado slovensko krvjo vse do številke dvanajst
tisoč. Slovenija je v potokih krvavela. Njeni najbolj zvesti sinovi so umirali. Čez Slovenijo je bil razpotegnjen rdeč plašč in nad njo se je raztegnila gosta megla sive groze in dušečega nemira. Sloveniji se je takrat rodilo novo gorje, najhujše v njeni zgodovini.
Grobov ni nikjer, ker so jih izravnali; križev ni nikjer, ker za križe ni prostora v rdečem kraljestvu; trupel ni najti, ker so jih zasuli s kamenjem in črno skorjo nepriznanja im laži. A kljub temu so povsod, ker duhovne in fizične navzočnosti pobitih ni mogoče zabrisati. Njihova izmučena in izmaličena trupla leže po kočevskih gozdovih in kraških jamah in molčijo. Čim globlji je njihov molk, tembolj je glasen, in čim trdneje so njihove roke še vedno zvezane z žico, tem bolj se stegujejo kvišku. Njihova mrtva usta, še vedno odprta v zadnji molitvi, kličejo pravico. Pravico ne samo zase, ampak za vso Slovenijo, za katero so se bojevali in katera še danes trpi pod težo preteklih krvavih grozodejstev in sedanjih krivic. Mrtvi domobranci v množičnih grobovih so svojim krvnikom na oblasti živa vest, ki jim kot razbeljeno železo pritiska na čelo pečat zločinstva, katerega ne bodo mogli nikoli izbrisati.
Proslavljamo torej naše žrtve. Smisel tega spomina je ohranjanje tiste vezi s še živo zgodovino, ki jo moramo mi, kot del naroda v svobodi, vedno znova vzpostavljati. Vse to je za nas seme za
nadaljnjo rast. Prejeli smo od domobrancev in drugih žrtev bogato dediščino, ki jo moramo ine samo čuvati in gojiti, temveč tudi vsak dan obnavljati in aktivno nadaljevati v današnjih okolnostih. Nemogoče bi bilo namreč misliti, da se je z njihovo smrtjo vse ustavilo. Ne, njihova smrt je začetek še močnejšega prizadevanja ter bolj vnete borbe >za svobodo našega naroda. Zato tragedija poboja dvanajst tisočev ni samo predmet spomina in poveličevanja. Njihova žrtev je milost, je duhovna sila, ki se pretaka po narodovem telesu in se nam ponuja, da jo uporabimo. Torej ta tragedija ni samo vedno bolj oddaljena preteklost, ampak je brez dvoma ena najmočnejših korenin za bodočnost. Tega se moramo vsi Slovenci, ki vemo za te dogodke, močno zavedati. Zgodovinska nit, ki se je takrat začela, vodi vse do danes in še naprej, čeprav dostikrat tega ne čutimo. Posebno naša emigrantska skupina, ki živi v svobodi, se mora zavedati, da izhaja iz domobranstva, iz boja za slovensko svobodo, iz mučeništva desettisočev, in to vsi, starejši in mlajši rodovi. Vsi smo njih dediči, torej tudi nadaljevalci tistega, kar so oni začeli.
Ko častimo spomin pobitih, proslavljamo njih veličino. Človeški lik, ki nam stopa pred oči, je lik junakov. To ni prazna beseda. Junaštvo, zavzetost in žrtvovanje za vrednote, ki so jim bile svete, so jih spremenile v luči zgodovinske-
prihod pomladi
Nebo s krvjo polita so nosila, čez noč je ranil jug to ped zemlje, ki varujejo naše jo roke, čez noč naš kraj je zima zapustila.
Še trda srca jug naj nam ogladi, naj v temne popke kri se omehča, ne bo solza, samo gube dežja zastro obraz nam za prihod pomladi.
France Balantič
8a ocenjevanja. Niso bili nikakršni nadljudje. Imeli so vse šibkosti človeške narave. A prav zato so 'Tedni inašega spomina, ker so se iz človeških pomanjkljivosti povzpeli do kreposti in se taki, kot so bili, vsak dan v življenju in tudi v smrti žrtvovali za svoj narod. Lik naših žrtev pa zažari tudi iz nasprotja, ki se nam kaže ob opazovanju sedanjega stanja v domo-yini. Znaki vsestranskega razkroja družbe kažejo, kaj so znali u-stvariti začasni zmagovalci v Sloveniji in kakšne vrednote so jih Ves čas vodile. Tudi če bi človek ne poznal domobrancev in ciljev ter namena njihove borbe, bi iz °cenjevanja današnjih razmer v Sloveniji razvidel, da so se ti niorali boriti in umirati za kaj boljšega.
Zatorej to, kar mi delamo vsako kto, ko se tukaj zbiramo fizično nli v duhu, ni nikakršna nostalgija, kakor se marsikdaj z lahkotnostjo °cenjujejo in označujejo podobne Proslave v svetovnem tisku. Ne
toži se nam po preteklosti. Nasprotno, v prihodnost imamo uprt pogled. Toda ta prihodnost bo zgrajena na vrednotah, za katere so se žrtvovali in umirali domobranci.
Nekatere med nami včasih moti okvir domobranskega boja. Razmere so bile pač take, kot so se namerile. Ni jih hotelo svobodoljubno slovensko ljudstvo. Bile so mu vsiljene. Okoliščine pa pogojujejo. 'Kateri zgodovinski dogodek ni bil pogojen po okoliščinah? 0-koliščine se vedno vrivajo in kazijo celotno sliko, da ini nobena podoba tako čista, kot bi po namenu morala biti. To je stalnica zgodovinskih dogodkov. Nas in objektivnega ocenjevavca zgodovine okoliščine domobranskega boja ne smejo Vznemirjati. Važno je pri vsem jedro. Mi danes obhajamo spomin tistega jedra, ki je bilo: ljubezen do domovine, do nje svobode, do domačega kraja, do bodočega življemja, ki si ga je vsak upravičeno obetal po svojih načrtih zasebno in narodno. To jedro je pravilno sintetizirano v geslu: Mati, domovina, Bog! Mati —- hoteč s tem označiti, čeprav z eno samo besedo, vse bogastvo domačega izročila; domovina — domovina takrat, domovina jutri, z vsemi željami in prizadevanji za najboljšo usodo slovenskemu marodu. In Bog — večni, nesmrtni. Nameni borcev in borbe so bili najči-stejši. S težkim srcem so v največji sili morali seči po orožju osovraženega okupatorja, čigar vojaš-
ka moč je po drugi strani bila že v zatonu. O tem razpoloženju lahko priča vsak preostali domobranec. Nasprotno je pa Komunistična partija izbirala okoliščine ter jih izrabljala tako, da je vsak njen nasprotnik bil označen za izdajalca. V edinstveno težki situaciji je obračala jadra tako, da je vsaka beseda ali dejanje,' dobro ali slabo, njeno ali od drugih, izzvenelo v njeno korist, ne glede na korist naroda. Vse, kar ni bilo njeno, je bilo umazano. Izzivala je ter izzvala odgovor v tistih razmerah tako, da je vsak morebitni nasprotnik bil v položaju, ki ga po-nazoruje izrek: Aut vinco — aut vincor, semper maculor. Naj zmagaš ali propadeš, vedno moraš o-stati umazan. Če bi se bil slovenski narod takrat oziral na to klešč-no dialektiko, bi obstal na mestu hrom, nem, kot brez moči, dopuš-ščajoč, da ga brez odpora vklepajo v verige. V obupu je takrat ljudstvo prijelo, kar je bilo bolj pri roki. Okoliščin ni samo izbiralo, možnosti tudi ne. Torej se mu to ne more očitati. Zato nas ne smejo preveč motiti v ocenjevanju takratnih dogodkov omenjene okoliščine. Treba je sicer razčistiti dejstva in objektivno priznatj tudi kake stvarne napake. Kdo jih nima? A to nas ne sme bremeniti in hromiti. Naša vest je čista. Borba se je po namenu bila za pravico im svobodo proti krivici in tiraniji. To bo zgodovina beležila.
Kaj je pomenila domobranska borba v svetovnih merilih? Že tak-
rat, ko so velesile po namenu temnih nadnarodnih interesov načrtovale bodoči svet, v katerem mi danes živimo in v katerem bomo še živeli, so se domobranci in drugi slovenski protikomunistični borci uprli tem načrtom. Z odporom proti komunizmu so se vnaprej upirali Jalti, katere zaključki so se začeli izvajati že leta pred podpisom znar.ih dokumentov. Jalta je tedaj bila eden izmed mejnikov, ki ga dalj časa nismo znali in nismo mogli pravilno razumeti. Tako smo veliko govorili npr. samo o Rooseveltovi naivnosti, češ da je preveč verjel Stalinu. Danes, z mnogo več gradiva, lahko upravičeno sodimo, da je bil za vsem tem premišljen načrt. Mnogo je že napisanega izpod peresa ljudi, ki so v tistih časih bili sredi dogajanja ir. odločanja, npr. o politiki Združenih držav. Spomini raznih diplomatov nam osvetljujejo mnogokaj iz tiste dobe. Zaključek, ki se vriva človeku, je potrjen tudi po poznejših dogodkih, ki jih vsak dan doživljamo. Predajanje svobodnih narodov komunizmu je na dnevnem redu, najsi bo to preko popuščanja, podpiranja revolucij s storitvami ali opustitvami ali podpiranja strank s socialistično usmerjenostjo, ki je baje danes moderna in edina garancija demokratičnosti. Vse to sc sklada z načrti, ki jih je Jalta le delno spravila na papir. Jedro je od prej in se uresničuje tudi pozneje. Bistvo tega načrta pa je razkristjanjenje, razčlovečenje in razvrednotenje vsega. Mr.o-
truplo v polju
Nimam duše več, telo so divje rože mi preklile, ko v pohodu zmagoslavnem so po zemlji se razlile.
Nič več moja kri ni slana, in prhnim kot mrtva stebla; zdaj samo še vedno čakam, kdaj pomlad me bo razgrehla.
France Balantič
8i narodi se temu krčevito upirajo, kot nam kaže vsakodnevno o-Pazovanjc. Slovenski narod je to storil že takrat. Našemu odporu je načelovalo geslo „Mati, domovina, Bog“ in z njim je bilo najjasneje poudarjeno diametralno nasprotje z onimi nameni. Te vrednote so vodile domobransko borbo do smrti, te vrednote vodijo tudi nas, danes.
Ob teh razmišljanjih ne moremo mimo mladine in njene vloge za bodočnost. Tudi za mladino i-majo naše žrtve velik pomen. Mlajši morajo biti nadaljevalci starejših. Tudi do mladih, takrat še nerojenih, seže vetrinjska tragedija. Nočeš nočeš nosijo v sebi vsaj podzavestno del tedanjega trpljenja. Katero dekle, kateri fant, kateri otrok otrok nima med pobitimi bližnjega sorodnika? Kateri oče, katera mati ne nosita v sebi najtežjih spominov na tista leta? Tudi če starši nočejo, lega vse to v notranjost njihovega otroka im ga teži, dokler ne spozna vzrokov in
razpleta dogodkov. Če mu starši in drugi ne bodo tega prikazali čimbolj popolno, bo čutil v sebi obenem vrzel in breme, ki jima ne bo videl smisla. Celo življenje bo vedel, da izhaja iz preizkušenega naroda, iz težkih dogodkov, ne bo mu pa jasr.o, zakaj je pravzaprav v Argentini, kateri je končni razlog življenja v tej dvojnosti. Spraševal se bo po vzrokih, a jim ne bo znal odgovora. Skratka, tudi zaradi tega bo lahko izkoreninjen. Zato starši narede dobroto svojim otrokom in vsem mladim, če jim jasno opisujejo vzroke, dogodite in smisel zdomstva. S tem zadovoljujejo njihovim duševnim potrebam.
Je pa še drug zunanji razlog. Ne moremo namreč od mladine zahtevati, naj bo slovenska, naj goji a'i vsaj ohranja slovenske vrednote v neslovenskem svetu, naj išče pravo in ustvarjalno ravnotežje med slovensko in argentinsko realnostjo, v kateri živi, če ji ne prikažemo z vso jasnostjo izvora in vzroka njenega življenja v teh posebnih okoliščinah. Ne moremo iskati smisla in razlogov za obstoj naše emigrantske skupnosti izven razlogov, ki so jo povzročili. Božja volja je dopustila, da je slovenski narod doživel tragedijo, katere posledice čutijo tudi mlajši rodovi. Mladina se bo veliko laže obdržala slovenska, če se bo seznanjala z našo r.ajbližjo preteklostjo, poleg še drugih elementov slovenstva. Kontinuiteta je bila že omenjena. S’ tako podlago se bodo mladi, ki čutijo slovensko, veliko laže vklju-
če vali popolnoma zavestno in hoteno v našo narodno in politično skupnost ter spoznavali njeno pomembnost zainje in za rešitev Slovenije izpod rdeče tiranije.
Mladina si želi plemenitih idej, ki bi jo vodile v bodočnost. Komunistična ideologija jih mladini v Sloveniji ne more dati. Preveč jasno in žalostno se nam to kaže v razuzdanosti in brezciljnosti, ki mladino tam na splošno označuje, in so med njo le izjeme. Mladina hoče idej. Slovenski mladini v svobodi ni treba hoditi predaleč ponje. Zadosti jih lahko dobi v duhovni vsepričujočnosti domobranstva, ki že s samo besedo prikazuje, da gre za obrambo doma, in to v okviru omenjenega trojnega gesla. Pa še nekaj: Če bi kdaj kdo od mlajših podvomil o resničnosti tega, kar danes praznujemo, naj pomisli, da bi ob spremenjenih razmerah lahko poromal v Kočevski rog ter začel spoštljivo kopati. Našel bi z žico zvezane zemske ostanke dvanajsttisočev. Cankar v svoji znani črtici ,,Kostanj posebne sorte" opisuje neznano moč, cvetje in lepoto kostanja, ki jim ljudje niso vedeli vzroka. Kopali so pod in j im ter našli lobanj in kosti, da se jih ni dalo prešteti. Šele tedaj se je izkazalo, od koc' ta moč, ta ljubezen in ta mladost. Cankar zaključi in z njim mi vsi: ,,Oj, prijatelji ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji".
Omenimo verz iz znane domobranske pesmi: „Naša borba zato je sveta, dokler gruda ni o teta...“
NAŠA borba so rekli oni takrat. NAŠA borba pravimo tudi mi danes, ir. to — dokler gruda ni o teta. In spet drug verz, ki pravi: „Jaz sem tu. Nasilnik, stoj! Narod moj je samosvoj. . .“. Tudi to ponavljamo mi danes: Narod moj je samosvoj. Če so kdaj bili dvomi o tem, jih danes ni več. Tudi v tem je domobranstvo, ki je po namenu borcev bila slovenska vojska, mejnik na poti v definicijo našega narodnega teženja, ki naravno in e more biti drugo kot realizacija v slovenski državi. To je program bodočih generacij, ki jih ne strašijo težave, ki so s tem zvezane. Otresti se moramo misli, ki nam je bila toliko časa ponavljana o utopičnosti tega cilja. To ni samo lep in visokoleteč ideal, kj naj bi bil pa neuresničljiv. Nasprotno, je uresničljiv, a odvisen od našega hotenja ir, prizadevanja.
