KR0NIKA
1-2
48
časopis za slovensko krajevno zgodovino
IZ ZGODOVINE
SNEŽNIŠKE GRAŠČINE
48
2000
KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Iz zgodovine
snežniške graščine
IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Uredniški odbor :
dr. Janez Cvirn (Ljubljana), Majda Čuden (Ljubljana,
tehnična urednica) dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana),
dr. Tone Ferenc (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana),
dr. Stane Granda (Ljubljana, odgovorni urednik), dr. Eva
Holz (Ljubljana, glavna urednica), dr. Olga Janša-Zorn
(Ljubljana), Janez Kopač (Kranj), dr. Božo Otorepec
(Ljubljana), Kristina Samperl-Purg (Ptuj), dr. Zmago Šmitek
(Ljubljana), dr. Peter Vodopivec (Ljubljana),
Majda Zontar (Kranj) in dr. Maja Zvanut (Ljubljana)
Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji.
Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem
uredništva in navedbo vira.
Redakcija te številke je bila zaključena 15. 5. 2000
Prevodi :
Cvetka Vode - angleščina
mag. Niko Hudelja - nemščina
Bibliografska obdelava :
mag. Alojz Cindrič
Uredništvo in uprava :
Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino
Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana
tel. 061 17 69 210
e-pošta; kronika@uni-li.si
Letna naročnina :
za posameznike 3.400 SIT, za upokojence 2.550 SIT,
za študente 1.700 SIT, za ustanove 4.500 SIT.
Cena v prosti prodaji: dvojna številka 2.200 SIT,
enojna številka 1.600 SIT.
Žiro račun :
Zveza zgodovinskih društev Slovenije 50101-678^9040
Sofinansirajo :
Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije,
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Računalniški prelom :
"l^d.o.o.
Tisk :
Grafika M - s.p.
Naklada :
1200 izvodov
Na naslovni strani : Grad Snežnik (foto Miran Kambič)
KAZALO
Maksimiljan Turšič :    Uvod................................................................................   1
Alenka Kačičnik Gabrič :    Arhivsko gradivo graščine Snežnik .........................   3
Ivan Stopar :    Snežnik. Skica stavbnega razvoja ............................ 14
Lidija Slana :    Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik
na Notranjskem ............................................................ 20
Angelika Hribar :    Gozdarski direktor posestva Snežnik Jožef
Obereigner in njegova rodbina ................................ 42
Alenka Kačičnik Gabrič :    Henrik Schollmayer Lichtenberg ............................. 57
Svetozar Guček :    Snežniško smučanje prcdnjači v začetkih
sodobnega smučanja v Srednji Evropi ................... 65
Tomaž Kočar :    Leo Schauta zadnji upravitelj
snežniškega posestva .................................................. 71
Vesna Bučič : Grad Snežnik po drugi svetovni vojni ................... 74
Marjeta Šašel Kos : Rimski napisi iz Šmarate ............................................ 95
Hanka Štular : Steklovina in keramika na gradu Snežnik.............102
Tonnislav Kajfež : Egipčanska soba na gradu Snežnik.........................112
Andreja Vrišer : Na kratko in bežno o snežniških slikah .................115
Mirko Kambič :    Beneške fotovedute in dresdenski
fotoportreti na gradu Snežnik ..................................120
Janez Gregori :    Zbirka ptičev in sesalcev na gradu Snežnik..........125
Marko Dobrilovič :    Park Snežnik .................................................................129
Jože Sterle :    Zgodovina gozdarstva in lovstva
v snežniških gozdovih ................................................136
Majda Obreza Špeh :    Knežja družina Schönburg Waldenburg
in njeni uslužbenci.......................................................151
Stanislava S. Pudobska :    Petnajst let plodnega galerijskega
sodelovanja z Vesno Berce ........................................162
Nuša Berce :    Grad Snežnik - "pravljica" ..........................................176
Vinko Sterle :    Fant, to pa so čekani in pol.......................................181
48
20OO
12 KRONIKA
Maksimiljan Turšič
ing. lesarstva, predsednik Društva ljubiteljev gradu Snežnik
SI-1380 Cerknica, Cesta na jezero 15
Uvod
Kronika - časopis za slovensko krajevno zgo-
dovino, celotno številko posveča gradu Snežnik in
njegovemu posestvu, kar je velik izziv, da doslej
premalo raziskani, še manj pa v pisni besedi
predstavljeni grad s svojim posestvom vstopi v ta
prostor in čas. Zaradi svoje pomembnosti in lepote
si to vsekakor zasluži.
Grad Snežnik stoji na skalni vzpetini ob izviru
Brezno, na obrobju prostranih in skrivnostnih
snežniških gozdov, ki z mehkobo prehajajo v
številne drevorede in parkovne površine travnatih
logov in livad. Bogastvo naravne in kulturne de-
diščine se človeku vtisne globoko v srce.
Dolgoletno oživljanje kulturnega izročila v
gradu in širši okolici se je začelo s prihodom nek-
danje oskrbnice gospe Vesne Berce v Loško doli-
no. Mnogo odmevnih prireditev je širilo krog pri-
jateljev in podpornikov gradu Snežnik, zato se ji z
največjim spoštovanjem še enkrat zahvaljujem.
