Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	
ma
Leto XXVII. - Štev. 29 (1361)
Gorica - četrtek, 17. julija 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Zakonski osnutki o splavu Revolucija za vsako ceno
Zaradi zadnjih volitev je bil problem splava začasno potisnjen v ozadje. Gotovo je, da bo sedaj zopet prišel na dan. Preteklo pomlad so skoraj vse večje politične stranke predložile nove zakonske osnutke, ki naj bi v bodoče odločali o tej kočljivi zadevi.
Osnutek, ki najbolj svobodno dovoljuje splav in je tudi najbolj skop z določanjem raznih primerov in okoliščin, v katerih do splava lahko pride, je predložila socialistična stranka. Po tem zadnjem osnutku naj bi bil splav v prvih desetih tednih nosečnosti brezpogojno dovoljen, pozneje pa prav do rojstva, če bi pretila nevarnost materinemu zdravju ali normalnosti otroka. Po socialističnem predlogu ni potrebno v sili niti zdravniško potrdilo. Socialisti so se sami zavedeli, da so šli v svojem osnutku predaleč in so zato napovedali, da so ga pripravljeni spremeniti med pretresom v parlamentu.
Osnutke, ki so zelo podobni socialističnemu, so predložili tudi socialdemokrati, republikanci in liberalci. Vsi namreč dopuščajo splavu prosto pot v prvih mesecih nosečnosti.
Bolj umirjen je predlog komunistične stranke, ki sloni na trditvi, da je treba prav tako ščititi mater kakor otroka. Splav je smatran za zločin, ki pa je dovoljen v primeru nevarnosti za materino življenje ali zdravje, tako fizično kot psihično. Posebna komisija bi preučila vsak primer in tako preprečila, da bi se splav uporabljal zaradi udobnosti ali ko sredstvo za omejevanje rojstev, če bi se splav izvršil v nasprotju s pravili, so predvidene kazni.
Krščanska demokracija v svojem osnutku odpravlja iz kazenskega zakonika sledi fašističnih zakonov, a ponovno potrjuje splav kot kazniko dejanje. Za določene težke primere predvideva majhne kazni ali pa kazen sploh odpravlja, čeprav ostane dejanje kaznivo.
ZBIRANJE PODPISOV ZA REFERENDUM
Poleg zakonskih osnutkov je prišlo v februarju tudi do sklepa, največ po prizadevanju rimskega tednika »Espresso«, da se doseže ljudsko glasovanje o ukinitvi členov kazenskega zakonika, ki govore »o zločinih proti celovitemu in zdravemu rodu«.
Ti členi so prepojeni s fašistično idejo o zdravem, čistokrvnem in številnem arijskem rodu in je zato nujno, da se spremene. Njihova popolna odstranitev brez primernega dopolnila pa bi pomenila brezpogojno svobodo splava.
Zbiranje podpisov za ljudsko glasovanje se je začelo 15. aprila, a zgleda, da do referenduma ne bo prišlo. Čeprav so bili potrebni podpisi že zbrani, ima parlament eno leto prednosti, da odobri svoj zakon, in to je najbolj možno, saj so vse glavne stranke predložile svoje osnutke.
Novi zakon je postal tudi nujen po važni odločitvi ustavnega sodišča z dne 18. februarja 1975, ki preklicuje zaradi nezakonitosti člen 546 kazenskega zakonika, ker ne upošteva prekinitve nosečnosti v pri-ineru nevarnosti za materino zdravje.
DALJNOSEŽNOST NEPRIČAKOVANEGA ODLOKA
Najvišje državno sodišče je naredilo s tem zelo dolg korak in prekosilo vsako Pričakovanje tudi najbolj vnetih zagovornikov splava. Daje prednost materinemu zdravju pred življenjem spočetega bitja, “ker mora ta šele poslati človeška oseba«. Ta trditev je naletela na odločen odklon Posebno s strani cerkvenih krogov, a tudi drugih. Težko je namreč sprejeti načelo, da bi bil človek v nekaterih stopnjah razvoja zaščiten, v drugih pa ne.
Dejstvo je, da bo moral vsak bodoči zakon upoštevati izjavo ustavnega sodišča, ki je nekako prehitelo parlament in ga nadomestilo v njegovi zakonodajni nalogi. Ne ljudstvo po svojih izvoljenih predstav-
nikih, ampak možaki v črnih togah so nam tokrat poklonili svojo modrost.
Njihova odločitev lahko privede zelo daleč. S tem, da razločujemo med materjo, ki je že oseba in med spočetim, ki mora oseba šele postati, lahko splav postane do skrajnosti celo dolžnost, ženska, ki bi dajala prednost otroku, bi bila v določenih primerih lahko kriva, da se ne posluži splava. Jasno je, da bi se v takih pogojih ženska znašla le še bolj nezaščitena, ponižana in zasužnjena.
TEPTANJE NAČELA O PRAVICI DO ŽIVLJENJA
Zares čudno je, da se to dogaja prav v naši dobi, ki jo proslavljamo kot zmagoslavje razuma, ko nasploh odklanjamo vojno, se zgražamo nad rodomori in obtožujemo vsako nasilje kot sredstvo za dosego nekega cilja.
Sama Organizacija združenih narodov v svoji izjavi o pravicah otrok iz leta 1958 jasno potrjuje načelo, da mora biti vsako dete po zakonih zaščiteno ne samo po rojstvu ampak tudi pred rojstvom. Zdaj pa kar brez premisleka in v popolnem protislovju potrjujemo tako rešitev problema, ki pravkar omenjena načela naravnost potepta.
Ali ni najvažnejše načelo to, da bi moralo biti vsako življenje odločno zaščiteno? V večini demokratičnih držav je bila odpravljena smrtna kazen tudi v primeru grozotnih zločinov in to po načelu, da nima nihče, niti družba, organizirana v državi, in v nobenem primeru pravice, da razpolaga z življenjem.
Nikoli v zgodovini niso ljudje tako odločno kakor danes zahtevali za vsakega človeka pravico do zdravstvene preskrbe in seveda do življenja. Nerazumljivo je, da to posebno odločno zahtevajo prav tisti levičarski politični krogi, ki se danes zagrizeno borijo za svobodo splava.
Ali je mogoče, da se ne zavedajo, v kakšnem grozljivem položaju bodo stali tisti sodniki in komisije, ki bodo na podlagi meglenih podatkov odločali o življenju in smrti? Odkod ti je dana pravica, da boš sodil, če je tvoj bližnji, ki pravkar prihaja na svet, vreden živeti ali ne?
Taka pot prav gotovo vodi v prepade, iz katerih ni vrnitve. Če začnemo trditi, da spočeto bitje ni še človek, lahko prav kmalu prenesemo ta postopek na že rojenega človeka, ki se ni normalno razvil. V skrajnosti lahko o komer koli rečemo, da še ni dosegel dokončne stopnje razvoja in zato še ni popolna oseba.
To bi bila vrnitev v najhujše čase poganstva, suženjstva, sežiganja časomic in žrtvovanja malikom. Mar je to napredek? Družba, ki sprejme zakon o svobodi splava, še zdaleč ni rešila problema. Le izognila se mu je. To dovoljenje je samo opravičilo za vse pomanjkljivosti in neznosne pogoje, ki neko mater privedejo do hude odločitve.
Važno je prav nasprotno: družba bi morala imeti na voljo sredstva, ki bi dajala vsaki ženski dejansko možnost za rešitev njenih problemov in končno pravico, da se splava ne posluži.
Rešitev je samo v tem, da vsaka država poskrbi za učinkovito pomoč materam, ki so v težavah. Morale bi se ustanoviti številne posvetovalnice in brezplačna zdravniška oskrba, vsakemu še nerojenemu in rojenemu otroku pa bi morala družba zagotoviti pogoje za normalen razvoj in vzgojo.
Dosega takih ciljev velja še posebno za kristjane kot njihovo poslanstvo. Vsako izmikanje ali prezrtje problema bi šlo mimo Kristusovega nauka. Poleg tega se moramo zavedati, da bi bilo nesmiselno reševati probleme z zanikanjem osnovnih zakonov. Načelo »Ne ubijaj!« je božji in naravni zakon, ki je za vekomaj vklesan v naše duše.
D. ČOTAR
Voditelj portugalskih komunistov Alvaro Cunhal je trdno odločen, da s pomočjo oboroženih sil izvede revolucijo na Portugalskem za vsako ceno, ne oziraje se pri tem na voljo ljudstva ali volivne izide.
V razgovoru z italijansko časnikarko Oriano Fallacci je dejal, da je komunistom potrebna vojska, zato bodo z njo ostali povezani, ker samo tako bodo komunisti uresničili revolucijo, ki so jo lani vojaki pričeli.
»Kot komunisti ne sprejemamo igre volitev,« je dejal Cunhal omenjeni časnikarki. »Motite se, ako mislite, da socialisti s svojimi 40 odstotki glasov ter demokratična ljudska stranka s svojimi 27 odstotki glasov tvorijo večino v državi.«
Po Cunhalovem mnenju imajo volitve malo opravka z revolucionarno razgibanostjo. Gibanje oboroženih sil je politična sila z lastnim programom, ki se mu ni treba zatekati k volitvam. »Zagotavljam vam,« je vzneseno vzkliknil Cunhal, »da se sedanja ustavodajna skupščina ne bo nikdar spremenila v parlament z zakonodajno močjo. Na Portugalskem ni več mesta za takšno demokracijo kot jo ima zahodna Evropa. Mi ne čakamo na izide volitev, da bi menjali strukture in zrušili preteklost. Mi delamo revolucijo, ki nima nič skupnega z zahodnim sistemom.«
Na pripombo Fallacci j eve, da dela Cunhal s svojimi gledišči slabo uslugo evropski levici, še posebej italijanski komunistični partiji, je Cunhal dejal, da ga to ne moti in da samo pomiluje tiste, ki zavračajo njegove poglede.
Vodja portugalskih komunistov je še dodal, da se bo treba upreti vsem stavkam in pretiranim zahtevam delavcev. Zahtevati je treba manj in proizvajati več, le to bo rešilo portugalsko gospodarstvo, ki je tudi po nacionalizaciji ostalo izredno šibko.
PORAJA SE »LJUDSKA OBLAST«
V	zadnji številki našega lista smo zapisali, da skuša priti komunizem na oblast s pomočjo »dru-
ge oblasti«, ki obstaja v ustanavljanju odborov (svetov) ljudskih množic in ki počasi nadomestijo redno oblast. Prav do tega je prišlo pretekli teden na Portugalskem.
V	sredo 9. julija je skupščina portugalskih oboroženih sil sprejela sklep, da naj se začne z ustanavljanjem krajevnih ljudskih odborov. Ti odbori naj bi prevzeli krajevne uprave, politično izobraževali ljudske množice, nadzorovali proizvajalna sredstva ter varovali ljudsko lastnino. Predvidena je tudi ustanovitev ljudskih sodišč. Vsi ti ljudski odbori ne bodo smeli biti povezani z obstoječimi strankami. Ko bodo odbori začeli delovati, bo ustanovljena vsedržavna ljudska skupščina, ki bo najvišja oblika ljudske oblasti.
