pri materi. To je situacija koncem 2. dejanja. Po presledku treh let si moramo misliti 3, dejanje: mrzel zimski veer je, burja piha okoli vogalov; vdova je vsa potrta; kje so njeni otroci? ali jih ne bo ve nazaj? Tinka jo tolai, da se e vrnejo. In res! Malo potem, ko se Strelevka odpravi k poitku, nekdo rahlo potrka: Silva se je vrnila, vsa prepadena, izstradana, premra-ena, Tinka jo okrepa in spravi v postelj. Kmalu nato potrka drugi: Milan je, s suhim kaljem; uel je iz jee; pred smrtjo, ki jo sluti, hoe e enkrat videti mater. Vidi jo in umre , . , S tem se drama kona, Vsakemu je oito, da pravega dramatskega dogodka ali zapletka v Materi ni. Krinik odide brez sledu s pozoria, Ivan se ne vrne ve, odkod in emu zagonetni andor itd., vse to bi bile same uganke; tudi znaaji se ne razvijajo pred nami: ni ne izvemo, zakaj se je Milan odtujil domovini, ampak samo vidimo, da je odtujen; zagonetno nam je, kje je Tinka dobila tako mo znaaja, skrivnost nam je znaaj Silvin in dr. Vse je bolj skicirano (slika). Za alegorijo pa zadostuje popolnoma: v materi-vdovi spoznamo svojo domovino, Milan je tip umetnika, ki isla le tuje vzore, Ivan tip izseljencev, Krinik reprezentant uskokov iz materialnih ozirov, Silva naih deklet, ki se izgube v Aleksan-driji in drugod. Tinka predstavlja tiste, ki mater zvesto in dejansko ljubijo. Govorili smo sedaj o tem, esar na umotvor nima, torej o pomanjkljivostih, po naem mnenju seveda. e niso morda pa ravno to prednosti? V Italiji n, pr. goji dramatiko v enakem smislu Sem Benelli cf. Ljubezen treh kraljev z velikanskim uspehom; v Trstu, v Gorici so ga igrali. Ali bo vzbudila pri nas Mati toliko navduenje? Po svoji velevani vzgojni tendenci bi zasluila.) Ali zdaj pa poglejmo tisto toko Matere, kjer je pisatelj ves na dramatinem polju: igro in protiigro. Igro vodi mati-vdova, protiigro pa neka druga mati (eprav nevidna!), maeha tujina. Vri se med obema boj za ivljenje in smrt. Na eni strani vidimo, kako dobra mati eli osreiti svoje otroke in jim dati vso izobrazbo, katero more, prose jih, da potem pri njej ostanejo in ji pomagajo, na drugi strani pa z alostjo in gnevom opazujemo, kako se ji druga mati rei in ji z lahkoto trga iz naroja otroka za otrokom, V bridkosti se nam kri srce; najraji bi stopili vmes in zavpili zaslepljenim otrokom: Spotuj , , , mater, da bo dolgo ivel! , , . V 1, in 2. dejanju triumfira maeha. Uboga mati! V 3. dejanju se izvri peripetija: zaslepljeni otroci (in sicer ne e vsi) izpregledajo, da jim tujina n i bila mati,
Stoletni boj med velikim svetom duevne premoi, kapitalizma, industrije in sijajne civilizacije se torej tu vri ter med naim narodom, ki vsega tega dozdaj e nima; in pisatelj nam ne prikriva tudi tiste tajne sile, s katero bo narod vzdral naval, in to je velika ljubezen do Matere-domovine, Dr, Jo Debevec.