Prepričani smo, da so komunističnemu režimu ure štete, čeprav morda ne dobesedno. Lahko bo še več let zasužnjeval Slovenijo, a njegov konec se je gotovo že začel. To postavlja Slovence pred nove zgodovinske možnosti. Ne smemo jih pustiti mimo, kot se je na žalost že kdaj zgodilo.
Ob tem pa naj za nas vse velja tudi žalostna izkušnja iz Turjaka, namreč da ne bi zaradi nebistvenih razlik izgubljali enotnosti in moči ter ;s tem glavnega cilja, ki je kot vedno svoboda in samostojnost našega naroda. Imejmo to pred očmi, ko ocenjujemo pomembnost naše emigrantske skupnosti
in naše delo sploh. Nesposobnost, bednost in nemoč jugoslovanskega komunističnega režima je vedno bolj očita. Režim se vedno bolj Razgalja v svoji inenaravnosti. Laž, na kateri temelji, bo najprej nje-8a strmoglavila. Zato se nam ne zdi potrebno zapadati vabljivi luči nasilnih sredstev, ki smo jih vajeni od nekaterih emigrantskih sku-
pin različnih narodnosti. Naj se režim tega od nas ne boji. Boji naj se pa resnice, ki je danes edino, pravo 'in najbolj efektivno orožje. Resnica, izpovedana neustrašeno, prilično ali neprilično, bo, tudi preko nas, naš narod osvobodila. Mi, zbrani danes na tej proslavi, in vsi tisoči Slovencev, ki z nami utripajo, ponovno izpovedujemo zvestobo vsemu, kar je plemenitega, in na neizrečen način zagotavljamo služiti slovenskemu narodu, dokler nas od njega smrt me loči.
Tragedija domobrancev in drugih žrtev se je sublimirala im se spremenila v brezčasno navzočnost, ki ne bo nikoli zamrla. Njihove oči so uprte v nas in skozi nas gledajo v večnost. Nam je dano živeti v posebnih časih in razmerah. Tako kot so oni sprejemali smrt, tako sprejemamo mi življenje, z vsemi odgovornostmi, ki nam jih značaj naše emigracije inalaga. Bodimo ponosni nanje, ostanimo jim zvesti! Razkropljeni leže po slovenski zemlji v množičnih grobiščih in kličejo božji blagoslov nanjo in na nas, da naj vztrajamo. Da bo tudi zaradi našega prizadevanja slovenska zemlja nekoč deležna svobode v pravici, resnici in ljubezni.
1‘osvetitev novomašnika v Franciji
30. aprila 83 je škof dr. Stanislav Lenič posvetil v Freymingu v francoski Loraini Jožeta Kamina,
diakona ljubljanske nadškofije, ki je zadnje 3 letnike bogoslovja opravil v semenišču v Metzu in se je odločil, da bo deloval med Slovenci v Franciji kot naslednik msgr. Stanka Grimsa, ki je dopolnil že 82 let.
Ljubljanska nadškofija
Oris zgodovinske podobe ljubljanske (nad-)škofije
Ozemlje današnje ljubljanske nadškofije je po sprejetju krščanstva pripadalo oglejski cerkveni pokrajini. Njeni metropoliti so dobili častni naslov patriarha. Dobre zveze s cesarji so jim zagotavljale tudi svetno oblast.
Postopno zasedanje slovenskih dežel s strani Habsburžanov in Furlanije s strani Benečanov je vedno bolj izrivalo svetno oblast patriarhov, bbenem pa oteževalo njihovo cerkveno upravo. Zaradi političnih razlogov patriarhi niso imeli več dostopa v tisti del njihove škofije, ki je bil pod habsburško oblastjo, zato so za te kraje menovali generalnega vikarja, navadno enega izmed škofov, ki so bili habsburški podložniki. Tako že 1224 zasledimo oglejskega arhidiakona v Ljubljani. Tudi njegovi nasledniki so si Ljubljano radi izbirali za svoj sedež in sicer zaradi njene središčne lege v habsburškem delu oglejskega patriarha.
Ustanovni listini ljubljanske škofije nosita naslednja datuma: cesarjeva 6. december 1461 in papeška 6. september 1462. Cesar Friderik III. je škofiji prepustil za dotacijo opatijo Gornji Grad, grad Goričane in nekaj posesti okoli Ljubljane. Papeška bula Pija II.
je cerkev sv. Nikolaja določila za stolnico, ob njej določila župnijo, škofiji pa določila obseg. Škofa je izločil iz oglejske sodne oblasti. Dejansko so vsi ravnali tako, kakor da je nova škofija neposredno podrejena apostolskemu sedežu. Glavni pomen ljubljanske škofije je bil v njeni osrednji legi v slovenskem narodnem prostoru. Njena lega je nujno prisodila Ljubljani vlogo, da postane izrazito slovenska škofija.
Za prvega rezidencialnega ljubljanskega škofa je cesar imenoval Sigismunda Lamberga (1463 -83), doma iz gradu Gutcnberg pri Tržiču. Začetek škofovanja je bil zelo težak: škofija je bila velika pa ozemeljsko zelo raztrgana in pa časi so bili izjemoma hudi zaradi neprestane turške nevarnosti. Tako je moral Lamberg p lev r’uš-nopastirskega dela skrbeti tudi za varnost dežele. Škof sam je prevzel zbiranje obrambnih čet, podpiral je zidavo taborov in deli! pomoč, kjer je bila sila najnujnejša. Bil je tih in pobožen sejalec božje besede, v potrebah pa odločen in spreten organizator. Umrl je v sluhu svetosti.
Njegov naslednik Krištof Ravbar (1488—1536) je vodil škofijo 48 let. Od papeža in cesarja je dobil obsežna pooblastila na vsem slovenskem ozemlju med morjem in Dravo, kjer je odločal nekaj kot
Ljubljanska stolnica
škof, nekaj kot papežev komisar, I;ekaj kot cesarski namestnik v državnih zborih. Zato je 1533 dobil naslov kneza, ki je ostal kot dediščina ljubljanskim škofom do 191:.’. V njegovem času se je za-del širiti med slovenskim ljudstvom protestantizem. Ravbar, ki Sam ni bil teološko dobro podko-van, povrh pa Še preveč zavzet z gospodarsko upravnimi in diplomatsko političnimi opravili, ni slutil nevarnosti za katoliški nauk in s'c ii zavedal daljnosežnosti nastal i h. sprememb.
Bolj jasno predstavo o obnovi Cerkve v duhu tridentinskega kon-cila (1643—64) je imel četrti ljub-tianski škof Urban Textor (1543-
88). Prej je na dvoru opravljal razne duhovniške službe in bil tudi potem kot škof stalni spremljevalec kralja Ferdinanda na njegovih pogostnih potovanjih. Njegovo odsotnost so v Sloveniji izkoristili protestanti, ki so se še bolj utrdili v posameznih mestih.
Temelje obnovi slovenske Cerkve je zastavil škof Janez Tavčar (1580—97). Delo za katoliško versko obnovo med rojaki je postavil na trdne temelje s tem, da je dosege' ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani 1597.
Za versko obnovo po odpravi reformacije, pa tudi za kulturni napredek škofije ima nedvomno največje zasluge Tomaž Hren (1597/
98—1630). Ob Hrenovem nastopu je bila Ljubljana že zagrizeno luteranska. Hren je bil sicer previden, vendar neupogljiv in poln ognja za obnovo katoliške vere. Z vsemi silami je povsod poglabljal in dvigal versko življenje in lepoto božje službe ter odstranjeval razvade med duhovniki. Pri vseh svojih delih je imel jasen cilj: radikalno iztrebitev protestantizma v svoji škofiji iin temeljito obnovo katoliškega življenja v duhu tridentinskega koncila.
Ko so za Hrenom nastopili vsaj deloma tujci, so redno prepuščali dejansko vodstvo škofije generalnim vikarjem slovenskega rodu.
Proti sredi 17. stoletja, ko so nekoliko prenehali pogosti turški napadi, in se je začel svet umirjati, je zavladalo obdobje nenavadne blaginje, z njo pa je začuda porasla tudi verska gorečnost. Preprosti ljudje so bili skoraj preobčutljivi za versko zmoto, tenkočutni in natančni za moralni red, neizprosno odločni zoper vsako po-hujšljivo vedenje. Zasluge škofov so bile v tem času bolj urejevalne kakor pobudne.
V temeljih je ljubljanska škofija spremenila značaj in področje svojega delovanja v času jožefin-skih reform ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Državni absolutizem si je namreč prizadeval za to, da bi celotno javno življenje v državi spravil čim prej pod državno nadzorstvo. Vpliv racionalizma je segel budi na cerkveno področje. Državna oblast je želela
iz duhovnika narediti neke vrste državnega uradnika in preurediti cerkveno življenje v novem duhu.
Razsvetljenske reforme z Dunaja so zadele najprej vrsto samostanov. Prenehati so morale vse redovne hiše, ki se niso ukvarjale s šolstvom, dobrodelnostjo ali z dušnim pastirstvom (na Kranjskem 14 samostanov). Druga reforma je veljala župnijam. Iz starih velikih župnij so ustanovili manjše in bolj smiselno zaokrožene duhovni je, ki jih je dušni pastir res lahko vodil. To preurejanje se je izvedlo v letih 1782—85 in je bilo vernikom v resnično korist. Zato je nekoliko ublažilo obsodbo brezobzirnega ravnanja z mnogimi zaslužnimi redovi.
Še pomembnejša pa je bila preureditev škofijskih meja (1785— 88). Na predlog ljubljanskega škofa Herbersteina je cesar Jožef II. odločil, da škofijske meje spravi v sklad z mejami dežel in okrožij. Ljubljanski škof je tako prevzel oblast na vsem Kranjskem, svoje župnije zunaj Kranjske pa je Ljubljana oddala koroškim in štajerskim sosedom, od Gorice pa dobila nove župnije na Gorenjskem in Dolenjskem. Tako je ostalo do konca prve svetovne vojne.
Za Herbersteinom so bili ljubljanski škofje grof Mihael Brigi-do (1788—1806), Slovenec Anton Kavčič (1806—14) — v njegovem času .so zahodno Slovenijo zasedli
Notranjost ljubljanske stolnice
Francozi, Dunajčan Avguštin Gruber (1816—24).
Škof Antorv Alojzij Wolf (1824-59) sodi med najvidnejše cerkvene kneze na Slovenskem. V prvih 3 letih je nadrobno pregledal vso škofijo, si vse zapisal, potem pa začel načrtno izboljševati. Wolf je imel v svoji škofiji 309 župnij in ■samostojnih duhovnij s 1016 podružnicami in 145 kapelami. Posvetil je 50 cerkva, blagoslovil je 1177 zvonov, število orgel se je podvojilo, v semenišču je dobil 30 novih mest za bogoslovce, sam vodil organizirano skrb za sirote in reveže, povsod dajal pobudo in podporo za nedeljske šole. Izdal je nov prevod celotnega sv. pisma (ki je služil do 1958) in poskrbel za denar za veliki nemško-sloven-ski slovar. S Slomškom sta bila velika prijatelja in se med seboj podpirala. Oba sta bila stebra slovenske vernosti in edinosti.
Za Wolfom so bili škofje Jernej Widmar (1860—75), Janez Zlato-u.sti Pogačar (1875—84),	Jakob
Missia (1884—97) — kot goriški nadškof je bil 1899 imenovan (do sedaj edini Slovence) za kardinala.
Škof Anton Bonaventura Jeglič (1898—1930) je v času svojega škofovanja opravil veliko delo z organiziranjem delovanja in življenja duhovnikov in vernikov, v slovenskem narodu pa kot mecen šolstva, branitelj narodnih pravic ter pisatelj verskih in verskovzgojnih knjig. Oživil je zopet škofijske sinode, pospeševal misijone po žup-
nijah, bil duša katoliških shodov (1900, 1906, 1913, 1923). Z ustanovitvijo škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano 1905 je utrl pot popolni slovenski gimnaziji.
Za Jegličem je prevzel škofijo njegov pomožni škof Gregorij Rožman (1930—45/59). Nadaljeval je program ureditve škofije po načelih sv. sedeža. Vodil je škofijsko sinodo 1940 in izdal zakonik ljubljanske škofije.
Po preizkušnjah 2. svetovne vojne je ljubljanska škofija prva leta doživljala hude čase. Mnoga duhovniška mesta so ostala izpraznjena, cerkvene institucije ukinjene. V teh izjemnih časih je vodil škofijo Anton Vovk (1945/59— 63). Z modrostjo je urejal škofijo in pastoralno delo prilagajal razmeram, v katerih se je znašla Cerkev, najprej kot pooblaščeni generalni vikar, potem kot pomožni škof, apostolski administrator in nazadnje kot redni ljubljanski škof. Glavna skrb njegovega prizadevanja je bila usmerjevana v šolanje in vzgojo novih duhovniških kandidatov. Papež Janez 23. je 1961 ljubljansko škofi-jo povzdignil v nadškofijo in škofa Vovka za nadškofa. Istega leta je Rim razglasil sv. brata Cirila in Metoda za glavna patrona ljubljanske nadškofije.
Jožef Pogačnik (1963—80) je bil generalni vikar škofa Vovka že od 1959, od 1963 pomožni škof in od 1964 redni škof. Prizadeval si je, da bj bila škofija v vsem ure-
jena im da bi duhovniki vestno u-P Javljali svojo službo. Ob s Id epu II. vatikanskega koncila je poskrbel, da so bili hitro prevedeni in izdani vsi koncilski dokumenti, nato še prevodi vseh bogoslužnih knjig, tudi slovenski misal in molitveno bogoslužje (brevir). Hkrati je poskrbel, da so slovenski škofje prevzeli nekdanjo primorsko Družino in ji dali sedanjo obliko. Dal je tudi pobudo za pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu in izhajanje Cerkvenega glasbenika. Po koncilu se je začela večja dejavnost svetov. Pogačnik je poskrbel, da so nastali poleg katehetskega še duhovniški, pastoralni, klasbeni, pastoralno sociološki in umetnostni svet.
Po zadnji vojni je ljubljanska škofija narasla za tretjino in šteje že 810.053 prebivalcev (podatek iz 1. 1981). Pojavljala so se nova Pastoralna vprašanja. Pogačnik je . Ustanovil 18 novih župnij. Več med vojno porušenih cerkva je bilo na novo pozidanih. Posrečilo se je tudi dobiti nov prizidek na teološki fakulteti. Skupaj z drugimi slovenskimi škofi je dosegel, da smo Slove ci v Rimu. dobili svoj zavod, Slovcnik, kjer stanujejo slovenski duhovniki, ki v Rimu nadaljujejo višje študije. Dosegel je tudi, da so vsi ljubljanski duhovniki zdravstveno in pokojninsko zavarovani.
Dokončno pravno podobo in svoje mesto v vesoljni Cerkvi pa je slovenska Cerkev dobila, ko je Pavel VI. 1968 ustanovil za Slovenijo samostojno cerkveno pokraji-
no, imenovano ljubljansko. Nadškof Pogačnik je bil imenovan za prvega slovenskega metropolita.
13. marca 1980 je prevzel ljubljansko nadškofijo dr. Alojzij Šuštar.