Seveda so portugalski komunisti ustanovitev teh ljudskih odborov, ki so kopija ruskih »sovjetov« iz Leninovega časa, navdušeno sprejeli. Komunisti se namreč dobro zavedajo, da le tako lahko pridejo na oblast, nikdar pa v okviru demokratične igre, katere izraz so svobodne volitve.
Vodstvo portugalske KP pripisuje ustanovitvi »ljudske oblasti izreden pomen«, saj je »izboje-vanje enotnega in nestrankarskega značaja ljudskih struktur absolutna nujnost. Ob zgodovinskem sklepu portugalskih oboroženih sil postaja nujna zahteva, da se razpusti začasna vlada razredne pomiritve, razpusti naj se ustavodajna skupščina in ustanovi vlada revolucionarne enotnosti. Prepovejo naj se vse reakcionarne stranke, zlasti krščansko demokratska in stranka socialnega centra.«
Medtem je že bil ustanovljen prvi ljudski odbor, ki si je nadel blesteči naslov »revolucionarni svet delavcev, mornarjev in vojakov«, delavci tiskarne, kjer se tiska socialistični dnevnik »A Re-publica«, ki so na Cunhalovi strani, pa so sklenili, naj začne list izhajati »pod odgovornostjo delavcev« in ne več pod odgovornostjo sedanjega direktorja dnevnika socialista Raula Rego. Usta-
Ukrajinski katoličani v Rimu
V	soboto 12. julija, na praznik prvakov apostolov sv. Petra in Paivla po julijanskem koledarju, se je v baziliki siv. Petra v Rimu zbralo nad tri tisoč ukrajinskih katoličanov z vsega sveta razen iz Sovjetske zveze. Njihovo svetoletno romanje v Rim je bilo v znamenju edinosti do katoliške Cerkve in medsebojne narodne siprave.
Slovesno somaševanje 16 škofov in 79 duhovnikov je vodili vrhovni nadškof, poglavar ukrajinske Cerkve kardinal Josif Sliipy. Bizantinsko vzhodno liturgijo so opravili v ukrajinskem jeziku ob odlični spremljavi urkajinskega pevskega zbora.
Pomembne besede je ob koncu svete daritve izrekel kardinal Slipy, ko je omenil mučeniško pot ukrajinske katoliške Cerkve od desetega stoletja do današnjih dni. Kljub velikemu preganjanju je ukrajinska katoliška Cerkev ohranila edinost in zvestobo apostolu Patru in njegovim naslednikom. Ukrajinski romarji v baziliki sv. Petra izpričujejo svojo vero, je poudaril kardinal Slipy, in potrjujejo edinost s tistimi brali in sestrami v Ukrajini, kjer ne samo, da se ne morejo udeležiti romanja v Rim, temveč tudi ne morejo moliti v svojih cerkvah.
Ob koncu govora je kardinal Slipy, ki je že od 1963 v Rimu, kamor je prispel po 17 letih pregnanstva v Sibiriji, pozval svoje vernike, naj prosijo Boga, da nakloni hrabrost in moč preganjanim ter edinost med ukrajinskimi katoličani v svetu.
V	nedeljo 13. julija popoldne so ukrajinski katoličani priredili v vatikanski dvorani za avdience koncert narodnih in verskih pesmi.
—jam
Državi sovražne pridige
V	Španiji so zadnje čase zaprli več duhovnikov zaradi »državi sovražnih pridig«, drugi pa so bili v zvezi s tem obsojeni na visoke denarne kazni. Minister za pravosodje je to ravnanje opravičil z besedami, da so v državi, kjer je vsako nedeljo
30.000	pridig, nekatere tudi nesprejemljive in zato podvržene kazni, zlasti če »se duhovniki preveč brigajo za svetne stvari.« Ministru je odgovoril madridski pomožni škof Alberto Iniesta: »Boj za človečanske pravice je kristjanova dolžnost. V danih okoliščinah mora Cerkev govoriti za tiste, ki sami ne morejo govoriti.«
novi naj se svet delavcev in časnikarjev, ki bo skrbel, da list v bodoče ne bo več napadal komunistične stranke in revolucije. Direktor Rego je na vse to izjavil, da bo ravnateljstvo dnevnika, če bo slednji izšel tako kot hočejo delavci, prijavilo vso zadevo sodnim oblastem.
NEMOČ SOCIALISTOV
Ob takem razvoju dogodkov, ki pomenijo začetek komunistične diktature na Portugalskem, so socialisti, ki jih vodi Mario Soares, sklenili, da bodo izstopili iz vladne koalicije. Obenem so obtožili vojsko, da hoče izigrati politične stranke ter uveljaviti na Portugalskem totalitarni režim.
Vodstvo socialistične stranke je nato priredilo v Lizboni množičen shod, ki se ga je udeležilo kakih 50.000 oseb. Soares je dejal, da vodi sistem ljudskih odborov v diktaturo in pomeni kršitev sporazuma med političnimi strankami in gibanjem oboroženih sil. Soares je tudi obsodil dejstvo, da so dale oborožene sile potuho komunistično nastrojenim delavcem v tiskarni, kjer se tiska socialistični dnevnik »A Republica« in privolile, da je list že izšel nezakonito z drugo vsebino kot jo terja socialistična stranka, kar je groba kršitev demokratičnih pravic. Soares je še dejal, da je portugalsko ljudstvo tako proti fašizmu kot komunizmu. To dokazujejo letošnje aprilske volitve, na katerih so socialisti in socialdemokrati prejeli 64 % glasov.
Medtem sta predsednik italijanske socialistične stranke Nenni in tajnik stranke De Martino poslala Soaresu brzojavko, v kateri mu izražata solidarnost italijanskih socialistov. Podtajnik PSI Craxi pa je v listu »Avanti« zapisal, da je ustanovitev ljudskih odborov le poskus, da se pospeši »naravna smrt« političnih strank, kar bo pripeljalo v diktaturo. Oglasil se je tudi glavni tajnik KPI Ber-linguer, ki je obsodil ravnanje gibanja oboroženih sil in portugalskih komunistov, češ da dejansko omejujejo svobodo in z onesposabljanjem strank šibijo sodelovanje med ljudskimi množicami. Krokodilove solze, ki nikogar ne bodo prepričale.
Vse to pa ni prav nič vznemirilo vodstva portugalskih vojaških sil, ki je brez obžalovanja vzelo na znanje izstop socialistov iz vlade in obenem pozvalo ministrskega predsednika Gongalvesa, naj socialistične ministre čimprej nadomesti z novimi, ki »naj bodo izkušeni politiki in rodoljubi, zlasti pa naj ne dajejo prednosti strankarskim interesom pred državnimi«.
Vodstvo portugalske KP pa je obtožilo socialiste, da so oni krivi za sedanji napeti politični položaj na Portugalskem, ker da so protirevolucionarno usmerjeni. Potrebna je vlada, ki bo »dosledno stopala po poti revolucionarnega razvoja Portugalske«.
Tako se je znova pokazalo, da komunisti kaj malo dajo na demokratična pravila, zlasti pa, da jim zavezništvo s socialisti ne pomeni ničesar, ko se na en ali drug način dokopljejo do oblasti. Nočemo biti preroki, a bojimo se, da bodo slično razočaranje kot sedaj portugalski socialisti nekega dne doživeli tudi italijanski. A takrat bo verjetno že prepozno.
Versko prebujanje V Sovjetski zvezi Vtisi z letošnjega romanja v Lurd
Prerokba, ki jo je izrekel blaženi Por-firij iz Glinška in ki so jo zapisali leta 1914, se uresničuje. Ta prerokba pravi: »Prišel bo čas, ko bo vera v Rusiji izginila. Sijaj zemeljske slave bo zakril razum; besede Resnice bodo zatrli; toda v prid vere bodo iz naroda vzklile sile, ki jih svet ne pozna in bodo obnovile to, kar je bilo zavrženo.«
Nekaj let po objavi te prerokbe se je nad Rusijo zgrnila strašna noč nasilja in brazboštva. Toda danes po več kot 50 letih komunizma v Sovjetski zvezi se začenja uresničevati tudi drugi del prerokbe, ki napoveduje novo duhovno prebujenje, katerega svet še ne more prav doumeti.
Pot do tega prerojenja je bila dolga, zahtevala je na desettisoče in sto tisoče, celo milijone žrtev, mučencev in pravih pričevalcev za svobodo vesti in človeške osebe.
Po Stalinovi smrti se je to, kar je tlelo skrito in tiho, pojavilo tudi na zunaj, čeprav le polagoma in malenkostno. Kljub temu je bil glas upornikov tako močan, da ga režim ni mogel več zadušiti. Zato smo danes priče novemu duhovnemu pre-rojenju na verskem, kulturnem in političnem področju. Nas zanima predvsem versko področje.
Več ko desetletje deluje v Sovjetski zvezi tajna samozaložba Samizdat, ki objavlja razne dokumente in pričevanja kakor tudi podtalne časopise in knjige. Poseben odsek te samozaložbe je verski Samizdat. Njegovo podtalno delovanje je zelo razširjeno, zlasti na Letonskem, v Ukrajini in Beli Rusiji.
Lani oktobra so npr. sovjetske oblasti odkrile ilegalno tiskamo v okraju Cesis na Letonskem, kjer so ravno tiskali 30.000 evangelijev. Tiskamo so vzdrževali ruski baptisti, ki so izdajah tudi časopis Kristjan. Režim je zaplenil tiskamo in časopis ter sodelavce obsodil na stroge kazni s taboriščem in pregnanstvom.
Tudi med pravoslavnimi verniki, duhovniki in laiki, se čuti nov val duhovnega prerojenja. Škof Hermogen v Kalugi je bil konfiniran v Zitomirski samostan, ker se je zavzemal za svoje vernike in se uprl proti zapiranju cerkva. Duhovnika Nikolaj Ešliman in Gleb Jaikunin ne smeta več opravljati duhovniške službe, ker sta napisala leta 1965 odprto pismo patriarhu Pimenu. Za prenovo duhovnega in cerkvenega življenja se zavzemajo še drugi duhovniki kot npr. Vsevolod Špiller in Sergij Zeludkov tar številni laiki kot Boris Talantov, Anatolij Leviitin-Krasnov, Evgenij Barabanov, Aleksander Solženicin ter pesnik Galič in pisatelj Maksimov, ki sta nedavno javno prejela sveti krst.
Njihovo glavno pojmovanje sveta, človeške zgodovine, Cerkve in sploh človeka je kristocentrično: osredotočeno v osebi božjega Sina Jezusa Kristusa. Verski Samizdat je objavil knjigo »Nova zemlja pod rdečo zvezdo«, ki jo je v italijanščini izdala znana založba Jaca Book v Milanu, v kateri izjavljajo razni avtorji potrebo po notranjem spreobrnjenju »metanoia«. Kesanje, pokora in notranje spreobrnjenje so nujno potrebni, da se človeštvo povrne h Kristusu. On sam namreč rešuje in osvobaja vsakega človeka, svojo Cerkev in vse človeštvo.
