Garibaldi. (Humoreska.)
II
Hitro naznani tatvino v Kranjsko Goro. Sodišče tudi brž razpošlje svoje ljudi, da tatinskega ptička spet vjemo.
Zasledovalci gredo naj pred v Rateče in odtod po glavni cesti proti Fužinam. Kar zapazijo tam zunaj, da vodijo stopinje iz poletnega živinskega hleva semkaj na cesto.
Že nameravajo dalje iti, vendar nekaj se jim zdi sumljivo. Čudno, kdaj bi bil ta človek notri šel! Pred snegom vendar ne! Saj bi bil zmrznil notri.
pipeto 1866 je bilo osodno za našo "T Avstrijo. Na severu in na jugu je bila zapletena v vojsko. Naših vojakov večina je bila odšla na Laško, kjer so se kazali, kakor vselej, hrabre junake in podili pred seboj laško vojsko. Lahom na strani je vojeval tudi general Garibaldi, čegar slava, drznost in sreča so bile znane daleč tostran laške meje. Z njegovim imenom so plašile matere neutolažljive otroke; in če so kje hoteli kakega rogovileža dovolj krepko označiti, dali so mu priimek »Garibaldi«. Ni čuda torej, da seje pri nas, sosedih Lahov, takoj o začetku vojske, bolj nego preje, rabilo Garibaldijevo ime, da se ž njim takrat niso plašili le otroci, nego tudi odrasli ljudje. Hudomušni ljudje so bili raztrosili vrhu tega laž, da je Garibaldi že prestopil naše meje, povedali so celo dan, kdaj bo prišel v ta ali oni kraj. Poleg tega so ga risali s tako strašnimi barvami, da so naredili iz človeka pošast, kakoršno si moremo misliti le v peklu. Umevno je,  da so bili ljudje tu
Podajo se noter. In glej! Rateški malik čepi v živinskem hlevu tresoč se od mraza in strahu pred prebrisanimi zasledovalci. Denar mu odvzemo, njega pa odvedejo k sodišču in v dobro zasluženi zapor.
Po tej britki in nič manj kot častni skušnji Ratečani za goljumim in tatinskim malikom niso več žalovali.
Ta zanimiv dogodek nas uči, kako se lahko najsvetejša stvar — vera — sprevrne v grdo  spako — praznoverje.
pa tam preplašeni, da so bojazljivejši, zlasti v samoti živeči kmeti, poskrili svoje prihranjene novce, zapustili celo domača ognjišča.
Strmica je globok jarek blizo mesta I.; v jarku se zbira več studencev v majhen potok, ki se pridružuje po naglem ovinku rečici, po kateri je dobilo mesto svoje ime. Pri potoku je mali mlin, nad njim nizka hišica, hlev in kozolec. Že ime kaže, da je jarek strm, vendar se je pridna roka tudi tu borila za obstanek tako dolgo, da si ga je priborila. Potoku na desno in levo so njive, nad njimi senožeti, gori v rebrih pa pašniki in les. Pri mlinu stoječ ne vidiš več, nego ta strmi, enemu kmetu komaj zadostujoči svet, pa sinje nebo nad njim. Tu bi ostal, kdor hrepeni po samoti, misleč, da je tu sreča doma, ko se človek postavi tje in lahko reče: Vse, kar vidim, je moje, ni ga tu gospoda zunaj mene in Boga, ki čuje nad menoj. In vendar imajo ljudje tudi v tej dolini svoje težnje.
Vroče popoludne je, vroče, da vrana zija. Umolknili so mali pevci v lesu nad
Garibaldi.
(Humoreska. —  Spisal J. L.)
12
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 1.
jarkom, škrjanec se več ne dviguje nad strmiškimi njivami, celo prepelica je pozabila svoj veseli: »pet pedi«, videča, kako pada pod srpom ječmen, rž in končno tudi oves. Vročina je premagala vse. Le škržat na košati lipi ni še naveličal se dražiti občutljivih ušes s svojim enoglasnim in neprenehljivim: »žaga, žaga«.
»Tone! saj znaš plezati?« Tako vpraša krepak mož v kozolec vsajajoč kratko ovseno snopje svojega podajalca pod seboj.
Možu, ki to vpraša, vidi se že po zunanjosti, po nekoliko boljši, kmečki delavni obleki, po gotovem, samosvestnem vedenju, da je gospodar tu. Se laže je to spoznati iz njegovih kratkih, potrdilo skoraj zahtevajočih besedij.
»Plezati? Primaruha! Rad bi ga poznal, ki mu golobica ni izbrala pregladke bukve, vrana ne previsoke smreke za gnezdo, kakor ni meni. Videti bi ga hotel, ki je prinesel toliko veveric domov, kolikor sem jih jaz. Pa zakaj to vprašate, gospodar?«
Mladenič, ki se tako hvali, je kakor ptič, ki je ravno izletel iz gnezda in ima poleg nežnega perja še tu pa tam negodno dlako. Ruta okoli vratu bi pomenila, da je hlapec, ki zna nabru-siti koso ali srp, toda pokvečeni klobuk brez neobhodno potrebnega cvetličnega šopka svedoči ga za pastirja. Bele spodnje hlače, ki so precej daljše, nego vrhne črne, delale bi ga na videz hlapca, a bose, rujave noge pričujejo, da je še pastir.
»Zakaj vprašam?« nadaljuje oni v kozolcu, »ne slišiš li grdobe na lipi, ki žaga celi ljubi dan brez najkrajšega pre-nehljeja, da sem v nevarnosti oglušiti. Veš dečko, če mi prineseš škržata, dobiš šestico, da si kupiš lahko smodnika za semanji  dan,   ali kar koli hočeš.   Toda
živega mi moraš prinesti! Bes te plentaj! Zagodel mu jo bom še boljšo, kakor jo on meni gode!«
V tej svoji opravičeni jezi ni zapazil očeStrmičan, da se je približal sem mimo hleva krepak mož, noseč čez levo ramo kratek telovnik, desnico pa opirajoč ob težko cepčevo betico. Tone pa prišleca ni bil prezrl; ugledavši pod mehkim, s šopkom temno rudečih cvetlic okrašenim klobukom od solnca ogoreli, okrogli, vedno za smeh pripravljeni obraz, zarezi se na tihem tudi on in pokaže v tihi pozdrav dve vrsti kakor slonovina belih zob. Prišlec ni ravno mlad, kajti čas mu je že vtisnil na čelo one črte, kojih ne izpere nobena voda. Pri natančnejšem preiskovanju bi našli pod mehkim klobukom prostor, gol, kakor občinski pašnik, kar svedoči, da ima mož pol stoletja za seboj. Za svoja leta pa si je prihranil mož le precejšnje število muh in ravno je namenjen izpustiti zopet eno. Nataknivši na svoj cepec Tonetov klobuk, pomoli ga Strmičanu pod roko, ta pa seže iz navade nazaj, prime klobuk, pritisne ga k snopu in zapazi pomoto še le, ko ga zdrami glasen smeh pod njim.
»Bes te plentaj! Matevž, ta se ti je posrečila, drugokrat me ne boš več ujel. Ti lahko briješ burke, saj nimaš dru-zega dela. Poletu, kadar je doma delo, rogoviliš okoli, po zimi pa se tišiš peči, kakor klop kože.« S temi besedami je iztresel Strmičan svojo jezo nad nagajivim Matevžem, ki se pa za to niti ne zmeni, dobro vedoč, da mu ne zameri.
»Hi, hi, hi; sem li jaz kriv, clajeiz-rastel pri vas tak plevel? Hi, hi, hi! Kaj tacega pa še ne vem, odkar sem starašina!«
Matevž, v svoji stroki »stric« pri bratu Gašparju, kjer je imel izgovorjen »kot«,
Garibaldi. (Humoreska.)
