Igra je igra
7. Na napačni pofi.
»Peter, poglej, ali so že na njivi.«
»Niso še. Le naprej!«
Mirno in pogumno sta šla Kodranov Peter in Lovšinov Jožek svojo pot v šolo.
Prišel je pa dan, — proti koncu oktobra je bilo — ko je Peter sporočil: »Danes so pa na njivi.«
»Bežimo!«
»Kar hitro!«
Tek, tek, tek, tek — sta jo ubrala naša junaka nazaj in poiskala drugo pot, ki je tudi držala do šole, pa ni peljala mimo Selanove njive. .   jfc ¦ Ti nesrečna njiva ti!
Repo je vsejal Selan na tisto njivo. Prav lcpo mu je rastla. Samo ondi ob potu, ki drži v mesto, je je bilo vsak dan manj. Dobro je vedel Selan, kdo mu dela škodo. Vaški paglavci hodijo ondi raimo v šolo, pa jo izmikajo. In ko bi jo že pojedli! Nak, — grc, pa jo samo odruje, obreže in naredi iz njc igra-
                                     103
čo — kolesce — in jo vali pred seboj. In to dan za dnem. 0, če bi dobil takega paglavca v roke — ali bi ga premikastil. Toda, ko ga čakaš, takrat ga gotovo ne bo. In tisti dan tudi nikogar ni bilo mimo, ko so bili Selanovi ljudje na njivi. Slabo vest so imeli ti paglavci, poguma pa nič.
Poldevetih je že kazala ura, ko sta jo prima-hala Kodrinov in Lovšinov v šolo, in z njima je prišel še trop součencev, blizu deset.
»Kje   ste pa hodili?«   je vprašal gospod učitelj.
»Po cesti smo šli v šolo, pa je malo daljša pot,« ie odgovarjal eden, Kodrinov, za vse.
»Zakaj pa niste šli po bližnjici?«
»Saj smo tudi šli, pa —«
Naenkrat se mu je ustavil jezik, a prepozno. Tisti nesrečni »pa« je nekaj izdal.
»No pa — pa — kaj pa —?«
»Pa so bili ljudje na Selanovi njivi.«
»Ljudje ? Kaj se iih tako bojiš? In vi drugi tudi?«
Vsi hkratu pokimajo.
»Zakaj pa ? Brez vzroka pač ne. Torcj zakaj ?«
»Prosim, jaz pa vem,« se oglasi tedaj Selanov Matijče. Naš ata so hudi nanje, ker jim repo kradejo.«
»A, tako ! Ali je to res ? Govorite !«
Nekateri so pokimali. Ah, kako težko je samega sebe tožiti!
»Torej ali je res, ali ni. Govorite!«
Gospod učitelj pokliče vse po imenih, enega za drugim, in počasi, s težavo prihajajo na dan glasovi: »Res — res je — res.«
»Pa zakaj kradete repo?«
»Igramo se z njo.«
»Kaj pa ?«
»Kolesca delamo in jih točimo po poti.«
»Torej kradete in še škodo delate povrhu ? Grdo to od vas! Zgodaj pričenjate s hudobijo. Danes po uku ostanete v šoli. Pa vaš oče naj pridejo sem-kaj, ti Selanov. Povej jim.«
Silen jok se je razlegal potem po šoli, Zapor in povrhu še Selanov oče v šolo. Gotovo zato, da jih bo polom. Drugače ni mogoče. 0 strah in groza!
104
No, pa ni bilo tako hudo. Zapor je bil res pre-cej dolg. Nazadnje so pa morali škodljivci še Selana prositi odpuščanja. Nekaj obračuna je bilo pa seveda še tudi doma. Kakšen je pa bil, o tem pa zgodovina ničesar ne pove. Glavna reč je pa bilo spoznanje, da igra in tatvina ne gresta skupaj.            J. E. Bogomil