Boljše je malo, pa dobro, kakor veliko, pa slabo. Marsikatere razvade ima poljedelec, in take so njegovim pridelkom le neuspešne. Med njimi je posebno ta, da si vsakdo želi prav veliko živine in prav veliko polja imeti. Ta želja je sicer dobra in. pravična, ali pomisliti mora človek, da kakor ni zgube brez dobička. tako tudi ni dobička brez zgube. Le na to mora gledati gospodar, kaj je večje, ali zguba, ali dobieek. Ako izpoznaš, da ti mali dobicek na drugi strani uzroči veliko zgnbo, pusti tak dobiček ! V našem slučaju je stvar ta. Ce ti je mogoče živino dobro rediti. redi je veliko. Ako pa nimaš primerno dosti krme, oddaj živino. Vsak posestuik toraj naj v jeseni svoje parne pregleda in presodi, koliko glav bo mogel črez zimo prerediti s spravljeno krmo. Ni zadosti, abo krmi živad le toliko, da životari; polagati ji mora toliko, da tudi raste, se debeli, mleko daje, jnladiče ima in dela. Sestdeseti del svoje žive teže potrebuje žival sena, da se v tem stanu ohrani. v katerem je ravno. Kar se več poje. to slnži v pribiranje mleka. masti itd. Da se popolnoma nasiti, zopet potrebuje šestdeseti del. vkup torej trideseti del svoje žive teže na senu. Komur je torej na tem, živino v dobrem stanu imeti, potrebuje polovico več krme, kakor oni, ki jo samo živo hooe ohraniti. Vzemimo dva posestnika, A in B. Nakosila sta oba enako dosti krme. Ali A rad redi veliko živine, ter prezimuje 10 glav. Kakošnja pa bode živina spomladi, zato se ne zmeni. B pa ima le to skrb, živino dobro rediti. Da mu bo to mogoi-e, sme le 5 glav črez zimo obdržati. Ali ta živad bo dvakrat veo vredna, kakor posestnika A; pa bo dajala tudi svojemu gospodarju toliko več mleka, masti itd. ter tudi boljši gaoj. Ce kaka uesreča ali preti, ali pa se že zgodi, n. pr. če si žival kak ud poškoduje itd., da se. ako je rejena, dobro prodati mesarju. Suha pa, oe je poškodovana, ima k vcčjemu le malo večjo ceno, kolikor je koža vredaa. Grospodar B, ki v navadiiih letib dobro redi. tudi pri slabih košnjaa zamore svojo živuio prezimiti. ako jo začasno bolj pičlo krmi. Gi-ospodar A pa, ki že v navadnih ietinab. slabo krmi. mora v slabih letih živiao prodati za vsako ceno. Hoče-li krmo kupovati? Ta jo v takih letih tako draga. da zaje vsako živinče, rekel bi, samo sebe. Ravuo tako napačna je tudi navada, za vsak prihranjen denar še kako ujivo si prikupiti. Eno njivo imaš več, iinaš pa tudi več dela, potrebuješ več semena, plačuješ vee dače, moraš toraj skrbeti, da boš od večjega kapitala tudi veče obresti vlekel Pogosto se tudi godi, da novo njivo obdeluješ na škodo prejšnjega posestva. Modro torej ravnaš, ako prihranjen denar obračaš v zboljšanje svojega starega posestva. Tu bi se namreč dalo še rnarsikaj popraviti. Morebiti imaš mokrotna tla, odvajaj mokroto ; morebiti je zemlja suha, napajaj. Mo rebiti imaš slabo orodje, kupi boljšega, kupi si boljše živine, boljše krme, boljšega gnoja itd. Tako ti bo gospodarstvo dajalo več dobička, ne da bi te stalo več dela, več semena, več dače. Ako si pa njive prikupuješ, imaš res več zemlje, pa, če vse stroške računiš, in to moraš, imaš manj dobička. Nove njive kupovati bi ti kazalo še le takrat, ko bi bil prejšnje posestvo na vse gori omenjene načine zboljšal. Naj si torej vsak kmetovalec išče časti ne v mnogem posestvu, ampak le v dobrem. V časih, kedar si vsi žele posestva množiti, je cena posestev sicer višja, ali pridelek je manjši, ker posestniki nimajo toliko potrebnih sredstev, da pomnožena po- sestva tudi dobro obdelujejo. Tudi živiui ceua pada v takih časih, kajti kmetovalci, ki morajo za svoja pomnožena posestva veliko živine rediti, silijo v slabih letih ž njo na sejme.