* v*	''	v	**	v	'' } * ■ ^ V >m*$W y & * y
,; .+****»«. ^v«***«
SVEŽINA 01) ZORE 1)0 MRAKA
lEMO — MOKRONOG!
Leteče uredništvo našega tednika si teden spet izbralo dolenjsko stran. V p k, 29. t. m. se bo ustavilo v Mokronog
sicer v znani gostilni pri Devu.
pp.v:- p :"
Naša reporterja Janez Kajzer In
•'./‘/Ž' //' //'-/ZzA > /	1
irdin se bosta tega dne od petih pop<
' V/Ms/ -	' //y ’/ v	yy/Y/yy$y/
te do osmih zvfečer pogovarjala ^tar ijšnjimi prebivalci o dobrih in slab raneh tega kraja, rada bosta posluša itožbe in pohvale iz njihovega življenj
kar bosta zvedela, bomo išem tedniku pisali čez štirinajst dni.
/////fs/////ss////AJ / /sSs//sSsS/sA/SSr,J/sss J/sS////s*/sSss.
VASA KAVA
KAVA
NA ZAČETNI ČRTI: v Kamniku so vsa vozila kratek predah imela, na znak z zastavo pa so spet naprej odpeljala. Tako je storil tudi gospod .z Laškega, katerega avto na naši sliki vidimo.
AVTOMOBILSK
EN DOBER DAN!
TEDENSKA TRIBUNA
38 Ljubljana, 27. septembra 1967
Leto XV • Cena 80 par (80 starih dinarjev)
UREDNIŠKA SPOROČILA
L,, septembra 1967
Glavni dogodek	- in tudi glavno delo - našega	uredništva ta teden
J®	bil a e veda ralljr	starih avtomobilov,	ki je tudi	zasedel nekaj strani
▼ tej številki, pa še v prihodnji bo dovolj pisanja o tem. Naša ekipa je * dvema spačkoma spremljala tekmovalce od starta do oilja. Tako je naš fotoreporter Joco Žnidaršič štrlel skozi streho CB 174-75 v meglo in posnel vse Btaro kolesje na cesti. Z njim so bili še Perl 2erdin, Andrej Habič in Zoran Jerin. Bvgen Jurl$ je bil v zasedi okoli starta in cilja, B®rnarda Rakovec pa je spremljala dirko v avtomobilu, ki je tekmoval za aašt uredništvo. Jeseniški zlatar Alojz Grašič nam je namreč za dalj ča-•a odstopil fiat 1100, ki nam ga je ljubljanski mehanik Prane Zorko usposobil za vožnjo in dirkal z njim za barve našega uredništva.
Prejšnji teden	js naš spodrsljaj v	predzadnji	številki ovekovečil
in	popopral tovariš	Papler v Nedeljskem	dnevniku. Tako smo mu dali pri-
ložnost, da je našel še eno tšmo za svoje "Srčkane znance". Poklicni to-TnrišjL iz Kopitarjeve ulice, ki so nas našli s Kopitarjem, so precej bolj mnogobesednl kot v podobnih primerih mi.V našem "Ogledalu" bi bili •a podoben spodrsljaj nagrajeni s kvečjemu tremi ali štirimi vrsticami, 4® pa res, da gostujejo v tej naši rubriki skoraj vsak teden in se za -fl®*o izravnajo. Pa še kdaj, tovariš Papler!
VREME V PRIHODNJEM TEDNU:
POVSOD PRETEŽNO JASNO
ZA SONCEM (ki je zastonj) GREJE NAJCENEJE VELENJSKI LIGNIT!
AVTOMOBILISTI
POZOR!
TRGOVSKA HIŠA
NABAVILA ZA VAS IZ UVOZA PRIBOR IN OKRASNE DELE ZA AVTOMOBILE. PRIDITE IN NAŠLI BOSTE VSE, KAR POTREBUJETE ZA SVOJ AVTOMOBIL
Trlo se je ljudi in starih vozil v nedeljo zgodaj zjutraj in vse je bilo že pripravljeno, da bi se iz Medna okrog šmarne gore na hitro popotovanje v Ljubljano odpravili. Tedajci po cesti še eno častivredno vozilo, jaguar imenovano, prisopiha, iz njega urno dva gospoda z dolgimi črnimi brki skočita, gosposke kape malce privzdigneta in pred zbrano komisijo takole spregovorita:
— Bi li midva tudi to vozilo z drugimi skušati mogla?
Ljudje v komisiji so glave skup staknili, s pogledom stari avto ošvrknili, ki je bil zares za svoja leta že jako zmatran, pa takole odgovorili:
— Ako bi gospoda prej pripe ljala, vse bi veliko bolje bilo.
— Ob petih zjutraj sva se iz Lukovice pod Trojanami na pot podala, jako hitro sva potovala, a je na vozilu neka jako pomembna električna špaga zgorela. Prek se ni moglo priti in ako komisija privoli...
— Ako bi samo minuto pozneje došla, ne bi vaju k skušnji pripustili, tako pa: dobro nam došli!
— Hvala — sta v en glas za orila voznik in pasažir, ki je med popotovanjem v neko cev pihal, da je donelo kot trobente glas in so se ljudje brzo s ceste umikali. Oba gospoda, jako šik sta bila napravljena, sta si ta l koj roke umila, ki so zaradi raznih popravil zares že vode potrebne .bile, nato pa sta še takole dejala:
— Kaj bi midva iz Lukovice med to mestno gospodo s stari .mi avtomobili počela, če pred dnevi ne bi pod enim kozolcem tega jaguarja našla. Jako je že star in nihče že dolgo ni z njim popotoval, midva pa sva ga v dveh nočeh k zdravju pripra vila.
To rekši, sta se urno podvizala in v avto vsedla ter naprej odpeljala.
Komu bi takrat v misel padlo, da se je eden za Komotarja predstavljal, pasažirju pa je bilo Cerar ime. Kdo neki bi si tedaj mislil, kaj se bode z njima še tistega dne zgodilo.
Dragi čitatelj, o vsem boš po zneje nadrobno poučen, zaen-
krat pa si imaš le ti dve imeni zapomniti.
Naš časnik, ki se trudi, da bi Ljudem vsak teden sveže novice prinašal, se je zadnjo nedeljo tako daleč spozabiti znal, da je ljudem stare reči prikazal Sklical je torej vse avtomobile iz mile nam Slovenije, tja čez Kolpo in Sotlo je poslal vabila, da.
celo na Laško in v Avstrijo. S Hrvatske ni nobeden pripeljal, akoravno se slabih cest za to dolžiti ne more. Iz Avstrije se je gospod Dr. Roman Strassl na liatu iz leta 1923 pripeljati moral, a je svoj prihod v zadnjem^ hipu odpovedal, pač pa so se' pripeljali gospodje z Laškega, med njimi tudi tako imenitni kot gospod Gratton Paolo, ki
veliko pod palcem ima. Eden od laških gospodov, ki se je za Porcarija predstavljal, je v svoji samohodni kočiji MG iz leta 1935 celo radio imel, ki mu je med celo brzo skušnjo premilo igral Jako veliko se jih je pripeljalo iz vse Slovenije, vsi so bili stari, da se je človeku pri srcu milo strilo gledajoč jih, kako
so navkljub visokim letom tako čili in okretni ostati mogli. Največ se jih je že v soboto v Medno pripeljalo, da bi se vozila tako pred veliko skušnjo kar najbolj spočiti mogla.
Ko je v nedeljo ta veliki dan napočil, se na gomjekranjskem megla razkaditi ni in ni hotela. Tako je že kazalo, da se skušnja ne bo mogla vršiti,' akoravno so se vsi pravočasno na začetek pripravili. Pričujoča re-krutba pa vsej megli navkljub ni v vodo padla.
Natanko ob osmih so prvi avtomobili že iz Medna odpeljali. Kakor se že spodobi in kar si danes že jako malo k srci jemljemo, so se najpoprej najstarejši na dolgo pot podali. To so bili avtomobili požarne brambe iz Svetega Petra v Savinjski dolini, danes Prebold imenovanega in požamiki iz Kobarida. Po-žarobrambovci iz Savinjske doline so na to slovesnost v čeladah prišli in njihov voz si je ves čas jako vode želel. Zavedajoč se, komu pripada, je tudi po sedem veder vode na nekaj kilometrov pogoltnil. Kako div-no je bilo gledati, ko je umi brambovec Karel Hriberšek stroj v pogon spravil, brzo na voz skočil in tako pognal, kot bi se kje na strehi rdeči petelin pokazal. Avto je s peklensko br-zino po cesti proti Kranju švigal, ne zavedajoč se niti, da v kolesih že lepo starost vozi. Nič več in nič manj kot pol stoletja in sedem let je danes star. Takoj za njim je urno peljal le eno leto mlajši fiat iz Kobarida, na katerem so prav tako požarni brambovci sedeli. S kakšno tugo sta gledala mlajše avtomobile, ki so v vsej svoji nesramnosti kar mimo švigali in nobenega spoštovanja do starejših pokazali niso.
(Nadaljevanje na drugi strani 1
PODJETJA, KI SO SODELOVALA PRI TT HALLYJU Z NAGRADAMI:
Trg. podj. VOLAN iz Ljubljane, ki je podelilo zmagovalcu komplet gum za osebni avto In vozniku z največ smole garnituro orodja.
Tovarna RAŠICA je podelila najbolje plasirani tovarišici volnen komplet, tretje plasirani tekmovalec pa je dobil šofersko jopo.
Tovarna UN1VERSALE je podelila zmagovalcem 4 bunde.
Več nagrad so prispevala še podjetja:
SVILANIT iz Kamnika, ZLATOROG iz Maribora. TESNILKA iz Medvod. LISCA iz Sevnice, KOVINOPLASTIKA iz Loža in HOTEL SLON iz Ljubljane.
AVTOTEHNA iz Ljubljane pa je sodelovala s tehnično službo, pomagala med dirko s svojim potujočim servisom in pomagala vleči onemogle avtomobile.
n
AVTOMOBILSKI
VETERAN,
SRČEN DOBER DAN!
(Nadaljevanje s prve strani)
Dragi čitatelj, poslušaj, kaj se je zgodilo takrat, ko so bili brambovci že sredi poti vodo v avto nalivali. Takrat so se iz Mednega malo mlajši avtomobili odpeljali, urno so za njimi drdrali, a dohajati jih skoraj niso mogli. Ljubljanski mehanikar Zorko, vsa čast gospodu, ki starost tako spoštovati zna, je na svoj avto tako ganljive besede izpisal: »Ne,smej se mi, tudi ti boš star!« Se jako dosti je bilo takšnih, ki so že na zunaj pokazali, kakšna vroča ljubezen do starih avtomobilov v njih žari. Gospod Ferlež iz Šentjurja, ki so mlekar in chaufteur po poklicu, so na priliko v svojem srci tako ganljive besede za svoj avto zmogli: »37 let imam in registefsko tablico tudi. Teleta se klanjajo le zlatemu teletu.« Berginc Pavel, blizu Kobarida doma, je v svojem napisu na avtomobilu fiat balila celo nekoliko grozeč bil. Vsej množici novih kočij navkljub Je toliko poguma našel, da Je napisal: »Kar posmehuj se, odpad čaka tebe, ne mene!«
Tako so odpeljali iz Mednega na dolgo pot spoštovanja vredni fiati, pa fordi, pa tatre, da celo ni se jih manjkalo ševro-letov, škod, opelov, avtomobilov DKW in steyer imenovafflh, bili so citroeni in mor-risi ter puch, ki so ga pod žezlom pokojnega cesarja izdelali. Bodi slava, bodi čast vsem, ki so tako čili do dandanašnjega dne ostali!
54 avtomobilov je tako v nedeljo iz Mednega odpeljalo, vseh vrst so bili in na njih
so gospodje jako imenitne zunanjosti sedeli, da, celo dve gospici smo kot upraviteljici krmila opaziti mogli.
Mnogi avtomobili so od sebe jako čudne glasove dajali, celo mukalo in meketalo
se je, hupalo pa spet vzklikalo, vse samo zato, da bi ljudje pravočasno nevarnost opazili in s ceste skočili. Temu zahvaljujoč se je skušnja V brzi vožnjo dobro končala, kajti nobena nezgoda se na vsej poti ni storila, za kar se moramo na tem mestu tudi vrlim stražmojstrom zahvaliti. Naj jim velja iskren bog plačaj za vse trude, ki so jih v nedeljo imeli, naj jim velja še posebna zahvalnost za vso potrpežljivost, ki je skrivati niso mogli in naj jim še dostikrat beli rokavci tako koristno služijo.
Vsi krčmarji, kar jih pošteno svoj denar služi od Kranja, Bmikov, Most, Domžal itd. so imeli čast staro tatro rumene barve spoznati. Dotična je last Sovana ljubljanskega, pasažirji v njej pa so bili štirje mladi gospodje, ki so v vsaki krčmi osminko vina popih, nato pa okrepčani v rahlem drncu naprej odbrzeli.
Imeli smo priliko videti jako resne gospode iz Kobarida, ki jih je Jfanko Koren vozil. Vsi so na glavah topla pokrivala imeli, na očeh pa očala, da jim veter ne bi pihal. Imeli smo priliko videti spoštovanja vredne gospode v cilindrih v kočiji gospoda Svobodana Ferkola, ki so se kar med popotovanjem neke zelo pomembne reči pomenkovali. Imeli smo priliko videti neustrašnega Bernika Pavla, katerega pasažir je kar med vožnjo stroj popraviti znal, akoravno je bilo sila nevarno, saj mu Je kapa z glave odfrlela. Imeli smo priliko videti, verjeti ne bodeš mogel, dragi čitatelj, celo najstarejšo samohodno kočijo, kar jih naše ceste še dandanašnji premorejo. Na njej je lukovški gospod Silvo Andrejka sedel, zraven njega pa ljubljanska gospica, ki je menda Ha-dukovičeva po imenu. Kako tužno je bilo gledati, da so ob cesti stoječi ljudje smeh
na ustih imeli, ko je mimo pripeljal prav ta samohodni voz, picollo imenovan. Akoravno so ga že pred šestdesetimi leti na svetlo dali, mu stroj še vedno dobro služi. Celo sam je v Kranju Jelenov klanec zmogel, resnici na ljubo pa bodi rečeno, da so mu gospod chauffeur in še nekaj pasa-žirjev navkreber pomagali. 2e lani je ta voz na skušnji starih avtomobilov bil in so ga voli čez klance spravljali, letos pa le-teh sredi rokodelskega Kranja dobiti ni bilo mogoče. Picollo, ki bi zaradi svoje starosti že vikanje zaslužil, je danes v Tehniškem muzeju in ga vsako leto le za to skušnjo za par kratkih uric ven spustijo. 2a-libog ni mogel pokazati vsega kar zmore, ker so ga ponekod na vrv privezali in kot vola vlekli, skozi večja mesta pa je od moči svojega stroja vozil. Dobro klici so se za tem avtomobilom še posebej razlegali po vsej poti od Mednega do Ljubljane. To nam je jako dopadlo.
Lepo so vsi vozili in nič se niso med sabo pikali in dražili, kot to dandanašnji novi avtomobili na cestah počnejo, upravitelji krmil niso govorili- grdih besed in vse je potekalo v pravem telovaditeljskem duhu. Razloček je bil le v tem, da so bili stari avtomobili precej glasnejših od danes, saj jih je spremljal huronski ropot in rabuka.
Preko starega Kranja, Kamnika in Domžal so skoraj vsi do Kongresnega trga v Ljubljani pripeljali, toda vmes se je še veliko zgodilo. Kako silno so se na primer namatrali gospodje v cilindrih, ko se je na pnevmatiki od avtomobila luknja naredila. V Kamnik, kjer so vsem z uro čas merili, bi morali pripeljati do minute točno, nakar se pnevmatika na tatri gospoda Josipa Rojca nenadoma sesede. Vsi pasažirji
PNEVMATIKA JE SKUPAJ SEDLA: gospodje iz vozila Josipa Rojca, kateri v Ljubljani univerzo posečajo, so urno ven skočili in se čez nekaj minut že naprej odpeljali
so nenadoma ven skočili, štirje so delali kar se da urno, eden je komando držal in v osmih minutah so se lahko naprej odpeljali. V Kamnik so do minute točno pridrčali, akoravno se je spotoma pum-palo in popravljalo. To so bili gospodje z naše dežele, akoravno se čudno sliši, da zdaj že tud; pri nas samo eden za štiri delajoče komandira, ne pa obratno.
V Ljubljani na trgu se je zbralo toliko ljudi, kot bi se imel tu kakšen kongres vršiti, ali pa bi kakšno gledišče igrokaz prikazati hotelo, v resnici 'pa so publi-kum na piano le stari avtomobili zvabili. Kaj vse so ti starčki, od katerih mnogi že dolga leta v shrambah stojijo, tukaj pokazali! Gibali so se tako okretno, tako sijajno, tako hitro in tako gizdavo, da kaj takega danes od novih nikdar dočakali ne bomo. Pri tej priči lahko zalučamo vsem resnico v obraz, da bodo taisti avtomobili gotovo tudi čez petdeset let na te skušnje prihajali, takrat ko o dandanašnjih ne bo nikjer več ne duha ne sluha.
Po glavni skušnji na Kongresnem trgu so se avtomobili spet v Medno odpeljali, udje Avto moto zveze Slovenije, ki so to brzo popotovanje vseskozi nadzirali in merili, pa so se takoj na računanje izidov podali. In kaj misliš, dragi čitatelj, kdo je dobil v nedeljo najboljši izkaz? Verjeti ne bodeš mogel, ko ti povem, da sta bila to tista dva gospoda iz Lukovice, ki sta se v zadnjem hipu v Medno pripeljala! Ali
res je tako! Komotar Ciril in pasažir Franc Cerar!
Na veliki slovesnosti v Mednem so sam glavni vrednik našega časnika Zoran Jerin spregovorili, njim so se pridružili še s toplimi besedami ravnatelj motela Boris Liber, ki so navkljub stražnikovi prisotnosti tako dejali: »Mi imamo goriva in maziva za razpoloženje, vi imate avtomobile, dobro nam došli!« Odkod neki spoštovanemu gospodu toliko poguma, ko pa ve, kakšen greh je po cesti z vinom voziti? Akoravno je tako dejal, se stražnik niso razburili.
Poslušaj, dragi čitatelj, kako so se glavne premije za najboljše delile. Kot že zgoraj rečeno, so upravitelji krmila iz Lukovice za najboljše proglašeni. Toda presenečenje je bilo še večje, ko je tudi drugo premijo Martin Andrejka, prav tako iz Lukovice doma, dobil. Solze ginjenosti so se potočile po licih marsikateremu, ki je blizu tega kraja doma, zmagovalci pa so našemu pisatelju takole pripovedovali:
— Vsi smo delali tri dni in tri noči in jaguar je šele danes ponoči k sebi prišel. Jako se je čuditi temu, da smo za najboljše proglašeni, akoravno še nikdar s tem avtom se peljali nismo.
Potenj se je pilo in pelo, da, celo V Lukovici so bile krčme dolgo v noč odprte.
Tretji najboljši je Stavanja Ivan bil, ki pa ni doma iz Lukovice, temuč iz Idrije pri Bači. Dobil je premije v denarju in blagu.
Gospica, ki se je najbolje odrezala, se Štefka Gale imenuje in je po rodu Ljub-ljanka. Jako veliko smolo je na tej poti prav tako gospica Tanja Matoh iz Ljubljane imela. Stroj se ji ni v redu sukal, zato je kar na cesti obstati morala. Vsemu navkljub so ji nazadnje premijo podelili, kajti to Je tudi najbolj zaslužila. Da bi v bodoče bolje stroju streči mogla, so ji orodje za popravljanje izročili.
Nazadnje, dragi čitatelj, naj ti še povem, da je bil najstarejši upravitelj krmila Štefan Zagorjan, ki je skupaj s svojim avtomobilom 103 leta štel. Imenovanemu gospodu je nazadnje pripadla ta čast, da je v Mednem novo igrališče za minigolf otvoril. To se je tudi spodobilo, saj je razen starosti dotični gospod slovel tudi po tem* da se Je pred petdesetimi leti v Rusiji v boljševiških vrstah tolkel.
Takoj za tem sta lanski in letošnji zmagovalec na novem prostoru prvo igro zaigrala. šlo se je jako zares, zmagal pa je lanski zmagovalec Gorenšček, ki se je letos z avtomobilom bolj slabo izkazal.
Milo in dolgo v noč so tega dne v Mednem gornjekranjski muzikanti Avseniki igrali, bilo je veselo ter pilo se je in pelo. Stari avtomobili so oddrdrali proti domovom, že zdaj pa naj gromko vzkliknem vsem: »Veteran, prihodnje leto pa spet dober dan!«
F. 2ERDIN
JAZ, AVTO, IZPOVEM:
SEM VOZIL BOM VOZIL!
Sonce je za hrib zašlo, zijala so se na-zijala avtov in so šla k točilnim mizam.
Stali so na parkirnem prostoru, rosa se je nabirala na njihovi ostareli pločevini.
V bližnjem zvoniku je udarilo polnoč. Dvanajstkrat! Ura strahov! Ali pa ura spominov ..,	x
XXX
Nestrpni mladi fičko, ki se Je rodil komaj pred par leti, je prvi spregovoril:
»Ali si ti tudi avto?« je vprašal in se ozrl levo, k častitljivemu rdečemu puchu.
»Molči, smrkavec! Jaz sem avto, a ti.,. Sploh pa — kdo te je kaj .vprašal? Kje si se učil manir?«
Potem se je stari veteran obrnil k svojemu kolegu, prav tako rdečemu fiatu in vljudno dejal-
»Dovolite mi, da se vam predstavim: Puch, rojen 1911 v Grazu, zdaj živim v Preboldu. Poklic: gasilec.«
»Zelo me veseli... Mi piace molto ... Fiat 1911, rojen v Torinu, zdaj živim v Kobaridu. Po poklicu sem isto kot vi.«
»Vidim, vidim ... Zelo me veseli...«
In sta obmolknila za hip, zeblo ju je, vsak svoje starčevske misli sta mlela. Pa se je spet vmešal fičko:
»Jutri bo dirka. Ali nimata nič treme?«
»Tiho, smrkavec!« sta zarohnela oba hkrati in spet začela pogovor:
»Ja, Ja! Star sem in betežen, nič kaj dobro se ne počutim,« Je dejal Kobaridčan.
»Vem. Razumem vas, istih let sva. Tudi meni ni najbolje. Sedem veder vode sem zjutraj popil, pa sem zdaj spet žejen. Kar odteka mi in odteka, zjutraj bom moral piti.«
»Spati ne morem. In Če Se zaspim, se
bojim se, da bi se zjutraj ne zbudil. Sem pač že v letih...«
»Tudi jaz tako. Ja, ja, ko-je avto mlad je vse drugače ...«
»Res je. Spomnim se ...«
»Tudi jaz se spomnim ...«
In sta oživela, zravnala sta se, pričela obujati spomine ...
Mladi fičko je široko odprl oči od začudenja in poslušal, še črhniti si ni upal.
Zgodba starega pucha
»Donnervveter! To je avto in pol! Kdor ga bo kupil, temu ne bo žal!« je dejal Jo-chann Puch.
In ni vedel, da bo njegov avto odšel v domovino, ki jo je mladi Johann v mladosti zapustil, ko Je s trebuhom za kruhom šel.
Potem je prišel nekoga dne gospod, cilinder privzdignil, pokazal na lepi avto in dejal:
»Ta bo moj! Ta ali nobeden!«
Velik kup svetlih goldinarjev je moral odšteti zanj, pa mu ni bilo žal. Sedem veder vode so nalili v hladilnik, v rezervoar pa bencina. In Je krenil.
Najprej po graških ulicah. Gospe in go-spice so se lepemu avtu in lepemu kavalirju čudile, saj sta po ulicah z nezaslišano hitrostjo trideset kilometrov na uro drvela.
Odpeljala sta se v Zagreb, kjer je bil gospod direktor velikega tekstilnega podjetja, ki je imelo številne podružnice in tovarne po Hrvatski in Sloveniji.
»še istega leta sem se prvič peljal v Prebold. To so me gledali, to so se čudili. In kaj se ne bi! Bil sem lep in mlad, poskočen kot štirje žrebci, hiter kot veter, ni me ustavil ne dež ne sneg ne noč, saj
sem ponoči prižgal karbidne luči in videl kolikor je bilo treba. Vozil sem direktorja, njegove prijatelje, mnogo lepih go-spic...«
»Povej, povej! O gospicah in o družbah. To so kratkočasne zgodbe,« Je poprosil fiat.
»Prav. Torej: včasih ni bilo tako kot danes. Nas avtomobilov je bilo malo in imeli smo dosti prostora na cestah. Strašili smo konje in pse, pešci so na polje zbežali, ko so videli oblak prahu, iz katerega smo prihajali. Najpogosteje sem vozil na zabave, v krčme, v gledališče. In to same imenitne družbe, gospode v frakih, gospe v krinolinah. Dostojanstveno so se držali, ko smo šli od doma, ponoči, ko sem jih videl le jaz, pa so bili bolj sproščeni. Nisem zastonj rdeč — to je od samega zardevanja ...«
Tako je šlo do leta 1926. Takrat so se pojavili na cestah že bolj moderni avtomobili, dobrega starega pucha so začeli po strani gledati
»Naš avto je iz mode, novega bo treba kupiti,« je dejal direktor. Pustil je avto v Preboldu, kupil sl je novega.
Sploh pa so oblasti pucha leta 1926 iz prometa vzele, češ da je zastarel.
Dve leti kasneje — 1928 — so ga za mal denar kupili vrli prebolški gasilci. Ocvirkov Franc je bil zanj zadolžen, on je zvesto zanj skrbel.
»Ce bi ne imel tako dobrega gospodarja, kot je bil Franc, bi me ne bilo več. Franc pa je skrbel zame kot nihče. Prejšnjega nezvestega lastnika sem hitro pozabil, saj so me preuredili v gasilski avto in sem imel potem kaj razburljivo življenje. Na koliko požarov sem oddrvel! In na koliko veselicah bil!«
Leta so minevala, prihajala je starost. Točneje: zrela leta, ko avto ni več pretirano zaletelast, ko vozi s premislekom. Le še en pretres je doživel puch. Naj sam pove:
»Nemci so me hoteli 1044 s seboj odpeljati. Pa sem se raje drugače odločil In sem šel v partizane. Do konca vojne sem bil z njimi, gume sem jim poklonil, da so iz njih podplate za čevlje naredili... Lepi in hudi časi!«
Po vojni se je vrnil v Prebold, kjer je še zdaj in kjer zanj res lepo skrbe.
»Zadnji čas sem bil že tako bolan, da nisem mogel voziti. Pa so me za dirko spet pokrpali in pozdravili in zjutraj bom pokazal kaj zmorem,« je zaključil pripoved prebolški veteran.
Zgodba starega fiata
»Molto bene!« je rekel italijanski mojster in ljubeče potrepljal fiat. Posebno ponosen je bil na njegova kolesa. Gume niso bile več polne, pač pa — kot je veleval zadnji izum — polnjene z zrakom.
»Potem sem se potepal po vsej Italiji, na tisoče, desettisoče, stotisoče kilometrov sem prevozil. Dobro sem opravljal svoje delo, nobene ceste se nisem ustrašil. Med prvo svetovno vojno sem bil na soški fronti in tudi ta pekel sem preživel. Celo ranjen sem bil, pa so me pokrpali in še sem vozil. Drugo vojno sem preživel v Italiji...« je pripovedoval rdeči fiat, ki ima na čelu napis soška fronta, na stranici pa ime generala Cadorne.
»Kako si prišel v naše kraje?« ga je vprašal puch.
»Leta 1945 sem prišel iz Gorice v Kobarid. Takrat sem bil že gasilski avto in
11
us* m
sem poznal svoje delo. In preurejen sem bil tudi že. Zdaj imam tu spredaj vetrobransko steklo, ki ga ob rojstvu nisem imel. še vedno pa imam posebno ogrinjalo za voznika. To je platnena cerada, ki si jo Je ogrnil voznik, ko je bilo slabo vreme. Le obraz mu je gledal iz nje.«
Dobri stari fiat še zdaj služi kobariškim gasilcem. Radi ga imajo in ga ne dajo.
»Jutri bom že pokazal, kaj zmorem,« je dejal za konec.
XXX
Za šmarno goro se je začelo svitati, megle so se začele dvigati. Starca sta obmolknila, sama v sebi sta se za dirko pripravljala.
Malo vstran sta se pogovarjali dve tatri:
»No, ten to je viborni material... Ja ešče jizdim rihle ...«
PRVI AVTOMOBILI NA NAŠIH CESTAH
CODELLIJEV RDEČI BIK
PRVI AVTOMOBIL OBUDIL V LJUBLJANI NAJVEČJO SENZACIJO — AVTOMOBILI NA PARO, PETROLEJ IN TUDI NA BENCIN — SLABO MO-TORIZIRANA KOČIJA — LJUBLJANČANI SE JEZE NA NAGLOST CO-DELLIJEVEGA AVTOMOBILA
»Ja taki! A lidi me maje radi...«
Pod gozdniip parobkom sta godrnjala stara forda.
In okoli njiju drugi.
Pa so počasi vsi potihnili, prijela jih je trema.
Le mladi fičko je spet zasitnaril:
»Hej, dedka! Kmalu bo jutro, ne dremajta. Težko se bosta zbudila!«
Zdaj se je rdeči fiat res razjezil:
»Tiho, mulec! Jaz seni, iz tvoje družine in ti lahko povem, da se za avto iz naše družine tako čvekanje ne spodobi. Sploh pa: ti si kupljen na kredit in še izplačan nisi, midva pa že stokrat in še danes eva vredna več kot ti. Torej molči!«
Obmolknili so, spet so premišljevali.
Pa ne dolgo!
Prišli so vozniki in stari veterani so pokazali, kaj zmorejo!
EVGEN JURIČ
I
Da je prvi avtomobil pripeljal v Ljubljano in vzbujal na mestnih ulicah veliko zanimanje in začudenje, prav 15. novembra 1898. leta, dokazujeta dve skromni objavi
v časopisih.
Dnevniki takrat niso poznali reportaž, kot Jih poznamo danes. Vse zanimive stvari so sporočali bralcem v kratkih vesteh, ki so se vlekle iz stolpca v stolpec, kot so pač prihajale v redakcijo, brez velikih in v oči padajočih naslovov.
In tako lahko v Slovenskem narodu z dne 1«, novembra 1898. preberemo naslednjo vest:
(Prvi avtomobil) se je včeraj pojavil v Ljubljani in obudil največjo senzacijo. Paglavci so se kar trumoma podili za njim. Avtomobil je last barona Codellija, kateri se je ž njim pripeljal z Dunaja.
Nemški Laibaoher Zeitung pa Je o velikem dogodku poročal takole:
Medtem ko je v drugih mestib že izbruhnila vožnja z lažjimi motornimi vozili, je bilo kaj takega v Ljubljani nekaj neznanega. Včeraj je zaradi tega vzbudilo motorno vozilo, ki je z dvema potnikoma peljalo po oestl, veliko radovednost. Od-
kod je pripeljal, kam je peljal, je nam še neznano.
Danes se lahko samo začudimo, da so časnikarji Slovenskega naroda poznali ime lastnika novega tehničnega čuda, nemška Laibacherica pa se Je zadovoljila s sporočilom, da tega še ne vedo. Lastnik prvega avtomobila je bil baron Codelli, Ljubljančan, Nemec italijanskega rodu. Pričakovali bi, da bo nemški časnik to obesil na veliki zvon.
To je pravzaprav vse, kar so poročali časopisi. Fotografij še niso objavljali in zato ljubljanski firbci, ki so zijali v prvo kočijo brez konja, niso bili ovekovečeni v tisku, čeprav ni izključeno, da prve vožnje ni ovekovečil kak fotograf — ama ter, saj Je bila fotografija v tem času že velika moda.
Lastnik prvega avtomobila v Ljubljani je bil komaj triindvajset let star baron Codelli, človek, ki je že mlad zelo vzljubil tehniko in je to ljubezen obdržal vse življenje. Codelli Je pozneje postal znan izumitelj. Izumil Je celo vrsto stvari. Toda o tem na drugem mestu.
Kot lahko sklepamo po obeh časopis nth vesteh, sta se v avtu pripeljala z Dunaja dva potnika. Ali Je šofiral sam Dodelil? Kdo Je bil sopotnik? Tega vesti ne povedo.
Čeprav Je bil mladi Codelli navdušen nad tehniko in Je bil bržkone tudi kos
TT
n. sept. im
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
mehanika, tega dne najbrž ni sedel za volanom. V tedanjem času so smatrali, da je šoferska veščina nekaj posebnega, nekaj kar si le stežka osvojiš. Zato so avtomobilske tovarne poslale za prve tedne ali vsaj za prve dni skupaj z avtomobilom tudi svojega šoferja, ki je novega lastnika vpeljal v vse skrivnosti motornega vozila in njegovega vodenja.
Na takšne dolge vožnje je tovarna navadno poslala avtomobil kar z železnico. In vendar beremo, da se je Codellijev avto pripeljal naravnost z Dunaja. Ce to drži, potem je bila za potnikoma dolga in naporna pot. Ceste so bile slabe, avtomobili pa še ne tako popolni kot danes Prav gotovo sta na poti preživela vrsto defektov in použila kilograme prahu. Čeprav navdušena nad novostjo, po dolgi vožnji najbrž nista kaj prida križarila po ljubljanskem mestu, ampak sta se brž spravila spat.
Ce je avtomobilska prikazen razburila ljubljanske paglavce, resnih mož pri časopisih ni kaj prida razburila.
Slovenski Narod se je zadovoljil s petimi natisnjenimi vrsticami. V isti številki je na primer posvetil več vrstic dejitvu, da bo kuharska šola društva »Gospodinjske šole« oddajala stalnim abonentom hrano po lastni ceni, več kot pet vrstic je bilo posvečeno vremenski hišici pred Na-rodnim domom in začudenju mimoido-
PRI NAS DOMA
čih, ki so opazili, da »registrirni aparat« v hišici ne dela, še več vrstic so odmerili sporočilu, da bodo 2. decembra za spomin na cesarjev petdesetletni vladarski Jubilej razdelili nič manj kot tri milijone in štirideset tisoč kolajn. Nasploh pa v številki dominirajo vesti o umorih in samomorih, o katerih so takrat časopisi nadvse pridno poročali in ki jih Je bilo, po časopisih sodeč, nadvse veliko.
Zapisali smo že, da je bila to doba, ki je hrepenela po napredku, sodobniki so se v svoji neučakanosti bali, da za časa svojega življenja ne bodo užili zadosti tega napredka.
Zato so napredni časnikarji odmerili več prostora in pozornosti novim uličnim in hišnim tablam ljubljanskim, na katerih bode slovenski napis ravno tako velik kot nemški, še radodameje pa so se razpisali o gospodični Elsi Eschelszon, prvi odvetnici v Evropi, ki je v Upsali pravkar končala juridične študije in bila takoj nastavljena kot odvetnica, švedski kralj Oskar je namreč v posebnem odloku dovolil, da lahko ženske delujejo tudi pri sodniji in advokaturi. Slovenski časnikar Ja ob tem začudenja vrednem napredku zapisal, da je švedska prva dežela v Evropi, katera se je emandpovala vseh predsodkov glede ženskega službovanja v odvetništvu. No, vest je bila za kranjsko deželo še eksotična. Pri nas je žensko kri-
lo smelo pometati predvsem v kuhinji, v
javnosti pa se je lahko pokazalo le na dobrodelnih in kulturnih prirditvah.
Razumljivo je torej, da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila moški in da so ženske še dolgo vrsto let, vsaj najbolj pogumne med njimi, sedele v avtomobilu samo na zadnjih sedežih. Prva ženska je sedla na Slovenskem za volan šele trinajst let pozneje.
Codellijev voz je stal tudi veliko vsoto denarja, lahko ga je torej kupil le bogataš. Zato so prvi slovenski avtomobilisti predvsem Nemod, plemiči, ki so zaslužili s trgovanjem in s svojimi podjetji, Človek, ki je živel od dela svojih rok, vse življenje ni spravil vkup vsote, ki je bila potrebna za nakup dragega avtomobila. Tako kot vsaka nova tehnična stvar, je bil tudi avtomobil neznansko drag. Pa saj tudi ni mogel biti poceni. Tovarne avtomobilov so bile še majhne, avtomobile so izdelovali na obrtniški način v majhnih serijah.
Ohranjena je fotografija Codellijevega avtomobila. Vemo, da je bil avto znamke Benz. Treba Je vedeti, kaj Je to ime v tem času pomenilo. Zato ne bo škodoval eelo kratek sprehod skozi zgodovino avtomobilizma.	*
Prvi »avto« je izdelal norimberški urar Hautsch že leta 1649. Trdil je, da ga žene urarski stroj. V vozilu pa sta bila skrita
PRI NAS DOMA
Phl NAS DOMA
PONEKOD BREZPOSELNOST -PONEKOD PROSTA DELOVNA MESTA
VSAKO DELO NAM NE DIŠI
Brezposelnost — danes pišemo o tem tretjič in zadnjič — dela sive lase tudi zavodom za zaposlovanje. Priznati moramo, da je pri nas skrb za brezposelne bolj pičla, saj dobi približno le vsak deseti, prijavljen na zavodu, denarno nadomestilo. Vsi plačujemo prispevek za zaposlovanje in stopnja tega je 0,2 odstotka. Takšna je bila že sredi reformnega leta, ko je bilo število brezposelnih neprimerno nižje in takšna je še danes, ko bi morali izplačati precej več denarnih nadomestil. Nekaj zavodov je ostalo že brez rezerv in prihodnje leto bodo ob tej stopnji prispevka nenadoma zdrsnili v primanjkljaje.
Stopnjo prispevka za zaposlovanje bo treba nujno dvigniti, v skupščini republiške skupnosti za zaposlovanje so že poudarili, da bi se moral nujno razširiti krog upravičencev za denarna nadomestila vsaj na tretjino, še bolj pa bi morali povečati krog upravičencev do zdravstvenega zavarovanja. Za vse to bo potrebnih precej milijonov.
Pri lem pa bo gotovo najnujnejše ugotoviti: kdo je brezposelni in kdo je brez dela. Veliko je namreč takih, ki so prijavljeni na zavodih za zaposlovanje, prejemajo denarno nadomestilo, na delo pa se jim ne mudi preveč, ker imajo doma obilno honorarno zaposlitev. Le malokdo verjame, da bi tak potreboval še denarno nadomestilo
Ali pa drug primer, ki je mnogim enak: Hotel Turist je razpisal prosto delovno mesto v ekonomatu. Prijavilo se je dvanajst kandidatov, vsi so po kvalifikaciji ustrezali, le delovni čas nobenemu od prosilcev ni ustrezal. Tako kot povsod v gostinstvu bi morali namreč delati tudi ob nedeljah m praznikih, to pa nobenemu ni bilo pogodu, zato je delovno mesto v Turistu ostalo še naprej prazno.
Naj štejemo tudi te med upravičen ce do denarnega nadomestila? O brezpo-
selnosti bi pri teh gotovo težko govorili.
Brezposelnost pri nas je, tega ne more zanikati nihče. Generacije, ki čakajo na zaposlitev, so precej številne, zaposlujejo se težko, zato pa se delovne organizacije ne pomlajajo. Pojav je gotovo škodljiv, saj je pred hermetično zaprtimi tovarniškimi vrati tudi precej strokovnjakov, ki bi bili koristni. Njihova mesta so že pred leti, v času ekstenzivnega zaposlovanja, zasedli ljudje brez ustrezne izobrazbe, za prave strokovnjake pa je nenadoma zmanjkalo mesta ih dela.
Pravijo, da bi bil izhod iz brezposelnosti, če bi po novem pokojninskem zakonu sprejeli še en nov pokojninski zakon, ki bi spet skrajšal delovno dobo. S skrajšanjem delovne dobe bi bil odliv zares večji, dobili bi boljšo kvalifikacijsko strukturo, družbeni profit bi bil večji, osta ne pa veliko vprašanje, ali bi delovne or ganizacije res odpustile te delavce in če bi sploh sprejemale, ko pa je znano, da povsod govorijo o viških delovne sile. Re šitve bi morali torej iskati v tem, da bi obstoječe kapacitete bolj izkoriščali, uva jali nove izmene, toda ne zato, da bi se zaloge še bolj kopičile, temveč bi morali strokovno usposobljeni kadri povečati produktivnost, obenem pa zelo izboljšati komercialno službo. Pozitivna reformna gibanja bodo res še sproščala rezervno delovno silo, združevanja podjetij prav tako (pri združevanjih se kaj rado zgodi, da je delavcev preveč ter jih odpustijo, zlepa pa se to ne zgodi v administraciji), modernizacija v tovarnah ne bo zaposlila več ljudi, temveč jih bo odslovila, kljub temu pa so v tem le koristi.
Na Republiškem zavodu za zaposlovanje pravijo, da bi na primer arhitektom zelo pomagali s specializacijo za industrijsko oblikovanje, s čimer bi v pol leta lahko zelo zmanjšali seznam brezposelnih.
Strokovna sodelavka na Zavodu za go-
spodarsko planiranje SRS tov. Jerina Kodelja pravi o problemu brezposelnosti:
— Podjetja imajo svoje samoupravne pravice, ki bi jih težko kršili s kakršnimkoli administrativnem ukrepom. Govorimo na primer o tem, da je zaposlenih še precej starostnih upokojencev, ki bi jih morali zamenjati z mladimi ljudmi. Dvomim, da bi si kdo dovolil kršiti samoupravne pravice delovnih organizacij, zato bi morali bolj iskati rešitve v privatni iniciativi.
Zaskrbljujoče je predvsem to, da v zadnjem času narašča delež kvalificiranih delavcev. Cimprej pa bi morali definirati, kdo je sploh brezposelni in kdo ni. Težko je reči, da so brezposelni vsi tisti, ki imajo doma posestvo, a bi se kljub temu radi zaposlili. Menim, da so nujni ukrepi za zaščito ljudi, ki so ostali brez dela Republiški zavod: se bori za podporo in zdravstveno zavarovanje mladih, toda zaradi tega bo treba dvigniti stopnjo prispevka za zaposlovanje.
Res govorimo o brezposelnosti skoraj povsod po Sloveniji, kljub temu pa poznajo ponekod še skrbi, kako dobiti ljudi, da bi lahko delali normalno naprej. Predsed nik občinskega sindikalnega sveta Nova Gorica je prav te dni izjavil, da imajo na njihovem področju okrog 200 prostih de lovnih mest, za katera iščejo ljudi z Ofem-letko. Ne najdejo jih, obenem pa imajo na zavodu prijavljene brezposelne Med njimi so takšni, ki ne sprejmejo dela za
60.000	dinarjev mesečnih osebnih dohodkov, temveč bi radi vsaj sto tisočakov.
Kmalu po tem, ko se je pri nas zaostril problem brezposelnosti, so pri Zvezi sindikatov Slovenije osnovali komisijo, ki se ukvarja ravno s tem. Predsednica komisije tovarišica Dolfka Boštjančič je brezposelnost osvetlila še z druge plati:
— Govorimo o brezposelnosti, še vedno pa imamo veliko opravka z nadurami, dopolnilnimi deli, honorarnimi zaposlitvami itd. Pomagati bi morali predvsem ljudem
s kvalifikacijo, ki se ne morejo zaposliti.
Ce govorimo o brezposelnosti mladih ljudi, bi morali prej voditi bitko za to, da bi vsi ti končali osemletko, s tem bi si tudi podaljšali zdravstveno varstvo.
V Sloveniji opravijo ljudje še vedno veliko nadur in zaradi tega bi lahko zaposlili mnogo novih ljudi. Jasno je, da delovne organizacije raje plačujejo 21 odstotkov prispevkov, namesto 55 odstotkov, kolikor bi jih plačevale za redno zaposlene. Nič čudnega torej, če raje zaposlujejo !e priložnostno. Samo v drugi polovici lanskega leta so v Sloveniji izplačali na račun honorarnega dela okrog deset odstotkov celotnih slovenskih osebnih dohodkov
Zakai se ne zgane tudi naša servisna dejavnost? Industrija bi morala za to skrbeti. a io rašuie le privatni sektor Za ter ciamo delavnost še zdaleč ne poznamo tržišča Opčine bi se morale s tem ukvarjati, izkaže oa se. da snloh ne vedo, kaj bi notrebovali.
V poreformnem obdobju bi lažje govorili o prestrukturiranju zaposlenih in o kvaliteti zaposlovanja, manj pa o brezposelnosti. To je slabše za tiste, ki čakajo na delo. saj delovne organizacije izbirajo le najboljše Sploh pa ie zame huje 2 odstot ka brezposelnih sred5 industrijskega Kra n ja kot 15 odstotkov v Krškem in okolici.
Tovarišica Dolfka Boštiančičeva je poudarila, da smo vsi zaposleni odgovorni za nezaposlene, razen tega pa bi se veliko boli morale s tem ukvarjati občine.
Zveza sindikatov (Slovenije bo jeseni obširno razpravljala o problemih zaposlovanja na plenumu, za kar pripravljajo že zdai obsežno gradivo.
Nazadnje pa je brezposelnost lahko tudi koristna. Pluktuacija, ki je bila pred leti tako škodljiva, je nenadoma zginila, tisti,- ki so zaposleni, pa so bolj marljivo prijeli za delo, da jih ne bi doletele težave z odpustnicami.
F. ž.
PRAVI OBRAZ PROSTITUCIJE
(5)
PROSTITUCIJA IN SOCIALIZEM
Obiskali smo vzgojitelje deklet, ki so že v mladosti zašla na stranpoti, pomenkovali smo se s strokovnjaki na Upravi za notranje zadeve, ki se ukvarjajo s prostitucijo; polemizirali s strokovnjaki za kazensko pravo in poiskali zdravnike, specialiste za spolne bolezni.
Menili smo, da bo s tem naša pot končana.
Toda nenadoma smo ugotovili, da se nam kot rdeča nit vleče skozi vsa mnenja in razgovore ugotovitev: »Preveč osamljeni 'smo! Potrebujemo nekoga, ki nas bo povezoval v skupni akciji, tako pa hodimo v svojih dobronamernih prizadevanjih nekako drug mimo drugega.«
Na to ugotovitev se navezuje druga, še
bolj žgoča: »Premoremo že deset in še nekaj tisoč pravih ali skoraj pravih prostitutk. To je številka, ki je ne kaže več puščati vnemar še posebej, če računamo, da prenaša vsaka tretja ali četrta spolno bolezen, da jih ima 60 odstotkov nezakonske otroke, za katere se skoraj praviloma ne zmenijo, da je vsaka četrta že v mladosti poleg ostalega tudi kronična alkoholičarka. Da ne govorimo o slabem vzgledu in o vseh tako imenovanih »sekundar nih« pojavih, ki prostitucijo vse preradi spremljajo: od zvodništva do drugih oblik kriminala
Ko smo želeli zvedeti za »recept«, zdra vilo, so menili povsod soglasno: Prostitu cija kot pojav je družbeni problem in skrb Ne morejo je urejati ne občinske skupščine ne posamezni, med seboj ne povezani in nemočni organi in organizacije.
Kdo naj torej vodi skrb? In smo pov prašali še družbo.
Ne družbe v vseh njenih pojavnih ob likah. Le tist' del družbe, ki naj bi bil — oziroma bi moral biti — že po naravi rvo 'jih nalog in po razlogih obstoja ob takšnih In podobnih ugotovitvah prizadet — in angažiran
Ponekod smo vprašali le: »Ste zadnje čase (zadnja leta) na vašem forumu sploh razpravljali o prostituciji?«
Drugod smo vrtali še naprej: »Kaj oseb no sodite o problemu? Je vaš organ, ozi roma forum o vprašanju prostitucije že zavzel stališče? Ce ga je kakšno je to stališče? Ce o problemu closlej še niste razpravljali, menite to storiti v bodoče,
— oziroma, kdo naj bi po vašem mnenju o tem razpravljal in ukrepal?«
Poglejmo nekaj odgovorov:
izvršni svet: v programu imamo razpravo ... i
Članica izvršnega sveta SRS Zora Tomič meni takole:
Prav pogosto ne leži vsa krivda za prostitucijo na ženskah: če ne bi bilo povpraševanja, bi tudi ponudba prenehala. Tako pa se še vedno najde dovolj moških, ki so pripravljeni te usluge primerno nagraditi in si poiskati zadovoljitev svojih telesnih potreb na tak način, s katerim kasneje ogrožajo svojo družino m druge.