13
doživel bi bil zelo rad, da bi ga imenovali od kraja vsi za »starašino«; posrečilo pa se mu je to le na pol, namreč pri mladini, dočim so ga stareji vedno le Matevža klicali. Prvi so ga bili veseli, kjerkoli so ga ugledali, kajti dobrih do-vtipov in smešnicni mu manjkalo, zadnji pa ga niso videli radi med svojimi delavci, rekoč, kjer je ta, smejajo se ve-liko^ a malo delajo. Matevž pa je imel pravico do častnega imena »starašina«, ker je bil kot najstarejši vaški fant leto za letom za starašino fantov voljen. Kot tak sprejemal je dečke, pastirje med fante, jemal odkupnino od onih, ki so se odpovedali fantovski zvezi in vstopili v zakon, in delal mir, kadar so nastali v njihovi zvezi prepiri. Starašina ni cenil malo svoje časti. Kadar se je začel kak pastir sramovati pastirskih iger, oglasil se je pri starašini za vsprejem v fantovsko zvezo. Tako oglasilo je ta ali sprejel ali pa zavrgel. Binkoštni ponedeljek popoludne so se zbrali starejši fantje v vaški gostilni. Starašina zbral je novince in prišel ž njimi med nje, kjer je zavzel častno mesto za mizo po-sadivši novince na desno in levo poleg sebe. Tu se je pilo na račun novincev, starašina je napil vsakemu posebej in ga tako sprejel med fante. S tem je vstopil mladenič v pravice, katerih bi si drugače brez kazni ne bi smel prisvajati. Odslej je smel zahajati v njihovo družbo in v gostilno, ukati in peti v mraku, pušiti tobak, tikati fante, nositi za klobukom šopek in kaznovati one, ki bi se neopravičeni lastili teh in enakih fantovskih predpravic. Tej zvezi je bil glava, kakor vemo, naš starašina, ki se je bahal, da dokler bo on zavzemal to častno mesto, ne bo pretepa med fanti, in orožniki ne bodo odpeljali nikogar iz njih srede. Skoraj z vsemi gospodarji   v fari je  bil Matevž  znan,  tudi
s Strmičanom, s katerim sta popevala nekdaj v spomladanskih večerih pesmi, da se je razlegalo čez gore in doline. V teh okoliščinah se Matevžu ni bati, da bi mu Strmičan zameril zaradi te šale, še manj pa Tone, ki bode pristopil prihodnjo pomlad fantovski zvezi in se mora torej učiti že zdaj spoštovati svojega starašino. — Toliko se mi je zdelo potrebno v razjasnjenje častnega Matev-ževega  priimka in njegovega ravnanja.
Strmičan, hoteč navesti govor na kaj pametnega, vpraša Matevža, kaj delajo doma, in če so žito že spravili.
»E, kaj žito!« odgovori Matevž smeje se. »Pri nas so spravili vse, denar, orodje, žito, živino, če ti rečem, vse; ljudje pa so bežali, slišiš, bežali. Jaz pa nisem hotel iti ž njimi, ker so zahtevali, da ne bi tam niti kihnil, niti zakašljal, tudi se ne zasmejal. Milijon tri sto! Kdo pa more to?   Jaz že ne!«
»Me li misliš zopet imeti za onega? Ne bo se ti posrečilo! Kam pa bi bili šli ?«
»Kam? Tega mi niso povedali. Toliko vem, da se hočejo skriti pred tistim onem,
—  kako se mu že pravi — skriti, umeš li
—  skriti se hočejo. Kaj tacega pa še ne vem, odkar sem starašina!«
»Koga pa misliš, da se boje?«
»Koga? Tistega roparja, pasjeglavca, ali kali je. Saj je povedal tisti šepavi berač, kako mu je ime, pa sem pozabil. Že vem. Ime mu je tako, kakor bi kaj gorelo — gori — gori — Polde, da, tako bo: Goripolde. V volovo kožo je zavit, pomisli — v volovo kožo sedaj v tej vročini, in rogova molita mu čez glavo. Iz ust, iz nosa, iz ušes šviga mu zelen plamen — milijon tri sto! Kaj tacega še ne vem, kar sem starašina!«
»Pa ti, starašina, to verjameš? Bes te plentaj!   Ha, ha, ha!«
»Verjamem ali ne verjamem, to je vse eno. Šli so vsi, jaz sem zadnji. Sedaj
14
„DOM IN SVET5' 1889, štev. 1.
mu pa grem naproti, temu Poldetu. S to le betico ga bom potipal, da bo tri solnca videl. Vidiš, Ožbalt! dandanes so fantje za nič. Nobeden ne gre z menoj, sam moram nadenj, vidiš, sam. Časih je bilo drugače. Ali se še spominjaš, kako je bilo takrat na večer pred Veliko gospoj-nico, ko je prišlo jeden in dvajset škricev iz mesta naju dražit? — Ožbalt, za njimi! zavpil sem jaz in zbežali so vsi, kakor zajci tam-le čez tisto njivo, takrat je bila ajda na njej. Drugi dan sva štela gazi — ena in dvajset jih je bilo. Kaj tacega še ne vem,   kar sem starašina. <r
Matevž se je razvnel pri svojem pripovedovanju in govoril čedalje glasneje. Strmičanu pa to ni bilo po volji, ker se je bal, da bi se Matevževe laži ne slišale v hišo, kjer bi jim morebiti verjeli.
»Tiho, tiho! Pa v hišo mi ne hodi, sicer mi spraviš vse po koncu!«
»Tudi dobro, tudi dobro. Grem pa svojo pot naprej, a videti ga hočem, tega onega; milijon tri sto, kaj tacega še ne vem, odkar sem starašina!«
Svest si vzvišene svoje naloge, rešiti čast fantov cele fare, odide starašina mimo hleva dalje, Bog vedi kam, v desnici vihteč betico, kot bi bil on edini steber očetnjave naše-. Strmičan se sicer smeja za njim na tihem, a zmoten je le toliko, da mu škržat na lipi ni več napoti. Tone ne misli več na obljubljeno šestico, marveč obžaluje, da še ni do dobrega vsprejet med fante, sicer bi bil šel lahko s starašino zdaj, ko so ga zapustili vsi drugi.
Mati Strmičanka ima danes k sreči v kuhinji opravek, sicer bi v ženski svoji radovednosti ne bila preslišala, kaka nevarnost preti Strmici in okolici. Oblečena je na pol pražnje, to pa zaradi vnanjih Ijudij, ki jih ima v hiši, Potegnelovega Jurija namreč,  ki smoli  dreto in krpa
tudi tako obutev, katero bi vsak drugi čevljar vrgel med smeti, in Bucevega Jaka, ki dela srajce iz tako močnega hodnika, da bi narejene tudi brez podpore stale na mizi po koncu.
Nadepolni naslednik na Strmici, zdaj še v prtenih hlačicah z eno samo naramnico, zabil je ravno žebelj v blanjo, na kateri iztesujejo navadno ročnike in drugo orodje, ko zarohni nad njim Jurij, češ, da se bode sekira ob žeblju skrhala. Jurij se je čutil poklicanega za namestnika hišnega gospodarja iz več vzrokov. Ne le, da je mlademu Mihcu krstni boter, bil je tudi od nekdaj že hišni prijatelj pri Strmičanovih in kot tak je dobival vsako leto redno koline, kadar so tam klali. Bil je tudi razumen in veljaven mož, znal je citati, če tudi le tiskano in še to le v bohoričici. Imel je lepo navado, da svojih lastnih mislij ni rad izrazil, nego s povdarkom ponavljal to, kar so izrekli drugi, ki so se mu zdeli pametni. Njegova veljavnost v občini segala je tako daleč, da bi bil pred več leti kmalu v občinski odbor voljen, pa takrat je bil premlad, zdaj pa je prestar. Starost mu je prinesla med drugimi slabostimi tudi naduho. Ravno naduhi Jurijevi se ima šestletni Strmičan zahvaliti, daje ostalo takrat pri besedah, ker komaj je zarohnelnad njim, zahropel je že tudi in zakašljal, in to je trajalo saj toliko časa, da je na kaznovanje pozabil, tem rajše, ker dečka ravno potrebuje, da mu bode prinesel iz peči ogelj, s katerim si bo prižgal v čedrci pepel. Pravi tobak namreč je že davno pogorel, on pa ga nima več, in ta presneti Buc iz same varčnosti niti ne kadi, torej mu ga tudi posoditi ne more. Sicer je Jurij najrajše sam hodil po oglje, pa prebrisani Strmičan je uravnal tako, da je oglje preskrbljeval njegov sinko, in se čevljar ni preveč mudil. V drugih hišah

Garibaldi. (Humoreska.)
15
niso tako skrbeli za Jurija, pa saj jih je imel malo več, ker mu jih je večino prevzel mladi Pribil, ki pa ni šival z dreto, nego zbijal z lesenimi žeblji. Ta Pribil je bil zaničevanja vreden človek Potegnem.