Kako daleč je del zahodnega sveta od takšnega pojmovanja, nam kaže tudi Pogovor z Ernestom Cardenalom, potujočim menihom, pesnikom in filozofom, ki ga je objavila revija Znamenje celjsike Mohorjeve družbo v svoji zadnji števiiki. »Svet popolnega komunizma« pomeni temu filozofu »isto kot božje kraljestvo na zemlji«. Glede razmer, ki vladajo v Južni Ameriki, pa trdi, »da je edina rešitev za Južno Ameriko marksizem.« To govori menih, ki se vozi v letalu in uživa sadove kapitalistične družbe!
Riiski pričevalci, ki so pretrpeli in še trpijo različna preganjanja, pa trdijo, da je »krščanstvo najvišja resnica o človeku, o njegovem božjem poklicu in usodi«.
«»Marksizem pa, — piše Gorskij v zgoraj omenjeni knjigi, — izrablja krščansko razodetje o človeku in na njegovo mesto postavlja nauk o naravni samozadostnosti človaka ter tako vodi do zanikanja človeške osebe... Marksov nauk se je izkazal kot poguben za rusko "inteligeneijo"..., ker je postavil mitični proletariat na mesto človeka.«
»Ni krščanska ideologija, ki nasprotuje marksistični ideologiji, ampak Kristusova oseba, ki je zoper vsakršno ideologijo, tudi versko. Krščanstvo namreč ni samo verski nauk. Središče krščanskega pojmovanja je živa oseba Boga-človeka, Odrešenika Jezusa Kristusa, ki se neprenehoma razodeva v sikrivnosti božjega oltarja in
evharistične žrtve« (Nova zemlja pod rdečo zvezdo).
Med katoličani so zelo živahni zlasti Litvanci, ki izdajajo ilegalno revijo »L.K.B. Kronika«, tj. Kronika litvanske katolišike Cerkve. Protestno spomenico sovjetskim oblastem je januarja 1972 podpisalo 17.054 litvanskih katoličanov, ki zahtevajo svobodo pri verslki vzgoji svojih otrok. Obenem sc zahtevali izpustitev duhovnikov J. Zdebskisa in P. Bubnysa, ki so ju sovjetske oblasti pregnale v taborišče, ker sta pripravljala otroke na prvo sv. obhajilo.
Ob zaključku želim poudariti, da si Samizdat utira pot tudi na Zahodu in to ne toliko zaradi nekega oporečništva, ampak predvsem zaradi svežega duha, ki veje med tako imenovanimi ruskimi disidenti in naznanja nov duhovni preporod za ves svet in za vsakega človeka posebej.
Dr. J. M.
Čudna
V	Vernberku na Koroškem je krajevna skupina koroških brambovcev priredila v nedeljo 29. junija zborovanje, (ki naj bi potekalo pod geslom: »Preprečimo zapostavljanje (diskriminacijo) Nemcev in vin-dišarjev v šoli in cerkvi!« Vabilu organizatorjev se je odzvalo 2.300 oseb. Na programu je bila tudi maša na prostem, na istem kraju, kjer naj bi bilo zborovanje.
Narodni svet koroških Slovencev je v posebnem pismu opozoril celovškega Škota dr. Kostaerja na zborovanje v Vem-berku in na to, da je 'kot pridigar napovedan Wilhakn Mucher, župnik pri Gospi Svati, znan po svojih protislovenskih izpadih. Tudi dekanijski svet se je na posebni seji bavil s tem zborovanjem in prišel do zaključka, da maša v takih okoliščinah ni dopustna. Toda celovški ordinariat se je zavil v molk.
Tako je župnik Mucher opravil sv. mašo kar na odru, ki je bil namenjen zboru, govornikom in častnim gostom. Ko je začel s pridigo, je bil deležen navdušenega ploskanja. Edine krščanske besede, ki jih je spregovoril, so bile: »Predragi v Gospodu!« Potem pa so začele prihajati iz njegovih ust zgolj hujskaške besede.
»Nekrščansko je — je dejal —, če se hoče z grožnjami izsiliti nedemokratično razlago za izvajanje avstrijske državne pogodbe. Slovenci živijo na Koroškem pod nemško oblastjo že 1200 lat, pa se jim ni nič zgodilo (res ne?, op. ur.), v Jugoslaviji pa je bilo dovolj 27 let slovenske oblasti, pa je tam izginilo vseh 600.000 Nemcev. Če bi hoteli vsem pomorjenim postaviti spomenike, bi bilo treba razrezati ves Triglav in Triglava ne bi bilo več.«
Avstrijskega zveznega predsednika Kirch-schlagerja je nato Mucher naprosil, naj poskrbi, da bo kmalu odprta avtocesta prek Visokih Tur s Koroške vse tja lo Salzburga, ker »to je pot, po kateri bomo bežali, ko bodo neki dunajski krogi dejali: "Kaj nas zanima južna Koroška, naj jo imajo Jugoslovani!”«
Glede dvojezičnih napisov je Mucher dejal, da so ti morali izginiti tar naprosil vse župane, odbornike in Korošce ob meji, naj skrbijo za to, da na cestah ne bo nobenega slovenskega napisa, ker bodo drugače prišli ruski tanki ter deželo zasedli.
»Nikdar ne bomo mogli posvetiti dovolj nemških zastav in jih dvigati proti nebu, da vidi ves svet: to je nemška dežala, to ni slovensko, ampak namško ozemlje.
Kambodža je v aprilu postala komunistična država, ko so vso oblast po petletnih bojih prevzeli »rdeči Kmeri«. Pri tem se poraja vprašanje, kaj bo s katoliško Cerkvijo v novih razmerah.
V	glavnem mestu Pnom Pesnhu ima svoj sedež apostolski vikar, 47-letni škof Yves Ramousse; za primer, da bi moral kot tujec zapustiti deželo, je papež imenoval za pomožnega škofa v Pnom Penhu domačina Jožefa Chmar Salasa, starega 37 let.
Leta 1970 je štela katoliška Cerkev v Kambodži 62.000 vernikov, vendar je bila večina vietnamskega pokolenja. Samo 5.000 jih je bilo iz rodu Kmer, čeprav Kmeri sestavljajo 85 odstotkov kambodžanskega prebivalstva. Zelo so navezani na budistično tradicijo, medtem ko so bili Vietnamci vodno zelo odprti za evangelij.
Pred petimi leti je delovalo v Kambodži 77 duhovnikov, od katerih je bilo 21 do-
Ko se je v preteklem stoletju Mati božja prikazala Bernardki v pečini Massa-biellle, jo je povabila, naj bi prihajala k votlini: »Ali bi mi hotela izkazati to dobroto, da bi prihajala semkaj?«
Kakor da bi slišali tudi mi Marijine ljubeznive besede, ko smo v »Glasu« brali, da se pripravlja skupno romanje v Lurd, smo se temu vabilu z veseljem odzvali. Poromali smo, 311 po številu, v ta prečudno Skrivnostni kraj v dneh od 7. do 12. julija.
Romanje je organizirala Dufaovska zveza iz Trsta pod vodstvom g. Stanka Zorka v sodelovanju s paVlinci iz Milana. Tehnično vodstvo je imel v rokah naš tržaški rojak, pavlinski sodelavec Bruno Sfer-za, ki je pokazal, da je v tem zelo spreten in da ima že dolgoletne skušnje.
Čeprav dandanes romanja ne moremo primerjati z romanji v preteklih stoletjih, ker nas sodobna prevozna sredstva v najkrajšem času pripeljejo na cilj, je bilo
pridiga
Koroška bo svobodna le, če bo ostala nemška. Kdor se na Koroškem priznava za Slovenca, deda na to, da bo Koroška enkrat priključena Jugoslaviji.«
Navzoči su Mucherjevo pridigo večkrat prekinili z aplavzi. Predsednik brambovske zveze »vindišer« (namško čuteči Slovenec) Josef Hofsitatter je nato predlagal, naj se Mucher ju in evangeličanskemu duhovniku, ki je tudi imel »ognjevit« govor, podeli najvišje odlikovanje brambovske zveze: zlat koroški križ z mečem in hrastovim listom, kar so prisotni navdušeno odobrili.
Na to nekrščansko pridigo so slovenski duhovniki in bogoslovci, ki so bili zbrani v Apačah na zlatomašniškem slavju župnika Jožefa Wutteja (24 duhovnikov in 7 bogoslovcev), še isti dan ostro protestirali. Od celovškega škofa dr. Kostnerja so zahtevali, da Mucherja takoj odstrani s tako odgovornega mesta kot je Gospa Sveta. Slovenski duhovniki in bogoslovci pričakujejo, da bo ordinariat napravil primarne korake, saj gre za očitno zlorabo maše in liturgične obleke za blatenje Slovencev.
Isti večer se je sestal tudi koordinacijski odbor koroških Slovencev. Zastopniki obeh osrednjih političnih organizacij so prišli do zaključka, da je bila blagoslovitev brambovske zastave v Vembartku pristna neonacistična prireditev.
Tudi namško-slovenski koordinacijski odbor krške škofije se je na svoji seji v ponedeljek 30. junija bavil z Mucherjevo pridigo. Ugotovil je, da je Mucher obstoječa nasprotja še poostril, ko bi moral v duhu evangelija govoriti spravljivo, škofijski odbor pričakuje zato primerne ukrepe s strani škofijskih oblasti.
Teh pa še deset dni po hujskaški pridigi ni bilo. Ordinariat pravi, da je treba pridigo do dobra preštudirati. Zato pa se je ponovno oglasil Mucher in v vseh treh koroških dnevnikih napadel škofijski koordinacijski odbor, sinodo in farne odbore, ki da so sad goljufije.
Slabost škofijskega ordinariata je očitna. Kot že tolikokrat prej se spreneveda. Le kaj bo moral Mucher še storiti, da se bo škof zganil in nastopil, kot mu to veleva položaj, ki ga ima v krajevni Cerkvi? če tudi to pot Mucher ne bo kaznovan, bo celovško škofijsko vodstvo izgubilo svojo zadnjo verodostojnost.
mačinov dn 226 misijonskih sester, ki so bile povečini vietnamskega pokolenja. Imeli so tudi svoje bogoslovje s 13 gojenci in dvoje katehističnih središč za vzgojo katehistov. Najbolj urejeno je bilo šolstvo; v 30 šolah so imeli okoli 10.000 otrok in v štirih višjih šolah okoli 1.500 študentov. Vodili so tudi tri bolnišnice in eno hišo za uboge.
Med zadnjo državljansko vojno je katoliška Cerkev utrpela veliko duhovno in gmotno škodo, število vernikov se je občutno zmanjšalo, saj so mnogi Vietnamci zapustili deželo. V vojnih dogodkih je izgubilo življenje pet misijonarjev in dva domača duhovnika.