V zadnjem času pogosto pišemo o tem problemu. Najbrž je to pisanje eden izmed indikatorjev, ki kažejo, da je problem toliko zrel, da potrebuje drugačne obravnave, kot jo spremljamo sedaj v časopisih.
Doslej je o tem vprašanju že razpravljala Uprava javne varnosti ob sodelovanju predstavnikov Inštituta za kriminologijo v Ljubljani, zdravstvenih delavcev in še nekaterih drugih organov in organizacij, ki se ukvarjajo s tem problemom. Izvršni svet skupščine SR Slovenije pa ima v programu razpravo o kriminaliteti, v okviru katere bo obravnavano tudi vprašanje prostitucije.
»To sploh ni predvsem ženska stvar...«
Predsednica republiškega koordinacijskega odbora za načrtovanje družine in aktivna politična delavka v številnih drugih organih in forumih Živa Beltram nam je odgovorila na vprašanja takole:
»Tesno odmerjeni prostor sili k odgo vorom v »brzojavnem slogu« zatorej: če pojav prizadeva naše ljudi, je problem Težje je izmeriti njegov obseg in težo. V dosedanjem pisanju pogrešam nekaj reči: Najprej: »štrikati« (v pomenu, ki sem ga za to besedo zvedela iz vašega lista) se ne da »SOLO«. Ce raste »ponudba«, pomeni, da se veča povpraševanje! Povejmo še, da se prostituirajo tudi moški. TOREJ TO SPLOH NI PREDVSEM ZENSKA STVAR!«
Drugič je za moje pojmovanje povsem nesprejemljiva etiketa »poklica« za nekaj,
k čemur se zatekajo em v skrajni bedi, drugi pa v lenobi in presitem brezdelju, (ne da bi se spuščala v družbeno-ekonom-ske definicije pojma »poklic«),
V povezovanju različnih dejavnosti, ki lahko prispevajo k izpolnjevanju zdrave človeške težnje po zaželenih otrocih (to je cilj Koordinacijskega odbora za načrtovanje družine) dajemo spolni vzgoji zelo velik pomen: zavzemamo se zanjo v šoli, v družinah, v organizacijah. Vsi ljudje naj bi dovolj zgodaj pridobili osnovno' znanje o lastnem organizmu, o medsebojni povezanosti in pogojenosti njegovih »telesnih« in »duševnih«, funkcij, o zdravem in- > nezdravem v zvezi s spolnim življenjem (zdravje pojmujemo v najširšem smislu: to ni le odsotnost bolezni, pač pa tudi konfliktov v sebi in z okolico — je ravnotežje, je veselje do življenja, do dela . .) TO JE DEL PREVENTIVE!
V našem odboru nismo posebej raz pravljali o prostituciji. Mislim pa, da je vse. kar usposablja mlade ljudi, da se za spolno aktivnot odločajo po lastni zreli in odgovorni presoji, že samo po sebi preprečevanje zlorab. Zloraba neznanja pa se mi zdi najtežja krivda vseh, ki se s prostitucijo kakorkoli okoriščajo.«
Sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo
Z republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo so nam na vprašanja odgovorili takole:
Problema prostitucije v naši družbi ne bi smeli predimenzionirati in ga vrednotiti kot bolj pereči družbeni problem, kot so ostali družbeno negativni pojavi —, kriminal, delomrzništvo in potepuštvo, alkoholizem in drugi. Vendar bi ga, gotovo v tem krogu pojavov morali vsaj tako intenzivno spremljati in reševati kot ostale. Ob tem bo t.reba priznati, da mu v zadnjih nekaj letih, ko se' mnogo govori o intenzivnejšem prodoru tega pojava, o čemer pričajo tudi uradni podatki, take pozornosti nismo posvečali.
O problemu prostitucije v sklopu ostalih družbenih pojavov, ki jih označujemo kot prekrške, je razpravljal Svet za social no varstvo leta 1860, na republiškem se kretariatu za zdravstvo in socialno var stvo pa bomo proučili možnost obdela ve tega problema ev. v letu 1968 Odveč bi bilo misliti, da bi problem prostitucije
lahko reševal le en sam organ, ali le tisti organ, ki jo je formalno pravno dolžen reševati. Gre za zbir družbenih ukrepov in dejavnikov, ki le v medsebojnem sodelovanju in dopolnjevanju lahko vplivajo na omejevanje te kot tudi drugih vrst družbeno negativnih pojavov.
Organi socialnega varstva pri občinskih skupščinah rešujejo konkretne probleme, jasno — glede na majhno število delavcev in obilice nalog — le najnujnejše (mladoletna dekleta) in najtežje (otroke prostitutk itd, manj možnosti pa imajo za aktivnejše preventivno delo, ki ga vodijo le nekateri centri za socialno delo in službe občinskih skupščin. Po svojih močeh si prizadevajo tudi organi za notranje zadeve, s katerimi službe socialnega varstva sodelujejo, vendar je problem gotovo širši in bi bilo prav k njegovemu reševanju vključiti širši krog dejavnikov.
Zato bi bilo potrebno družbeno oceniti navzočnost in stopnjo negativnih vplivov prostitucije na naš današnji čas ter se odločiti o načinu in obsegu ukrepanj. Pri odločitvi o hitrosti teh ukrepov bi nas moral voditi problem dviga števila prostitutk med mladoletnicami in zdravstveno varstvo prebivalstva, vendar bi morali pri obravnavanju tega problema v javnosti upoštevati tudi negativne odmeve senzacionalističnega pristopa k temu problemu.
XXX
In še odgovor Konference za družbeno aktivnost žensk:
»V zadnjih letih prostitucije kot problema nismo imeli posebej na dnevnem redu nobene od sej'.«
Družba, ki smo jo o tem povprašali, nam je odgovarjala sicer angažirano in prizadeto, toda na osnovno vprašanje nam ni odgovoril žal nihče: »Kdo je tisti, ki naj drži niti, ki naj vodi, usklaja — in ne navsezadnje — primakne tudi potreben denar?«
Požar, ki ga ni več moč zanikati, gasimo skromno vsak po svoje, pa čeprav po najboljših močeh. In tudi govorimo predvsem o požaru: o prostituciji. Potrebno pa bi bilo, da bi povsod še mnogo več in prizadeteje govorili in delali za to, kako naše mlade ljudi pred njo obvarovati. Kajti najboljše zdravilo je tudi tu — preventiva.
BERNARDA RAKOVEC
MIMOGREDE
MEHI fETEllll
Mimogrede bi se rad zahvalil gasilcem, ki so pridrveli, kar se je dalo hitro, in mi s peno pogasili požar v avtomobilu. Običajno se šele takrat, ko pridemo sami v zadrego, spomnimo, da ves čas za nas nekdo bedi in na prvi klic prihiti na pomoč. In obratno, medtem ko smo črno dežuranje pogrebnih podjetij oprli na povsem komercialno osnovo, tako da si grobarji ob večji storilnosti tudi delijo vse več dohodkov, smo gasilsko službo pustih kar pri dohodkih najslabše plačanih pomožnih delavcev. Res, Gasilska zveza Slovenije je v svojem najnovejšem poročilu izvršnemu svetu skupščine SRS pošteno izjavila, da odklanja poskuse za totalno ekonomiziranje gasilske službe, kajti humanizem ni tržno blago. »Pomoč v sili vsakemu, ki jo je potreben ob požarih in drugih elementarnih nesrečah, ne prenese zgolj golega računa.« so pribili in hkrati dodali, da pa je učinkovita gasilska služba odvisna od ekonomske razvitosti dežele in dosežene splošne produktivnosti dela.
Ne vem, morda igra pri tem svojo subjektivno vlogo tudi spomin na pokojnega očeta, Id je bil velik gasilec in ki so mu tudi gasilci edini ostali do smrti zvesti. Skratka: gasilce imam rad. Mislim, da so že od nekdaj ena naših najbolj res ljudskih vojsk. Zlasti Slovenci že po svoji-ig narodnostnem temperamentu uniforme v bistvu ne maramo preveč, toda gasilsko Smo si že stoletja dopadljivo natikali, in čeprav so vaje z brizgalnami ter vrtne veselice marsikomu že izzvale klošmerlski posmeh, je vendar v vsem tem nekaj pristno našega in če se temu smejemo, in smejmo se, če nas veseli, se v bistvu smejemo samemu sebi.
Sicer pa ne gre samo za smeh V marsičem gre lahko tudi za kar ponosno zavest Poleg devetih poklicnih imamo v Sloveniji še vedno 1379 prosto, voljnih gasilskih — terenskih ah industrijskih — fenot s skoraj 70.000 člani. V primerjavi s komaj 4.589 prostovoljnih gasilskih enot v vsej Jugoslaviji je stanje organizacije v Sloveniji lahko torej še več kot dober izgled. Zal pa pri nas v Sloveniji, v drugih republikah pa še posebej, gasilstvo upada. Mislim, da oni nekoliko vzvišeni družbeni posmeh ni vplival kaj posebej bodrilno na rast našega gasilstva; zlasti pa zaostaja naša skrb za gasilsko opremo, gmotno podporo in strokovno usposabljanje. Ce je gasilstvo v Sloveniji prejelo lani iz proračunskih sredstev kljub zvišanju cen samo 181,631.009 Sdin (v primerjavi s 184,810.000 Sdin leta 1961), medtem ko je znašala lani od požarov povzročena škoda skoraj dve milijardi Sdin, potem bi o takih nesorazmerjih morah pač temeljiteje razpravljati, če že drugače ne, vsaj z namenom, da z boljšo pripravljenostjo zmanjšamo vse večjo požarno škodo.
Poleg tega se pa kljub naivni vnemi gashcev, ki so vselej pripravljeni, da z bolj ali manj moderno magirusko priskočijo na pomoč, vse bolj alarmantno množijo nove in nove orjaške gmotne izgube naše družbe zaradi vse večjega števila požarov. Medtem ko je bilo v Sloveniji v povprečju desetih let 1950—1960 povprečno na ieto 751,3 požarov s 478,948.000 Sdin škode in 6,2 smrtnih primerov, smo lani v Sloveniji zabeležili že 1.077 požarov z
1,967.423.000	Sdin škode in 17 smrtnimi žrtvami. Ce bomo napredovali v dosedanjem tempu, bomo prišli že skoraj do 1.400 požarov. V desetletnem preteklem povprečju je izbruhnil katastrofalni požar s škodo nad sto milijonov din le vsakih nekaj let, letos pa smo že doslej registrirali štiri take požare — v luki Koper, v LTH Škofja Loka, parketami Verd in mariborski Tekstilni tovarni.
Seveda so pa vse te škode še skromne v primerjavi s podivjanim uničevanjem ognja v drugih republikah. Značilno je še to, da je v Sloveniji med požari približno enako požarov v družbenem in zasebnem območju, pri čemer odpade samo okrog 26 odst. na razloge zaradi malomarnosti, pa še ta odsto. tek se zmanjšuje. Nasprotno pa je v celotni Jugoslaviji, kjer je bilo lani za 13 milijard Sdin požarne škode, več kot 80 odst. požarov izbruhnilo v ob. močju družbenega sektorja in 70 odst. požarov je imelo svoj razlog v neznanju in malomarnosti. A. kar je najbolj sumljivo: v zadnjih letih, zlasti odkar smo začeli izvajati gospodarsko reformo, po Jugoslaviji vse bolj gorijo nerentabilna in zastarela podjetja! Zakonski in zavarovalni predpisi pri tem omogočajo celo sumljive kalkulacije, da so posredni ali neposredni požigalci za svoje početje lahko celo še obratno nagrajeni, se pravi, da se jim požari izplačajo.
Skoraj sem dregnil v oblikovno zelo posrečen lepak tekočega tedna požarne varnosti z rdečim petelinom in priprto škatlico vžigalic. Kaj ko bi rdečega petelina in še koga res varno priprli, kajti nobenega smisla nima, da eni delajo in rešujejo, druga pa le kahotiirajo.
BOGDAN POGAČNIK
OGLEDALO-
Kandidati naj osebno predložijo ponud-Oe s kratkim življenjepisom o dosedanjem delu tajništva Avtoservisa.
(Ljubljanski dnevnik 16. septembra — Oglas upravnega odbora Avtoservisa) Gotovo je bilo težko kandidatom najti življenjepis dosedanjega dela tajništva »Avtoservisa«.
Prvo srečanje 1. 1946 je imelo osrednjo temo pod naslovom »Evropski duh«. Bilo je še pod neposrednim vtisom druge svetovne vojne, v kateri sta bila sicer cinizem in fašizem vojaško premagana, šlo pa je za to in gre še zmeraj . . .
(Delo 23. septembra — Umetnost v današnji dobi)
V hitlerjevski Nemčiji je vladal nacizem in ne samo cinizem'.
Tri muslimanske države Pakistan, Turčija in Tirana so pred dvema letoma ustanovile ekonomsko zvezo, ta uživa tudi ameriško in britansko podporo.
(Ljubljanski dnevnik 23. septermra — CENTO pakt nima bodočnosti).
Razpisujemo manjšo nagrado za raz lago, kje v Aziji leži muslimanska Tirana
Veče na terasi hotela »Park« — dva debitanta Monca Košik in Ivan Bekjarev igra ju »ažerk«.
(Film, nedeljne filmske novine, 13. septembra — podpis pod sliko na 7. strani)
Spet enkrat: gorje slovenskim imenom v bratskih časopisih. Na sliki jc Manca Košir.
m i.- 'V
TEDNIK -v:
izda|a In tiska CP -Dalo- « Ljubljani
— Glavni In odgovorni urednik Zoran Jerin
— Uredništvo; Ljubljana fomšičeva 9/11 p. p. 150-111 tel.: 23-522 do 23-526 - Prodajni oddelek: Ljubljana Šubičeva 1. telefon 20-463 Naročnina: celoletna N din 36 — ali din 3.60U polletna N din 18— ati din 1.800 četrtletna N din 9.- ali din 900. me sečne N din 3.— ali din 300 Za lnozem stvo plačana v Jugoslaviji letna N din 60— ali din 6.000 mesečna N. din S.— ali din 500; plačana v tujini — celoletna: v USA dolarjih 6.4 dolarle v britanskih luntlh 2 tunta 3 šilinge, v zahodnonemšklh markah 26 mark. v švedskih kronah 33,5 krone. » italijanskih lirah 4.000 lir — Oglasni od delek: Ljubljana Šubičeva 1. tel.i 21-896. štev žiro računa SDK 501-1-16? - Rokopisov na vračamo.
dva moža, ki sta vrtela ročice in na ta na čin poganjala vozilo. Ta dva moža sta po zneje skrivnost sporočila tudi drugim. Ta »avto« ie imel zelo močna trobila. Iz zma jevega gobca spredaj je brizgala voda — kazen neopreznim peščen^. Vozilo je bilo švedskemu kralju Gustavu Adolfu tako všeč, da ga je kupil.
Pravi avto je izumil leta 1765 Francoz, kapitan Cugnot. Njegov avto je imel tri kolesa in ga je gnala para. Dosegal je hi trost štiri kilometre na uro, pet let po zneje je isti izumitelj izdelal vozilo, ki je merilo ceste s hitrostjo devet kilometrov na uro. Pri poskusni vožnji je Cugnot po, drl zid To je bila prva avtomobilska ne sreča.
Najbolj so se ustrašili prihajajočega av tomobilizma v Angliji. Otoški možje so predpisali hitrost zunaj naselja 6,4 km na uro, v naselju pa pol manj. Petdeset metrov pred vozilom Je moral stopati mož z rdečo zastavo in opozarjati pešce m ži-vali na bližajočo se nevarnost. Ti konser vativni predpisi so bili na otoku v veljavi vse do leta 1896, Avtomobilizem se v Angli ji torej ni mogel kaj prida razvijati.
Pobudo so zato prevzeli Francozi. Leta 1878 je Francoz Bollee izdelal parni avtomobil, s katerim Je zmagal na dirki Pariz—Bordeaux preprosto zato, ker je edi ni prispel na cilj.
Toda avtomobilizem se je začel razvi
jati s pospešeno hitrostjo. Leta 1898 (v letu, ko se je Codelli prvikrat pripeljal z avtomobilom v Ljubljano) je Francoz Ser-polet izdelal avtomobil na petrolejsko kurjavo in dosegel tri leta pozneje v Nici z njim hitrost petindevetdeset kilometrov na uro! Z izboljšano izvedbo celo 120! To niso bile mačje solze.
Prvi avtomobili so bili sila nerodni na pogled. Bili so podobni lojtrskim vozo vom. Tudi kolesa so bila takšna, kot so jih imeli kmečki vozovi Pozneje so za kolesa uporabljali vulkaniziran kavčuk, sle dile so zračnice.
Prvi avtomobil z eksplozijskim motor jem je zgradil Francoz Lenoir Njegov motor je imel 1,5 KS.
Leta 1886 je dal Benz patentirati lahek avtomobil z eksplozijskim motorjem.
Leta 1888 je Batter v ameriki patentiral parno gosenlčasto vozilo, predhodnika današnjih tankov.
Leta 1891 je Michelin izdelal prvo snem Ijivo pnevmatiko.
Da je prvi avto zašel v Ljubljano dokaj zgodaj dokazuje podatek, da je bilo štir leta pozneje, leta 1902 v New Yorku regi stri ranih komaj 753 avtomobilov (od tega le 256 z eksplozijskimi motorji).
Da pa smo že takrat raje avtomobile uvažali, kot pa jih Izdelovali doma, dokazuje podatek, da je v naši soseščini če ški mehanik josef Brožek že leta 1815 izde-
lal parni avtomobil, v Koprivnici (zdai na Češkem) pa je delovala prva avtomobil ska tovarna že leta 1893
Codellijev avto je bil znamke Benz Povrnimo se torej k Benzu v leto 1886 Tega leta se je na cestah Mannheima pojavil prvi Benzov avto. Ta avto je ime) motor zadaj, poleg motorja je bila bakrena posoda, v katero se je nalil bencin Posoda je držala štiri litre, kar je zado ščalo za deset ur potovanja Hitrost Ben zovega avtomobila je znašala šestnajst ki lometrov na uro, pozneje celo štiriindvaj set kilometrov na uro. Takrat so smatrali, da je ta hitrost zadosti velika za poslovne ljudi, primerna pa tudi za turiste, ki žele potovati hitro.
Devetindvajsetega januarja 1886 je svoje vozilo Benz tudi patentiral. Imenoval ga je »vozilo na pogon s plinskim motorjem«. Pod plinskim motorjem si je Kari Benz zamišljal motor, »katerega plin ,z uplinjenega goriva doteka iz aparata, ki ga vozilo vozi s seboj«. V resnici je bil to motor na bencinski pogon.
Na obnovi tega motorja Je bila leta 1882 ustanovljena tovarna plinskih motorjev, ki Pa Jo Je Benz kmalu zapustil In leta 1883 ustanovil »Benz und Rheinische Gasmo torfabrik«, ki je bila osnovni obrat poznejšega podjetja Benz.
Vožnja z Benzovim avtomobilom je bila dokaj naporna To Je pozneje v nekem
razgovoru priznal tudi Karl,Benz:
»Večkrat so me vprašali ljudje, če vzamem ženo zaradi tega s seboj, da mi pomaga vžigati motor. Odvrnil sem jim seveda, da jo jemljem s seboj, ker je ona moj angel varuh previdno pa sem zamolčal, da jo vzamem s seboj le zaradi tega, da pomaga na klancih porivati avtomobil. Da, brez moje ,mame’ bi težko shajal.«
Motor je bil kljub vsem prizadevanjem zapostavljen. Prva je bila udobnost vozi-la, njegova zunanjost. Ce so bili prvi avtomobili okorni, so bili kljub okornosti bolj podobni današnjim avtomobHSm kot njihovi nasledniki. Okorni lojtrski vozovi niso mogli navdušiti sodobnikov, ki so ime li privzgojen estetski čut. Zato je avto pre-V7el obliko — kočije. Benzov avto je bil natančno takšna kočija — slabo motorizirana kočija.
In takšen Benzov avto je pripeljal v Ljubljano tudi baron Codelli.
To je avto, ki ga prikazuje tudi naša slika. Kolesa so takšna kot pri dvokolesih, samo da so sprednja manjša. »Kočija« brez konja ima le dva oblazinjena se dež m dvigljivo streho, ki je šoferja ln sopotnika ščitila pred pripeko in dežjem. Kdaj je bila fotografija posneta, ne vemo Prvikrat in zadnjikrat je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu leta 1930 z nasled njim podpisom:
Prvi avto v južni Evropi (2,5 HP firme
Benz), ki si ga je nabavil 1. 1. 1837 baron Codelli iz Ljubljane.
Napisano je pomotoma leta 1837 namesto leta 1897. Toda tudi zadnja letnica ni pravilna, saj si je baron Codelli nabavil vozilo v resnici šele naslednje leto. To so običajne napake, kadar pisci zaupajo le spominu in ne iščejo dokumentov. Lahko pa verjamemo, da je na fotografiji avtentični avto, saj je v času njene prve, objave živel tudi Codelli in je objavljeno sliko prav gotovo videl, živele pa so še mnoge žive priče, ki so se spominjale prihoda prvega avtomobila v Ljubljano.
Ljubljančani so se hočeš nočeš mora li sprijazniti z njim m s hrupom, ki ga je povzročal. Codellijev avto še ni imel registrske tablice, saj v tem zgodnjem času takšnih tablic še niso poznali. Ni imel niti šoferskega izpita, ker ga ni bilo treba, šofiral je kot je vedel in znal
Tako kot se današnji novopečeni lastniki avtomobilov prevažajo z njimi gor in dol, je storil bržkone tudi mladi Codelli. Njega in njegovega hrupnega motorja so bile polne ljubljanske ulice. Ljubljanča nam pa že od nekdaj novosti niso bile kaj prida pogodu, zlasti, če so se srečali z njimi od blizu. Po prvem začudenju ln radovednosti so postali na novotarijo hudi.
Triindvajsetega maja 1899, Codelli je bil posestnik avtomobila že celih pet. mesecev, je ogorčenje našlo odmev tudi na
straneh tiska. Tokrat je Slovenski narod odmeril avtomobilu nekaj več vrstic:
Barona Codellija avtomobil je predmet mnogim pritožbam iz občinstva. Ljubljančani sicer niso tako malomestni filistri, kakor se navadno misli, ali vsaka stvar ima svojo mejo, in tako tudi naglost, s katero se podi ta avtomobil po najožjih ulicah. Nesreča se sicer, kolikor je nam znano, ni pripetila še nobena, strahu pa je ta avtomobil povzročil že dosti. Zatorej bi bilo želeti, da se lastnik tega voza ozira tudi malo na občinstvo, saj to vendar ni vstvar-jeno, da mladi gospodje ž njim šale zbijajo. Ko bi naši izvoščki le na pol tako naglo kakor baron Codelli podili svoje vozove po mestu, bi sploh prenehala vsaka vožnja, ker bi vsi izvoščki sedeli pod ključem!«
Časnikarjeve besede so bile energične. Ali je mladi baron tudi občutil kaj posledic, ni znano. Na .vsak način so mestni stražniki budno pazili, kod vozi in kako hitro vozi. Toda kaj, ko ni bilo nobenega predpisa. Stražnik brez paragrafa pa je kot avto brez motorja.
Izročilo pravi, da so prvi ljubljanski avto imenovali »Codellijev rdeči bik«. Najbrž je bil res rdeče barve, vzdevek pa priča, da so mu Ljubljančani pripisovali veliko moč ali pa so bili tako jezni nanj. Prihodnjič: Od krmllca avtomobila do, izumitelja.
PRI NAS DOMA
	PRI NAS DOMA	■■m	PRI NAS DOMA	mamm	PRI NAS DOMA '		PRI NAS DOMA	17. SEPT. 18«	EZ3
vS” "'i^i	Jm c < f"-
#f 'i'y-i' š':t W *! ' <#i , i*w£?
^<;|s:,«i:'	■	<*
*> k -«<44 «^3^	;	««%
* %» <*$"* *'. ,	'f	, ,	-v	*
Jj '<-i *-✓>, s '<•	^	•»,	5,	-	<	,	^	»,,,	J
<r ^	.-v	:.m '&	4	;,s	,,	f
i ' "
■
' .. :. :, 1 ■	■
¥ f
EDEN IZMED NAS
•	■••■ v*.	..;.	...
«*•	>3»*«
>L V
liiill ^:|
LENART V SLOVENSKIH GORICAH — Kraj z najnižjim letnim dohodkom na prebivalca, kraj z močnimi fanti, ki »hrvajo«, kraj, kjer živi več molčečnežev kot kjerkoli drugje ... (Foto J. Žnidaršič)
Nad točilno mizo je visela rdeča tabla, enaka nad najino mizo, »Leteče uredni štvo TT« je pisalo na obeh.
Človeka pa od nikoder.
»Ali ne bi bilo lepo, če bi se okrog najine mize gnetli?«
Pa se niso. Sploh ne in ne.
Niti po eden hkrati.
V Lenartu že niso taki, da bi svoje probleme in-težave novinarjem na nos nosili! V Lenartu že ne!
In da bi kaj pohvalili? Kaj neki?
Od petih popoldne do osmih zvečer so se v našem letečem uredništvu v Lenartu oglasili le štirje mladinci, upravnica gostilne pri Grozdu, natakar z brizganci (večkrat), občinski načelnik oddelka za gospodarstvo in dva naša kolega po peresu, ki sta prišla zato, ker sta mislila, da bomo pomoč potrebovali.
Pa je nismo! Mi že ne ...
Mala statistika
Kadar je novinar v šlamastiki, iz ene besede članke piše. Ml bomo napisali raje malo statistike, saj marsikdo na Slovenskem o Lenartu v Slovenskih goricah kaj malo ve.
Torej: v občini Lenart živi 17.000 ljudi, od teh je 9.000 aktivnih, v različnih službah pa jih je 2.500. Polovica zaposlenih dela zunaj meja svoje občine in celo zunaj meja svoje države.
V samem Lenartu živi 1.200 prebivalcev.
Občani te občine so zelo ponosni na
to, da imajo najnižji narodni dohodek v Sloveniji — na prebivalca jim pride približno 270.000 S din na leto.
Povprečni občan Lenarta torej pije srbska vina, saj so dosti cenejša od domačih štajerskih, pa tudi v vsaki krčmi jih lahko dobi.
Ponekod — na primer na Zavrhu v Slovenskih goricah — pa pijejo celo špansko vino.
Skoraj nepojmljivo: do koder človeku pogled nese, le vinske gorice, v krčmah pa špansko in srbsko vino.
Blagor tistim, ki pijejo Štajerca.
In še nekaj označuje občane te občine: zanimajo se za »hrvanje« (rokoborbo) in za konjske dirke.
To pa Je že skoraj vse.
»Saj bi bilo lahko še slabše,« pravijo.
Mladinci čast rešijo
Ko smo nad pripovednimi zmogljivostmi domačinov že skoraj obupali, so v sobo vkorakali trije mladinci in mladinka.
Govoril je Herman Fras, predsednik lenarškega mladinskega aktiva, z njim pa so bili Ivan Murko, Branko Murko in Branja Zakelšek.
»Takole je: naslednje dni enkrat bo šlo enaindvajset lenarških mladincev k vojakom. Pri nas Je navada, da ob taki priložnosti slovo naredimo, odhajajoče malo pogostimo in se z njimi poveselimo. Nobena stvar pa ni zastonj, in tudi tako slovo ne. Denarja mladinci nimamo veliko. Torej smo šli v lenarška podjetja in prosili, če bi za to izredno priložnost poklonili po nekaj tisočakov. Vse smo obredli, povsod smo bili, a pomoči nismo dobili nikjer. Pač! Upravnica gostišča ,Prl grozdu’ nam Je obljubila pomoč, a le ona edina v vsem Lenartu. To se nam ne zdi prav,« Je povedal.
Potem smo še dlje klepetali in izvedeli še marsikaj. Na primer to, da se prav otroci komunistov nočejo in nočejo vključiti v aktivno delo v mladinski organizaciji, potem o neuspeli akciji, da bi olepšali svoj kraj, o že dvakrat preloženi mladinski konferenci in še kaj.
»Lenart je kraj na prepihu med Mariborom in Radenci. Mladina hodi v Maribor delat in v šole, zabava se v Mariboru ali v Radencih ali v Radgoni, le doma se ji ne ljubi nič.«
Tako so povedali in so šli.
Mi pa smo bili veseli, da so vsaj oni prišli.
Velik koš zanimivosti
Posebno jezni smo bili na domačine zaradi tega, ker smo že prej izvedeli, da je v njihovi občini koš zanimivosti, oni pa nam jih niso hoteli povedati.
Pa da ne boste mislili, da v gostilno sploh nikogar ni bilo! Pač! Stali so pri točilni mizi in peli, da so se stekla v oknih tresla. Pevci in pol, menda pa tudi pivci...
Prijetni za družbo, prijazni, odkritosrčni. Radi govore, a da bi prišli, sedli za mizo in kaj povedali, tega ne in ne.
Kljub temu v nadaljevanju še kaj o njihovem kraju in o tem, kaj jih tare.
Pesnica...
šiba božja Lenarta in še dveh, treh občin ob njem? Na odgovor ni treba čakati. V en glas ti poreko: regulacija Pesnice..
Ko jo ogleduješ v sušnih časih, pohlevno in na videz skromno in dobrodušno, kako se motovili med položnimi bregovi, ti kar ne more zbuditi tesnobe in skrbi. Toda statistika je neusmiljena in ne mežika v sonce: na leto rečica poplavi celih deset tisoč hektarov plodne zemlje, od teh le v lenarški občini 2600 hektarov.
Dolgo je že tega, kar so jo sklenili ukrotiti, saj neubogljivka razsaja tudi na območju drugih občin: Ormoža, Ptuja, Lenarta. Niti Mariboru ni prizaneseno.
Vprašanje je le — denar.
Statistiki so izračunali: potrebne bi bile tri milijarde starih dinarjev! Polovico kredita jim obljublja zvezna investicijska banka, drugo pa naj bi prispevale republiške banke, republiški vodni sklad in še kdo. Toda le za anuitete ba potem potrebovali v občini vsako leto celih 150 sta rih milijonov, ki pa jih ne bi mogli spraviti vkup. Vsaj sedaj še ne.	>
In tako ostaja njihova Pesnica še vedno odprt vprašaj.
Tovarne ...
Ogromna večina domačinov se ukvarja s kmetijstvom. Tovarn in podjetij je v Lenartu kaj malo: še največ (300) ljudi za-
ZVONITE ZVONOVI, SOSEDJE NAM PA TOČO POŠILJAJO!
Pravijo, da je po toči prepozno zvoniti.
Kljub temu pa drži, da je nekaj bolje kot nič. Zaradi tega v lenarški občini včasih tudi zvone.
Zlasti pred točo, takrat, ko se na nebu naberejo črni oblaki, ki groze, da bo letina spet šla po zlu ...
•
Na Avstrijskem, nad položnimi radgonskimi grički, se je stemnilo, huda ura se je obetala.
»Donnervvetter! Rakete! Ce ne, bo šlo vse k hudiču,« je planil avstrijski kmet.
Ni še izgovoril, že je zagrmelo, se zabliskalo, proti nebu so šinile rakete in-točo pognale naprej, stran od gričkov.
*
Nad Radgono in Radence so se nenadoma pripodili črni oblaki. Tam z avstrijske strani jih je prineslo.
»Kaj bo, kaj bo? Ves pridelek nam bo pobralo ...« so tožili viničarji.
Pa so se na srečo oblaki odvlekli naprej, proti hrvaškemu Čakovcu.
Tam pa so jih že čakali. Celo sprejem so jim pripravili, z raketami so jih obstreljevali.
Pa so se oblaki u' *-ašili, se obrnili in nazaj nad Lenart odplazili. *
Gledali so jih občani Lenarta, gledali in govorili:
»Res je, da so v naši občini velike sadne plantaže. Res je, da tam pridelujemo prvovrstne breskve, jabolka in še kaj. Res pa je tudi, da raket, s katerimi bi prestrašili črne oblake, nimamo. Kaj zdaj? Nekaj je bolje kot nič ...«
In so udarili plat zvona.
*
Še bolj res pa je to, da se kljub zvonjenju toča večkrat usuje, spomladi stolče cvetove, jeseni sadeže. Še bolj res je to, da so sadeži potem obtolčeni, na trgu cenejši — in še manj jih je.
Bojda so rakete za preganjanje toče kaj drage.
Dejstvo je, da je po vsaki toči veliko škode.
Pravijo, da je po toči zvoniti prepozno. Zaradi tega zvone pred točo. pa še to jim kaj malo pomaga.
•
Za vnaprej jim pa še na slabše kaže. Menda bodo za rakete poskrbeli tudi njihovi sosedje Radgončani in na drugi strani Mariborčani
Potem bodo morali šele zvoniti!
Ali pa naj si tudi oni nakupijo raket in preganjajo točo naprej.
Toda kam?
posluje Agrokombinat. Na drugem mestu je podružnica »Konusa«, zatem kovinsko podjetje »Klemos« s približno 80 zaposlenimi. Gradbeno podjetje s 100 ljudmi se je nedavno priključilo Mariborčanom. In to je tudi skoraj vse. Četrti po vrsti, Komunalno — stanovanjsko podjetje, premore le še 26 ljudi...
Zemlja pa je nekam stiskaška. In zato hodijo ljudje delat Še drugam. Polprole-tariat, pravijo menda temu. V Lenartu ni nič. Toda skozi kraj vozi na dan kar 43 avtobusov. Do Maribora ni daleč, tudi do avstrijske meje ne. Tako hodi 50 odstotkov vseh zaposlenih na delo zunaj občinskih meja. Pomagajo si vsak po svoje. Zanimivo je, da hodi ob ponedeljkih čez državno mejo približno 1500 občanov, na Zavodu za zaposlovanje pa je prijavljenih vsega 40.
Največ od teh je kajpada mladih, ki so končali šolo in se nimajo kam potaknjti. Trgovsko podjetje »Potrošnik« premore letos 54 vajencev! »Vzemite ga, četudi zastonj,« hodijo moledovat starši, »da le ne bo ostal čisto brez dela ...«
Iz oči v oči
Da ne pozabimo na pohvale. Tudi teh je nekaj in niso od muh. Občanj so se nam pobahali z izredno dobro založeno knjižnico, eno redkih knjižnic v tako majhnem kraju. Občina je le za knjige nedavno odrinila spet pol milijona. Knjižnici se je prilepil še klub občanov, kjer je zlasti pozimi nadvse živahno.
Da ne govorimo o arondaciji: niti ena prošnja ni odromala naprej, v republiške roke. »Tako majhni smo«, pravijo na občini, »da vsi poznamo tako rekoč vsakogar. In če komu kaj ni po volji, si rečemo: Francelj, tak sedimo skupaj, pa se pomenimo, kot se za ljudi spodobi! No, in potem sedemo, se pomenimo iz oči v oči in uredimo vse, kot se pač najbolje dd...«
In prav zato, ker si v Lenartu povedo vse težave, ki jih tarejo, kar iz oči v oči, Je prijetna gostilniška soba pri gostoljubnem, staroslavnem »Grozdu« poleg avtobusne postaje tisti večer večji del samevala.
SANJSKA KNJIGA * HOROSKOP * PLANETARIJ
Knjige v kateri bo lahko vsakdo našel aebe!
VSEBINA: horoskop dvanajst »ozvezdij. Planetarij. Popolni Hiromantija Razlaganje znakov iz kavine usedline. Domača zdravi' knjiga s približno 2000 simboli.
Tablica
popis srečnih Stevlk. avlla. Velika sanjska
o izpolnjevanju sanj. Knjiga velikega formata. Cena 20 novih din. Knjigo pokljam takoj. Plačljivo s povzetjem. Naročila pošljite na naslov:
DRAGO NOVOSEL, Zagreb, Zelenjak 50
Ko se je približala otroku, enoletnemu fantičku svetlih las v abdrgnjemi stajici, so ji ovenele, starikave roke zatrepetale, kot bi bile nestrpne. »Tak pridi no k meni, Mirko,« je rekla s pojočo govorico slovenskih goric, in njen Obraz ni bil več obraz zgarane kmetice, ki se ji devetinšestdeset let že preveša v osmo desetletje. Postal je obraz mlade matere, ki se sklanja k prvemu otroku.
Kdo pozna Antonijo Živko, kmetico iz Zgornje Ročice številka sedem, deset in še, nekaj zvitih kilometrov nad Lenartom?
Pa bi jo morali poznati. Kajti zgarane roke, ki segajo k enoletnemu Mirku, so roke matere z velikim srcem: Antonija Živko je rejnica 62 otrok.
Ko so nam opisovali pot k njeni domačiji, prislonjeni k pobočju z brajdo, so dejali: »Ob rumeni hiši z napisom — nekakšni verzi so na zidu — zar vijte na desno, in potem je do Živkovih le še pet minut.«
/ Napis na rumeni hiši bi moral biti pravzaprav napis na Živkovi domačiji. Kot da je zgrešil pot in se naslonil na zid nekaj deset metrov prekmalu:
»Ta hiša je zdaj moja,
a vendar moja ni.
Kdo drug za mano pride,
jo tudi zapusti...«
ZAČELO SE JE, KO JIH JE IMELA DESET
Prostrana kuhinja, čista in domača. Mati z ruto, povešeno nizko čez čelo, bosi, z zagorelimi, pa še začuda mladostno prožnimi nogami krmijo rožnat klobčič dan starih pujskov, ki mlaskajo iz velike lesene sklede.
»Stara jih noče k sebi,« pove mlada žena, ki sedi ob oknu.
— Hči?
Smehljaje se odkima: »Ne, tudi mene so vzeli k sebi. Tri mesece mi je bilo. Menda sem bila tretja po vrsti,« se spominja prvih let, ki jih je, rejenka in pozneje posvojenka, preživela na Živkovini: »Prva je bila Anika, leta 1924, da, prav tedaj menda. Potem so vzeli mati k sebi še njenega slepega bratca Fran-čeka. No, in za njima sem prišla jaz ...«
Začetek?
Bilo je nekje sredi prve vojne, ko so tedaj desetletni Antoniji pomrli starši. Pri teti je bila pri hiši kopica otrok. Antonija, najstarejša, se je jela vse bolj ukvarjati z njimi in kmalu jim je bila skupaj s teto kot prava mama.
»Tedaj se mi je zažrlo sem notri,« pravi. »Navadila sem se otrok, no, ne navadila: začela sem jih imeti rada ...«
Odrasla je in se poročila. Čakala je prvega otroka, nestrpno in vdano. Rodil se je, naraščaj in pol. Toda kdo ve kako in zakaj — misem marala in mogla spraševati — je komaj leto star nenadoma -umrl.
Mati so zboleli. Malo je bila bolezen, še več najbrž žalost. Zdravniki pa so povedali preprosto, kruto resnico: »Ne boste več mogli imeli otrok.«
DOSLEJ JIH JE BILO 62
»Imela jih bom,« si je dejala Antonija, ko je prešel prvi, najhujši obup. »Imela jih bom, kolikor bom
zmogla.« In je odšla na občino po prvega.
Je že kdo kdaj čvrsteje držal obljubo?
Hodila je ponje iz leta v leto. Nič ni spraševala, nevedna in nepoučena, kako je z duševno razvitostjo, ni je zanimalo, če so otroci zdravi ali bolni. Celo po starših, ki so jih — sirote — tu pa tam pustili pred vrati ali v cerkveni klopi, je pogosto pozabila povprašati. Zavila je otročička, ga stisnila k sebi — ln že je bil njen.
Potem ga je odnesla k sebi na Živkovino.
No, nekateri od dvainšestdesetih so bili tudi pravi rejenci. Takšni, ki so jih starši prinesli v rejo do šole, plačevali zanje droban kupček denarja in jih potem — ko je bilo najhujše pri kraju — spet odpe ljalo k sebi domov.
Spominja se Borisa iz Maribora: dvakrat je, komaj sedemleten, pobegnil nazaj k njej. Prvič je prespal kar pod Dravskim mostom, drugič na seniku pri Lenartu.
Po navadi so bili pri hiši štirje otroci, med vojno pa včasih tudi po sedem. Nekateri so odšli že po nekaj letih, druge je redila in vzgajala, dokler si niso sami poiskali kruha. Občina ji zadnje čase plačuje za »svoje« 14 starih jurjev na mesec. Toda koliko jih je bilo, ki jih je vzela kar tako, iz usmiljenja...
Spominja se: »Sonji je bilo 14 dni, ko jo je mati prinesla v rejo. Prišla jo je pogledat enkrat, dvakrat, potem pa nikoli več. Zdaj Sonja dela v brestaniški tovarni. Osemnajst let ji je in pridna delavka je. Punca in pol. Pa Berta, Mimika, da skoraj več je bilo deklet. Eden od fantov je zdaj pri vojakih, drugi, ki je bil preveč nemirne sorte, je v vzgajališču na Planini. Punca bo pravkar prišla iz šole ...«
Mirko se stiska k ovenelim prsim in zadovoljno prede, šele 14 dni je pri hiši. Njegovi starši so v zaporu. Zakaj? Antonija skomigne z rameni: »Tega pa res nisem vprašala... Revček je bil, niti na nogah še ni stal. Kdo bi spraševal?«
DOKLER BO ŠLO
— Tale bo pa najbrž zadnji, — namignem na Mirka, pa me prehiti Marica, omožena, že s 16-letno
hčerjo:
»Kje neki, mati bi menda kar še enega...«
— Res, mati?
»Ne le enega, pač pa dokler bo šlo,« pribije Antonija. Potem spet poboža Mirka: »Ti moj otročiček!«
In že ji je dvajset let, spej je mlada mati ob prvem težko pričakovanem maraščaju.
Stisne nam roko, pomahamo si v pozdrav, in že nas pobere cesta. Sprva prašna, zavita, potem vse lepša, asfaltirana: z imenitnimi hišami in dolgimi avtomobili in vikendi med brajdami goric. Zgradili smo si jih in nakupili avtomobilov in pralnih strojev in televizorjev.
Antonija nima ne prvega, ne drugega, ne tretjega. Poleg domačije premore le spomin na 62 obrazov, majhnih in velikih, bistrih in včasih tudi malce kalnih, postavnih in nebogljenih.
Dvainšestdeset obrazov, ki ji pravijo mati.
BERNARDA RAKOVEC FOTO: JOCO ŽNIDARŠIČ
PABERKI Z DOMAČEGA ROTO PAPIRJA
(EKONOMSKA POLITIKA) NA TUJI RAČUN
Odisejada štirinajstih mornarjev na razbiti grški ladji je vnovič po svoje opozorila na problem vsakovrstnega izkoriščanja delavcev, ki iščejo zaposlitev, šibeniška podružnica »Jugoagenta« je, na primer, sklenila dogovor z grškim lastnikom ladij, da mu bo preskrbela posadko za ladjo, za kar je dobila plačilo, ki ji je pripadalo. Ko pa so mornarji po opravljenem delu zahtevali zasluženo plačilo od grškega ladjarja, jih je, na videz dokaj utemeljeno, napotil k »Jugoagentu«, s katerim so bili podpisali pogodbo, še več, širokogrudno jim je celo plačal letalske vozovnice iz Hongkonga v Beograd, šele tu so pomorci, vajeni burnega morja in nevajeni zapletenih birokratksih zank, spoznali, da so prevarani, saj se je šibeniška filiala zaščitila s klavzulo, da morajo mornarji sami izterjati plačilo od lastnika ladje. Tako so se po večmesečni plovbi, trdem delu in vsakršnemu maltretiranju znašli brez prebite pare v žepu in z mučnim vtisom, da nihče ne ščiti njihovih pravic.
Primer, na žalost, ni osamljen. Omeni mo naslednjega iz filmskega sveta: neki angleški producent je ponudil našemu režiserju, naj sodeluje pri snemanju njegovega filma, in sicer za 2000 dolarjev. Ko Je bilo treba pogodbo le še podpisati, je Jadran film nenadoma zahteval, da mora biti ves dogovor sklenjen prek njega in z drugačnimi pogoji: angleški režiser naj bi namreč plačal 4000 dolarjev, od česar bi režiser dobil 1.500 N din. Prav smešni se zdijo taki pogoji, zlasti če vemo, da Jih je pospremila tudi grožnja, da bo konec kariere za domačega filmskega delavca pri nas, če se ne bo strinjal.
Razen samozvanih posameznikov, ki »zaposlujejo« naše delavce v tujini, še' pojavljajo tudi različne organizacije, ki poskušajo poslovati po podobnih neposlovnih
načelih. Idealistično bi bilo verjeti, da ima podjetje že s tem, da je konstituirano kot tako, vse, zlasti pa etične atribute socialistične delovne organizacije. Tega se morajo slej ko prej zavedeti profesionalne organizacije in sindikati teh delavcev in ne čakajoč na izkristaliziranje stališč energično ukrepati, kadar gre za zaščito delavcev, saj gre pri tem tudi za ugled organizacij samih in za razlog njihovega obstoja.
(SVET)
ANONIMNA PISMA MAJEJO ZAKONE
Kdaj se je v banatski vasi Botošu, nedaleč od Zrenjanina, pojavilo prvo anonimno pismo, se nihče ne spomni več. Tudi nekaj naslednjih še ni zbudilo pozornosti prebivalcev, še manj tamkajšnje postaje milice ali celo zrenjaninske notranje uprave. Zdi se, da so vsi, vsaj v začetku menili, da gre za neumestno šalo, ki bo mimogrede pozabljena.
Sčasoma pa se je šala sprevrgla v kar resno tiranijo, ki je načela marsikateri bo-toški zakon. Med drugimi je, recimo, neki mož v dvanajstem letu zakona dobil svarilo neznanega odpošiljatelja, naj popazi na svojo ženo, češ da ga vara z miličnikom iz sosedstva. Nič več in nič manj. Prizaneseno ni bilo tudi nekaterim prosvetnim delavcem, zdravniku, ki se je med tem zares ločil in nato odselil, in še mnogim drugim. Pisma so si bila zelo podobna, le da je, po piščevih besedah, enkrat mož varal ženo, drugič pa ona njega. Vse več se je govorilo, primerjali so rokopise in ugotovili, da jih v glavnem piše en sam človek.
Pravzaprav pisma še vedno prihajajo na razne naslove. Botošanl se hudo nejevoljno sprašujejo, kakšen namen ima anonimni pisec. Morda rojeva pisma neumestna šala, morda dolgčas v tej ne tako
majhni, prašni banatski vasi, morda še kaj drugega. V vsakem primeru pa je res, da to vznemirjanje že predolgo traja tako rekoč na očeh tamkajšnje postaje milice in bližnje zrenjaninske notranje uprave, ki je bila o tem že zdavnaj obveščena. Kolikor se bo vse skupaj še nadaljevalo —-anonimna pisma in neukrepanje pristojnih — pravijo nekateri prizadeti, da bodo morali sami kaj storiti, zakaj neznani šaljivec, če seveda gre zanj, si je že preveč dovolil, saj je pošteno razburkal vso vas in naposled bi se utegnilo izcimiti še kaj hujšega z nezaželenimi posledicami za marsikatero družino.
(NIN)
POSTOJTE, ČLOVEK LEŽI NA CESTI!
Statistika je v prvih šestih mesecih zabeležila v Srbiji več kot 250 smrtnih žrtev na cesti. Zal nam je za vse, ki jih ni več med nami, toda eni izmed teh žrtev so ljudje pomogli, da ni preživela nesreče.