Nadškof Šuštar
Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je bil rojen 14. novembra 1920 v vasi Grmada v župniji Trebnje kot prvi med 10 otroki. 5 razredov osnovne šole je dovršil v Trebnjem, gimnazijo pa v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je 1940 maturiral. Jeseni istega leta je stopil v ljubljansko bogoslovno semenišče in začel študij teologije. Jeseni 1941 ga je škof Rožman poslal v Rim, kjer je bival v Germaniku, filozofske in teološke študije pa je dokončal na Gregoriani. Naredil je licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. 27. oktobra 1946 je bil v Rimu posvečen v duhovnika.
Leta 1949 je dokončal študije in odšel v Švico ina zdravljenje. Škof v Churu ga je sprejel v svojo škofijo in ga nastavil za kaplana v St. Moritz. Od 1951 do 53 je bil profesor filozofije in verouka na liceju v Schwyzu. 1963 je postal profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu. Ob profesorski službi je bil od 1965 do 68 tudi ravnatelj semenišča. 1968 je postal tudi ravnatelj na novo ustanovljene visoke bogoslov-
ne šole v Churu. Istega leta je postal tudi škofov vikar. Ob vsem tem je opravljal še vrsto drugih dolžnosti.
Od 1971 do 1976 je opravljal pomembno službo tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc.
Leta 1977 se je vrnil v domovino, postal kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, predavatelj na teološki fakulteti in sprejel še vrsto drugih služb. 26. februarja 1980 ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa. 13. marca je prevzel nadškofijo, 13. aprila 1980 pa je prejel škofovsko posvečenje in bil umeščen za ljubljanskega nadškofa in metropolita.
Geslo in grb nadškofa Šuštarja
Ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa leta 1980 sem si izbral za geslo besede: „Dei voluntatem facere — božjo voljo spolnjevati".
Za kaj gre, je jasno povedano: za brezpogojno prvenstvo božje volje, ki je edino merilo za vse, in
za resno prizadevanje v spolnje-vanju božje volje. Ker pa s tem še ni povedano, kaj je v določenih razmerah zares božja volja in na kakšen način jo je mogoče spolniti, zahteva geslo neprestane odprtosti, poslušanja, iskanja, razmišljanja, pogovarjanja in preverjanja, da bi res spoznal, kaj je božja volja. To ni lahka stvar in nikakor si ne domišljam, da bi v tem prizadevanju postal nekak ..specialist". Takih najbrž sploh ni lahko najti. Tem bolj pa nas mora vse spodbujati zavest, da je treba skupaj iskati in si med seboj pomagati. Ko pa pridemo do prepričanja, da smo spoznali božjo voljo, še ni rečeno, da jo bomo tudi do konca spolnili. To je še dolga in večkrat zelo težavna pot. !A ni druge rešitve, kakor da začenjamo vedno znova, da se učimo iz dosedanjih izkušenj in poskušamo tudi nove načine in oblike ter da z zaupanjem vztrajamo in pogumno nadaljujemo svoje delo.
Drugo zunanje znamenje, ki nekaj pove o moji zamisli dela v škofovski službi, de grb: oblikuje ga zemlja, pšenični klas iin zrnja, ki spet padajo v zemljo. Od nekdaj je name naredila močan vtis Kristusova beseda o pšeničnem zrnu, kj pade v zemljo in umre ter obrodi obilen sad (Jan 12, 24). Ker smo doma imeli majhno kmetijo in sem kot otrok in pozneje še kot študent doživljal setev in žetev, sem prevzel v grb pšenični klas in zrna, ki spet padajo v zemljo. Za razlago je mogoče pritegni-
Zgodovinski razvoj praznovanja svetega leta
življenje kristjanov se v času tako zelo spreminja, da bi se dandanes težko spoznal kristjan srednjega veka ali celo iz časov apostolske Cerkve.
Ena takšnih spremembam zelo podvrženih navad v katoliški Cerkvi je tudi sveto leto, kot imenujemo občasne izredne priložnosti za pokoro, spravo in odpuščanje. Papež Janez Pavel II., ki je oznanil izredno sveto leto ob jubileju Jezusovega odrešenja, je pri tem zelo poudaril vsebino sprave, ki se prav letos posebej ujema tudi s tematiko škofovske sinode letošnjo jesen. Kratek zgodovinski pregled nam bo pomagal bolje dojeti papeževe namene, naše možnosti in dolžnosti, pa morda vnaprej od-
ti ne samo dogajanja v naravi in življenjsko moč, ki se kaže v semenu, rasti in zorenju, temveč tudi marsikatero svetopisemsko besedo, kot na primer prilike o sejalcu in semenu, o dobrem semenu in ljulki in o rastočem žitu. Tudi notranja zveza med žitom in kruhom ter njegovim pomenom za življenje kakor tudj med kruhom >n evharistijo je na dlani.
(Povzeto po knjigi „Tvoja in moja Cerkev", izdala Družina, Ljubljana 1982.)
govoril tudj na kakšna vprašanja ali ugovore.
V prvi Cerkvi
Iz prve Cerkve je znano prizadevanje, da bi kristjani vse življenje živeli v krstni milosti, vendar so se zavedali, da je za tiste o-bičajne, človeško razumljive manjše prestopke zoper krščanski ideal treba delati pokoro. Verovali so, da dobijo odpuščanje s tistimi tremi načini spokornosti, ki jih oznanja že stara zaveza: post, molitev in miloščina — pomoč vsem, ki so v stiski. Tisti, ki so zabredli zelo daleč od ideala, so morali biti začasno izključeni iz cerkvenega občestva in delati javno pokoro, po opravljeni pokori pa jih je škof spet sprejel v Cerkev in spet so smeli prejemati obhajilo. Navadno so za to pokoro uporabljali postni čas od pepelnice do velikega četrtka. Marsikje so tako pokoro smeli delati samo enkrat v življenju-, zato iso jo mnogi odložili do zadnje ure. V smrtni nevarnosti so seveda odvezo An odpuščanje lahko dobili pred opravljeno pokoro. Cerkvena
praksa je bila tudi glede tega zelo različna v posameznih delih krščanskega sveta, kar pa ljudi tedaj ni toliko motilo, saj je večina živela stalno v svojem okolju.
Pred več kot tisoč leti so irski menihi začeli uvajati drugačno prakso: pokoro je bilo mogoče o-pravljati večkrat v življenju, še bolj novo pa je bilo to, da so sprejemali spokorjene grešnike nazaj v Cerkev takoj po priznanju grehov menihu ali duhovniku. Seveda je moral spovednik videti, da se grešnik kesa svojih grehov in da je pripravljen opraviti pokoro, ki nikakor ni bila majhna in lahka. Za načine pokore so tudi poslej izbirali že omenjene načine, zelo radi pa so kot pokoro sprejeli nevarnosti polno pot v romarske kraje, zlasti v Sveto deželo, v Rim (Roma — romarji,), na grobove apostolov ali drugih velikih svetnikov.
Ta način odvezovanja grehov, ki je zelo zaupal grešnikovi obljubi, da bo delal pokoro, so cerkvene oblasti sprva prepovedovale, toda počasi se je uveljavil in danes je prav ta način v obliki osebne spovedi najbolj razširjen, celo uzakonjen je: od leta 1215 dalje sodi med cerkvene zapovedi tudi predpis, da se je treba spovedati svojih grehov vsaj enkrat v letu.
Drugo krščansko tisočletje
Ko se je začelo drugo krščansko tisočletje, so kristjani začeli z vojaško silo osvajati Jezusovo zemeljsko domovino, da bi jo izpod
muslimanskega „jarma“ pridobili spet za kristjane, zlasti za mirno obiskovanje romarjev (čeprav so se glavnemu namenu pridružili lahko tudi drugačni, manj sveti). Tistim, ki so se odločili za tolikšno tveganje, je cerkvena oblast izjavila, da jim je zaradi njihove odločitve odpuščena vsa pokora in tudi tiste začasne kazni, ki bi jih zaradi ostankov grehov morali prestajati po smrti. Zaradi Kristusovega neskončnega zadoščenja in zaradi svetosti Marije in svetnikov Cerkev to zasluženje kot „odpustke“ lahko naklanja tistim, ki se spokorijo in v zakramentu sprave dobijo odpuščanje grehov. Vera v povezanost vse božje družine odrešenih je tako obrodila nov sad, ki bi si ga kristjani prejšnjih časov me upali niti zamisliti.
Pridigarji, med njimi sv. Bernard, so v 12. stoletju začeli primerjati dobrine, ki jih prinaša prostovoljno sprejeti križarski boj s tisto spravo in pomirjenjem, o katerem poroča sv. pismo (3 Mz 25), da so ga bili v svetem letu sedemkrat sedem let (jubilejno leto) deležni stari Izraelci, ki so dobili nazaj svojo zemljo, ujetniki in sužnji pa so postali spet prosti. Razen te bolj socialne dobrine svetega leta so poznejši judovski spisi, na primer Knjiga jubilejev, bolj poudarjali tudi notranje očiščenje kot sad svetega leta in prav to je tudi tisto, kar so krščanski oznanjevalci hoteli postaviti v ospredje.
Premišljevanje o tem, kako ve-
lik je zaklad milosti, s katerim u-pravlja vodstvo Cerkve v Kristusovem imenu, in kako neskončno dober in usmiljen je Bog, je nagnilo sv. Frančiška Asiškega, da je za svoje redovne brate in sestre, budi za tiste, ki živijo med svetom (tretji red), pri papežu Honoriju Ul. leta 1216 izprosil posebno bogat „odpustek“, ki se je zaradi Potrebnega obiska Marijine cerkvice v Porciunkuli začel imenovati porciunkulski odpustek.
V zadnjih desetletjih trinajstega stoletja so bili verniki v Italiji Polni pričakovanja nove dobe duhovnega preporoda, ko bo nastopila tretja doba zgodovine, doba Svetega Duha (prva je bila doba Boga Očeta v stari zavezi, druga pa Kristusova v Cerkvi). Različni pridigarji so vabili, da se je treba na to do^o pripraviti s pokoro in spreobrnitvijo, saj bo nova doba nastopila vsak čas. Mnogi so odhajali na spokorna pota — romanja prav vRim, kjer so papeži na-klanjali odpustke tistim, ki obiščejo cerkve apostolov. Proti koncu stoletja so postajala romanja vedno bolj množična in papež Bonifacij VIII. je za leto 1300 razglasil, da bodo vsi, ki spokorjeni večkrat po vrsti obiščejo cerkvi sv. Petra in Pavla, deležni tako velikega odpuščanja grehov — odpustkov — kot še nikoli dotlej. Velikonočne dneve tega leta je pesnik Dante, nekaj let pozneje Uporabil kot časovni okvir svojega Pesniškega obiska v peklu, vicah in nebesih.
Sveto leto naj bi bilo po papeževi zamisli nekaj povsem izjemnega, skrajno redkega, toda kristjani, med njimi tudi pesnik Pet-rarca, so pol stoletja pozneje tako prosili papeža Klemena VI., ki je bil v avignonski sužnosti v Franciji, da je leta 1343 odločil, naj bo sveto leto vsakih 50 let. Proti koncu tega stoletja je Urban VI. leta 1389 prišel na misel, da bi se sveta leta ponavljala na 33 let v spomin Kristusovega odrešilnega življenja in dela, zaradi katerega smemo upati na božje dobrote, a ise to zaporedje ni „prijelo“. Že leta 1470 pa je Pavel II. določil, naj bo sveto leto vsakih 25 let, in res ga je za leto 1475 razglasil njegov naslednik Sikst IV.
„Sveta vrata" v rimskih bazilikah
Naslednje sveto leto (1500) je bilo spet stoletno, zato ga je' na posebno slovesen način hotel obhajati papež Aleksander VI., ki je znamenit zaradi svojega ne ravno pobožnega življenja. Uvedel je tudi znamenje tega izrednega dogodka: v štirih papeških rimskih bazilikah (sv. Peter, sv. Pavel, Marija Velika, Lateran) odtlej za čas svetega leta vedno odpirajo posebna „sveta“ vrata. S tem naj bi pokazali, da vse dobrine prihajajo po Kristusu, ker je on vrata v življenje: „Jaz sem vrata, kdor stopi skozi mene, bo rešen (Jn 10, 9). Obred odpiranja svetih vrat se je za redna sveta leta obdržal do na-
ših dni: papež sam vodi opravilo pri sv. Petru, v treh drugih pa ga prav tako vodijo kardinali, papeževi poslanci. Ob rednih jubilejih je to vedno na sveti večer prejšnjega božiča, kar še danes pričuje o nekdanjem začetku novega leta. Za sklep ta vrata spet zazidajo na sveti večer prihodnjega božiča. Tudi za letošnje izredno sveto leto je papež odločil, da so sveta vrata odprli 25. marca, zaprli pa jih bodo drugo leto 22. aprila, tako bo to sveto leto izredno tudi po dolžini, saj bo trajalo trinajst mesecev.
Nekateri papeži so podrobneje določali, kaj je treba moliti ob obisku rimskih cerkva, drugi so pomislili tudi na tiste, ki niso mogli priti pravočasno ali pa sploh ne morejo v Rim, zato so se podrobni predpisi mnogokrat spreminjali. Svetoletne odpustke so že v 15. stoletju začeli naklanjati tudi tistim, ki podobna spokorna dela opravijo v drugih krajih in v drugih cerkvah, uvajali na so tudi nekakšna sveta leta ob drugih priložnostih.
Dvoreznost odpustkov
Povezava odpustkov s svetim letom je bila že v preteklosti kdaj tudi vir nesporazumov, zlasti ker je bil začetek Lutrove reformacije v zvezi z nepravilnostmi pri oznanjevanju in razumevanju odpustkov. Janez Pavel II. se dobro zaveda, da težave tudi zdaj niso samo navidezne, zato je bavarskim
škofom sam omenil, da se tudi letos odpustki .nekako srečajo z Lutrovo potjo", ko se spominjamo petstoletnice Lutrovega rojstva. — Razumljivo je, da so sveto leto 1575 slavili posebej slovesno, ker je bilo to prvo sveto leto po tridentinskem koncilu. Tedaj katoličani zaradi boleče bližine dogodkov še niso bili zmožni videti v Lutrovih očitkih tudi vabilo k spreobrnitvi in poboljšanju.
Zelo pomembno je bilo sveto leto 1750, ko je Benedikt XIV. izdal dolgo časa veljavna pravila, kako je treba obhajati pobožnosti svetega leta. V 19. stoletju je kazalo, da bodo zaradii racionalističnega duha sveta leta prišla iz navade, zlasti ker je leta 1800 odpadlo zaradi smrti papeža Pija VI., za 1850 pa ga Pij IX. nj hotel oznaniti, ker je živel kot begunec v Gaeti. Zato pa je bilo toliko več jubilejev ob izrednih priložnostih v drugi polovici stoletja: 1851, 1869 (priprava na vatikanski koncil), 1879, 1881 in 1886. V našem stoletju je bilo razen rednih svetih let vsakih 25 let še 1913 v spomin na 1600-letnico svobode za kristjane, 1933/34 pa v spornim na 1900-letnico Kristusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja.