Le malo je več gospodarjev, med njimi v prvi vrsti Strmičan, ki se ne dajo prepričati, da lesen žebelj ravno tako dobro drži, kakor dobro osmoljena in večkrat zavozlana dreta.  Jurijeva čedrca, katere kratko, s cunjo ovito cev je ravno vtaknil med zobe — da govorim resnico — med čeljusti, ni ravno vzor čednosti. Iz nje izvabil je glasove tako tužne,   tako mile,   kakor jih rabijo nekateri   sesavci male  vrste,   kadar so  v smrtni nevarnosti.   Ni čuda, da sejevzdramil o tej priliki pred hišnim oknom speči, za tako godbo vedno vneti pisani maček in prišel skozi odprto okno v hišo,   iskajoč   pod klopjo domnevanega godca. Mladi Strmičan je ravno premišljeval, kaj bi počel, da bi se kratkočasil, in bi ga hudi Jurij ne mogel karati.  »Maček je naš,« misli si,   »z mačkom naredim,   kar koli  hočem. Da bi le nit imel, pritvesti  bi  ga hotel, potem pa mi naj uide skozi okno, če more!   Škoda pač, da jaz ne morem tam skozi,   kaj  dostikrat bi se odtegnil kazni. Kako pa dobiti nit, ko jo krojač tako varuje,   kakor  hudoba zaklad?   Z zvijačo bo šlo,« misli si Ožbaltek in sede poleg ravno tako tihega,   kakor suhega Buča,   hoteč   izmuzniti   pri   prvi  priliki zaželeno nit.   Buc pa ima poleg svojih navadnih tudi to   posebno lastnost,   da ugane človekove misli v slučaju, kakor je ta.   Ko se stegne dečko po debelem klobčiču, misleč, da ga Buc ne opazuje, zbode  ga  ta  v  stegno,   da   mu  preide hipoma  vse  veselje do niti in teče jo-kaje k materi v kuhinjo, ki je bila ravno skuhala mlečni riž za rokodelca,  da bi laže čakala večerje. Pri pogledu v polno
skledo ni čuda, da je postal nagajivec ravno tako hitro lačen, kakor je pozabil prestano bolečino.
»Tiho bodi,« tolaži ga mati, »dobil boš, kar bo ostalo.«
Mati nese jed v hišo na mizo, za njo gre mladi Strmičan, in daje število polno, pridruži se jima tudi domači kocasti pes. Oče Strmičan bi bil zelo nevoljen, če bi ga mati prezrla pri taki priliki, kakor je ravno danes. Mati to dobro ve, zato za-kliče skozi odprto okno: »Ali slišiš, ti, zdaj pa le!«
Besedica »ti« je bila navadni nagovor zakonske dvojice v Strmici; to pa iz tega uzroka, ker se je materi prenerodno zdelo, klicati moža s krstnim imenom Ožbalt, njemu pa preveč zamudno reči jej Maruša.
Oče Ožbalt, ki je še vedno vsajal snopje v kozolec pred hišo, pride takoj na prvi poklic v hišo ter prisede k mizi. Jurij naredi še nekoliko šivov, potem pa prisede. Tudi Buc zameni šivanko za žlico.
Prične se pogovor: Hišni gospodar jadikuje, da je oves lahek, čevljar, da ga hudobni Pribil povsodi obrekuje, krojač, da je danes že tri šivanke zlomil, kar mu škodoželjni mladi Strmičan iz tehtnega vzroka privoši. Zadnji seje bil splazil za peč, da bi od tam z višine opazoval, kako se bode vsebina sklede na mizi zmanjševala. V srcu se togoti nad suhim Bucom, ker se mu tako mudi, da vselej dvakrat iz sklede zajme, dočim ostala dva enkrat žlici izprazneta. Mati kot skromna kuharica ni prisedla, ampak je snažila in spravljala sem ter tje po hiši, karnajboljepristojadobri gospodinji. Manj skromna kakor v jedi pa je v besedah, ker sega vedno med pogovor možakov, kazaje svojo radovednost nad vsem, kar se godi blizu ali daleč.
»Hudo j e dandanes na svetu, res hudo,« meni čevljar.  »Pa saj ni čuda, saj je cer-
16
„DOM IN SVET5' 1889, štev. 1.
kovnik letos ob koledovanju zapisal na vrata dve šestici.«
»Kako je to, dve šestici?« vpraša krojač, ki je prvič prenehal in svojo suho brado na leseno žlico opiral.
Čevljar potegne s smolnato dlanjo preko ust, pogleda pomenljivo po hiši, češ, da nihče nepoklican tega ne sme slišati, kar bode sedaj povedal: »Letos pišemo 1866, tedaj sta na koncu dve šestici. Stoletna pratika pa tako govori: Kadar bodete dve trojki, takrat bo hudo, kadar bodete dve šestici, bo še huje in kadar bodete dve devetici, bo najhuje, tako hudo, da bo le ta ostal, ki bo imel železno glavo. Prepričan sem, da je to res: 33. leta umrli so mi namreč oče in jaz sem moral iti služit, to je bilo hudo, zares hudo. Letos zopet je menda krvava vojska. Dva kralja sta se dogovorila, da hočeta našega cesarja napasti. Pravijo, da si je Pjemontezar to domislil, drugemu pa ne vem, kako se pravi.
»Slišal sem, da mu je Prajz ime,« pomaga mu Buc in seže prav globoko v skledo.
Čevljar je ravno ponavljal čudno ime, ki ga ni niti v stoletni pratiki, ko zastoka na peči mladi Ožbalt, rekoč : »Mati, saj ne bo nič ostalo!«
To spravi vse v zadrego. Možje po-lože žlice pred se, mati Maruša pa pomoli glavo skozi odprto okno ven, da bi nihče ne zapazil rudečice, ki jo je polila. Najprej se ohrabri oče Ožbalt.
»Zakaj pa piše cerkovnik take številke, ki prineso nesrečo? Če bi znal jaz pisati, svoj živ dan bi ne pisal takih!«
»Modra je ta beseda,« potrdi čevljar, »pa pomagaj si; če ti jih zapiše, pašo zapisane in vojska je tu.«
»Pa v naše kraje ne bodo prišli?« vpraša mati Maruša, ki je tudi skoraj pozabila neprijetni dogodek s čmernim sinčkom.
»Jaz bi tudi mislil, da jih ne bo sem, saj to bi bilo kaj neprijetno sedaj, ko je čas žetve. Vedi Bog, kako daleč so še,« tolaži krojač sebe in druge.
Strmičanu pride sicer na misel, kar je malo poprej pravil burkasti Matevž, a ne črhne niti besedice o tem, boječ se, da bi s tem sebi na škodo rokodelca odvrnil od dela.
»Veste, kdo pride?« vpraša Sirmi-čanka, gledaje skozi okno proti potoku.
»Kdo?« Vprašajo vsi.
»Brenkeljček.«
»To je tisti prevzetni berač, ki pravi, da je v Strmici povsod klanec razun na mizi in da hodimo od nas po lestvi k maši,« opomni gospodar.
»Tisti,« oglasi se čevljar, »ki po zimi
brenklja na desko in poj*e zraven:
»Miška v kot, miška v kot, Mačka na sredo!«
»Tisti, ki pravi, da smo krojači v sorodu s kozlom.«
Vsak ve povedati kaj o Brenkeljčku, a kaj dobrega nihče. Tem odločneje ga vzame Strmičanka v varstvo. »Jaz pa toliko povem, daje Brenkeljček res poln muh, kaj dobrega pa vendar rad stori, če ga kdo prosi. Ko je bil ta-le Ožbaltek leto star, zvrnil je bil ponev vročega masla po sebi. Takrat bi bil deček gotovo umrl, ko ne bi bil slučajno prišel Brenkeljček in mu ogenj izvlekel. Tudi danes ga potrebujem. Večji prešič je nekaj časa sem klavern in neče jesti. Brez dvoma mu je kdo vročil. Mislila sem že, če bi bil Brenkeljček tu, on bi mu zagovoril. Zato prosim, naj ga nihče ne vžali. Včasih se mu sicer sme reči, karkolf pride človeku na misel, včasih pa je tenak, kakor kupljena nit in zgine, kakor kafra.«
»Mislim, da ta čas ga je mnogo za jeden krajcar, prevzeten je le po zimi, kadar tolče na brenkelj.«          (Dalje.)