Pred približno mesecem dni se je na avtomobilski cesti Beograd—Zagreb, nedaleč od Sida, ponesrečil Dimitrije Saban, strokovni svetovalec v zveznem sekretariatu za gospodarstvo. Hudo ranjenemu vozniku in prav tako hudo poškodovani ženi se je še posrečilo, da sta se izvlekla iz razbitin avtomobila in se s poslednjimi močmi povzpela kakih petnajst metrov navkreber do ceste, s katere je bil zletel avtomobil in kjer naj bi ju čakala rešitev. Tedaj se je zgodilo tisto nezaslišano. Mimo njiju je zdrknilo dosti vozil, brezbrižno in neprizadeto, in nihče se ni ustavil, da bi pomagal ponesrečeni dvojici. Nazadnje se ju Je usmilil neki bolgarski državljan, ki Je pustil svojo družino na cesti, da je ponesrečeni zakonski par odpeljal do najbližje zdravstvene postaje.
2al Je bilo prepozno: zdravniki niso mogli več rešiti življenje Dimitriju Sabanu-
Gza	«7. SKIT. 1947	PRI NAS DOMA	■■■■	PRI NAS DOMA	■MM	PRI NAS DOMA	■■■H	PRI NAS DOMA	mm m
PRI NAS DOMA
BERNARDA RAKOVEC IN EVGEN JURIČ NA LETEČEM UREDNIŠTVU V LENARTU
ŽENA, KI JE VZGOJILA ŽE 62 REJENCEV
MATI Z NAJVEČJIM SRCEM
t.
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
Hotel - Restavracija
NEKOČ IN DANES
PABERKI Z DOMAČEGA ROTO PAPIRJA
(NIN)
ODPOSLANSTVA DOBRE VOLJE
2e nekaj časa se je po Tuzli govorilo, da bo tamkajšnja IML (Industrija strojev in livarna) odpustila 300 delavcev, ostalim pa povečala osebne dohodke.
Tri stotine odpustov ni malo v trenutku, ko je zelo težko dobiti drugo zaposlitev, na videz neprijetno je toliko bolj, de je res tudi tisto drugo o povečanju plač ostalim v podjetju.
Govorice so se izkazale deloma resnične, vendar se je izkazalo tudi to, da v omenjeni tuzlanski tovarni teh nujnosti v vse prej kot nebolečem procesu ne bodo opravili po suhi črki zakona, temveč kolikor mogoče humano in z veliko mero solidarnosti, kar se je doslej zgodilo je v hudo redkih primerih.
IML se je kot več sorodnih podjetij znašla v težavah zaradi različnih razlogov, med drugim tudi zaradi dosedanjega vse obsežnejšega medsebojnega zadolževanja med domačimi podjetji in zaradi preklica naročil iz nekaterih afriških držav. Treba je iskati pot za rešitev iz nezavidljivega položaja, in priznati gre celotnemu kolektivu, da v trdem boju za obstanek ni pozabil na etična načela.
»Podpisal ne bom niti enega odpusta,« je dejal direktor Tomič. Prav te dni dve skupmi delavcev iz podjetja iščeta po raznih mestih v Srbiji in Sloveniji delo za svoje tovariše, in sicer za kakih 120 do 150, saj je bilo po natančnih ekonomskih m tehnoloških računih ugotovljeno, da jih je približno toliko odveč, nikakor pa ne kar 300. Tudi 150 ni malo, tudi eden je mnogo, pravi direktor Tomič, za vsakega bodo poskusili najti primemo delo, saj menijo, da te ljudi gotovo kje potrebujejo. Resda od teh odposlanstev dobre volje Se ni nikakršnih sporočil, toda potrudili
se bodo, da nihče ne bo ostal na cesti. Res je pa tudi to, da bodo odslej bolje nagrajevali strokovne kadre v tovarni, zakaj drugače si ni obetati napredka.
(EKONOMSKA POLITIKA) V IMENU ZAKONA
Nedavno so carinarnice na vseh jugoslovanskih mejnih prehodih prejele razpis oziroma določbo svoje zvezne uprave, ki prepoveduje, da bi naši državljani še vozili iz države električne štedilnike. Znano je, zakaj je prišlo do take prepovedi: tak ukrep je namreč zahtevala carinarnica v.Vršcu, ki je ugotovila, da naši državljani špekulirajo pri izvozu teh strojev v Romunijo, da gre pravzaprav za nedovoljeno trgovino in da tako trgovanje škodi našemu ugledu ter ovira normalno zunanjetrgovinsko izmenjavo s to severno sosedo.
Ne glede na motive, ki so pripeljali do take prepovedi in ki v obliki, v kakršni so bili formulirani, sploh niso sprejemljivi, velja postaviti vprašanje, ali je zvezna carina pristojna izdajati take dokumente. Kolikor je nam znano, je carina operativna služba, ki ne odločuje, temveč v skladu s sprejeto zunanjetrgovinsko politiko opravlja določene naloge v zaščiti tam, kjer je potrebna. Ne glede na kakršnekoli konsultacije ali sugestije ji ni treba torej odločati, ali je tak »izvoz« v Romunijo vreden alarma. Preprečiti špekulacijo in prekupčevanje je nedvomno važen, toda tudi rutinski posel carinske službe, za kar so ji zagotovljene vse pravice. Kaj pa je špekulacija ali prekupčevanje, o tem carina po veljavnih predpisih odloči v vsakem konkretnem primem posebej.
Tako pa ambicija, ki v imenu zakona hoče iz izjeme narediti pravilo, objektivno vodi v nezakonitost — ko gre za prilaščanje pristojnosti, ki pripadajo vladi in parlamentu.
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
Mi vsi odslej kupujemo Mixal
zato ker vsebuje:
1. oxylan, specialno perboratsko sestavino ki je v Mixalu zato da pere perilo 100% bolj belo
2. HO°loveč pralne moči, ki idealno očisti perilo
3. optično belilo, zaradi česar niso potrebni nikakršni dodatki
4. najustreznejšo količino fosfatov,
ki hkrati ščitijo pralni stroj in negujejo perilo
V pralni stroj edino
TOVARNA Ztaicrca MARIBOR
er vsebuje OXYLAN
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
K. SEPT. 19«!
Rezervirano
za TOFA
Meni je nova moda zelo všeč! Čevlji brez podplatov, mini krila že skoraj brez blaga, še malo, pa se bomo šli Adama in Eve, kar bo čisto v skladu z varčevalnim duhom gospodarske reforme. Sicer se ne bomo šli čisto ta zaresne Adame in Eve,, ker so zadnji čas v modi okrogle značke z iskrenimi napisi; značk pa si ne moreš pripeti na kožo in že zato je nujno potrebno nekaj tekstila.
V Londonu ali pa v kakem drugem zahodnjaškem in sploh zavoženem mestu si lahko takšne značke kupite v vsaki trafiki.
JAZ SEM ALKOHOLIK!
KUPI MI PIVO.
Ali pa:
JAZ SEM SEKSI.
ČAKAM NATE!
Ali pa:
MINI KRILA GOR!
Lahko si kupite bolj iskreno izpovedne značke. Recimo:
POJDI Z MENOJ SPAT!
(Kratko in jedrnato). Ali pa:
JAZ SEM GENIJ!
(Menimo, da bi bilo zelo dobro, da bi uvozili čimveč takšnih značk v Jugoslavijo, kjer je po mojem največ genijev!)
V Angliji so si omislili takšne značke tudi s politično tematiko. Na primer:
DAJTE WILSONA ZA BIVŠEGA PREDSEDNIKA!
Ali pa:
PRIKLJUČITE AMERIKO K VIET-
NAMU!
Ker se v zadnjem času bolj uveljavlja tudi domača oziroma moda a la JUS, menim, da je skrajni čas, če hočemo zares v korak s poslednjo modo, da začnemo izdelovati tudi te modne značke po JUS.
Da ne bi bilo moje pisanje samemu sebi namen, sem pripravil nekaj ustreznih predlogov za takšne JUS značke.
Namesto tiste »Jaz sem alkoholik, kupi mi pivo« bi zlahka spravili nekaj tisoč značk v promet s tekstom: JAZ SEM PERSPEKTIVEN DAJTE MI STOLČEK!
Ali pa:
JAZ SEM POLPISMEN DAJTE ME ZA MINISTRA! (Morebitnim politično ideološkim konfliktom se imenitno izognemo, ker pri nas tako in tako nimamo ministrov.)
športnikom, zlasti nogometašem, bi lahko izdelali takele značke: ZDRAV DUH V POLNEM ŽEPU! Značke z napisom
JAZ SEM ZAVEDEN
NE POSLUŠAM PROTIDRZAVNIH
VICEV
k' .i?*1*50 brez bojazni natisnili v manjši nakladi, zato pa bi izgubo nadoknadili z značkami:
IMAM ZASLUGE TOREJ — DAJTE MI SLUGE! Mladi perspektivneži bi si z vese-Ijem pripeli tudi kaj takega:
MI SMO BORCI ZA LEPŠO PRIHODNOST!
ERGO — DAJTE NAM DVOJNA LETA!
Menimo, da bi bilo zelo prav, č« bi izdelali značke tudi z napotili, na primer:
JAZ SEM MALI ČLOVEK KDOR BI ME RAD BRCNIL, NAJ PAZI, DA ME BO ZADEL, KER imam TUDI ZADNJICO MAJHNO!
hladim ambicioznim perspektiv-mcam:
PO POTREBI POLOŽIM TUDI
SAMO SEBE...
Ali pa;
NIMAM DVOJNIH LET S SPOMENICO.
IMAM JIH PA DVAJSET S SPOMINI!
Na zahodnem tržišču sem opazil, da precej na veliko prodajajo značke s temle tekstom:
JAZ SEM NEDOLŽNA!
(Kar te značke zadeva, bi jih pri nas lahko prodajali v otroških vrtcih ...)
ZAKAJ JE MAHMUTOVIČ UBIL SVOJEGA PRVOROJENCA
Kavarna - Slaščičarna -Bar - Bife
PRI NAS DOMA
In se prepričajte o naših prvovrstnih specialitetah ter solidni postrežbi
MAHMUTOVIČ- »Tako sem odprl vrata v garažo.«
žena ob oknu je skorajda zadremala. Bilo je nekaj pred drugo uro ponoči.
Nenadoma pa so zaškripala vrata garaže na dvorišču. Zdrznila se je. Sprva ni mogla verjeti očem; vrata so bila odprta.
Hitro je odšla v spalnico in prebudila moža:
»Hasan, Hasan, spet je prišel!«
Mož, 42-letni žilavi možakar, eleatro-varilec v Litostroju, se je brž oblekel. Minuto pozneje je bil že v garaži, pri svojem volkswagnu. Za volanom je videl moškega, posvetil je z baterijo ... sicer pa je že vedel, da je v avtu njegov sin.
»Ramo, kaj počneš tu?«
Namesto odgovora se je mladenič (21 let mu je bilo) zasukal na sedežu in z nogami pahnil očeta v prsi. Garaža je ozka, in Hasan Mahmutovič ga je kmalu zgrabil. Po krajšem prerivanju je sinu zvezal roki na hrbtu. Toda žica ni bila dovolj močna. Medtem ko je sinu povedal, da bo odšel po miličnike si je ta osvobodil roki in zgrabil očeta. Padla sta po prvih sedežih, in Ramo je trdo stisnil. Toda Hasan je kljub temu z desnico zgrabil sina za vrat. Da bi sin odnehal, je stisnil. In res je Ra-mov prijem popustil, toda za vedno. Bil je mrtev.
Huda tragedija se je pripetila v noči na ponedeljek 18. septembra v družini Mahmutovič v Podutiku 26. Mahmutovi-čeva žena Ana in Ramova mačeha je ria moževo zahtevo odšla po miličnike; Hasana Mahmutoviča so priprli.
Prepir med očetom in sinom, ki je pripeljal do tragičnega obračuna, ni bil edini. Nesoglasje med njima je trajalo že več let. Vrhunec pa je doseglo pred nekaj tedni, ko je Ramo Mahmutovič našel svojo
pravo mater, Mele Bajramovič, prvo ženo svojega očeta. Hasan Mahmutovič trdi, da je prav ona zakrivila vse večjo napetost med njim in sinom, ki se je nazadnje tako hudo končala.
Hasan Mahmutovič je po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku prišel; spet domov, kjer bo ostal do začetka razprave.
Ko nam je pripovedoval o razvoju odnosov med seboj in sinom, je sedel za mizo. Toda čim bolj se je z besedami približeval usodni noči, tem bolj je postajal živčen. Nazadnje je že skoraj tekal po sobi, iz kota v kot, toda ko je govoril o dogajanju v garaži, se je spet umiril. O pretepu je pripovedoval kot o boju na življenje in smrt.
Mahmutovičevi — Hasan, žena Ana, dvoje njunih otrok, Minka (13) in Janez (12), ter sin Ane Mahmutovič iz prvega zakona Lado (21) — so zadnje čase živeli v večnem strahu. Ramo Mahmutovič, ki ga je sodišče v Bihaču leta 1952, ko se je Mahmutovič ločil od Mele Bajramovič, prisodilo očetu, je že zgodaj zašel na slaba pota. V zadnjem času pa je začel groziti očetu
Mahmutovič je kmalu po ločitvi pripotoval v Ljubljano in se zaposlil kot delavec v Telekomunikacijah.
»Dali so mi lopato, in kramp, in bil sem vesel, da bom zaslužil,« pravi.
Mahmutovič je doma iz zaostalih krajev v okolici Bihača. Tisto leto, ko se je končala vojna, se je poročil z Melo Bajramovič. Naslednje leto se jima je rodil sin Ramo, leta 1947 pa je Mahmutovič odšel k vojakom.
Toda žena ga ni čakala. Tri mesece pred njegovo vrnitvijo je zapustila otroka in izginila neznano kam. Zato je sodišče v Bihaču Rama dosodilo očetu.
Leta 1953 se je Mahmutovič v Ljubljani poročil s svojo sedanjo ženo. Ko jim je občina dodelila stanovanje v Podutiku, je pripeljal v Ljubljano tudi Rama. Toda deček je bil precej samosvoj. Nekaterim sosedom so zmanjkala jajca, pozneje ure, in oče je moral plačevati za sinove grehe. Naposled ga je leta 1959 po posvetu s socialno delavko poslal v vzgojni mladinski dom v Planini. Po dveh letih se je Ramo vrnil domov. Oče ga je hotel izobraževati naprej, toda priložnosti ni bilo nikjer.
Tako se je Ramo najprej zaposlil v Telekomunikacijah, pa je službo v nekaj mesecih pustil. Potem je delal v Prehranim trgovini v Stritarjevi ulici, pa je skupaj s pajdašem ukradel 250.000 starih din in pobegnil. Ko so ga po daljšem potepu po Dalmaciji prijeli, ga je sodišče kot mladoletnika obsodilo le pogojno.
Zamenjal je še nekaj služb, toda povsod se je sprl ali pa odnehal. Nazadnje je leta 1963f našel sobo v Pržanu in se odselil. Kmalu ja začel krasti mopede in motorje, in ko so ga prijeli, mu je sodišče odmerilo dve leti, ki ju je odsedel do letošnjega aprila.
Po vrnitvi iz zapora je prišel k očetu. Ta ga je vedno svaril pred takšnim življenjem in mu je dokazoval, da lahko z marljivim delom tudi doseže nekaj (Hasan Mahmutovič ima le štiri razrede osnovne šole, pa si je vseeno z marljivostjo pridobil kvalifikacijo elektrovarilca). Toda prepričati ga ni mogel. Nekaj časa je Ramo sicer delal kot raznašalec časopisov, toda kmalu je pobegnil v Avstrijo. Od tod so ga vrnili, in potem se je znašel v Bosni. Kmalu je oče začel dobivati pisma od sorodnikov in znancev, da njegov sin zahteva od njih denar, da jim jemlje pridelke in da jih prodaja.
Nazadnje se je Ramo štirinajst dni pred tragičnim dogodkom oglasil pri očetu s svojo pravo materjo. Sosedom je povedal, da jo je iskal 15 let. Teh štirinajst dni je bilo za Mahmutovičeve prava mora. 2e naslednjega dne se je namreč Ramo sam zglasil pri mačehi in pobral svoje stvari. Med obiskom je grozil, da bo še prišel in dokončno uredil stvar ...
Kakšna je ta stvar, so stanovalci iz Podutika 26 kmalu izvedeli. V nedeljo 10. septembra v zgodnjih jutranjih urah je neki Osman potrkal na okno Mahmutovičeve hiše.
»Ramo je ukradel Hasanov avto in po tuje z materjo proti Bosni,« je dejal. Hasana Mahmutoviča je zgrabila jeza. VW, ki* ga je kupil za 1.600.000 starih dinarjev in za katerega je dolžan še pol milijona, v rokah fanta brez izpita! Obvestil je milico, toda dejali so, da je družinska zadeva, če sin ukrade avto očetu. Hasanu Mah-mutoviču ni preostalo drugega, kot da je plačal nekemu znancu 100 dinarjev za ki-
• KAJ BI SE LAHKO NAPRAVILO IZ SADNIH PESEK
C. kr. urad za ljudsko prehrano je uvedel nabiranje sadnih pešek, ki se pa v mnogih krogih prav nič ne upošteva. Vendar bi se v Avstriji lahko zbralo toliko pešek. da bi se iz njih napravilo milijon kilogramov maščobe. Vsakdo, ki meče sadne pečke proč, naj bi tedaj mislil na te številke in pridno na biral peške.	JUTRO, 1917
PRED 20 LETI
• RAJHENBURŠKI DELAVCI MED KMETI NA PLANINI
Sindikalna organizacija elektrarne Rajhenburg je priredila v nedeljo množični izlet v staro partizansko postojanko — trg Planino. Izlet je kar najlepše uspel. Ključavničarji, varilci in kovači so vzeli s seboj dva varilna aparata in kovaško pripravo za popravilo raznega kmečkega orodja. Popravili so 106 kosov raznega orodja. Popravljali so vse od motik, lopat, vil do raznih kmečkih in šivalnih strojev. Popoldne je priredil prosvetni odsek iz Rajhen-burga na prostem Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. Navdušenja je bilo ogromno in ploskanja ni hotelo biti konca.
SLOVENSKI POROČEVALEC, 1947
Z OXYLANOM
lometer in se odpeljal v Veliko Kladušo.
Tu so na milici našli avto, Rama in njegovo mater.
Vnel se je prepir in grožnje Ramove matere so kar deževale. Po dolgem prosjačenju je milica le izročila VW Mahmu-toviču, tako da se je ta naslednji dan lahko odpeljal v Ljubljano. Miličniki so Rama izpustili, še preden so Mahmutoviču vrnili avto. Tako je Hasan Mahmutovič vedel, da bo fant spet kmalu v Ljubljani.
Pričakoval je najhujše, zato je obvestil milico. Toda miličniki so rekli, da ne morejo ukrepati, dokler ni delikta. Zato sta zakonca Mahmutovič izmenoma bedela pri oknu svojega stanovanja, da Ramo ne bi uresničil svojih groženj.
In tako je Ana Mahmutovič v ponedeljek 18. septembra zjutraj zaslišala ropot. Ramo se je res vrnil. Bolj kot maščevanje nad očetom (menda mu je -najbolj zameril, ker se ni hotel vrniti v Bosno in se spet poročiti z njegovo materjo), ga je mikal avto. Tako sta nazadnje z očetom trčila skupaj, in ko je jeza prekipela, je moral umreti.
B. SAJOVIC
MOŽ IN ŽENA: tragedija nad družino
PRED 100 LETI
• dobili smo eskadrono huzarjev
Iz Velikovca na Koroškem. — Naše mesto je bilo že čez leto in dan brez vojakov; zdaj pa smo na enkrat dobili eskadrono huzarjev, kar meščanom nikakor ni po volji, ker svoje hleve vsak teden ob tržnih dnevih zelo potrebujejo. Prosili so deželno vlado, da bi raje pešce vzeli; ali prepozno je bilo. —- Se nekaj moram omeniti, čeravno se skor sramujem. V začetkhu unega meseca namreč je bil v naši okolici hud boj, in kaj mislite zakaj? — zavolj ene babe! Eden razbojnikov je to se smrtjo plačal, druga sta pa zdaj v pre iskavi.	NOVICE,	1667
PRED 50 LETI
ART BUCHVVALD
ZAKAJ SMO BOMBARDIRALI MEHIKO
Pretekli teden so lz države Utah poskusno izstrelili raketo Pershing. Toda stvar je zgrešila cilj In pristala v mestu El Cuervo v Mehiki.
Pentagon je takoj sporočil, da gre za nesrečo In se opravičil pri mehiški vladi.
Kljub temu, da so stvar zanikali, pa je nekaj ljudi v Washingtonu, ki dvomijo o tem, da bi bila raketa zgrešila cilj in da gre za nesrečo, zlasti ker se je stvar zgodila isti dan, ko so ameriška bojna letala bombardirala štiri doslej nedo-taiknjene cilje v pristaniškem mestu Hai-phong. Ti krogi vztrajajo, da je bil El Cuervo v Mehiki le eden izmed 57 ciljev, za katere vojaško vodstvo trdi, da morajo biti bombardirani, če hočemo zavreti dobave v Severni Vietnam.
Pravijo, da smo prav zato bombardirali El Cuervo. Pred nekaj tedni je naš obrambni minister Mc Namara poročal pred Stennisovim senatnim odborom za obrambno pripravljenost in nakazal, da administracija ne vidi nobenega razloga za to, da bi ta hip bombardirali Mehiko. Rekel je: »Bombardiranje El Cuerva bi skoraj nič ne zavrlo dobav, ki prihajajo v roke sovražnikov. Tudi če bi nam uspelo z bombardiranjem zapreti vse mehiške steze, bi vietkongovci našli druge načine, kako spravljati material po Ho Si Min-hovi stezi. Razen tega pa bi bilo tveganje konfrontacije z Mehikanci veliko večje, kot
S STRANSKIH TIROV
GROZOVITI NAPIS
Ob neki cesti blizu Palma Beach na Floridi so postavili znamenja, na katerih piše: »Ne hodite s ceste, sicer vas bodo požrli!« Pred nedavnim so namreč ob tej cesti uredili park, v katerem je 100 levov. Napis nemara kar ustreza.
LEPA VABA
Vlada odcepljene Biafre v Afriki je nedvomno dobro preučila miselnost najemnikov, ko je nedavno razpisala nagrado v znesku 140.000 dolarjev in jo je obljubila vsakemu tujemu najemniku, ki bi pripeljal kakšno nigerijsko bojno letalo v Bi-afro. Nagrada je za najemnike seveda zelo mikavna. In ni izključeno, da se bo v svoji potrebi po denarju našel kdo, ki bo prišel po te velike denarje.
|	BESEDA JE BESEDA
Ko sta bila Ludwig	Erhard in
j	Erich Mende še kancler	in podkan-
1	cler koalicijske vlade krščanskih de-
pa bi bile vojaške prednosti bombardiranja dežele. To ni samo moj sklep marveč tudi sklep predsednika.«
Senator Stennis in njegov odbor so dal vedeti, da so zelo nezadovoljni s poroči lom obrambnega ministra, in so pokli cali več generalov in admiralov, da bi iz podbili Mc Namarovo politiko nezmage.
Generali so potožili, da jim civilisti v Pentagonu vežejo roke. Neki admiral pa je povedal odboru: »če ne bomo smeh bombardirati doslej prepovedanih 57 ciljev — izmed katerih je zdaj El Cuervo v Mehiki očitno najpomembnejši — ne moremo zmagati v Vietnamu.«
Ti vojaški argumenti so komite za obrambno pripravljenost zelo ganili, tako da je odbor izdal ostro poročilo, s katerim je oštel obrambnega ministra, ker ni dovolil letalstvu in mornarici bombardirati vseh ciljev, ki bi jih po njihovem mnenju bilo potrebno bombardirati.
»Po našem,« se je glasilo poročilo, »bodo ostala vsa naša vojaška prizadevanja v Vietnamu brez haska, dokler bomo pustili El Cuervo nedotaknjen.«
Razlika v mnenjih med gospodom Mc Namara in njegovimi generali je dobila svoj odmev tudi v tisku. Toda tiskovni ataše Bele Hiše je tedaj sporočil, da bi preprečil javno razpravo o tem vprašanju: »Predsednik podpira MoNamarovo poročilo in administracija za sedaj nima namena bombardirati Mehike. Hkrati pa si predsednik pridržuje pravico, da jo bombardira v prihodnosti, če Severni Vietnamci ne bodo prenehali s svojo agresijo.«
Dva dni pozneje so iz Utaha izstrelili raketo Pershing proti El Cuervu. Tisk je to takoj tolmačil kot zmago Pentagona nad obrambnim ministrom McNamaro.
Toda Bela hiša je gledala na to reč drugače. Vladni zastopnik je dejal: »Med ministrom McNamaro in skupnim vojaškim
mokratov in liberalcev, sta pogosto poudarjala, da je »gospodarstvo prihodnost Nemčije«. Sedaj, ko sta oba postala samo navadna poslanca, sta dokazala, da sta takrat mislila resno. Bivši zahodnonemški kancler je postal svetnik velike ameriške družbe, ki se ukvarja z izvozom zmrznjene perutnine, bivši podkancler pa predsednik zahodnonemške podružnice ameriške finančne skupine Investors Overseas Services.
TOKRAT SAMO »NAJ ŽIVI OUEBEC!«
Predstava se je imenovala »Vive le Quebec!« in so jo nagradili z dolgotrajnim ploskanjem, ko je bila prvič na sporedu v pariškem gledališču 01ympia. Med gledalci je bila cela vrsto francoskih državnih funkcionarjev. Vodil jih je minister za informacije Georges Gorše, ki je moral precej pojasnjevati, ko je pred tedni predsednik Charles de Gaulle v Kanadi cjpdal besedico k temu geslu, tako da se je glasilo »Vive le Quebec Libre!«
IIHIIHIIHiyižliiiiiiiiaillWlllBMIIIIIIIIIIIlMlllimilllillllWIIIIII!WWWIIfflinilllllBlllllllllllBI iMUlllllllllllIHIIIBIIIIIIMIIUIIIIIBilBIHIIIIIIIllllllllBIBIII
KVALITETNO, MODERNO, POCENI, PO VAŠEM OKUSU
je šivanje z »MIRNA VERITAS« avtomatskim šivalnim strojem.
Potrošniki — cenjeni kupci. Izkoristite ugodnosti, ki vam Jih nudimo. Radi uspešnega sodelovanja z Inozemstvom smo znižali ceno za 15 %.
$
PREDEN IZBEREŠ SVOJO VZMET- BB — NICO, ME DOBRO POGLEJ:	BJ
SAMO MENE KLIČEJO J Q (J | ^
...KAJTI VZMETNIC JE MNOGO,
»JOGI« PA SAMO TISTA, KI JO IZDELUJE
MEBLO
poveljstvom ni nobenih razprtij. O bombardiranju El Cuerva smo že nekaj časa razmišljali v okviru naše politike »izbranih ciljev« in izstrelitev rakete so v celoti odobrili predsednik, obrambni minister in skupno vojaško poveljstvo.«
Ko je neki časnikar vprašal, ali bombardiranje Mehike pomeni novo vojaško eskalacijo, je zastopnik vlade odgovoril: »Sploh ne. Predsednik nima nobene namere razširiti konflikt, njegov edini cilj je, da bi z izstrelitvijo rakete v Mehiko dal vedeti Hanoiu, da se ZDA nikakor ne nameravajo umakniti iz Vietnama.«
Neki časnikar je vprašal: »S tem, ko ste bombardirali Mehiko, je ostalo le še 56 vojaških ciljev, ki jih ameriška letala ne smejo napadati. Ali bi nam lahko povedali, kateri bo naslednji tak doslej prepovedani cilj?«
Vladni zastopnik je odgovoril: »Bi verjeli, da bo Expo 67?«
FRANCIJA
FRANKI ZA OUEBEC
Francozi mislijo resno, ko govorijo o gospodarskem in kulturnem sodelovanju s francosko govorečimi Francozi v pokrajini Quebec. To sodelovanje je napovedal predsednik de Gaulle med svojim spornim obiskom v Kanadi.
Francoska vlada je že obravnavala prve ukrepe, ki naj bi pospešili in povečali sodelovanje, pred nekaj dnevi pa je francoski minister za prosveto Alain Peyrefitte obiskal Motreal. Med drugim bodo leta 1970 izstrelili v vesolje satelit, ki bo »govoril francosko«. Omogočil bo izmenjavo kulturnih in znanstvenih programov med Francijo in Quebecom v razdalji 6000 kilometrov.
Vlada bo razpisala javno posojilo v višini 50 milijonov do 100 milijonov frankov v korist Quebeca. To bo prvo tuje javno posojilo v Franciji po ruskem posojilu v začetku tega stoletja. To posojilo bo pomagalo gospodarsko visoko razviti deželi. Z njim bo Francija lahko postala dru-žabnica v pravi gospodarski eksploziji Ouebeca. V zadnjih desetih letih se je brutto narodni dohodek povečal od 8 milijard na 13,4 milijarde dolarjev. Letno naraščanje dohodka torej znaša 5,5 odstotka, medtem ko je za vso Kanado 3 odstotke. Poleg tega ima Quebec pred seboj neslu-tene možnosti razvoja: kakih 75 odstotkov njegovih naravnih bogastev je še neizkoriščenih.
Do leta 1970 bo francoska vlada tudi povečala število štipendij, ki jih podeljuje študentom iz Quebeca, na tisoč. V letošnjem šolskem letu jih je samo 90. Poleg tega se tehniki in stažisti ne bodo omejili samo na študij in opazovanje, ampak bodo sodelovali pri skupnih delih in projektih. Podzemna železnica v Montrealu se je že rodila iz tesnega sodelovanja med pariško podzemno in kanadskimi podjetji. Zdaj francoski in kanadski inženirji tudi gradijo kakih 250 kilometrov severovzhodno od Quebeca ogromen jez, ki bo največji na severnoameriški celini.
prste nekaj časnikom. Skratka, princ Siha-nuk je bil besen in razlogov za to je bilo dovolj.
Povod za prinčevo jezo — in ne samo njegovo — je bilo pismo od društva za kmersko-kitajsko prijateljstvo v Pekingu, naslovljeno že razpuščenemu društvo za kmersko-kitajsko prijateljstvo v Phnom-Penhu, glavnem mestu Kambodže. To pismo je pozivalo k nenehnemu in vztrajnemu boju proti revizionizmu in reakciji. Čeprav ni bilo nikjer omenjeno Sihanu-kovo ime, so bili kitajski pozivi očitno naperjeni proti njemu.
Toda to pismo je bilo samo uvod. Vzrokov za jezo na Kitajce je bilo že prej dovolj. Kitajski predavatelji na univerzi so začenjali pouk z »rdečo knjižico« Maovih misli. Kitajski predstavniki so na svojo roko delili uradnim kmerskim osebnostim Maove »podobice« in grbe. Kitajsko veleposlaništvo je pošiljalo kmerskemu tisku svarilna pisma in okrožnice, kakor da je Kambodža kitajski protektorat. Najhuje pa je bilo to, da so se Kitajci naravnost vmešavali v notranje zadeve Kambodže in celo finančno podpirali skrajno levico.
Princ Sihanuk je ostro obsodil tako dejavnost in dejal, da Kambodža kot neodvisna dežela tega ne bo trpela. Hkrati je odpoklical svojega veleposlanika iz Pekinga. Medtem pa je prispelo pomirjevalno pismo iz Pekinga od premiera Cu En Laja. Vse skupaj je bil samo nesporazum — pravi v bistvu pismo — in Kambodža ne bi smela preveč resno jemati spornega pi-ma.
»Kambodža bi prav rada ostala v prijateljskih odnosih s Kitajsko,« je nemudoma odvrnil Sihanuk, »toda ti odnosi morajo temeljiti na načelih Bandunga, ne pa na načelih kulturne revolucije.« In je preklical odpoklic svojega veleposlanika iz Pekinga.
ZARADI CEST MILIJARDNI STROŠKI
UKRADENA KARIKATURA
<►	°	c,	n	o	O	o	O	a	<5
C
1
SUPERGASILEC JOHNSON: Istočasno v Vietnam in k rasnim nemirom na domačin tleh (Karikatura Leger, Vorvvšrts)
KRITIKE NA ROVAŠ VOJNE
Ameriški novinar Malcolm Browne, dobitnik Pulitzerjeve nagrade, ki je prebil pet let v Vietnamu kot vojni dopisnik, je v zadnji številki revije »True Magazine« objavil vrsto člankov, ki ostro kritizirajo ameriško politiko v Vietnamu.
Browne našteva 5 vzrokov, ki naj bi bili po njegovem temelji uspehov južno-vietnamskih partizanov.
1. Velika korupcija v vrstah redne vojske.
2. Obojestransko nezaupanje Američanov do vladnih čet in obratno.
3. Partizani so uspeli vriniti v vrste sai-gonske vojske svoje agente.
Računajo, da je celo med uradniki in vojaki 30 odstotkov pristašev partizanov.
4. Strokovna nesposobnost saigonskih častnikov.
5. Nepravilna taktika ameriške vojske, ki skuša s težkim orožjem in z letalskimi operacijami uničil južnovietnamske partizane.
Browne prav tako obsoja južnovietnamske generale, da s svojim fevdalno diktatorskim odnosom do vojakov uničijo še tisto malo dobre volje za boj, ki jo ti vojaki imajo.
Slab cestno omrežje v Sovjetski zvezi stane državo vsako leto 2 milijardi rubljev Statistiki so ugotovili, da ima poleg nekaj glavnih komunikacijskih zvez le 13 odst. regionalnih in lokalnih cest trdno prevleko, se pravi, da so prevlečene z asfaltom.
Te lokalne ceste so izredno pomembne za trgovski promet ter za prevoz Kmetijskih pridelkov od kmeta do potrošnika. Na ozemlju, ki je veliko 100 km2 je nekaj več ko 700 m asfaltirane ceste. Morda bi bil zanimiv še tale podatek: povprečna razdalja od sovjetskih poljedelskih centrov pa do cest z gostim prometom, kjer lahko teče promet skorajda neovirano, je vsaj 90 km.
Y evropskem delu Sovjetske zveze je ta povprečna razdalja 30 km in v azijskem 200 km. Poleg teh podatkov je uradno glasilo sovjetske akademije znanosti »Ekonomska vprašanja« objavilo še vrsto problemov, ki izvirajo iz premajhnega števila asfaltiranih cest.
Ta žgoči problem se bo ob predvideni podvojeni avtomobilski industriji, ki naj bi jo dosegla SZ v nekaj letih, še povečal. S sodelovanjem italijanske firme Fiat naj bi se število avtomobilov povečalo za štirikrat.
V OBJEKTIVU TEDNA
SKANDINAVIJA — »PROTIGRŠKA«
Glavno glasilo grške vojaške vlade »Elefteros Kosmos« se je te dni zavzelo, naj Grčija pretrga trgovinske stike s skandinavskimi deželami, zlasti s švedsko. Te države po mnenju časopisa delajo »skupaj s komunisti največ propagande proti grški vladi«, »Kako moreta Danska in Norveška, ki sta članici NATO, počenjati kaj takega?«. Tudi premier Kolias je nedavno izjavil, da je stališče skandinavskih držav sovražno in je zagrozil, da bo Grčija pretrgala trgovinske stike z njimi. Vprašanje je, komu bi ta ukrep bolj škodoval. Hkrati poročajo, da je kralj Konstantin prvič po vojaškem udaru sprejel nekega političnega funkcionarja, iri sicer Garufaliasa. Menijo, da je ta obisk v zvezi t nedavnim bolj ali manj uspelim obiskom kralja v ZDA in Kanadi, kamor je prišel prosit pomoč v orožju. Na sliki: kralj v družbi s člani filharmonije iz Los Angelesa.
MREŽA NASILJA NA SARDINIJI
MOJ SIN ME
V v
BO MAŠČEVAL
CARSTVO USTRAHOVANEGA MOLKA IN KRVNEGA MA MAŠČEVANJA
Ko sta lovca, ki sta mirno počivala ob studencu v gozdnatem višavju na Sardiniji, opazila, da se jima približuje pet do zob oboroženih policistov, sta zložno vstala, kot bi jih hotela pozdraviti, sl privoščila še zalogaj kruha in ovčjega sira in — začela streljati. Ranjenih je bilo vseh pet policistov, eden med njimi smrtno. Lovca sta bila bandita. Pol ure po streljanju je k studencu prihitelo več kot sto policajev in karabinjerjev. Preiskali so gozd, izpustili pse slednike in obkolili področje, kjer naj bi se skrivali banditi. Našli niso nikogar. Eden izmed storilcev je bil 23-letni Antonio Casula, večkratni morilec, na čigar glavo je razpisana nagrada 10,000.000 lir. Tega denarja ni nihče zaslužil, pač pa so našli Antonia na cesti v Carlo Felice, preluknjanega kot rešeto.
:o?:SKx>-
M
BANDUNG,
NE KULTURNA REVOLUCIJA
Nekega lepega dne Je bilo kamboške-mu šefu države princu Norodomu Sihanu ku dovolj. Razpustil je vsa društva prijateljstva med Kambodžo in tujimi državami, toda udarec je bil naperjen proti-kamboško-kitajskemu društvu prijateljstva. Odpustil je tri ministre in stopil na
Izšla je šesta številka
fi
TT
n. sept. im
SVET
SVET
SVET
To je sardinska vsakdanjost. Na otoku ne mine dan, da ne bi banditi ropali, morili ali grozili in s svojimi grožnjami postali bogatejši, kot bi bili, če bi leta in leta delali kot pastirji. Prav tako ne mine dan, da policija ne bi sledila sledi, ki naj bi jo pripeljala do razbojnikov, pa jo zapelje le v zmoto.
Narednik karabinjerskega okrožja Bit.ti je imel tako sled, ki naj bi vodila do Ci-riaca Calvisija, ki je ušel iz zapora, potem ko so ga spoznali za krivega dveh umorov. Nanj je razpisana nagrada 5,000.000 lir, ki že več let zaman čaka koga, ki bi si jo upal prislužiti.
Banditi ubijajo bandite
Ciriaco. Calvisi se torej skriva že več let. Njegova žena pa je noseča. Karabinjer iz Bittija ne dvomi, da Caterina Calvisi ve, kje se skriva njen mož. Zato Jo je obiskal in Ji zastavil nekaj vprašanj.
»Koliko časa niste videli svojega moža?«
»Od takrat, ko je pobegnil, ker so ga karabinjerji iskali zaradi obravnave.«
»Čigav pa je otrok, ki ga pričakujete?«
»Kdo pravi, da Je otrokov oče moj mož?«
»Gospa Calvisi, vsi vedo, da ste spodobna ženska.«
»Gospod narednik, vsi vedo, da tudi spodobne ženske ne morejo živeti v pomanjkanju, če njihovi možje niso pri njih.«
Ciriaco Calvisi je še vedno svoboden. Mogoče se potika kje po sardinskih gozdovih, morda Je v Rimu ali Milanu mogoče dela v Nemčiji. Policija tega ne ve in tudi ne upa, da bi kdaj lahko vedela.
SVET
Prav tako ne pozna bivališča še mnogih drugih sardinskih razbojnikov.
V okolici malega mesta Nuora, kjer so se v prvi polovici letošnjega leta’ v enem tednu zvrstili štirje umori, išče policija 29 banditov. Znano ji je, da se jih večina skriva še na otoku. Zato od časa do časa izvede velike racije.
Sobota je. Za gorami vzhaja sonce in meče svetlobo na trpko, lepoto pokrajine med vasmi Sarule, Ottarta in Olzai. 500 policistov in karabinjerjev se odpravlja preiskat skalovje in goščavo. Avtomatsko orožje je pripravljeno na strel. Področje, ki ga preiskujejo, je obkoljeno. Naletijo na nekaj pastirjev, ki jih povprašajo za dokumente. Od časa do časa se v gozdu kaj zgane. Veje zapokajo, karabinjerji dvignejo orožje. Potem je zopet vse mirno. Verjetno je bila kakšna žival.
Nenadoma pretrga tišino glas iz radijskega sprejemnika: »Pozor, Nuoro ena, Nuoro eona!«
»Nuoro ena« je polioijski šef Giabbanel-li, ki plane k mikrofonu in se javi. Ali so končno le našli bandite?
Ne! V bližini ceste, ki pelje iz Mamo-iade v Serule so našli dve trupli.
»Tu je Nuoro ena,« kliče policijski šef v mikrofon. »Prosim za natančne podatke. Ali je bila prometna nesreča ali zločin?«
Bil je umor. Nekaj minut kasneje Je Giabbanelli na kraju zločina. Na prvi pogled mu je jasno, kaj se je zgodilo. Obraza umorjenih sta z nekim mazilom strašno iznakažena — »zaščitni znak« banditov, ki sovražijo še po smrti.
Tudi mrliča sta bandita. Družba z njuno smrtjo ni utrpela velike škode. Kasneje se bo izvedelo, da so se banditi sprli za-
GRAZIANO MESINA — Na njegovo glavo je razpisana nagrada 10 milijonov lir.
radi odkupnine za ugrabljenega živinorejca. In še nekaj dni kasneje bodo tudi njega našli mrtvega, z iznakaženim obrazom.
Racija je končana. Sonce je že dolgo visoko na nebu in pripeka na 500 mož, ki se utrujeni in obupani vračajo domov. Zopet nič!
Ali res ni nobenega upanja, da bi zru šili oblast banditov na Sardiniji? Aid bo krvna osveta in z njo vražji krog nasilja še naprej ostala del sardinske resničnosti?
Tudi policaji radi živijo
Policije ne moremo kriviti za neuspeh-Res je še pred kratkim le nerada in okle vaje iskala bandite. Tudi policaji radi živijo, zato so roparji pred raoijami često dobivali koristne migljaje od varuhov zakona.
Danes pa je drugače. Sedaj stojijo najbolj divjim in najbolj brutalnim banditom vse Evrope nasproti najbolj častihlepni in pogumni policisti vse Italije, ki ne poznajo prizanašanja. Vendar — častihlepnost in pogum še zdaleč nista dovolj za uspeh. Policistom in karabinjerjem manjka podpora prebivalstva, ki so mu banditi nagnali strah v kosti.
Ali je kriva država? Ali je vladavina banditov posledica revščine? Ali tiči za njo socialni protest? Sardinija že dolgo ni več dežela bede. Vlada je za otok storila že zelo veliko. Za pastirje so na primer zgradili lepo vas, ki pa razpada, ker se vanjo nihče noče vseliti. Pastirji raje prebivajo, kjer pač nanese, in se mesece in mesece
SVET
SVET
SVET
BURNI DOGODKI NA KITAJSKEM
ARNMDA DELA RED
Si Ml
RDEČA GARDA — 60-milijonslta množica
Ce so bili kdaj časi, ko se svet ni dosti menil za Kitajsko, zdaj prav gotovo niso. Ne samo zato, ker je sedanje dogajanje napeto in včasih nerazumljivo, ampak predvsem zato, ker se svet čedalje bolj zaveda pomena Kitajske. Zato ni čudno, če Rusi, Američani, Britanci, Japonci in drugi plačujejo na stotine strokovnjakov, ki prestrezajo vsa poročila iz Kitajske in o Kitajski, jih primerjajo, rešetajo in ocenjujejo njihovo verodostojnost in pomen.
Ena izmed najpomembnejših točk za »prisluškovanje«, kaj se dogaja na Kitajskem med kulturno revolucijo, je Hongkong, kjer se ne zbirajo samo novinarji z vsega sveta, ampak tudi delujejo vsi mogoči obveščevalci. Na neuradni borzi »kotirajo« informacije iz Kitajske kakor delnice. Samo ameriški »konzulat« v Hongkongu ima nad sto strokovnjakov, ki zbirajo podatke o kulturni revoluciji na Kitajskem.
Eden izmed virov informacij so begunci, ki prihajajo v Hongkong, ali potniki, ki se s potnimi listi vračajo iz Kitajske. Zanesljivost poročil je v marsičem odvisna od opazovalnega daru in nepristrano-sti očividcev. Nekatera poročila so očitno pretirana, kakor je bila izpoved neke ženske, ki je prišla iz Kantona, velemesta v južni Kitajski, nedaleč od Hongkonga. Izjavila je, da je naletela ob cesti na ljudi, ki so jedli človeško meso »in so tudi njo povabili, naj se jim pridruži«. Poznavalci kitajskih razmer so njeno pričevanje zavrnili »kot malo verjetno«.
Toda poleg takih, očitno pretiranih in Popačenih poročil, prihajajo druga poročila, ki so dosti bolj verjetna. Tako je neka gospa iz Hongkonga, ki ima sorodnike v Kantonu in je z dovoljenjem kitajskih oblasti avgusta obiskala južno prestolnico, povedala dopisniku »L’Expressa«, da je videla barikade in poulične boje. Med drugim je videla dva moška in žensko, ki so bili privezani k drevesu. Moška sta bila že mrtva, ženska pa je umirala. Na prsih in trebuhu so bili vidni sledovi noža. »Ulični odbori« so križarili po mestu, toda policija se ni vmešala. Na najbližji policijski postaji je visel listek, na katerem je pisalo: »Uporniki so nam pokradli orožje in strelivo.«
Prepovedano mesto
Izpoved hongkonške gospodinje je posredno potrdil Heinrich Pinnov, profesor zgodovine iz Ludwigshafna, ki se je pred kratkim vrnil iz Kantona. Videl je truplo, obešeno na vislicah. »To je bandit, sovražnik ljudstva,« mu je dejal tolmač.
Toda kdo je sovražnik ljudstva? Razlikovanje med dobrimi in slabimi Kitajci dela zaradi zmešnjave kulturne revolucije težave celo Kitajcem in ne samo tujcem, ki je zanje zdaj Kanton postal prepovedano mesto. Vanj so prišli oddelki 47. armade, ki ji je nekoč poveljeval maršal Lin Piao, sedanja desna roka Mao Ce Tunga, da bi naredili red. Po uradni kitajski razlagi je do nemirov prišlo zaradi spopadov med skupino rdeče garde, »ki je resnično mačistična«, in skupino, »ki je zgolj pročelje, za katerim se skrivajo krajevni reakcionarji, čeprav se ima tudi ta skupina za maoistično«. Ta skupina je osvobodila politične zapornike, ki jih skuša zdaj armada poloviti.
Kanton ni edino središče nemirov, kjer so se spopadali »pravi« in »nepravi« gardisti. Pred kratkim so morali z vso naglico poslati padalce in mornariško pehoto v Wuhan, najvažnejše kitajsko železniško križišče. Navzočnost »zveznih« okrepitev naj bi zajamčila veljavnost kompromisa, ki sta ga sklenila premier ču En Laj in vojaški poveljnik tega območja — general Cang Cai Tao, Ta general je dal nekaj dni pred tem aretirati dva ministra iz Pekinga, ki sta prišla »proučevat položaj v Wu-hanu«.
Hkrati je Peking obtožil vojaškega poveljnika v Tibetu, da se skuša polastiti oblasti v pokrajini Sečuan v osrčju Kitajske, ki je večja in bolj gosto naseljena od Francije. Celo s severa prihajajo poročila o nemirih. V velikem železarskem središču Ceng Jang so vojaki menda streljali na enote rdeče garde — prave ali neprave.
Kulturna revolucija je nedvomno priti-rala deželo tako daleč, da je ostala armada edina sila, ki še lahko naredi red. Sam Mao Ce .Tung ji je določil vlogo razsodnika v znani smernici, ki jo pekinški tisk nenehno ponatiskuje od 20. avgusta. »Ce pride do neredov ali negotovosti,« piše
MAO in PIAO — šef in njegova desna roka
»People’s Daily«, »mora prebivalstvo brez izjeme brezpogojno podpreti armado.«
Vojska privolila v kompromis?
Zvedelo se je, da so se v drugi polovici julija v Pekingu posvetovali glavni vojaški poveljniki. Izrečena je bila marsikatera trda beseda. Morda je na to mislil generalni sekretar KP Sovjetske zveze Leonid Brežnjev, ko je pred nekaj dnevi dejal v Budimpešti, da je celo »kitajska armada začela razumevati kontrarevolucionar-nost Maovega početja«.
Toda znamenja kažejo, da je prišlo do kompromisa. Četudi niso znane nadrobnosti, je mogoče sklepati, da so voditelji kulturne revolucije obljubili, da bodo nehali napadati armado in njene poveljnike. Od avgusta ni bil kritiziran noben kitajski general. Mao Ce Tung je zastavil svoj vpliv, da bi podprl armado v pokrajinah, in v svoji smernici poziva državljane, »naj ne napadajo vojaških poveljnikov, naj ne uničujejo orožja in vojaške opreme in naj se borijo proti vsem tistim, ki spodkopavajo dobre odnose med armado in prebivalstvom.«.
