STROKA IN PRAKSA 8 Razvoj branja od vrtca do drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja Keywords reading, techniques for learning to read, activities for promoting reading, reading difficulties Izvleček Branje je proces, ki se po mnenju strokovnjakov začenja že pred roj- stvom otroka. Je veščina, ki jo ljudje uporabljamo vsak dan vse svoje življenje, in je bistvenega pomena za ustrezno socializacijo ter ga razvoj ne more nadomestiti. Pomembno vlogo pri razvoju branja in odnosu do njega imajo najprej starši, ob vstopu v vrtec vzgojiteljice in kasneje učiteljice. Prvi pogoj za dobro usvojeno tehniko branja so dobro razvito slušno in vidno zaznavanje, ustrezne tehnike učenja branja ter vztraj- nost in redno branje. Učenci se branja hitreje in laže naučijo, če poteka po več senzornih poteh. Ob tem pa so izjemno pomembne tudi dejav- nosti, ki jim branje približajo in jih v vrtcih in šolah vse bolj vključujejo v svoje delo. Kljub vsemu ima določen odstotek učencev težave na področju branja, ki se jih v procesu izobraževanja učijo premagovati z razvijanjem različnih strategij ob pomoči strokovnih delavcev različnih profilov. Ključne besede branje, tehnike učenja branja, dejavnosti za spodbujanje branja, težave z branjem Abstract Reading is a process that experts claim starts even before a child is born. It is a skill that people use every day throughout their lives, it is essential for proper socialisa- tion and cannot be compensated by development. In the beginning, parents play an important role in the development of reading and of the child’s attitude towards it; as the child enters kindergarten, that role is taken on by preschool teachers, and later by school teachers. A prerequisite for mastering the reading technique is a well-developed auditory and visual perception, appropriate techniques for lear- ning to read, persistence, and reading on a regular basis. Pupils learn to read the fastest and easiest if it takes place through several sensory pathways. Also extre- mely important in this process are activities that familiarise pupils with reading, which kindergartens and schools are increasingly employing. Regardless, a certain percentage of pupils is experiencing reading difficulties, which they learn to over- come in the course of the educational process by developing a variety of strategies with the help of a range of professional staff. STROKA in PRAKSA Reading Development from kindergarten to the second educational triad Polona Bogataj UDK 028.5:373 9 Šolska knjižnica, ljubljana, 28 (2019), 2, 8-13 1 UVOD Branje je zapletena miselna aktivnost in spret- nost, ki se je otrok uči od rojstva do 8. ali 9. leta starosti. M. Grosman (2006) trdi, da se je branja mogoče naučiti le z branjem. Vztrajnost in redno branje sta pomembna dejavnika, ki omogočata avtomatizacijo branja. Poleg tega pa na branje vplivajo tudi sposobnosti posa- meznika, ki so odvisne tako od fizioloških, nevroloških kot tudi genetskih danostmi, ter spodbude v domačem in šolskem okolju. Je veščina, ki jo človek uporablja vsakodnevno vse svoje življenje. Veliko otrok ob vstopu v šolo že bere, drugi se branja naučijo v šoli. Z vstopom v šolo se začne proces opismenjevanja, ki temelji na branju, pisanju, razvoju govora in poslušanju. Z branjem učenci širijo besedišče in pridobiva- jo informacije iz različnih virov. Učenci se učijo bralne tehnike v 1. VIO osnovne šole, ob tem pa razvijajo tudi bralno razumevanje. Od tega, kako uspešno usvojijo tehniko branja in razvijejo sposobnost razu- mevanja prebranega, je odvisen tudi njihov učni uspeh v nadaljnjih letih šolanja. »Sam razvoj pismenosti se začne že pred formalnim šolanjem, v vrtcu. Že od samega rojstva naprej se otroci srečujejo z različnimi bralnimi in pisnimi vzorci, ki jim omogočajo, da spoznavajo svet, ter jih vključujejo v socia- lizacijo. Stopnjo razvoja otrokove pismenosti pred vstopom v šolo imenujemo pripravljenost na branje in pisanje. Ta stopnja pripravljenosti predstavlja stopnjo razvitosti nekaterih splo- šnih in specifičnih sposobnosti, ki so potrebne za uspešen začetek usvajanja spretnosti branja in pisanja.