Danes je v Kambodži morda še 30 duhovnikov, 70 misijonskih sester in okoli
50.000	vernikov. Nihče ne ve, kakšna usoda jih čaka pod novimi oblastniki.
vendar nekaj pokore v dolgi vožnji z vlakom, ki je trajala tja in nazaj skupno preko 50 ur z neizogibnimi postanki in čakanjem na postajah. Seveda je bilo to dokaj naporno posebno za tiste, ki ponoči niso imeli ležalnikov. Pa smo vzeli za dobro v duhu pokore, kakor nam jo priporoča sveto leto. Čas smo pa lepo izpolnili z molitvijo, ki so jo vodili po zvočnikih, s poslušanjem Marijinih pesmi s plošč, pa tudi s petjem, ki se je oglašalo zdaj s tega zdaj z onega hodnika.
V Milanu se nam je pridružila še precejšnja skupina romarjev iz tega mesta in okolice, tako da je znašalo skupno število 766 ljudi in smo imeli od tam do Lurda poseben Vlak.
Prva postaja je bilo mesto Toulouse, kjer smo obiskali lapo gotsko cerkev sv. Štefana in v njej opravili skupno sv. mašo, pri kateri nam je škofov vikar dr. Škerl podal nekaj misli o pomenu in namenih našega romanja. V prvih popoldanskih urah smo dospeli na cilj in se nastanili po hotelih.
Kakor hitro smo se nekoliko odpočili, smo že pohiteli k votlini. Kaj človek tam doživi, zlasti če je v Lurdu prvič, je seveda težko izraziti, to je mogoče samo občutiti.
V prvi vrsti doživi romar Lurd kot kraj molitve, zlasti valja to za prostor okrog votline. Vse ure dneva in noči se vrste tam številni častilci, ki v vseh položajih, kakor pač kdo more, vztrajajo v molitvi pred Marijo, Meče, s stegnjenimi rokami, stoje in sede, bolniki na vozičkih, vse v najlepšam redu, v tišini in zbranosti.
Lurd je tudi kraj trpljenja: povsod je videti bolnike, ki so jih pripel j ah s posebnimi vlaki in jih spremljajo prijazni bolničarji vseh starosti in vseh stanov, med njimi pa je največ mladih, ki se ljubeznivo sklanjajo nad te trpeče brate, ki je na njih licu razlita vdanost v božjo voljo pomešana z upanjem v ozdravljenje in božjo pomoč po Marijini priprošnji. Kako malenkostno postane na mah vse naše trpljenje, če ga primerjamo s trpljenjem, ki se z njim srečamo v Lurdu!
Nadvse lepa je v Lurdu zavest, da si enakopraven član v veliki družini božjih otrok ob strani drugih velikih narodov.
Argentina je 9. julija slavila 159. obletnico svoje državne neodvisnosti. Predsednica Isabela Martinez, vdova po Peronu, je, kot je to običaj, prisostvovala slovesnemu »Te Deumu« v buenosaireški stalnici.
Dežela je pravkar izšla iz splošne stavke, v kateri je morala popustiti predsednica. Potrdila je delavne pogodbe, ki predvidevajo povišek mezd med 100 in 130 odstotki, čeprav je bila prej trdno odločena, da zniža poviške na polovico dogovorjenih plač.
V petek 11. julija je Isabela popustila vnovič: na pritisk lastne stranke, sindikatov in vojaških krogov je odpustila »močnega moža« Argentine Lopez Rega, ki je bil minister za socialno skrbstvo in njen osebni svetovalec. Kako osovražen je postal Lopez Rega, se vidi iz tega, da so ga začeli imenovati argentinskega Rasputina. Kot znano, je bil Rasputin menih, ki je imel pred prihodom komunizma v Rusiji na oblast neomejen vpliv na carico. Re-sputina je nato zastrupila skupina častnikov ruske armade.
Poleg Lopez Rega je Isabela odslovila še dva druga ministra, ohranila pa je nepriljubljenega ministra za gospodarstvo Celestina Rodriga, ki je v vladi od 2. junija in ministra za delo Cecilija Conditi, ki je vstopil v vilado komaj 29. junija. Vse to povzroča med argentinskim ljudstvom nadaljnje nezaupanje do predsednice, ki da ni šla dovolj daleč v preasnovi vlade.
V mostu Cordobi, 800 km severozahodno od Buenos Airesa so medtem gverilci »montoneros« zažgali iz protesta proti mezdni politiki predsednice več trgovin ter raztrosili letalke s pozivi: »Martineeova, ven iz Argentine!« in »Lopez Rega, najbolj osovražen človek«.
Končno je Isabela doživela v zadnjih dneh še en udarec: po zakonu je bil do sedaj njen naslednik, če bi odstopila ali bi se ji kaj hudega zgodilo, predsednik spodnje zbornice Paul Lastiri, zet Lopeza Rega. To mnogim peronistom ni bilo všeč in so zato izglasovali zakon, po katerem je naslednik predsednika republike takratni predsednik senata. Isabela je ta sklep označila za »pučistični manever«.
Toda vsi ti dogodki so samo znamenja globoke gospodarske in politične krize, ki
Pregrade, ki drugje po svetu še ločijo ljudi, so tukaj padle. To smo občutili zlasti pri božji službi in pri procesijah, kjer smo bili v teh dneh pomešani z veliko skupino romarjev črncev iz Nigerije, kot hratje z njihovimi škofi in duhovniki ob oltarju ter z verniki pri obhajilu in pri sprevodih.
Posebno močno je bilo to doživetje bratstva v Kristusu pri skupni maši v podzemni baziliki sv. Pija X. Poslušali smo božjo besedo in molili prošnje za vse potrebe v jezikih vseh navzočih skupin, tudi v slovenskem, čeprav je bila naša skupina razmeroma majhna. Prav tako smo lahko zapeli slovensko pesem pri sv. obhajilu.
Kakor pri tej maši smo sodelovali tudi pri procesiji sv. Rešnjega Talesa popoldne in zvečer pri procesiji z lučkami ob molitvi rožnega venca in petju znane luirške pesmi »Zvonovi zvonijo...«
Zelo lapo je bilo tudi, ko smo se sami zbrali k molitvi križevega pota na hribu za baziliko ter k maši v prvi baziliki in zadnji dan zjutraj pri votlini. Ta služba božja je bila samo za nas, mnogo pa je bilo ljudi, ki so občudovali naše lepo petje; posebej so bili navdušeni nad pesmijo »Marija, skoz življenje«.
V	petek, zadnji dan našega bivanja v Lurdu, smo si ogledali še muzej, kjer je zbranih o Bernardki in prikazovanjih mnogo dokumentov, slik, fotografij in predmetov.
Popoldne smo se podali skupaj k votlini, da se od Marije poslovimo, preden nastopimo pot domov. Še enkrat smo se v pobožni molitvi obrnili k njej, ki nam je bila v teh dneh tako blizu in ji zaupali vse svoje osebne, družinske in občestvene prošnje ter želje, predvsem, da bi znali razumeti in tudi drugim posredovati Marijino sporočilo Bernardki in svetu, ki je še zmeraj sodobno. Potem, ko smo zapeli nakaj pesmi v slovo in šli še poslednjikrat v sprevodu mimo votline, smo se podali na vlak s tiho željo, da bi se mogli še kdaj povrniti v ta privlačni kraj.
Preko dve tretjini nas je bilo romarjev, ki smo bili v Lurdu prvikrat, pa smo se tam zelo lepo počutili. Neka ramarica, družinska mati, je rekla: »če bo v nebesih tako lepo, bom kar zadovoljna.«
A. L.
zadnje čase ponovno pretresa Argentino. Voditelji združenih sindikata'/ trdijo, da je hotela Isabelina vlada prevaliti na delavska ramena naj večji del inflacijskega bremena. V zadnjih dveh letih je inflacija porasla za 80%.
Brez večje podpore generalov bo Isabela težko ostala na oblasti, kajti sindikati, stožer peronizma, so ji že obrnili hrbet. Vojaki so to pot bolj previdni. Nočejo biti zdravniki za zavoženo gospodarstvo. Dvakrat so že nastopili: ko so vrgli Perona in ko so odstranili Frondizija in obakrat so pokazali, da so prav tako malo kos nakopičenim težavam kot sami pero-nisti ali njih stalni tekmeci radikali.
Verjetno se bo vojska vmešala samo v skrajnem primeru, če bi prišlo do splošne zmede v državi ali bi se pojavila nevarnost državljanske vojne. Tedaj bi si odgovornost porazdelili vojaki in peronisti.
Toda problem ostane v bistvu isti: kako spraviti Argentino zopet v gospodarstvu na noge? Lota 1929, med veliko svetovno krizo, je bila Argentina ena petih najbolj bogatih držav na svetu. Kdor bi hotel to cvetoče gospodarstvo uničiti, bi bil pravi čarodej. Mnogi so to poskusili in jim je uspelo: najprej Peron, potem tisti, ki so ga vrgli z oblasti, nato znova Peron in sedaj še njegova vdova.
Skozi pol stoletja so vlade zanemarjale poljedelstvo in živinorejo — resnično moč Argentine — in pospeševale neko lažno industrializacijo, ki je izčrpala državno blagajno. Potem je prišel še problem železnic, ki jih je Peron — že čisto izrabljene in s štirimi tipi širine tirov — da-magoško odkupil od Angiležev ter v nje namestil 200.000 uslužbencev, kar državi prinaša letno 300 milijard lir primanjkljaja. Končno je podražitev patroileja zadala argentinski ekonomiji zadnji milostni udarec, čeprav ga ima Argentina dovolj v svoji globini, a ga ni zmožna spraviti na dan.
lako ostane vsaki vladi v Argentini ena pot: prepričati sindikate in delavski razred, da so bremena zdravljenja inf Ja' cije vsaj kolikor toliko pravično porazdeljena. lo pa ni lahko, saj je kupna moč plač v stalnem razkoraku z vrtoglavo naraščajočimi cenami.
imiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiNiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiMiiiiiiiiiiiiiNiimiiiiiimiiiiiiiiiiii
Katoličani v Kambodži
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiii
Težave Peronove vdove
Zdravnikova pripoved Ekumensko slavje na Vejni
Pokojna Ana Pelan je veliko prevajala iz nemščine in italijanščine, a žal ni nikoli navedla avtorja. Tako ga tudi priloženi spis nima. le pa zelo primeren za naš čas: razporoke, splavi... pa tudi nove, srebrne in zlate maše. Pričujočo zgodbo je priredila pred nekaj meseci. Naj jo spremlja v njeno posmrtno življenje!
Pri prijateljih sam se seznanil z nekim zdravnikom. Večkrat sam se z njim raz-govarjal in ga polagoma začel spoštovati in čutiti do njega simpatijo. Spoznal sem, da ni študiral samo iz knjig, pač pa je bil zelo domač tudi v veliki knjigi življenja. Resničen, pravi človekoljub. Govoril je o socialnih, moralnih in gospodarskih vprašanjih s tako jasnostjo in 'ljubeznijo, da mu nisem mogel prikriti svojega občudovanja in sem mu to tudi povedal.
Pri nakem srečanju sva se pogovarjala tudi o zakonskih vprašanjih: o družinah z enim ali dvema otrokoma.