Zato pa so se vojaški poveljniki menda zavezali — kakor poroča dopisnik AFP iz Pekinga — da bodo »ljubili« rdeče gardiste, ki so resnično privrženi Mau. Ce bi pa nastopil dvom o ljudeh, s katerimi naj bi armada sklenila to »ljubezensko razmerje«, je treba vprašati za nasvet vojaško komisijo pri centralnem komiteju. Tej komisiji predseduje maršal Lin Piao. Potemtakem naj bi bil on vrhovni razsodnik, kdo v resnici ljubi Mao Ce Tunga in kdo ne. Armada naj bi se pokoravala njegovi razsodbi. Toda cena, ki jo Kitajska plačuje in jo bo še plačevala za kulturno revolucijo in za »policijsko« vlogo armade, je velika.
Padec proizvodnje
To pomeni, da je zdaj zaupana armadi takč orjaška nalaga, da je ne bo mogla zadovoljivo opravljati. Kako naj armada izpolni praznino v upravi, policiji, gospodarstvu, obnovi šolskega pouka in celo v partiji?
selijo po otoku, ne da bi jih bilo mogoče nadzorovati.
Torej tudi država ni kriva, da banditi še vedno gospodarijo po otoku. Krivo je to, da so se razbojniki že preveč zlili s sardinsko družbo. Kriv je mit, ki jih obdaja. In končno je krivo to, da se na Sardiniji še vedno izplača biti bandit, ki ga oblast išče z velikimi stroški.
Bogataš plača in molči
Bandit nima kaj izgubiti. Ce potrka na vrata otoškega bogataša, lahko ta samo Plača in molči, kajti sicer se lahko poslovi °d svoje živine, hiše in življenja. Ce zmore Plačati takoj, je lahko še srečen, ker mu ni treba v ujetništvo za čas, dokler odkupnina ni zbrana.
V letošnjem letu so sardinski banditi Uvedli že osem ugrabitev, ki so se že, ali pa se še bodo izplačale.
Pred kratkim so maskirani razbojniki v enem tednu kar trikrat potrkali pri bogatih Sardincih. Najprej pri trgovcu z avtomobili Aureliu Baghinu iz Nuora, ki so ga iz njegove počitniške vile ob morju odvlekli v neko razbojniško gnezdo v go-rah. Nato je bil na vrsti industrialec Giuseppe Catte iz Arbataxa, ki pa je že spet doma in upa, da si je s 5,000.000 lir, ki Jih je plačal banditom za svojo svobodo, vsaj do nadaljnjega zagotovil mir pred maskiranimi gospodarji otoka. Komaj se j* Giuseppe Catte vrnil, so do zob oboro-žer>i banditi iz vile v Cagliariju ugrabili 24-letnega Giannija Caocija, sina premožnih staršev.
V Caocijevo vilo /e prišlo šest maskiranih banditov, ki so pozdrav nadomestili K naperjenim orožjem. Eden izmed njih je °Pozoril družino, da bodo Giannija brez milosti ustrelili, če bo policija v naslednjih dvajsetih urah izvedela za ugrabitev. Družina je sveto obljubila, da bo obvestila Policijo šele naslednjega dne in banditi 80 se Ji za obljubo oddolžili: Gianni je smel vzeti s seboj topel plašč, ki mu bo v mrzlih nočeh v sardinskih gorah prišel zelo prav.
Kako visoka je odkupnina, ki so jo razbojniki zahtevali za Giannijevo svobodo? Družina Gaoci molči. Vsi na Sardiniji molčijo, če dmajo opraviti z banditi. Samo samomorilcem bi prišlo na misel, da bi spregovorili.
To je ena ugodnost za bandite. Druga ugodnost, ki Jo imajo, je zala, iskrečih se pci in polna občudujoče in predane ljubezni — sardinske ženske.
Na otoku je mnogo žena, ki so ob vsakem času pripravljene preganjanemu banditu odpreti vrata in srce.
Ljubezen banditov
Grazianeddu Mesina, ki ima na vesti “mor in uboj in na čigar glavo je razpisana nagrada 10,000.000 lir, dobiva — seveda poštno ležeče — več pisem kot marsikateri filmski igralec.
Gianni Mereu Je bil, preden so ga “dul, predrzen bandit, ki Je vedno udaril Prej, preden je mogel kdo udariti njega. Zenske Pa so ga ljubile. V vasi Orani Je
SARDINSKI BANDITI — Izdati jih ne mara nihče.
osrečil mnogo deklet, medtem ko ga je policija mrzlično iskala.
V Orgosolu živi lepo dekle, ki obožuje bandita, njegovo hrabrost in moč. Ali pa 1 lepotica odobrava tudi to, da njen obože vanec ubija druge može?
»Kaj mi mar življenje drugih mož. Hočem samo njega. Nikoli ga nisem prosila, naj se poroči z menoj. Lahko me zapusti, Vndar hoče. Sicer pa vi tega ne morete razumeti.«
Sevecla niso vse otočanke, in otočani povezani z banditi. Zgodi se celo, da peščica oboroženih pastirjev na lastno pest odrine v gore iskat razbojnike, ki so pobili živino in razdejali hleve, ker so zaman zahtevali odkupnino. V večini primerov’se — kot policija — vrnejo brez uspeha z zavestjo, da so brez moči.
Ali se prebivalstvo nekega dne le ne bo dvignilo proti morilcem svojih mož, očetov, bratov in sinov?
2ene in otroci si na pokopališčih izjo-čejo oči in se sprašujejo, koliko krst bo še
pokrila sardinska zemlja, preden bo konec nasilja in ubijanja. Po drugi strani pa na Sardiniji še vedno slavnostno prisegajo krvno osveto, ko na pokopališču napoči ura slovesa.
Otroci se vadijo za krvno osveto
K neki ženi, ki so ji banditi pred kratkim ubili moža, je prišel karabinjer vprašat, ali ve, kdo je morilec, žena ga je pogledala s praznimi očmi, vzela v naročje svojega malega sina in odgovorila:
»Vem, kdo je ubil mojega moža. Povedala pa bom le temu otroku, ko bo dovolj velik, da bo maščeval svojega očeta.«
Sardinski otroci se že v zgodnji mladosti pripravljajo na svoj krvavi nastop v osveti. Ko so na neki vaški šoli pred kratkim izvedli telesno preiskavo, so na večini šolarjev odkrili brazgotine. Pri sedemnajstih učencih izmed devetindvajsetih go našli tudi ostro nabrušene nože. Povprečna dolžina rezil je bila petnajst centimetrov.
Pobomiki kulturne • revolucije so zahtevali od delavcev in kmetov, naj podredijo proizvodnjo političnemu prebujanju in branju Maovih misli. Mahanje z mislimi je vsaj za nekaj časa postalo važnejše od proizvodnje. Zanimivo pa je, da se je delavstvo pogostokrat rajši opredelilo za »tradicionalne« politične kadre in sile, ki nasprotujejo revoluciji. Delavci čutijo, da bi Mao rad med drugim izbrisal razliko med vasjo in mestom tako, da bi izravnal zaslužke delavcev in kmetov. Toda ne tako, da bi kmetom dvignil prejemke, ker je to nemogoče, ampak tako, da bi znižal prejemke delavcem. Od tod tudi pekinške obtožbe o demagogiji tistih političnih funkcionarjev, ki so si hoteli pridobiti naklonjenost delavcev tako, da so jim zviševali prejemke.
O nazadovanju proizvodnje ni nobenih zanesljivih številk, toda vsa znamenja govorijo o tem: danes je težje dobiti traktorje ali šivalne stroje. Toda ta padec proizvodnje ugotavljajo tudi v tujini. Neki britanski uvoznik je preprosto povedal: »Lani so še prodajali krtače. Letos prodajajo žimo. To je slabo znamenje.«
Položaj se še ni tako poslabšal, da bi bila ogrožena oskrba velikih mest s hrano, Ne v Pekingu ne v Šanghaju ne v katerem koli drugem večjem mestu ni nastopilo pomanjkanje zelenjave, riža, jajc in perutnine. Toda v zadnjem času se je položaj zaostril na kmetih. Partijski funkcionarji so marsikje izgubili ugled in avtoriteto, saj so postali predmet posmeha in celo napadov. Zato so se marsikje kmetje — in to posebno v bogatejših krajih — iznesli nad raznimi oblikami kolektivizacije. Poleg tega so jih razne skupine aktivistov pozivale, naj gredo v mesta in nekaj prispevajo »k revolucionarnemu izkustvu«. Celo delavci v težki industriji, ki so najdlje vztrajali pri svojem delu, so se morali delno podvreči temu »izkustvu«.
Navsezadnje pa je bo »mešanje razredov in revolucionarno vrenje« cilj Maove kulturne revolucije, toda ljudje morajo tudi jesti. In ker se je približal oktober, mesec velike žetve riža, so v Pekingu objavili resolucijo v osmih točkah, ki jo neutrudno razglašajo kitajskim množicam. Krajevne organizacije rdeče garde morajo prenehati izdelovati orožje. Vsi tisti, ki so ropali in morili, morajo biti »strogo kaznovani«. Kazen naj bi doletela tudi vse tiste, »ki so povzročili zastoj dela na kmetih in v tovarnah in pregovorili kmete in delavce, da je važnejše oditi v druge kraje, kakor boriti se za večjo proizvodnjo in revolucijo na delovnem mestu«.
Razkol med generacijami
Toda kmetje in delavci niso edini, ki jih Peking poziva, naj se vrnejo na delovna mesta. Kulturna revolucija je tudi skoraj popolnoma zavrla šolski pouk. Računajo, da se je komaj 10 do 15 odstotkov dijakov srednjih šol vrnilo v svoje učilnice, čeprav jih k temu pozivajo že kakih pet mesecev.
Kitajska ima danes 700 milijonov do 750 milijonov prebivalcev in 40 odstotkov med njimi je mlajših od 18 let. To pomeni, da se pripadniki rdeče garde, ki so večinoma stari 14 do 18 let, rekrutirajo iz ogromne množice 60 milijonov mladih ljudi. Ce se je samo tretjina ali polovica udeležila tega gibanja, znaša število še vedno 20 do 30 milijonov mladine, ki jo skuša zdaj kitajsko vodstvo spraviti nazaj h knjigi in učenju.
Učitelji in profesorji so tako ustrahovani, da so zahtevali določena jamstva, preden so privolili v nadaljevanje pouka. Armada jim je menda obljubila, da jih bo ščitila.
Toda to še ni vse. Vsi učni programi so postavljeni na glavo, ker je mladina poldrugo leto brala samd Maove misli in hodila na predvojaško vzgojo, če ni potovala iz kraja v kraj in sežigala učbenike, ki niso bili v skladu s kulturno revolucijo. Zdaj so spet dovolili nekaj starih šolskih knjig, posebno za lepopisje in aritmetiko.
Najhujše posledice pa utegne imeti kulturna revolucija za odnose med mlajšo In starejšo generacijo in celo med otroki in starši. V časopisih, ki jih objavljajo organizacije rdeče garde, je na tisoče zgodbic o tem, kako so otroci izdali starše ali jih speljali v past. Največja »junakinja« je 14-letna hčerka Liu Šao Cija, tega »izdajalca« in »revizionista«, ki pa je uradno še vedno predsednik republike. Mati mlade Ting Ting se ni hotela pojaviti pred rdečo gardo, da bi se obtožila grehov. Zato jo je lastna hči speljala v past. Telefonirala ji je, da leži njena sestra v bolnišnici z zlomljeno nogo. Ko je mati hitela proti bolnišnici, so jo počakali mladinci z univerze in ji javno »sodili«. Po tej »obravnavi« je skušala Liu Šao Cijeva žena narediti samomor tako, da je skočila skozi okno.
Zakaj je Liu Šao Či še predsednik?
Vprašanje, ki si ga tuji in verjetno tudi kitajski opazovalci najčešče zastavljajo, se glasi: »Zakaj Mao še vedno trpi Liu Šao Cija na položaju predsednika republike in zakaj ta še vedno vztraja na položaju nominalne partijske hierarhije?«
Odgovorov oziroma ugibanj je več, toda najbolj verjetni so naslednji. Mao bi lahko v hipu odstavil Liu Šao Cija, če bi hotel. V resnici pa ga potrebuje, kakor potrebujejo Sadovi junaki svoje žrtve. Mao nima namena fizično uničiti predsednika republike, ampak ga uporablja kot »pedagoško sredstvo«. Liu je tisti grešni kozel, ki naj bo svarilen zgled mladini, da ne bo zagrešila podobnih »zločinov«. Mao je porabil preveč časa in dela, da je ustvaril javnega sovražnika številka 1, da bi ga zdaj žrtvoval
Liu šao Cl pa se ne čuti svobodnega. Vsi tisti partijski funkedonarjd, ki jih je imenoval in so mu ostali zvesti, upajo na boljše čase, dokler je on živ. Ce bi naredil samomor ali odstopil, bi s tem jasno izrekel protest proti Mau, ki je še vedno nesporna in vodilna osebnost in misel na Kitajskem s tem bi razklal deželo na dvoje in tako rekoč pozval k državljanski vojni.
Katera razlaga je prava, bo pokazal samo čas. Kitajska pa nadaljuje svojo burno In negotovo pat in svet z zadržanim
dihom spremlja njen razvoj.
(Po L'Expressu)
POT
GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS
O r—
O
co C in
O r-
O
oo C to
O
r—
O
00 C in
O r—
O
oo C
in
O r~
O
oo C in
O r-
O
oo C in
O
i—
O
03
C
to
O r-
O
oo C to
O
p-
O 00 C to
O
r-
O
oo C
in
O r-
O
oo C to
O r-
O
03
C
to
O r-
O
03
C
to
O r—
O
oo C
to
O r*
O
03
C
to
O r-
O
03
C
to
O r—
O
03
C
to
O
p-
O 00 c
to
O r~
o
oo C in
O
r—
O
03
C
in
O
r—
O
03
C
in
O r~
O
oo C
to
O r-
O 00 C to
O r-
O
oo C
to
O
00
Nagrade založbe Mladinska kniina in turističnega podjetja Kompas za nove in stare naročnike potopisne zbirke GLOBUS.
1. nagrada: Potovanje v Pariz — 7 dni
2. nagrada: Potovanje v London ■— 7 dni
3. nagrada: Potovanje po Italiji — 4 dni
4. in 5. nagrada: Potovanje v Vicenzo, Verono, Padovo — 3 dni
3 kompleti vseh prihodnjih letnikov zbirke GLOBUS
5 kompletov zbirke GLOBUS 1967/68
Obveščamo naročnike, da smo v dogovoru -s turističnim podjetjem KOMPAS nekoliko spremenili načrt potovanj in premaknili žrebanje v mesec oktober.
Vsa potovanja bodo okrog Dneva republike, 29. novembra 1967. Izbrana so z bogatega sporeda Kompasovih potovanj za letošnje leto.
Naročite se na GLOBUS!
Vsako leto 4 bogato ilustrirane knjige. Potujte z našo knjigo!
Potujte z nami tudi zares!
Program zbirke za leto 1967/68:
Janez Stanič: ONKRAJ KREMLJA
Malo je knjig, ki bi o Sovjetski zvezi, tej ogromni, zgodovinsko, narodnostno in gospodarsko najpestrejši državi na svetu govorile tako prizadeto, zanimivo in izčrpno. Z Janezom Staničem bomo prepotovali tako-rekoč vso Sovjetsko zvezo. Njegovi opisi Latvije, Litve, Karelije, Zapolarja, Baškirije, Kirgizije, Armenije, Tadžikistana in drugih dežel so še posebna doživetja. Knjiga bo na jugoslovanskem knjižnem trgu pravi dogodek, saj premoremo podobnih le malo. Izšla bo konec septembra 1967.
Percy H. Favvcet: STRUPENI PEKEL
Svetovno znani Percy Harrison Favvcet, vojak, inženir, športnik, v prvi vrsti pa raziskovalec najodročnejših pragozdov in starodavnih mest v Južni Ameriki, je že več kot 40 let mrtev. Njegov sin Brian Favvcet je po očetovih rokopisih, pismih, dnevnikih in zapiskih uredil obsežno knjigo o drznih in skrivnostnih potovanjih svojega očeta.
Ogromna prostranstva Peruja in Brazilije je Percy H. Favvcdt premerili in raziskal na osmih potovanjih. Njegovo življenje se je končalo skrivnostno, kakor je živel, in njegova smrt še danes ni do konca pojasnjena.
Janko Mlakar: IZ MOJEGA NAHRBTNIKA
Janko Mlakar je eden najpopularnejših slovenskih planincev in posebej znan kot planinski potopisec. »Hudomušni Janko« je spoznaval domače in tuje gore ter jih vneto popisoval vse do svoje smrtj leta 1963. Janko Mlakar zna pripovedovati lagodno in prijetno, je zgovoren in dobrohoten. Še tako dolgočasne podatke zna zabeliti z duhovto šalo, vse skupaj pa z dobrodušnim humorjem, ki je več kot pol stoletja osvajal njegove bralce in poslušalce.
Ivan Bratko: PRAZNIK POMARANČ
Zmeraj zanimive arabske dežele Alžirija, Tunizija, Egipt so v svoji tisočletni zgodovini doživljale pestro prepletanje najrazličnejših ljudstev in njihovih kultur. Pisatelji, novinarji, gospodarstveniki, politiki i. dr. se vsak s svojimi pogledi in nameni poskušajo približati resnici arabskega sveta. Potopis Ivana Bratka bo toliko bolj dobrodošel, ker se je avtor podal med tamkajšnje ljudi kot nepristranski, vendar prizadet obiskovalec in zapisovalec. Poti k resnični samostojnosti dežel in k človeški enakopravnosti posameznikov so tiste, ki jim naš avtor nenehno sledi, da bi odkril resnico o vročih krajih na mediteranskih obalah. Cena zbirki: 84 Ndin.
Na zbirko se lahko naročite v vseh knjigarnah, pri prodajnem oddelku založbe ali s priloženo naročilnico.
Naročilnica — TT
Podpisani(a)
točen naslov:   ......
poklic:
nepreklicno naročam zbirko GLOBUS za leto 1967/68. Subskrip-cijsko ceno 84 Ndin bom plačal(a) — naenkrat po prejemu prve
knjige — v desetih mesečnih obrokih, začenši s   __________________________
na tekoči račun založbe številka 503-1-67.
Datum:
Podpis:
ZAL02BA MLADINSKA KNJIGA — Titova 3, Ljubljana
GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
n. SEPT. 1967
TT
GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBUS GLOBU
JANEZ PREVODNIK: Ce bi to prej vedel, bi prej zbiral.
KRČMA MUZEJ
SEDETI POD OLJSKO GORO IN PITI CVIČEK
Kje, vprašate? V Poljanski dolini, v Gorenji vasi je gostilna »Tabor«, za katero le malo ljudi ve, da hrani prave etnografske zaklade.
— Kako to, da imate brado? — sem kar tako vprašal Janeza Prevodnika, ki je zdaj star petintrideset let in ki nima samo gostilne, ampak kar muzej.
— Zato, ker so mi ljudje po dolini dolgo rekli »ta kosmat«. No, pa sem enkrat pustil za špas brado in pri tem je ostalo. Kar se tiče gostilne, je pa zapisana na ženo.
Sončna jesen je toplo svetila skozi gav-tre iri pramen se je sprehajal po gostilniški sobi in steni, obloženi s panjskimi končnicami in podobami na steklu. Sprehajal se je od svetnika do svetnika, od svetega Alojzija, ki gleda z belimi očmi, pa do zabuhle svete Barbare.
Gostilničarka Rezka Prevodnik, ki ima gostilno zapisano na svoje ime že tretje leto, je naša stara znanka, čeprav je seveda mlada Bila je med tistimi lanskoletnimi udeleženkami stotih žena, ki so se povzpele na sam vrh Triglava. Sporni njam se prav dobro, kako imenitno mali co je imela s seboj in s prav takšnimi klo basami vam še zdaj postreže v »Taboru«
Kajpak, domače salame, klobase iz za seke in piščanci na ražnju po konkurenčni ceni so specialitete gostilne, ki je tudi muzej. Zlasti ob nedeljah ne manjka turistov Eni prihajajo v muzej na malico, drugi v krčmo zato, da si ogledajo nekaj posebno zanimivih lesenih plastik. In tudi takih gostov iz sosednjih držav ne manjka, ki so pripravljeni pri priči pozvoniti z lirami in šilingi, štiristo tisoč, lir na primer ponujajo Prevodniku za originalno sliko italijanskega mojstra.
— Sam ne vem, kdaj sem začel zbirati starine. Menda je bilo dvainpetdesetega leta. Tistega leta sem namreč začel zbirati zase. Ze prej sem po dolini za znanca zbiral panjske končnice. No, nabral sem mu jih za pol kamiona. Ja, kaj sem pa vedel...
Janez Prevodnik je bil včasih avtoprevoznik. Mnogo je vozil po Gorenjskem in marsikoga je selil. Zato mu ni bilo težko navezati stikov z domačini. Dobro ga poznajo v Selški in Poljanski dolini tja do Polhovega gradca. In povrhu vsega še rad govori.
— Kaj najbolj cenite v svoji zbirki? — sem ga vprašal, še preden sem si ogledal gostilno do zadnjega kotička.
— Tistole sliko na steklo, Oljsko goro, dobil sem jo na Martinvrhu, — je pokazal pod tram, nabit s starimi sabljami. — In še posebej lesen kip sv. Urha iz 16. stoletja.
Medtem ko je gostilna v hišo okrašena s panjskimi končnicami, slikami na steklu, s sabljami, imenitno sliko v imenitnem okviru in priročno zbirko starega denarja pod steklom, so v verandi naložene stare kmečke skrinje, kipi sv. Jožefa, sv. Štefana, Kristusa na smrt obsojenega in Marijo z Jezusom v naročju, ecWi lepši od drugega in dragocenejši. Sv. Urh, ki je menda iz cerkve v Leskovcu, je najstarejši, sv. Štefan, ki ga je naredil ljudski umetnik Kosmač iz Poljan nad Cerknem, je iz začetka 17. stoletja. Pastir iz Planine nad Lučnami je naredil v 18. stoletju sv. Florjana z golido in vsem, kar sodi zraven. Dragocena redkost so tudi velika hišna vrata, katera je tri leta rezbaril pastir v Zireh: v macesnu lovski motiv. In tu so še stare leščerbe, turške pištole, ključavnice, svetilke, žličniki in svečniki ter knjige — znamenja.
Prisrčna je spominska tabla: na pločevino je roka samoukega slikarja naslikala pogrebce s trugo na rami, pod njimi pa je roka zapisala:
Tu je mladenič Miha Justin fe Lučin pd morilčevi roki žalosten konec storil
8. 8.1991
Poko)
Njegovi
DuSi!
Ta Miha, pravijo, je bil sedemnajst le* star, ko ga je z nožem napadel ropar, v veri, da ima fant denar.
Druga taka ljudska podoba je veliko platno požara z napisom:
Spomin pogorišča v Gorenji vasi. dne 20. maja 1901 ob pol 2 uri popoldne. Pog°M relo 28 h[š in 16 družinskih poslopij.
Podoba, pravi lastnik Prevodnik, bi bila več vredna, če bi jo restavrirali, zakaj pod novejšo plastjo se skriva prvotni sv. Florijan. V dobi, ko smo na svetnike grdo gledali, ga je vaški umetnik prekril ž oblaki.
Vsa zbirka v krčmi — precej skrinj ima Prevodnik shranjenih drugod, saj prostor ni velik — je le deloma urejena, vendar tudi taka vredna ogleda. Goranjevaškemu zbiralcu starin je z nasveti, kako urediti predmete, svetoval naš znani slikar iz P°' ljan Ive Šubic. Ko smo ga nazaj grede i* Gorenje vasi obiskali, smo govorili tudi o Prevodnikov! zbirki, saj je Šubic vnet P°' bornik za ohranjanje starožitnosti v tej lepi dolini.
Pravi Šubic: — Prevodnika prej nisem poznal, letos spomladi je prišel k rnem in me povabil, naj se kaj oglasim pri njem-Pa sem mu malo pomagal urediti 8°®“ J niško sobo. Povedal sem, kam naj kaj obesi. Res, kar lepo zbirko ima. Se bolj prijetno pa bi bilo v krčmi, sem mu reke*’ če bi jo opremil še s stoli in mizami domačem starinskem slogu.	.
To, nam je že prej zatrdil Prevodnik, se bo kmalu zgodilo.	..
Tako je torej preprost zbiratelj — je predvsem nabavni referent za ženin gostilno — združil koristno z lepim, t ® dovoljstvo sebi in v dobro turizmu. Kada
vas pot popelje skozi Gorenjo vas, se
vite pri hiši, kjer je na izvesku Bra1^ velikega temno modrega grozda napis »7 bor«: sedeli boste pod zabavnimt skimi končnicami, ob dobrem domač kosilu (za 600 S din) in dobri kaplji- ^ EDI llRAUSK*,
	17. SEPT. 1967	KULTURNA PANORAMA	■■■■	KULTURNA PANORAMA	■■■■	KULTURNA PANORAMA	■■■■
KULTURNA PANORAMA
VSAKO LETO ISTA PESEM
»Bi lahko dobil Občo geografijo za 1. razred gimnazije?«
Prodajalke imajo ves čas na jeziku ča robno pojasnilo: V tisku. Toda naj se pri tem še tako smehljajo in iščejo besede opravičila, ker ne morejo postreči s knjigami, starši stresejo vso jezo predvsem nanje:
»Zakaj se to ponavlja vsako leto!«
»To so reveži naši otroci brez knjigi«
Jeza rada prekipi. In včasih tudi upra vičeno, samo da se ne zlije vedno na pra vem mestu
September se je prevesil, šolske klopi so že od začetka meseca zasedene. Za osem razredov osnovnih šol pa še vedno manjka pet obveznih učbenikov Nekateri teh so v tisku in bodo menda vsak hip dotiskani drugi bodo dotiskani pozneje
Treba je pošteno zapisati, da je vseh predpisanih obveznih učbenikov za osnov ne šole oseminpetdeset m da jih manjka torej manj kot deset odstotkov. Treba je pripisati, da je vseh šolarjev v osnovnih šolah po Sloveniji skoraj četrt milijona in da ni šala oskrbovati vso to vojsko otrok s knjigami. Treba pa je tudi pripisati, da razen petih obveznih učbenikov še ni natiskana vrsta pomožnih učbenikov, ki pa jih v nekaterih šolah zahtevajo in bržko ne učencem koristijo, sicer jih sploh ne bi pisali in tiskali.
»Prosim, spoznavanje narave za četrti razred ste že dobili?«
»Vsak čas bo prišlo iz tiskarne. Vpra šajte še.«
»V tisku.«
»Kako je to sploh mogoče!«
In če je jeza velika, ozmerjajo užaljeni starši nedolžne prodajalke z drhaljo.
Pojdimo naprej — gimnazijci imajo še enajst učbenikov v tisku in vrsto pomožnih šolskih knjig, da o strokovnem šol stvu sploh ne govorimo.
POUK SE JE
ZAČEL UČBENIKE
KAJO
Človek razume vsakovrstne težave, ki ovirajo pravočasen izid knjig, pripravljen je verjeti vsakovrstnim razlogom in vzrokom toda vseeno ostaja povsem ne dopustno, da se to redno vsa leta — in leto 1967 noče biti izjema — dogaja tudi pri učbenikih v osnovnem šolstvu, torej obveznem šolstvu, šola je po zakonu ob vezna, jprav tako zakonsko obvezni učbe niki pa nezakonito kasnijo in izostajajo
Kdo je kriv?
Nihče. In še res je. Tako že vsa leta.
Včasih je izdajala učbenike ena sama založba — Državna založba Slovenije.
V knjigarnah je septembra vedno gneča. Učenci, dijaki in starši kupujejo šolske knjige. Največja gneča je v prvih septembrskih dneh, potem pa se naval unese.
Učenci in starši hodijo spraševat le še za tiste učbenike, ki niso izšli pravočasno.
»Imate računico za tretji razred?«
»V tisku je. Kmalu jo bomo dobili.«
Pot, ki pelje v vrste solistov priznane operne hiše, takšne, ki v evropskem merilu nekaj velja, po navadi ni posuta z rožicami. In vendar se zdi, da to pravilo za, Milko Eftimovo ni veljalo.
Milko Eftimovo, katere obličje izžareva lepoto makedonske zemlje, daljnega Ra-doviša s skrajnega juga naše države, je njen bogati pevski glas varno vodil in pripeljal mimo številnih čeri v delto, kakršno si želi vsaka mlada umetnica. V letošnji novi sezoni je kot edina novinka dobila angažma v ljubljanski Operi, in bo tako okrepila solistično vrsto svojega mladega pevskega rodu. Zares lahko v tej zvezi govorimo o našem mladem rodu, saj se je Milka Eftimova, potem ko je končala srednjo glasbeno šolo v Skopju, ves čas šolala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kakor mnoge druge, ki so se pozneje uveljavile na naših in tujih koncertnih in opernih odrih, tako je bila tudi Milka Eftimova zaupana bogatemu pedagoškemu vodstvu pokojnega prof. Betetta.
V prisrčni slovenščini, s komajda zaznavnim akcentom materinščine, mi pripoveduje:
— Vrnila sem se v Ljubljano, ker sem skratka Ljubljano, kjer sem doživela toli ko lepega, močno pogrešala. In tako sem
zdaj, ko čutim pod seboj trdna tla ljubljanske Opere ter ob številnih prijateljih iz študentovskih let, nadvse srečna.
O svojih uspehih ni črhnila nobene. Sele, ko sem jo sam povprašal, mi je odgovorila:
— Po končanem šolanju v Ljubljani sem bila v skopski Operi angažirana šest gledaliških sezon, vmes pa sem večkrat koncertirala na raznih domačih in tujih odrih. Tako sem dobila 1. 1963 na II. mednarodnem festivalu mladih opernih pevcev v Sofiji tretjo nagrado. Osem mesecev sem bila kot štipendistka na posebnem šolanju v sloviti glasbeni akademiji »Santa Ce-cilia« v Rimu, kjer me je poučeval znameniti glasbeni pedagog Giorgio Favaretto, privatno pa sem pozneje v Rimu nadaljevala študij še pri mojstru Lui-giju Ricciju. Odtod me je pot vodila v Sienno, kjer sem opravila na tamkajšnji »Accademii Chigi-ani« še dva meseca trajajoči tečaj za koncertne pevke. V Rimu sem posnela za ameriško tvrdko »Orfeus« 50 minut trajajočo gramofonsko ploščo, in sicer razne jugoslovanske skladbe.
Mezzosopranistka Milka Eftimova je v vseh teh letih nastopala na mnogih tujih odrih, predvsem po Avstriji, Italiji, Bolgariji in drugje, posebej pa je sodelovala
predlansko leto in v družbi promlnentnih solistov operne in koncertne glasbe na veliki turneji po Nemčiji. V šestih letih svojega nastopanja v skopski Operi je ustvarila vrsto uspelih likov, od katerih bi posebej omenili izvrstno Carmen, pa Azuce-no v Verdijevem »Trubadurju« in mnoge druge. Naša javnost jo pozna z mnogih koncertnih nastopov po mnogih večjih mestih Jugoslavije.
Na ljubljanskem opernem odru jo bomo spoznali najprej kot »Orfeja« v Glu-ckovi operi »Orfej in Evridika«.
MILAN STANTE
Pozneje je bil monopol razbit — učbe nike sta začeli izdajati še dve založbi: Mladinska knjiga v Ljubljani in Obzorja v Mariboru Učbenik dobi v tisk tista založba, ki na javnem natečaju nudi ugodnej še pogoje- pravočasen izid. nižjo ceno.
»Res je Ponajvečkrat kasnijo založbe,« pravi samostojni svetovalec Republiškega sekretariata za šolstvo Bogo Stupan »Toda ne jih preveč okrcati, ker založbe zares veliko naredijo Poglejte samo, kakš ni so učbeniki danes in kakšni so bili ne koč. Kolikor poznam, lahko rečem, da so po grafični, likovni plati slovenski učbe niki na mnogo višji stopnji kot v drugih republikah. Včasih so že kar preveč raz košni«
Založba, ki sprejme v tisk obvezni učbe nik, se pismeno obveže, da ga bo posla la na trg pravočasno, še pred začetkom šolskega leta. Toda rok krepko zamudi. Dru gič pa se ista založba spet pojavi na nate čaju za tiskanje drugega učbenika. Ali slabe izkušnje z založbo na sekretariatu kaj upoštevajo?
»Pa še kako,« pravi Bogo Stupan. »Za ložbam zamerimo zakasnitev zlasti ta krat, kadar je rokopis zares oddan pravo časno. Rokopis za Jezikovno vadnico za 6. razred osnovne šole smo oddali založbi Že konec leta 1966, Občo geografijo za 1 razred gimnazije smo izročili založbi julija 1966 — pa še vedno nič. Res je, da je tiskanje šolskih knjig dolgotrajno in težavno delo, toda v določenem času bi ga le bilo mogoče opraviti.«
Na sekretariatu razmišljajo o tem, da bi založbe plačevale penale (kazen) za prekoračenje določenega časovnega roka.
Toda založbe pravijo, da niso krive. Krive so tiskarne, ki so preobremenjene z drugim važnejšim delom.
Vsi pa vemo, da tiskarne danes nimajo več toliko dela kot nekoč, da rade sprejmejo vsako delo, da delo celo iščejo. In še: ali ni tiskanje učbenikov najvažnejše delo? Je sploh lahko še kaj bolj važnega?
Ali je učbenik že v izložbi knjigarne?
Ali pa še vedno v tiskarskih strojih? (foto: Joco Žnidaršič)
Človek se ne more znebiti vtisa, da kdo učbenike odloži na stranski tir tudi zato — ker učbeniki pač lahko počakajo. To ' je gotov zaslužek, ki ne uide
Toda vzroki bodo tudi drugje.
Na primer pri avtorjih.
Bpgo Stupan pravi: »Vsi avtorji se ne drže obljubljenih rokov za oddajo rokopisa Treba jih je spet in spet prositi. Nekaterih avtorjev preprosto ni. Tako imamo težave z avtorji za družbenoslovne predmete Razpišemo natečaj za tak učbenik, toda ne javi se niti en kandidat. V takšnih primerih si pomagamo s prevodi.«
Včasih je razlog za zakasnitev še en, za naše razmere zelo značilen vzrok. Ta vzrok ne prihaja v poštev pri osnovnošol skih učbenikih, ampak predvsem pri učbe nikih za strokovne in poklicne šole. Tak šen učbenik lahko napiše le majhno število ljudi: v poštev prihajajo le trije ali štirje strokovnjaki. Katerikoli od njih bi lahko napisal učbenik, bolj ali manj uspešno.
Razumljivo je, da je sprejet en sam učbenik.
V komisiji, ki mora odobriti vsak učbenik, pa se znajde eden ali drugi od pre ostalih kandidatov. Od nekoliko prizade tih kandidatov in tudi malce užaljenih. Prizadetost in užaljenost sta človeški lastnosti. Vse to je razumljivo in opravičljivo. Ni pa več razumljivo, kadar užaljeni recenzent išče v delu strokovnjaka-kolege samo slabo in si Skuša na vse načine prizadevati, da bi delo izšlo čim pozneje. Ni več razumljivo, da včasih ne gre več za učbenike in za šolarje, »mpak za fevd, lri naj ga ima ta ali oni.
Na sekretariatu, kjer pozorno zasledujejo tiskanje in ponatise vseh učbenikov, so včasih prepričani, da je neki učbenik še na prodaj, založba jim je namreč spo ročila, da ima v zalogi še veliko število izvodov, pa je knjiga medtem pošla. Kriv je tisti, ki je siabo kalkuliral. Založbe se bodo morale navaditi, da bodo učbenike pač redno ponatisovale, da bodo ved no v zalogi in da ne bo treba pri sezna mih dodajati vsem neprijetnega pojasni la: »V tisku.«
Sploh pa je težko razumeti, da založbe kasnijo s knjigami, saj so knjige njihov zaslužek. Prej jih prodajo, prej priteče de nar nazaj v založbo.
Vse te besede niso napisane zato, da bi kogarkoli posebej krcale, saj si krivdo enakopravno dele avtorji, ki obljubijo, da bodo napisali v roku, čeprav vedo, da tega ne bodo zmogli, kot založbe in tiskar ne, ki včasih potisnejo problem učbeni kov na stranski tir. Kriva je celo družba ki ni skrbela za vzgojo takih strokovnjakov, ki bi za nekatera sodobnejša področ ja znali napisati sodobne učbenike.
Z velikim veseljem bi prihodnje leto rad zapisal: učbeniki so, niti eden ne manj ka. Rad bi to napisal vsaj za osnovnošol ske učbenike. Da bi se po nepotrebnem ne jezili starši, dijaki in profesorji, da bi zakasnitev po nepotrebnem ne povzročala škode, Ce trideset tisoč učencev četrtega razreda oshovnih šol ta hip še ne more uporabljati knjige »Spoznavanje narave«, je to tudi škoda, ki najbrž ni hudo majhna, ki pa jo je težko izračunati. Tudi škoda, ki je nihče ne bo povrnil.
JANEZ KAJZER
Ml K IS THEODORAKIS
FESTIVAL AVTORSKIH FILMOV
POP ART FILMI
FUI, HI HJi 25 IH
ZANIMIVA KNJIGA
LJUDJE MEZ
Mali mladenič sedi za pultom in pomoči gosje pero v črnilo. Potem dvakrat krepko otrese pero, da ne bi packal, in začne pisati. Počasi premika glavo in z očmi spremlja besedilo. Mladenič je visok 70 centimetrov in je trenutno star 195 let; spada v raso androidov, »človeku podobnih«.
Ta »bitja«, sodobniki Goetheja in Schillerja, je bilo po videzu in gibanju komajda mogoče ločiti od človeka. Njihovo notranje življenje pa je obstajalo iz tisočev majcenih kovinskih delcev, navijalnega sistema, podobnega uri, s številnimi vzmetmi, dvigalci in kolesci, s katerimi so konstruktorji programirali njihove gibe.
Vsak android je lahko opravljal samo določeno dejavnost, toda to je brezhibno obvladal. Nekateri so pisali, drugi risali portrete, številni so muzicirali. Trobentar na primer ni služil samo za pozo in okras pri gramofonu, marveč je dejansko piskal — dvignil Je inštrument k ustom in s prsti pritiskal na ventile. Zrak je prihajal mehanično iz njegove notranjščine. Tak trobentar je trobil na dan Napoleonove poroke vesele francoske in avstrijske koračnice.
Bili so celo pravi pravcati orkestri, programirani za klasično glasbo. Eden največjih, Johanna Nepomuka »panmelodikon«, je štel med drugim 37 flavt, 36 oboj, 38 klarinetov, 8 trobent, 2 čineli, 2 bobna itd.
Androidi so bili sicer enostransko nadarjeni, vendar pa so vsaj v izdržljivosti prekašali človeka — zgoraj omenjeni »pisar«, ki ga je ustvaril urar Jaquet-Droz, še dandanes živahno piše v muzeju v švicarskem Neufchatelu.
Njihovo zgodovino in njihove naslednike, computerje, opisuje H. Svvoboda v svoji knjigi »Umetni človek« (Heimeran Ver-lag).
Tako piše, da so že stari Egipčani imeli v svojih templjih avtomate: vernik je vrgel v avtomat drobiž, da Je pritekla zaželena količina posvečene vode. V 9. stol. n.
e. je imel bizantinski cesar Teofil umetne leve, ki so premikali glave, se na pol dvigali in razen tega rjoveli — rjovenje je proizvajal zračni pritisk ali para. V 15. stol. poznamo prve brezposelne zaradi avtomatizacije: pri urah v zvonikih so se pojavili umetni »tolkači« v človeški podobi in velikosti. Poklic zvonarja je postal odvečen.
Ob istem času — kot je zapisano v neki kroniki — se je v Rimu pojavila celo avtomatizirana prostitutka, če je svojim živim kolegicam resno konkurirala, kronika ne omenja.
Razen tega so v tistem času alkimisti in čmomagijci poskušali umetno ustvariti človeka s pomočjo magije in biologije. Toda uspeh je izostal. Nekateri so navzlic temu .veljali za »velike čarovnike«, drugi, manj uspešni, so morali zaradi »blatenja človeštva« v ječo.
Slednjič so stvar premaknili z mrtve točke urarji ta drugi umetnostni rokodelci. Androidi Francoza Jaquet-Droza so učinkovali tako pristno, da so Spanci njihovega konstruktorja, kot je nekje zapisano, po predstavi zaprli, »androidom pa so z mučenjem hoteli izsiliti priznanje, da izhajajo iz hudiča«
Ti »ljudem podobni« nikakor niso veljali samo za tehnično igračkanje. Njihovi izdelovalci so upali, da bodo z njimi dosegli neslutene čudeže — prav tako, kot v našem stoletju z roboti. Francoski zdravnik in filozof La Mettrie je v letu 1748 zapisal: »Človeško telo je stroj, ki si sam navija svoje vzmeti...«
Toda že takrat je bila meja mehaničnega dosežena, še 1787 je Jaquet-Droz prodal štiri od svojih avtomatov za 18 ton srebra. Komaj sto let kasneje pa so nasledniki androidov zdrknili na raven figuric po streliščih in otroških lutk.
Prav na začetku tega stoletja se je pojavila nova rasa: roboti. Robot je poganjal električni motor in naj bi opravljal človekovo delo. Krepak zastopnik te vrste,
KADI
ZASENČIL
BERGMANA
mGODARDA
Bergamo, 17. septembra
Tega dne se je spet zaključil eden od filmskih festivalov, ki kakor da rastejo kot gobe po dežju. Tokrat gre za zanimiv, vendar širši publiki manj znan mednarodni filmski festival avtorjev, kjer že osem let izbira mednarodna žirija najboljši film — se pravi z režiserjem vred tudi scenarista, kar je tokrat v eni osebi — se pravi avtorja filma dobesedno. Koliko je pomembno kompletno angažiranje v ustvarjanju avtorske kinematografije, je najbolj znano direktorju festivala v Bergamu — Ninu Zucchelliju, ki se že dve leti trudi, da bi iz perifernega festivala ustvaril festival z avtoriteto, na katerem bi prišla do izraza zgolj in samo umetniška plat filmskega ustvarjanja, osvobojena vsakega komercialnega vtisa.
2e sam ambient, v katerem so se vrstili festivalski dnevi, je edinstven. Pečat mu daje stara srednjeveška ceilkev svetega Avguština. Mesto nekako samo po sebi skrbi, da festival ni nikaka banalna trgovina, ampak kraj, kjer naj se razživi filmska umetnost
Tudi v Bergamu se nadaljuje veriga letošnjih uspehov jugoslovanskega filma, ki se nizajo vse od Cannesa, Karlovih Varov, Berlina, Moskve ter Benetk. Tokrat je to film Protest hrvaškega režiserja in scenarista Fadila Hadžiča, ki je s svojim filmom predrl strogi filter selekcijske komisije. Ta je izmed 33 prijavljenih filmov iz 12 držav izbrala za uradno konkurenco le 9 filmov iz 6 držav. Podobno je bilo z našim dokumentarnim filmom »Manevri« režiserja Branka Ranitoviča, ki se je izmed 101 prijavljenega filma uvrstil v uradno konkurenco s še 12 drugimi filmi iz 9 držav.
Zelo zanimiv pa je podatek, da selekcijska komisija opravlja svoj posel v največji tajnosti in da se javnosti oznanijo le imena filmov in avtorjev, ki so bili izbrani za uradno konkurenco, medtem ko ostanejo v tajnosti tista, ki so bila odbita. Tako smb iz drugih virov izvedeli, da so v Bergamu konkurirali še trije naši filmi — »Breza«, »Diverzanti« ter »Zgodba, ki je ni« — vendar so bili odbiti, kar pa ni bilo uradno objavljeno.
2e na prvi konferenci za tisk je krožilo mnogo hvale o Hadžičevem filmu, in nikakor ne pretiravamo, če rečemo, da je ostal v senci Godardov film »Dve ali tri stvari, ki jih vem o njej«, tudi izbran v uradno konkurenco. Za primerjavo pa še podatek, da je Bergman s svojim omnibus filmom »Stimulacija« končal v informativni sekciji, skupaj s Cehoma Evaldom gromom ter Otokarjem Vavro. Za mnoge tuje filmske kritike, ki so bili letošnje leto priče priznanjem jugoslovanskim filmskim ustvarjalcem, je bil uspeh »Protesta«, kot pišejo, le dokaz več o svobodi umetniškega ustvarjanja pri nas in za njih je Jugoslavija potala filmska dežela, ki je vredna odkrivanja
Poseben delež pri umetniškem uspehu filma, ki ga je na festivalu v Pulju »rešila« le nagrada mednarodnega CIDALC iz Pariza, pa pripada igralcu Bekimu Fehmiu, ki je za svojo kreacijo dobil »Gran Premio di Bergamo« za najboljšo moško vlogo. Francoska igralka Macha Meril, ki je obenem producentka in glavna igralka v filmu »Au pan coupe«, kar bi pomenilo po naše približno »Pri krčmi za vogalom« ali nekaj podobnega, Je dobila enako nagrado za najboljšo žensko vlogo. Medtem ko je »Gran Premio di Bergamo« za avtorski film (5 milijonov lir) dobila češka filmska režiserka in avtorica scenarija Vera Chyti-lova za svoj film »Marjetice«.
PAULA ZUPAN
MELODIJA IZ PODZEMLJA
Jetnik je imel na sebi sivo športno srajco in sive hlače. Tudi njegov obraz je bii siv. V pisarno atenskega policijskega šefa, kjer so čakali novinarji, sta ga pripeljala dva armadna oficirja in policaj. Oficirja sta ga pozvala, naj govori. Jetnik je rekel: »Z menoj niso grdo ravnali. Zadržanje policije je zelo dobro.«
To sta bila zadnja stavka, ki ju je svet slišal iz ust Mikisa Theodorakisa. Štiri mesece po antidemokratičnem udaru je grški skladatelj izginil v anonimnem jet-ništvu — tako kot tisoče njegovih rojakov pred njim.
V Atenah je bil Theodorakis seveda že desetletja znan ne samo kot skladatelj popularnih melodij, marveč tudi kot politik skrajne levice. V grški državljanski vojni je bil na strani komunistov, bil je deportiran, zbolel je za tuberkulozo (nikoli ni povsem ozdravel), se vrnil, ustanovil socialistično mladinsko organizacijo, ki se je kmalu razširila po deželi, in leta 1964 kot poslanec socialistične EDA prišel v grški parlament.
Svetovni sloves mu seveda ni prinesla politika, marveč glasba. Njegov največji uspeh je bila spremna glasba za film »Grk Zorba«. Ples*siraki je Theodorakisa napravil za mednarodnega zvezdnika. V njegovi domovini pa je bila njegova muzika že pred vojaškim udarom prepovedana: Theodorakis je bil spomladi obtožen zaradi razžaljenja kraljevskega veličanstva.
Še pred procesom so v Atenah prevzeli oblast generali. Prijatelji so Theodorakisu svetovali, naj zbeži čez mejo. Odklonil je in se skril v ilegalo. V odsotnosti je bil obsojen na štiri in pol meseca zapora. Cez nekaj mesecev je policija zgrabila kurirja z letaki, ki jih je bil sestavil Theodorakis. Sled je vodila v njegovo skrivališče. V hiši nekega prijatelja, v atenskem predmestju Phaleron, so Theodorakisa prijeli.