Kakor vse, kar je v zvezi z odpustki, lahko razumemo (v veri) prav in narobe (brez vere), tako je tudi s svetim letom, ki je bilo v preteklosti mnogim nedvomno vir resnične spreobrnitve in po-boljšanja ter spodbuda k svetosti,
KRATKA ZGODOVINA SLOVENCEV
Začasna oslabitev Habsburžanov in vzpon Celjskih grofov
Naglo širjenje habsburškega dinastičnega ozemlja so ogrozili na eni strani spori v sami dinastiji, na drugi pa Luksemburžani, tekmeci na cesarskem prestolu, s katerim je bil povezan tudi vzpon celjskih grofov v 15. stoletju.
Po smrti Rudolfa IV. Habsburškega, ustanovitelja dunajske univerze leta 1365, se je pričel prepir za dediščino. Razdelila sta si jo njegova brata, in to je bila prva delitev habsburških dednih dežel. Kasneje so se habsburške dežele zopet združile, večkrat pa so jih ponovno delili člani dinastije. Ob delitvi 1. 1411 so se Štajerska, Kranjska, Koroška in Istra s Trstom izoblikovale v posebno sku-
drugi pa so ostali zgolj pri zunanjostih, m a primer pri želji po doživljanju tujih krajev, lepote nimskih bazilik ali celo še kaj manj svetega. Toda enako se dogaja z vsem, kar je znamenje notranje milosti, vendar zato ne moremo vprek zavreči teh znamenj, ki jih človekova duhovno telesna narava potrebuje. Tudi Bog hoče biti do nas dober ne samo na nevidne načine, ampak tudi tako, da lahko ti'dno zaupamo in vemo, kdaj smo sc po zakramentih in opravljenih dobrih delih z njim spravili.
Marijan Smolile
pino habsburških dednih dežel z nazivom »Notranja Avstrija". Prvi vojvoda Notranje Avstrije je bil Ernest Železni, ki se je kot zadnji dal ustoličiti na Gosposvetskem polju, da bi poudaril večjo neodvisnost od cesarja. Šele Friderik III. (1440—1493) je združil spet v svojih rokah oblast nad vsemi habsburškimi deželami. Njegov svetovalec na dvoru je bil Aeneas Silvius Piccolomini, kj je umrl 1464. kot papež Pij II.
Vzpon Habsburžanov so z zavistjo opazovali Luksemburžani, njihovi tekmeci na cesarskem prestolu (1347—1437). Habsburški najnevarnejši nasprotniki v slovenskih deželah pa so postali Celjski. Prvotno so živeli in a gradu Žovneku v Savinjski dolini. Po dedni pogodbi so dobili obsežne vovbrske posesti s Celjem (1322).
Priznali so Habsburžane za svoje fevdne gospode, ti pa so jim podelili dedno dostojanstvo celjskih grofov (1341). Kot Habsburški fevdnikj so dosegli velik ugled in sklepali rodbinske zveze celo s kraljevskimi dvori. Glavni vzpon Celjskih pa se je začel, za grofa Hermana II., ko je v bitki pri Ni-kopoliju (1396) rešil življenje cesarju Sigmundu Luksemburškemu ter sc odslej skušal z njegovo pomočjo otresti habsburške nadobla-
sti. Cesar Sigmund mu je podelil bogata posestva v hrvatskem Zagorju z Varaždinom, Medžimurje s Čakovcem in bansko čast. Bani so nekdanji kraljevi namestniki na Hrvatskem (ime po avarskem kanu Bajanu iz 6. stoletja).
Močno je povečala celjsko posest tudi dediščina Ortenburžanov (1418 — Ortenburg, Radovljica, Ribnica, Kočevje). Že Hermana Je povzdignil Sigmund v »državnega velikaša", s tem je prenehalo vazalstvo Celjskih do Habsburžanov. Njegovemu nasledniku Frideriku II. pa je cesar podelil dedni naslov državnega kneza (1436). Tako je celjska posest postala samostojna kneževina, celjski knezi pa povsem enakopravni s Habsburžani. Kovali so tudi svoj denar s celjskim grbom.
Habsburžani niso priznali osamosvojitve Celjskih. V dolgotrajni celjsko habsburški vojni (1436— 1443) pa so zmagali Celjski. Habsburžani so jih priznali za državne kneze, sklenili so celo medsebojno dedno pogodbo. Toda Friderikov naslednik Ulrik II. je težišče celjske politike prenesel na Ogrsko in si s tem nakopal nevarne nasprotnike v plemiški rodbini Iiuniadi. Ko je v kraljevem spremstvu obiskal Beograd po turškem obleganju, ga je ubil Ladislav Hunjadi (1456). Z njegovo smrtjo je rod Celjskih izumrl.
Po enoletnih bojih za celjsko dediščino se je celjskih posesti v mejah nemške države polastil Friderik III. Habsburški.
Zgodovinarji preteklih desetletij so v celjski kneževini videli zasnu-tek slovenske države. Vendar v dobi, ki ni poznala »narodne zavesti", tudj Celjskim ne moremo pripisovati slovenskih narodnostnih načrtov. Po jeziku so bili Nemci, posest pa so širili povsod, kjer so najlaže pričakovali uspehe. — Nedvomno pa se je v rokah njihove rodbine skovala zaokrožena slovenska posest.
(Po Inzkovi Zgodovini Slovencev)
KATON IN SODOBNIKI
V Katonovem času so Rimljani zaslužnim možem že za življenja postavljali spomenike in jim tako izrekali priznanje.
Ob neki priložnosti je rekel Ka-tonu njegov občudovalec: »Res je nerazumljivo in grdo, da ti Rimljani še niso postavili spomenika."
»Prijatelj," mu odvrne Katon, »ne jezi se, ljubše mi je, da ljudje sprašujejo, zakaj mi spomenik še ni postavljen, kot če bi se spraševali, zakaj mi je postavljen."
ROSSINI IN PORTUGALSKI KRALJ
Italijanski skladatelj Giacchino Rossini ni bil obziren do nikogar.
Portugalski kralj, ki je užival sloves dobrega čelista, je želel nekoč v Parizu zaigrati nekaj njegovih skladb. Ko je nato vprašal mojstra za sodbo, je Rossini prostodušno izjavil: »No, za kralja ni ravno slabo."
STARŠI
Skoraj vsi, ki so se poročili, so nekoč živeli v družini, kjer so se r°dili. Ta družina je bila bolj ali manj vzorna. Tako je vsakdo lahko dolga leta opazoval, kaj je pravzaprav zakon in družina — zelo °d blizu. Seveda tega človek v otroških letih ne opaža preveč zavestno. Vendar, čim starejši je in tim bolj gleda v duhu nazaj v življenje svoje družine, iz katere je izšel, bolj lahko opaža določene značilne poteze, prednosti im hibe.
Verjetno je prvo, zelo koristno spoznanje, da tudi v vajinem zakonu ne bo vse r.e gladko ne lepo in da je življenje zelo trdo, kjer odpade vse, kar ni res pristno in tvdno. Brez dvoma so zelo podobno kot vidva sanjali o lepem, uspešnem, idealnem in srečnem zakonu tudi vajini starši. Koliko so se nanj pripravili, morda ne vesta, ^esta pa, da ni bilo vedno vse ta-
2a
ko lepo in idealno. Računajta torej, da bo tudi v vajinem zakonu to ali ono odpadlo in zato ne bodita prehitro zadovoljna s svojo pripravo. Veliko rezerv bosta potrebovala in nikdar več ne bo tako lepega časa za njihovo zbiranje kot zdaj.
Verjetno občudujeta marsikatero potezo svojih staršev. Lepo bi bilo in prav, da jim priznata uspešnost na nekaterih področjih. Kdaj sta jim zadnjikrat dala kakšno izrecno priznanje ? Pozneje bosta v svoji družini videla, kako je boleče, če otrok nikdar ne zna reči dobre besede pohvale ali zahvale svojim staršem. Še bolj važno od spoznanja njihovih prednosti pa je trud, da bi jih skušala tudi vidva posnemati. To bo laže, če bosta skušala odkriti ali od njih izvedeti, kako so uspeli kljub težavam to ali ono na sebi in v svoji družini doseči.
Opažata pa brez dvoma tudi napake, morda večje ali celo velike.
Ne obsojajta jih, skušajta jih raje razumeti. Še bolje bo, če bosta sama storila vse, da vidva ne bi takih napak ponavljala. Lepo je srečati mladega človeka, ki je izšel iz nepopolne ali neurejene družine in se sam resno pripravljal ter potem tudi zaživel lep ir.1 urejen zakon. Tako bosta tudi vidva ob svojih starših dvakratno obogatena. Vsekakor pa jih spoštujta — življenje sO vama podarili, skrbeli so za vaju in vama tako omogočili, da nekega dne stopita v zakon.
Odkar so vajini starši zvedeli, da se mislita poročiti, se je gotovo njihov odnos do vaju nekoliko spremenil. Morda so vaju začeli opozarjati, kakšni stvari nasprotovati ali jo celo zahtevati. Ob tem morata ostati mirna ir.1 trezna. Razumljivo je, da jim ni vseeno, kako se poročita. Prav je, da vama povedo svoje misli in pomisleke iz svoje dolgoletne izkušnje v svojem zakonu in v zakonu ljudi, ki jih poznata. Pameten človek posluša nasvete ljudi, mora pa jih presoditi po lastni pameti in vesti. Starši so vama dolžni svetovati. Vidva sta tem nasvetom dolžna prisluhniti, ne smeta pa jih kar tako, brez misli, ubogati, ker sta zdaj odrasla, še posebej se r.e smeta odločati za to ali ono osebo, za tak ali drugačen način življenja zaradi pritiska domačih. V predpostavki, da bi starši sina ali hčerko resnično prisilili, da se poroči, bi takšen cerkveni zakon bil celo neveljaven. Življenjska odlo-
čitev za neločljiv krščanski zakon mora biti res svobodna.
Kakorkoli je res, da je starše treba spoštovati in če je le mogoče tudi ljubiti, vendar navadno ni dobro, če mladi par živi pri starših enega ali drugega. To sta namreč dva svetova, dva načina gledanja na življenje, kar je popolnoma razumljivo in normalno. Zato — če je le mogoče, seveda — pojdita na svoje. Bolje je skromna sobica v začetku, pa da lahko sama začneta' oblikovati svoj zakon, kot da sta v udobnem stanovanju, pa pod večjim ali manjšim vplivom staršev. Morda se bo komu ta trditev zdela čudna, če ne že nelepa ali celo nekrščanska. Pa je vendar tako in življenje to potrjuje, pa celo sv. pismo. Jezus sam navaja odlomek iz stare zaveze in ga s tem odobrava: „Mož bo zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo" (Mr 10, 7). Dober odrasel otrok svojih staršev čustveno ne bo nikoli zapustil, nikdar jih ne bo nehal ljubiti in jim biti hvaležen. Vedno bo pripravljen priskočiti jim na pomoč v kakršnikoli potrebi in bo veliko in rad zanje skrbel im jih obiskoval. Ne bo pa dovolil, da se božja volja v mladi celici nove družine lomi zaradi njihovega neupravičenega vmešavanja. Če pa mlada zakonca živita s starši, morata kot vrhovno pravilo osvojiti misel: Vedno morava midva držati skupaj, starše pa bova spoštovala in jim mirno, a odločno dopovedala, če bo kdaj kaj potrebno.
če je na začetku mladega zakona morda več nasprotovanj in nesporazumov, se ti navadno ublažijo, ko pride prvi vnuk ali vnukinja. Takrat se stari starši navadno zmehčajo in je treba bolj paziti, da svojih vnukov preveč r.e razvajajo, kot pa da jim ne bi bili dobri. Veliko svojih moči so Porabili za vas; zdaj so lahko le dobri prijatelji svojim vnukom, ne Pa vedno najboljši vzgojitelji. Tudi' pri tem bo potrebna pametna mera.
Modrost pametnega sožitja med zakoncema in med starimi in mladimi je v medsebojnem vživljanju, drug v drugega. To misel duhovito poda pesem Francija Lakoviča Želja.
Jaz sem jaz, a ti si ti
in med nama ni poti
Bodi jaz, a jaz bom ti, sto med nama bo poti.
Vital Vider
kaj bo z vašo vero?
Premoljena vera
Vera je že sama po sebi molitev, če priznam Boga, se sklonim pred njim kot svojim Stvarnikom, je to že molitev. A na to navadno ne mislimo.
Vera in naša molitev v vsakda-
njem življenju se nekako razhajata. Molimo zjutraj, zvečer, pred jedjo, v nedeljo pri maši. Morda več, morda niti to ne. Ta molitev je tolikokrat slabokrvna, dostikrat „sveta“ navada in nič več. Kljub neprostovoljni raztresenosti ima vendar svoj velik pomen. A ne zadostuje, če hočemo, da je naše življenje v celoti izpoved vere. Smo kot v začaranem krogu: brez vere ni prave molitve, brez dobre molitve ni globoke vere. Gresta z roko v roki.
Zakaj nas prevzame premoljen človek, ne samo kontemplativec, recimo kartuzijan ali benediktinec ali karmeličanka? Danes neverjetno osvaja obraz, zgubani obraz Matere Terezije, ki je doma iz Skopja in se je nekoč pisala Agnes Gon-xha Bcjaxhiu, danes bolj preprosto in vsem lahko izgovorljivo ime Mati Terezija. Občudujejo jo kot socialno delavko, a ona to noče biti. Naj gre le za popolno daritev Bogu — toda po Kristusovi, evangeljski poti: preko najbolj ubogih. Njeno življenje ni delo, je ena sama molitev. Zato je tudi ona sama premoljena. Ko govori, ne pripoveduje številk, koliko in kaj so njene sestre storile. Govori le ob Bogu, o ljubezni in ubogih. To je premoljena vera.
Boste rekli: to je pač izjemen poklic, je posebna karizma. Biti kristjan je poseben poklic, biti kristjan je vsem osnovna karizma, le da se Duh enemu daje na en način, drugemu na drug način, kot pravi sv. Pavel. Smo že rekli: vera
se ohranja na kolenih, še taki idealisti propadejo, če prenehajo moliti. Tu tiči tragika tolikih odpadov. Niso odpadi samo v vrstah duhovnikov in redovnic, odpadi so v množici laikov. Zakaj je splahnela njihova zvestoba? Zakaj je ugasnila njihova vera? Morda je bila preveč ..nedeljska obleka", navada, družinska tradicija.
Če bi vam mladim mogel dopovedati, da ne boste prišli globoko, če boste obtičali v nekaj molitvenih obrazcev! Kakšne so res te naše molitve — recimo pred jedjo? .. .Vse delo, tudi počitek, razvedrilo, igra mora postati molitev. Šele potem bo tudi vse to naše življenje izpoved vere.
Kaj ni res, da včasih doživite tole. Poslušate pridigarja. Cel semenj lepih misli, prispodob, govorniških klicajev. A govornikov obraz ostaja neprizadet. Dobro se je »naučil" pridigo, isi mislite. A imate občutek, da tudi vas ni prizadela, ker on sam od te naučene pridige r.i bil prevzet.