»Vi se čudite,« je rekel, »da jaz kot medicin« te zadeve tako katoliško sodim. Hočem vam to pojasniti. Vzgojen sem bil v katoliški družini, kjer nas je bilo deset otrok. Da na družine z enim ali dvema otrokoma gledam in mislim drugače kot drugi, vam ho sedaj jasno.«
Meni je kar gorko postalo pri sircu in moje začudenje se je povečalo.
»Glejte,« je nadaljeval zdravnik, »katoliški zakon dandanes res ni več moderen, ampak to je znamenje časa. Uživati, izživeti se! Samo da se ne izpolni dolžnosti, katere nam nalaga Bog in človeška narava, zato pa moderni človek sam sebe uničuje.«
Beseda je dala besedo. Vedno bolj odkrito je govoril o teh vprašanjih, da sem se v svoji notranjosti zdrznil. O svojih starših je govori s svetim spoštovanjem. Zdelo se mi je, da ne govori več meni, ampak sam sebi. Kar je povedal, je bila Visoka pesem o zvestem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti staršev in o hvaležnosti in ljubezni otrok.
Izhajam iz kmečke rodbine. Ni bila bogata zemeljskih dobrin, pač pa duhovnih. Bog je dal staršem milost, da so spoznali svoje dolžnosti in pri njem našli moč, da so te dolžnosti tudi izpolnjevali.
Jaz sem njih četrti otrok. Videl sem, khko se je oče dan za dnem trudi. Ko so v vasi še vsi spali, je on že šel na delo. In ko so se nekateri čudili njegovi neu-trudljivosti, je dejal: »Moram več delati, ker imam večjo družino kot jo imate ivi.«
Jaz sem bil bolj rahlega zdravja in nekoliko nervozen deček. Dostikrat zvečer dolgo nisem mogel zaspati, zato sem marsikaj videl in slišal, kar drugim ni bilo znano. Mati je šla vedno zadnja k počitku in nisem se mogel načuditi, zakaj ona toliko časa moli pri naših otroških posteljicah. Nekoč sem jo vprašal: »Mama, zakaj tako dolgo moliš?« Nasmehnila se mi je in dejala: »Otrok, jaz moram veliko moliti; vi morate enkrat postati dobri ljudje in to moram jaz od Boga izprositi...«
Ne spomnim se, da bi kakšen dan ne opravili jutranje molitve skupaj z materjo in večerne skupaj s starši. Preden smo šli spat, smo vsi pokleknili pred starše, da so nas blagoslovili. Ti ljubi, dobri starši! Niso bili izobraženi, toda osramotili bi lahko današnji svet s svojo srčno izobrazbo in dobroto!
Mi otroci smo bili nadarjeni. Učitelj nas ni mogel dovolj pohvaliti. Ko sem nekoč spet ležal v postelji brez spanja, sem slišal, kaiko je oče v sobi poleg moje govoril: »Veš, fantje se dobro učijo... Najstarejša dva sta že tretje leto na gimnaziji..., župnik in učitelj me vzpodbujata, da moramo tudi Drejčeta (bil je tretji), poslati v višje šole...«
»Tudi njega?« je vzdihnila mati.
»Le pusti,« je nadaljeval oče, »ljubi Bog nam je doslej pomagal in nam bo tudi v bodoče. Lakote do zdaj nismo trpeli. Bo že šilo, morda bolje kot si misliva. Veš, majhno žrtev bom tudi jaz doprinesel: svojo pipo bom jutri zaklenil v omaro in se ji enkrat za vselej odpovedal!«
Slišal sem, da mali ihti. Kar je oče sklenil, je bilo kot pribito, to sem vedel Že kot desetletni deček. Danes res ne vam, kako se je to zgodilo! Vstal sem, tekel v sobo k očetu, ga objal, mu stisnil žulj ave roke in jecljal: »Ata! Dragi ata!« Mati me je prestrašena zopet spravila v posteljo in ostala pri meni, dokler nisem Saspall.
Sele leta pozneje sem razumel, zakaj je htati ihtela. Oče je bil velik optimist, materi pa ni bilo lahko, ker je imela doma-blagajno in je večkrat zaskrbljeno gle-daila v prihodnost, ker je bila blagajna brazna. Kaj bi bilo, če ne bi imela brezmejnega zaupanja v božjo pomoč?
V	vasi so bili starši spoštovani (zapi-
sano: kakor svetniki). Vsi so gledali nanje z nekim občudovanjem. Bili so vaščanom svetovalci za vsako stvar. Kar je moj oče rekel, je veljalo za vse.
Zrasli smo in bili vsak v svojem poklicu: trije najstarejši so postali redovniki; najstarejši izmed njih je pred štirimi leti umrl kot škof na Kitajskem; druga dva in jaz smo zdravniki; troje sester si je izbralo redovniški poklic, najmlajši pa je postal organist.
Mar niso to prekrasni božji darovi za starše? Še danes mi je uganka, kako so mogli naši starši — preprosti kmetje — vzdrževati deset otrok, da so lahko študirali. Brez pomoči od zgoraj bi zatrdno ne bilo mogoče. In za to poimoč so bili starši Bogu zelo hvaležni. Pa tudi zato, iker so dočakali visoko starost, bili zdravi in sveži ter videli srečo vseh svojih otrok.
Ob koncu svojega življenja so doživeli še eno veselje. Tako veliko in globoko, da ne najdem besed, s katerimi bi dostojno to povedal. Bilo je spomladi, pred šestimi leti. Starši so obhajali zlato poroko. Tistikrat smo se zbrali vsi. Prišel je frančiškanski škof iz Kitajske, prišla sta dva brata jezuita, ena sestra, prednica nekega samostana v Severni Ameriki, dve drugi sestri redovnici, mi trije zdravniki in najmlajši brat umetnik-organist.
Toda kaj bi govoril, saj se z besedami tega ne da izraziti! Vsa vas je praznovala ta dan! Ko sta šla oče in mati v cerkev v spremstvu otrok in vnukov, so ob straneh delali špalir vsi vaščani. Tudi nebo se je veselilo z nami: sonce je sijalo in lahen vetrič je sipal cvetlični sneg s sadnega drevja na vaško pot, da je bila kakor pogrnjena s cvetno preprogo; možnarji so pokali, zvonovi zvonili...
Med špalirjem vaščanov smo prišli v cerkev. Brat škof je maševal, brata jezuita sta mu stregla pri slovesni maši, brat organist-umetnik je orglal. In med nami ostalimi sta stopala oče in mati, nekoliko upognjena od let, a plemenita od skrbi in dela v življenjpu, ko je prišel trenutek obhajila k mizi Gospodovi... Ob tem trenutku so vsi v cerkvi zaihteli...
Ko smo pozneje sedeli doma na istih prostorih kot nekdaj otroci, si je mati obrisala solzne oči in rekla na svoj ljubezniv in ponižen način: »O Bog! To je preveč sreče. Tega nisva zaslužila!«
»Le pusti,« se je oglasil oče. »Ljubi Bog nama je vedno dobro hotel. Sedaj sva dokončala svoje življenjsko delo.«
»Se ne!« je zaiklical brat škof. »Blagoslovite nas, tako, kot ste nas blagoslavljali v naših otroških letih!«
Pokleknili smo. Oče je vstal. Oči so se mu svetile od sreče. Bil je kakor duhovnik svoje družine. Poleg njega je stala mati-trpinka. Dvignila sta tresoče se roke k blagoslovu:
»Bog vas blagoslovi, otroci! Amen!«
Mi smo klečali in prejeli njih zadnji blagoslov. Ihteli sirno, kakor otroci...
Leto pozneje — v pomladnem času smo jih zagrebli...
Prevzet od spominov je zdravnik umolknil.
Dva novomašnika - oba Slovenca
V	celovški stolnici sta prejela v nedeljo
29.	junija mašniško posvečenje dva bogoslovca krške škofije, ki sta po rodu oba Slovenca.
Eden je Jurij Buch, rojen leta 1950 v Klopcah, župnija St. Rupert pri Velikovcu. Izhaja iz kmečke družine s sedmimi otroki. Obiskoval je slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer je maturiral, bogoslovne študije pa je napravil na teološki fakulteti v Salzburgu. Novo mašo je imel v nedeljo 6. julija pri Sv. Urhu pri Velikovcu.
Drugi novomašnik je Janez Tratar, ki se je rodil leta 1950 na Tolstem vrhu. V družini je enajst otrok, on je četrti. Tudi on je obiskoval slovensko gimnazijo v Celovcu, bogoslovne študije pa je opravil v Celovcu, Gradcu in Salzburgu. Nova maša je bila 13. julija pri S. Katarini.
Oba novomašniika sta ponoven dokaz vernosti našega ljudstva ter čist izraz pripravljenosti služiti drugim. Hkrati pa sta tudi dokaz za zdravo vzgojo, ki jo nudi slovenstka gimnazija, ki bi jo neki nemški krogi radi proglasili za strup in leglo komunizma na Koroškem.
Še vedno so sužnji na svetu
Preiskave so pokazale, da je na svetu še vedno štiri milijone sužnjev, ki jih prodajajo kot tržno blago. Največ jih je v arabskih sultanatih. Uvoženi iz srednje in vzhodne Afrike se uradno prodajajo petičnim mogotcem.
V nedeljo 13. julija smo slovenski verniki iz tržaškega mesta in podeželja doživeli nadvse lepo in pomenljivo ekumensko slavje. Okrog 17. ure nas je bilo na Vejni ob Marijinem svetišču in v njem že vse polno. Nestrpno smo pričakovali začetek in ga prav kmalu tudi dočakali.
V duhovniškem sprevodu so pristopili k božjemu oltarju trije letošnji primorski novomašniki:	Jože	Ipavec iz Postojne,
Franc Mislej iz Vrhpolja pri Vipavi in Cvetko Valič iz Velikih Žabelj na Vipavskem, da Bogu v čast in svojim na duhovniških poklicih žal skrajno obubožanim zamejskim bratom v dušno korist ponovijo novomašno daritev.
Svetišče se je tedaj napolnilo in izza oltarne mize v prostornem prezbiteriju, kjer je že stalo več kot 150 večinoma mladih pevcev in pevk pripravljenih na nastop, so zadonele fanfare, ki so naznanile začetek ekumenskega praznika združenega z novomašnim slavjem, kar je v uvodnih pozdravnih besedah lepo razložil solkanski prelat Amdrej Simčič, ki je somaševanje novomašnikov tudi vodil.
Vstopnim molitvam je sledilo bogoslužje božje besede, ki so ga pomenljivo ponazarjale pevske točke. Napovedovali so jih kratki doživeto podani sestavki treh ali štirih deklet, članic pevskega zbora. Tako je v tem delu simbolično prišla do izraza odrešujoča vrednost trpljenja in stiske, ki spremljata zemljana na poti skozi solzno dolino, kar je obenem zelo nazorno nakazala Vodopivčeva pesem »Vihar divja«, ki jo je zbor pod veščo taktirko svojega pevovodje prof. Avgusta Ipavca res doživeto zapel.