Njegovo zadnje pričevanje na relativni svobodi je magnetofonski zapis intervjuja, ki ga je s 44-letnim skladateljem vodil neki tuj obiskovalec, in sicer dan pred aretacijo. Magnetofonski trak imajo v uredništvu nemške ilustrirane revije Stem. Takole je potekal pogovor:
»Gospod Theodorakis, svet vas pozna kot skladatelja in aktivnega politika. Čemu dajete prednost?«
»Trenutno nisem niti skladatelj niti politik, marveč preprost patriot, preprost član demokratičnega odpora zoper fašistično diktaturo in zoper Američane, ki so pokopali grško demokracijo in našo nacionalno neodvisnost.«
»V odsotnosti so vas obsodili zaradi žalitve veličanstva. Kaj porečete k temu?«
»Pričal sem na procesu v zvezi z umorom poslanca Lambrakisa. (Lambrakisa je med demonstracijo, 1963 v Solunu, povozil motoriziran policist.) Pred sodiščem sem izjavil, da je za umor moralno odgovoren takratni dvomi pribočnik Pavla I. in Friderike, Amautis. Povedal sem, kar mislijo vsi Grki: da je naročilo za umor prišlo iz kraljeve palače.«
»Se torej zato skrivate?«
»Ne. V ilegali sem, ker naj bi bil v noči državnega udara, 21. aprila, aretiran. Mojo hišo so potem obkolili in mojo družino terorizirali. Prekopali so ves vrt in se spustili celo v vodnjak, da bi me našli. Iščejo me, ker sem predsednik Lambraki-sove mladine, ki bi lahko organizirala odpor.«
»Z zaporom vam ne grozijo prvič?«
»Spadam v generacijo odpora. 1942 so me zaprli italijanski okupatorji, 1943 nemški, 1945 grški fašisti. 1947 sem bil deportiran na Ikario, 1949 na Makronesos. Sele enajst let kasneje sem se vrnil domov.«
»S čim se ukvarjate?«
»Kot sem že rekel, aktivno sodelujem v boju našega ljudstva zoper tirane. Tako čas hitro mineva. Razen tega pišem knjigo o 130 letih zgodovine modeme Grčije. Naslov: ,Mi, Grki’.«
Dan po tem intervjuju je vdrla v Theo-dorakisovo skrivališče policija. Na magnetofonskem traku je še zadnja kitica njegove zadnje pesmi. Tudi besedilo je napisal Theodorakis in se v prostem prevodu glasi:
»In četudi se sonce utrudi in utone za gorami, pogumni se prebudijo in pokličejo Grčijo v nov boj.«
Mikls Theodorakis in filmska igralka Me-lina Mercouri (pred vojaškim udarom): Melina je nedavno vodila demonstracijo pred washlngtonsko Belo hišo, kjer je bil na obisku grški kralj Konstantin.
FADIL HAD2IC: »Protest« v tujini	BEKIM	FEHMIU:	razen	evropskega	slovesa	še	bergamska	nagrada
PLAVANJE: Vaucansonova raca, 18. stol.
LAJANJE: Philipsov pes »cyber«, 1956	ŠEPANJE:	Brugierova	ženica,	1800
NOV TRIFAZNI ELEKTROMOTOR
za 10 konjskih moči — 7-5 kilovata. Grajen po priporočilih IEC (mednarodne elektrotehniške komisije)
TIP T 132 M4 1450 VRTLJAJEV V MINUTI
Z motorjem lahko poganjate več strojev: slamoreznico, mlatilnico, mlin za sadje, krožno žago, brus in druge gospodarske stroje.
Vse informacije dobite v predstavništvu »ELEKTROKOVINE«, Ljubljana, Titova 38, tel. 315-824, ali v naši tovarni
Tržaška cesta 109, tel. 31-120.
»sabor 5«, je tehtal 276 kilogramov in je imel v sebi več kilometrov dolgo električno napeljavo. Toda šele elektronski možgani našega časa so začeli v nečem prekašati človeka. Računajo hitreje ta natančneje kot človek.
2e dandanes so tudi njihovi prevodi uporabni. V Ameriki, Švici ta Češkoslovaški se ukvarjajo s poročnim posredovanjem.
Vsekakor: »oomputerji se ne morejo razmnoževati, ne morejo ljubki ta se ne smejati... nimajo fantazije«. Prejšnje generacije so ponosno ugotavljale, da androidi ne morejo misliti. Razmnoževanje so odpravljali z zamahom roke, češ da je\ živalsko. Zdaj torej pa se v argumentih zoper computerje vračamo k takim specialnostim. Morda bodo zanamci za »človeško karakterizirali tisto, česar stroji takrat še ne bodo zmogli«.
Vendar pa ne postajajo samo stroji bolj človeški. Tudi ljudje se skušajo mehansko izboljševati. Na zunaj z lepotnimi operacijami, znotraj s kovinskimi srčnimi zaklopkami, prevlečenimi z umetno maso, s keramičnimi pogačicami v kolenih, z arterijami iz umetne smole, z dihalnimi vodi iz silikonskega gumija. Umetni udi igrajo tako veliko vlogo, da že govorimo o »pro-tezni kulturi«. Invalidi lahko umetne roke zaposlijo kot »prave« z električnimi signali, ki prihajajo iz možgan.
Strojem se še ni posrečilo, da bi postali enakovredni umetni ljudje. Ali bo namesto tega človek tvegal skok ta postal umetni stroj?
PISANJE: Knausov pišoči avtomat, 1760
TROBENTANJE: Kaufmannov trobentar, 1810
LAGANJE: Irelandov avtomat za trike, 1906
Najdaljši film na svetu so filmi Američana Andyja Warhola: najnovejši je dolg 48 zvitkov, njegovo predvajanje pa traja 25 ur. Naslov je v zvezdicah — »****«.
Razen pop-artista Warhola ta njegovih pomočnikov še nihče ni videl celotnega filma. Prva, na pol javna predstava v War-holovem newyorškem studiu je trajala samo 14 ur ta 30 minut. Zatem se je z drugimi gosti vred dvignil z zofe tudi Michelangelo Antoniom ta rekel: »Dlje ko traja, lepši je.« Toda kritik Knight se je razburil: »Dan je bil zapravljen«. Kontrast med hvalo in grajo je pač običajen pojav pri Warholovih filmih, saj so provokacije.
Warhol provocira sodobnike z artističnimi poslanicami iz newyorškega »under-grounda«, ki jih ocenjujejo hkrati za popari in anti-umetnost. Underground je ohlapna organizacija blaženih beatnikov, sestavljena iz filmarjev, fotografov, manekenov, igralcev, pop-aftistov, ki se zbirajo v ateljejih ta si izmišljajo anti meščanske umetniške akcije. »Naših družbenih ta družabnih oblik so tako naveličani,« piše umetnostni kritik Gordon, »da z njimi nočejo imeti nobenega, prav nobenega opravka.«
Eden najbolj znanih iz tega »podzemlja« je dolgolasi Warhol, star 36 let, ki ima svojo umetnostno tovarno (»faotory«). Najprej je v svoji »factory« proizvajal jušne konzerve znamke Campbell. Potem je galerijo svojega trgovca z umetninami dekori-ral s tapeto samih velikih volovskih glav, polnil plastične blazine s helijem ta izdeloval portrete z znanimi imeni »Mona Liza«, »Marilyn Monroe«, »Jacqueline Ken-nedy«. Slednjič se je pridružil under-groundskim filmarjem.
Njegova tovarna dela medtem naprej. »Moji prijatelji prihajajo v studio,« pripoveduje Warhol, »in delajo. Včasih se zbere 15 ljudi, napenjajo platna ta nanašajo barve. Mislim, da bom tudi sam še slikal; zakaj bi opustil nekaj, kar je tako lahko?«
Warholovo naznanilo, da se bo posvetil tudi filmu (»Vsak dan naredim enega«), je dalo slutiti, da si tudi to delo zamišlja nalahko; postavi kamero ta pusti teči filmski trak. Tako so nastali filmi od 4
VVARHOIOV FILM »* * * *«: provokacija naveličanih
minut do 8 ur trajanja. Tako film o možu, ki je jabolka (4 minute), filip o možu, ki kadi cigareto (5 minut), o kritiku, ki kadi cigaro (30 minut), o spečem možu (8 ur), o Empire State Buildingu z vrha navzdol (8 ur).
V kino dvorano je prišel doslej en sam VVarholov film. Na Broadwayu predvajajo »The Chelsea Girls« (3 ta pol ure). Kritik 'Tima je o' njem zapisal: »Zelo umazano ta zelo dolgočasno zijanje skozi ključavnično luknjo.« Konkurenčni Newsweek pa: »Osupljiv ta pomemben filmski dogodek.«
Ta film prikazuje Warholove prijatelje v hotelu Chelsea v Greenwich Villageu: ena noč telefoniranja, ljubljenja, pogovarjanja, spanja v hotelskih sobah. Neko dekle se češe 52 minut, neki homoseksualec se pod vplivom LSD oznani za papeža, neka morfinistična mati zmerja svojega sina,
lezbijki delita posteljo, ljudje si tajicirajo droge.
Kamera, večinoma negibna, včasih pa v divjih vožnjah, je ta nočni azil snemala Iz ključavnične perspektive. V kinu kaže Warhol zmeraj dve sceni hkrati, projicirani drugo ob drugi na platnu. Film, ki je stal 1500 dolarjev, je že priigral več kot 300.000 dolarjev. Dobiček je avtor investiral v 25-umi film »****« — naslovljen tako po ocenjevalni lestvici z zvezdicami, s katerimi nekateri časopisa ocenjujejo vrednost filmov.
Za gledalca je »****« še napornejši kot »Chelsea Girls«, zakaj Warhol projicira hkrati tri filme, ta ne enega zraven drugega, marveč nad drugim. Tako je na spodnjem platnu videti party, na srednjem obraz moža, ki se hrani, čisto zgoraj pa ljubeč se par. »To,« pravi Warhol, »je film o ljubezni. Enostavno o ljubezni^
KULTURNA PANORAMA
	KULTURNA PANORAMA		KULTURNA PANORAMA	SSHHMH
KULTURNA
TT
9
KAJ SO BILI KAJ SO POSTALI
Tinček Mulej
NADALJEVANJE SERIJE ZAPISOV O NAJVEČJIH SLOVENSKIH ŠPORTNIKIH
ilii«
' V '	'j0
■■
.. Ss&s
M
• ,	.	.s,
- s Hi
;:vi! :
Smučarski »as« nekdaj ...
■
in sedaj — slika z lanskega prvenstva gozdarjev
ZMERAJ JE RAD TVEGAL...
Tinček Mulej — nepozabno ime v jugoslovanskem alpskem smučanju
Povsod ga imajo radi. Ne samo zato, ker je bil velik smučar. S seboj prinaša vedrino in prešernost. Še zmeraj. Tudi sedaj pri 44 letih, ko ni več neugnani Tinček Mulej. Mladostni obraz se mu razpotegne v širok smeh, oči se mu pretkano zožijo in že obrne še tako resno reč v šalo. Ne, prav nič se ni spremenil! Še zmeraj je stari neugnani Tinček Mulej, ki mu zlepa kdo ni kos,
2e v začetku februarja 1940, ko je v Planici postal v soboto državni mladinski prvak v slalomu, v nedeljo pa v svoji kategoriji še prvak v samostojnih skokih, so časopisi pisali o »popularnem Tinčku Muleju«, ki je k skupni zmagi svojega kluba — čeprav je bil Tinček Gorenjec, je bila to ljubljanska Ilirija — prispeval kar dve zmagi.
Toda Mulej ni ostal samo popularen. Postal je pojem našega alpskega smučanja. Prebil se je v svetovni razred. Na ka terokoli tekmo je prišel so z njim resno računali kot nevarnim nasprotnikom. V Evropi ga skoraj ni smuka, na katerem se ne bi bil uvrstil pod deseto mesto. Bil je prvi mož velike trojice jugoslovanskih alpskih tekmovalcev — Tine Mulej, Janez šte-fe, Matevž Lukane — ki zasluži ime »zlata reprezentanca«.
Tinček, kakor so mu rekli doma pri Sv. Ani, kjer je bil,oče lovec in kjer se je Mulej rodil, ali Tina, kakor so ga pozneje povečini klicali smučarji, je otrok Zelenice. Na zeleniških smučiščih, kjer je zrastlo že toliko naših*najboljših smučarjev je Tinček z desetimi leti že jemal vse naravnost, z dvanajstimi leti pa je na teh terenih zmagal v slalomu na prvenstvu ljubljanske podzveze. Med premaganim; je bil tudi šani Stopar, ki je bil leta 1936 rezerva za zimske olimpijske igre v Gar-mischu.
Skoraj raje pa se Mulej spominja prve tekme v življenju.
»Prva moja tekma je bila v l Bohinju 1934. leta. Slalomska proga je bila tam zadaj za Bellevujem. Zasedel sem peto mesto. Star sem bi! deset let.«
Navigator na petljakovu
Morda je le malo manjkalo in v našem alpskem smučanju bi se bilo pojavilo ime Tinčka Muleja samo v mladinski konkurenci. 1945. leta se je Mulej odločil kot vojak za navigatorskd tečaj, v jugoslovanskem vojnem letalstvu. Morda ga je v letalstvo gnala želja po doživetjih, po nevarnostih, ki jih je življenje letalca polno. Znašel se je v Zemunu in postal navigator na »petljakovu P 2.«
»Imel sem veliko veselje z letalstvom Užival sem. Popolnoma sem pozabil na smučanje. Tako me je zgrabilo, da mi je bilo popolnoma vseeno, če bom sploh še kdaj videl gore in sneg. Teh dveh let na letalih se bom vselej rad spominjal...«
Pri letalstvu pa je ostal Mulej samo dve leti. Leta 1947. je prišel na armijsko smučarsko prvenstvo v Kranjsko goro, po šestih letih prvič startal in zmagal v veleslalomu ter zasedel šesto mesto v skokih. Kakor hitro je spet okusil sneg se ni več vrnil k letalom. Ostal je v Kranjski gori kot član Partizana. Začela se je njegova strma pot tekmovalca,...
Smučanje je bilo za Muleja trdo življenje na nevarnih tekmovalnih progah, nenehen boj s tekmeci, ki so ga hoteli prekositi; vsem se je moral trdo in možato postaviti po robu.
Tudi njegovo pripovedovanje o tem je odsekano in kratko.
»Leto 1951 ... Da, takrat mi je šlo.«
Tretji v Kitzbiihlu
V eni sami sezoni je tedaj Mulej požel kopico uspehov. V Garmischu, kjer je v smuku zmagal Avstrijec Haider, je bil Mulej peti. Med drugim je premagal poznej šega svetovnega prvaka v smuku Prawdo. V Cortini je bil deveti, v Chamonixu sed
mi in v Kitzbiihlu tretji. Tu je zmagal Praw-da, drugi je bil prav tako Avstrijec, in sicer Huber, tretji pa Mulej, kar je. bil izreden uspeh, saj so Avstrijci tiste čase povsem prevladovali na domačih tekmah. Na četrto mesto za Mulejem se je uvrstil tmagovalec smuka iz Garmischa Haider. Toda 1951. leto je še izpopolnjeno z uspehi. Mulej je bil še drugi v kombinaciji na Semmeringu, četrti — spet najboljši tujec — v veleslalomu na Grossglocknerju in za nameček še tretji na Kaninu.
Danes še bolj ko prej, se ponuja vprašanje, kako je prišlo-do teh uspehov?
»Tedanja reprezentanca je imela nekaj, kar veliko pomeni v športu. Znali smo se osredotočiti na tekme. Pred tekmovanjem ni bilo nobene panike, ni bilo ble-
I
m
Po uspešnem lovu
dih obrazov. Pred tekmami smo vzpodbujali drug drugega. .. Janez Stefe je zmeraj ponavljal: »Moramo jih premagati...« Strahu nismo poznali. Od tedaj se je mnogo spremenilo. Danes se je veliko težje uvrstiti... Toda v nečem so današnji tekmovalci na boljšem: proge so bile včasih veliko težje, slabše pripravljene, veliko bolj nevarne.
Pred tekmami smo se radi pošalili. Zanalašč nismo šli prezgodaj spat. 2e tako smo pred spanjem še prevečkrat v mislih presmučali progo, ki nas je čakala naslednji dan«
Tudi cigarete se ni Mulej branil kot športnik, vendar je pozneje opustil kajenje. Med pogovorom je zavrnil ponujeno cigareto.
»Sele sedaj sem ugotovil koliko pomeni za športnika, če ne kadi. Tudi pri lovu mi pride prav, da sem se odvadil kajenja.«
Mulejeva družina — sinova Tina in Aleš in žena Mili
Trinajst državnih naslovov
Tine Mulej je zapustil tekmovalno areno s 13 naslovi državnega prvaka. To število je med člani presegel pozneje samo Peter Lakota, ki je za Mulejem dolga leta prevladoval med jugoslovanskimi alpskimi smučarji. Toda če je Lakota presegel Muleja v številu zlatih kolajn z domačih prvenstev, pa ga ni mogel nikoli ujeti v en-kratkem dosežku. Mulej je 1955. leta nesel z državnega prvenstva vse štiri kolajne, 1948., ko ni bilo na sporedu velesla loma, pa vse tri, kar se Petru Lakoti n: posrečilo nikoli.
Tudi sicer se je Mulej vselej skrbno pripravljal za domača tekmovanja. Še zmeraj ima najlepše spomine na Sar planino, kjer je zmagal 1948., 1951. in 1955. leta.
»Najraje sem tekmoval na Šar planini. Tu nimaš na kaj misliti, samo uživaš v hitrosti.«
Medtem ko se je z velikih mednarodnih tekmovanj Mulej največkrat vračal z vidnimi uvrstitvami, pa na olimpijskih igrah in na SP ni imel sreče. Padci so mu vselej preprečili boljšo uvrstitev.
Brez sreče na olimpijskih igrah in SP
V olimpijski reprezentanci najdemo Muleja že 1948. leta v St. Moritzu. Kljub padcu je bil v smuku s 36. mestom najboljši med Jugoslovani. Tudi na naslednjih olimpijskih igrah v Oslu 1952. leta mu je sreča obrnila hrbet. V smuku je drvel proti cilju z enim najboljših vmesnih časov, toda tristo metrov pred ciljem je težko padel. Ko je po udarcu spet prišel k zavesti, sploh ni vedel, da se je olimpijski smuk zanj že končal, »še dobro, da je tekma šele jutri,« je. dejal ljudem, ki so ga malodane nezavestnega pobirali s proge. Kar je zamudil Mulej pa je nadomestil štefe, ki se je uvrstil na odlično 13. mesto.
Na svetovnem prvenstvu je bil Mulej samo 1950. leta v Aspenu v ZDA. 23. mesto v smuku, 26. v slalomu in 29. v veleslalomu je bilo premalo zanj, čeprav ni šel v Ameriko po kolajne. Neizpolnjene želje po uspehu niso odtehtala tudi bogata doživetja — zatava pri slovitem filmskem igralcu Garyju Cooperju in drugi dogodki v ameriškem slogu. Že nekaj dni po svetov-•nem prvenstvu pa je prišlo zadoščenje. V Banffu, kamor se je po končanem tekmovanju v Aspenu preselila vsa svetovna elita, je bil Mulej osmi v smuku. Vendar kaj, ko to ni bilo več svetovno prvenstvo.
Potem ko tudi na olimpijskih igrah v Oslu ni bilo sreče, je ostalo uspeha željnemu tekmovalcu še eno upanje — olimpijske igre 1956 v Cortini.
To upanje se Tinčku Muleju ni izpolnilo. Po tem, ko se je z vsem ognjem vrgel v priprave na olimpijske igre, je moral že v začetku sezone v bolniško posteljo. V smuku na Lauberhornu ga je čakala past, ki jo danes imenujejo »avstrijska luknja«, ker je bila pred leti usodna za skoraj vse avstrijske tekmovalce, ^u si je .Mulej zlomil nogo in zimskih olimpijskih ’ iger v Cortini, kjer je znal Tofano na pamet, se je udeležil le kot gledalec z mavcem na nogah.
»Kje je Mulej,« so spraševali tedaj na novinarski tribuni. Vsi so ga poznali, saj je vselej mešal štrene najboljšim.
Mulej pa je stal ob progi z mavcem na nogi in niti tedaj ga ni minila dobra volja.
Nezgoda za nezgodo
Z nezgodami se je začelo že 1954. leta v Schrunsu. Pred tekmo v smuku je zapadlo veliko snega. Proga je bila mehka. Pri nekem skoku se mu je smučka vdrla v mehak sneg. Mulej je obležal z zlomljeno levo nogo. Nato je sledila na Lauber-horpu tik pred olimpijskimi igrami v Cortini desna noga. Med tem pa si je jugoslovanski prvak nekajkrat pošteno* zvil gleženj, kar tudi ni ostalo brez posledic.
čas je celil zlome in Tinček je bil vselej, ko so mu sneli mavec spet nared. A najhujše ga je še čakalo. Med pripravami na svetovno prvenstvo v Badgasteimu 1958. leta si je na Cešld koči vnovič grdo zvil gleženj. Poškodba je bila tako huda, da Muleja ni bilo med potniki na svetovno prvenstvo. Vendar ni odnehal. Z otečenim gležnjem je še isto leto prišel na državno prvenstvo v Kranjsko goro in startal. Stisnil je zobe in prišel na cilj v veleslalomu drugi, v slalomu pa četrti. Sprva sploh ni nameraval tekmovati v smuku, toda, ker je prelepo kazalo za kombinacijo, je tvegal, kakor že tolikokrat dotlej. Tveganje ni bilo zanj nič novega, vselej se je rad spuščal v nevarnost.
Tokrat je tvegal preveč. V »roru« ga poškodovana noga ni več ubogala. Spet je obležal. Tokrat z dvakrat zlomljeno nogo.
To Je bil konec velikega smučarja.
Lovec na Begunjščici
Danes Je Tinček Mulej lovec, kakor Je bil njegov oče. V Begunjah Je za ženo Mih in za sinova Aleša in Tinčka zgradil
dvojčka, od koder odhaja v svoj -lovski revir. Njegove svatbe pred osmimi leti, ko je zaplesal na novo pot ob zvokih Avsenikov, mnogi še niso pozabili. Tinčkova oh-cet je bila v slogu nje^ove burne in bogate mladosti.
V garaži ima avtomobil. »Ne zaradi sebe. Toliko sem že prehodil v življenju ... Zaradi otrok, da jih bom zapeljal na sneg. Aleš bo lahko dober smučar. Tina ne. Se ni vrgel po meni«.
V hiši ima tudi debel album sli,k in veliko zbirko trofej, spominov na velika doživetja na snegu. V sebi pa jih nosi še več. In ko v samotnih lovski nočeh ožive, je Tinček spet v svojem svetu.
JOŽE DEKLEVA
OBRTNO PODJETJE
//
OBRTNIK"
PREBOLD
VAM NUDI delovna enota
KOVINAR
izdeluje peči za centralno gretje stanovanjskih hiš po ceni s^3,00 Ndin. Poleg proizvodnje opravlja tudi vsa inštalaterska in montažna dela ter druga ključavničarska in kleparska opravila v gradbeništvu
MEHANIČNA
DELAVNICA
popravlja kakovostno vse znamke avtomobilov, posebej pa je specializirana za vozila MERCEDES
V MIZARSKI DELAVNICI
lahko naročite gradbeno pohištvo po meri
ZIDARSTVO
opravlja vsa gradbena dela pod ugodnimi pogoji. Zlasti so specializirani za enodružinske hiše; gradbena dela delijo tudi v posamezne faze dela.
CENJENIM NAROČNIKOM IN KUPCEM SE PRIPOROČA KOLEKTIV
IZVRSTNO KOSILO S SARDINAMI
OCVRTE SARDINE (ZA DVE OSEBI)
Sardine 2 škatli, 1 jajce, 11) dkg drobtinic, 10 dkg moke, sok od 1/2 limone.
Sardine očedimo od olja, povaljamo jih v moki, pomočimo v raztepeno jajce, povaljamo v drobtinicah in pečemo na vročem olju.
Servirate jih s praženim krompirjem ali različnimi solatami ter limoninim sokom.
Po želji jih lahko prelijete s tartah omako.
NAGRADA
Pošljite nam vaše recepte za pripravo toplih in mrzlih jedi s sardinami. Vsak sprejet originalni recept bomo nagradili s kolekcijo ribjih konserv v vrednosti 20 Ndin.
Recepte pošljite na naslov:
JUGORIBA, Zagreb, Nehajska 15, prop. odjek
VEDNO JE ODLIČNA SARDINA
viennatone
SLUŠNI APARATI
ING. H. KČHLER & ING. H. MAY OHG.
CELOVEC, LIDMANSKYGASSE 21
%
Ugoden nakup prvovrstnih slušnih aparatov in slušnih očal različnih izvedb v veliki izbiri.
Slušni aparati s priključkom na radijski ali televizijski sprejemnik.
Brezplačna preizkušnja za 4 tedne!
Servis, nadomestni deli, baterije in akumulatorji za slušne aparate vseh znamk.
SERVIS V LJUBLJANI: Elektromedicina, Slomškova 4.
■
:
s
■
•
:
i/
:
d
novi kombinirani plinsko-električni štedilnik
»j-, <]£ tet.«!
• -aar •* —-4——— -j j;:-*-—~-
Prihranek na času in denarju
5 plinskih gorišč plinska gorišča in , električna plošča plinska gorišča in električni plošči pečica kurjena z električnim tokom vgrajena razsvetljava omarica za plinsko bombo.
Cena franco Ljubljana iz konsignacijskega skladišča od 47.000 lir do 59.000 lir in 524
Ndin do 692 Ndin.
Garancija - servis in rezervni deli.
Dobava takoj.
COSMOS
Ljubljana, Celovška 32, tel 313-062.
iO
	O. SIOT 1MI	ŠPORT ■■■■■■	ŠPORT	■■■■■■	ŠPORT ■■■■■■	ŠPORT	■■■■■■	ŠPORT	■■■■■■
ŠPORT
SOLEA
johoovan
JELKA
SOLEA
SOLEA
AMERIKA
n. sept. mn
TT
PRVIH
DESET
1. Ode To Billie Joe - Bobbie , Gentry (1)
2. Reflections - Diana Ross & the Supremes (2).^
3. Come Back When You Grow Up - Bobby Vee & the Strangers (3)
4. The Letter - Box Tops (5)
5. Baby i love You - Aretha Franklin (4)
6. You’re My Everything -Temptations (7)
7. Apples, Peaches, Pumpkin Pie - Jay & the Techni-ques (9)
8. Ali You Need Is Love -Beatles (6)
9. San Franciscan Nights -Eric Burdon & the Ani-mals (10)
10. Funky Broadway - VVilson Pickett (18)
2. KAJ FESTIVAL KRAPINA 67
FOLHLtRA II ZABIIim GLASBI
POPEVKE
PLOŠČE
JAZZ
o
o
*IBot
Vzemite tudi vi SOLEA milo v tem milu je nekaj več!
SOLEA milo dobite v petih svežih vonjih in nežnih barvah, frotirko zastonj pa prejmete tisti, ki pošljete 20 ovojnic na naslov SOLEA Maribor
Izključni proizvajalec v Jugoslaviji DESTILACIJA »DANA« MIRNA
Festival združuje operne pevce ln pevce zabavne glasbe. Visoka raven vseh izvajanih skladb. Zmagal je Ivica Stamač z izredno zanimivo in resnično zagorsko popevko »Vužgi« v interpretaciji doajenov jugoslovanske zabavne, glasbe Iva Robiča in Vice Vukova.
Resnično neverjetno je, kako živi prestolnica hrvaškega Zagorja Krapina s »Kaj« festivalom. Krapina ima sedem tisoč prebivalcev in skorajda vsi žive s srcem in telesom za ta festival. Na glavnem trgu so vrteli plošče, za to priložnost so posta-vifi številne panoje, na katerih opozarjajo mimoidoče na festival, na najbolj prometnih točkah pa so postavili še posebne stojnice s spominčki. Na letošnjem festivalu so predstavili skupaj dvaindvajset novih skladb, ki so jih predvajali na dveh večerih, tako da so prvi večer predstavili resnejše skladbe, neke vrste samospeve na zagorsko tematiko, drugi večer pa zabavne melodije lažjega žanra. Šest najbolj uspelih skladb iz prvega in prav toliko iz drugega večera se je uvrstilo v finale.
Zagorci so po temperamentu zelo podobni Štajercem. Poleg tega pa vsebina pesmi, bodi to iz narodno zabavne glasbe ali iz zabavne glasbe, govori o zabavi, o vinu, ljubezni — skratka ves čas melodije se vleče kot rdeča nitka prisrčna sproščenost. To se je tudi čutilo na prvem večeru, pa čeprav seriozna struktura kompozicij in sami aranžmaji niso tako neposredni kot recimo pri narodno zabavni in zabavni glasbi.
Na prvem večeru so peli naši dobro znani operni pevci, kot so prvaki zagrebške opere Ruža Pospiš, Franjo Petruša-nec, Tugomir Alaupovič, Vladimir Ruž-djak, ki je nastopil kot skladatelj, aranžer in pevec, ter drugi.
Zanimivo je to, da so vsi pevci navzlic veliki zasedenosti rade volje sprejeli vabilo prireditelja in tako nastopili v zanj ih nekoliko nenavadnih vlogah. Slišali smo imenitni glas članice Metropolitanske opere Ruže Pospiš, izredno dobro skladbo Vladimira Ruždjaka, odlično interpretacijo, za kar je prejel tudi posebno darilo.
Drugi dan je bil popevkarski. Bil je bolj »zagorski«, kot pravijo. Poglejmo le prvi verz besedila zmagovalne popevke »Vužgi«:
»Najlepše je piti v zagorski kleti,
s prijatelji stari dok lampa nam
sveti...«
Sicer pa tako ali tako skorajda vse skladbe, izvajane na tem festivalu, opevajo dobro zagorsko jedačo in pijačo. Vendar je organizator poskrbel še za nekaj. Mi nismo le ppslušali, kako je v Zagorju, temveč smo celo na lastni koži do-
POPEVKE
PLOŠČE
KAKŠNA NEŽNOST!
dobra čutili. Zal je bilo precej skladb izredno podobnih oziroma spominjale so na skladbe iz sveta zabavne glasbe. Na naše vprašanje, kaj naj to pomeni, je nekdo iz organizacijskega odbora povedal, da je to orginalnost avtorjeve ideje.
Vice Vukov je slavil zmago. Sicer je skorajda aboniran na najvišja mesta na naših festivalih. Vice je izredno dobro zapel, pa tudi Robič v alternaciji ni bil veliko slabši. Vice prav letos slavi deseto obletnico večjih uspehov. Poudaril je, da mu je zmaga na zagorskem festivalu kot rojenemu Dalmatincu še posebej mila.
Podobno je tudi z avtorjem skladbe »Vužgi« Ivico Stamačem, ki že deset in deset let nastopa na naših festivalih, vendar doslej še ni zabeležil večjega uspeha.
Krapinska publika je zelo toplo sprejela Milana Bačiča in Dušana Dančua. Podobno je bilo tudi z Bojanom Kodričem. Kako neverjetno skromen je ta fant, škoda je le, da ni ambiciozen, saj bi glede na
»KAJ« FESTIVAL: prihodnjič še Slovenci?
svoje glasovne kvalitete lahko zaslovel mnogo bolj.
Kajkavski festival je močno poživil turizem v tem mestu, ki je že skorajda zamrl. Mesto je zelo zanimivo, vendar so bile doslej izredno slabe komunikacijske zveze. Zdaj, ko je dograjena nova magistrala, za obisk ljubiteljev glasbe iz Zagreba ni več nobenega problema. Še vedno pa ni rešeno vprašanje iz Slovenije, po tem kolikor sem sam videl in doživel, je to pravi kriminal. Na festivalu je padel predlog, da bi to veliko prireditev še razširili na področje Slovenije in bi ta nacionalni, folklorni motiv v pesmi zadržala.
Na II. Kaj festivalu so bile poleg že omenjene zmagovalke nagrajene kompozicije) Bu se vrnil (Vili čaklec), Snočka sem te senjal (Alfonz Vučer) in Dežd, deždi.
Letošnji »Kaj« festival je bil vsekakor izredno kvaliteten, vendar zaradi neizku-šenj in še nedocela izdelanega koncepta festivala, ni še, lahko pa bo zašel v krizo, ki lahko festival pogubi. Na skupni seji z novinarji je bilo veliko pametnih pripomb na celotno poslovanje domačih gramofonskih tvrdk, vendar dokler ne bo za to konkretnih rešitev, se položaj ne bo nič izboljšal.
IVO ŠTRAKL
Salvatore Adamo, otrok vročega Italijanskega sonca, ki je odrasel v severnih meglah, se je rodil 1. novembra 1943 v Comisu na Siciliji. Ko je imel štiri leta, še je družina preselila v Belgijo, kjer se je oče zaposlil v rudniku.
Njegova strast do pesmi in prirojeni čut za glasbo sta se pokazala že v zgodnji mladosti. Kitara, ki mu jo je podaril stari oče pred smrtjo, je postala njegova najpriljubljenejša igrača, kar je še danes.
Najprej je nastopal na lokalnih tekmovanjih, dokler se ni februarja 1960 prijavil na avdicijo v Parizu, kjer ga je žirija proglasila za zmagovalca. Radijsko nagrado Grand Prix du Oro-chet mu je izročil Charles Aznavour. Adamo je imel takrat sedemnajst let ta eno samo veliko željo: ustvariti stik z vsemi, ki ga obdajajo, in da bi to dosegel, je v svojih pesmih izražal vse, kar je bilo v njem najbolj naravnega:	prijaznost, razumevanje,
naklonjenost, ljubezen, resnico...
Leta 1964 je postal zvezda v vsej Evropi. Njegove pesmi (Permettez vous, monsieur; Crier ton nam; Amaur perdu; J’aime; Ton nam; La nuiit; Inch Allah) so dosegle takojšen uspeh.
Njegov glas, včasih raskav, hripav ta nenavaden, razvnema publiko, ko se pojavi na odru, sramežljivo ta s smehljajem na ustnicah...
Pariz ga je prvič z navdušenjem pozdravil 12. januarja 1965 na prireditvi »Musicorama« v Olimpiji. Od takrat je častni meščan, Jemmapesa, »mesta, katerega princ je Adamo«, še velikokrat nastopal v Olimpiji. Však nastop je pomenil zanj novo zmagoslavje.
4. februarja 1967 je v l«* Midem v Cannesu prejel trofejo leta 1966 za največ prodanih plošč v Franciji ta Belgiji. Z ansambli The Beatles, Herb Alpertom in Beach Boysi je eden velikih zmagovalcev tega prvega sejma plošč.
Kljub številnim ponudbam Adamo dolgo ni hotel poskusiti sreče tudi pri filmu ker so bile vse vloge, ki so mu jih ponujali, vloge pevcev. Pri scenariju Lea Joannona in imenu soigralca Bourvila pa si je premislil. V filmu »Les Amaud« je odigral vlogo Andrč-ja Amauda, študenta prava. V filmu ne poje, napisal pa je besedilo in glasbo za naslovno pesem »De quoi as-tu peur, imbecile?« (česa se bojiš, slabič?)’
Kako ugodno za roke, kako blagodejno za telo — prijetna in nežna pena SOLEA mila!
. .. in nežnost vselej godi!
mm
mam alfa
BONN
NEVV YORK
LONDON
TO SE JF>RIPETI SAMO...
Znani ameriški atomski fizik Herman Kahn, ki je s svojimi napovedmi atomske katastrofe hudo razburil svetovno javnost ter navdihnil režiserja Stanleya Kubricka, da je posnel film »Dr. Strangelove«, je pred dnevi govoril precej drugače, bolj optimistično.
Profesor dr. Herman Kahn napoveduje zlato dobo, ki bo napočila leta 2000. Prvo znamenje te dobe bo »japonizacija«: Japonska bo namreč tedaj v industrijskem razvoju prehitela Združene države Amerike. Na lestvici industrijske blaginje bodo tema državama sledile Zahodna Nemčija, Francija, Sovjetska zveza in Italija. V teh deželah bodo ljudje delali samo štiri dni v tednu in v 39 tednih v letu bodo naredili toliko, da bo zadostovalo tudi za nerazvite azijske in afriške dežele. Stroji in aparati bodo skoraj popolnoma zamenjali človeka: človek bo lahko izbiral spol in število potomcev. Potovati bo izredno lahko in prijetno: z »letečimi krožniki«, ki bodo izkoriščali energijo magnetnih polj. Toda ali bo potem človek srečen? V tem pa je profesor Kahn črnogled: človek bo morda izgubil veselje do življenja, ker ga bo minilo veselje do dela, da bi si izboljšal življenjski položaj.
PARIZ
SIN JE VISOKO MERIL
Neka francoska revija je pred kratkim objavila fotografijo, na kateri je grof Andre de Montpezat. prikazan pri dokaj nenavadnem — za grofa — opravilu: postal je »furman«. Grof je moral zavihati rokave in zdaj se v potu svojega obraza trudi, da bi pokril izgubo, ki jo je imel s sinovo poroko.
Henri de Montpezat se je namreč pred meseci oženil z dansko princeso Margreto. Očetovo posestvo ni veliko, vendar so kar lepo živeli, če so varčevali. Toda potem je bilo treba nevesti kupiti prstan — ki je bil silno drag, saj gre za dekle iz kraljevske družine — na novo je bilo treba opremiti nekaj sob v gradu ter celo kupiti nov avtomobil: R 16 namesto nekdanje stare simce »Versailles«.
Potem je prišla svatba, denar je kopnel in naposled je grof Andrč zapregel konja v voz in začel »furati«. Nekoliko se le tolaži: »Upam le, da drugi sinovi ne bodo tako neumni, da se bodo ženili s princesami.«
jo v Švici obsodili na osem let ječe zaradi sodelovanje pri uboju njenega očeta. Jo-sette Bauer je 13. septembra 1964 pobegnila iz bolnišnice ženskega zapora v Bernu in potem izginila neznano kam. Njen mož Richard Bauer, ki je ubil tasta, da bi se polastil njegovega denarja (okoli 150 milijonov starih dinarjev), je bil obsojen na petnajst let zapora in še zmerom sedi.
Ko je Paulette Bauer pobegnila, je po čudnih potih prišla v Ameriko. Izdajala se je za šestindvajsetletno dekle, v resnici pa jih je imela enaintrideset, poleg tega pa naj bi bila Francozinja iz Španije. Prijeli so jo pred mesecem dni, ko se je v družbi novega spremljevalca (Richard je pač v zaporu) Willyja Charlesa Lamberta izkrcala z italijanske ladje »Federico C«. Ameriški cariniki so postali pozorni na Lambertovo »grbo«. Zahtevali so pojasnilo, toda »Švicar« (za takšnega se je Lambert izdajal) je skušal pobegniti. Ko so ga ujeli, so v »grbi« našli osem vrečic čistega heroina. V kabini, v kateri sta prebivala med vožnjo, so našli še štirinajst vrečic. Skupaj sta »povratnika« (tudi Lambert je bil že obsojen) tovorila dvanajst kilogramov heroina, vrednega okoli ’ sedem milijard starih dinarjev. Na koncu je Paulette ali Josette povedala, da sploh ne ve za prijateljevo dejavnost.
STOCKHOLM
VEČ SAMOMORILCEV KOT ŽRTEV PROMETA
število samomorov pri moških se ujema s povečanim številom prebivalstva, medtem ko je samomorov med ženskami več. Toda v obeh primerih je zdaj samomorov manj kot v petdesetih letih tega stoletja.
Anketa je tudi pokazala, da je samomorov več med samskimi in ločenimi kot med poročenimi ljudmi. Medtem ko so se samomorilci pred leti predvsem obešali, zdaj to velja samo za -moške. Zenske, ki se odločijo za samomor, zdaj predvsem jemljejo uspavalne praške.
MACAO
VEČ GOLOTE V BARIH
Zaradi nemirov v bližnjem Hong Kongu so se v Macau prestrašili, da ne bo več toliko tujcev na obisk. Predvsem so se napetosti zbali lastniki nočnih lokalov in drugih zabavišč. Pritisnili so na oblasti in izsilili dovoljenja za prikazovanje popolne golote v barih. Direktor turistične agencije Stanley Ho je dejal, da bo Macao odslej središče svetovne golote.
Program predvideva »integralni strip tease« z japonskimi plesalkami, turške kopeli z eksotičnimi maserkami, plavajoči kazino itd. Doslej je bil »integralni strip tease« v Macau prepovedan. Toda kulturna revolucija na Kitajskem je slekla plesalke v tej portugalski koloniji.
HAMBURG
Na švedskem narede ljudje več samomorov, kolikor žrtev zahtevajo prometne nesreče. Tako je sporočila javnosti Anne Marie Bolander, načelnica statističnega urada, ki je pred kratkim izvedel široko I zasnovano anketo o samomorih. Po teh podatkih si je lani na švedskem vzelo Pregledali in primerjali so prstne od-	življenje 1100 moških in 400 žensk, med-
tise in ugotovili, da je Paulette Louise Fal-	tem ko so prometne nesreče zahtevale
lais, ki so jo aretirali v Port-Evergladesu	1350 smrtnih žrtev: tisoč moških in 350
na Floridi, pravzaprav Josette Bauer, ki so	žensk.
■ ŽENEVA
IZ ZLOČINA V ZLOČIN
	n. SEPT. 1MI	VELIKE IN MALE KRONIKE	■■■■	VELIKE IN MALE KRONIKE	mmmm	VELIKE IN MALE KRONIKE	■■■■
VELIKE
NOVI in edini
IZDELEK TE VRSTE PRI NAS IMENITNA SLAŠČICA
2E PRVlC ko ga boste pokusili
VAS BO NAVDUŠIL...
roVrl lahko pripravite kot puding DESERT ali kremo
6 izbranih okusov
hoVhl
DESERT
roVrl
DESERT
DOVRŠENO KAKOVOST VAM ZAGOTAVLJA
jfH llolinsha
LJUBLJANA
strici Barbari Castle, naj se mu pridruži, da bo videla, kako odlično vozi in kako sposoben je. »Vozim brezhibno,« zatrjuje Sharpe v svojem pismu ministrici, »toda na žalost sem zelo majhen. Mislijo, da zato ne morem voziti oziroma da sem slab šofer.«
Ministrica -mu doslej ni odgovorila — kot mu ni odgovorila kraljica, ki ji je tudi že pisal, ko je padel na petnajstem poskusu. Trdi, da takrat ni bil kriv: predstavnik izpitne koipisije mu je ukazal, naj bliskovito zavre. Sharpe je to tudi storil in nesrečnik, ki je sedel zadaj, se je nenadoma znašel poleg Sharpa na prvem sedežu, samo da je »sedel« na glavi. Pri sedemindvajsetem poskusu je imel Sharpe avtomobil na električni pogon. Toda akumulatorji so se izpraznili ravno takrat, ko je poskušal parkirati. Naredil je velikansko zmedo v mestnem prometu — in spet padel.
Nekdanji kurir (iz druge svetovne vojne) Frederičk Sharpe je ogorčen: »Bil sem dober, ko sem moral prenašati povelja po afriških puščavah ali blatnih cestah na 'jugu Italije, pa še to samo na dveh kolesih. Zdaj pa zganjajo tolikšno tragedijo zaradi štirih koles!«
PANORAMA
DIPLOMATI SE ŽENIJO S TUJKAMI
■rrrhhbhrirrhbb
Zahodnonemški diplomati si prizadevajo, da bi ljubezen zmagala nad državnimi zadevami. Bitka je že dolga, saj se je za-
HUNTER S-THOMPSON:
ANGELI PEKLA
Angeli niso takoj razumeli, da naj bi se eden njihovih tepel s črncem, toda ko so le spoznali, za kaj gre, so planili ven. Mohr je bil že kresnil nasprotnika z desnico. Velikan je kar opletal okoli sebe z velikanskimi rokami. Tedaj se je v spopad vmešal Tiny, potem Terry, nato pa vsi Angeli. Črnca so zvlekli v lokal in ga začeli tolči. Padel je. Z glavo je udaril ob igralni avtomat in mislili smo, da je mrtev. Angeli so ga z brcami spravili k sebi, nato pa so ga Andy, Sonnv in Ter-ry začeli tolči z udarci, ki bi ubili navadnega človeka. Toda tisti črnec ni bil navaden Človek. Bil je pravi kolos.
PRED APOKALIPSO
Ko so prišli policaji, je bil le še gmota krvavega mesa. Angeli so v en glas prisegli, da je potegnil nož in ker črni velikan ni mogel ugovarjati, so policaji zapisali, kaj .je bilo, in odšli z besedami, namenjenimi Terryju: »Pazite, če se fant pritoži.«
Toda da bi črnec, pa čeprav tako velik, tožil Angele, se še ni zgodilo.
Toda po tistem so bili Angeli v Oaklandu ves čas pripravljeni. Bali so se črnske kazenske ekspedicije.
Če pravim, da so bili pripravljeni, so tudi resnično bili. Nekega dne sem prišel v El Adobe, ko sem zaslišal žvižg s strehe. Bil je Sonny. Rekel mi Je, naj po lestvi zlezem k njemu. Na strehi sta bila Sonnv in Zorro in ležala sta kot vojaka na fronti. Sonny je imel puško AR-18 (najso-
dobnejši model v vojski), Zorro pa karabinko M-l. Poleg njiju je bil kup streliva, s katerim bi lahko streljala najmanj eno uro.
»Prišli bodo, prepričan sem,« je rekel Sonnv. »Danes ali jutri, ne vem kdaj, toda prišli bodo.«
Sonify in Zorro sta veselo božala puški. Toda črnci niso niti poskusili, da bi se maščevali zaradi tistega pretepa. Vendar sem takrat razkril še eno skrivnost Angelov: vsakdo izmed njih ima pravi arzenal.
Ko sem si pozneje popolnoma pridobil njihovo zaupanje, so mi pokazali nekaj zalog orožja in streliva: nekaj tisoč nožev in revolverjev, nekaj sto pušk in brzostrelk itd.
Nekega dne sem vprašal Sonnyja, kaj nameravajo s tistim orožjem.
»Se hecaš? Nekega dne, boš že še videl, nas bodo napadli vsi kifeljci na svetu, da bi enkrat za vselej opravili z nami. No, potem pa se bomo morali braniti,a?«
O tem so prepričani vsi Angeli: nekega dne bo predsednik Johnson ali kdo drug sklenil izvesti pogrom nad Angeli. Tako mislijo Angeli. Ne morejo si misliti, da niso nič, pa se imajo za preklete. In vsak ve, da ni prekletstva brez končne tragedije. Zato Angeli čakajo svojo apokalipso.
Toda medtem ustrahujejo samo oni. Ne le črnce in pacifistične študente, temveč vse državljane v več ameriških državah.
Ne pretiravam. Doslej sem govoril le o praskah, o pohodih z omejenim učinkom. Toda ničesar še nisem povedal o velikem
pohodu Angelov na 4. julij, na ameriški narodni praznik.
Udeležil sem se pohoda v letu 1965. Lahko mi verjamete: tega ne bom nikdar pozabil. Tedaj sem bil že sprejet med Angele, vendar so me še opazovali. Nekateri so se še zmerom (spraševali, ali sem res »okay tip« ali pa le eden izmed »intelektualnih pankrtov«, ki si želi velika čustvena doživetja. Na srečo mi je Frenchy zaupal. V petek pred slavnim pohodom sem ga vprašal po telefonu, »kje bo tisto letos«. Frenehy se je za sekundo obotavljal, nato pa rekel: »Boš prišel sam? Ne boš privlekel umazapih novinarjev?«
DAN PRED POHODOM
»Prlsežem, Frenchy. Sam pridem.«
»Dobro. V Bass Lakeu bo.«
Toda vseeno me je bilo strah iti z njimi. Tisk je precej pisal o »Velikem sestanku hudičev«. Lahko ste brali: »Policija vznemirjena pred sestankom 4. julija«, »Angeli pekla se začenjajo zbirati«. Kako naj bi ob tej tako spretno stopnjevani napetosti ljudi z zahodne obale ne bilo strah, še preden so se Angeli spravili nad prvega kifeljca?
Kalifornijska mobilna patrulja se je teden dni pred velikim pohodom urila, da bi lahko odbila napad. Na vsakem /križišču ali ovinku avtomobilske ali lokalne ceste so stali policaji s čeladami na glavah, živčno žvečili žvečilni gumi, pri čemer so bili nestrpni ali boječi ali pa oboje hkrati.
V Bass Lakeu je bilo še dosti huje. Tam je bila vojska z bajoneti na puškah. Serif je poleg skupine preizkušenih pomočnikov zahteval tudi helikopter.