40
„DOM IN SVET5' 1889, štev. 2.
časa in denarja, ki si ga potrosil v mestu, če ne veš pomoči. Tako. Skoro sva gori. Zdaj stori, kar veš!«
Zopet stopata dalje. Ko stojita pred hišo, Gregor še deje preteče:
»In to ti rečem, ne poskušaj ničesar. Če ne veš, kaj je Leni, povej precej! Če mora umreti, naj umre brez tvojih zdravil. Slepiti ni treba nikogar. Tako, da boš vedel. In zdaj pojdi! Čas je.«
Valentin ga pogleda osupel. Malone vprašal bi ga, zakaj je toli v skrbeh za Leno, on, ki se sicer ne briga za nobenega človeka. Da je v skrbeh, o tem
mu priča vse govorjenje; iz vsake besede, naj zveni še tako trdo in osorno, čuti je strah. Čudno se mora goditi v bratovi duši, da je premagal svoje sovraštvo in ga prišel klicat v taki noči zaradi tujega človeka.
Vendar, kaj je njemu do tega, zakaj ga je klical Gregor?
Tu notri je bolnica, bolna morda na smrt; njegova dolžnost je, da otme življenje, ako ni prepozno. Druzega opravila nima tu.
Pritisne torej na kljuko in veli: »Vstopiva torej!«                               (Dalje.)
d a 1 d i.
- Spisal J. L.) je.)
kakor to delajo drugi berači. Po kratkem pozdravu: »dober dan, popoldan«, hodi brezbrižno po hiši, kakor bi bil za danes on tu gospodar, in išče prilike skazati se s kakim zbadljivim dovtipom. Ko vidi, da vsi trdovratno molče, ugrabi mačka, stisne ga pod pazduho in renči, kakor medved, kajti vse živali znal je posnemati po glasu. Tudi maček naznanja z jeznimi, zategnenimi glasovi, ki se čudno vjemajo z beračevim basom, da mu j e pod pazduho pretesno. Tako izvabi Brenkeljček višje in nižje glasove, kakoršnih ravno potrebuje za dvospev. Ko pa hoče izvabiti iz mačka najvišji glas in ga zato prav krepko stisne, pokaži se mačku glas, da ne zacvili, temveč srdito pihne, zraven pa z ostrimi kremplji opraska berača, potem pa se mu izvije in skoči skozi odprto okno, od koder je bil prišel. Nastane glasen smeh, v katerem pa zopet napade nadušljivega Potegnela kašelj, da se mora prijeti za klop. To priliko po-
G a r i 1
(Humoreska. — (Dal

frenkeljček je res nenavadna be-T^raška prikazen. Majhen je in tanek, kakor deček pri dvanajstih letih. Po zimi ga je še nekaj videti, ko nosi pod širokim, zelenim plaščem še strunami navlečen »prekelj«, a po letu, ko nima niti plašča, niti pri proste svoje godbe, podoben je oskubenemu ptiču. Po obrazu ni da bi dejal star, pomnijo ga pa še stari vedno enakega. Neka posebnost so tudi njegova usta, ki segajo od enega ušesa do druzega. Niti ušesa niso pri njem navadna, ampak čez mero velika in od glave proč moleča.
Poleg svojih telesnih posebnostij ima pa Brenkeljček tudi svoje posebne navade. Kolikorkrat izpregovori, tolikokrat zbode z dobro namerjeno puščico svojega poslušalca. Govori pa, kakor slavni Ovid, le v verzih, bolj ali manj srečnih.
Vstopivši v Strmičanovo hišo, ne ostane pri vratih, niti ne moli »za duše v vicah«,
&»

Garibaldi. (Humoreska.)
41
rabi Brenkeljček, da mu bije s pestjo po hrbtu, kakor bi bobnal, rekoč: »Dajmo Potegnela, kost mu je zaletela.« Pes, sluteč, da je tu kak pretep ali napad, a ne vede, komu je treba pomagati, zaganja se jezen zdaj v čevljarja, zdaj v berača; konec temu smešnemu prizoru je, da prav krepko ugrizne burkastega berača v suho bedro.
Mlademu Ožbaltku je Brenkeljček zelo po volji, ker ni veliko večji od njega, še bolj pa mu je zato všeč, ker zna tako dobro dražiti žival. Pozabljen je učinek krojačeve šivanke, pozabljeni so tudi pričakovani ostanki na mizi, hitro se pridruži beraču.
»Sta te li izučila pes in maček, boš li še dalje tako otročji?« vpraša ga Strmičan.
»»Dokler bo bob v stročji, bom jaz ostal otročji,«« odreže se Brenkeljček.
»Si li že kaj slišal o vojski?« vpraša mati Maruša, hoteča pričeti pametno govorico.
»»Ce bi si bil ušesa tišal, bil bi tudi streljanje slišal.««
»Kje si slišal streljanje?« vpraša čevljar preplašen.
»Povej, če res kaj veš, pa pusti burke, saj ni predpust!« svetuje Buc.
»Mislite, da je res kaj slišal?« opomni Strmičan neveren.
Kdor bi sedaj Brenkeljčku gledal v obraz, zapazil bi pač notranji boj, ki se vrši v njegovi glavi. Dasi zelo majhen, ima vendar tudi on dve strani, namreč dobro in slabo. Obrnen v peč, kakor bi kaj poslušal, domisli si, da je danes našel več hiš popolnem praznih; izvedel je tudi, da so zbežali pred Garibaldijem, ki ima priti to noč v ta kraj in se hoče napiti tople človeške krvi, požigati in moriti. »Tudi tu niso tako mirni, kakor se hočejo hliniti, sicer bi me ne izpra-ševali tako zvedavo.   Pri  Strmičanovih
sem sicer večkrat prenočil, pa Strmičan bi mi bil lahko bolje postregel, kakor mi je, njemu ne škodi, če ga malo zbegam, če prenoči eno noč pod nebom, sicer bi morebiti res mislil, da je cesar tu v Strmici. Strmičanka je sicer malo boljših rok, kakor nje mož, toda kosa slanine pa le še nikdar ni imela za mojo malho. Tudi njej ne bo škodil nočni zrak v gorovju. Ta smolar Potegnelov mi pa tudi ni na srce prirastek Nadu-šljiv je sicer in star, pa vsako reč hoče bolje vedeti kakor jaz; veselilo bi me, dokazati mu, da sem mu kos. In ta šmentani Buc, ki je skop, da bi vragu ne posodil konopca, če bi se hotel obesiti, nanj imam posebno piko že od takrat, ko me je tako neusmiljeno zbodel tu sem.« Te misli so se naglo podile v Brenkeljčkbvi glavi. Ko bi ga bil pogledal naš kmečki »spiritist« Buc, iz-vestno bi bil uganil njegove misli. Ta duševni boj, v katerem, kakor vidimo, je dobra stran podlegla slabi, trajal je le trenotek, po katerem, privleče Brenkeljček pomečkano pismo iz malhe in je da gospodinji, rekoč: ->Meni bi tako ne verjeli, berite raje to-le pismo, pa se bodete prepričali, kakošna nevarnost vam preti nocoj.«
Strmičanka pazljivo odvija lisi, iskaje v njem nevarnosti, pa ne najde drugega v njem, nego čačke, njej neumljive. Vprašaje upre svoje oči v široka beračeva usta. Že hoče nekaj reči, pa se premisli in da pismo Strmičanu, ki je pogleda, zagodrnja nekaj neumljivega, kakor imajo navado v pisarnah, tam se je bil namreč tega godrnanja naučil in je je rabil ob važnih prilikah. Spiritist Buc vedoč, da pride on na vrsto, hiti šivati, kot bi šlo za stavo, češ, morebiti mi Strmičan le prizanese s pismom, a sedaj se je motil. Strmičan držeč je nekaj časa narobe pred seboj,
42
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 2.
potisne je po mizi, da obstane pred Bucem. Bistroumni krojač pa je pripravljen tudi na ta slučaj. Ravno o pravem času kihne, in sapa odnese beračevo pismo kakor nalašč pred čevljarja na klop.
Jurij natakne sedaj prav počasi očala na nos, drži pismo, kolikor naj dalje more od sebe, hipoma pa ga posili kašelj, da komaj še izgovori: »Na, na, Bren-keljček, pa beri ti, jaz imam naduho« in res prične kašljati, a takrat prisiljeno.