V besedo veselega oznanila nas je uvedla Marijina pesem »Je mrak končan«, ki jo je z zanosom izvedel isti množični zbor, čigar uliti večglasni spev je mogočno odmeval v visoki obok prostranega Marijinega svetišča, ki so ga naši ljudje tokrat — kot menda nikdar prej — do kraja napolnili.
Posebno pozorno je prisotno občestvo prisluhnilo po evangeliju novomašnikovi sočni besedi, v kateri nam je orisal poslanstvo ekumenskega prizadevanja s posebnim ozirom na današnji svet in čas. Ubrano in čisto je bilo tudi petje mladinskega zbora, ki je v okviru celotnega mašnega sporeda samostojno nastopil pri darovanju. V časovnem zaporedju naj tu omenim zahtevno skladbo »Sanctus«, s katero nas je zbor ob spremljavi orkestralnih inštrumentov uvedel v osrednji najvažnejši mašni dal, pri katerem Kristus na nekrvav način ponovi svojo odrešilno daritev in postane skrivnostno navzoč med nami, dokler se nam pri obhajilu ne razda v dušno hrano.
Kot izraz občutene hvaležnosti za tolikšen dar in srčne radosti nad od mrtvih vstalim Zveličarjem je izzvenela mogočna velikonočna pesem »Raduj se Kraljica«, ki je na vse nas resnično navdušujoče učinkovala. Novomašniškamu blagoslovu je sledila zahvala naših laikov, med katerimi naj omenim učiteljico Marijo Misle-jevo, ki je v klenih besedah izrekla no-vomašnikom in navzočemu biseromašniiku rnsgr. Ivanu Omersi, dolgoletnemu in zaslužnemu dušnemu pastirju šentjakobskih vernikov v Trstu in voditelju Marijine družbe v mestnem središču poseben pozdrav in voščila, obenem pa tudi priznanje in zahvalo vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je letošnje ekumensko in no-vomašno slavje na Vejni tako lepo uspelo.
Ob zvokih fanfar, ki so spremljale mo-
gočni Handlov »Aleluja« so predstavniki laikov poklonili slavljencem cvetje, nakar smo se ob navdušenem prepevanju pesmi »Marija skoz življenje« za sprevodom duhovnikov in pevcev začeli pomikati v spodnji dal svetišča k oltarju slovanskih apostolov Cirila in Metoda, kjer je novomaš-nikom in pevskim gostom iz domovine predstavil naše kraje in ljudi dr. Angel Kosmač. Z razdeljevanjem novomašnih podobic ob običajnem ofru se je opisana letošnja ekumenska slovesnost na Vejni zaključila.
Vendar pa za požrtvovalne pevce in njihovega dirigenta s tem še ni bilo konec truda. Pot jih je vodila naprej na Opčine, kjer so z ubrano in navdušujočo pesmijo razveselili tiste, ki brezplačno vlagajo svoj trud v gradnjo doma za invalide, ki jih je prizadela mišična distro-fija in ki bodo tu sčasoma lahko našli primernejše, bolje oskrbovano in sodobneje opremljeno bivališče.
O vsem tem je drage goste seznanil msgr. Marijan Zivic, ki jih je nato pospremil na bazovsko gmajno, kjer so se poklonili leta 1930 ustreljenim junakom, ki so pod fašističnimi kroglami padli za svobodo slovenske zemlje in njenih ljudi takrat, ko so mnogi drugi narodi, veliki in majhni, brezskrbno živeli še v miru in
V	zadnjih petdesetih latih je prišlo pri nekaterih manjših narodih do prave eksplozije naraščanja, tako da se v prav ničemer ne potrjuje trditev, da imajo prihodnost samo veliki jeziki in narodi.
Narodna skupnost Gagavci, ki živi v južni Moldaviji ob Črnem morju v Sovjetski zvezi, je narasla kar za 213 % (od
47.000 kar na 150.000), Albanci za 120 % (od 1,5 milijona na 3,8 milijonov), Makedonci za 107 % (od 628.000 na 1,3 milijona), Islandci za 105% (od 101.000 na 200.000), Slovaki za 98% (od 2,270.000 na 4 milijone in pol), Maltežani za 72% (od
186.000 na 320.000).
Število Slovencev je v istem obdobju naraslo za okroglo 14 %, prihližno za isto stopnjo tudi število nemško govorečih narodov.
Med skupno 67 ugotovljenimi jeziki v Evropi se slovenščina nahaja na tridesetem mestu, tj. nekako v sredini. Po pomembnosti pa bi jo mogli uvrstiti še za nekaj mest naprej, vsaj na isto mesto kot slovaščino (22. mesto), ako vzamemo za merilo, koliko tujcev se seznani in uči slo-vaščine; pravzaprav bi po tem merilu nastalo novo zaporedje, v katerem bi slovenščina bila nekako na istem mestu ali še pred ukrajinskim jezikom (sedaj 6. mesto) in pred belomščino (sedaj 19. mesto) in okcitanščino (13.), katalonščino (20.), galičanščino (29. mesto, jezik soroden portugalskemu), tatarščino (25.), albanščino (26.) itd.
Za sorazmerno nevelik porast slovensko govorečih je iskati vzrok v velikem izseljevanju, če zaenkrat ne obravnavamo še posebnih razmer na Koroškem. Na prelomu stoletja je nastal močan izseljenski tok s Kranjske v Ameriko. Samo v ZDA šteje slovenska skupnost nekako 300.000 duš. So še Slovenci, dasi govorijo večinoma angleško.
Po priključitvi Primorske Italiji po prvi svetovni vojni je nastalo silno izseljeva-
svobodi ter gledali fašizem le od daleč. O njihovi Kalvariji in žrtvi ter o pomenu, ki ga ima ta kraj za nas, je pevcem spregovoril Aleksander Mužina iz Gropade, oni pa so se spominu na bazoviške mučenike oddolžili z enominutnim molkom in ganljivo priložnostno žalostinko.
Mrak je legal na kraško planoto, ko je množica pevcev zapuščala spomenik in odhajala v Slomškov dom, da si od napornega dne nekoliko oddahne in v sproščeni družabnosti po dolgem času »priveže« dušo.
Prepričan sem, da nam bo letošnja ekumenska slavnost na Vejni ostala še dolgo v lepem spominu, ker je bila vsestransko skrbno pripravljena in lepo izpeljana, saj so tako prireditelji kot nastopajoči vložili vanjo mnogo dragocenega časa in požrtvovalnega truda, za kar iskrena jim hvala.
Dragim pevcem in pevkam s Tolminskega in Goriškega, ki jim je pod umetniškim vodstvom dirigenta Ipavca uspelo celotno slavje vsebinsko tako učinkovito podčrtati pa vse priznanje z željo, da bi njihov nadvse vzpodbudni zgled požrtvovalne ljubezni do slovenske nabožne in svetne pesmi ogrel tudi srca naše mladine, da bi v večjem številu pristopila k cerkvenim zborom in se v njih zvesto in zavzeto udejstvovala.	Tone	Kostnapfel
nje, največ v Južno Ameriko. Ta tok je držal vse do let po drugi svetovni vojni. Ceni se, da se je izselilo najmanj 100.000 Primorcev, kar bi v drugem rodu znašalo vsaj 200.000 ljudi. Upoštevati je namreč treba, da so bile v tem obdobju družine še zelo številne, po deset otrok ni bilo v primorskih vaseh nikaka redkost.
Ako sedaj v takih okoliščinah upoštevamo tistih 14 % porasta Slovencev, upoštevamo izredno izpostavljenost slovenskega naselitvenega prostora vojskam, fašizmu, nacizmu, vsem vrstam nacionalizma, prekladanja meja, asimiliranja, preganjanja itd., moramo ugotoviti, da porast niti ni majhen, da je slovenski človek celo mnogo bolj trdovraten in vztrajen od drugih.
Število irsko govorečih npr., ki jih v zadnjih petdesetih letih, ko so dosegli nasproti Angležem samostojnost, ni nihče preganjal, se je zmanjšalo kar za 90 % (od
390.000	na samo še 81.000). Sedaj govorijo večinama angleško.
Tudi na Koroškem je prebito pogubno vzdušje, v katerega so po zadnji vojni z birokratskimi, strankarskimi, oblastvenimi, šolskimi in vseh drugih vrst nitmi, propagando in prisilo spravili koroškoslo-venskega človeka.
Po sedemdesetem letu pa je prišlo do sprememb. Sedaj so v defenzivi ne več koroški Slovenci, ampak namškonacional-ne sile, dežela in država. Koroški Slovenci so vzeli usodo v svoje roke.
In dasi se država še vedno trdovratno brani izpolniti do konca vse tisto, za kar se je zavezala v svoji državni pogodbi, le ne more zadržati narodnega in kulturnega osveščanja, celo razcvet koroškosloven-ske srenje na kulturnem in podvigov na narodnopolitičnem polju, skratka novega razmaha, ki zajema mlado in staro. Vse izgovarjanje, potvarjanje in manipuliranje ne bo moglo preprečiti, da koroški Slovenci ne bi končno prišli do svojih pravic.
iiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiuiiiiiniiiiiiiiiiiiuiiiiitiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinitiiiiiiiiuitiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiihiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiutiiiiiiiiiiuMiMiiuiuiuiiiiitiitiiiiiiiiiiiiiitMiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiitiiii
DR. STOJAN BRAJŠA
Solženicin kot vernik
(4)
In če se mladi prepuščajo neomejeni razbrzdanosti, se predajajo uživanju mamil ter se vključujejo v dejanja terorizma, ugrabitve oseb in podobno, potem se meša smrad takih dejanj z vonjem pisatelja, ki k vsemu temu molči. Kateri pisatelj je toliko drzen, da si upa trditi, da nismo soodgovorni za hudobijo, ki preplavlja današnji svet?
Svet je potreben rešitve, to pa pomeni, da se mora Zapad zanimati za to, kar misli Vzhod in da ni brezbrižen za to, kar se dogaja na Vzhodu. Književnost je bila prva, ki se je zavedela rastočega edinstva človeškega rodu.
Združevati, ne ločiti, to je naloga pisatelja v našem času, ki je poln strankarskih sporov, družbenih napetosti in nasprotovanj mod raznimi skupinami.
BOJ PROTI LAŽI
Toda kaj naj stori književnost v tej do-
bi krutega nasilja, se sprašuje Solženicin. Odgovor je preprost: književnik naj ne sodeluje z lažjo.
Laž je namreč neločljivo združena z nasiljem. Nasilje lahko živi in uspeva le tam, kjer se opira na laž. »Naj laž osvoji svet in v njem gospodari, toda brez mene!«, vzklika Solženicin.
Pisatelji in umetniki imajo na voljo sredstva, da lahko premagajo laži. To dokazuje skušnja. V dvoboju z umetnostjo je laž bitko vedno izgubila. Ko bo laž razkrinkana, se bo nasilje pokazalo v vsej svoji goloti in njegov struponosni čar bo dokončno uničen.