Človek bi mislil, da bo vsak hip izbruhnila revolucija. Treba pa je priznati, da so bili dogodki takšni, kakršna so bila pričakovanja. Tisto leto so Angeli presegli same sebe ter docela zadovoljili ljubitelje nasilja, ognja in krvi.
VRTILJAK NASILJA
Bass Lake ni ravno mesto. Prej bi l»h' ko rekli, da je skupina vil, zasebnih P0-sestev, razidenc, posejanih okoli jezera. Bass Lake je barvna razglednica. Kraj j® lep, miren in pomehkužen. Po proglasitvi neodvisnosti se v Bass Lakeu ni nikdar nič zgodilo.
Razmere so se spremenile leta 1965, zakaj Angeli pekla so sklenili, da bodo imeli lastno zasedanje v Bass Lakeu.
To velja za sveto tradicijo: vsako 1®*° se za narodni praznik — 4. julija — Angeli zberejo v kakšnem manjšem mestu. Bolje bi bilo, ko bi rekli, da planejo nanj kot oblak kobilic. To je njihov največji praznik. Peklenski praznik, črna maša. Pridejo s svojim blatom, svojim usnjem, svojimi ušmi in svojimi kljukastimi križi. S svojimi hrumečimi motorji. Pa tudi * dekleti: študentkami v pisanih bluzah, tesno oprijetih kavbojkah, ki rade vdihavajo žvepleni duh Angelov pekla, zvečer P* z njimi pijejo pivo in se omamljajo z ma-rijuano.
Takšnim dekletom pravijo »mamas« (»mamice«), Angeli jih opazujejo, ko ure in ure hodijo okoli njih, se zibljejo v bokih in mijavkajo: »O, Betty, poglej tal® motor! Peljala bi se z njim kot nora 'n nikdar več se ne bi vrnila!« Angeli posluša,jo. Ničesar ne rečejo, čakajo, da P1* dejo dekleta k njim. In potem pridejo.
4. julij je za Angele zares narodni praznik. Dan in noč terorizirajo tiste, ki s® niso odločili za LSD. K sebi stiskajo d®" kleta, o katerih so sanjali leto dni.
Leta 1965 je bilo torej v Bass Lakeu, pri štiridesetletnih letoviščarjih, pri dobrodušnem in mirnem šerifu Tinyju Ba*‘ terju, pri trgovini »Pri Williamsu«, Prl brezdelnih upokojencih, ki tavajo okoli. ■ •
Ravno pred tisto trgovino so se Ang®1 zbirali na koncu dolgega pohoda.
Cel teden dni je bil pohod Angelov v®" lika snov kalifornijskih časopisov. Napetost se je večala od naslova do naslova-»Policija je vznemirjena: kam bodo
Hans Herbert Blatzheim, slavni kolnski gastronom In lastnik osemdesetih gostinskih lokalov po vsej ZRN, je pred kratkim zaprl dvanajst svojih »obratov« in izjavil, da je tega kriva moda. Kratka krila namreč po njegovem mnenju ogrožajo plesalke strip teasa. Obisk v tistih Blatzheimo-vih lokalih, kjer je na sporedu strip tease, se je namreč v zadnjih šestih mesecih zmanjšal za 25 do 30 odstotkov. Mini krila so po njegovih besedah prenesla spolnost v vsakdanje življenje, tako da moškim ni treba zahajati v bare, da bi kaj videli.
Zato pa se je zadnje mesece povečal obisk v navadnih gostilnah in restavracijah z domačo hrano, obenem pa se je na primer samo na Bavarskem potrošnja vina povečala za celih sto odstotkov. Blatzheim napoveduje, da bodo kmalu finančno propadli tudi lokali z beatniško glasbo. Pravi, da se bodo povrnili časi sentimentalnega tanga in slow foxa.
SEDEMINDVAJSETKRAT JE ŽE PADEL
šestinštiridesetletni Londončan Frederičk Sharpe je doslej že sedemindvajsetkrat padel na vozniškem izpitu. Zdaj mu je vsega zadosti in pisal je prometni minf-
ZLATA DOBA BREZDELJA OD LETA 2000 DALJE
MINI KRILA OGROŽAJO STRIPTIZETE
V ANGLIJI: Razkošna pričeska go-| spe Barnesove je močilo razburila a jato galebov, ki so očitno mislili, da 1 jim je ukradla eno od njihovih J gnezd. Preplašeni dami sta skušala j oomagati njen mož in sin, vendar | brezuspešno. Srditi napadi galebov jg so prenehali šele tedaj, ko si je izčr-| pava gospa pokrila glavo — in tisto, 1 kar je na njej ostalo — z ruto.
V NOVI ŠTEVILKI REVIJE
O VELIKEM FRANKFURTSKEM AVTOSALONU
KRATKI TESTI VSEH NOVIH VOZIL
NAJDEBELEJŠI V ANGLIJI
Britanska radijska in televizijska družba BBC je razpisala natečaj za najdebelej. šega prebivalca Anglije. Naposled je po skrbnem tehtanju zmagal Londončan Erlc Pots, težak 208 kilogramov. Zmagovalca so potem povabili v studio, mu dali za spremljevalko mlado plesalko Valerie Martin, ki je tudi zmagovalka nekega natečaja. Ugotovili so namreč, da ima najpopolnejše telesne mere in da pri tem tehta 52 kilogramov.
V UTAHU: Avtomobilski mehanik je sedel v vozilo, ki ga je pripeljala stranka v popravilo in zapeljal z njim v delavnico, kjer je raztreščil avto ob zadnjem zidu. Šele potem je pogledal na karton z oznako napake na avtomobilu in tu lahko prebral dve usodni besedi: popravilo zavor(l).
V FRANCIJI: Letos so pustili angleški turisti v Franciji že 2500 zastarelih avtomobilov. Policija iz Calaisa se je po razgovorih z neko angleško avtomobilsko družbo odločila, da bo vse te avtomobile vrnila nazaj v Anglijo njihovim lastnikom — proti plačilu seveda!
PANORAMA
čela pred letom dni, ko je zunanji minister Gerhard SchrOder z okrožnico obvestil svoje podrejene, »naj se ne ženijo s tujkami«. Neonacizem? Rasizem? Ne. Minister je v okrožnici pojasnjeval, da bi mešani zakoni utegnili omejiti »možnosti angažiranja diplomatov v tujini«.
Številke so presenetljive: izmed 915 za-hodnonemških diplomatov se je 101 odločil za zakon s tujko. Na prvem mestu so med nevestami Američanke (14), potem pa Francozinje (12), Skandinavke (11), Avstrijke (10), Angležinje (9) in Italijanke (8). Za zakonske tovarišice pa so si zahodno-nemški ambasadorji in konzuli izbrali tudi Kitajke, Indijke in Egipčanke.
Zadevo je pojasnil glasnik ministrstva za zunanje zadeve Joachim Eiqh, ki je sam oženjen s Francozinjo: »Mlad diplomat študira dolga leta, ne da bi imel priložnost za zabavo, potem pa ga pošljejo v tujino. Star je kakšnih petindvajset do trideset let. Mar je čudno, če se zaljubi v dekle iz dežele, v kateri dela?«
Schrbderjeva okrožnica torej ni upoštevala »potreb« mladih diplomatov. Kaže, da bo to storil Willy Brandt, sedanji podkancler in zunanji minister: sam je namreč oženjen z Norvežanko ...
PARIZ
GAD V AVTOBUSU
V avtobusu pariškega mestnega prometa številka 95 je nenadoma nastala panika. Ob 21.15 uri se je avtobus ustavil na postajališču Saint-Germain-des-Pres in tedaj je eden izmed potnikov zakričal. Zagledal je gada, ki se je plazil med sedeži. Kača je bila dolga svojih štirideset centimetrov. Potniki so planili ven, potem pa so naglo poklicali policijo.
Policaji so prišli primemo opremljeni. Preiskali so ves avtobus, toda gada niso našli. Seveda potem ni bilo potnika, ki bi bil pripravljen voziti se z avtobusom. Tudi sprevodnik in voznik nista hotela naprej in pomirila sta se šele, ko sta dobila policijsko spremstvo.
V remizi so avtobus spet temeljito pregledali. Gada niso našli. Policija sklepa, da gre za nadaljevanje potegavščin, ki si jih zadnje čase privošči neki neznani krotilec kač. Pred nekaj dnevi se je gad plazil po hiši na aveniji Paula Doumera, vendar takrat panika ni bila tolikšna. Zdaj pričakujejo, da se bo kača nenadoma pojavila na kakšni slavnostni predstavi v operi ali med mašo v Notredamski cerkvi.
LJUBEZEN PO TELEFONU IN MILIJONSKI RAČUN
Prizor je pogost: hišni poglavar pride domov in na mizi ga čakajo računi, ki jih je treba poravnati. Med njimi je tudi telefonski. V redu, zadnje čase smo več telefonirali, pomisli, zato bo račun tudi višji. In potem odpre ovojnico in zagleda številko. Skorajda omedli: dva milijona in pol za tri mesece.
To se je namreč zgodilo dvainštiridesetletnemu Alfredu Caponettiju iz Rima. Mož je najprej pomislil, da gre za šalo, p>otem pa mu je prišlo na um, da so se lahko zmotili slavni elektronski računalniki v poštni centrali. Dvignil je slušalko in poklical pošto. Zaslišal je brezosebni telefo-nistkin glas: »Ni napaka. Ce piše milijon in dvesto tisoč lir, potem tudi je toliko.« »Hočem preveriti!« je zavpil ubogi Alfre-do Caponetti. »Kar,« je dobil odgovor. Oblekel je suknjič in hotel oditi na pošto.
Toda pred vrati ga je prestregel šestnajstletni sin Aldo, sicer veliki up družine. Prisluškoval je pogovoru in nato s strahom povedal očetu, da se' je on zadnje čase veliko pogovarjal po telefonu.
Aldo je pred tremi meseci spoznal nemško študentko Eliso Dahersholt. Dekle ima štipendijo in veliko potuje po svetu. Aldo jo je vsak dan poklical po telefonu in zaljubljenca sta se dolgo pogovarjala. Elisa je bila zdaj v Italiji, zdaj v Švici, zdaj v Nemčiji, zdaj v Angliji...
In v treh mesecih se je na računu nabrala velikanska vsota: milijon in dvesto tisoč lir! Ubogi oče je imel samo eno
Angeli za 4. julij?« »Nacionalna garda in helikopterji mobilizirani za 4. julij«.
Televizija in radio sta se delala, kot da ju plačujejo Angeli, kajti zanje sta delala takšno reklamo, kot da bi hotela nalašč pokvariti dopust povprečnemu prebivalcu Kalifornije. Angeli so uživali v teh komentarjih kot igralci ob prijetnih kritikah. »Dobili bodo, kar pričakujejo,« se je režal Potepuh Terry, Frenchy, ki ni bil klepetav, je razkazoval svoj napol flegmatični obraz, kar je pomenilo, da se smehlja.
Uradna vznemirjenost pa ni bila izum tiska. Oblasti z guvernerjem Los Angelesa na čelu so se tesnobno spraševale, »kje za vraga bodo Angeli letos divjali«. Nekaj let so prihajali v Reno, svetovno prestolnico ločitev, »največje mestece na svetu«. Toda po tistem, ko so popolnoma uničili neko gostilno, so oblasti izdale ukaz, po katerem je prepovedano »zbiranje več kot dveh motoristov na mestnih ulicah«. Odtlej se Angeli niso mogli več šopiriti po Renu, razen če bi bili pripravljeni prenočiti v zaporu ter plačati sto dolarjev kavcije, da bi jih izpustili. Reno je bil torej izključen, zato se je nekaj deset drugih mest treslo, iko se je bližal narodni praznik.
Čeprav sem sklenil, da pojdem v Bass Lake, sem si prej zavaroval hrbet. Konec koncev po Frenchyjevem mnenju še nisem bil pravi Angel. Zakaj naj bi tvegal kožo za tolpo, ki me sploh še ni popolnoma sprejela medse? Zato sem postal nekakšen kameleon: v Bass Lake naj bi šel torej v usnjenem jopiču in umazan kot prašič, toda v žepu naj bi imel novinarsko izkaznico, vozil pa naj bi se z avtomobilom.
Frenchy mi je naročil, naj pridem ob osmih. Ravno pravi čas sem se še zbudil. V naglici sem pozabil na fotoaparat. Kaj za to! V predalu za rokavice sem imel še magnetofon.
Ko sem se počasi prebijal skozi zame-gleni San Francisco, sem prižgal radio: »Mesto Bass I.ake se pripravlja na invazijo tolpe Angelov pekla. Močno oborožene
ORGIJA V OPERI
Na odru kobenhavenskega narodnega gledališča je zadnje čase zbudila veliko zanimanja opera »Labirint«. Tako se namreč imenuje eden izmed parkov v danski prestolnici. Vsebina opere: sprevodnik podzemeljske železnice sanja, da bi spremenil park v glavnem mestu v središče spolnih orgij. Predstava se začne s počasnim strip teasom, potem pa se polagoma spreminja v pravo orgijo. Gledalci so ugotovili, da so nastopajoči stvar vzeli silno resno in da so se povsem prepustili lastni domišljiji. Poze plesalcev na odru so postajale čedalje bolj izzivalne, kretnje vse bolj izdajalske in naposled so sc nastopajočim pridružili tudi nekateri mlajši ljudje iz občinstva.
možnost: plačati. Pošta mu je bila toliko naklonjena, da lahko račun poravna na obroke.
LONDON
DUHOVNIK SE JE OŽENIL
Pred kratkim je prišla v javnost novica, da se je v Angliji letos oženil že tretji katoliški duhovnik. Mož sicer ni Anglež, zato pa je britanska državljanka njegova nevesta. Poroka je bila že 26. avgusta, toda novoporočenca sta zadevo spretno prikrivala.
Gre za znanega ameriškega teologa Stan-leya Grabowskega, ki je bil posvečen leta 1951. Njegova nevesta je osemindvajsetletna Audrey Tyler, po poklicu stevardesa pri neki letalski družbi. Poročni obred je bil v anglikanski cerkvi v Harrowu v Londonu.
Stanley Grabovvski in Audrey Tyler sta se spoznala leta 1964 v indijskem Bomba-yu, kjer je bil vrli teolog na neki medna
policijske sile so razpostavljene ob vseh cestah, ki vodijo v Bass Lake. Marling Voung, okrožni šerif, je zahteval pomoč helikopterjev. Policijske sile sosednjih mest, vključno pasja brigada, so v pripravljenosti. Pred kratkim smo zvedeli, da so Angele pekla opazili v Oaklandu in San Bernardinu. Poslušajte naša prihodnja poročila.«
Ne vem, ali sta upor črncev v Wattsu ali veliki pohod z Martinom Luthrom Kin gom na čelu pozneje povzročila tolikšno zbiranje sil.
Most je bil zabasan z avtomobili jutranjih izletnikov. Ko sem se pripeljal v Oakland. se je megla že nekoliko dvignila. Vprašal sem policaja, ali je kje videl Angele. Pokazal je proti središču mesta in. rekel:
»Vsi so tamle nekje, barabe!«
Peljal sem naprej, ko se je nenadoma prikazal iz megle velik bel kljukasti križ, narisan na tovornjak. Okoli tovornjaka je bila množica motorjev. Vse je trobilo. Hudiči z dolgimi lasmi so sedeli na njih. spremljali tovornjak, mu utirali pot ter poganjali izletnike na pločnike ali v stranske ulice.
To niso bili Angeli, marveč Gipsy Jo-kers, tolpa, ki je posnemala Angele, ki je hotela biti podobna Angelom in ki je bila zmerom odveč. Zaradi njih sem izgubil precej časa in ko sem se pripeljal do El Adoba, sem izvedel, da je skupina kakš nih petdesetih ali šestdesetih Angelov pe Ida že oddrvela proti Bass Lakeu.
Pritisnil sem na plin in čez pol ure sem že dohitel skupino na cesti. Nekaj me jc takoj presenetilo: svojih »žena« niso vzeli s seboj. Sonny, Tcrry, Tiny, Tommy in Zorro, ki sicer niso šli nikamor brez svoje trenutne »mamice«, so sami sedeli na motorjih.
To je bilo vznemirljivo. Položaj mora biti zelo napet, da »oženjen« Angel (nekateri so zakonito poročeni) ne vzame s seboj svoje družice, ki je prav tako načičkana kot on Zgoditi se mora res nekaj
rodni konferenci. Ljubezen velja za takšno, ki sodi v razpredelnico »ljubezen na prvi pogled«, a duhovnik se dolgo ni mogel odločiti za tako korenito spremembo v življenju. Toda ljubezen je premagala vse težave in Stanley je naposled Vrgel s sebe duhovniška oblačila in se »prelevil« v navadnega civilista.
Na tiskovni konferenci, ki jo je mlada žena priredila v Londonu, je povedala, da je Stanley zdaj direktor »Informacijskega centra za preučevanje prosvetne dejavnosti« na univerzi v Syracusi v ZDA. Povedala je tudi, da bo kmalu odpotovala v Ameriko, ničesar pa ni hotela reči o »verskih čustvih« ljubega moža.
Letos je to že tretja poroka katoliškega duhovnika v Angliji. Prvi je bil triinštiridesetletni jezuitski teolog Charles Davis, ki se je oženil, z ameriško profesorico Florence Henderson, staro petintrideset let, drugi pa nekdanji misijonar osemindvajsetletni Arnold McMahon, ki je vzel za zakonsko družico nekdanjo malezijsko lepotico oziroma »Miss« Elizabeth John, staro osemindvajset let. Spoznal jo je v ZDA. Vse kaže, da so na tem področju poroke med ameriškimi ih britanskimi državljani oziroma državljankami že pravilo.
nenavadnega, da pusti svojo tigrico doma. Tedaj sem spoznal, da so Angeli — in z njimi Jokerji — vedeli, da ho pretep obvezen. Spomnil sem se besed, ki jih je Zorro izrekel prejšnjega dne: »Ljudje nas sovražijo, ker smo Angeli pekla, ker nismo takšni kot oni! Samo zato! Razumeš, da je zato pretep nujen!«
S KLJUKASTIMI KRIZI
Na odprti cesti vozijo v nenavadnem redu. Nič več niso tolpa, marveč vojska, ki defilira v vrstah po štiri Vojska, ki ima svoje oficirje, podoficirje in vojake. Nič ni strahotnejšega kot pogled na tolpo v norih uniformah, ki se vozijo v naskok kakor na paradi.
Na hrbtih sem prebiral napise: »Hitler«, »Jack Razparač«, »LSD«, »Posilstvo« ... Pred pohodom so očistili kljukaste križe in mrtvaške glave, odlikovanja in ploščice s številko 13 (kar pomeni, da ka dijo mari.iuano) ter druga znamenja, dokazujejo njihova ostudna dejanja, hkrati strašni in ogabni. Drugi ljudje, — bi hili tako oblečeni, bi bili v hipu aretirani zaradi javne žalitve spodobnosti, kršitve zakona o preoblačenju itd. Toda to so Angeli, ki jim nepisani zakoni dovoljujejo vse, samo da jih potem pisani zakoni lahko vsega obtožijo.
Moj avtomobil hiti med glavnino tolpe in zaščitnieo Angelov, med katere se je pomešalo nekaj članov tolpe Jokers. Ko vozimo skozi Marinoso. slišim iz radia: »Angeli pekla so prišli v Bass Lake! Sku ša.jo prodreti v mesto!	Oblasti	so	zavarovale vsako	hišo, samo	da bi	odbile na-
skok!«
Uro pozneje se pripeljem v Bass Lake. Pričakoval sem, da bom zagledal boj, pretep, ogenj in dim. da bom zaslišal krike žensk in rjovenje pošasti. Pa nič. Na trgu v središču	stoje lepo	poravnani	motorji Angelov,	Angeli pa so	zbrani	za	Barger-
jem in poslušajo njegovo razpravo s šerifom.
Se nadaljuj0
ki
So
ki
1
Nakup kave je stvar zaupanja
($■
%
& N-* -M
mmmm •
Q
▼
m
»#?<■&' 'v
V'„ V* XV
SV "
■ ■ 1
Spl?	j
*’ ’ '' * fv
|p-
V-?-:
" * V' ' Ws*
ENOSTAVNA PRIPRAVA
r?
RAVIOLI)
PRIHRANEK m ČASU !
: H;	»''i' i '11
- • :
■■ '1 ^	-	'	G*<	>	rn^i■ - o
:•	•	..	.	v. .	.-:	■	.
jm
RAVIOLI
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
- LAHKA PREBAVA VELIKE IN MALE KRONIKEl
VELIKE
RAVIOLI - KALORIJE J
FSKnl 13
rt. SEPT. 1981
24
»Ne. Že dvakrat miu je to pomagalo rešiti mi življenje. In Willie ima še drugo prirojeno nagonsko lastnost: razume, kaj mislim, ne da bi mi bilo treba to razlagati. In kadar je vroče... kot pravi Wiffie, je taika lastnost neprecenljive vrednosti.«
»Seveda ne morem drugače kot spoštovati vaše gledišče,« je menil Tarrant. »Vendar je vse to minilo. Od takrat je minilo celo leto. Po moji sodbi je morala Ganrimu zelo upasti forma, in zato je moja dolžnost, da vam ponovno odsvetujem jemati Garvina za sodelavca pri tej akciji. Zelo mi je žal, toda...« Tarrant je utišal glas v nerazločno mrmranje, ki se je končalo v mučni tišini. Tišini, ki se je raztegnila na celo minuito.
Modesty je spila kavo, odložila skodelico in vstala. Tudi Tarrant je vstal.
»Ce stvari tako stoje, potem bomo naše sodelovanje pač prekinili,« je ledeno rekla Modesty.
»Oprostite mi...« je nič manj ledeno odvrnil Tarrant: »Pri sedanjem stanju stvari imate še vedno obveznosti do nas.”
»Ne. Samo pristala sem, da bom opravila določeno nalogo za vas. Nisem pa uslužbenka, gospod Gerald. Ce sprejmem naročilo, ga tudi izpeljem, in to tako kakor Se mi zdi najbolj primemo.«
Pet sekund so bile Tarrantove poteze krčevito napete, nato so se sprostile in ponižno je vzdihnil. »No, dobro... če je to ultimat, mi ne preostane drugega, kot da se predam. Kdaj se boste pogovorili z Garvinom?«
»Govoriti z njim je vaša naloga, gospod Gerald. Wilie ni moja last. Pač pa ga potrebujem. In če ga boste s primemo vljudnostjo poprosili, naj mi pomaga, mislim, da bo privolil.«
»In... kje in kdaj?« je vprašal Tarrant.
»Kakor ste me povabili, me boste jutri peljali na kosilo k šejku Abu-Tahirju.« Modesty je spet govorila v prijateljskem tonu. »Mislite, da boste proti večeru utegnili, da bi skočili z menoj v Mulino?« '
Modesty Je vzela pladenj, položila nanj dve skodelici in ga nesla v veliko prostorno dnevno sobo. Tarrant Ji je sledil.
»Modra odločitev,« je potrdil. »Organizacija, ki ste jo vodili, je imela svoj cilj pridobiti si dobiček, vojna med tekmujočima tolpama pa je očitno draga. Toda ta zadeva je precej drugačna. Poskrbel bom za vsakršno pomoč, kakršno si boste zaželeli... pomoč, ki je zdaleč večja kot tista, ki bi jo vam utegnil dati Garvin.«
Blaise je zamišljena dolgo nepremično zrla vanj. »Gospod Gerald, gotovo niste tepec. Kakšen razlog imate, da tako govorite z menoj?«
Tarrant je sprevidel, da je šel predaleč in je skušal razložiti. Modesty pa ga je prehitela in odločno odkimala.
»Ne. Sedite, spijte svojo kavo in me poslušajte.« Počakala je, da jo je ubogal. »Garvina sem našla v nekem zaporu v Saigonu in plačala za njegovo svobodo. Bil je malopriden človek in tudi neumen, skoraj idiot. Imel pa je ogromen rušilen naboj. Prva stvar, ki mi jo je potem Wd!lie ponudil, je bila popolna zvestoba. Kaj je to pomenilo zame, za moje vrste dejavnosti, si lahko le približno predstavljate. Potem sem spoznala, da zna misliti... in zelo jasno, zelo hitro. Lastnost, ki je morala obstajati od nekdaj, ki pa je bila ves čas kot zamegljena, skrita, morebiti zato, ker se mu do takrat nikdar ni primerilo, da bi si zastavil kak cilj.«
»In kakšen cilj ste mu postavili vi?«
»Nobenega.« Modesty je pomislila. »Morebiti se je zadovoljil s tem, da je delal zame, in vse je izpeljal presenetljivo dobro. Mimo tega sem odkrila pri njem lastnost, ki je večja od sposobnosti, da misli: Willie imja izreden instinkt.«
Modesty je pogledala Tarranta in se nenadoma nasmehnila. »Ne verjamete mi, vem... Wiilie je sposoben napovedati bližajočo se nevarnost. Pravi, da takrat začuti ščipanje v ušesih.«
Tarrant jo je presenečeno pogledal. »Dajte no, zdaj se hočete še šaliti.«
»Tudi vi ste slišali ukaze mojih predstojnikov... To je zadeva, ki ji moram posvetiti vso svojo pozornost.«
»Dobro. Torej je domenjeno za jutri proti večeru. Morebiti vam bo medtem uspelo odkriti, kje je Gabriel in kaj počne. . ali vsaj nekatere sledi za njim.«
»To bom zaupal Fraserju. Nocoj je on na vrsti za dežurstvo. Vam je prav, če pridem po vas približno ob pol enih?«
»Popolnoma. Ali se motim, če mislim, da gre za nalo. go, ki se je je treba lotiti brez odlašanja?«
»Niti ene ure ne smemo izgubiti. Cez petnajst dni bodo diamante vkrcali na Tyborio, in tri tedne kasneje bodo prispeli v Beirut. Kot lahko vidite, nam to ne daje posebno veliko časa za določitev vseh podrobnosti operacije.«
»Ne, zares ne.« Modesty je sedla na ročaj naslanjača in vprašujoče pogledala Tarranta. »Imate že kakšno misel kakšen naj bi bil sovražnikov udar?«
»Po moji sodbi bi ga lahko poskusili izvesti na enem od obeh koncev... v Capetovmu ali Beirutu. Za prvega so odgovorne južnoafriške oblasti. Beirut je že bolj dvomljiv. Vendar lahko prek običajnih diplomatskih kanalov posredujem na obeh mestih.«
»Vas kaj skrbi vmesno obdobje... čas plovbe?«
Tarrant je v zadregi skomignil z rameni. »Da, mislim, da . čeprav se mi zdi tovrsten napad težko uresničljiv. Toda v praksi sledim nečemu, kar je zelo podobno instinktu Če bi bil Willie Garvin, bi me gotovo ščipalo v ušesih ..« Tarrant je premolknil in se nasmehnil mladi ženi. »Resnica je, da tavam v temi. In prav zato želim vaše posredovanje, če bi vam bilo mogoče odkriti, v kakšni obliki bodo udarili, tedaj bi vedel, kje osredotočiti sile.«
»Hitrost mojega gibanja,« je rekla Modesty, »bo v veliki meri odvisna od tega, kako se bodo vedli moji stari manoi. Vem, da imajo navadno trdno zaprta usta. Vendar je mogoče, da bi zame...« Modesty je skomignila z m meni in vstala. »Ne izključujem možnosti, da bi mi kdo kaj namignil-«
»Kakšne informacije pa boste iskali?«
»Oh, govorila bom o diamantih. In o Gabrielu. Če bom odkrila, da nima z njimi ničesar opraviti, bom morala poiskati kakšno drugo sled. Vendar nameravam začeti pri Gabrielu in zato vas prosim, da odkrijete čimveč o njem.«
»Odlično. Zahvaljeni za kavo, draga moja. Zdaj pa vam želim lahko noč.«
Ko so se za Tarrantom zaprla vrata dvigala, je mlada zena stopila na teraso, da bi pokadila cigareto. Prevzemal jo je občutek toplega ugodja. Ko je pokadila, je na tleh ugasnila čik in stopila k telefonu. Dvignila je slušalko in zavrtela neko številko.
Willie Garvin je zamomljal kletvico na račun telefona, ki ni prenehal zvoniti.
»Naj zvoni,« je zašepetala svetlolaska, ki se je naslanjala na komolpe in se z ustnicami dotaknila njegovih lic. »Ne more večno zvoniti...« In začela mu je grizljati uho, naslanjaje glavo na izboklino njegove rame.
»Potrpi samo minuto, Čaral,« je rekel in se obrnil od nje k telefonu na mizici poleg postelje.
»Halo?«
»Jaz, Willie. O-oh, Princesa.« Glas presenečenega Willieja je bil vznemirjen, topel.
»Je kakšna sladkost pri tebi?«
»Da. Vendar nič posebnega. Samo da mine čas.«
_ »Moj bog! Willie, pomisli, s kakšnim veseljem te po- j sluša.« Ujel je odmev njenega smeha. »Nič hudega,« je na ! daljevala. »Govorila bom jaz, ti pa mi boš povedal, če si razumel. Drži?«
»Seveda, Princesa. Poslušam.«
Modesty je mimo in tiho govorila nekaj minut, in on je ves zavzet poslušal. Kdorkoli bi slučajno kaj prestregel, bi se mu stavki zdeli skrivnostni... Modesty je uporabljala mešanico francoskega narečja, prepletenega z arabskimi in angleškimi izrazi. Kljub temu pa je bil najbolj zaupen pomen slehernega stavka popolnoma jasen.«
V nekem trenutku je Willle rahlo zažvižgal in se napol zasmejal, a z grenkim izrazom. »Upam, da pravilno pred-
videvate, Princesa. Ne bi bilo tako slabo, če bi ga dobili v roke Se vedno ga imam v želodcu od tistikrat, ko smo se morali umakniti.«
Čez nekaj časa je Willie dejal: »Gotovo. Vsekakor mi ga pripeljite semkaj, okoli osmih. Kakšno prizorišče želite?«
Znova je poslušal in se nasmehnil. »Odlično, Princesa. Ne, niste me motili, nikakor ne. Torej na svidenje.«
Odložil je slušalko in se z rokama pod tilnikom zavalil nazaj in se, prekipevajoč od zadovoljstva, smehljal v strop. Sele ko je stegnil roke k nočni omarici, je nenadoma začutil, da nekaj manjka.
Dvignil se je sede na postelji in s skrajnim presenečenjem pogledal po prazni sobi.
»Ca.ro!?« je rekel užaljeno. »Carol!«
VI.
Ko je naslednji dan Tarrant prispel pred razkošno hišo, kjer je bivala Modesty, se je njegov taksi ustavil za bleščečim rolls-roycem... Za volanom je sedel šofer v uniformi
»števec naj kar teče,« je rekel Tarrant šoferju taksija in pogledal na uro. »Mislim, da ne bo treba čakati več kot nekaj minut.«
Izstopil je in skoraj hkrati se je na stopnicah pri vhodu pojavila Modesty. Smeje se ga je pozdravila in rekla: »Lahko opraviva brez taksija. Naju bo Weng pospremil.«
Tarrant je pogledal rolls-royce. Tedaj je opazil, da sedi za volanom Azijec kakih devetnajstih let, s prekrižanima rokama in z izrazom mirne važnosti.
Tarrant je sedel zraven Modesty, in rolls-royce je tiho zdrsnil v prometni tok proti Park Lanu.
»Ste kaj zvedeli o Gabrielu?« se je pozanimala Mo-dest,y
»Nekaj. Zadnje vesti pričakujemo popoldne. Skupaj jih bomo proučili nocoj pri Willieju Garvinu.« Tarrant se je ozrl naokoli in vzbočil obrvi. »Ste prepričani, da naš šofer pozna pot do Ritza?«
»Da. Toda prej moram še nekaj opraviti. Ne bomo se zamudili več ko dve minuti.«
Vozilo je krenilo po nekaj stranskih ulicah severno od Oxford Streeta in se slednjič ustavilo pred vrsto skromnih trgovinic. Modesty je brž izstopila in stopila v eno izmed njih.
Nad njo je Tarrant s težavo razločil napis v obledelih črkah: Antikvariat. Tudi Weng je izstopil in čakal pred priprtimi vrati.
Modesty se je resnično vrnila v dveh minutah. Weng ji je podržal vrata, da je vstopila, potem je sedel na svoje mesto, in odpeljali so se.
Pred Ritzom jim je glavni vratar odprl vrata vozila. Tarrant je pomagal Modesty izstopiti. Odšla sta v hotel.
V veži ju je sprejel eden od direktorjev.
»Gospodična Blaise, gospod Gerald... Njegova Visokost je v drugem nadstropju. Pravkar so začeli servirati kosilo v njegovem apartmaju.«
»2e začeli?« Tarrant je vzbočil obrvi. »Upam, da ne bova zamudila, gospod Manetta.«
»Nikakor ne, gospod. Toda njihova Visokost so bili zelo nestrpni, da bi ja bilo vse pripravljeno. Tukaj, prosim ...«
Vzdolž enega od hodnikov, ki gledajo proti parku, so bila vsa vrata med raznimi apartmaji odprta, tako da je nastal en sam velikanski apartma, ki je bil dovolj pro- I storen, da je sprejel celotno šejkovo spremstvo. Dva postavna Arabca sta stala na straži pred vrati, ki so se odpirala na hodnik.
»Njihova Visokost vas pričakuje,« je rekel eden od njiju in odpri vrata, da so vstopili.
Tarrantu se je zdelo, da sta se stražar in Modesty spo- | razumevajoče pogledala, kot da bi si na tihem izrekla pri- I srčno dobrodošlioo.
»Zdaj vaju moram zapustiti,« se je opravičil gospod Manetta in se rahlo priklonil.
PETER ODONNEL
»Gabriel...« je polglasno dejal Tarrant in opazoval njene roke, ki so nalivale kavo. »Kdo vam tukaj oskrbuje stanovanje?«
»Imam služabnika Wenga, Indokitajca. Trenutno je v Benildonu.. tam imam majhen vikend in nekaj gozda. Toda zakaj ste spremenili pogovor, ko sem omenila Gabriela?«
»Da bi pridobil čas. Ne... nič smetane ali mleka, hvala. Brskal sem po predalih svojega spomina in skušal zbrati tisto malega, kar vem o Gabrielu.«
»Prav veliko gotovo ne boste našli.«
_ »Tako je, draga moja. Kar zadeva Gabriela, so tako naše kot Interpolove kartoteke sila skromne. Teoretično je Gabriel izredno delaven individuum z mnogoterimi, zelo raznovrstnimi zanimanji, po izvoru Letonec, toda naturaliziran Venezuelec... ali morda Bolivijec.«
»Bolivijec. A to ni tako važno. Pomembnejše je to, da je Gabriel praktično, ne teoretično, resnično težka kategorija na področju kriminala... največji, kar jih je znanih od Lizbone do Honkonga. Ima neznansko veliko denarja.«
»Ga vi poznate?«
»Enkrat sem ga mimogrede srečala. Po naključju sem mu prekrižala pot. Imeli smo v načrtu velik posel, prestreči smo hoteli v Kalkuti velik tovor zlata. Isti načrt je imel tudi Gabriel. Poklical me je in mi rekel, naj se mu umaknem izpod nog. Nisem se prepirala... umaknila sem se.«
Z DEVIZNIM VPLAČILOM ZA ENEGA IZMED PRETISOVIH VOZIL LAHKO DOBITE BREZPLAČNO RADIOAPARAT (OB NAKUPU AVTOMOBILA NSU-PRETIS-1000) ALI RADIO-APARAT IN SEDEŽNE PREVLEKE (OB NAKUPU AVTOMOBILA NSU-PRETIS TYP 110).
ZA DODATNO OPREMO PLAČATE SAMO NORMALNO CARINO.
CENA AVTOMOBILA: NSU-PRETIS 1000	= 61£8 DM
NSU-PRETIS TYP 110	= 6-716 DM
NA TE CENE NE PLAČATE NITI CARINE NITI DAVKA NA PROMET.
DEVIZNA VPLAČILA POŠLJITE NA CONTO CEFRA 7809 BANK FUR GEMEINVVIRT-SCHAFT — MONCHEN, Promenadeplatz 8 ali NEPOSREDNO NA CEFRO.
ZA VPLAČILA PREK CEFRE NISO POTREBNI LASTNI DEVIZNI RAČUNI. VAŠI SORODNIKI IN PRIJATELJI IZ INOZEMSTVA LAHKO VPLAČAJO ZA NEOMEJENO ŠTEVILO AVTOMOBILOV.
DOBAVA VOZIL V 30 DNEH V PRETISU OD DNEVA, KO BOMO PREJELI CELOTNI ZNESEK VPLAČILA.
Modestjr je nestrpno zamahnila z roko. »Seveda ne, nikakor. Diamanti v vrednosti desetih milijonov so velik, zelo velik zalogaj, in to meji na področje velikih, zelo velikih požeruhov. Samo trije bi se lahko lotili kaj podobnega ... In od teh treh je mogoč samo eden.«
»Tako?«
»Tako sodim, tista zadeva s Klavirsko struno me namreč spominja na Borga. Ta pa je eden od Gabrielovih mož.«
ZA VSE DOBAVE AVTOMOBILOV PREK CEFRE JAMČI
VSA POJASNILA GLEDE VPLAČIL LAHKO DOBITE NA CEFRA, MUNCHEN, BAYER STR. 33/IV
NASLOVU:
FRANCES ŠTEVEN
PANIKA V MESTU
Oglasil se Je Jim Lubln.
— Poslušajte, tukaj Mike Parker iz 65. postaje. Ste vi Jim? Posel imam za vas. Prišel je neki človek, ki pravi, da je naredil nekaj iz nitroglicerina.
— Koliko nitroglicerina je uporabil? — je odvrnil Lubin.
— Kako težka je bila bomba? — Je Mike vprašal Fallona.
— Vsebina je približno četrt litra.
Mike je ponovil Lublnu.
— Kaj sl rekel? Ponovi? Si rekel 250 kubičnih centimetrov?
— Tako je, — Je prikimal Mike,
— Pa saj to Je nemogoče! — Je vzdihnil Lubin.
— Nevarno, kaj? — Je nestrpno rekel
Mike.
— Poslušaj, Mike, v čem Je nitroglicerin?
u
TT
n. san. vm
Mike se je spet obrnil k Fallonu.
— V kaj ste deli nitroglicerin?
— V prazno steklenico od viskija.
Jim je Izkoristil premor, da je poklical Toma in mu na kratko povedal, kaj se je zgodilo. Zdaj se je oglasil Tom.
— Zdravo, Tom, — je rekel Mike. — Ali ti je Jim povedal?
—■ Je. Ali je steklenico zamašil?
— Ste jo zamašili, Fallon?
— Seveda. Trdno.
— Tom, mož pravi, da je steklenica dobro zamašena.
— In kdaj je to storil?
— Zdi se mi, da je omenil petek, vendar nisem prepričan.
— Petek? Poslušaj, Mike! Ta steklenica lahko eksplodira vsak trenutek. Dobro sl zapomni: evakuiraj cel okraj! Nikomur ne
ROMAN IN NOVELA
dovoli, da se približa steklenici! Mi pridemo takoj, daj mi naslov!
— Hej, Tom, počasi, — je odgovoril Mike. — Ta mož pravi, da ne ve, kje je bomba. Izgubil jo je.
— Kaj?
— Ne ve, kje je.
— Mike, šališ se?
— Tom, resen sem, kot še nikoli v življenju. Ali je bomba lahko nevarna?
— Mike, — Tom je vzdihnil. — četrt litra nitroglicerina Je toliko kot tona dinamita. Če eksplodira v kakšnem nebotičniku, v New Torku ne bo dovolj ambulantnih avtomobilov, da bi prepeljali vse ranjence. Prekopati moramo zemljo in nebo, da jo čimprej najdemo!
Mike nam je povedal, kaj sta rekla Tom in Jim. Pred nami je bila huda naloga, nevarnejša od vseh drugih.
Telefon Je spet zazvonil. Oglasila se je Martha Fallon.
— Gospa, — ji Je rekel Mike, — našli smo vašega moža. Toda nekaj časa bo ostal še pri nas. — Treščil Je slušalko na vilice s tolikšno silo, da je čudež, da se ni razbila.
— Pojdimo, kaj čakate? — se je zadrl.
VII.
Tona dinamita, koncentrirana v steklenici od viskija! In ta steklenica je nekje pozabljena! Ce bi eksplodirala, bi poleg žrtev imeli še strahotno paniko na ulicah.
Fallon nam ni mogel dosti pomagati, vendar Je bil naš edini up. Mikastili smo ga na mile viže, da bi se spomnil še kakšnega detajla. Najprej smo ga odpeljali v
bar, kjer je bil kupil viski. Bil je preplašen zaradi vsega, kar je bil storU, še bolj pa zaradi tistega, kar se utegne zgoditi.
Natakar, pravi orjak, nas je zvedavo gledal, ko smo vstopili.
— Policija, — sem rekel in mn pokazal značko. — Nekaj vprašanj imamo za vas.
— O. k., kar začnite, — Je rekel, očitno navajen takih obiskov.
— Potrebujemo nekaj informacij. Vse je odvisno od vaše pomoči.
— Brez skrbi, odprta knjiga sem.
— Ste že kdaj videli tega človeka? — sem mu pokazal Fallona.
— Zakaj? Kaj je napravil?
_ Ne sprašujte, rajši odgovarjajte. Ali ste ga videli že prej?
— Da, videl sem ga.
— Ali vam je delal kakšne sitnosti?
— NI.
— Zakaj ga pa potem tako kislo gledate?
_ Kot kaže, mi jih dela zdajle.
— Motite se. Vse, kar želimo od vas, so informacije. Kdaj ste ga videli?
_ Naj se spomnim... zdi se mi, da v petek.
— Morali bi natanko vedeti.
_ Natanko pa ne vem. Mislim, da je bilo v petek. To je vse.
— Kaj Je počel?
— Ja ... pil je.
_ Poslušajte, ste mu vi prodali steklenico viskija?
— Tukaj Je bar, ni dovoljeno, da bi prodajali pijačo v steklenicah, to dobro veste.
Malo sem se prenaglil. Z natakarjem takih izkušenj moraš znati govoriti. Zato sem mu rekel:
— V stiski smo. Mislite,- da bi poslali sem pol ducata detektivov samo zato, ker ste nekomu prodali steklenico viskija?
— Dobro, morda sem mu res dal steklenico.
s — Ali Je ta možakar imel usnjeno aktovko?
— Ne, ni. Imel jo je šele, ko se je ponovno vrnil ob petih.
— Torej ste videli aktovko? — ga je vprašal Mike.
— Pravzaprav ni bila aktovka, marveč torbica.	/
— Je tako, Fallon?
— Da, da... torej vidite, da sem bil tukaj.	,
— Dobro. — Mike se je spet obrnil k natakarju. — Kaj je storil s to torbo?
— Pa... nič posebnega, kolikor se spominjam. Sedel je za pult in si naročil nekaj kozarčkov.
— Ali je odšel s torbo v roki?
— Ja... ne vem. Ko je odšel, torbe ni bilo več na pultu. Odnesel jo je. Ali pa jo je kdo drug vzel.
— Počakajte! Pomeni, da je Fallon prišel sem ob petih. Sedel je za pult, popil nekaj kozarčkov in odšel s torbo. Kdaj je bilo to?
— Okoli pol šestih, morda tri četrt na šest.
— Henry! — smo zaslišali ženski glas s praga.
Nagonsko sem potegnil glavo med ramena. Zadnje dni sem ta glas zelo dobro
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
poznal. Fallon je bil videti še desetkrat bolj preplašen kot jaz. Ni imel moči, da bi se obrnil. Jabolko se mu je treslo v grlu in edino, kar je lahko izustil, je bilo: »Martha!«
Martha Fallon je prišla v bar kot v svojo kuhinjo. Za njo je tekel visok možak, ki mu je bilo na obrazu videti, da je v službi zakona.
— Zdravo, Mathcvv, — se je Fallon obrnil k njemu, žene pa si še vedno ni upal pogledati.
— Zdravo, Henry, — mu je odgovoril Mathevv, nas pa prezirljivo premeril. — Kateri od vas je oficir?
— Jaz sem poročnik Mike Parker i* 65. postaje. Kdo ste pa vi, pri hudiču? —• je rekel Mike.
— Odvetnik Mathevv Glegg. Sporočiti vam moram, da uradno zastopam ta dva človeka. Kolikor mi je znano, je Henry Fallon pred določenim časom prišel " vam, vi pa ga niste hoteli pustiti domov. Zelo dobro. Ukrenil sem že vse potrebno in čez pol ure ga boste morali pripeljati pred sodnika Chambersa. In njemu boste seveda povedali, s kakšno pravico ste ga zadržali.
Mike je strmel vanj. Vedel sem, kaj ta trenutek misli. Zdaj zdaj bo eksplodiral-Ta advokat se je poigraval s paragrafi, nam pa je bila dragocena sleherna sc' kunda.
— Oprostite, ali se lahko za hip pomenim z ženo in Mathevvom, — je poprosil Fallon, ki ga je odvetnik očitno še bolj dražil kot Mika in nas.
ROMAN IN NOVELA
BOSCH
BOSCH
ZLATO
TRST,
Via XXX Ottobre 19 tel. 36725
S. <Pri postaji opčinskega / tramvaja v Trstu) /
Slawomir
Mrožek
BOSCH
Vapisano 1960 v Krakovu. (Naslov po Ibsenovem polovičarskem junaku)
SATIRA NE POZNA MEJA
PRODAJA NAKUPOVALCEM ZLATO Z GARANCIJO NEPOSREDNO IZ TOVARNE. V VASEM INTERESU JE, DA PRED KATERIMKOLI NAKUPOM OBIŠČETE NAŠO NOVO VELIKO TRGOVINO za prodajo zlata.
Kupite lahko po vaši želji 18-karatno zlato, zlato za zobe, cekine, ure itd.
4P-
S TEM ODREZKOM DOBITE 5% POPUSTA!
TT
loško podprto. Na zadetku porečeS: JiU mali kmetje/ in šele potem začneš s strešno opeko. Na koncu pa zakliči: ,Naj živi Kitajska’.«
Toda, ko je kmet po slovesnosti stopil iz gledališča, je bilo nebo prekrito s sivimi oblaki in lilo je kot iz škafa. V veži je čakal umetnik z delegati kozmetičnega podjetja. Ti da bodo imeli sestanek naslednjega dne.
Naslednji dan se je kmet spet znašel v vlaku, v oddelku tretjega razreda, in se pripravljal za nastop v nekem podjetju poskusnih vrtalnih naprav. Trušč koles ga je spomnil na opoj ploskanja. Nehote se je pogledal v šipo. Vlak ga je nosil zmeraj dalje in dalje.
Nabavil si je torbo s potovalnim priborom. Prenočišča je našel brez težav. Kot udeleženec kongresov in konferenc je imel rezervirane hotelske sobe in plačane vse stroške. Znal je skromno živeti. Nestrpno je čakal na svoje nastope. Besedilo je zdaj že po svoje krojil. K izboljšavam, ki jih je bil takrat predlagal slikar, je zdaj tvegal dostaviti že svoje lastne. Na prjmer po besedah: »2e dolgo nismo dobili pred oči«, je zdaj največkrat zaklical: »Na skupni boj za dobro žetev!« Vse skupaj je zaključil s klicem: »Naj živi Kitajska!« Ali preprosto: »Kitajska! Kitajska!« Postal je občutljiv za različne odtenke svojega uspeha. Povsod so ga radi videvali, saj je bil nepogrešljiv člen v protokolu vsakega kongresa, v seznamu vsake seje in dasi njegov doprinos ni bil tvegan, je pa imel v sebi jedro zdravega nagiba delovnega ljudstva, ki so ga organizatorji zasedanj tako zelo cenili. Njegovo besedilo je razen tega ustrezalo voditeljski potrebi po kancu kritike. Noben čudež torej, da so ga v poročilih in številnih aktih omenjali z navdušenjem, da, s himničnim navdušenjem. Tako je mineval čas.