»Bistre glavice ve! kako bi krasile zelnik! No, pa sem rajše tiho.« Pre-jemši pismo, postavi se pred Strmičana in bere: »Spominjale se, da sem Vam dal lani po božiču za 42 krajcarjev strun — — — je li tako?«
»»Že mora biti««, oglasi  se   čevljar.
»Kdaj si mi dal 42 krajcarjev ?* vpraša Strmičan jezen.
»»Čevljar je rekel, da mora biti tako, pa ni tako, vsi veste, da ni tako.««
»Ni ne tako!« povdarja čevljar. »Beri tako, kakor je,  o   denarju  pa   molči!«
Brenkeljček godrnja nekaj, česar pa nihče ne ume; nedvomno pa je s tem hotel izraziti sklep, nalagati je, ker resnice nečejo verjeti; gledaje v pismo bere: »Ljubi prijatelj! Strašno novico ti naznanjam. Garibaldi je tukaj. Gorje nam! Vse beži, kar more. On pa dere naprej, požiga, mori in žre. Izvedel sem, da tam pusti vse pri miru, kjer mu dajo jesti dovolj in ga sprimejo z belo zastavo. To ti pišem, da se tudi ti rešiš, ali pa da rešiš katerega izmed svojih prijateljev. Sedaj lomasti naravnost proti mestu L, katero bo zažgal, razdejal. Gotovo pride mimo vas, če še ni prišel. To ti pišem Tvoj prijatelj.« Tako je čital Brenkeljček.
Krojač skoči po koncu; nataknivši na glavo klobuk, hoče oditi.
»Kam pa, kam?« vprašajo ga vsi.
»»V mestni štacuni sem v nedeljo pustil en motek nitij za 12 krajcarjev, dasi sem ga plačal. Jaz bedak nisem vedel, da bo nocoj pogorelo mesto z motkom vred. Tje moram.««
»Počakaj vender, da vam vse povem«, reče berač in mu zastopi vrata.
»»Kdo pa bo zažgal?*« vpraša gospodar.
»Garibaldi!« reče berač.
Strmičan se spomni, da je nekako tako govoril malo preje muhasti »stara -šina«. Poskuša še enkrat pomiriti boječe z besedami: »Kaj nam mari mesto, da le nas pusti pri miru! Tistih 12 krajcarjev bi že jaz utrpel, če ostane krojač pri delu.«
Te besede utolažijo Buča in vsede se.
»»In sedaj, če hočete rešiti sebe in hišo in živino, storite, kar pravi moj prijatelj. Napravite mu večerjo in obesite zastavo. Razumete, za Garibaldija!««
»I kdaj pa pride?« vpraša gospodar, »saj tega ni v pismu.«
»»Tega ni v pismu? Pa jaz vem. Nocoj pride, nocoj; kdaj pa, kot nocoj ? Zato le nocoj večerjo in zastavo ! Ali mislite, da gre Garibaldi kot polž tu gori po Strmici? Garibaldi dere, ali slišite? dere! In sedaj je že blizu. Nocoj pride, nocoj! In tukaj hoče imeti večerjo, tukaj.««
»Kaj! pri nas večerjo?« vzklikne prestrašena gospodinja.
»Laže se, laže!« kliče Buc.
»»Lažem?«« vpije Brenkeljček: »»Na! pa ti beri, šmentani me-e-e! Naj bere, kdor hoče, jaz ne; Buc pravi, da lažem.««
»Tiho, tiho!« tolaži gospodinja. »Vi se lahko kregate, jaz pa moram večerjo pripraviti za Kolapardija. Kaj pa naj skuham?«
» »Zaradi gospodinje vam povem, sicer bi ne. — Skledo češpljeve kaše in kos slanine, tako velik, kakor beraška malha.
Garibaldi. (Humoreska.)
43
Kadar bo večerja pripravljena, obesi naj se iz podstrešja ven bela zastava. Krščen človek ne sme biti v hiši. Tako hoče Garibaldi, da veste.««
»Laže se, laže!« vpije Buc. »Kako more vedeti on, kakšno večerjo hoče imeti ta zverina, saj je ni videl.«
»»Jaz Garibaldija nisem videl? Le čakaj, ti duša krojaška! Ko bo noč, dobim ga in mu povem, da tebe mora poiskati.««
To rekši se Brenkeljček obrne proti vratom, kakor bi bil jezen in hotel oditi.
Gospodinja pa ga prime za roko in ustavi:  »Kdo pa je ta Kolapardi?«
»»Karapaldi se reče po črkah««, dovoljuje si popraviti Potegnelov.
Tu se postavi Brenkeljček moško ter začne: »Garibaldi je le za polovico človek, druga polovica je volkova. Po vsaki izgovorjeni besedi tudi zatuli, kakor volk. Vsi se ga boje, celo ,Pijemontezarski' kralj se mu umakne s pota, dasi ga ima v službi. Lase ima debele, kakor ajdova slama, gleda srpo, kakor ris, kosmat je po celem telesu in namestu nohtov ima zakrivljene kremplje. Koder hodi, mori in požiga. Danes je tu, jutri zopet kje daleč.«
Od strahu se stiska mladi Ožbalt v materino krilo, čevljar sega v svojo skrinjico po »Kolomanov blagoslov«, pred katerim beže hudi duhovi, še celo hrabremu Bucu stoje zdaj lasje po koncu kakor ježu bodala, edini gospodar Str-mičan ne kaže strahu. Morebiti zaupa še »starašinu« in njegovi betici, morebiti sebi, ki jih je nekdaj jedenindvajset zapodil v beg. Brenkeljček nadaljuje:
»Poznam sicer Garibaldija, ali nevarnosti od vaše hiše ne bi mogel odvrniti. Garibaldi je laška zver. Ali mislite, da so tam taki ljudje, kakor tukaj?   Laški
kralj ne jemlje kakega psička v službo; ako bi mu ne pripravili večerje, kakor jo zahteva, gorje vam. Hišo bo zažgal, živino podavil in če človeka ujame, iz-pil mu bo kri. Sedaj pa že veste, če hočete. Jaz pa grem.«
»Še samo besedo!« ustavlja ga gospodinja.   »Kam  pa  naj   denem večerjo?«
»»Skleda češpljeve kaše mora stati z nočjo vred na mizi, poleg nje ena sama žlica. Na voglu mize mora biti kos slanine tako-le velik.«« Berač položi svojo malho na belo javorjevo mizo, pa jo obriše s potezami, katere naredi njegovega palca nohet na mizi.
»Kako pa pravi o zastavi?« vpraša Strmičan, ki je sedaj začenjal verjeti beraču.
»»Krojač naj odreže kos praznega platna, dovolj velik za srajco in hlače. Ta naj vihra s podstrešja na sprednji strani hiše, kadar bo večerja na mizi.«« To rekši odide in neče čakati, da bi mu prinesli kaj za njegovo poročilo.
Zunaj hiše se mu ne mudi, kakor bi to bilo soditi po njegovih prejšnjih besedah. Leno korači v breg nasproti hiši, kmalu ga zakrije grmovje, med katerim položi svoje šibko telo na mah in je pripravljen pasti svoje oči nad zmešnjavami, katere je pouzročil v Strmici.
Po Brenkeljčkovem odhodu je bilo pri Strmičanovih nekaj časa tako, kakor v državi brez vlade. Vsak je mislil le na lastno korist, naj bo z drugimi karkoli hoče. Vsak dajal je nasvete, ki bi le njemu ugajali. To velja zlasti o čevljarju in krojaču.
Citatelj, kateremu se zde beračeve laži vendar le predebele, naj pomisli, kaj je strah pred sovražnikom ob vojskinem času.                                        (Konec.)
58
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 3.
In potem prestane; dosti in pridno je delal za danes. Tema se dela po ko-vačnici; solnce zahaja; ogenj na ognjišču je dogorel. Gregor sleče svoj predpasnik, odviha rokave in zapusti kovačnico. Odprta je stala, Bog ve, kako dolgo ; danes jo zaklene. Dobro mu de, da sploh more zaklepati kaj — tuje svojine že dolgo ni bilo v njej. Dosti je tudi zdaj ni, ali Gregor je zadovoljen.  Nihče  ne more
reči, da ni storil svoje dolžnosti, in čudno — danes čuti, da sme vsakomur moški pogledati v obraz, ne pa povešati glave in hoditi po stranskih potih, kjer ga nihče ne vidi.