»Prijatelji, — kliče Solženicin — ne izgovarjajmo se, da so naše roke brez orožja in da zato ne moremo pomagati svetu, ki je v plamenih. Ne zatekajmo se v blaženo varnost brezskrbnega življenja in uživanja, temveč se spoprimimo z njima!«
Ruski jezik, pravi dalje Solženicin, ljubi pregovore, ki so v zvezi z resnico. Eden od njih pravi: »Ena sama beseda resnice tehta več ko vesolje.« To načelo, izraženo v omenjenem pregovoru, vodi Solženicina pri njegovem delu in to načelo mu je nav-
dihnilo poziv, ki ga v tem govoru pošilja pisateljem vsega sveta.
* * *
Solženicimave besede morajo postati tudi naše vodilne misli, ko se borimo za obstanek naše narodne manjšine v zamejstvu. Tudi nam kliče Solženicin: »Uprimo se zlu! Premagajmo laž!« Uprimo se vsemu, kar nasprotuje zdravim izročilom naših prednikov, veri in jeziku naših očetov ter vsestranskemu razvoju naše narodne skupnosti!
Za zaključek naj omenimo še besede molitve, ki jih je Solženicin napisal na drugi strani slike, katero je podaril svojemu prijatelju. Glasi se:
»Kako lahko je živeti s Teboj, Gospod moj Bog! Kako lahko Ti je verjeti. Vate verovati! Ko moje misli omahujejo v muki dvoma in moj duh omedleva, ko najbolj razumni ne vidijo ob večeru dneva ničesar več in ne vedo, kaj bodo morali storiti jutri, tedaj nastopi, o Gospod, ki mi razodevaš jasno resničnost. Ti Gospod resnično bivaš in Ti sam boš poskrbel, da poti, ki vodijo k Dobremu in Dobroti, ne bodo ostale zaprte.«	KONEC
iiiiimiiimuimiiiiMiiiiiiiijiiimiiiiiiiiiiiiMmiimiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiihiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiii
Slovenska odpornost
Občinska seja v Doberdobu
Tudi v Doberdobu se je sestal novoizvoljeni občinski svet na svoji prvi seji, da izvali župana in občinski odbor. Kot znano, sestavlja večina novega sveta, izvoljenega 15. junija, dvanajst svetovalcev levičarske liste, medtem ko ima Slovenska skupnost tri svetovalce manjšine.
Sejo je vodil svetovalec, ki je prejel največ preferenčnih glasov, namreč prejšnji župan Andrej Jarc. že v začetku seje je manjšinska svetovalka Marija Ferletič zahtevala uradnega tolmača, ki ga občinska uprava še nima. Sledile so volitve novega župana, za katerega je bil izvaljen Andrej Jarc. Občinstki odbor pa sestavljajo odborniki Jože Jarc in Mario Lavrenčič ter kot namestnika Severin Devetak in Jordan Vižintin.
Nato je novoizvoljeni župan Jarc poudaril nekaj misli o potrebi po skupnem delovanju celotnega občinskega sveta v prid občanov. Podčrtal je tudi vlogo, ki jo imajo svetovalci in občina sploh pri obrambi slovenske manjšine v Italiji.
V	imenu Slovenske skupnosti je spregovorila svetovalka Marija Ferletič, ki je županu zaželela obilo uspehov pri novam delu. V svojih izvajanjih je Ferletičeva odbila volivne napade italijanskih levičar-
Slovo tržaškega nadškofa msgr. Santina
V	nedeljo 20. julija se bo poslovil tržaški nadškof Santin od slovenskih vernikov. V župni cerkvi v Rojanu bo ob 9. uri daroval sv. mašo, ki jo prenaša tržaški radio in med sv. mašo bo imel poslovilni govor.
Nagrada človečanske dobrote in vzajemnosti »Devinski grad«
Tudi letos bo podeljena nagrada človečanske dobrote in vzajemnosti »Devinski grad«, katere pobudnik je knez Rajmund della Torre e Tasso, ki naj bi pospeševala čut občanske skupnosti in tekmovalnega duha na področju moralnih in duhovnih vrednot.
Nagrado bodo podelili 31. avgusta med javno svečanostjo v devinskem gradu. Obstajala bo v pergamentni diplomi, ki jo
V	SALE2U pri ZGONIKU bo v soboto 19. julija s pričetkom ob 21. uri
DOMAČI PRAZNIK SV. ALEŠA
s sledečim sporedom:
■ maša goriškega nadškofa msgr. Petra Cocolina za padle v vojni, zlasti za padle iz Saleža;
■ recital o trpljenju primorskega ljudstva v času fašizma (odrske slike, recitacije, glasba), ki ga bo izvajala dramska skupina SKPD »M. Filej« iz Gorice;
■ nastop pevskega zbora »Bojan« iz Dornberka pod vodstvom inž. Hareja;
■ bogat srečolov.
Prireditev bo na dvorišču (ali pod veliko lopo) družine Štolfa.
Za sveti Aleš — pridite vsi v Salet!
bo utemeljevala in v vsoti 400.000 lir, ki bo tako razdeljena: 50.000 lir otroku od 6 do 15 let starosti, ki se je odlikoval s posebnim dejanjem dobrote; 150.000 lir mladeniču od 15 do 25 let starosti; 200.000 |ir starejšim od 25 let, ki so pokazali posebno človečansiko vzajemnost.
Za nagrado »Devinski grad« se lahko potegujejo vsi občani občine Devin-Nabre-žina, moški in ženske, od katerih dva občana jamčita za dejanje dobrote ali človečansko vedenje. Ta dva občana morata najkasneje do 31. julija predložiti osebne podatke predlagane osebe ter zadevno utemeljitev v prošnji, naslovljeni na raz-sojevalno komisijo nagrade »Devinski grad«, ki ima svoj sedež v devinskem gradu.
Komisijo sestavljajo župan Devina-Na-brežjne ali njegov pooblaščenec, ki bo
skih strank in njih slovenskih predstavnikov, ki so grobo napadali Slovensko skupnost in so se še po volitvah spuščali v neokusne podvige proti naši listi. Poudarila je tudi temeljna načela, ki vodijo našo stranko in našo politiko zlasti v slovenskih občinah. Zahvalila se je volivcem za zaupanje in podčrtala, da smo nanje ponosni, saj lahko samo slovenska stranka res predstavlja našo prisotnost na tej zemlji.
Počitniške kolonije za slovenske otroke
Pretekli petek 11. julija so odpotovali na letovanje v hribe dečki. Bivali bodo v šoli v Comegliansu; vrnili se bodo 4. avgusta. Naslov kolonije je: Colonia S. Vin-cenzo, presso Ist. Prof. di Stato, 33023 Comeglians, prov. Udine.
Dečki, ki letujejo ob morju v Nabrežini se bodo vrnili domov v četrtek 31. julija.
Avgusta meseca bodo letovale deiklice, in sicer: od 2. avgusta dalje v Nabrežini, od 4. avgusta pa v Comegliansu.
Prostih je še nekaj mest proti plačilu tako pri morju kot v hribih. Za informacije se je treba obrniti na urad na Placuti št. 18 (uprava Katol. glasa) vsak dan od 9. do 12. ure, razen ob četrtkih in sobotah, tel. 83177.
pome ustanove ali njegov pooblaščenec; zdravstveni referent občine Devin-Nabre-žina; didaktični ravnatelj šol s slovenskim učnim jezikom občine Devin Nabrežina; didaktični ravnatelj šol z italijanskim učnim jezikom občine Devin-Nabrežina; župnik ene od župnij Devin-Nabrežina z rotacijskim turnom, kar bodo določili župniki sami, in tri osebe, bivajoče v občini Devin-Nabrežina, ki jih iz leta v leto izbira knez della Torre e Tasso.
Matura na slovenski gimnaziji v Celovcu
Med 16. in 20. junijem 1975 so polagali dijaki 8.a in 8.b razreda Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu zrelostne izpite. Maturitetni komisiji je predsedoval dr. Valentin Inzko. K ustni maturi so bili v obeh razredih pripuščeni vsi kandidati: v 8. razredu 16 dijakov in dijakinj, v 8.b razredu pa 20 dijaikov in dijakinj.
V 8.a razredu so zrelostne izpite vsi izdelali; v 8.b narodu je izdelalo zrelostne izpite 19 kandidatov in kandidatinj.
V navzočnosti ravnatelja Slovenske gimnazije dr. Pavla Zablatnika in razrednikov profesorja Janka Messnerja in profesorice Marije Spiolar je izročil predsednik maturitetne komisije dr. Inzko maturantom v soboto 21. junija maturitetna spričevala.
Ob tej priložnosti je predsednik maturitetne komisije čestital maturantom k uspehu z željo, da bi bila tudi njihova na-daljna pot uspešna. Poudaril je njihove naloge v družbi, v slovenski in avstrijski državni skupnosti. »V slovenskem in vse-avstrijskem interesu je,« je dejal dr. Inzko, »da gojimo stike z narodom-sosedom v smislu idej, ki jih je izpovedal slovenski pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici. Gre pri tem za uresničevanje večnoveljav-nih idej človekoljubja, bratstva in enakopravnosti.«
Nova obletnica smrti p. Leopolda
30.	julija poteče 33 let, odkar je v Padovi umrl v sluhu svetosti p. Leopold Mandič, doma iz Herceg Novega v Dalmaciji. Vse svoje redovno življenje je posvetil ekumenskemu apostolatu. Njegova naj večja želja je bila, da bi prišlo do edinosti med Vzhodom in Zahodom. Ker v ta apostolat ni mogel osebno poseči, je v ta namen daroval vse svoje veliko lupljenje kot neutruden spovednik v mali samostanski celici v Padovi.
V	Padovi bodo ta dan, 30. julija, velike slovesnosti. Svete maše se bodo vrstile neprenehoma od 6. ure zjutraj do poldne in od 16. do 19. ure. Ob 8.30 bo maševal pa tar provincial beneških kapucinov, ob 18. uri pa videmski nadškof Zaffonato.
Kamenčki
Ali ne bi bilo boljše, ko bi molčali?
V letošnji 3. štev. revije »Znamenje« je uvodni članek velik hvalospev osvobodilnemu boju in socializmu v Jugoslaviji. Istočasno je v članku tudi ostra obsodba slovenskih kristjanov, ki so se komunistični revoluciji postavili po tobu. Med drugim piše v omenjenem uvodniku:
»Danes nam je jasno, da je bilo osvobodilno gibanje osvobodilno v najglobljem pomenu in zato povsem pravično... To spoznanje nam ob tej priložnosti nalaga priznanje in obžalovanje, da toliko vodilnih slovenskih kristjanov v odločilnih letih ni spoznalo znamenj časov in svoje dolžnosti; zaradi tega je bil boj težavnejši in je zahteval več žrtev kot je bilo potrebno...«
K tem besedam in sploh k članku kot celoti bi radi dodali nekaj kritičnih misli z gledišča slovenskih primorskih kristjanov, ki smo med zadnjo vojno živeli v mejah tedanje Italije in gledali na dogajanje v Ljubljanski pokrajini bolj kot opazovalci kot pa akterji.