« (Pečjak, 2000, str. 9) Pečjak (1993) navaja, da so za bralno uspešnost pomembni naslednji dejavniki: • percepcijski dejavniki – vidno in slušno razločevanje, gibanje oči, • kognitivni dejavniki, • motivacija in interesi, • socialno-ekonomski status družine. 2 DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE BRANJA Otrok se z branjem sreča že v družini, ob pregledovanju in branju slikanic, večernem branju. Starši svoj odnos do knjig in branja nezavedno ali tudi načrtno prenašajo na svo- jega otroka. Strokovne delavke v vrtcu lahko z vrsto različnih dejavnosti pri otrocih razvi- jajo za branje potrebne veščine. Ob branju in pripovedovanju pravljic ter ob učenju pesmic otroci širijo svoje besedišče in se učijo pravilne slovnične strukture jezika. Z dejavnostmi, ki so usmerjenje v razvijanje slušnega in vidne- ga zaznavanja, razvijajo to področje. Ob tem razvijajo tudi sposobnost koncentracije in po- zornega poslušanja, področji, ki sta za uspešno šolsko delo izjemno pomembni. Dejavnosti v vrtcu, ki spodbujajo branje in potekajo v sodelovanju s starši ali v okviru dejavnosti v vrtcu: • predšolska bralna značka (otroku knjigo preberejo starši, otrok jo s pomočjo strokov- nih delavk predstavi vrstnikom v skupini), • bralni nahrbtnik (v nahrbtniku so različne knjige, primerne za otroke in starše, ter zve- zek, v katerega otrok in starši lahko nariše- jo/napišejo mnenje o prebranem), • bralni kotički, kjer strokovne delavke otrokom ponudijo knjige na različne teme, primerne starosti otrok, • obiski šolskih in splošnih knjižnic, • dramatizacije pravljic ali zgodbic, • različne vaje za razvijanje fonološkega zave- danja, ki se izvedejo prek igre, • branje piktogramov. Slika 1: Predšolski otroci obiskujejo šolsko in splošno knjižnico Vztrajnost in redno branje sta pomembna dejavnika, ki omogočata avtomatizacijo branja. 10 STROKA IN PRAKSA Polona Bogataj: Razvoj branja od vrtca do drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja Otroci pridejo v prvi razred z različnim pred- znanjem in motivacijo za šolsko delo in učenje. Naloga učitelja je zelo zahtevna, saj mora poi- skati različne pristope, da lahko otroke vključi in motivira za učenje. Učitelji pri učenju branja uporabljajo multisenzorne pristope, saj s tem učencem omogočijo učenje prek različnih čutil in posledično tudi hitrejše pomnjenje samih glasov in črk. Kot učinkovita strategija se je izkazalo opismenjevanje s fonomimično metodo. Fonomimična metoda zajema več učenčevih čutil hkrati, in sicer sluh, vid, tip in gib. Vsak glas, ki ga izgovorijo, še slišijo in pokažejo z gibom. Zaradi vključenih več senzornih poti je tudi učinek večji (Premrl, 2016). Pri tem je treba paziti na izgovarjavo posameznih glasov, ti se morajo izgovarjati brez polglasnikov, sicer imajo lahko učenci težave pri zapisovanju, saj ne zmorejo povezati črke in glasu. Priročnik Opismenjevanje in razvoj vseh čutil (2010) temelji na fonomimični metodi opis- menjevanja. Avtorice so izhajale iz lastnih izkušenj in pripravile konkretne predloge za spoznavanje vseh glasov abecede. Vključile so vaje za razvijanje in krepitev senzomotorične- ga, emocionalnega, socialnega in jezikovnega razvoja učencev po načelih pedagogike M. Montessori. S. Pečjak (2010) loči tri postopke opismenje- vanja: 1. Monografski postopek: Učitelj obravnava črke oziroma glasove posamezno drugo za drugo. Vrstni red je določen – od lažje k težjim, od bolj pogosto do manj pogosto rabljenim. 2. Postopek skupine črk: Učenci hkrati spo- znajo in se učijo več črk/glasov hkrati. 