Tako smo vsi pred tem problemom. Če ga še potenciramo z vsem, kar smo se razgovarjali, da ste kot otroci pač sprejemali vero od staršev, jo vsrkavali iz več ali manj lepega družinskega življenja, a končno boste in stojite sami pred vprašanjem: ali res verujem, sem prepričan vernik jaz sam? Ni morda vse moje versko življenje res le praznična obleka, posebno praznična ob velikih bolj narodnih kot verskih slovesnostih? Iskati Kristusa z vso svojo bitjo, še r.e po-
meni zdrdrati obrazec veroizpovedi pri nedeljski maši. Prežeti, presvetliti življenje z vero, za to ni dovolj izpolnjevati neke zapovedi in prepovedi, morda včasih bolj človeške kot božje, včasih bolj o-bičaje kot zapovedi svoje vesti.
Nekdanji milanski škof kardinal Schuster je nekoč dejal: današnjega človeka ne pretrese lep govor, ga ne ganejo zlati nauki, pač pa obstoji, če nesejo skozi mesto mrtvega svetnika. Ir. kolikokrat pa mesta dožive, da nesejo skozi njegove ulice mrtvega svetnika?!
Vem, kaj boste rekli: ciljate previsoko. Samo toliko visoko, kakor visoko cilja Kristus: bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče. Visoke cilje pa dosegamo počasi, z naporom, tudi preko padcev. A cilja nikakor ne dosežemo, če svoje vere ne premolimo in če naša vernost ne postane ena sama molitev. Drugače povedano: iz vere živimo, če molimo z vsem, kar smo ali delamo. Zato pa naš vsak-dar. ni razdeljen na delo in molitev, ampak na tisto z vero prežeto življenje pravega kristjana, v katerem je delo prav tako božje kot molitev in molitev prav tako človeška kot delo. Smo celota. In teh scela kristjanov bo potreboval vet, v katerega m j stari ne pridemo, ki pa ga boste gradili in živeli prav vi, mladi.
Franc Sodja CM
Turistična propaganda ha Poljskem: »Obiščite Sovjetsko zvezo, preden bo Sovjetska zveza obiskala vas."
v družini
PETRČKOVA DETINSKA LETA (1-6)
Ko je bil PetrČek star devet mesecev, sta se Blaž in Marjanca zopet odpravila k stricu Tomažu na vzgojni pogovor. Mlada mamica je imela celo vrsto vprašanj, ki jih »i mogla rešiti ne v pogovoru z možem ne z branjem vzgojnih knjig. Tudi očka Blaž se je bal, da ne bi česa pokvarila z napačnim ravnanjem. Petrčka sta vzela s seboj. A sedaj ni bil več tako »,priden", miren in sam s seboj zadovoljen kot pri prvem obisku.
Stric Tomaž je družinico z veseljem pričakoval. Posedli so za mizo in začeli govoriti o Pctrčkovi vzgoji. Ta je sedel na naslonjaču z ropotuljico v roki in skušal vsem, posebno še mamici, nekaj povedati.
Spoznavanje novih ljudi
Stric Tomaž je otroka mehko pobožal po glavi in se mu ljubeznivo nasmehnil. Nato je začel:
„Pri devetih mesecih se v otroku pojavi cela vrsta novih vprašanj Govorica in hoja ga stavi v stik s tolikimi novimi predmeti in osebami. Nekateri so ,dobri', dru-Ki ,slabi'. Z dobrimi skuša navezati prijateljske stike, slabih se
izogiblje. Otrok mora imeti priložnost, da spozna prijatelja, a tudi ljudi, ki mu niso naklonjeni. Tako bo dobil osnovo za pravilne družbene odnose."
„Kot posledica novih družbenih odnosov nastopi konec izključne življenjske navezanosti otroka na mater. Poleg matere mora stopiti v otrokovo življenje toliko drugih oseb. Otrok mater še vedno odlikuje s svojim zaupanjem, vendar ne izključno. Pridobiva si vedno več prijateljev. Predvsem očeta, brate in sestre in druge sorodnike. Nepoznanih oseb pa se boji. Slabo znamenje za njegovo družbeno dozorevanje bi bilo, če bi otrok v prvih letih vse, poznane ir, nepoz-znane, odlikoval s svojim zaupanjem."
„Brez dvoma je otrokova glavna maloga, da se v drugem in tretjem letu nauči hoditi in govoriti. To
sta glavna pripomočka za vstop v družbeno življenje."
„Če pomislimo, koliko mora človek znati, da more opravljati svoj poklic — najprej splošna izobrazba, potem posebne šole, nato vajenska doba, izpopolnjevanje in mojstrski izpit ali podobna kvalifikacija — in primerja to dolgo pripravo s pripravo na očetovstvo in materinstvo, potem moramo priznati, da smo se za glavni poklic očeta in matere zelo malo pripravljali. Če še dodamo, kako se mora vsak v svojem poklicu nenehno izpopolnjevati, potem vidimo, da v vzgojnem delu ostajamo pri nekih splošnih, meglenih in neopredeljenih predstavah. Pravega in ustreznega znanja pa si ne pridobimo. Kako važno je torej, da se v vzgojni umetnosti najprej dobro podkujemo in potem stalno izpopolnjujemo."
Opora ljubezni
„Do razumevanja vzgoje nam more pomagati podoba drevesa ali rastline plezalke. Sadna drevesca imajo ob strani kol, ma katerega so privezana; hmelj, fižol, grah in slak pa sploh ne gredo v višino, če ni ob njih opore, po kateri bi se mogle ovijati. Če pa ne gredo v višino, nimajo zadosti luči in toplote za rast. A kako debel kol naj zabijemo? Tega ne računamo po teži, ki jo ima rastlina v začetku rasti, pač pa po teži, ko bo popolnoma razvita in obtežena s cvetjem in sadeži."
..Otrokova pristnost v družini je sad ljubezni. Ljubezen je tudi glavno vodilo in gonilna sila, ki drži pokonci družino in vzgojo. Brez ljubezni si ne moremo predstavljati družine in vzgoje. Otrok se človeško razvija ob opori materine in očetove ljubezni. Če hočemo uporabiti navedeno podobo, bomo rekli, da se otrok ovija okoli ljubezni staršev in raste v višino njenega človeškega dostojanstva. Jasno je, da postaja otrok vedno težji, da vedno več zahteva, da je vedno bolj izpostavljen vplivu o-kolja, ki ga trga od družine itd. Prav zato mora biti opora ljubezni njegovih staršev vedno močnejša. Ljubezen staršev pa se kaže na dva načina: v vedno večji ljubezni med očetom in materjo in vedno večji ljubezni staršev do otroka."
„Samo velika ljubezen more dati uspešno vzgojo. Samo ljubezen med očetom in materjo, ki je rasla z leti skupnega zakonskega življenja, bo pri kritični starosti pubertete zmogla prenesti odločilne u-darce, ki jih bo otrokov razvoj dajal družini in avtoriteti staršev. Da se izrazimo v obliki matematičnih zaporedij, bomo rekli, da je za vzgojo otroka pri enem letu potrebna ljubezen enega leta skupnega zakonskega življenja očeta in matere. Za vzgojo dveletnega otroka je potrebna ljubezen, ki je dvakrat večja, kot je bila prvo leto zakona. Za vzgojo triletnega otroka je potrebna ljubezen očeta in matere, ki se je izoblikovala v treh letih zakonskega življenja. Končno
bomo rekli, da je za vzgojo pubertetnika potrebna ljubezen, ki je 13 ali 14-krat večja ali bolj zrela, kot je bila ljubezen v prvem letu zakona."
Otrokova radovednost
,,Hkrati se veča otrokovo znanje. Silno radoveden je. Vse bi rad Vzel v roke, nesel v usta, pretež-kal, si ogledal, okusil in povor.jal. Tako si pridobi poznanje mnogih predmetov, kar mu bo pozneje služilo za izoblikovanje pojmov in umskih spoznav. Otroku spoznave služijo za to, da bo mogel predmete obvladovati in uporabljati v svojo korist. Zato je radovednost v tej dobi znak uspešnosti v življenju. Starši morajo biti veseli, če vidijo, da otrok hoče vse vzeti v roke, vse preizkusiti in vse preveriti. To je sicer zelo neprijetno, vendar za otrokov razvoj nujr.o potrebno. Treba je pomisliti, da se v otrokovi notranjščini dogajajo silno važne stvari. Mnogo bolj važne kot tisto, kar vidimo na zunaj. Otrok se duševno razvija. Vsako spoznanje je zanj dražljaj ali izzivalec, ki otroka prisili, da s svojimi čustvi, teženji in delovanjem odgovori r.a dogajanje od zunaj. In prav ta duševni proces, ki na vsako novo spoznanje izzove v otroku določeno čustvo, zbudi v njem teženja in ga sili k delovanju — prijemanju, hoji, plazenju, govorjenju, joku, smehu, plezanju itd. — je najbolj važen za otrokov razvoj in njegovo rast."
Delovne navade
Petrček je v potrdilo besed strica Tomaža začel mencati in tožiti. Mamica mu je pomagala na tla. Zadela je. Veselo se je nasmehnil in takoj začel lesti po štirih kakor kuščar. Mamica je pozorno pogledala, če ni mogoče kje kak predmet, ob katerega bi se mogel u-dariti ali se raniti. Bilo je vse v redu. Stric Tomaž je nadaljeval;
,,V prvih letih začne otrok oblikovati tudi svojo nravnost. Že smo omenili, naj otrok vse osnovne življenjske potrebe vrši po določenem redu, ki se opira na menjavo dneva in noči. Prav tako smo omenili, da se mora otrok čustveno povezati z materjo in z drugimi maloštevilnimi prijatelji. Tem prijateljem in materi otrok slepo zaupa in posebno mater brez pridržka uboga. To pomaga otroku pri izoblikovanju osnovnih življenjskih navad."
„Delovne navade, ali kakor jih vzgojitelji imenujejo, čednosti in kreposti, so za človeško življenje izredno važne, čimveč dobrih delovnih navad kdo ima, tem popolnejša osebnost je. Te delovne navade zadevajo osnovne življenjske potrebe: hrano, počitek, obleko in telesne potrebe. Seveda ne moremo otroka naučiti vseh navad v enem dnevu ali enem letu. Za to imamo na voljo celih šest let. Ko je otrok zrel za kako dejanje in je s tem dosegel .pedagoški optimum* ali za vzgojo najugodnejši trenutek, mu pomagamo, da se privadi in si pridobi navado."
Stori sam!
„In še eno pravilo je izredno važno: vse, kar more otrok sam, naj tudi stori sam. Matere bi morale kar čakati, česa je otrok že zmožen, in ga spodbujati, da to tudi stori. Tu ni važno toliko zunanje dejanje kakor notranji duševni potek, ki otroka po samostojno opravljenem dejanju usposobi še za višje in bolj zamotano dejanje. Kakor hitro je otrok zmožen, da more sam jesti — kolikor je pač mogoče — se sam obleči, sam opraviti telesne potrebe — ko bo za to zmožen —- iti sam spat ali se zbuditi, umiti in opraviti, naj stori to sam. Pomagati mu je treba samo tako daleč, kolikor sam ne zmore. Bilo bi zelo napačno, če bi otroku onemogočili, da bi se vadil (predvsem gre tu za duševni razvoj) v dejanjih, za katera je že zrel. S tem oviramo celoten potek dozorevanja."
Važen je način
»Dejanja, ki naj jih otrok izvrši iz navade, naj bodo obdana s posebnim o brodnikom ali cercmoni-jalom. Otroku da to občutek važnosti dejanja in ga bo bolj vestno izvršil. Predvsem velja to pravilo za jed in spanje. Za opravljanje telesne potrebe, za umivanje in oblačenje, to je dejanja, ki naj se izvršijo v -odmaknjenosti, na skritem ali čisto intimno, pa so potrebna čisto določena navodila, po katerih se dejanje vedno hitro,
ročno, dostojanstveno in spoštljivo izvrši."
»Tako more za jed veljati tale obred (seveda takrat, ko bo otrok zrel za to in bo tudi sam imel veselje): Otroka je treba poklicati k jedi. Umije naj si roke in spremeni obleko! Nato -naj zasede svoj prostor! Mamica mu priveže okoli vratu prtiček. Nato mirno čaka, da pridejo še drugi člani družine. Sledi molitev. Sedaj si vsi postrežejo — ali vsem postreže mati končno pride na vrsto otrok. Mati ali drug član družine pomaga otroku pri jedi toliko, kolikor je potrebno. In nič več. Ko so jed končali, odmolijo in vsak gre na svoje delo."
Molitev
»Podobno je zvečer, -ko gre otrok spat. Najvažnejše je, da je otrok čustveno umirjen in dobro razpoložen. Čutiti mora zaupanje do odraslih, posebno do matere. Ge ne, lahko pride do težkih sanj in duševnih tegob. To pa je izredno nevarno za notranjo uravnovešenost. Najbolje je, da spremlja o-'troka v posteljo mati. Skuša ga popolnoma umiriti in mu dati občutje zavarovanosti. To doseže z molitvijo. Bog Oče, Mati Marija im angel varuh imajo otroka radi, zelo radi. Kakor sc čuti zavarovanega ob materi, tako čuvajo nad otrokom ta bitja. Molitev naj bo preprosta in če le mogoče osebna, se pravi, naj se naveže na dogodke, ki jih je otrok čez dan doživel-
Mati otroka pokriža, ga ljubkuje, Poboža po glavi ir; licih in ga poljubi. Nato mu kaj pripoveduje ali kaj zapoje. Če more, ostane pri otroku tako dolgo, dokler ne zaspi. Kot rečeno, je nujno potrebno, da kre otrok spat čustveno umirjen im v zavesti zavarovanosti od strani ljudi in Boga.“
Kretnje in mimika
Pri tem se je Petrček priplazil do strica Tomaža in ga radovedno fdedal. Ko ga je ta hotel vzeti v naročje, se je nakremžil in skoraj plar.il v jok. Mamica ga je hitro Pobrala in umirila.
,,Vidi se, da me ne pozna. Preredko se vidiva. Nima me za svojega izbranca. Boji se me. To nikakor ni slabo znamenje. Tak otrok ae ne sme več vsakomur nasmejati
Papež o zakonu in družini
Božja
Ko papež Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu o družini Kovori poročenim in vsem, ki želijo le-tcm pomagati, najprej oriše božjo zamisel o zakonu (2. del). Za verne bo razumljivo, da je od Uresničitve tega božjega načrta odvisno, koliko bo zakon uspel.
Bog je ljubezen, obenem pa je občestvo oseb Očeta, Sina in Svetega Duha. Človek, ki je ustvarjen Po božji podobi, je zato poklican k ljubezni in občestvu ter je oboj-
in mu siliti v naročje. Vedeti mora že, kdo mu je življenjsko naklonjen in od koga take naklonjenosti ne more pričakovati. Čakaj, mogoče naju bo to zbližalo!" Stric Tomaž je prinesel podstavek s sadjem.
Petrček se je razveselil. Posebno za banane je bil inavdušen. Stric Tomaž je vzel banano, se Petrčku prijazno nasmehnil, olupil sadež in ga približal ustom. Petrček je v pričakovanju na jed pozabil na strah in se stegnil, da bi dobil grižljaj. Stric Tomaž je poizkusil še enkrat. Petrček se ni umaknil. Vzel ga je v naročje. Pospravila sta banano. Petrček pa ni silil več k materi, pač pa na tla. To je bilo znamenje, da sta stric in otrok postala prijatelja.
(Konec prihodnjič)
nega tudi sposoben. Ker pa je človek celovito bitje, duša-telo, more in mora tudi življenje ljubezni živeti ves, z dušo in telesom. Tako „se uveljavlja najgloblja človekova resničnost — človekova bogo-podobnost" (11, 1—4).
