SEJMARSTVO. Naše vsakdanje na moč skomercializirano življenje dobiva dandanes najširši obseg v vsesplošni turistični kampanji, kjer smo prišli že tako daleč, da številne kulturne spomenike vrednotimo le še po njihovi turistični privlačnosti in komercialnem efektu, medtem ko nam njihova zgodovinska in umetniška pomembnost ni dosti mar.
Značilni za tovrstno ekonomsko psihozo so tudi številni sejmi in druge njim podobne oblike trgovine. Čeprav načelno nisem proti takim manifestacijam naše proizvodnje, pa vendarle mislim, da bi le-te, če se že nanje pristane, morale upravičiti svoje poslanstvo, katerega vsebina je po mojem mišljenju v tem, da skrbi za kulturno in kvalitetno ponudbo. Značilno pa je. da prav tisti, ki take sejme organizirajo, pogosto mislijo čisto drugače.
V  zvezi z novoletnim sejmom na Gospodarskem razstavišču je Delo dne 22. decembra 1963 v rubriki Mala anketa navedlo več izjav o tej novoletni prireditvi.
Šef komerciale GR Marjan Udir je tedaj menil: »Letošnji sejem je v glavnem uspel, ljudje precej kupujejo. Se več bodo v naslednjih dneh. Razdelitev prodajnih prostorov na letošnjem novoletnem sejmu ni pravilna. Prodajalci kiča so dobili boljša prodajna mesta kot mnogi drugi resnejši prodajalci. Ljudje pa še vedno v glavnem kupujejo stvari, ki so cenejše, kvaliteti izdelkov pa posvečajo še vse premalo pozornosti.«
V  isti anketi zvemo tudi za mnenje potrošnikov (uslužbenci GR so izvzeti), ki si je edino v tem, da je novoletni sejem slab, »vse preveč je kiča, cenenih stvari, ki jih prodajajo prodajalci celo iz drugih republik. Ali ne bi mogli namesto konjičkov, verižic vseh oblik, psičkov, mačk iz gline in ostalih nesmislov prodajati kaj drugega?«  itd.
Dne 27. decembra 1963 Delo objavlja raizgovor s »člani odbora za novoletno jelko«, iz katerega zvemo: »Ponudba na sejmu ustreza položaju v naših trgovinah. Dobri artikli, na primer čevlji, televizorji, so pošli takoj in bi jih lahko prodali še in še.« Itd.
Kdo se je najbolj uštel, bo nedvomno pokazal obračun. Pri tem pa je še posebej pomembno dejstvo, kako brez občutka za uspešno organizacijo ponudbe in pravilnega odnosa do potrošnje so nekatera podjetja in gospodarstveniki, ki pojem poceni blaga mirne duše istovetijo s pojmom cenenosti. Gospodarsko razstavišče in njegovi predstavniki so v tem pogledu sicer značilen, niso pa  edini tak primer.  Škodo, ki jio  s svojim  neustreznim poslo-
189
vanjem  povzročajo,  pa  naj   pokrije,   denimo,   turistična  eksploatacija  spomenikov.
V zvezi s tem se po drugi strani samo po sebi zastavlja vprašanje ustreznosti aLi neustreznosti dandanašnjih kupoprodajnih vzorcev v naši komercialni dejavnosti. Odgovor na to vprašanje nam dovolj eksplicitno dajejo tako izjave potrošnika kakor tudi dejstvo, da je povpraševanje po dobrem blagu zelo veliko, zato le-to tudi takoj poide. Iz tega sledi, da vsiljevanje takih kupoprodajnih shem, s kakršnimi dandanes na našem tržišču nastopa komercialist in ki jih je potrošnja že zdavnaj presegla, dejansko predstavlja veliko iin več kot nedopustno retardacijo komercialistične prakse za našim ekonomskim in družbenokulturnim razvojem.
N.G.
190