Viktor Drnovšek
Svoje barjanske korenine je Viktor pognal v dalj-nem letu 1909 v številni Drnovškovi družini - kot dnigi od desetih otrok.
Delo je zarezovalo v njem prvo najgloblje živ-ljenjsko napotilo.
Med pašo, barjansko štirirazrednico, 5oto, po-vodnjami - posteljo v hlevu, je bilo razpeto njego-vo otroštvo, kakor vseh otrok tedanje dobe. Med mogočne jablane skrita mala hiška - vbod skozi čmo kuhinjo, znano vsej bližnji okolici - je odseva-la domačnost, ki jo je težko pozabiti.
Ze v rani mladosti je imel Viktor vsajeno spozna-nje, da brez strokovnega znanja ni napredka. Želja po znanju in vztrajnost sta mu bila vse življenje vodilna sila. Tako je v težkih pogojih, večkrat lačen kot sit trmasto vztrajal pri mojstru, se izučil za ključavničarja, nadaljevaJ strokovno usposabljanje in dokončal strojno delovodsko šolo, za tistc čase zavidanja vredno izobrazbo.
Prva služba in zadnji dan pred upokojitvijo, od leta 1929 do 1970, polnih 40 let je svoje življenje, delo in znanej posvetil razvoju Papirnice Vevče.
Vmes je bila vojna, okupacija, ki tudi njemu ni prizanesla. Kot jugoslovanskega vojaka so ga zajeli Nemci. Sledilo je 4-letno vojno ujetništvo.
Po osvoboditvi se je še z večjo vnemo in delov-nostjo posvetil tovarai papirja. Njegov lik visoko kvalificiranega in odgovornega vodje proizvodnje je bil med vsemi generacijami vevškega papiraiške-ga delavstva in tudi njegove okolice močno živ.
Zahteven do sebe in sodelavcev ni trpel malo-mamosti in nedelavnosti. Če je bilo treba, je znal udariti tudi po mizi. Sodelavci so njegovo pošteno delo in nesebično prizadevnost znali ceniti. Odliko-van je bil z najvišjim državnim odhkovanjem za delo.
Po zasluženi upokojitvi se mu je vzbudila njegova čustvena naveznost na rodno Barje. Vrnil se je s svojo družino v rodni kraj, med svojce in rojake. V njem je zaživela prvobitna povezanost z zemljo, ki je bila vkoremnjena v obeh starševskih rodovih - Škafarjevem, ki so bili med prvimi naseljenci Barja in Dmovškovem.
Pravi industrijski delavec se je z vso dušo posvetil zemlji, vrtu, sadovnjaku.
Z družino si je zgradil novo hišo, toda ohranil tudi del stare, tako tipično staroselske.
Za vse, kar je prispeval za napredek in razvoj v svoji stroki, za njegovo pokončno držo, za priza-devanje za boljšo Slovenijo, za večji kos kruha, hvala.
Prav tako hvala za zvestobo načelom njegovega rodu: čut odgovomosti, delavnost, poštenje.
Zagotovo lahko rečemo, da je bil po naših člove-ških merilih - vsega spoštovanja vreden človek.
F. PODLIPEC