Zato je razumljivo, da spolnost v življenju poročenih r.i nekaj zgolj telesnega, temveč prežema jedro človeške osebe. Celostnega pa dela Človeka predvsem „ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno
do smrti zavežeta drug drugemu". Sicer bi bila popolna telesna podaritev laž, saj ne bi bila „zname-nje in sad popolne osebnostne podaritve". Ta celostna podaritev za vse življenje je potrebna tudi zaradi odgovornega starševstva, ki redno more biti uspešno le s prizadevanjem obeh staršev. Ne gre torej za kakšno vsiljevanje ustanove, ki naj bi bila le zunanjost, pač pa je to ..notranja zahteva zakonske zveze, kj se s tem javno razodeva kot nekaj edinstvenega in izključnega" (11, 5—7).
Občestvo ljubezni med Bogom in ljudmi sv. pismo velikokrat izraža s podobami iz življenja zaročencev in zakoncev (12, 1—2). To občestvo med Bogom in človekom pa je dokončno izpolnjeno v Kristusu. On razodeva praresnico o zakonu in človeka usposablja, da je v celoti uresničen s tem, da ga osvobaja sebičnosti ali »trdosrč-nosti". Božje učlovečenje ir: daritev učlovečenega Kristusa-ženina na križu za nevesto-Cerkev je „na-črt, ki ga je Bog ob stvarjenju vtisnil v človeškost moža in žene". Tako je zakon krščenih postal znamenje in delež nove zaveze. Bog usposablja moža in žer.o, da ljubita drug drugega, kakor nas je ljubil Kristus (13, 3). Tako sta zakonca sposobna ljubezni, kj je močnejša od samo človeške, ki redno ne zmore prenesti preizkušenj, navadno še manjših za dalj časa ne. Zakon med krščenimi je zakrament. S krstom sta namreč mož im žena dokončno vcepljena v že-
nitovansko zavezo Kristusa s Cerkvijo. Tako zakonca drug drugemu, oba pa otrokom, pričata za odrešenje (13, 5—8).
Taka zakonska ljubezen zaobjema dušo in telo, nagone, čustva, voljo in duha ter povzroča združitev src in duš. Zato pa taka ljubezen zahteva nerazveznost in zvestobo, ki je znamenje vsake naravne zakonske ljubezni. Kristus pa to naravno ljubezen ne le očiščuje in utrjuje, marveč jo tako visoko dviga, da izraža svojevrstne krščanske vrednote (13, 9).
Vendar se zakonska ljubezen ne izčrpa v občestvu dveh, temveč moža m ženo usposablja, da otrokom podarjata življenje. Na ta način so otroci ,,živ odsvit njihove ljubezni, trajno znamenje njihove zakonske skupnosti, živa in neraZ-dražljiva enota njihovega očetovstva in materinstva". Telesna r.e-rodovitnost pa kliče k drugačnim načinom služenja življenju, na primer s posvojitvijo, z vzgojno dejavnostjo, s pomočjo družinam itd-(14, 1—3).
Papež ob koncu 2. dela pisma še ovrednoti neporočenost, posebej tisto »zaradi božjega kraljestva"-Le-ta ni v nikakršnem nasprotju z dostojanstvom zakona, temveč ga predpostavlja in potrjuje. »Zakou in devištvo sta dva načina, kako izražati in živeti eno samo skrivnost zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom" (16, 1). Deviž-tvo pričuje, „da sta božje kraljestvo in njegova pravičnost tisti dra-
VVilhelm Hiinermann Izaija 53.
V začetku decembra leta. o-semnajstoštiriinsedemdesetega se je pater Damijan na svojem belcu vračal prek gora v Kalavao. O-biskal je sobrata onstran Palija. Na poti pa ga je zalotila huda ploha. Pred sirotišnico, kjer je Damijan zaustavil konja, se je še od obeh cedilo.
„Hej, fantje!" je zaklical dečkom, ki so kriče pritekli in ga pozdravljali. ..Pošteno zdrgnite Vi-lema in mu dajte dobrega ovsa.
goceni biser, ki zasluži, da mu dajemo prednost pred vsako še tako veliko vrednoto". Zato je dar devištva večji od daru zakona zaradi njegove povsem edinstvene zveze z božjim kraljestvom. „Ko se je odpovedal telesni rodovitnosti, postane deviški človek duhovno rodoviten, postane oče in mati mnogim." „Ti premisleki o deviš-tvu so lahko v razsvetljenje in v pomoč tudi tistim, ki so se morali odreči zakonu zoper svojo voljo in so to sprejeli v duhu služenja" (16, 5—8).
Vital Vider
Potem pa recite materi Ani, naj mi pripravi vročo kopel za noge, ampak pošteno vročo. Ste razumeli?"
„Da, da, makua Kamijano!" so vpili dečki. Duhovnik se je zavihtel iz sedla, nalahno udaril Vilema in stopil v hišo. Pri vratih pa se je nenadoma opotekel in se oprijel podbojev. Noge so mu odpovedale. Bile so ledene in težke kakor svinec. Bolele so ga že nekaj let, a si je bolečine lajšal z vročimi kopelmi.
„Mati Ana, pripravi mi kopel za ;noge, ampak vročo vročo! Zdi se mi, da so zaspale! Jih bom že obudil! Ho, ho, ho!" se je nato doneče zasmejal. Ko je odložil premočeni plašč in oblekel sutano, je z vso težo padel na stol, dva dečka pa sta mu sezula čevlje in nogavice.
Težko sopeč je mati Ana, zdrava, močna Kanakinja, prinesla skledo vroče vode.
„Pazi, vroče je!“
„No, se bodo moje ledene krevlje vsaj odtajale!" se je zasmejal Pater Damijan in vtaknil palec v vodo. Ne, ni bila prevroča. Obe nogi je potopil vanjo.
„Čudno! Kadi se, a me ne greje! Prinesi bolj vroče, da jo prilijem!"
Zmajala je z glavo in stekla v
kuhinjo po velik kotel.
„Ta je vroča, makua!“ je svarila.
„Daj sem!" Damijan ji je vzel kotel iz rok in prilil do roba kadi.
„To je pa že...! Kakšno vodo imaš! Kadi se ko pekel, pa je komaj mlačna!"
„Ves se boš oparil!" je prestrašeno zavpila mati Ana in mu vzela kotel iz rok.
..Pravim ti, da je komaj mlačna! Kar sama poskusi!" Damijan je zdaj vtaknil roko v vodo in jo takoj z glasnim krikom potegnil ven. Roka je bila rdeča. In noge? Moj Bog, koža je bila ena sama opeklina.
„Opekel sem se in še čutil nisem," je tiho rekel. „Mati Ana, ali veš, kaj to pomeni?" Žena je ihte prikimala.
,,Torej vendar. Torej vendar!" je mrmral duhovnik. ,,Že nekaj let sem slutil... zakaj pa... A kaj stojiš tukaj in tuliš? Pojdi in mi pripravi vroč čaj. Moj želodec bo hvaležen za nekoliko toplote! Pojdi vendar, pojdi!"
Jokaje je žena zapustila sobo.
„Torej končno. . . gobav!“ je zastokal pater. V sobi je .nastala grobna tišina. Otroci, ki so še maloprej vriskaje skakali okrog belega očeta in stikali po žepih njegove suknje — po dolgih potovanjih je vedno kaj tičalo v njih — so utihnili. Molče so strmeli v duhovnika.
Pater je opazoval njihove grde, razbrazdane in otekle obraze. Vsak od njih mu je bil lahko ogledalo.
Tak bo kmalu tudi sam.
„Moj Bog, tvoja roka je težka!"
Nenadoma je eden od dečkov zaihtel.
„Kaj ti je, Karolo?" ga je vprašal duhovnik sočutno. A far.t je le tiščal glavo v dlani in presunljivo jokal.
„Kaj ti je?“ je ponovil Damijan.
Deček je odmaknil roki, nesrečno pogledal duhovnika in ihte izdavil :
,,Jaz sem tega kriv, makua Ka-mijano! Kadil sem iz tvoje pipe; bila je na mizi."
„Vsi smo kadili, vsi, vsi !" so se opogumili tudi drugi in skesano povesili glave. Pater Damijan je za hip brezčutno gledal rjavo cevko svoje pipe, ki mu 'jo je bila mati poslala iz Flamske.
„Mogoče, mogoče," je mrmral. ,,Torej pipa mi prinaša gobavost ir; smrt!" Ah, kaj! Prav nedolžna pipa naj bi bila vsega kriva. Na Molokaju je bilo vendar okuženo ozračje, hrana in dih gobavcev, ki veje iz cerkve, bolnišnice, sirotišnice in vseh koč — vse to ga je počasi zastrupljalo. Zdaj pa naj bi bila ravno pipa vzrok? Neumnost!
„Ne jokajte, otroci!" je odiočno ukazal pater Damijan.
..Gobavost ni mogla priti skozi pipo, cevka je pretanka! A da ste izmaknili tobak za mojim hrbtom, ne da bi prosili! Ne poznate sedme zapovedi?“
„0, bilo je čisto malo, majčkeno, prav majčkeno, makua Kamijano!" so se v zadregi opravičevali otroci. .,Za tako mrvico tobaka ljubi Bog
ni postavil sedme zapovedi." Njihovi obrazi so se spet smejali. Dobro, da gobavost res ni mogla skozi pipino cevko.
,,Res je zelo ozka! Zelo ozka!“, se je tolažil Karolo in si obrisal solze. „Niti moj mezinec ne gre skozi cev!“
„No torej!“ se je smejal pater. >,Čujte, paglavci! Če bi koga zalotil pri kajenju, bi mu spražil hlače, ne da bi mu jih bilo treba prej sleči. A zdaj... Kje je moj tobak, fantje? Tukaj je, v torbi! Zdaj ga še enkrat natlačimo! Vžigalice sem! Zdaj naj vsak enkrat krepko potegne! Ampak pošteno! Začni, Karolo!"
Karolo je boječe vzel pipo, krepko potegnil in umetniško puhnil dim.
„Kdor zna, zna!" je hvalil pater Damijan. „Zdaj pa ti, Toma!" Tako je pipa krožila med dečki in vsak je zavzeto puhnil oblak dima v zrak. Potem jo je pater Damijan ravnodušno vtaknil v usta in kadil, dokler ni izžarel zadnji listič tobaka.
Mati Ana je medtem prinesla čaj. Od presenečenja se je prijela za glavo, a duhovnik ji je tiho zašepetal:
„Ne vznemirjaj se, mati Ana! Zdaj je tako vseeno! Otroci pa ne smejo misliti, da so oni krivi! Ne bi se mogli več smejati! Sam sem kriv. Jaz, bedak, sem pustil pipo pri fantih, ko sem vendar sam marsikdaj skrivaj potegnil iz učiteljeve, če jo je pozabil na katedru. Ha, ha, ha!"
Mati Ana je zmajevala z glavo:
„Makua Kamijano, makua Ka-mijano!“
Ko je pater Damijan izpil čaj, si je z velikim trudom nataknil nogavice in čevlje ina ranjene r.oge, ki so bile še vedno neobčutljive. Vzravnal se je in opazil, da komaj še stoji. Oprt na nekaj močnih otrok se je vlekel domov. V svoji sobi je poiskal majhno ogledalo. Dolgo je buljil vanj. Ničesar sumljivega ni opazil. Obraz je bil svež, zdrav in ogorel, kakor vedno.
Tudi roke so bile še zdrave. Damijan se je privlekel v kot k omari, kjer je imel shranjeno orodje. Izpulil je debel, dolg žebelj in ga skrivil.
„Ha, ha, ha!“ se je divje zasmejal. Še imam moč v šapah!" Hipoma se mu je po telesu razlezla vročina, v inaslednjem trenutku pa ga je stresel mraz, da je zašklepe-tal z zobmi.
„Vročica! Še to!" je ječal duhovnik. „Lezi, Jožef, bolan si! Zavij se v goro odej in se spoti. V nekaj dneh boš spet zdrav!"
Toda, a se mu ni nekdo zasmejal, mu porogljivo zašepetal:
„Zdrav, Damijan de Veuster? Nikdar več! Le lezi, kljub temu ostaneš strto deblo, po katerem bodo kmalu lezli črvi.
,,Ne, ne, ne," je zavpil Damijan. „Ne bom legel! Zdrav sem ko riba! Nič mi ni... Prav nič!" Čeprav so ga bolele noge, je bil naenkrat zunaj pri tnalu. Pograbil je sekiro in jo bliskovito zasadil v kos prastarega, grčavega debla, da je
težki les zaječal in se razletel. Zaradi silnega udarca se je pater opotekel in bi skoraj padel. Vročica mu je plala po vseh žilah. Damijan pa je zaklical Kanakom, ki so ga opazovali:
„Hej! Ste videli? Z enim udarcem na dvoje! Še sem poln flamske kmečke moči!“ Damijan je spet zavihtel sekiro in s strašnim truščem zasekal v les, da so polena visoko odskakovala v zrak. Presunljivo je bilo gledati mogočno misijonarjevo telo, ki se je spet vzravnalo in se takoj inato z divjo naglico sklonilo, dokler ni končno zastokalo, se zamajalo in omahnilo naprej.
Kanaki, ki so z grozo opazovali njegovo početje, so priskočili in onemoglega patra odnesli v kočo. Doktor Arning je že čez pol ure stal ob njegovi postelji in zmajeval z glavo:
„Huda vročica!" je tiho rekel. »Nevarno je. Ne sme biti sam!"
Mati Ana je noč za nočjo preču-la pri njem, mu hladila čelo in suhe ustnice ter naravnavala odeje, ki jih je bolnik vedno znova zmetal s sebe.
»Pomiri se, makua Kamijano! Pomiri se!" je mrmrala med neštetimi zdravamarijami, med prsti pa so ji polzele jagode rožnega venca.
»Saj nisem bolap! Nisem bolan!" je misijonar blodel v vročici. Nato pa je tiho vzdihoval: „0 Jezus, kako je težka tvoja roka!"
Šele na sveti dan je vročica popustila. Gobavci so postavili lepe
jaslice, da bi razveselili belega očeta. Damijan je pokleknil in dolgo gledal Otroka, ki je sprejel uboštvo in bolečine vseh ljudi. Nato je molil:
»Oče naš... Tvoja volja se zgodi !“ ... Gospod, zahvalim se ti za dragoceno božično darilo. Iz vsega srca se ti zahvalim za križ gobavosti! Očetu si dal samo obraz njegovih otrok!"
Nad flamsko vasjo Tremelov je ležala tišina velikega petka. Bilo je leto osemnajststošestinsedemde-set. Na nebu so viseli težki, sivi oblaki, kot da pomlad spet enkrat ni našla poti v flamsko deželo.
Tri i nosem desetletna Damijanova mati je sedela ob ognjišču. Na pručki pred njo je čepela njena najmlajša vnukinja Marija. Bila je ljubko, plavolaso dekletce, z majhnim noskom in polnimi, rdečimi lički. Stari materi je brala iz Janezovega evangelija. Njene sicer zelo živahne oči so bile polne solz in glas ji je podrhteval, ko je brala:
»Stale so poleg Jezusovega križa njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleofova in Marija Magdalena...“.