Po začetnem ugibanju, kaj se skriva za OF, je marsikomu postalo jasno, da stoji za osvobodilnim bojem komunistična partija, ki se bori za oblast in s tem za novo diktaturo. V tem uverjenju so nas potrjevala nekatera gesla, ki so jih ponavljali na mitingih: Tito naš, Stalin naš..., Slovenija, sovjetska bodeš ti!
Mi Primorci v Italiji smo dvajset let imeli »duceja«. Zato si novega nismo želeli, ne takega ne takega, posebno ne Stalina.
Dvajset let smo Primorci imeli »partito unico fascista«. Zato si nismo želeli imeti nov »partito unico«, pa čeprav bi menjal ime in srajco. Želeli smo si demokracije in svobode, ko »rojak prost bo vsak«.
Dvajset let so nas učili pozdravljati z dvignjeno roko. Zato si nismo želeli pozdrava z dvignjeno pestjo.
Dvajset let smo hrepeneli po Jugoslaviji kot narodni državi. OF pa nam je obljubljala: »Slovenija, sovjetska bodeš ti!« Hvala lepa za tak dar, smo menili svobodoljubni Primorci!
Zato se mnogi Primorci nismo mogli okleniti osvobodilnega gibanja, kakor bi se ga bili radi, ker za nas ni bilo osvobodilno v tmjglobljem pomenu besede, kot trdi »Znamenje«. Nasprotno, ko smo videli, kako so tudi na Primorskem začeli ubijati narodno zavedne ljudi, smo se utrdili v prepričanju, da se slovenskemu ljudstvu pripravlja samo nova diktatura.
Gospodje pri »Znamenju« vedo, da je bila ta slutnja bridka resnica do zgodovinskega preloma med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ob znani resoluciji Informbiro-ja leta 1948 in še nekaj let potem. Ali so ti gospodje pozabili na napade na škofa Vovka, na mgr. Ukmarja, na ječe, ki so bile prepolne še vrsto let po vojni?
Ako bi bil ostal jugoslovanski režim še naprej stalinističen, bi danes škof Grmič molčal, g. Rafko Vodeb bi še naprej živel v Rimu, drugi uredniki »Znamenja« bi verjetno delili usodo molčečih kristjanov na Češkoslovaškem razen Stanka Canjkar-jo, ki se je edini opredelil za Stalinovo diktaturo.
Zaradi tega se nam ne zdi pošteno, da revija, ki hoče biti krščanska, meče blato na kristjane, ki so se med vojno opredelili zoper stalinizem. Saj ga je pozneje zavrgla tudi jugoslovanska partija sama. Zakaj torej ne prikazujemo zgodovinskih dejstev takšnih kot so bila?
Eno takih dejstev je, da je bila jugoslovanska partija dolgo časa najbolj stalinistična. Stalinizma pa noben svobodoljuben človek ne more sprejeti, kaj šele kristjan.
Zato ne zamenjavajmo jugoslovanske samoupravne socialistične družbe v letu 1975 z modelom, ki ga je hotela vsiliti jugoslovanska partija med zadnjo vojno in prva leta po njej. Zato naj gospodje pri »Znamenju« ne obsojajo tistih slovenskih kristjanov, ki v vesti niso mogli sprejeti stalinizma in bi ga tudi danes ne.
K. H.
★
Pozabljivost
St. 28 Katoliškega glasa prinaša pod Kamenčki dvakrat isti pojem z nerodnimi tujimi izrazi: prvič, da pijača Deit ni nič drugega kot »mineralna voda«, pomešana z limonovim sokom, in drugič, da je Deit dejansko vrelec »kisle vode« v Radgoni.
V obeh primerih gre za tujke, vzete iz ljubljanskega žargona. Edino pravilen je slovenski izraz SLATINA. »Mineralna voda« je dobesedni prevod iz namšikega »Mincralvvasser« in italijanskega »acqua minerale«, »kisla voda« pa je hrvaški in srbski izraz, ki v slovenščini tudi pomensko ne ustreza, ker ne gre za vodo, ki bi imela kisel okus.
Izidi mature na učiteljišču
Kandidat je gorišktga učiteljišča »Simon Gregorčič«, ki so polagali usposobljenostni izpit v Trstu, so vsi dosegli zrelost in tako postali novi učitelji. Ti so: Silvan Bau-ciar, Adrijana Bukovec, Antonijeta Calli-garis, Marija Kristina Gergolat, Aleksandra Klanjšček, Rozana Lavrenčič, Vanda Ooro-glig. Vsem naše iskrene čestitke!
Ravnateljstvo nižje srednje šole »Ivan Trinko« v Gorici obvešča starše dijakov I. in II. razredov, da bodo v avgustu pripravljalni tečaji za popravne izpite. Dijaki, ki nameravajo obiskovati tečaje, naj se javijo najkasneje do 26. julija na tajništvu šole, kjer bodo dobili podrobna navodila.
Lekarna INAM v ulici Vittorio Venato v Gorici je od 14. julija do nadaljnjega sporočila odprta samo v jutranjih urah od 8. do 13. ure. Za nujna zdravila, ki bi jih zdravnik predpisal, jih zainteresirani lahko dvignejo v kakršnikoli mastni lekarni. Zdravniške nabavnice za zdravila pa so veljavna v lekarni INAM 7 dni.
Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu
priredi letos študijsko počitniški teden za svoje pevce v Jasnici, 9 km od Kočevja. Tečaj bo od nedelje 10. avgusta (zbrali se bomo popoldne) do sobote 16. avgusta (odšli bomo popoldne). Dopoldneve botmo posvetili teoriji in praksi, popoldneve pa ogledu znamenitosti Dolenjsike. Pevci in pevke, ki se želijo udeležiti tečaja, naj se javijo na sedežu organizacije v ulici Do-nizetti 3, tel. 768189 ali pa pri odbornikih Zveze. Vpisovanje se zaključi v ponedeljek 28. julija.
Poletni tečaj za izobražence v Domu v Tinjah na Koroškem bo od ponedeljka 4. avgusta ob 19. uri do srede 6. avgusta ob 13. uri. Predavatelji bodo škof dr. Vekoslav Grmič (Filozofske osnove teologije; teologija zemeljskih resničnosti; teologija človeške skupnosti), prof. Edvard Kocbek iz Ljubljane (Teologija revolucije) tar dr. Jože Rajhman iz Maribora (Politična teologija in Primož Trubar v luči pokoncilske teologije). Kdor bo prenočil v Tinjah, naj se javi do 28. julija na naslov: Katol. dom prosvete Sodalitas, 9121 Tainach-Ti-nje, Karnten, Austria.
DAROVI
Za števerjansko cerkev: družina Pod-veršič ob obletnici smrti mame Helene 5.000; za čiščenje cerkve Francka Vogrič 5.000; za cvetje v cerkvi Cvetka Terpin
10.000 lir.
V	spomin pok. Anice Zorko darujejo za slovenske misijonarje Angela Pahor in družina Verri 5.000, Albina Košuta 5.000 in Dora Giovannini 2.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Marija in Marko Udovič namesto cvetja na grob Anice Zorko 5.000 in namesto cvetja na grob Angele Sedmak-Tence iz Sv. Križa pri Trstu 5.000; družina Furlan v počastitev pok. Anice Zortko 10.000; v isti namen so darovali: Pina Giraldi 1.000, Slokar-Čer-nic 5.000, Alojzija Koch 3.000, Albina Ma-molo 5.000, Rozeta Ozbič 3.000; ob dvanajsti obletnici moževe smrti N. N. 20.000 lir.
Za popravilo župne cerkve v Rojanu: v
spomin poik. Anice Zorko: Krpan Kristina
1.000; Pierina Blasina 5.000; Malič Antonija 5.000; Marija Oberti 5.000 lir.
Za lačne po svetu: B. P. namesto cvetja na grob matere Radota Turk 10.000 lir.
Popravljamo. Ob pogrebu Angele Tencc (Bjankotove Angole) so darovali za naš list sestre in bratje družine Stefančič
30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f RADIO
T H S T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 20. do 26. julija 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mozartova komorna glasba.
10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Michelangelo Buonarroti«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Obraz pošasti«. Drama. 17.15 Operetne melodije. 18.30 Nedeljski koncert. 19.00 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi.
20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovanskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Ameriška lahka glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 M. Malenšek: »Poslušaj, zemlja«. 19.25 Za najmlajše. 20.35 G. Rossini: »Seviljski brivec«, opera. 21.20 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Deželni koncerti.
19.10 Slovenska povojna lirika. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.30 Filmska glasba. 22.00 Pesmi brez besed.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Človeško telo.
19.25 Za najmlajše. 20.35 »Beli kit«. Igra.
22.25 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.35 Opoldne z varni. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Na počitnice. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.30 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncer-tisti naše dežele.
19.10 Razgovori o naših ustvarjalcih. 19.30 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Spomini iz preteklosti: Muoj katehet«. Dramatizirana zgodba. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 20. do 26. julija 1975 Nedelja: 10.35 Otroška oddaja 12.35 Nedeljsko popoldne. 16.35 Letališče Bnnik.
18.00	Rokomet Jugoslavija : SZ. 20.00 »Zenske...« 21.15 šport.
Ponedeljek: 18.05 »Drajček in trije Mar-sovčki«. 18.35 Na sedmi stezi. 21.05 Kulturne diagonale. 21.35 Kratek film.
Torek: 17.35 Ikebana. 17.55 »Čar gozda«, film. 21.20 »Thibaultovi«.
Sreda: 18.10 Vrančeve dogodivščine. 18.45 Po sledeh napredka. 20.00 »Mož, ki je ubil Liberty Wallancea«, film. 21.45 Miniature.
Četrtek: 18.25 Napoleon in ljubezen. 20.00 »Nekoč je bila hiša«, nad. 21.15 Košarka Jugoslavija: Kanada.
Petek: 18.15 Letališče Brnik. 18.50 Ansambel Savski val. 20.00 »Parlog«, film.
Sobota: 18.25 Janošik. 20.00 Košarka Jugoslavija : Brazilija. 22.00 »Kojak«, film.
★
Za slovenske misijonarje: v spomin pok. Anice Zoiko darujejo: Iva Ščuka 5.000; Marija Marušič 5.000; Sonja Štubelj 5.000; M. M. 2.000; Ana Strgačič 5.000; ob dvanajsti obletnici moževe smrti N. N. daruje 30.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Po kratki bolezni nas je v visoki starosti za vedno zapustila
Ema Semolič vd. Urdih
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v teli trenutkih, gg-Virgulinu in Breclju za pogrebne obrede in mašo, zboru »Fantje izpod Grmade« za ubrano petje ter številnim udeležencem, ki so pokojno spremili na njeni zadnji poti ter darovali cvetje in v dober namen.
Buenos Aires - Ronke - Brestovica, 17. julija 1975
Hčerka Olga (v Argentini), sestra Marij8 z možem Lojzetom In ostali sorodniki
njen predsednik; predsednik občinske pod-