Začel se je česati na prečo. Novo življenji je v njem zabrisalo preteklost. Njegova vsakdanja zaposlitev je bila nepretrgana veriga potovanj, prihodov na postaje, kongresov, nastopov v dvoranah ali pod milim nebom. Izbrali so ga v ducat komitejev, izvolili v predsedništva in imenovali celo za socialnega botra neke osnovne šole. Za novinarje in šoferje uradnih avtomobilov je bil znana pojava. Počasi so se njegove navade spreminjale. Naučil se je brati vozni red in kdaj pa kdaj si je kupil kolonjsko vodo. Samo včasih, ko je uspavan od spomina na poslednje slavje, na gladki ritem govorov, v hotelu zaspal, ga je ponoči prebudilo trkanje dežnih kapelj na okno.
Svoj posel je zdaj opravljal s poletom in popolno dognanostjo. Postal je samozavesten in se ni bal niti centralnih kongresov. Konference, festivali, predsedništva so se mu v glavi nekoliko zamešali in nekega dne mu ni bilo več čisto jasno, kako da sedi med starimi, temno oblečenimi tovariši v nekem avtomobilu. V vrsti drugih podobnih vozil je voz tiho švignil skozi mesto in nato skozi predmestje na deželo.
Po dolgi vožnji so se ustavili pred mogočnimi vrati. Vrata so se neslišno odprla in mladi kmet je zagledal veliko dvorišče, podobno parku. Drevesa in trate so se bleščale v svetlobi žarometov. Bile so živo zelene.
Noč je bila čudovita. Potem ko so krenili po stopnicah in po hodnikih, so se nenadoma znašli v dvorani, tako veliki, da so mene stene izginjale v temini. Samo na predsednikovi mizi je gorela majhna svetilka, katere svetlobo je dušil kovinski senčnik Dvorana ni imela stropa. Na črnem nebu so mežikale zvezde. Tovariši so posedli.
Eden od njih je pozdravil zborovanje in vprašal, kdo želi imeti besedo. »Jaz!« je zaklical mladi kmet. »Jaz hočem govoriti.«
Toda nihče ga ni vprašal po njegovem poklicu.
»Mi, mali kmetje . ..« je začel in lovil zrak v pričakovanju ploskanja. Toda nihče se ni zganil. »Mi mali kmetje!« je zavpil glasneje. »Mi se ne spoznamo na vse te različne reči tukaj, toda okrajno mesto je dobilo žeblje in strešno opeko, pri nas pa jih ni, in ljudje ...«
Njegov glas je zamrl v tišini. Cez kak trenutek je predsednik povzel besedo: »To je kongres astronomov. Očitno niste kolega, Kdo ste?«
»Kmet sem,« je odgovoril.
»Kmet? Pokažite svoje roke!«
Približal se je svetilki, kjer so se njegove roke razločno videle. Od težkega dela ni na njih ostala niti sled, bile so nežne in bele. V molku nebesnih teles, ki so pršila naokrog mrzlo svetlobo, so ga hišni služabniki pospremili ven.
P n potočku stoji breza in nedaleč od nje stoji koča. Veter in dež sta zdelala streho. Na pragu sedi od hrepenenja prezgodaj postarana žena. Ozira se po poti, gleda, da jo bolijo oči, in čaka.
Ko pričakovani slednjič pride, je drug človek. Na glavi ima prečo in v roki potovalno torbo. Ne objame je, ko mu pohiti naproti, marveč domišljavo zakliče : »Mi, mali kmetje .«
Ob potoku je rasla breza in zraven je stala koča. Tu je prebival mlad mož s svojo ženo. Zelo sta se ljubila. Nekoč je žena rekla: »Streho bo treba popraviti. Dežuje skoznjo.«
»Zgodilo se bo!« je odgovoril mož in jo objel z ljubečim pogledom.
Naslednji dan je bil v mestecu velik praznik. Tudi mladi mož iz koče se je po naključju znašel v dvorani, okrašeni s cve tjem in svilenim papirjem. Pri slovesu so bile njegovo ženo oblile solze in ni ga hotela pustiti z vozom. v okrajno mestece. On pa je moral tjakaj peljati šolskega upravitelja. Na slovo je pozabil, ko je orkester v dvorani v pozdrav zaigral »Mi gradimo novo stavbo«.
»Ce so kje kake pomanjkljivosti, potem odkrito spregovorimo o njih,« je po nagovoru dejal predsednik. »Kdo se želi vpisati v seznam diskutantov?«
Mladi kmet, ki je sedel pri vratih, je pazno prisluhnil. Po naravi je bil odkritosrčen in je imel občutljivo srce za vsak poziv. »Jaz!« je rekel. »Jaz bi rad govoril.« Vprašali so ga po njegovem imenu in socialnem poreklu. »Kmet!« je rekel. V dvorani se je zaslišalo mrmranje odobrava-nja. Stegovali so vratove, da bi bolje videli, kdo prihaja na govorniški oder. Novinar iz vojvodskega mesta, ki je dotlej z glavo na stolovem naslonjalu spal, se je nagonsko zdrznil in se prebudil. »Na govorniško tribuno prihaja kmečki aktivist,« je' njegov svinčnik zdrvel po papirju.
»Kdo pa je to?« je vprašal referent m se sklonil k upravitelju.
»Voznik,« je odvrnil upravitelj. »Ne vem, kaj mu je šinilo v glavo.«
»Fantastično! Pravi pravcati kmet!« je predsednik čestital krajevnemu predstavniku.
Kmet se je z obema rokama naslonil na pult. Nerodno mu je bilo govoriti tolikim ljudem. Ni ga zabavalo, toda še na misel mu ni prišlo, da bi predsednikov poziv vzel nalahko. Rekel je: »Ne spoznam se na razne reči, o katerih ste tukaj govorili, toda rad bi vprašal, zakaj pri nas na vasi ni žebljev in strešne opeke. Vemo, da žeblji in strešna opeka prihajajo v okrajno mesto, toda pri nas jih že dolgo nismo dobili pred oči. Naši ljudje pa potrebujejo žeblje in strešno opeko. To sem hotel povedati.«
Komaj je nehal govoriti, ko je vsa dvorana zaploskala. Krajevni predstavnik in referenti so klicali bravo, novinar pa se je sklonil nad svojo beležko, ko da bi visel na vratu galopirajočega konja. »Pristen bojevnik!« je zapisal. Rdeč od veselja je predsednik pohitel k diskutantu:
»Tovariš kmet!« je zaklical. »Srčno se vam zahvaljujemo, da ste se z jedrnatimi kmečkimi besedami udeležili našega zborovanja.«
»Bravo! Bravo!« so ga prekinili zbrani. Vsi so bili ganjeni.
»Kar je res, je res; opravili ste mogočno delo na deželi,« je rekel še predsedniku krajevne skupnosti, medtem ko ga je trepljal po rami. In nenadoma so vsi zapeli Internacionalo.
Mladi diskutant se je spet usedel na svoj prostor pri vratih. Ni razumel, zakaj so mu toliko ploskali. Stvar z žeblji in strešno opeko je bila zanj res pomembna, toda zdaj o tem nihče več ni govoril. Na koncu so deklice v krakovski noši recitirale pesmi. Potem so udeleženci zborovanja zapustili dvorano. K skromnemu možu v kotu sta se obrnila dva neznanca.
»Bodite tako ljubeznivi,« je rekel debelejši, »pa nama ne odrecite majhne usluge. Slišala sva kar ste bili povedali. Midva sva iz. . (povedala sta ime vojvodskega mesta). Jutri imamo pri nas rajonsko zborovanje članov prehrambenih sindikatov. Dobro bi bilo, če bi tam nastopili kot diskutant.«
»Stvar je politično važna, ne pozabite,« je suho vpadel v besedo drugi, ki je bil bolj mršav. »Gre za doprinos delovnih kmetov,«
»Saj vam ne bo težko,« je silil prvi. »Na še zborovanje pa bo takoj bolj mikavno in potem se bo zanj zanimalo tudi časopisje«
Neki' znanec je spravil konja in voz domov, mladi kmet pa se je odpravil, potem ko je bil prebil noč na stroške prehrambenega sindikata v hotelu, z obema prosilcema v mesto. Sklenil je, da bo stvar z žeblji in strešno opeko, za katero se na prejšnjem sestanku navsezadnje nihče ni zmenil, gnal naprej na zborovanju prehrambenih sindikatov.
Potek tega zborovanja je bil včerajšnjemu na las podoben. V določenem trenutku sta mu njegova znanca dala znamen;e. Prijavil se je k besedi in na poti h govorniškemu odru si je vroče želel, da bi žeblji in strešna opeka le prišli v njegovo vas. Ploskali so njegovim besedam, hoda to je bilo vse.
»Zdravi ostanite!« je ob slovesu rekel debeli. »Vendar se na vašem mestu še ne bi odpeljal domov. Povsod po mestu visijo plakati za zborovanje slikarjev in kiparjev. Poskusite še tam. Dvorana je večja in ljudje so inteligentnejši.«
Mladi kmet bi rad šel domov, toda vlak je odpeljal šele- zvečer. Utrujen in otopel od cest vojvodskega mesta se je zvečer pojavil na zborovanju slikarjev in kiparjev. Po trušču in hrupu mestnih cest je bilo to varno pribežališče. In slavnostnega vzdušja se je že tudi toliko privadil, da se ni več bal javnih nastopov. Na zborovanju umetnikov so ženske nosile hlače, moški pa rdeče in zelene srajce. Z največjim na
porom volje se je prijavil k besedi. »Kmet!« je zarenčal, ko so ga vprašali po njegovem socialnem poreklu. Njegovo pri-' čakovanje se je izpolnilo. Med vsesplošnim navdušenjem je ponovil zahtevo po žebljih in strešni opeki. 2e mu ni bilo več žal, da je poslušal nasvet sindikalnega aktivista. še po zaključku slovesnosti so se zbrani ukvarjali z njim: moral jim je stati za model. Najbolj pa se je izkaza! neki moški z orjaško postavo; vzel ga je s seboj v restavracijo.
Ta umetnik ni napravil nobene študije, je pa zaslužil kopico denarja s tem, da je skupini mladih študentov dajal provizijo sedemdeset odstotkov od naročil za dekorativne portrete. Mlademu kmetu je. takoj predlagal, da bi si delila dobiček od neke Mickiewiczeve proslave.
»Toda pri nas doma pušča streha in moja žena .« se je uprl kmet.
»Danes ne bo deževalo, vreme je stalno,« je rekel slikar. »Stori to meni na ljubo, dragi moj!«
Skozi mesto je zapiskal vlak.
Mickiewiczeva proslava je bila v neki gledališki dvorani. Zadaj za kulisami, med dekoracijo za Leoncavallovega »Bajazza«, mu je slikar dal poslednje napotke.
»Nastopiš v primernem trenutku Moraš pa krepko topotati z nogami. Potem zakliči ,kmet’ in glej, da bo zvenelo radostno. Samo tvoje besedilo mora biti še ideo-
iosch —
stroji za
devizno plačilo -
zahtevajte
cene in
ponudbe
pri
Golsvortijeva 23 Petrinjska 51 Šenoina 8 Rade Končara 44
	—M8——	
	— , 	1™	
popolno sončenje
SOLEA!
za sončenje I proizvodi
SOLEA
emulglt
za sončenje #
LJUBLJANA Titova 25
avfotehna
— Prav, vendar pohitite, — sem rekel.
— Martha . . — se je proseče obrnil k ženi.
— Henry, ali si bolan?
— Nisem, Martha, vendar... poslušaj . . izgubil sem bombo.
Pričakoval sem, da bo Martha prepadeno poskočila. Toda sprejela je to novico mirneje, kot sem si mislil:
— IIenry, bolan si!
— Nisem, Martha. Verjemi mi, izgubil sem bombo.
— Z njim nekaj ni v redu, — se je obrnila k nam — Henry, za boga kaj ti je?
— Martha, razumi me! Dal sem četrt litra nitroglicerina v steklenico in jo nekje pozabil. Ne vem kje, toda ti gospodje mi poskušajo pomagati, da jo najdem.
Henry Fali on je bil tako pobito iskren in otroško nemočen, da je to ganilo celo njegovo ženo.
— Henry! — je zajokala.
— Veste, tudi Martha predava kemijo, — nam je i-ekel Fallon. — Dobro ve, kaj pomeni toliko nitroglicerina. Zaveda se škode, ki jo lahko napravim, — nato se je obrnil k advokatu. — Hvala, Mathevv, toda mislim, da zdaj nima smisla hoditi k sodniku. Vsaka sekunda je dragoceni.
— Kakor meniš, Henry.
— Pohitimo, — sem rekel in prekinil družinsko razpravo.
Peljali smo Fallona na ulico. Poskušal •se je spomniti, kaj je počel po odhodu iz bara.
— Mislim... zdi se mi, da sem krenil v to smer.
Šli smo za njim. Pogledali smo skozi vsaka odprta vrata na dvorjšče in v posode za smeti. Posebna ekipa naših ljudi je preiskovala pločnike in vhode v hiše še natančneje. Ko se je Fallon od dolge hoje utrudil, smo ga odpeljali na kavo v oddelek za eksplozive.
Lubin in Keary sta bila radovedna, kakšen je človek, ki nam je napravil toliko težav. Povedali smo jima, da smo preiskali vsak centimeter Fallonove poti, po kateri je, kolikor se je spominjal, hodil tisti petek.
— Fantje preiskujejo hiše, dvorišča, kleti, luknje. Kaj misliš, koliko časa še imamo? — je Mike vprašal Kearyja.
  Napravili smo preizkus, Mike. In sicer miniaturno bombo, kakršno je napravil tudi Fallon. Ce je bil pazljiv, kar pa dvomimo glede na to, da je pil, ti za iskanje preostane največ dvajset ur.
 Kaj se bo zgodilo po ...
— Eksploziv je v steklenici zapečaten in izoliran od zraka. Vendar pa se ustvarjajo plini in ko bo pritisk močnejši od stekla, se bo steklenica razbila in nastala bo eksplozija. Stvar je zelo resna. Storiti moraš tudi nemogoče, samo da jo najdeš.
— Imaš kakšno idejo?
Henry Fallon je komaj še sedel na stolu. Dolgotrajna hoja po ulicah ga je popolnoma dotolkla. Oči so se mu zapirale in zakinkal je. Stresel sem ga niti malo nežno:
— Fallon! Vem, da ste utrujeni, toda moramo nadaljevati.
— Da ... torej ... utrujen sem.
'	: N Uit i;	.	______
Ijenj je v nevarnosti. Ni -časa za spanje. Vstanite.
— Da ... poskušal bom.
— Kje smo obstali? — sem rekel. — Okoli devetih ste bili na Tretji aveniji. Kaj ste tam iskali? Povejte, vseeno če ni važno.
— Spomni se, Henry, — ga je Martha pobožala po glavi.
Prvič sem jo videl nežno, sočutno. In to je pomagalo. Pod njenim dotikom je oživel.
— Vse se mi meša. Toda spominjam se, da sem šel po Tretji aveniji. Smejal sem se, pogovarjal. ..
— S kom si se pogovarjal, Henry? — je vprašala Martha.
— Oh .., z vsakim, ki sem ga srečal. Da, da, neki ljudje so prišli prav tedaj s taksijem.
— Kje?
Na vogalu ... na vogalu neke ulice.
— Spomnite se, Henry, — sem ga osorno podrezal. — Kdo so bili ti ljudje?
Zaril je glavo v roke in si s prsti gnetel sence. Očitno je bilo, da premišlja s skrajnim naporom, nato je nenadoma poskočil:
— Dva mornarja!
— Ste ju poznali?
Ne, nisem. Dva navadna mornarja.
Kako se imenujeta?
Ne morem se spomniti.
Vsakokrat se je tako končalo. V trenutku, ko smo že mislili, da smo prišli ua kraj, se ni mogel spomniti naslednjega
važnega člena v verigi pozabljenih dogodkov.
— Spomnite se vsaj nečesa, kar bi nam pomagalo, da bi ju identificirali.
Spet je gruntal:
— Čakajte ... samo trenutek ... Na koncu jezika imam, nekaj vem o enem od mornarjev. Njegova roka... Da, spomnim se! Hula ... trebušna plesalka.
— Kaj?
— Hula plesalka! — Zenice v njegovih očeh so se razbistrile. — Kadar je mornar napel mišice je plesalka ... veste, plesala je!
— Mornar s tetovirano plesalko na roki?
— Tako je.
— To je že nekaj, Henry, — je rekel Mike. — in zdaj nam povejte, na katerem delu roke je bila tetovirana?
— Torej .. gotovo tam, kjer so mišice, drugače se ne bi mogla zibati.
— Fallon, vse to je lahko zelo važno. Izcedite še kaj iz glave. Se spomnite še česa drugega o mornarjih?
— Ne, bojim se, da je to vse. Razen... tisti mornar me je klical profesor. Veste, zakaj? Zato, ker sem bil sila resen. Celo takrat, ko mi je kazal tetovirano plesalko.
— In rekel vam je profesor?
— Je.
— Mislim, da zdaj že nekaj imamo Kaj praviš. Mike, — sem ga vprašal.
— Da, — je zamrmral Mike.
— Lahko da to ničesar ne pomeni, lahko pa nas tudi kam pripelje. Kaj misliš, koliko mornarjev je utegnilo biti v mestu v petek zvečer?
— Kako pa naj vem, — je Mike zmignil z rameni. — Morda dva, tri tisoč.
— In od teh dva, tri tisoč bi jih lahko bilo s profesorjem kakih dve, tristo? In koliko jih lahko ima tetovirano plesalko na roki?
Mike me je hitro razumel. Stopil je k telefonu in zahteval zvezo s poveljstvom pristaniške policije.
Martha Fallon ni bila več jezna. Nežno in ponosno je gledala svojega moža, kot da je storil kakšno pomembno delo.
— Henry, zdaj lahko greva domov, — mu je zašepetala. — Zakaj, povej, zakaj si to storil?
— Ti sl me spravila na to misel, Martha. Jezen sem bil. Strašno sem se razjezil.
— Ti pa si me spravil do tega, da sem ti rekla vse tiste strašne besede, Henry! Pobesnela sem.
— Potem... ko sem se ustrašil, da me ne boš sprejela več nazaj, sem se napil, Martha. Bil sem utrujen in razočaran. Zavedel sem se, da je moje življenje končano, in zaželel sem si, da bi tudi ti šla z menoj. Nisem mislil na druge ljudi. Hotel sem samo, da bom s teboj, ko bom odšel. Sele zdaj se zavedam, koliko nedolžnih ljudi lahko plača za to mojo naivnost. Martha, ml boš lahko kdaj oprostila? Jaz sem ... žrtev alkohola.
Bil je to čuden, vendar simpatičen prizor. Zdela sta se mi kot dva zaljubljena otroka.
— Henry, še kot deklica, — je zahlipala, — sem sanjarila o moškem, s katerim se bom poročila.
— Martha... Martha!
— Predstavljala sem si visokega in močnega človeka, s prelepim poetičnim obrazom. Vedela sem, da bo nekega dne prišel mimo moje hiše, me vzel za roko in me odpeljal. In to si storil ti, Henry!
— Mi boš tole kdaj odpustila, Martha? Tako zelo te ljubim, veš. To sem napravil samo iz ljubezni. Iz ljubezni sem postal bedak in kriminalec. Mi lahko oprostiš, Martha?
Medtem je Mike Parker govoril po telefonu:
— Tukaj poročnik Parker. Poslušajte, stvar je nujna in potrebna nam je vaša pomoč!
VIII.
Mornarica lepo sodeluje s policijo. Za to ima tudi svoje razloge. Kadarkoli pripluje v pristanišče kakšna vojna ladja, to pa se dogaja pogosto, se radovedni mornarji razpršijo po mestu in spravljajo komando mornarice v prav tolikšne skrbi kot policijo. Praksa je pokazala, da se lahko komplikacije zmanjšajo na minimum samo s tesnim sodelovanjem.
Zaradi tega smo lahko računali na hitro pomoč mornarice.
Vsaka ladja v pristanišču je dala znamenje za zbor in posadke so se zbrale na palubah. Mike me je poslal v pristanišče za zvezo med mornariško komando in policijo.
Stal sem ob strani na eni od palub in gledal, kaj se bo zgodilo. Tisoči mladih ljudi so pričakovali prav to.
ROMAN in novela
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
Tl. SEPT. 1967
TT
/J
AVTOMOBILI
PONOVNO ROJSTVO ZNAMENITEGA FORDA
Mlad Nemec si je izdelal avtomo- f bil, ki je zadnji na novo narejen predstavnik petnajstih milijonov vozil, kakršna je izdelovala tovarna Ford med leti 1908 in 1927.
Imeti star avtomobil je sicer drag, vendarle od sile imeniten hobby. Po cestah evropskih mest vse pogosteje vidimo vozila, med katerimi je prenekatero zvozilo tudi svoj petdeseti rojstni dan in več. Cene veteranov so večkrat prav vrtoglavo visoke. Kdaj pa kdaj preberemo v časopisih, da Je dala avtomobilska tovarna v zameno za res star model avtomobila popolnoma novo, moderno vozilo.
Starih avtomobilov je vse manj. Drug za drugim razpadajo, pa naj jih lastniki še tako skrbno negujejo. Zato je tem bolj zanimiva zgodba iz Stuttgarta, kjer si je enaindvajsetletni Peter Westenfelder zgradil staro »Tin Lizzy« Henryja Forda. Tako je na novo oživela stara dama, ki je pred šestimi desetletji pomenila simbol ameriškega avtomobilizma. Mladi Peter je specialist za uplinjače in analitik avtomobilskih strojev v nemški podružnici neke ameriške firme. Poklicno delo ga je tako prevzelo, da posveča avtomobilizmu tudi ves svoj prosti čas. V letnih poročilih Fordovih tovarn je odkril popoln elaborat T modela, ki je pomenil leta 1907 — tedaj je nastal — revolucionarno novost. Očaran je bil tudi mladi človek iz današnje, atomske dobe. Začel se je zanimati za dolgo zgodovino forda T in odkril, da je ta avtomobil ostajal iz leta v leto nespremenjen vse do 1927. V devetnajstih letih je zapustilo tekoči trak petnajst milijonov avtomobilov »Tin Lizzy«, kar se ni ponovilo vse doslej še z nobenim drugim avtomobilom na svetu.
Peter Westenfelder je dolgo iskal takšen avtomobil, a bilo je zaman. Sklenil je, da si ga bo naredil sam. Sprva je upal, da bo svoj ford sestavil iz starih delov, ki bi jih nabral v pozabljenih kotih pri raznih mehanikih. Spoznal pa je, da je prav vse staro železje končalo med drugo svetovno vojno v plavžih nemške industrije. Tako je moral ponovno izdelati košček za koščkom za svojega ljubljenca. Dan za dnem je odhajal v Miinchen, kjer je v tehniškem muzeju meril in prerisoval posamezne dele pravega forda T, ki je tam razstavljen. Na pokopališču avtomobilov je kupil razbitino starega forda taunusa
»TIN LIZZY«: petnajst milijonov in še eno, novo vozilo
1951. Opazil je namreč, da je bil osnovni koncept konstrukcije Fordovih vozil med leti 1908 in 1951 skoraj popolnoma nespremenjen. Zadnji model forda, ki je vozil na enakem podvozju kot »Tin Lizzy«, je prišel iz tovarn leta 1951. Prav tako je imel skoraj enak tudi diferencial in spodnji del motorja. Mladi graditelj je namreč nameraval zgraditi popolnoma takšno »Tin Lizzy«, kot je bila v resnici, zato je do podrobnosti posnemal konstrukcijo modela T. Najlaže je bilo izdelaiti karoserijo. Pri kleparju so kupljenemu taunusu odžagali ves vrhnji del, tako da je ostalo le še podvozje in nosilna ploščad. Nanjo je znova postavil 1200-kubični motor s tremi prestavami, kardan, mehanizem pogona na zadnja kolesa, peresne vzmeti na sprednjih in zadnjih kolesih, ki so bila opremljena s pnevmatikami »5.00 — 16«. Za napeljavo električnih vodov je bila potrebna prav posebna spretnost. Iz približno osmih kvadratnih metrov milimetrske pločevine je izdelal novo karoserijo. Tako je
BIZONI
PET TU!
Ni še dolgo, kar je bil ta žilavi simbol divjega zahoda v nevarnosti, da bo izumrl, sedaj pa se po ameriških prerijah spet pase 14.000 bizonov.
počasi nastajal dvosedežni odprti roadster s streho iz umetnega usnja, usnjenima sedežema in nerodno škatlo na zadnjem delu vozila, imenitno štirioglato predhodnico današnjih prostorov za prtljago, šest-voltno baterijo je pritrdil na eno stopnic, omarico za orodje na drugo, štiride-setlitrski bencinski tak pod sedeže. Prestavno ročico taunusa 51 je odstranil in izdelal novo, nerodno zakrivljeno visoko palico, ki štrli iz tal na sredini vozila. Prav tako po starem vzorcu je izdelal tudi zavomo ročico, armaturno desko z vsemi instrumenti in tudi luči. Menda najimenitnejši okras nove »Tince« je iz dva-milimetrske medeninaste pločevine izdelan hladilnik.
Za izdelavo vozila je Peter potreboval 450 delovnih ur, za material je odštel približno 350 starih tisočakov. Že prva pot je nov ford popeljala kar precej daleč. Iz Stuttgarta do Belgije in nazaj je prevozil brez okvare in tako še enkrat potrdil sloves svojih predhodnikov.
Mogočen bizon je dvignil nos proti vetru. Zavohal je ljudi in konje. Togotno sopihajoč se je premaknil, da bi svojo sto-glavo čredo popeljal prek Šimih prerij Južne Dakote. Za bližnjim gričem pa so se skrivali kavboji, presekali čredi pot, jo razkropili na več manjših trapov in enega izmed njih odgnali pred cevi pripravljenih lovcev, ki so postrelili 28 bikov.
Slika divjega zahoda iz preteklosti? Nikakor ne! Zdaj živi v 220 rezervatih in na približno 450 zasebnih farmah med Atlantikom in Pacifikom 14.000 bizonov. Z njihovo vzrejo se ukvarja toliko farmarjev, da se ta veličastna žival vse pogosteje pojavlja na razstavah živine, v mesnicah in na jedilnih listih ameriških restavracij.
Najbolj presenetljivo pri bizonih je to, da sploh še obstajajo. Bili so časi, ko so se po Severni Ameriki sprehajali milijoni bizonov. Se leta 1867 so morali vlaki tudi po več ur čakati, da je čreda prešla progo. Sramotni pokol, ki ga je povzročilo veliko povpraševanje po bizonovem mesu in krznu, pa je v naslednjih letih vrsto skoraj iztrebil. Leta 1887 je bilo bizonov že tako malo, da so lovci, ki jih je najel prirodoslovni muzej, tri mesece zaman iskali nekdanje kralje prerije. Okrog leta 1900 je v Ameriki svobodno živelo le še 20 bizonov, skritih v odročnih kotičkih Yellowstonskega naravnega parka. In tudi te — razen štirih — so pobili divji lovci. Nato pa so zoologi uredili nekaj rezervatov v ZDA in severozahodni Kanadi, kamor so naselili 521 v ujetništvu živečih bizonov.
Zahvala za to, da so se bizoni ohranili in ponovno razmnožili, gre predvsem nji-' hovi nenavadni odpornosti. Tej na videz tako okorni živali škoduje komaj kaj drugega kot dobro namerjena krogla ali puščica.
Bizon meri od tal do grbastega vihra skoraj dva metra, od kuštrave brade do malega repa pa več kot dva metra in pol. V ogromni volnati glavi, grbi in mogočnem oprsju tiči tako velik del njegove teže, da ima človek občutek, da se bo žival vsak hip prevrnila na glavo. Kljub tej disproporcionalnosti pa je bizon tako okreten, da se lahko sredi najhujšega dira ustavi, obme in napade preganjalca. Bizon lahko na neravnem terenu doseže hitrost 55km/h in Je še po dvajsetih kilo-
metrih poti svež in spočit. Plava bolje od psa in po strmih pobočjih pleza skoraj tako dobro kot gorske ovce. Vendar se najraje drži uhojenih poti, ki so jih uporabljali že njegovi predniki.
Najpomembnejša lastnost bizonov je prav gotovo njihov čredni nagon, če majhen trop ^ačuti nevarnost, se živali stisnejo skupaj, pustijo pri teletih nekaj »varušk« in se poženejo v napad na sovražnika. Okrog ranjenega ali bolnega tovariša bizoni sklenejo krog in ga branijo pred roparicami.
Značilen primer 'nagona po samoohranitvi je na svoji farmi lahko opazoval Roy Houk, ki se ukvarja z vzrejo bizonov. Osemdnevni snežni metež je vso krmo pokril z več metrov debelo snežno odejo. Skoraj 100 govedi izmed 1.900 glav je poginilo, vseh 1.450 bizonov pa je preživelo neurje. Ko je sneg skopnel, so se prestradane krave vrgle na hrano, se preobjedle, tako da jih je poginilo še sto. Bizoni pa so jedli malo in šele postopoma vedno več, dokler se njihov želodec ni spet navadil na hrano. Zbolel ni niti eden.
Kljub očitni inteligenci pa je bizon do človeka pogosto zelo razdražljiv. Ker je kratkoviden in se zanaša bolj na svoj ostri sluh in voh, se lahko zgodi, da se mimo pase dalje, če se mu približa kavboj na konju. Vendar se mu ni pametno približati preveč in prehitro, kajti bizon zna dobro uporabljati svoje rogove.
čeprav je bizon včasih videti tako pohleven, mu ni zaupati. Izkušeni pastirji novincem v svarilo radi povedo zgodbo dveh mož, ki sta vzgajala, jezdila in razkazovala bizone. Enega izmed njih je njegova najljubša žival nenadoma brez vzroka napadla in ga pobodla do smrti, drugi pa je le enkrat svojemu šestletnemu ljubljencu pokazal hrbet, pa se je že znašel na njegovih rogovih.
Bizon kaže že od rojstva dalje svojske lastnosti. Po devet mesecev trajajoči brejosti, ki se konča navadno spomladi, krava v spremstvu več »pomočnic« krene v goščavo in povrže 25 kg težko rdeče rjavo tele. Že po petih minutah se malo bitje postavi na lastne noge, se okrepča pri materi in včasih tudi že lahko teče za njo. Teliček zaupljivo sledi tudi človeku, vendar pa ga lahko po enem mesecu že zahrbtno napade. Po petih ali šestih ted-
nih začne mladi bizon muliti travo in po letu dni ga krava odstavi. Polno velikost in težo — približno 700 kg pri kravi in 900 ali tudi več pri biku — doseže bizon v sedmih ali osmih letih. Do takrat mu zrasteta tudi dva sivo bela, polkrožno zavita rogova. Bizon ima dve rebri več kot njegovi bratranci v živalskem svetu, to je po štirinajst na vsaki strani. Njegova dlaka je temno rjava in jo razen po glavi, grbi in prsih menjava vsako pomlad. Proti srbenju v tem času si pomaga tako, da se valja po tleh. Do oktobra mu zraste nova, volnata dlaka, ki ga varuje tudi pred naostrejšim mrazom.
Farmarji so se začeli ukvarjati z rejo bizonov prav zato, ker te živali skoraj ne potrebujejo nege in skrbi, čeprav je bizon skoraj dvakrat tako velik kot domače govedo, potrebuje tretjino manj travnikov in je zadovoljen tudi s travo, ki je krava ne bi povohala. Pomagati pa si zna bizon tudi takrat, ko je krma pičla. Povpraševanje po bizonovem mesu je v Ameriki zelo veliko. Meso je podobno govedini, le da je temnejše, nežnejše, iz drobnejših vlaken in vsebuje manj holesterina.
Bizone je zelo težko poloviti in segnati v ograde. V novembru 1966 so morali kavboji rezervata v wichitskih gorah zgnati 1.200 bizonov, čredo za čredo, nekatere tudi po 15 km daleč. Delo je trajalo več tednov. Bizona je namreč mogoče odgnati samo tja, kamor sam hoče. Da bi dosegli, da bi živali »hotele« v obore, so se jim kavboji vedno približali s treh strani hkrati in tako pripravili čredo, da se je odpravila v četrto smer. Približno 25 trmoglavcev pa se ni hotelo premakniti z mesta. Ker so pastirji vedeli, da jih ne bi mogla premakniti niti pehotna divizija, so trmoglavce obšli in jih kasneje prešteli iz helikopterja. Druge živali so zgnali v ograde, kjer so mlade bizone cepili in jim vžgali znamenja, nato pa so jih 1000 spet spustili na svobodo, kjer lahko svojih od narave določenih 20 ali 30 let preživijo tako kot njihovi predniki v indijanskih časih. Odvečnih dvesto živali so deloma prodali rejcem, deloma pa zaklali in prodali me-, so. Rezervat v Wichiti so sicer res ustanovili zato, da bizoni ne bi izumrli, vendar je v njem krme samo za tisoč glav, tako da mora upravnik Julian Hovvard vsako leto oddati približno 200 živali. Kljub temu pa smo lahko brez skrbi — bizoni ne bodo izumrli.
GOZDARSTVO
BOJ PROTI POŽAROM
Letos je kakih 1.800 požarov uničilo več kot 105.000 oralov gozda v Montani, Ida-hu, Oregonu in Washingtonu. Stroškov za gašenje je bilo za 17 milijonov dolarjev, gospodarsko škodo pa samo v Oregonu ocenjujejo na 5,000.000 dolarjev dnevno. Zaradi nevarnosti so večino naravnih parkov v Montani, Oregonu in Washingtonu zaprli za obiskovalce.
Zanimivo je, da je visoko nad severoza hodnim delom Amerike v letošnjem poletju precej deževalo, vendar je bil zrak tako vroč, da je dež izhlapel, preden je padel na zemljo. Do tal so prišle samo strele, ki so zažgale izsušene gozdove.
Ameriška gozdna služba je zbrala 11.000 mož, skoraj 100 letal in 50 helikopterjev, vendar klasični načini gašenja (kemijska sredstva za gašenje, oranje zaščitnih pasov pred ognjem, preventivno požiganje in zasipanje z zemljo) niso zadostovali. Postalo je jasno, da je treba požar odkriti čimprej, sicet se razširi in človeku ne ostane drugega, kot da nemočno opazuje plamene.
Znanstveniki v Severnem laboratoriju za gozdne požare ameriške gozdne službe, ki je bil leta 1960 ustanovljen v Missouli v Montani, so vse svoje sile posvetili izpopolnjevanju naprav za pravočasno odkrivanje gozdnih požarov. Njihov najboljši dosežek je infra rdeče iskalo, ki lahko odkrije neznaten požar z višine 3.000 metrov. Napravo so montirali na letalo, ki redno kontrolira področje, kamor pogosto udari strela. Doslej so tako odkrili že 220 požarov, ki se kažejo kot bele lise na infra rdeči fotografiji.
Raziskovalci proučujejo tudi navade naravnega požigalca — strele. Merijo naboj električnega polja, svetlost in snemajo nevihte. Iz podatkov o 3.000 nevihtah so izluščili dve ugotovitvi. Ce oblake posujemo s srebrovim Jodidom, je električnih sprostitev za 32 do 38 odst. manj, večino požarov pa povzroči strela, ki je relativno dolgotrajna (traja približno petinko sekunde).
Pri svojem delu uporabljajo v Missouli tudi zažigalno komoro in vetrovnik, v katerih lahko ustvarijo najrazličnejše vrste požarov. Prav tako sestavljajo sezname vrst dreves in podrasti v posameznih gozdnih predelih, računajo njihovo transpiracijo in ugotavljajo, kako hitro bi gozd gorel v različnih vremenskih razmerah. Vse podatke vnašajo v elektronski računalnik, k j v primeru potrebe programira gašenje posameznega požara.
Znanstveniki upajo, da bodo sčasoma vedeli dovolj, da bodo gozdne požare ukrotili.
$ 4
KONTRACEPCIJA
DR. JENSEN S SODELAVCI: Nova tableta zanesljivo učinkuje.
s piluio
Na Švedskem bo ženam te dni na voljo novo kontracepcijsko sredstvo, s katerim je preprečevanje nosečnosti preprosto kot še nikoli..Zadostuje namreč ena tableta na mesec.
/6'
TT
«7. 8EFT. 19*1
Bel prašek v rdeči kapsuli — to Je nova švedska tableta za »naslednji mesec«. Z njo slavi kemijsko preprečevanje nosečnosti svojo doslej največjo zmago, hkrati pa postavlja svet pred vprašanje, ali je dopustno, da lahko žene za nekaj dinarjev kupijo sredstvo, s katerim lahko mesec za mesecem že spočeto genera cijo spravljajo s sveta.
Od takrat, ko so se prve kontracepcijske tablete znašle v ženskih nočnih omaricah, je minilo sedem let. V tem času se
ZNANOST
je število žena, ki tablete redno uživajo, povečalo na 12 milijonov. Na svetu pa živi 700 milijonov žena, ki lahko imajo otroke. Ce jih bodo še v prihodnje rodile toliko kot doslej, bo do leta 2.000 od lakote pomrlo več ljudi, kot jih Je padlo v drugi svetovni vojni. Strokovnjakom Je jasno, da z običajnimi sredstvi ne bo mogoče preprečiti te eksplozije prebivalstva. Zato si že več let prizadevajo, da bi odkrili res zanesljivo in učinkovito sredstvo za kontrolo rojstev.
TEHNIKA
Kako so prelisičili naravo
Veliki »produkcijski program« v ženskem telesu se začne s čiščenjem maternice, ki traja štiri do pet dni (menstruacija). V tem času dobi eden izmed jajčnikov ukaz, naj izdela za oploditev sposobno jajčno celico. Jajčece dozori v desetih dneh, nato pa štiri do šest dni počasi potuje po jajcevodu. Tu in samo v teh šestih dneh lahko pride do oploditve. Ce se je jajčece spojilo z moško semenčico, potuje dalje do maternice, kjer se iz neznatnega zarodka razvije otrok. Ce pa do oploditve ni prišlo, telo neoplojeno jajčece izloči, in 28-dnevni ciklus se ponovi.
Ves proces vodita dva hormona — estrogen in progesteron, ki ju v neznatnih količinah vsebuje kri. Američan Grego^ Pincus in njegov slavni sodelavec M. C. Chang sta prišla na misel, da bi s sodobno kemijo vzela v roke uravnavanje ciklusa. To se jima je tudi posrečilo. Z umetnimi hormoni in protihormoni je dandanes mogoče kontrolirati vsako fazo mesečnega ciklusa. Od vsake ženske oziroma od vrste tablet, ki jih uživa, je odvisno, ali bo jajčna celica dozorela ali ne, ali se bo oplojeno jajčece dalje razvijalo ali ne, in ali bo zaTOdek rasel ali pa bo morali umreti.
Uravnavanje zorenja jajčnih celic
Klasična kontracepcijska tableta vsebuje 1 do 4 mg progesterona, ki v jajčnikih ustavi produkcijo jajčnih celic. Kjer pa ni zrelih jajčec, tudi nosečnosti ne more biti.
V začetku zdravniki niso točno vedeli, koliko hormona je pravzaprav treba. Zaradi tega so ga prve tablete vsebovale preveč (10mg), čemur lahko tudi pripašemo težave, ki so jih imele žene ob uživanju tablet (vrtoglavice, slabosti, povečanje telesne teže). Običajno pa ti nezaželeni stranski učinki izginejo, ko se telo privadi tabletam. Težave pri jemanju kontracepcijskih tablet v prvih treh mesecih ima zdaj le še 2 odst. žena, po tem času pa en odstotek. Ce se telo nikakor ne more navaditi na tablete, zadostuje, da zame njamo vrsto tablet.
Uravnavanje potovanja jajčeca po jajčniku
Običajne kontracepcijske tablete ima jo dve veliki pomanjkljivosti: jemati j it. je treba 22 dni v mesecu in delujejo le preventivno. Znanstveniki pa so iskali sredstvo, ki bi pomagalo tudi takrat, kc Je pravzaprav že prepozno.
To se je posrečilo M. C. Chamgu. Pri jjoskusih s presajanjem oplojenega jajčeca iz zajklje v maternico druge je opazil, da mora biti jajčece staro najmani en dan, da se po presaditvi lahko daljf razvija. Med potovanjem po jajcevodi torej poteče neki proces, ki daje jajčecu sposobnost za nadaljnji razvoj. M. C Chang je pravilno sklepal, da bi bilo mogoče preprečiti nosečnost s tem, da b povečali hitrost potovanja jajčeca po ja> cevodu in s tem preprečili omenjeni proces. Začel je iskati sredstvo, ki bi pospe šilo premikanje Jajčeca. Skupaj z iznajditeljem kontracepcijske tablete Oregoryjem Pincusom sta na živalih preizkusila na stotine hormonskih preparatov in med njimi odkrila kar dvanajst uporabnih. Na' boljše uspehe sta dosegla z ebinilestradi olom, umetno varianto ženskega spolnega hormona estrogena, ki ga zdravniki že dolgo poznajo. Leta 1966 je ameriški zdrav nlk dr. John Mc Lean Morris, profesor ginekologije na univerzi Yale, preizkusil
preparat tudi na ženskah. Uspeh je bil popoln. Recept zanj ni skrivnost: pet dni zapored po 0,5 do 2 mg etinilestradiola. Isti učinek ima tudi 24 do 50 mg sfcilbe-strola.	'
Uravnavanje procesov v maternici
Ker se često zgodi, da žena opazi noseč nost šele nekaj tednov po spočetju, tudi tableta za »naslednji dan« ne more več pomagati. Treba je bilo poiskati sredstvo, ki bi bilo učinkovito tudi tako pozno. Iskati so ga začeli po vsem svetu, in končno je s Švedske prišlo sporočilo o uspehu: v tovarni Ferrosan Werke v Malmo-ju so po naključju odkrili čudežno sno\ za »naslednji mesec«.
Dr. Einer-Jensen je s kolegi iskal sredstvo proti raku na maternici. Zdravniki so po enakem postopku preizkušali preparat za preparatom: vbrizgali so ga v miš živalco ubili v zmrzovalni komori, zmrz njeno trupelce razrezali na tanke plast in ugotavljali, v katerem delu mišjega telesa je testna substanca ostala. Da bi si delo olajšali, so testne substance prej prt parirali z radioaktivnimi izotopi ogljika, ki so na fotografski plošči zapustili svetlo liso na mestu, kjer je bila snov.
Preizkusili so skoraj 300 spojin iz skupine difeniletilenov. Sredstva proti raku niso našli, dr. Einer-Jensen pa je odkril na mesto njega nekaj drugega, nič manj razburljivega.
Zgodilo se je 12. februarja 1962 pri miši številka 634. Kot že tisoč drugih so tud. njo razrezali in plasti položili Nna fotografske plošče. Pri tem je dr. Jensen opazil, da se snov, ki so jo miši vbrizgali, ni porazdelila po vsem njenem telesu, ampak se je skoncentrirala v jajčnikih. Začeli so temeljito preiskovati novo snov, ki so jo označili z F 6103. Izkazalo se je.
da je to tako idealno anti-baby sredstvo, da je bilo raziskovalcem kar tesno pri srcu. Preizkušali so ga pet let na miših, podganah, kuncih in opicah, pa niso odkrili niti ene pomanjkljivosti.
Nova švedska tableta učinkuje — v nasprotju s prejšnjimi tabletami — še takrat, ko se je oplojeno jajčece že ugnezdilo v steno maternice. Razvoj jajčeca oziroma embria skozi vse faze nosečnosti ureja ženski hormon progesteron. F 6103 v jajčnikih z nevtralizacijo enega izmed encimov prepreči izločanje progesterona. To pomeni, da maternica ravna, kot da malega zarodka sploh ne bi bilo. Hranilna stena se odlušči, nastopi normalna mesečna krvavitev, ki iz telesa odplavi tudi neznat ni embrio. F 6103 sam po dveh dneh izgine iz telesa in v njem ne zapusti nobenih sledov. Tableta je popolnoma nenevarna in ne povzroča nobenih stranskih učinkov.
Prve, ki so uporabile novo tableto, so bile študentke stockholmske univerze, ki so se prostovoljno prijavile za poizkus. Poizkusi so tajni kot vse drugo, kar je v zvezi z novo tableto. Tovarna niti vladni komisiji ni hotela izdati svoje skrivnosti. To je razumljivo zaradi gospodarskih možnosti, ki jih nudi teh nekaj miligramov kemije. Novi preparat bo verjetno postavil na glavo tržišče s kontracepcijskimi sredstvi in postal za lastnika patente zlata jama, kljub temu da je neverjetno poceni. Enoletna zaščita pred nosečnostjo, to je 12 tablet, bo stala približno 6,00 N din.
Kontracepcijsko sredstvo, ki ga bo svet dobil po mini ceni, pa ima lepotno napako. Za 6,00 N din žene ne bodo kupile le super tablet, ampak tudi vprašanje: Kaj je to, kar bom zastrupila v sebi?
Novo tableto je treba pojesti, ko nosečnost traja že dva do štiri tedne. Takrat plaz življenja že drsi. Ali ga smemo ustaviti? Ali smemo tako ubijanje narediti za običajno zakonsko prakso?
1
i
m
■ K*
ZA VAS VIKEAID
v Inp. in
akuas
Za pripravljanje hrane za dve osebi z* 14 dni
VAM BO POSTREGEL KUHALNIK SLAP — 1 kg
za štiri osebe v istem času pa VAS BO ZADOVOLJIL KUHALNIK SLAP - 2 kg
Za pripravljanje različnih brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter SODA VODE doma, na vikendu in počitnicah
UPORABITE AKVAS STEKLENICO
VASA ZVESTA PRIJATELJA »SLAP« KUHALNIK in »AKVAS« STEKLENICA
sslaunnsshi partizan
SPRETNOST
ZNANOST
SPRETNOST
A. TULIMANN: LJUBEZENSKO ŽIVLJENJE
a 0 gr	s o _r j ■•/GES211
■
m* s? >
SAIHOZADBIIOLJEIIIIIIJE
življenjsko in razvojno obdobje med začetkom pubertete in dokončno duhovno ter telesno zrelostjo odraslega človeka pa je pomembno še v drugem pogledu. V tem obdobju se v mladem človeiku izoblikuje njegovo dokončno razmerje do drugega spola. Od vrste teh odnosov, od njihovega načina — ki si ga je vcepil sam ali so mu ga vcepili drugi — je potem odvisno vse njegovo nadaljnje ljubezensko življenje. Sam se bo kasneje le stežka spremenil.
če smo torej na začetku dejali, da se v Prvih letih življenja ustvari temelj človekovega značaja, tedaj moramo zdaj reči, da so leta zorenja odločilna za človekove odnose do bližnjega.
V to obdobje sodi tudi masturbacijska faza. Večina psihoanalitikov meni, da se tej fazi ne more izogniti noben mladostnik. Nekateri da jo doživljajo izraziteje, drugi manj. Mi se ne bomo dlje ustavljali ob tej trditvi, ker so odstotki, navedeni v raziskavah, zelo različni. Stvar je tudi težko raziskovati, saj velja samozadovoljevanje še marsikje za »skrivno pregreho«. Vsekakor strokovnjaki sodijo, da onanira od 98 do 100 odstotkov mladih ljudi. V neki anketi ameriških študentov teologije je ta odstotek 90,3.
Spričo takih številk je popolnoma nesmiselno fantazirati, da je onaniranje za zdravje škodljivo, če bi bilo tako, bi večina živečih moških, pa tudi velik del žensk, v zrelih letih bolehala.
Odločilno v masturbacijski fazi ni toliko, ali se mlademu človeku posreči zatreti to nagnjenje v sebi, marveč veliko bolj, ali se lahko pravočasno odvadi samozadovoljevanja in najde pot k partnerju. S tega zornega kota gledano, je to obdobje pomembno za doraščajočega človeka, zlasti pa za kasnejši zakon.
Se hujša nevarnost je v tem, da mlad človek v tem obdobju in s to navado lahko naleti na partnerja istega spola — medsebojno vplivanje pa utegne pripeljati do navad, ki se lahko v kasnejših letih še utrdijo.