Pri teh besedah se je zgrbljena žena nekoliko vzravnala in tresočo roko položila na otrokove rame.
»Še enkrat preberi ta stavek, Marija!" je tiho rekla.
»Stale so poleg Jezusovega križa njegova mati in... “
»Mati je stala pod križem..." jo je prekinila žena in zaprla oči.
^daj je slišala vnukinjo, ki je do konca prebrala Gospodovo trplje-nJe, kakor iz daljave.
».Ali si zaspala, stara mati ?“ je vprašala deklica. Zdelo se je, kot da žena ne sliši. Nato pa je počasi odprla oči in spregovorila: „Mati je stala zraven!"
»Da, stara mati. Tega še nisi Vedela? O, jaz pa to že dolgo Vem... Ali pa si spet pozabila?"
Stara mati ni odgovorila. Njene filiali so bile daleč... Kako neki Se mu godi ? Morda je bolan ? Morda?... Ne, ne, ne, le tega ne! Ljubi Bog, le tega ne! A zakaj fiarede fantje tako žalostne obra-Ze in so tako potrti, kadar govorijo 0 Jožefu? Čemu se tako skrivnostno spogledujejo, če vprašam po njem ?
Vprašal otrok. „Na školjko. Če jo vprašal otrok. „Na školjko. Če jo Podržiš na ušesu, slišiš šumenje morja."
»Da, da, daj sem, otrok!" je rekla starka živahno. Nato je dol-ko pritiskala veliko biserno školjko na ušesa in prisluškovala. To je kil glas širnega morja, prek kate-rega se je odpeljal njen sin Jožef. Lako najbrž šumi tudi na oni daljni obali.
»Kajne, lepo je, stara mati?" se jo smejala deklica. „Še vedno se tako žalostno držiš. Čakaj, zdaj se koš gotovo smejala. Le poglej, tole ®liko iz časopisa, v katerega mi je včeraj pek zavil kruh. Joj, je smešna! Naslikan je mož, mislim, da kak pater, ki ima tako velika ušesu!" Med veselim čebljanjem 'je
otrok pomolil sliko stari materi pred oči. A komaj se je starka ozrla vanjo, je prebledela. Njene oči so se široko razprle.
„Moj otrok! Moj otrok!" je zaječala. Staro, izmučeno telo se je hotelo vzravnati, a se je nezavestno zgrudilo na tla.
Na smrt prestrašena je Marija stekla na polje in obvestila domače. Kmet je našel mater onemoglo v starem stolu s sliko gobavega sina v uveli roki.
„Mati! Mati!" je stokal kmet. „A ti ni mogla ostati prihranjena ta bolečina!" Po razoranih licih so se mu lile solze.
Ko se je kmetica ispet zavedela, jo je Leon tolažil, da je včasih v začetku bolezen ozdravljiva. Starka pa je stresla z glavo in rekla:
„Ne trudi se, Leon! Bog je tako hotel. Skupaj bova šla v nebesa."
Žena pri ognjišču je zdaj molila brez prestanka. Kmetica ni več živela na tem svetu. Klečala je v nebesih pred prestolom Brezmadežne in molila za svojega otroka.
Osem dni zatem jo je Bog poklical k sebi. Pogled umirajoče matere je še enkrat obstal na Marijini sliki, nato pa še na drugi, ki je visela pod podobo božje Matere. Bila je zmečkana časopisna fotografija njenega gobavega sina.
»Preberi kaj iz svete knjige!" je tiho zaprosila in s tresočo roko pokazala na staro, veliko sveto pismo.
»Beri, Gerhard! Iz Izaija, 53. poglavje... Da, tam kjer leži po-
dobica Križanega. Beri glasno, da bom slišala vsako besedo."
Kmet je začel:
„Kdo je veroval našemu pričevanju? Komu se je razodela Gospodova roka ?	...
Kakor mladika raste pred njim in kakor korenina iz žejne zemlje. Nima podobe, ne lepote. Videli smo ga, pa ni, da bi ga gledali ir.' hrepeneli po njem, ki je zaničevan in najnižji med ljudmi, mož bolečin in preizkušen v slabosti. Njegov obraz je zastrt in zaničevan, zato se ne oziramo vanj.
Sprejel je naše bolečine. Imeli smo ga za gobavca, ki ga je Bog udaril in ponižal.
On pa je bil ranjen zaradi naših pregreh in potrt zaradi naših hudobij. Zaradi našega miru ga je Bog pokoril. Zašli smo kakor ovce. Bog mu je naložil pregrehe nas vseh."
Sivolasa kmetica je s slabotnim glasom dokončala:
„Bil je žrtvovan, ker je sam hotel in pri tem ni odprl ust. Peljejo ga v klavnico kakor ovco in kakor jagnje, ki ne odpre ust, ko ga strižejo. Molči ir: ne odpre ust."
Nato je umirajoča še enkrat sklenila roke in tiho dostavila:
„Bog, bodi mu milostljiv... Saj nosi... obraz... tvojega Sina!" Trudno telo je vzdrhtevalo in njena duša je odšla k Bogu.
Tedaj je Damijan de Veuster, ki je pravkar prestal hud vročični napad, rekel zdravniku:
..Velikokrat sem si predstavljal,
kako bo tedaj, ko se me bo lotila gobavost. Računal sem is tem, odkar sem tukaj. Ne, vedel sem, ko sem prvič stopil na ta otok. Vedno pa sem mislil, da bom kot božji otrok zlahka nosil njegov križ. Zdaj pa se moja narava temu upira."
Zazrl se je v sliko svetega Frančiška, ki je brez okvira visela na steni, nato pa čez čas zaspal.
V sobo je stopilo nekaj otrok iz sirotišnice.
„Makua Kamijano!" je zaklical eden od njih, a je prestrašen u-molknil, ko je zdravnik pokazal r.a spečega. ,,Na obrežju smo našli lepo školjko!" je šepetaje povedal fant. Po prstih se je splazil k bolnikovemu ležišču. Pritisnil je šumečo školjko Damijanu na uho. ..Poslušaj!"
Pater Damijan se je v spanju nasmehnil. V sanjah je slišal bučanje morja, šum vetra, ki je vel čez domača polja, in materin glas.
„Mati!“ je zašepetal. Razločno je videl plemeniti obraz kmetice, ki ji je venec belih las kakor svetniški sij obkrožal glavo.
ZELO RAZLIČNO
Velikega angleškega državnika Gladstona so vprašali, koliko govorov lahko pripravi politik v enem tedrnu.
„To je zelo različno," je odgovoril Gladstone. „Ce je mož nadarjen in pameten, lahko sestavi samo enega; če je bolj povprečen, morda dva; če je cepec, pa tudi deset."
m&cL nami vJh>gentini
Praznik junakov
V nedeljo 5. junija ob 4 popoldne Je bila v Slovenski hiši osrednja, vsakoletna spominska prireditev v spojin vseh protikomunističnih žrtev v času revolucije in po končani vojni. Ob 11 dopoldne sta predstavnika Zedinjene Slovenije arh. Jure Vomber-Sar in Marjan Loboda, obdana od Predsednikov in odbornikov naših Oomov in ustanov, položila venec ob vznožje spomenika argentinskega o-sVoboditelja gen. San Martina na istoimenskem trgu v mestu.
Ob 16. uri je bila v cerkvi Marije Pomagaj sveta daritev za žrtve. Z 'bsgi. Antonom Oreharjem, ki je tudi imel mašni govor, so somaševa-i> dušni pastirji France Bergant, Matija Lamovšek, Janez Petek, dr. Ju-
Rode, Jože 'škerbec in Dane Vre-^ar. Med mašo je pel Gallus pod vod' stvom dr. Julija Savellija.
Po maši je bila počastitev junakov pred spomenikom na dvorišču. Predstavnika borcev sta položila ve-bee, Franci Žnidar je zaigral na trobento pietetno tišino, msgr. Orehar ba vodil molitve za rajne.
V dvorani je igralec Maks Nose bral citate iz govora W. H. Smitha v severnoameriškem parlamentu 3. junija 1953, spominski govor je imel dr. Andrej Fink, v odrskem prikazu Zorka Simčiča „Tri prošnje" pa so v režiji Frida Beznika nastopili Gregor Batagelj, Jože Cestnik, Nande Češarek, Luka Debevec, Veronika Fink, Mila Hribar, Kristina Jereb, Helena Loboda, Martin Magister, Nevenka Magister, Klavdija Malovrh, Pavle Marolt, Blaž Miklič, Franci Novak, Marija Novak, Stanko Novak, Jože Oblak, Franci Papež, Francka Perez, Polona Pintar, Darjan Šifrer, Janez Šturm, Emil Urbančič, Helena Urbančič, Mirko Vasle in arh. Jure Vombergar. Sceno je izdelal arh. Franci Klemenc s Francijem Novakom in Jožetom Cukjatijem, luči in ozvočenje pa sta imela na skrbi Milan in Bogdan Magister.
Odrski prikaz je spregovoril, kako ni poti naprej, če si ne utrdimo spomina na pretekle dogodke, zaradi katerih smo odšli v svet... zaradi katerih se naši otroci rojevajo pod tujimi zvezdami... Vprašanja in od-
govori so skušali povedati, da je trden spomin na preteklost nujen, da pa je naša zdrava hoja v prihodnost možna samo, če nam On razsvetli pamet in nam da spoznati resnice in zmote. — Kratki prizori so dali slutiti, da tudi spomin in pamet še nista vedno porok za polnost našega življenja in da tega ni, dokler nam On ne omeči volje: da bi k vsemu, kar smo kot vrednoto spoznali, nagnili tudi svoja, srca, da bi s ponižnostjo in pogumom ostajali zvesti našim junakom in pa vzorom, za ka" tere so prelili kri.
Procesija sv. Rešnjega telesa
Slovenska skupnost v Velikem Buenos Airesu je proslavila praznik sv. Rešnjega telesa v nedeljo 12. junija. Slovesnost je bila v zavodu don Bosco v Ramos Mejiji. Ob 15. uri je msgr. Anton Orehar daroval sv. mašo v cerkvi Marije Pomočnice za žive in umrle slovenske duhovnike.
V govoru je msgr. Orehar omenil škofa Rožmana kot velikega častilca in apostola presvetega Rešnjega telesa. Nato je poudaril temeljne evharistične skrivnosti in nazadnje nakazal potrebne sklepe. Ceniti moramo presveto evharistijo. Pogosto se udeležujmo svete mak, ob nedeljah po možnosti slovenske, pri njej aktivno sodelujmo. Z udeležbo pri sveti daritvi častimo Boga, se mu zahvaljujemo, ga prosimo in mu zadoščujemo, v juniju posebej za zločine, ki so bili storjeni nad našim narodom, molimo za vse nasilno pomorjene in zadoščujemo za našo malomarnost.
Ker je sv. Rešnje telo središče našega življenja, vez edinosti in ljubezni, vzgajajmo v ljubezni do njega našo mladino, tudi že najmlajše. Solidno evharistično življenje pa naj nas vedno bolj vodi k ljubezni do svojih bližnjih v lastnih družinah, v krajevnih skupnostih in v celotnem našem občestvu. Skupnost je velika dobrina. Mnogokrat nam je že bila v oporo, velikokrat jo bomo še potrebovali. Zato jo nenehno gradimo, z njo radi sodelujmo in k ljubezni do nje vzgajajmo mladi rod.
Med mašo je ljudsko petje spremljal na harmoniju Gabrijel Čamer' nik, vodila pa v cerkvi in med procesijo skupina mož in fantov. Kljub nestanovitnemu vremenu se je evharističnega slavja udeležilo veliko rojakov. Sredi procesije je začelo deževati in se je bilo treba umakniti v cerkev.
Občni zbor SPD v Hariločah
4. junija je bil redni občni zbor Slovenskega planinskega društva, v Planinskem stanu v Bariločah. V novem odboru so:	Dinko Bertoncelj
predsednik), Gregor Arko, Ciril Mar-kež, Janez Rode, Marjan Grohar, Boris Kambič, Nejko Razinger, Zalka Arnšek in Jože Možina.
Na Poljskem so izdali poročilo o trgovini z ZSSR: „Mi izvažamo v Rusijo premog, ona nam pa zato vzame jeklo."
V komunističnih deželah imajo sistem dveh strank: ena stranka je na oblasti, druga pa v zaporu."
/$L(rthUz£~'
im Sm)\viemje
Novomašniki v Sloveniji I. 1983
Iz koprske škofije: Andrej Vovk (r. 1. IX. 1957), župnija Gače.
Iz ljubljanske nadškofije: Franc Cukjati (12. X. 52.), Buenos Aires; Jože Kamin (12. XI. 58), čatež-Za-plaz; Marko Pajk (23. II. 57), Ljub-Ijana-Moste; Jože Treven (30. VII. 56), Rovte.
V Argentini bodo posvečeni Igor Grohar, Janez Urbanč in Jože Re-(Povž SDB, katerih starši izhajajo iz ljubljanske nadškofije.
Iz mariborske škofije: Štefan Grabar (20. XII. 58), Murska Sobota; Jože Kornik (12. I. 57), Pertoča; Stanislav Slatinek (17. VIII. 58), Sv. Martin - Titovo Velenje; Janko Strašek (9. XII. 56), Kostrivnica; Marijan Veternik (24. III. 57), Šoštanj ; Andrej Z rim (8. XI. 57), Kuzma.
Iz redovnih skupnosti: minorita Janko Gašparič (3. X. 56), Ptuj-Sv. Jurij; Martin Kmetec (10. XI. 56), Sv. Vid pri Ptuju; kapucina Stane Rcšter (2. XII. 66), Selca nad Škofjo Loko; Stanko Matjašec (22. IV. 56), Velika Polana; jezuiti Alojz Cvikl (19. VI. 55), Nova Cerkev; Franc Kejžar (25. III. 54), Sorica; Drago
Lavrič (5. V. 54), Moravče; salezijanci Marjan Kuralt (6. X. 56), Šenčur; Roman Kutin (25. I. 56), Li-bušnje; Ivan Žabot (26. V. 55), Raz-križje; lazarista Marko Cukjati (23 IV. 59), Buenos Aires, in Tomaž Mavrič (9. V. 59), Buenos Aires.
Skoraj vsi so bili posvečeni 29. junija.
Umrla duhovnika Ivan žličar
10. aprila 83 je umrl zadet od kapi msgr. Ivan Žličar. Rodil se je 1910 v šen tur ju pri Celju, bil 1935 v Mariboru posvečen, bil kaplan v Šoštanju (uprizoril pasijonske igre), pri Sv. Magdaleni v Mariboru, prefekt v mariborskem dijaškem semenišču, profesor verouka na mariborski klasični gimnaziji, pridigar v mariborski stolnici ,1961 postal prvi ravnatelj Slomškovega dijaškega semenišča. 1972 je zaprosil za bolezenski dopust in se vrnil v svojo rojstno župnijo.
Jože Smolič
23. aprila 83 je za rakom na črevesju umrl Jože Smolič, župnijski upravitelj v Zgornjem Tuhinju. Ro-
dil se je 1905 v župniji Dobrnič, bil 1929 posvečen, bil kaplan na Trebnjem in v Stopičah, od 1938 do konca vojne župnik v Stopičah, 1945 postal župnik v Tunjicah. Po 7 letih je moral za 8 let v zapor. Po vrnitvi iz ječe postal župnik v Zgornjem Tuhinju. Vso cerkev je zunaj in znotraj prenovil. Bil je goreč dušni pastir in odličen katehet.