3. Kompleksni postopek: Učenci spoznajo vse črke/glasove hkrati, učijo pa se jih po lastni izbiri v svojem vrstnem redu. Učitelji se v praksi najpogosteje odločajo za monografski postopek opismenjevanja, ker je večina učbenikov in delovnih zvezkov prilago- jenih delu po tem postopku. Starši pogosto menijo, da morajo otroka nauči- ti brati, pri tem pa ne poznajo pravilnih tehnik in s tem naredijo otroku več škode kot koristi. Učenec, ki ima z branjem težave in že usvojeno neustrezno tehniko, bo potreboval več časa in bo moral vložiti veliko truda, da se bo naučil tekočega branja. Dokler učenec tehnike branja ne avtomatizira, ima pogosto težave z razu- mevanjem prebranega. Pri utrjevanju tehnike branja je izjemno pomembno sodelovanje star- šev, predvsem pri skrbi za redno vsakodnevno branje, ki naj bi trajalo 10 minut. Dejavnosti v šoli, ki spodbujajo branje: • bralna značka (na razredni stopnji za vse učence v urniku, na predmetni stopnji se zanjo odločajo učenci po lastnih interesih), • bralni listi, ki jih pripravijo učiteljice in so namenjeni utrjevanju že usvojenih glasov/ črk, • evidence branja (zbiranje podpisov, žigov, ki učence spodbujajo k vsakodnevnemu bra- nju), • dopolnilni pouk branja, kjer učenci razvijajo poleg tehnike branja še področje vidnega in slušnega zaznavanja, • bralni prijatelji (učenci predmetne stopnje kot prostovoljci pomagajo pri branju učen- cem nižjih razredov). Posredno branje lahko spodbujamo tudi z drugimi dejavnostmi na šoli, kot so: • menjave knjig za gumb, • noč v knjižnici, • zaključki bralnih značk, kjer sodelujejo znani slovenski pisatelji in pesniki, • branje na prostem, • čajanke v knjižnici, • interesne dejavnosti (npr. Naša mala knjiž- nica) itd. Fonomimična metoda zajema več učenčevih čutil hkrati, in sicer sluh, vid, tip in gib. Vsak glas, ki ga izgovorijo, še slišijo in pokažejo z gibom. Pri utrjevanju tehnike branja je izjemno pomembno sodelovanje staršev, predvsem pri skrbi za redno vsakodnevno branje, ki naj bi trajalo 10 minut. Slika 2: Bralni prijatelj 11 Šolska knjižnica, ljubljana, 28 (2019), 2, 8-13 3 TEŽAVE PRI BRANJU IN OBLIKE POMOČI Najpogostejše težave, ki jih je opaziti v šoli na področju branja, se nanašajo na: • težave s priklicem posameznih črk oziroma s povezavo glasu s pravo črko, • črkovanje besed namesto vezave glasov, • menjavanje vrstnega reda črk, • menjavanje določenih črk/glasov. Da bi učenci utrdili povezavo med glasom in črko, potrebujejo dovolj utrjevanja. Lahko izdelujejo črke iz plastelina, jih zapisujejo v mivko, zdrob, pišejo po hrbtu drug drugemu in ob tem ugibajo, prepoznavajo z zavezanimi očmi črke iz plastelina ali magnetne črke ipd. ter zraven glas tudi izgovarjajo. Vezava glasov se začenja z dvema glasovoma, soglasnikom in samoglasnikom. Na eno stran lista se zapiše soglasnik, na drugo stran lista samoglasniki. Učenec s prstom ali svinčnikom sledi puščici in pri tem vleče soglasnik toliko časa dokler ne pride do samoglasnika (slika 7). Na naslednji stopnji se branje nadaljuje s tremi glasovi, na levi in desni strani so soglasniki, v sredini se menjajo samoglasniki (slika 8). Pomen besed v začetku ni pomemben, kasneje pa se z učenci preveri, katere besede imajo pomen in katere ne. Slika 4: Noč v knjižnici Slika 6: Branje na prostem Slika 3: Menjava knjig za gumb Slika 5: Zaključek bralnih značk, kjer sodelujejo znani slovenski pisatelji in pesniki 12 STROKA IN PRAKSA Polona Bogataj: Razvoj branja od vrtca do drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja Ko učenci že usvojijo več črk, učiteljice pri- pravijo bralne liste, kjer se nadaljuje utrjevanje branja. Bralni listi vsebujejo branje zlogov, besed in povedi. Ko je branje besed dovolj utrjeno, lahko berejo krajša besedila in tudi že odgovarjajo na vprašanja. Zahtevnost učitelj diferencira glede na sposobnosti bralca (slika 9). Če strokovni delavci in starši opazijo, da gre za specifične bralne težave, otroka usmerijo v postopek za pridobitev odločbe otroka s po- sebnimi potrebami, ki mu omogoča potrebne prilagoditve za uspešno delo v šoli. Disleksija je oblika specifičnih težav na podro- čju branja, ki še posebej močno vpliva na bra- nje, posredno pa tudi na črkovanje, pisanje in razumevanje besed in besedišča. Ti