In to je dobro: ali hudo je potikati se po samini in bežati od Ijudij, kakor tat, ki nosi hudobne naklepe v duši! —
(Konec.)
G a r i b a 1 d i.
(Humoreska. — Spisal J. L.)
(Konec.)
^5.^1 tej zmedi se oglasi Strmičan, re-
^|L>koč: >Kdor je v moji hiši in v «r moji službi, posluša naj moj glas! Najprej vas vprašam, ali se vam zdi resnica vse to, kar je Brenkeljček govoril?«
Rokodelca molčita videča, da morata slušati, ne pa velevati. Namestu njiju se oglasi gospodinja: »Tak človek, kije prebredel pol sveta, ki zna brati, pisati in kaj še vse — saj je menda veliko let hodil v šolo — mora več vedeti, kakor nas eden, ki komaj edenkrat na teden pride med ljudi.«
Potegnelov se je udal osodi in pritrjuje materi, bodisi, ker nima samostojnih mislij, ali zaradi prihodnjih kolin.
Krojač opozoruje, da vojska res ni daleč, in je torej mogoče, da se je približala.
»Zakaj pa prinašajo to vest ravno taki muhasti ljudje, kakor Brenkeljček in ,sta-rašina'?«
Čevljar, zaslišavši modro besedo Strmi-čanovo, poprime se je hlastno: »Zakaj, zakaj prav Brenkeljček, ki je ves pasji, le čevlje ima kravje?«
Morebiti bi bila šla Brenkeljčkova večerja povodi, kajti možje postali so zopet nezaupni, ko bi ne bila Strmičanka stopila z odločilno besedo med nestanovitne  može  z  besedami:   »Brenkeljček
bodi ali kravji ali pasji, jaz se nisem primožila v Strmico, da bi me tu raz-mesarili in spekli. Ce ste previdni možje, poskrijte, kar se da poskriti, svoje zdrave kože pa odnesite pred nočjo na varen kraj, zunaj te strehe!«
»Pametna je ta beseda!« reče krojač, »jaz bežim takoj!«
»Stoj Buc!« kliče čevljar, »jaz hodim počasi, moram naprej.«
»Počakajta no!« oglasi se hišni gospodar. »Samega me ne bodeta pustila v nevarnosti! Ako že mora biti tako, tedaj pospravimo, kar je vrednostnega, v klet, mi pa bežimo tja gori v pašnik v »trnjevi grad«, kamor nam nihče ne more slediti.«
Skleneno, storjeno. Strmičan in čevljar nosita v klet skrinje, obleko, živež, orodje, sploh vse, kar ima le kaj vrednosti. Vse to zasujeta s peskom; vrata nad kletjo pa dobro zabijeta. Mojster Buc, kot dober pešec, dobil je drugo nalogo. Šel je na pašo, kamor je bil Tone med tem odgnal živino past, z naročilom, naj nocoj ne goni živine domov, ampak prenoči ž njo v gostem smrečju pod vrhom. Skrbna gospodinja dala mu je pri odhodu tudi skorjo kruha za svojo ljubljenko »lisko«, najlepšo kravo,   ki  je   dobivala   enak   poboljšek
Garibaldi. (Humoreska.)
59
vsak večer iz njenih rok. Potem odreže kos slanine po meri, katero je berač narisal na mizo, seveda, raje obilo, nego pičlo, in sicer iz srede, kjer je najdebelejša. Tudi naročena češpljeva kaša je kmalu gotova in se hladi na mizi iz sklede tako velike, da bi se iz nje ne najedel le Garibaldi, nego morebiti vsa njegova telesna straža.
Ko se vrne mojster Buc, odreže od praznega platna za srajco in hlače zadostujoči kos, pridevši na gospodarjev ukaz še nekaj več za vse slučaje. Zastavo pribije Strmičan na palico.
Vse je pripravljeno za odhod, treba le še pomoliti zastavo iz podstrešja. To nalogo dobi krojač, ki mora take reči najbolje umeti. Mislil je, da je to malenkostno delo, zato se niti ni upiral. Na podstrešju pa se prepriča, da mora biti palica pribita, sicer omahne pod težo močnega platna. V celi hiši ne najde več žeblja, vse so poskrili. Iz hiše pa so že vsi odšli, in zunaj se že mrači. Krojač vihra po stopnjicah gori in doli iskajoč potrebnega žeblja, da bi pribil palico, ker tako ne sme ostati, kakor je, da bi zastava visela na paznicah, kakor zagrinjalo na oknu.
Strmičan, prej najdlje neverjeten, priden je zdaj najbolj pri preseljevanju. Videti je, kakor bi bil napihnen, kajti vse žepe ima natlačene z raznimi papirji. Str-mičanovi gospodarji so imeli od nekdaj lepo lastnost, da so skrbno spravljali vse papirje, kar so jih donesli sluge od raznih uradov, in teh se nabere v par stoletjih lepo število. Teh ni bil zakopal Strmičan, morebiti zato ne, ker se je malo poprej bil prepričal, koliko učini en sam tak papir, kaj še le tolika množina!
Strmičanka je nesla celo postelj seboj, češ, da ne bode treba spati na golih tleh, in da ne bi padla po noči rosa na mladega Ožbaltka, in bi ne bil potem svoj živ dan pegast. Nadejala seje, da bode kateri moških, zlasti »on« toliko vljuden, da jej bo odvzel vsaj del bremena.
Čevljar je nosil svojo skrinjico z orodjem, nad njo pa lepo število na vrvici nabranih kopit. On namreč ni hotel spraviti svojega imetja v klet, kakor mu je bil svetoval gospodar, rekoč :
da s svojim premoženjem sme vsakdo gospodariti po svoji volji, daje to orodje njegovo edino in vse premoženje, torej se noče ločiti od njega tudi  v tej   sili.
Napotivši se v rebro, ozre se nazaj Strmičan, vodnik selilcem. Prepričati se hoče, je-li krojač obesil zastavo. Misleč, da mora ta drugače viseti, da bode vidna že od daleč, opozori krojača s krepkim glasom. Krojač pa hiti zaman po stopnjicah gori in doli še vedno iskajoč žeblja. Konečno naznani iz podstrešja svojo zadrego zaradi žeblja, na kar se gospodar raztogoti in hoče v hišo nazaj, da bi sam pribil zastavo.
Brenkeljček se trese od zatajevanja glasnega smeha, videč smešne selilce in krojača v zadregi. Bodisi iz usmiljenja do zadnjega ali iz kakega drugega vzroka, naredi splošni zmešnjavi hiter konec s tem, da dene roki pred usta in zakriči zamolklo, daje slišati, kakor bi prihajal glas iz daljave:  »Garibaldi, bu-bu-bu!«
Ko Buc to sliši, ne misli več na zastavo, ampak premeri s krojaškimi skoki stopnjice navzdol in steče za Strmiča-novimi, ki so se tudi podali v tek. Kmalu je krojač pretekel vse. Strmičanka je vsled težkega bremena najzadnja. Ob korenine iz tal moleče se izpodtakne in pade. Sedaj še le se spomni Strmičan svoje dolžnosti, da pomaga ženi na noge in jej odvzame del bremena. Zadnji čas je za to, kajti iz doline se sliši zopet zategnen glas: »Garibaldi, bu-bu-bu!« To da vsem novo moč, da hite navzgor v pašnik.
Strmičan se ustavi blizu vrha, na ozki ravnini. V krogu so zasajena bukova drevesa, mlada še in šibka, kajti trnje, češmin, mačeha in robidovje, ki ja obkrožajo na debelo, ne dajo jim duška, da bi se mogla okrepiti. Sredi tega živega plotu je goljava dovolj prostorna za malo čedo.
Tu začne ponosno Strmičan: »To je ,trnjevi grad', kateri je zasadil pred nekaj leti pastir; vanj je gonil živino, kadar so je nadlegovale muhe in je hotela bezljati. Sredi širokega trnjevega plotu se nam ni nikogar bati. Tu mora biti ozek vhod. Joj meni! zarašen je. Živ krst ne more skozi! Kako pridemo sedaj noter?«
60
„DOM IN SVETS' 1889, štev. 3.