Škofovsko posvečenje v Mariboru
Na binkoštni ponedeljek, 23. maja, je v mariborski stolnici apostolski pronuncij nadškof Cecchini v zboru podelil zakrament škofovskega posvečenja mariborskemu pomožnemu škofu dr. Jožefu Smeju. Sopo-svečevalea sta bila .škof Kramberger in nadškof Šuštar. Duhovnikov je bilo pri slovesnosti okrog 260, ni pa prižel zraven dr. Vekoslav Grmič.
Režimsko odlikovanje Grmiča
1. junija je predsednik republiške konference SZDL Franc Šetinc v veliki dvorani slovenskega izvršnega sveta izročil naslovnemu škofu dr. Vekoslavu Grmiču visoko državno odlikovanje Red republike z zlatim vencem, s katerim ga je odlikovalo predsedstvo SFRJ „za posebne zasluge pri izboljševanju odnosov med Cerkvijo in državo, kar je prispevalo k splošnemu napredku države “ Grmič se je zahvalil za odlikovanje in podčrtal vzroke in motive, ki ga navajajo „k zidanju čim trdnejših odnosov bratstva in enotnosti med kristjani in marksisti, med
vernimi in neverujočimi člani te družbe".
S vetevne n«vice
4. srečanje evropskih duhovnikov
Od 11. do 15. aprila 83 je bilo v Salzburgu 4. srečanje evropskih duhovnikov. Udeležilo se ga je 96 udeležencev: 75 zastopnikov duhovnikov iz 22 evropskih dežel, 10 škofov, 4 zastopniki raznih ustanov, 3 predavatelji in 4 člani organizacijskega sveta.
Trem dosedanjim temam: položaj duhovnikov (Ženeva 1971), duhovnost duhovnikov (Dunaj 1976), prihodnost duhovnikov kot nosilcev edinosti v svetu in v Cerkvi (Frciburg, Švica 1980) se je pridružila četrta: Duhovnik — 20 let po 2. vatikanskem koncilu.
Predavatelji so predstavili 3 teme : Cerkev danes in jutri (prof. Paul Zulechner, Passau), Duhovnik v našem času (prof. John Mahoney, London), Pastoralna odgovornost duhovnikov (prof. Herve Legrand, Pariz). Prvo predavanje je očrtalo položaj s poudarkom na etiki, drugo poudarke duhovniške duhovnosti danes, tretje pa ekleziološke vidike z nalogami. Slovenske škofije je na srečanju zastopal kanonik Rafko Lešnik.
Nemški škofje o jedrskem orožju
Kardinal Joseph Hoffner, nadškof v Kolnu, je kot predsednik zahodno-nemške škofovske konference pred-
stavil 70 strani obsegajoče pastirsko pismo, v katerem je rečeno, da je samo „ob najstrožjih pogojih" in samo za kratek čas mogoče pristati na strategijo zastraševanja z jedrskim orožjem, za stalno pa je jedrsko zastraševanje „nezanesljivo sredstvo za preprečevanje vojne".
Pastirsko pismo, ki nosi naslov »Pravičnost ustvarja mir", se opira na načela, da je v atomski dobi nesprejemljiva vojna kot nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. V središču sleherne strategije sme biti le preprečevanje vojne. Poleg lastne varnosti je treba upoštevati tudi nasprotnikovo varnost, a s pogojem, da ni pri tem zanemarjena lastna varnost. Hkrati pa škofje opozarjajo, da miru ne ogroža samo oboroževalna tekma, ampak tudi totalitarni si" stemi, ki so stalna nevarnost za svobodo narodov. To so sistemi, ki ne spoštujejo človekovih pravic in utegnejo svojo moč izkoristiti ,,za razširjanje ali politično izsiljevanje".
Kardinal Hoffner je tudi obrazložil, kaj ima pismo skupnega s star lišči katoliških škofov v ZDA in v čem se razlikujejo. Obe stališči zavračata strategijo zastraševanja v daljšem razdobju. Toda nemško ne obsoja izrecno jedrskega, orožja, niti ne prve uporabe tega orožja s strani NATO držav v primeru sovjetskega napada, medtem ko so se-severnoameriški škofje poudarili, da je načelo »prve uporabe jedrskega o-rožja moralno nevzdržno." Tudi pustijo zahodnonemški škofje ob strar ni vprašanje, kaj naj stori Zahodna Nemčija v primeru, če bodo propa-
dla razorožitvena pogajanja v Ženevi in bodo ZDA začele ob soglasju svojih zaveznikov nameščati nove izstrelke na nemškem ozemlju.
Zahodnonemška vlada kakor tudi politične stranke, ki jo podpirajo, so izrazile svoje veliko zadovoljstvo ob tem škofovskem pismu. Misli, ki so v njem izražene, nudijo politikom priložnost, da jim dajo konkretno obliko.
Verski tisk
v skandinavskih deželah
'Konferenca katoliških časnikarjev Skandinavije maja letos je bila priložnost za pregled in oceno katoliškega tiska v najsevernejših evropskih državah, kjer deluje katoliška Cerkev v diaspori. Med 22 milijoni prebivalcev skandinavskih držav je le okoli 135.000 katoličanov (drugi so večinoma evangeličani). Številni med njimi so priseljenci, 'begunci in tuji delavci. Samo na Švedskem je med katoličani zastopanih kar petintrideset narodov.
Kljub temu, da je v vsej Skandinaviji število katoličanov zelo majhno, pa imajo precej razvit in razpreden katoliški verski tisk. V vsaki od skandinavskih držav izhaja u-radni verski list in precej periodičnega tiska. To so večinoma župnijska oznanila ali glasila, ki so namenjeni določenim slojem prebivalstva: mladim, izobražencem, delavcem ... Katoliškega dnevnika nima nobena država. Za vse lista pa velja, da imajo zaradi majhnega števila katoličanov ni/zlko naklado (čeprav je dejansko sorazmerno visoka).
Danska (5,2 milijona prebivalcev, 25.000 katoličanov) ima najstarejšo tradicijo v verskem časnikarstvu med skandinavskimi državami. Tu je že kmalu po objavi ustave (/1849), ki je katoličanom v tej državi zagotovila svobodo delovanja, izšla 1. 1853 prva številka katoliškega lista. V teku let je sicer večkrat menjal „o-braz in naslov", vendar je danes e-den najstarejših katoliških škofijskih listov na svetu. To je ,,katollsk orien-tering", ki izhaja dvajsetkrat na leto v nakladi 14.000 izvodov in ga dobi vsaka danska katoliška družina brezplačno na dom. Vzdržuje se večinoma sam, največ z darovi danskih katoličanov in prispevki iz cerkvenega davka.
(Poleg tega lista izhaja na Danskem šestkrat na leto „Magasin“, časopis o vprašanjih nove krščanske misli in razvoja znotraj Cerkve.
Na Norveškem (pet tisoč katoličanov med štirimi milijoni prebivalcev) so katoličani že v preteklem stoletju prejemali verski tednik, ki je dobil ime po narodnem svetniku sv. Olofu in je danes štiriindvajset-dnevnik. Poleg njega pa norveški katoličani prebirajo še verski list „Broen“ (iMost). Izhaja šestkrat na leto in ga zastonj razpošiljajo vsaki katoliški drulžini.
Na švedskem (osem milijonov prebivalcev, od tega 90.000 katoličanov) od leta 1®26 izhaja »Katolsk iKyrkotidning‘‘ (Katoliški cerkveni list) dvaindvajsetkrat na leto v nakladi 4000 izvodov. Poleg njega lahko švedski katoličani naročijo še u-gledni mesečnik za verska, kulturna in družbena vprašanja ,,Sigmum“
(1600 izvodov). Ta je leta 1976 nasledil najstarejlše leta 1920 ustanovljeno medskandinavsko katoliško kulturno glasilo ,,Čredo" in od leta 1963 tesno sodeluje s katoliško informativno agencijo KIT.
Na Finskem, kjer živi 3300 katoličanov med 4,7 milijona prebivalcev, izhaja desetkrat na leto v tri tisoč izvodih verski list ,,Fides". Deluje pa še katolilška informativna agencija, ki posreduje verska poročila za finski tisk, radio in televizijo.
Tudi na otoku Islandu (220000 prebivalcev, 1500 katoličanov) od leta 1926 štirikrat na leto izhaja katoliški verski list „Merki Krossins" (Križ).
Vse verske liste in periodični verski tisk v Skandinavskih državah so ustanovili duhovniki, danes pa jih urejajo večinoma laiki, izobraženi časnikarji.
POST SCRIPTUM
Nemški skladatelj Franc Schubert je trdil, da ne more nobena ženska napisati pisma, ne da bi r.a koncu še kaj pripisala.
„Moje prihodnje pismo vam bo dokazalo, da nam delate krivico," je dejala njegova soseda.
Nekaj dni kasneje je Schubert res dobil napovedano pismo in se od srca nasmejal, ko je zagledal na zadnji strani napisano:
„P. S. No, kdo ima sedaj prav, vi ali jaz?"
»Ko me je žena prišla iskat v Ikrčmo, je samo debelo pogledala."
»In ti?"
»Nič, saj me ni bilo tam."
Uradnik svojemu šefu: »Gospod *ef, jutri bi šel rad na pogreb svoje tašče."
»Ja, ljubi Pioj, kdo ne bi šel rad ?“
Soseda sosedi: ,,Ne bom se spuščala v podrobnosti. Saj sem vam že itak povedala več, kot sem zvedela."
Mlad Škot je šel zvečer s svojim dekletom v mesto. Ko se je vrnil domov, je njegov oče še pokonci.
»Spet si šel z njo v mesto?" mu je oče očital. »Gotovo je to stalo spet goro denarja."
»Samo sto tisoč pesov."
»No, to še gre."
»Več ni imela."
Mož stopi z ženo in petletnim sinčkom v gostilno in naroči dva vrčka piva.
»Očka," vpraša sinko, »ali mamica ne bo pila?"
V umobolnici se bolnik pripravlja na skok v plavalni bazen.
„V bazenu ni vode!" zakriči paznik.
»Kot nalašč: saj ne znam plavati."
»Ali je res, da žive poročeni dlje kot samski."
»Ne, samo življenje se jim zdi daljše."
Jugoslovanski minister za finance je dejal, da ga najinovejši podatki o 31%-ni inflaciji navdušujejo, saj je ta kar za 12% nižja, kot bo v enakem mescu prihodnje leto.
Dežuje kot iz škafa. Nogometno igrišče je že pod vodo. Kapitan i-gravcem:	»Prvi polčas bo težak:
igrali bomo proti toku."
»Blaž mi je pisal, da sem tepec. Na pismo ni nalepil znamlke, tako da sem moral plačati kazen."
»Toži ga!"
»Zaradi ene znamke?"
Špela je tožila Urha, ker ji je rekel »koza". Na sodišču je Urh krivdo priznal in obljubil, da ji bo vnaprej rekel »gospa", kot to ona želi. Ko je odhajal, je vprašal: »Ali moram sedaj reči vsaki kozi »gospa" ?“
»Kako je bilo sinoči v gledališču?"
»Skraja, sijajno."
»Pa (potem?"
»Potem so me zbudili."
Žena možu: »Kalko je bilo v nočni izmeni v tovarni?"
»Strašno: imel sem hude sanje."
Neikoč je Kardelj gostil prijatelje.
»Edvard, ali imaš žabje krake."
»Ne, tako hodim zaradi skleroze."
KJE JE KAJ
UVODNIK	Bratje iti sestre smo! (—tnrn—) ......... 449
SODOBNA	Človek med resnico in lažjo (Ob mednarod-
VPRAŠANJA	nem letu sredstev družbenega obveščanja)
Avgust Horvat.......................... 452
Dostojanstvo človekove osebe (Prenova 6) .	456
VPRAŠANJA	jezika, do domače pesmi in do molitve v ma-
terinem jeziku (Nadš. Šuštar v Castelarju) 461
Sin človekov (Alojz Rebula) .............. 465
Izobrazba in vera (Vinko Brumen) ........... 467
Hočemo prihodnost, zgrajeno na vrednotah, za katere so umirali domobranci! (A. Fink) 469 Med nami v Argentini ....................... 505
SLOVENSKA	Ljubljanska nadškofija (Po knjigi Tvoja in
CERKEV	moja Cerkev) ............................. 476
Novice iz Slovenije ........................ 507
IZ ŽIVLJENJA	Zgodovinski razvoj praznovanja sv. leta (Ma-
CERKVE	r.ijan Smolik) ........................... 483
Svetovne novice ............................ 508
Celjskih grofov (Po Inzkovi Zgodovini Slovenčev) ......................... 487
ZA MLADINO	Starši (Vital Vider) ................. 489
Premoljena vera (Franc Sodja) ........ 491
V DRUŽINI	Petrčkova detinska leta (Krščanski zakon) .	493
Janez Pavel II. o zakonu in družini (V. Vider) 497
LEPOSLOVJE	Vinko Beličič: češminov grm, Gmajna 450,
Na svete Višarje ................... 451
France Balantič: Iz ilovice 459, Prihod pomladi 471, Truplo v polju ............ 473
Oče Damijan (Wilhelm Hunermann) ...... 499
HUMOR	Malo za šalo, malo zares ............. 511
UVOŽENO IZ SLOVENIJE
Pri iskanju odgovornih smo prišli do Adama.
Zares, globoko smo se povzpeli.
Iz vrste ničel je lahko narediti verigo.
„ S m o ? “ — še kar naprej se sliši, „da smo se preveč zadolžili; 'la smo zapravljali tudi tisto, česar nismo ustvarili; da s m o delili mimo rezultatov dela; da smo se zainteresirali na vseh ravneh..." Zato se v vse bolj zaostrenih razmerah, ki jih je povzročilo prav to naše pcčetje, človek nehote vpraša: „Pa kdo je zdaj ta smo? Jaz že nisem bil zraven!“
Kdor dela s komolci, mu ni treba zavihati rokavov.
Obstaja idealni svet laži, kjer je vse res.
„Kako lepo tovarno ste zgradili! Zakaj pa ne začnete delati v njej?" — „Saj nismo neumni, da bi proizvajali izgube 1“
Prišli so takšni časi, da je naj-lepše darilo, če -ti ničesar ne vzamejo.
Kako bodo od besed prešli k dejanjem tisti, ki tudi po izrečenih besedah ostajajo za govorniškim pultom ?
je slovenski verski mesečnik, ki ga i.ulaja konzorcij (msgr. Anton Oreharj; urejuje uredniški odbor. Editor responsahle: msgr. Antonio Orehar — Ra m on L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registre de la Propiedad Intelectual No. 1.318.607.
Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 0019 Glass A ve., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131 A Tree-view Dr, Toronto M8W 4C4, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA:	Zora Piščanec, Riva
Piazzutta 18, 34170 Gorizia, italia. AVSTRIJA:	Naročnino pošiljajte
Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina za 1. 1983: Sa 200. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158,	1407 Buenos Aires
Argentina.
Zunanja in notranja oprema: Stane Snoj.
La Vida Espiritual