Ksaver Meko: Mladim srcem. Zbirka povesti za slovensko mladino. Drugi zvezek. Izdala in zaloila Druba sv, Mohorja v Celovcu. 1914. Pisatelju je lastno, da se v zaetku svoje umetnike poti, tedaj, ko e ie adekvatnega izraza svojemu nemirnemu hotenju, najraji pea z bunimi konflikti strasti, da vse potencira do patetine veliine in da ljubi komplicirano, kar najbolj umetno formo; potem se zaet-niki nemir polee; mnogi spoznajo, da hoejo preko svoje moi, se unesejo, in e ne nehajo pisati, gredo
med mladinsko slovstvo; drugi imajo dovolj sile, da se literarno izzive, toda medtem dozoreva v njih spoznanje, da je najpreprosteja forma najlepa in da se vsa ta re, ki jo imenujemo ivljenje in ki dela mlademu loveku toliko misli in skrbi, kristalizira okrog malotevilnih nravnih vpraanj, in ti gredo potem tudi v mladinsko slovstvo. Slovstvena zgodovina pozna ve takih sluajev; najveji duhovi so pogosto otroku najbliji, ljubijo ga zaradi njegove preproste modrosti in dobrote, kakor ga ljubi Bog. Kateri izmed obeh vzrokov je bil odloilen za Meka, da je zael zadnja leta pisati skoro izkljuno iz mladine ali za mladino, je za enkrat vseeno. Pri njem je bil ta prehod lahek in naraven. Njegove misli, ki so bile e od nekdaj revne motivov, so se vedno in vedno vraale k spominom mladosti, dokler mu slednji ta motiv ni postal glavni, e ne edini. Pridruila se mu je elja, nravno blaiti, in tako so nastale tiste rtice mladini, ki smo jih brali na pr, v Mentorju in ki so bile, mislim, mladim in starim enako neprijetno branje; niti s svojo pedantino formo, niti s svojo vsiljivo in malenkostno moralnostjo niso mogle vneti src.
Tem bolj nas je presenetil drugi zvezek njegove mohorske zbirke, ki ima nekaj dobro in zanimivo pisanih strani. (Na pr. rtici Moji mali ter Petelin in gosak.) Razveseljivo je to tem bolj, ker so te rtice bolje od njegovih prejnjih, starejih, na katerih stoji Mekova slava. Meko je prav storil, da je del v to zbirko tudi Ciganka, vzetega iz knjige Ob tihih veerih, torej ene njegovih najboljih, kakor pravijo. Kdor sedaj bere to rtico, se zave, kako pretirana je bila hvala Mekove manire, in razume, da so mogli mladi ljudje uivati tako nasladno in v svojem jedru zlagano slovstvo le vsled sugestije je pa obenem tem bolj vesel, da je Meko v svojih zadnjih rticah opustil sanje, hrepenenje in druge pisateljske trike svojega asa (kako neznosen je Ciganek v svoji liri-nosti!) ter gleda stvarem poteno v njih resnini obraz. To je gotovo napredek, naj tudi kdo sodi, da je Mekova pot v mladinsko slovstvo dekadenca.
Dovoljeno naj mi bo izrei sodbo zopet v nasprotju z javnim mnenjem da Mekov jezik ni dober, Je sicer brez slovnine hibe, ist in skrbno popravljen, pa je brez individualnosti, brez prave izrazitosti, Me-kovi stavki so vsi edno napravljeni in dobro poesani, toda govoriti ne znajo. Iz vsega njegovega pisanja gleda skrb, da bi bil jezik pravilen; tiste suverene gotovosti velikih mojstrov, ki gnetejo snov po svoji volji, ji dajejo obliko in duha in pravila iz lastne moi, ne vidim pri njem on ima e vedno strah pred materijo in tega ne more skriti.
Druba je knjigo razkono okrasila z ilustracijami, ki jih je izvril S. antel, Izidor Cankar.
Slovenske veernice Drube sv, Mohorja v Celovcu, 68. zvezek, 1914. Slovenske veernice so od leta do leta bolj podobne Shakespearejevemu odru: nad povestmi se izpreminjajo samo naslovi, drugo ostaja pri starem. V knjigi je mnogo povesti, toda umetniko e se ne oziramo na esnikov poizkus in na nekaj pesmi nismo s knjigo niesar pridobili.
Novo ivljenje (Josip Kostanjevec) je pouna povest o oli, hranilnici in mlatilnici (tudi o mlatilnici, drugae osmo poglavje nima pomena). Ljudje, ki nastopajo, so precej znani e, novega v povesti ni drugega kakor odlomek o rokomavharjih, Ne-
^s* 408 g*>
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si