Ko tako stoje in premišljujejo, kako bi se prehodil za moža visoki in najmanj toliko široki trnjevi plot, stavi bistroumni Buc sledeči predlog: »Skozi trnje ne moremo, pod njim tudi ne, tedaj ostaja le še ena pot, namreč čezenj. Šibko bukovo drevo sredi trnja da se potegniti sem ven. Tega se eden oprime, drugi pa ga drže tako dolgo, da našteje tri. Takrat ga izpuste, da drevo zamahne na notranjo stran, kjer se spusti dotični z zdravo kožo na tla.«
Krojačev predlog je vsprejet. Ne ve se prav, zakaj se nihče ni proti vil njegovi zahtevi, da bo on prvi šel po zračni poti v grad, morebiti zato ne, da bi se prepričali preje o rabljivosti krojačeve iznajdbe, ne misleč na to, da zadnji zračni popotnik ne bo imel nikogar, ki bi mu pomagal upogniti drevo.
Previdni Buc, kateremu je vse eno, ali zadnjemu nikdo ali Garibaldi sam pomaga upogibati drevo, oklene se ga takoj, ko soje potegnili k sebi. »Kadar bom naštel tri, izpustita!« veli Strmičanu in Potegnelu.
Krojač prične šteti: »ena, dve — stojta! Strmičan, povedite sedaj za trdno, ho-čete-li odškodovati me za motek nitij ? Zadnji čas je, sicer<jane pustim izgoreti.«
»»Ce bi bil zastavo prav obesil, gotovo, tako pa ne!««
»Tedaj grem pa ponjo«, reče krojač, stopivši korak nazaj.
»Grem pa jaz naprej«, meni Potegnelov.
Ko krojač to sliši, skoči bliskoma na svoje prejšnje mesto. Posrečilo se mu ni prisiliti Strmičana, da bi obljubil. Sedaj si misli: če se prvi poskus ponese, prideta na vrsto Strmičan in njegova žena, in sam bi bil v nevarnosti ostati kot zadnji zunaj. »Torej, kadar naštejem tri: ena, dve« ... iz doline se sliši glas: »Garibaldi, bu-bu-bu!«
Strmičan in Potegnelov izpustita prestrašena vrh in Buc se maje na drevesu sem in tje, kajti iz strahu pred Garibal-dijem je pozabil izpustiti se o pravem času na tla. Drevo se konečno popolnoma ustavi, Buc pa se ga oklepa, boječe zroč trnjevi plot pod seboj. Ujetje. Sreča zanj, da je mogel sesti na močno vejo.
Potegnelu ni bilo namenjeno gledati smešno ujetega krojača.  Ko mu je bil
udaril iz doline Garibaldijev glas na uho, izpustil je vrh, ne čakaje, da bi bil krojač naštel tri, sam pa se sldoni k tlem na tistem mestu, kjer je bil po gospodarjevi trditvi nekdaj vhod, ter rije pogumno naprej, ne mene se za praske, katere mu je zadalo trnje. Vsled strahu in trdne volje je bil prišel tako daleč, da je bil skril celo telo v trnje, le suhi bedri sta še moleli ven.
Strmičan se že veseli, da bo hrabri čevljar njegovima polovicama brez dolgih priprav in brez denarnih zahtev priredil pot. skozi trnje. »Si li že skozi?« vpraša Potegneta.
»»Ne morem, vse je zaman!««
»Poskusi vendar, morebiti le gre«, daje mu Strmičan poguma.
* »Vse zastonj««, zastoka Jurij, »»po-tegnita me nazaj!««
Strmiška močnejša zakonska polovica prime desno, lepša pa levo bedro, združena enota pa vleče čevljarja, ki pa stoče in prosi: »Pustita, pustita! nazaj ne gre. Raje počakam tu, naj se zgodi, karkoli hoče.« Torej ne naprej, ne nazaj, ujet je tudi ta.
Potrt stoji Strmičan pred »trnjevim gradom«, premišljujoč, kaj je treba storiti; mati pa teši jokajočega Ožbaltka, ko se zopet zasliši iz doline glas: »Garibaldi, bu-bu-bu!« V tem strahu vrže mati pievnico na trnje, naprej pa odejo ter naredi tako zaželeno pot v ograjo. Strmičan pomaga njej in sinčku, sam pa pride brez velikega truda za njima; a iz previdnosti podira pot za seboj, trgajoč s trnja kose nekdanje  postelje.
Bucu, to videvšemu, izgine zadnje upanje, da bi se rešil z drevesa, na katerem je ujet, in huduje se nad materjo, zakaj ni položila plevnice pod njegovo drevo, da bi bil tudi on sedaj lahko na varnem.
Noč je razprostrla temno svoje krilo tudi čez Strmico. Tam gori pod košatimi smrekami je bila polegla živina k počitku, pri njej bedi Tone. — V tr-njevem gradu čujeta Strmičan in Strmi-čanka poleg sinčka, ki je naslonil trudno glavico materi v naročje in trdno spal. Morebiti je sanjal o pošastnem Garibal-diju, morebiti o svoji prihodnji moči, s
Garibaldi. (Humoreska.)
61
katero bode ugnal drzneža na kozji otok. Buc se je majal na šibkem drevesu in vzdihoval po rešitvi, Potegnelov Jurij je stokal v trnju.
Prvi je obžaloval, da ni bil šel v mesto po štrenico, katero mu povrniti se je gospodar skesal, zadnji pa je tako dolgo moledoval gospodinjo, da mu je obljubila, odškodovati ga za njegovo najlepšo obleko pri prvi priliki.
Brenkeljček je bil nehal posnemati Ga-ribaldija, pred katerega imenom je vse zbežalo. Vzravnavši svoje male ude, kolikor najvišje je bilo mogoče, natakne na glavo strgan svoj klobuk ponosno, kakor kralj, ko mu denejo krono na glavo. »Nocoj ni Brenkeljčka«, godrnja berač zadovoljen, »nocoj sem Strmičan, gospodar in kralj v tem jarku. Take pa še nisem doživel! Za vse to se imam zahvaliti svoji mali buči in pa pismu, s katerim me oderuški kupec tirja za borih dvain-štirideset krajcarjev, ki sem mu je menda dolžan za strune. Današnja moja je pač boljša od koledovanja. Ce takrat ne nategneš strun, ne pojo ; če je pa nategneš, popokajo. Tega seveda kupec ne jemlje v račun.«
Med takim in enakim godrnjanjem pride Brenkeljček pred Strmičanovo hišo. »Vse je odprto, kakor se spodobi meni, Garibaldiju. Spodobilo bi se sicer tudi, da bi mi prišel hišni gospodar vsaj do praga naproti, da bi me vpeljal v svojo hišo z lučjo v roki, kajti tema je; pa bodem si že napravil luč, če je le vse drugo v redu.« V redu pa je bilo gotovo vse, ker Brenkeljček se je dolgo mudil v prijazni hiši. Okoli polunoči pride zadovoljen iz hiše z belo zastavo v roki in se napoti  tje ob potoku iz Strmice.
A zdelo se je skoro, da bo nad Brenkeljčka hitro prišla zaslužena kazen. Ko namreč koraka po poti, vidi in zasliši kake tri pevajoče fante, ki so jo zavili naravnost proti njemu, prišedši mimo strmega grička, tako, da jih ni mogel prej opaziti. Kaj storiti? »Ti so pač dobre volje«, misli si Brenkeljček, »ker imajo čas, da lazijo po noči okrog, toda kaj, če se spravijo nadme?« Tu mu šine nekaj v glavo. »Nič, če sem bil enkrat Garibaldi, bodem še drugič.« Fantje so  bili v mesečini  opazili  belo
prikazen, ki se jim je zdela toliko čudna, da so utihnili in obstali. A čudenje njihovo je vedno veče, ko postaja ona prikazen viša in viša in se počasi giblje proti njim. Kaj je, niso mogli ločiti. Vsa bela, le včasih se je nekaj črnega pokazalo. Brenkeljček je namreč zastavo — platno na palici — povzdigoval više in više. Tako se je videlo, da čudna postava kar iz tal raste. Ko je bila palica popolnoma vzdignena, bila je res postava visoka in v mesečini se je videla strahovita. »Pogum velja«, misli si Brenkeljček in koraka dalje. A kmalu se premisli: »Kaj, če me ubijejo? Nič, raje tu stojim.« In mirno obstoji. Fantje, ki so opazovali gibanje, a sedaj videli, da stoji, imeli so razne misli, bolj ali manj strahotne. A vsem se je zdelo, da sedaj kliče »strah« junake na boj. »Milijon tristo, straha nič«, zakliče nam znani glas ,starašinov', »fantje, naprej!« A iz daljave, od strahu sem se zasliši: »Garibaldi bu-bu-bu!« To je Brenkeljč-kovo osodo odločilo. Najzadnji izmed treh fantov zakliče: »Garibaldi je tukaj!« In kar obrnil se je in starašina tudi. Garibaldi jim je bil preveč strahu za-vdaL Kmalu ni bilo zopet nobenega videti.