Zdaj smo pri vprašanju, ali je pri drugih kulturnih ljudstvih tudi tako, ali tam mladostniki tudi onanirajo v tolikšnem odstotku kot pri nas v Evropi. Ker številk nimamo na voljo, domnevamo, da tamkaj-
šnji vzgojitelji temu problemu ne posvečajo enake pozornosti.
Navzlic temu pa drži, da je samozadovoljevanje običajno povsod. Poznajo ga primitivna ljudstva, poznajo ga na vseh kontinentih, če se otrok normalno razvija, nujno začne raziskovati svoje telo in odkrije tiste telesne dele, ki so primerni za vzbujanje sle in za igro.
Zato je manj zanimiv sam ta pojav, kot pa je stališče odraslih do tega pojava. Na eni strani so ljudstva, ki se popolnoma mirno sprijaznijo s tem dejstvom, na drugi strani pa ljudstva, ki samozadovoljevanje strogo obsojajo in ga skušajo preprečiti.
Večina islamskih ljudstev strogo obsoja onanijo odraslih, se pa ne zmeni zanjo pri otrocih in mladostnikih, v prepričanju, da je prehoden. Indijci gredo še dalje, saj imajo samozadovoljevanje za prav tako normalno, kot je raznospolno. Tudi Kitajci tolerirajo onanijo, Japonci pa skušajo odvaditi vsaj dečke, v skladu z njihovim pojmovanjem samovzgoje.
Očitno onanijo najbolj obsojajte krščanska ljudstva, oz. ljudstva s krščansko dediščino.
OSNOVA ZA ZAKON
Pogosto je slišati, da je spolni nagon bistven biološki činitelj pri ustanavljanju družine, torej, da je .zakon predvsem institucija za zadovoljevanje spolnih potreb. To pa nikakor ni res, zakaj spolni nagon je le baza, ki omogoča občasno združevanje obeh spolov. Temelj za zakon dajejo povsem različni činitelji.
Če ostanemo pri bioloških činiteljih, potem je otrok tisti, ki ima odločilno vlogo pri nastanku in ohranitvi zakona. Naši otroci imajo izredno dolgo otroštvo, potrebujejo dolga leta nepretrgane materinske nege in vzgoje; pa ne samo materinske, tudi očetovske, da se naučijo obvladovati življenje.
Ob tej dolgoletni materinski skrbi za otroka je nastalo trajno razmerje, ki je z moralnimi obveznostmi in čustvenimi vezmi dalo trdno osnovo za trajni zakon. Trajnemu razmerju med materjo in otrokom
se je namreč moral nekega dne pridružiti tudi mož, ker je poleg biološke funkcije moral družini zagotoviti življenjsko varnost in bivanje. To razmerje moža do zakona so različna ljudstva in vere, ki so se budi vneto ukvarjale s to institucijo, različno uredile.
Ker pa so bili izvenzakonski spolni stiki zmeraj nevarni za zakon, saj so ogrožali njegove materialne, sociološke in družinskopravne naloge, je bilo treba institucionalizirati tudi spolne odnose obeh zakonskih partnerjev (lahko tudi več partnerjev v deželah, kjer je poligamija zakonita).
Vse to je dobilo odmev v izbiri neveste. Se dandanes marsikod starši izbirajo nevesto svojemu sinu. Taki zakoni niso najbolj nesrečni, nasprotno! Sicer pa si mladi ljudje zdaj sami iščejo pravega partnerja, na podlagi obojestranske ljubezni. Ali je res pravi, se izkaže navadno šele kasneje. Vsekakor pa je v civiliziranih deželah še vedno navada, da starši dajejo vsaj svoj pristanek za poroko.
Dokler so imeli materialni aspekti prednost pri sklepanju zakona, so se ljudje poročali dokaj kasno, da bi si zagotovili materialno osnovo za zakon. Danes, ko ne gle-* dajo več na to, se poročajo bolj zgodaj in si potem skupaj gradijo materialno osnovo. Seveda so v tem tudi zelo pozitivni momenti.
Mladina se zdaj lažje najde. Včasih so se morali partnerji iskati v družinskem krogu ali v krogu njenih prijateljev, zdaj se najdejo v delovnem okolju, pri zabavi ali v mladinskih organizacijah. Prej so bili in še zdaj pa so plahi mladi ljudje, ki le težko najdejo stik z vrstniki. V novih pogojih iskanja partnerjev so zapostavljeni in res ostanejo v mnogih primerih sami. Spoznavanje pravih partnerjev je dejansko najbolj nevralgična točka modernega razvoja. Da družba to že spoznava, je vredno pozdraviti: nastajajo note oblike družabnega življenja in z njimi večje možnosti za seznanjanje mladih ljudi. Starši so v teh novih oblikah komajda še aktivni element. Dovolj pogosto se zaradi tega pritožujejo.
Prihodnjič: Izbiranje neveste
TA NAŠ ZANIMIVI SVET
Prve vremenske karte je narisal že leta 1820 nemški fizik in astronom Heinrich VVilhelm Brandes, 1849 pa so v Angliji prvič vnesli vanje brzojavna poročila o vremenu istega dne v raznih krajih. Z vsakdanjim izdajanjem vremenskih kart so začeli leta 1863 v Franeiji.
Francosko mestece Riquewihr je bilo prvotno samo osamljena gostilna, dokler se ni tam nekega jutra pomudil kralj Rudolf Habsburški in potem rekel veljakom, da je bil v mestu samo zato, da ne bi govorili o njem, da se druži z vaščani. Se danes ima to staro mesto v departmaju Haut-Rhin komaj 1400 prebivalcev.
Najdaljši zakon so odkrili pri ljudskem štetju leta 1910 v Združenih državah Amerike. Mož se je rodil leta 1800, žena 1803, poročila pa sta se leta 1820 in tako praznovala leta-1910 devetdesetletnico poroke. Jubilejne oznake kot »zlata, diamantna, železna poroka« za to neobičajno obletnico sploh ni bilo na zalogi.
WIIII!llllllll!l!li!l![)!ll!il!il!llllli!ll!!ll!ll!llllllll!!]!ll]!lll!llllll!l!11llli!!!ll!ll!ll!!l!!lliD!li!
Najsevernejši ognjenik na svetu je 2341 metrov visoki Beerenberger na norveškem otoku Jan Mayen med Grenlandijo, Islandijo in Spitzbergi, najjužnejši pa Erebus (4023 m) v Viktorijini deželi na Antarktiki.
Kamen z letnico 1122 označuje v Dornochu na Škotskem kraj, kjer so tega leta sežgali na grmadi kot čarovnico Janet Home samo zato, ker je eno besedo v keltski verziji očenaša izgovorila napačno.
Nicolasa Sheehyja iz Fetharda na Irskem so leta 1766 po nedolžnem obsodili na smrt zaradi umora, ki ga ni zagrešil, in tudi justificirali. Vseh 12 članov porote je v naslednjih letih umrlo nasilne smrti.
Hišo, v kateri je Wolfgang Amadeus Mozart skomponiral »Čarobno piščal«, so prenesli okoli 240 kilometrov daleč z Dunaja v Salzburg.
VSE TO JE ŽE BILO V STAREM VEKU
ZMEDI Mili JE STIM SOM LEI
ZNANOST
SPRETNOST
n. SEPT. 1WI
TT
EKONOMIČNOST
z veliko začetnico!
Za malo denarja veliko udobnih kilometrov
znanost
TEHNIKA
SPRETNOST
Udobnost 4 vrata
ležalni sedeži velik prtljažnik (315 I)
Varnost nq cesti — 4 neodvisna kolesa 4 diskaste zavore
Odpornost, živahnost motorja
Sierra (135 km na uro)
in pozimi: takojšen vžig, avtomatski start,
hlajenje v zaprtem kroženju s posebno tekočino.
Garancija 6 mesecev ne glede na število prevoženih kilometrov
BOBAVNI ROK 3 DNI po ureditvi vseh formalnosti I
Cena:
F. F. 5962.— ali USA $ 1208.50 in 11.610.— Ndin
COSMOS
LJUBLJANA
CELOVŠKA 32, tel 313-141
%
Občudovanja vredni so bili dosežki hitrih slov, ki so raznašali poštne pošiljke v starih časdh. Po negostoljubnih, goratih krajih brez pravih cest so se morali prebijati podnevi in ponoči. V Egiptu'in Babiloniji so sikrbele za raznašanje sporočil posebne tekaške štafete, ki so uživale posebno zaščito tudi v drugih deželah. Zelo praktični so bili stari Grki: za hitre sle so jemali v službo predvsem zmagovalce z olimpijskih tekem na dolge proge. Za enega od njih, FhdUpidesa, trdijo da je nekoč pretekel v enem dnevu in noči razdaljo 200 kilometrov.
Rimljani so poleg tekačev vpeljali tudi poštne jahače. To so bili gibčni mladeniči, ki so drveli na konjih bosi in brez sedel. Odlična rimska poštna organizacija, imenovana »Cursus publicus« (govorili smo o njej že v prvih poglavjih), je skrbela predvsem za dostavo državniških sporočil, pozneje pa je nudila svoje usluge za primemo pristojbino tudi zasebnikom. Za izmenjavo konj so po vsem rimskem imperiju ustanovili mrežo poštnih postaj. Take postaje so poznali v Aziji že za časa Kira, utemeljitelja perzijskega cesarstva (559—528 pred n. š.). Hitrost, s katero so raznašali sporočila državni sli, je bila za !	tiste čase naravnost nerazumljiva. Razdaljo 2500 ki-
2	lometrov je lahko poštna štafeta prejezdila v šestih
dneh in nočeh. To pomeni povprečno hitrost 17 ki-S	lometrov na uro.
Včasih pa še to ni bilo zadosti hitro, če je vdrl 2	v deželo sovražnik, je bila odločilna vsaka ura, da
S	so v prestolnici kar najhitreje dobili poročila in
lahko sprejeli protiukrepe. Znaki z ognjem ali di-
■	mom vsaj v začetku zgodovinskega razvoja narodov niso bili še tako izpopolnjeni, da bi lahko z njimi sporočili natančnejše podatke o moči in premikih
J	sovražnika.
-	Egipčani	so	že	pred	5000 leti našli rešitev za take
2	primere. V strašnih stolpih ob meji so imeli košare
s posebej izurjenimi golobi. Prinesli so jih iz prestolnice in nagon jih je nezmotljivo usmerjal nazaj, ko so jih s privezanim sporočilom spustili z meje. V enem letu so lahko preleteli do 600 km. Za večje razdalje so imeli določene vmesne postaje, kjer so zbirali poročila in jih potem odpremi j ali naprej.
Zračna pošta je delovala tako brezhibno in hitro,
1	da so se je trgovci in drugi imovitejši meščani po-
-	služevali tudi v mirnem času. Napisi iz časa faraona Phiopsa II. (okoli 2230 pred n. š.) povedo, da so
;	poštne golobe jemale s seboj tudi trgovske ladje in
J	jih pred povratkom spustile še daleč od obale, da
2	so prinesli sporočila o količini in vrsti blaga.
Prav egiptovski trgovci, ki so prihajali na Oiper, 2	Kreto, v Grčijo in v dežele Bližnjega vzhoda, so
S	verjetno razširili golobjo pošto tudi na ta teritorij.
■
■
Zračna pošta v času faraonov. Stenska risba z groba Ramzesa III. kaže, kako so spustili goloba z važnim sporočilom.
In neke Anakreontove pesnitve (6. stoletje pred n. š.)	S
izvemo, da po ta čas tudi že v Grčiji uporabljali	-
golobe za prenašanje pismenih sporočil, v 5. stoletju I je neki Taurosthemes z otoka Egine poslal v svoj domači kraj goloba s sporočilom o gospodarjevi zmagi na olimpijskih igrah, tako da so izvedeli za njegov triumf še istega dne.
Nič čudnega, če so uvedli golobjo pošto tudi Rimljani.
Tako ni čudno, da so kmalu vpeljali za hitro prenašanje važnih sporočil poštne golobe tudi Rimljani. Plinij poroča natanko, kako je Decimus Junius Brutus med obleganjem Mutine (leta 43 pred n.š.) pošiljal pisma, ki jih je pritrdil golobom za noge, v tabor konzulove vojske. V tem času so bili golobje tako zelo v časteh, da so gradili zanje posebne stolpe in vodili registre njihovega rodu. Za dobrega goloba pismonošo so plačali tudi po 400 denarjev, kar je skoraj 100.000 starih dinarjev. Zelo se je razširila raba golobov zlasti v zasedeni Galiji, da so pošiljali z njimi sporo čila o uporih prebivalcev.	,
Ce upoštevamo, da lahko preleti poštni golob na uro 90 kilometrov in da si k temu izbere še najkrajšo razdaljo, so lahko prišle antične pošiljke na cilj prej kot današnje z brzovlaki.
Nekaj stoletij po propadu rimskega imperija je še enkrat vzcvetela golobja pošta pod Arabci Bo vsem svojem ozemlju so razprostranili mrežo postaj za poštne golobe; ponekod so stale celo na vsakih dvajset kilometrov. Pismeno sporočilo so pritrdili golobom pod krilo in vsako je bilo opremljeno s točnimi podatki o kraju in času ko je šlo na pot. Za določeno pristojbino so lahko uporabljali golobjo pošto tudi zasebniki. Pisma, ki niso smela prekoračiti določene velikosti, je bilo treba oddati na golobji pošti. Vsaka postaja je morala imeti »v službi« najmanj tristo golobov, centrala v Bagdadu pa jih je imela tisoč.
rj i |-n p=i ri | f=» [J UT"1 R..IH. \ F=L
• PRALNI STROJI - ENOLETNO JAMSTVO
• ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI - DVELETNO JAMSTVO
• ŠTEDILNIKI NA TRDA GORIVA - ENOLETNO JAMSTVO
• ZAGOTOVLJEN TAKOJŠNJI SERVIS NA DOMU
V KRATKEM NA TRŽIŠČU MILIJONTI IZDELEK!
• PRALNI STROJI »GORENJE« ODSLEJ EMAJLIRANI - NE LAKIRANI - IN ZATO ODPORNEJŠI, TRDNEJŠI IN TRAJNEJŠI
• PRALNI STROJ »SUPERAVTOMAT 275« NAJCENEJŠI NA TRŽIŠČU
ŽE OD DANES VSI IZDELKI »GORENJE« NA 6-MESEČNI BREZOBRESTNI KREDIT!
TOVARNA GOSPODINJSKE OPREME
MODA
TP'** 1
Tribtifa« J+c*«U hvculra+k««' w £o.p*c^,,
> ■> ' ' '. ■ '
»GANGSTERSKI SLOG”
ZA MOŠKE
Če hočemo, da se nam bo rokavica lepo prilegla, je najbolje, da na papir najprej narišemo svojo roko in kvačkamo po tej skici. Zato tudi vse navedene številke petelj in vrst ter kvadratkov ne smete imeti za točne, morale iih boste prilagoditi svoji roki.
Za delo potrebujemo kvačkanec in njemu ustrezno kvačko št. 1 ali IVa. Tanjša je kvačka, gostejša in lepša bo mreža.
Za osnutek naredimo verižico zračnih petelj, ustrezajočo širini našega zapestja, in kvačkamo mrežasti vzorec: X. vrsta:
prvo šibično petljo naredimo v 3. petljo predhodne vrste (nasnutka), 2 zračni petlji, 2 petlji nasnutka preskočimo in v naslednjo 3. petljo naredimo 1 šibično petljo 4-. Od + do + ponavljamo in končamo vrsto z 2 šibičnima petljama. 2. vrsta: Obr nemo s 3 zračnimi petljami; 1 šibična petlja nad šibično petljo predhodne vrste, + 2 zračni petlji, 1 šibična petlja pod lok naslednjih dveh zračnih petelj, +. Od + do + ponavljamo in končamo vrsto z 2 šibičnima petljama. Drugo vrsto stalno ponavljamo.
Po približno 15 vrstah sklenemo delo v krog z 1 verižno petljo. Tako dobifno raz porek v zapestju, za lažje natikanje in slačenje rokavic. Sedaj kvačkamo še 2 vrsti v krogu; vsak krog začnemo z 2 zračnima petljama. V 3. krogu (vrsti) začnemo dodajati petlje za palec in sicer za desno rokavico na levem, za levo pa na desnem notranjem robu dlani. Razporek leži na spodnji strani zapestja. Petlje dodajamo takole: od tam, kjer je sklenjen krog, naredimo še 6 kvadratkov V 7. naredimo 2 šibični petlji. Potem naredimo še 9 kvadratkov in v 10. zopet 2 šibični petlji. Do ponovne sklenitve kroga nam tako preostane še 27 kvadratkov. (Številke niso točne, pač samo za določeno velikost roke!). V naslednjih vrstah dodajamo petlje nad petlje, dodane v predhodni vrsti. Vse to je šteto od razporka proti notranjemu robu dlani. To dodajanje delamo približno 12 vrst, pač toliko, da dosežemo višino, kjer se začne palec. Ko smo končale zadnje do dajanje, naredimo v naslednje vrste kva dratke do mesta, kjer smo vršile drugo dodajanje, delo obrnemo in sklenemo krog pri prvem dodajanju z 1 verižno petljo Sedaj kvačkamo palec, približno 17 krogov v višino. Pri tem v 3., 8., 10., 13. in 14. krogu preskočimo po 1 kvadratek na notranji
strani palca. V 15. krogu preskočimo vsak 2. kvadratek in v 16. krogu zaključimo in stisnemo konico palca.
Zdaj začnemo kvačkati blizu mesta, kjer smo sklenile krog za palec. Še prej pa obrnemo rokavico za nekaj kvadratkov levo ali desno (za desno in levo roko) in sedaj tam pričnemo in tudi nadalje sklepamo krog, ki ga kvačkamo kot podaljšek dlani. Ta podaljšek kvačkamo približno 15 krogov v višino. Da se lok med začetkom palca in dlanjo lepo izravna, dodajamo po potrebi še petlje v začetnih vrstah podaljška. Po 15. vrstah sklenemo v krog 16 kvadratkov na zunanjem robu dlani za mezinec in kvačkamo v višini približno 17 krogov (vrst). Nato kvačkamo še 2 kroga (lahko tudi 3 ali 4 — po potrebi) prek vse širine dlani, ker ostali 3 prsti ležijo višje kot mezinec. To širino sedaj razdelimo na 3 dele in enako kot mezinec izoblikujemo še ostale 3 prste, če nam za debelino prstov primanjkuje kvadratkov, dodamo petlje takoj na začetku vsakega prsta (enakomerno na obeh presledkih med dvema prstoma). Za prstanec naredimo v višino približno 21 krogov, za sredinec 24, za kazalec pa 19 krogov (vrst). Snemanje petelj za konico teh 4 prstov pričnemo šele proti vrhu prsta in ga zato tudi hitreje izvrši mo.
Ko je rokavica končana, obkvačkamo še rob na zapestju in razporek: začnemo v kotu razporka z 2 zračnima petljama. 4- V 1. lok zračnih petelj naredimo 5—7 šibičnih petelj, v naslednji lok pa 1 gb. + . Od + do + ponavljamo.
Dolžina zapestja in razporka je poljubna, kakor pač želimo imeti visoko rokavico.’ Tov. Vasiliji B. iz Maribora, ki je prosila za vzorec, mnogo veselja pri delu in lep pozdrav.
B. D.
DELO V LABORATORIJU: osemdeset
let prakse in tisoči ur novih raziskav
MREŽASTO KVAČKANE ŽENSKE ROKAVICE
ČASTITLJIV JUBILEJ TOVARNE ^ZLATOROG"
Te dni je minilo 80 let, ko je priseljenec s Hrvaškega, Dragutin Broz, sredi Maribora na Rotovškem trgu odprl svojo iz-delovalnico mila. Toda meščanom ni bil po volji smrad, ki se je širil tod naokoli in Dragutin je moral pobrati z Rotovškega trga šila m kopita. Preselil se je v predmestje Melje. Posel je jel cveteti vse bolj in bolj ...
Natanko tam, kjer je postavil svojo novo delavnico Dragutin, stoji še danes največja slovenska tovarna pralnih praškov, drugih pralnih sredstev, kozmetičnih preparatov in čistilnih sredstev. Ni le največja v Sloveniji. Tudi v državnem merilu ji je malo enakih.
Pravi »boom« je doživela tovarna med obema vojnama s proizvodnjo terpentino-vega mila, ki so mu nadeli vzdevek »Zlatorog«. Gamsova glava na njem ni ostala le zaščitni znak podjetja, ohranilo se je tudi
ime slovečega mila in se navsezadnje prelevilo v ime tovarne.
Le droban intermezzo: še danes krije tovarna kljub izredno močni konkurenci četrtino vseh jugoslovanskih potreb po terpentinovem milu.
Potem so se začeli vrstiti še drugi izdelki: vse vrste glicerina in razna kozmetična sredstva, posebej še za nego zob in ust. Pridružila se jim je kolonjska voda, športna krema Solea in drugi proizvodi. V tovarni so statistiki izračunali, da porabi še danes vsak tretji Jugoslovan na leto vsaj eno dozo Solea kreme, vsak dojenček pa eno do dve dozi njihove baby-kreme.
Nov vzpon zlatega gamsa na modrem polju: sintetična pralna sredstva. Spominjamo se še: Rio za belo in pisano perilo in Peril za občutljivejše blago. Pridružili so jima — prvi pri nas — akcijo z »zlatniki«.
Za Riom in .Perilom je prišel — hrupno naznanjen in opevan — Oskar, ki pere (skoraj čisto) sam, pa prvi specializirani prašek za strojno pranje Mixal. V prvem polletju je kril Zlatorogov Mixal več kot polovico vse jugoslovanske tovrstne proizvodnje.
še beseda, dve, o novih poteh, ki so jo ubrali s kozmetiko: Sklenili so, da ne bodo sami na novo odkrivali Amerike in so se povezali s tujino. Tako izdelujejo dandanes vrsto izdelkov po licencah najuglednejših svetovnih firm. Omenimo le zobno pasto Van Kait in vrsto proizvodov za nego las, kjer sodelujejo z nemškim Schwarz-kopfom. Na »domači njivi« posebnega raziskovalnega centra v tovarni, ki zaposluje med drugim tudi pet mladih diplomiranih inženirjev, pa je zrasla kozmetika Florina.
Dragutinu s Hrvaškega bi se milo storilo. Zlatorog se iz leta v leto bolj zlati-
B.R-
Jesen in zima tvorita obdobje, ko postane ne toliko ženska kot predvsem moška moda resnejša. Pozabiti je treba — vsaj tistim, ki so pristaši nekoliko solidne j šega oblačenja — na poleti tako priljubljene frotiraste srajce, pestro obarvane hlače, rožaste srajce, ter se odeti v mirnejše tone in malce bolj klasične kroje. Sicer pa, kakšna je trenutna modna zapoved?
Ponovno je aktualen »gangsterski slog«, stil, ki je že bil moderen leta 1925 v Chicagu. Klobuki s širokim obodom, temne srajce, Svetle kravate, obleke z vpadljivimi črtami. A pojdimo kar po vrsti.
Obleke: Daljši suknjiči (76 do 78 cm), komaj nakazana linija, ozke prsi, reverji on rokavi, široka ter visoka ramena, zapenjanje dvoredno ali enoredno. Hlače so postale širše (23 cm) in spet je hudo moderen telovnik iz istega blaga kot obleka.
Plašči: Enostavni, brez mnogo šivov, kratki ali do kolen in največkrat na skrito zapenjanje.
Srajce: Ožje, lažje z daljšimi ter koničastimi ovratniki. Moderne so črte, barve sadja ter enobarvni ovratniki v kombinaciji z vzorčastim ostalim delom srajce (navadno črtastim).
Tkanine: Vrnitev vzorca »prince de Galles«, mnogo črtastih blagov, velikih karov, vzorca »ribje kosti« in predvsem tweeda Sicer so materiali finejši, tanjši ter gladkejši.
Barve: Sivo modra, mornarsko modra, kavno rjava, vse več je tudi črne. No, za
mlade pridejo v poštev tudi pestrejši toni, temno oranžna ter vijoličasta.
Kravate: Vzorci diskretnejši, črte ožje, geometrijski motivi, svetli odtenki.
Čevlji: Spredaj okrogli, podplati debelejši. Za italijanskimi so sedaj najbolj zaželeni angleški in ameriški modeli. Najpriljubljenejša barva — mahagoni.
Pokrivala: Iz karirastega materiala narejene jockeyske čepice ali čepice, kakršne je nosil Chaplin v svojih filmih. Klobuki pa so ali popolnoma majhni iz tweeda ali s širokim obodom ter s trakom v kontrastni barvi.
Za robček v žepu ni nujno, da je bel, pač pa, da učinkuje kot veseli del temne obleke. In z živahnejšim odtenkom se lahko temu kaj hitro pomaga.
Tako. Najnujnejši podatki so mimo. Nobenih revolucionarnih idej, pač pa majhne spremembe, ki pomenijo marsikdaj več kot vse pisane hlače, srajce itd. Poleg tega bo ta moda marsikomu veliko bolj ugajala, saj se moški svet večinoma le še ne more ogreti za nekaj popolnoma novega. In tega bodo verjetno vesele celo številne predstavnice nežnega spola, ki hočeš ali nočeš, le raje vidijo moža, popolnoma nasprotnega sebi, kot kodrolasega fantka v oblačilu, ki se že skoraj ne loči več od ženskega. Ce se ta fantek ne bo mogel ogreti za »gangsterja«, še vedno lahko skoči v indijski suknjič, oz. v »ma-ovske« inačice z visokim ali nižjim ovratnikom, kot jih nakazuje druga skica.
ZVONKA MAKUC
BRALKE SVETUJEJO
VLOŽEM ZELENJAVA
Tov Slavici iz Celja, ki sprašuje v ru briki »Bralke svetujejo« za nasvet, odgovarjam —
Paradižnikova mezga:
Zrele in oprane paradižnike zrežemo na kose, jih denemo v posodo in po plasteh solimo. To pustimo stati 24 ur. Nato jih spasiramo in toliko časa stiskamo, da ostanejo samo lupine in seme. Mezgo zlije mo v platneno vrečo in obesimo na drug za toliko časa, da se popolnoma odcedi (približno 3 dni), jo denemo v posodo, do damo na 3 kg nekaj manj kot '/> kg soli In dobro premešamo. To pustimo stati eno uro. Potem jo tesno natlačimo v kožar ce, tako da vmes ni zraka. Na vrh nalijemo za prst olja. Kozarce zavežemo s ce lofanom in mezga se bo držala celo leto O še sama prosim za nasvet: Kako naj operem — očistim zlat In srebrn nakit.
Za odgovor se že vnaprej lepo zahvalju jem.
V. Pajek, Renče
Recept za rdečo peso
Peso opereirto in jo skuhamo skoraj do mehkega. Pustimo, da se ohladi v isti vodi. Nato jo olupimo, narežemo na bolj debele rezine, ki jih polagamo na papir (najboljši je pergamentni), da se osuši. Najprej na eni, potem še na drugi strani, da izhlapi nekoliko vode. Nato jo polagamo v kozarce, plast pese, plast sladkorja in ščepec janeža. Vmes denemo tudi na koleščke narezan hren. Ko je kozarec poln, ga zalijemo s prevretim in ohlajenim kisom za vlaganje. Tako vložena pesa je zelo okusna in se ne pokvari.
Paradižnikova mezga
Paradižnike operemo in pustimo, da voda odteče. Paradižnike očistimo, jih zmeč-
ut
TT
27, SEPT. 19«1
Zvezki
ŽENA IN DOM
kamo in pustimo stati 24 ur. Nato jih denemo v platneno vrečo in pustimo (približno 12 ur), da se popolnoma odtečejo, in jih pretlačimo. Gosto mezgo stehtamo in dodamo na kilogram mezge 22 dkg soli. Premešamo, pustimo, da se sol raztopi, napolnimo kozarce in jih zavežemo. Tako pripravljena mezga se ne pokvari.
M. S., Kamnik
Vlaganje stročjega fižola
Stročji fižol osolimo kot navadno in ga napol skuhamo. Ko se ohladi,, ga odcedimo in zložimo v patentne kozarce. Nalijemo nanj normalno osoljeno hladno vodo in kozarce dobro zapremo. Kuhamo jih v posebnem loncu za vkuhavanje sadja, ali pa kar v navadnem loncu. Na dno lonca položimo krpo, na katero postavimo kozarce in do njihove polovice nalijemo vodo. Kuhamo dve uri, odstavimo, in naslednji dan, ne da bi kozarce odpirale, kuhamo fižol še eno uro. Dvakrat jih kuhamo zato, da preprečimo nabiranje plinov, ki bi lahko odprli kozarce. Ko se ohladijo, jih spravimo v shrambo.
Tako vkuham tudi sadje, le da vodo primerno sladkam in ga kuham samo enkrat. Sadje operemo; če je potrebno, izločimo koščice (slive, marelice, breskve), nekatere pa tudi olupimo (breskve, hruške, kutine).
Cas kuhanja: borovnice 15 minut, češnje 20 minut, višnje 20 minut, marelice 10 minut, breskve 10 minut, slive 10 minut, 'grozdje 10 minut, kutine 20 minut, hruške 20 minut.
P. A., Gorenji Leskovec
2ENA IN DOM
RUSKIH RIB IN KOMPOTOV
609 LEPIH NAGRAD
OD 11. SEPTEMBRA 1967 V VSEH TRGOVINAH PREHRANE V LJUBLJANI
Velika nagradna prodaja ruskih rib in kompotov
Škombra v olju ......................................   350 g Ndin 4,50
Škombra v paradižnikovi omaki.....................................  350	g	Ndin	4,20
Sardina v olju	 230	g	Ndin	3,63
Saira v olju....................................................... 250	g	Ndin	3,83
Kompot višnja	  1070	g	Ndin	5,30
Kompot višnja	 570	g	Ndin	3,10
ZA VSAKO RIBJO KONSERVO ALI KOZAREC KOMPOTA PREJMETE OB NAKUPti NAGRADNI KUPON.
Izžrebali bomo 609 nagrad:
3 nagrade — pralni stroji Candy	3	nagrade	—	sesalci za prah Eta —	češki
3 nagrade — TV sprejemniki Televox	RR	Niš	3 nagrade —	smuči JET s kandahar vezrm
3 nagrade — hladilniki Rex 1301	3	nagrade	—	foto aparati Zorkin 4
3 nagrade — peči na olje Kontakt 7500	3	nagrade	—	gramofoni	suprafon	stereo
3 nagrade — električni štedilniki Gorenje	4	zvočniki
6 nagrad — štedilniki na trdo gorivo	Gorenje	9 nagrad —	tranzistorji Piknic RR	Niš
15 nagrad — grelne plošče Eta 12 nagrad — aspiratorji za preproge — češki 300 nagrad — pralni prašek Juxan 5 kg
60 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 100,00 Ndin 90 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 50,00 Ndin 90 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 25,00 Ndin Žrebanje nagrad bo 15. oktobra, 25. novembra 1967	in	10. januarja	1968.
Številke izžrebanih kuponov bodo objavljene v Delu	in	Ljubljanskem	dnevniku.
REHRANA
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
PUSTOLOVŠČINE ?,SDCAA
— V tretje nadstropje!
— Očka, ali bi ml prinesel kotalke? Na prvi stopnici so.
— Lastnik nam ne pusti rediti perutnine na dvorišču.
Brez besed
— Odločila sva se, da bomo prenočevali kar tukaj. Le' po se namesti.
1	7	3	4	-				mm*		7”	r”	ir	■n			j		iT“	14	15	n
1?					r	L	19"'	■ !	•					20	L!	21					
11						23			\	B	B	7U			25		B	26“			
27			H	B	28			I *	B	29	30		B	31“			32	B	33		z
34		B	35	36			‘	B	37			B	B	1“				39	B		□
		M					B	42				43	44	S	zn				46		
	1,9					B	49								50	B	51				52	53
St,				- 4	Sl	H		i				B	53		57“			B	58“		
S9				B	60					B	B	61					B	62			
63			B	64					B	65	66						07				
69			69			B	70	j	71						B	72					
		73				74	B	75						B	76						
77	78	S	79				80	B	B	81			1	82					B	83	84
95		86	B	87			i	B	98			B	99				B	B	90		
91			92	B	93			94		P	B	95					96	97			
98“				99		r	100			101	'73			L-	r	ToT”					
“								105						r			ioT“			c:	u
VODORAVNO:
1. dišeča gorska rastlina z belimi cvetovi, 6. skupina otokov ob zahodni istrski obali, 12. dvoživka, 17. Vzhod, Jutrovo, 19. glavno mesto avstralske pokrajine Oueensland, 21. francoski romanopisec, novelist in kritik (Ana-tol, »Pingvinski otok«), 22. nemški bakteriolog, Kochov sodelavec, ki je leta 1906 odkril reakcijo za ugotavljanje sifilisa v krvi (August Paul), 24. švicarski fizik, zaslužen za razvoj kvantne fizike, Nobelov nagrajenec za liziko leta 1945 (Wolfgang), 26. industrijsko mesto v belgijski pokrajini Antvverpen, 27. grška črka, 28. tovarna barvil in pisarniških potrebščin v Celju, 29. velika predpotopna ptica, katere ostanke so našli na Novi Zelandiji, 31. ime umrlega ameriškega mojstra risanega filma Disneya, 33. duša umrlega po verovanju starih Slovanov, 34. grška črka, 35. skupno ime za vsa berberska plemena v severni Afriki, 37. vrsta konjskega teka, 38. mesto ob Ženevskem jezeru, kjer je bila pred leti podpisana mirovna pogodba med Francijo in Alžirijo, 40. predlog, 41. mesto v italijanski pokrajini Emiliji, s katerim se je pobratila Ljubljana, 42. razuzdan francoski ples, 45. židovski pisatelj, lanskoletni Nobelov nagrajenec za književnost (Samuel), 47. ost, želo, smisel dovtipa, 49. v grški mitologiji lidij-ski kralj, Zeusov sin, ki je moral v Hadu prestajati velike muke, 51. kraj in reka pri Kopru, 54. glasbena vaja, 55. pritličje, spodnji prostor v gledališču, 56. velik azijski kuščar, 58. grški bog gozdov, rastlinstva in pastirjev, 59. naziv za Vojvodinca, 60. že umrli angleški filmski režiser in producent madžarskega porekla (Alexander), 61. denar, bogastvo, 62. del roke ali noge, 63. reka na Peloponezu, 64. kraj ob vznožju južnega Pohorja ob Dravinji, 65. dotok manjše reke v večjo, 67 mesto v Toskani severozahodno od Firenc, 68. papežev odposlanec, 70. velik morski ptič iz rodu galebov, ki živi ob južnih morjih, 72. pripadnik velike evropske narodnostne skupine, 73. nabiralec goznih sadežev, 75, mlajši tekmovalec, naraščajnik, 76. francoska filmska igralka (Barbara), 77. različna soglasnika, 79 izraelski tempeljski strežnik, duhovnik, 81. desni pritok Donave pri Passauu, 82. vladar primorske Hrvatske, ki ga je porazil Ljudevit Posavski, 83. različna soglasnika, 85. fizikalna enota za delo, 87. naslovni junak Shakespearove tragedije, 88. štev-nik, 89. kemični element, bela, zelo trda in krhka kovina, 90.
grški bog vetrov, 91. ime slovenskega gledališkega in filmskega igralca Sotlarja, 93. angleška družba za zavarovanje in klasifikacijo morskih ladij, 95. panoga upodabljajoče umetnosti, 98. denarna enota ŠZ, 100. znameniti sovjetski filmski režiser (Vsevo-lod), 103. tekmovanje po določenih prepozicljah, 104. mesto v južni Turčiji, 105. leseno ogrodje za brajdo, 106, žensko ime.
NAVPIČNO:
1. pred devetimi leti umrli ameriški filmski igralec (Tyrone), 2. muza ljubezenskega pesništva, 3. črta, poteza, 4. gradbeni material, 5. dalmatinsko žensko ime, 6. glavno mesto Moravske v CSSR, 7. japonski denar, 8. začetnici ruskega skladatelja, ki živi v ZDA (»Zar-ptica«), 9. velika sibirska reka, 10. streha nad odprtim ognjiščem, 11. okrajšano žensko ime, 12. avtomobilska oznaka Kranja, 13. oranje, zorana zemlja, 14. mesto v Dalmaciji na desnem bregu Krke s staro trdnjavo, 15. svetovno morje, 16. rimski cesar, ki je adoptiral Trajana, 18. nasilna poškodba organizma, 19. pristaniško mesto ob jadranski obali v južni Italiji, 20. nizozemski šahovski velemojster, svetovni prvak 1936. leta, pisec mnogih šahovskih del, 21. drobno zlatarsko delo, 23. merska enota, 25. vulkanski izmeček, 29. vodna žival, imenovana »morski Vrag« (množ.), 30. ime skladatelja in dirigenta Danona, 32. izvleček iz čreslovine, strojilo, 35. mesto ob jezeru Njasa v Tanganjiki, 36. mesto v južnem Epiru, 37. ročka, posoda (za bencin, mast, olje itd.), 39. del jedilnega pribora, 41. ameriški kemik in fizik, ki je dobil Nobelovo nagrado za kemijo in za mir (Linus), 42. jugoslovanski državnik (Edvard), 43. kemični znak za aluminij, 44. izumitelj novosti pri tehničnem delu, 46. pri-stroji, aparati, 47. grenka zdravilna rastlina, 48. japonsko mesto na otoku Hokaido, pristanišče mesta Saporro, 49. cilj strelcev, 50. otok v južnih Sporadih, 52. žensko ime, 53. ime sloven-ga pesnika Aškerca, 55. ameriški pisatelj grozljivih zgodb (Edgar Allan), 57. terfnin, 60. oseba iz Jurčičevega romana »Deseti brat«,
61. starogrški kipar iz Atike, sodobnik Fidije (»Metalec diska«),
62. črta, železniški tiri, 64. otroška posteUica za zibanje, 65, ruski vojskovodja, ki Je okrutno zadušil kmečko vstajo pod vodstvom Pugačova (Pjotr Ivanovič), 66. velik gorski vrh, 67. načrt, 69. cestno križišče na Notranjskem, 71. medmet za strašenje, 72. pripadnik starega nomadskega naroda, 74. denarna enota v
O&DRZITE DENAR- - MI&UTE ,PA JE PO6O0ILO.CE SE BOSTE ZAčro BOLO E POŽ4JTILI.IN POZ.NEJE CA LAHKO VRNB-fS j	—
VELIKO VAM DOL&UJE '
POKLANJA VAM £A SEflORKUTGH '
NE MARAM
i PAL1
OD T1&TE6A FALOTA NE MARAM NIC |
OD KOD
DENMČ
L
VIDETI 6TB
ne«eCn'/ .
V 6EROP. JOE •
*—v—
prosil sem nsll ta ROKO, PA ME JE zavrnilair
Iranu, 76. ameriška ilustrirana revija, 77. afriška progasta žival iz rodu konjev, 78. avstrijski nevropsihiater, utemeljitelj psihoanalize (Sigmund), 80. skupina živali, 82. grm z jagodami, iz katerih kuhajo žganje, 83. mesto v Eanatu vzhodno od Beograda,
84. rastlinstvo kakega kraja, 86 izrastek na hrbtu, 88. staronordij-ska zbirka mitoloških in junaških pesmi, 89. krik, klic, 90. ognjenik na Siciliji, 92. barva kože, polt, 94. ime ameriškega filmskega igralca Brypnerja, 95. nordijski izraz za smuči, 96. pripadnik največjega slovanskega naroda, 97. ribja koščica, 99, italijanski spolnik, 101. gora v Švici, 102. začetnici hrvaškega pesnika, pripovednika in esejista (»Intima«).	(S AL)
REŠITEV KRIŽANKE IZ TT 13. SEPTEMBRA
Vodoravno; 1. stolp, 6. Kat, 10. smola, 15. Olivier, 17. Celje, 18. dopust, 20. Galaksija, 22. Odra, 24. račka, 25. omela, 26. Žane, 28, aorist, 30. L(ili) N(ovy), 31. rin, 32. Bitola,
34. rele, 35. met, 36. e. o. (ffltempli causa), 37. marka, 39. erg, 41. NL, 42. župa, 43. kalipso, 45 oktava, 47 KI ril, 48. Anet, 49. Antara, 50. sera], 51. Pekel, 53. Avar, 54. Elbasan, 56,
■ aker, 57. proton, 59. jodoform, 62. krt, 63. TI, 64. Nalis, 66. Nina, 67. ja, 68. Ra, 69. Caen, 71. S izit, 73. Si, 74. mur, 75. Andersen, 76. topost, 80. leha, 81. arzenat, 83. Žita, 84. senat,
85. tukan, 86. Moreno, 88. para, 89. lodem, 90. Panama, 91. potomka, 94. hlev, 95. VI, 96. Ems, 97, silos, 98. RL, 99. ost, 100. Nias, 102. eksarh, 104. bil, 105. TT, 106. pesnik, 108. Aero, 109. smesi, 111, kosem, 113. omet, 115. Rigoletto, 117. aspekt, 119. obliž, 121. atentat, 122. Taras, 123. Naab, 124. Stafil.
Navpično:	10. SD (State Depart-
ment).
1 REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE
VODORAVNO: 1. prodor, 7. Est-her, 13. himera, 19. kratica, 20. melona, 21. element, 23. loden, 24. Drina, 26. kvar, 28. tinta, 29. osip, 30. ogenj, 31. Santos,' 33. lari, 34. Apo,
35. enota, 36. za, 37. Erika, 39. nag, 40. K(arel) E(rben), 41. Frina, 42. pomp, 44. Inari, 46. ee, 47. aktovka, 49. srobot, 51. valpet, 53. Tališ, 54. ale, 55. Ararat, 58. jen, 59. NIN, 60. stas, 61. eter, 67. pu«, 63. Aja, 64. Glinka, 66. Krk, 67. MeSko, 69. Franja, 71. gomila, 73. filiala, 75. Ig. 76. Tulsa, 79. kolo, 80. talon, 81. JL, 82. NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica), 84. Selak, 86. N(ova) F(umd-landija), 87, farad, 88. cet, 89. smod, 91. aorist, 92. Kirin, 94. Alva, 95. kemik, 97. vera, 98. Glenn, 99. Alain, 100 anabaza, 102. karies, 104. kisar-na, 106. traper, 107. Arabka, 108.
Stanka.
TOOAfcAU ME LJUBI 1
TO JE RE6 HUDO.AMVJO TODA cK VABNE L0U
V6E6A 60 KRIVITI6TI PREKLICANI INDIJANCI ! PRAVI,DA MORA BBOAJ Z V6EMI MOČMI PON
oŽETu, da 6e bo fcpET Pose
NA NOde IM NB nois MISLI)
na poroko.'
nasati .tavil
MISLIT
"TODA JEFFERfr 6« NE , BD NIKCAR POSTAVIL NA
jjggg-
■no ni £aia
TE<*A NE RAZUMEMTKUTCH -1-ViELL PRAVI .DA NImMau JE POKLONIL PREBITE PARE f vCTj-EPO VSOTO Ij
1*G,DENAR IMA. VELIKO de--NARjJA 1
KUTCHT ta 6KOPOH * ftAH NI Ml DO SALBi Cisco ! j
govoril 6em s kutchrm
IN PRISTAL JE,DA DA 2000 DOLARJEV J&FFER6U '
0PORA&IU 6TE ^ PIŠTOLO, A V
1\
NI fciLD TAKO HUDO ! ŠEM SA PRESTRAŠIL GEM,D^JE w,kblje ^DEL POfeJEtJO IME CLDV	MALO \ REKEL) OKRA-Z. i i f j
	
DEJAL SEM MU,DA BO MORAL V ZAPOH ZA- „ RADI OBREKOVANJA, ČE BO JEFFER6 TO
TAUTf?Vn,L •
TD MOJE
04AL0 6TRM1 V KOSTI V
'~Y
TO NAJ O&TANE MED NAMA-'K0TCH naj VEDA ZA VELIKO
N6Bi NA06EL TEGA 00&NEZA ,
PRJD|,AMI6,0I ČAKa NAJU 08)60 DELO 1
CI6CO.AU NE H OSTALA TU ZA ČUVARJA KARAVANE 1
TUDI BREZ NAJU BODO VARNI IN ČE. JIM TEBE ODPELJEM ,6090 iMEL' DO VOLJ HRAMB
STORITI
NEKAJ ZBLO SRČNIH , LJUDI,FANGHO / VBČdNA JIH JE ZAPUSTILA
TAMLE ODHAJA
SREČNO ' ZLASTI PA NJIHOVEMU KUHARJU
VARNii DOMOVE ‘ VSE TVESAJO, DA BI PRiNES CIVILIZACIJO V TO DIVJINO ! SKEČU0 VSEM
.'•S
-d—~
@	««a
— Ne pozabite, da ate bolni, tovariš Muhič!
— Moj mož nikoli nobenega dela ne dokonča.
Takoj bom, takoj! Samo še klobuk nataknem.
Ali ni zlat? Pogruntal je, da bi lahko že šla domov!
Ir }
Petdeset tisoč stane in kavcijo za steklenico še posebej.
M
— Vidiš, to je tisti kraj, o katerem sem ti govoril.
Glejte, fantje, kaj sem našel!
JI
Tragedija
— Od tiska sem.
— Ta čas, kar se nisva videla, sem se poFočil z dekletom iz Avstralije.
— Zdaj šele razumem, očka, zakaj ljudje tako plo. skajo, ko neha peti.
Razvedrilo
RAZVEDRILO
RAZVEDRILO
RAZVEDRILO
RAZVEDRILO
27. BEST. 1867
TT
19
RALLY VETERAN 67
FOTO: JOCO ŽNIDARŠIČ
i- ■
% . !'
LJ’590’09
NAJSTAREJŠI UDELEŽE-NEC NAŠEGA RALLYJA
— Staroslavni piccolo iz leta 1906, z voznikom Andrejko in lepo spremljevalko, ki se je oblekla času avtomobilovega rojstva primerno. Sicer je bil pa tudi voznik v fraku in polcilindru. Stari piccolo je hotel nekajkrat malo ponagajati, a ga je voznik, ki ga sam tudi popravlja, hitro ukrotil. Sicer je pa stari avto že več let v Tehniškem muzeju Slovenije in le redko še nekoliko zapelje.
POPRAVILO MED VOŽNJO
— Tekmovalca s startno številko 34 sta se lotila popravljanja avtomobila kar med vožnjo. Tako nista izgubila niti sekunde. Pozornost pa nista zbujala s popravljanjem, pač pa s tem, ker sta na strehi svojega avtomobila vozila kolo »poni«, ki naj bi jima pomagal naprej, če bi motor starega veterana po naključju le odpovedal. Podkev na sprednjem delu avtomobila pa jima je prinesla srečo.
POTEGNI SKOZI KRIŽI
J vrt! — Fiat balilla iz leta 1937, star* trideset let in še vedno mladeniško hitr*. Ce je treba tako hitro »potegne«, da jo je potem kar težko ustaviti. Njen voznik Jože Sturm pove, da je zelo zadovoljen z njo in da ni preveč muhasta.
ZMAGOVALCA V JAGUARJU
— Jaguar je jaguar, pa naj bo star ali mlad. Tudi na naši dirki se je izkazal, saj je bil zanesljivo prvi. Včasih je avtomobil z naše slike zmagoval tudi na pravih dirkah. Zadnje tri dni so ga voznika in mehanik noč in dan popravljali. No, izplačalo se je, saj jim je jaguar trud vrnil. Lastnik* avta pa sta vzbujala odobravanje tudi s svojimi oblačili, brki, zalisci in vsem, kar k taki predstavi sodi.
UMRET!
/URRGI, znra, KER TE / ZFTZ JE UŽRL /L	TE
RKRLR	| VENJJR&,
ZR TRKU I ljubim; ZRROcENKal V	if	-
URJ GR NE B/ ROZNRL, . <3EME NRV/HRNO.' TD REZ JE	J*
lun/ tebe Cpc
■POTEGNIL\
urmznho&L
Sl TSES > RRMENKO?-/ C
HOHO... URMENKO SELO H N/ KRMEN UD, RMPRK ZVITOEEREC KJE GR VR _ k.	IMRš ? /	7
»v-	.	\ 'PBlUli
r h/ Hi, ^ KONČNO
rum zrz
E N KERT.
r
*