učenci so praviloma usmerjeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokov- no pomočjo, saj potrebujejo vrsto prilagoditev tako v procesu usvajanja znanja kot tudi pri samem izkazovanju znanja. Branje je ena izmed temeljnih veščin, ki se ji učenci v procesu izobraževanja ne morejo izogniti, zato je pomembno, da jim pomagamo pri premagovanju težav. Starši in strokovni delavci imajo prost dostop na spletu do pri- poročljivih gradiv, ki so prilagojena otrokovi starosti in bralnim sposobnostim, prav tako pa lahko informacije dobijo v šolskih in splošnih knjižnicah. Učenci veliko raje berejo, če imajo občutek, da so pri tem uspešni. Lahko berejo slikopise, besedila, napisana v določenem tipu pisave, z ustrezno poravnavo, ustrezno veliko- stjo črk, besedila z omejenim besediščem ipd. V letošnjem letu je začela delovati tudi aplika- cija Kobi, ki je namenjena otrokom z disleksijo in jim omogoča vrsto prilagoditev, ki jih otrok sam nastavi glede na svoje potrebe. Aplikacijo lahko uporabljajo na tablici in je dostopna tako staršem kot tudi strokovnim delavcem. 4 SKLEP Branje je proces, ki naj bi ga učenci usvojili do konca prvega VIO. Pri učenju branja ne gre le za usvajanje tehnike branja, temveč tudi za razvijanje razumevanja prebranega. Kljub hitremu napredku na področju tehnologije in Slika 7: Vezava glasov s samoglasnikom in soglasnikom Slika 8: Branje s tremi glasovi Slika 9: Bralni list za utrjevanje branja Branje je ena izmed temeljnih veščin, ki se ji učenci v procesu izobraževanja ne morejo izogniti, zato je pomembno, da jim pomagamo pri premagovanju težav. DN - TRIKRAT PREBERI BESEDE. ČRNE BESEDE NARIŠI V BREZČRTNI ZVEZEK. ZELENE BESEDE PREPIŠI V ČRTASTI ZVEZEK. 13 Šolska knjižnica, ljubljana, 28 (2019), 2, 8-13 znanosti branje ostaja vsakodnevna dejavnost, ki se nikoli ne konča. Naloga staršev, vrtcev in šol je otroke spodbujati k branju, jim omo- gočati ustrezno okolje in podporo v procesu opismenjevanja kot tudi v nadaljnjih letih izobraževanja ter spodbujati veselje do branja in knjig. Učenci bi morali v prvem VIO usvojiti tehniko branja, da bi se potem laže spopadli z učno snovjo in bi večino miselne energije lah- ko porabili za razumevanje prebranega in ne za priklic posameznih glasov in črk. Če starši in strokovni delavci v šolah ugotovijo, da ima učenec specifične učne težave, je smiselno, da ga usmerijo čim prej. S tem mu omogočijo, da razvije ustrezne strategije, s katerimi premosti primanjkljaje, ter ustrezne prilagoditve pri pouku in ocenjevanju znanja. Učenci in odrasli z dobro razvitimi bralnimi sposobnostmi imajo prost dostop do podatkov in informacij, ki jim omogočajo uspešno delo in vplivajo tudi na kakovost življenja posame- znika. Zato so vse dejavnosti za spodbujanje branja, ki jih izvajajo tako šole kot tudi vrtci in širša skupnost, zelo pomembne. Naloga staršev, vrtcev in šol je otroke spodbujati k branju, jim omogočati ustrezno okolje in podporo v procesu opismenjevanja kot tudi v nadaljnjih letih izobraževanja ter spodbujati veselje do branja in knjig. Viri Grosman, M. (2006). Razsežnost branja. Ljubljana: Karantanija. Pečjak, S. (2000). Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pečjak, S. (1993). Tehnike in metode za izboljšanje bralne učinkovitosti. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. Pečjak, S. (2010). Psihološki vidiki bralne pisme- nosti: od teorije k praksi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Premrl, P . (2016). V risanki skrita fonomimična metoda opismenjevanja. V: Orel, Mojca (ur.). Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih gene- racij. Mednarodna konferenca EDUvision (str. 1151–1158). Polhov Gradec: Eduvision. Arhiv OŠ Orehek Kranj (slike) Bralni listi [interno gradivo], avtorica Polona Eržen PoL oNA BoGATAJ, univ. dipl. soc. delavka, je zaposlena kot socialna delavka na Osnovni šoli Orehek Kranj. Naslov: OŠ Orehek Kranj, Zasavska cesta 53a, 4000 Kranj Naslov e-pošte: polona.bogataj@osorehek.si