Kdo pa so bili ti pogumneži? Bili so trije: starašina in dva tovariša. Prvi je namreč nameraval nocoj najprej v Strmici Garibaldijevo srečo poskušati in ljudem nekoliko neškodljivega strahu napraviti. A izpodletel je starašini ta naklep zaradi strahu tovariševega, in pravi Garibaldi je bil rešen iz zadrege.
A ni se zdelo Brenkeljčku varno še v tretjič svojo srečo poskušati in dalje iti po isti poti, zato zavleče svoje trudne ude gori v les za grmovje, da se nekoliko prespi.
Pa pojdimo zopet k Strmičanovim.
Po dolgi, prečuti noči, ki se zdi zlasti krojaču in čevljarju večnost, napoči na nebu jutranja zarja in naredi  se  dan.
Iz nižine se čuje ukanje: nekdo se bliža Strmici.
Krojač tudi zauka večkrat na drevesu.
Prihajajoči je moral slišati njegov glas, kajti ukanje se sliši vedno bliže.
»To je starašina«, meni gospodar in ni se motil.
62
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 3.
»Strmičan! kje pa si? kam si prenesel svoje gnezdo?«
»»Tukaj!*« oglasi se krojač mesto njega. »»Le sem, Matevž, sem gori! Reši nas!««
»Kaj vas je pa tu gori prineslo?«
Predno je mogel kdo kaj odgovoriti, povedala je že vse Strmičanka. Stara-šina bi se bil sicer rad smejal, a dobro mu je bilo v spominu, da se je tudi on sam bal Garibaldija, dokler je bila tema. Povedal je tudi, kaj je videl, a ne, kako je bežal. To je bilo za Strmičanko kot za nalašč, kajti trdila je, da je ona rešila hišo in vse može. Bilo jej je pri srcu, kakor vojskovodji po dobljeni zmagi. Tudi Matevž starašina jej je moral pritrditi, da je tako. »Kar je res, je pa res!« In to je bilo kaj dobro za vse, ki so se bili v »trnjevi grad« naselili, ker Matevž bi se bil sicer hudo norčeval, gledajoč enega in drugega v njegovem čudnem stanju.
A ne more si kaj, da ne bi rekel: »Lejte, lejte no petelina krojača, ki poje na drevesu!« In zasmejal se je sladko in tudi drugi ž njim, še celo Potegnelov, ki je bil zarit v grmovje.
Sedaj se je začelo oproščevanje. Prvi je bil na vrsti krojač, kateremu je izkušal starašina podati roko. Krojač se izpusti raz drevo, a z nogami se zaplete v trnje, toliko še, da ga ujame starašina in položi tako na tla, da se opre krojač z rokami, a noge so bile še kvišku v grmovju, dokler jih ni po neznatnih praskah za seboj potegnil njihov gospodar.
Pri Potegnelu si pa ni mogel starašina drugače pomagati, kakor da je začel udrihati z betico po grmovju, češ, da bode tako oprostil ga iz stiske. A čevljar se je bal pri vsakem mahljeju, da ga zadene. Zato je vselej, kadar je palica padla na trnje, zastokal ubogi Potegnelov. A nazadnje Je bil vendar rešen in h krati sta imela tudi »on in ona«  z Ožballkom vred prost izhod.
Sedaj je bilo mogoče vrniti se na dom, po katerem je gospodaril nocoj strahoviti sovražnik. »Hvala Bogu, hiša je cela, nič ognja, nič razdejanja«, govori Strmičan, ugledavši pred seboj svojo hišo.
»Kdo pa jo je rešil, kdo?« huduje se žena, da se nje kar nič neče spomniti v zahvali njen mož.
Ko je vsa družba blizu hiše, pride jim naproti Tone ter pove, daje videl, ko je gnal živino domov, Brenkeljčka iti tam čez oni grič, nosečega pod pazduho bel »prekelj«, kakor bi nesel kos platna. »To mora čudno biti — s prekeljnom sedaj po letu, ko ne hodijo koledniki, in nad menoj je vpil: ,Garibaldi!{«
Sedaj se je zasvetilo Strmičanu. Kaj, ko bi bil Garibaldi — Brenkeljček sam?
In starašina se tudi zamisli: »Oni strah — ali ni bil Brenkeljček? Pa tako velik ni Brenkeljček!«
Tu pogleda Buc kvišku pod streho: »No, kaj pa to? Zastave ni, še palice ni. Ali jo je Garibaldi vzel?«
»»Kakšno zastavo?«« vpraša starašina.
Buc mu vse razloži, kar je bilo treba.
Sedaj ne more več zadržati starašina glasnega smeha. Sklicuje se na svojo »starašinstvo«, da Garibaldi je res bil Brenkeljček, in da je prav on odnesel zastavo.
Gospodinja Strmičanka je kar z odprtimi usti poslušala tako čudne besede. Tu jej pride na misel kaša in slanina. Precej hoče dokazati, da je res Garibaldi sam bil tukaj in steče v hišo, možje gredo pa za njo.
V Strmičanovi hiši ni bilo najti ni-kakega posebnega nereda. Skleda s češ-pljevo kašo je bila do malega izpraznjena. Krojač, ki je po tleh pobiral in štel češpljeve  peške,  naštel jih je 133.
—   »Dve trojki, to ni dobro zanj«, meni Potegnelov.
Mladi naslednik v Strmici si med tem tudi ogleduje, ali je še tako v hiši, kakor včeraj, in tu opazi tam pod klopjo
—  mačka. Hitro se požene proti njemu, a ko ga prime, spozna, da je zvezan. Od usmiljenja glasno zajoka in obrne pozornost vseh na ubogo žrtev »Gari-baldijeve« krutosti. Vsi Strmičanovi se spomnijo, kako je včeraj Brenkeljček ravnal z mačkom. To je še Strmičanki odprlo oči, in češpljeva kaša, slanina, platno — vse to je pogreblo varčno gospodinjo. Rekla pa ni nič, ampak tiho je šla v kuhinjo kuhat drugo kašo.
Pesmi.
63
Matevž pa ni vedel sedaj nič druzega reči, nego: »Kaj takega pa še ne vem, odkar sem starašina.«
Tujec, ki hodi dandanes skozi Str-mico,   nahaja   ondi   gostoljubne   ljudi,
a skrbno naj se varuje, da ne imenuje imena Garibaldijevega. Celo starašina sam menda od tistega časa nič več ne sliši rad tega imena.
(Opazka. Na str. 14/& čitaj m. Mihcu: sinku.)
^y§
Prestol.
|ed snegom vrh skalovja ,lr°Postavljen je prestol; Tam večni mraz veluje, Otrplo zroč nizdol.
Na vse strani oklepa Kraljestvo snežen pas, Življenje čez ne sega, Zatrt je sleharn glas.
<#>
Ob stolu velikani Stoje, vkovani v sren, Kot bi sanjali s kraljem Neznan, stoleten sen . . .
In ko tako brez glasa Obkrožajo prestol, Smrt sama s tiho grozo Od njih beži nizdol . . .
A. Funtek.
Goram.
. »f^očil sem od vas se, gore, -p Ki ste meni bile raj; *  Sel od vas med svet šumeči, Mnogoteri videl kraj.
Pač drugače je po svetu, Kot sanjalo je srce — Gore moje, sinje gore, K vam sedaj hite želje!
Gorski svet me k sebi vabi. A nazaj ne smem v ta svet: Vem, da bi srce umrlo, Ko z gora bi moral spet! —
¦
S. Trpin.
Vzdih.
"^(jffelja za željo se v srcu budi, -'pNada za nado mi naglo beži, * Vendar pa vsipljejo vedno v srce Nove se nade in nove želje.
Pač neizmerna je vrsta želja, In brez števila so nade srca: Sreča je ena na svetu samo, Moje srce li doseglo jo bo?
f J. Kobal.
JFtai