Splet mnogih dogodkov je v letu 1997 pripeljal do
zamisli o ustanovitvi Društva ljubiteljev Gradu
Snežnik. Še istega leta je, s pomočjo Protoko-
larnega servisa Brdo, kulturnih ustvarjalcev in so-
delavcev, društvo tudi zaživelo. Glavne dejavnosti
društva so strnjene v kulturno zgodovinsko pred-
stavitev posestva gradu Snežnik širšemu krogu
ljudi, v odmevne kulturne prireditve in pomoč pri
postavitvi grajskega posestva v kulturno, naravo-
slovno in turistično središče.
Zamisel o knjižni predstavitvi posestva Snežnik
se je porajala in oblikovala v Društvu ljubiteljev
gradu Snežnik. Zgodovinska, kulturna in nara-
voslovna podoba posestva Snežnik skozi časovna
obdobja, ki je pred vami, je nastajala več let.
Pobudo za pričujoče delo in organizacijo je z
veliko natančnostjo in zanosom opravila gospa dr.
Vesna Bučič. Njej gre zasluga in zahvala, da se je
veliko število avtorjev poglobilo v toliko različnih
tem, ki celovito prikazujejo preteklo podobo in
življenje posestva Snežnik.
Verjamem, da bo pričujoča predstavitev v
Kroniki mnogim odprla nov pogled in širila ve-
denje o izjemno bogati in vsestranski podobi gra-
du Snežnik.
Podobi preteklosti in prihodnosti se v da-
našnjem času prepletata in nas zavezujeta, da
posestvo grad Snežnik v vsej svoji lepoti zaživi v
polnem sijaju.
Secesijska voščilnica (pred letom 1912).
KRONIKA

2000
Grad Snežnik (foto Bogo Kladnik).
48_I   KRONIKA
2-000
izvirno znanstveno delo UDK 930.25:347.236(497.4 Snežnik)
prejeto: 18. 2. 2000
Alenka Kačičnik Gabrič
arhivistka. Arhiv Republike Slovenije
Sl-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1
Arhivsko gradivo graščine Snežnik
IZVLEČEK
Snežniško arhivsko gradivo danes hranita Arhiv Republike Slovenije in Zgodovinski arhiv Ljubljana,
dokumentarno gradivo, pomembno za tekoče poslovanje na gradu, pa hrani arhiv predsednika vlade.
Gradivo se nanaša na dogajanje na gradu in na gospodarjenje na posestvu v preteklosti, zajema pa tudi
dogajanje v bližnji in daljni okolici veleposestva. Njegov pomen je še toliko večji, ker je edini tako
ohranjen arhiv gozdarskega veleposestva v Sloveniji.
SUMMARY
THE ARCHIVAL MA TERIAL OF THE MANOR SNEŽNIK
The archival material of Snežnik is at present kept in the Arhiv Republike Slovenije (Archives of the
Republic of Slovenia) and in the Zgodovinski arhiv Ljubljana (Historical Archives Ljubljana).
Documentary material, significant for current operation of the castle is kept in the archives of the
president of the government The material refers to events at the castle and to the husbandry on the
estate in the past It also comprises events in the near and distant surrounding of the land property. The
mentioned material is the only preserved archive of a forestry estate in Slovenia and thus even more
significant
Ključne besede: snežniško arhivsko gradivo, zaplemba. Koča vas ,
Po drugi svetovni vojni je bilo veleposestvo
Snežnik zaplenjeno, predvidoma z razlago, da je bil
njegov lastnik nemški oziroma italijanski državljan.
V sklepu o zaplembi obrazložitve namreč ni. Sklep
o zaplembi vse nepremične in premične lastnine je
sprejela okrajna zaplembena komisija v Cerknici 27.
8. 1945. Lastniška pravica po tem sklepu je leta 1946
prešla na državo FLR].^ V procesu denacionalizacije
dediči niso zahtevali vrnitve gradu. Grad je bil že
leta 1945 v upravi vlade LRS, kasneje pa pod
upravo protokola. Zanj je veljal poseben režim
delovanja, ves čas pa je imelo dogajanje okoli gradu
prav zaradi tega pridih nedostopnosti.
Po drugi svetovni vojni je Federalni zbirni
center, uradno z namenom ohranjanja in očuvanja
kulturnega bogastva, ki se je takrat nahajalo v Slo-
veniji, zasebnim lastnikom odvzemal različne dra-
gocenosti. Med dragocenosti posebnega pomena za
narod je seveda spadalo tudi arhivsko gradivo. Na
žalost se ga je mnogo izgubilo.V načrtih za zaseg
kulturnega bogastva je bil tudi grad Snežnik. Ker je
bil že od leta 1945 v upravi slovenske vlade, zaradi
česar je tako zunanjost kot tudi notranjost gradu po
drugi svetovni vojni do danes v glavnem ostala
neokrnjena, je zanj veljal poseben postopek. Po na-
črtih so najprej želeli napraviti popis predmetov,^
AS_1199, KUNI, št. 2356, Sklep o vknjižbi prenosa last-
ninske pravice za vso zaplenjeno premično in ne-
premično lastnino Hermana Schönburg Waldenburga
na državo FLRJ.
AS_231, Ministrstvo za prosveto VLRS, Federalni zbirni
center, šk. 89, mapa 538-743, št. 567 in 572-573.
12 KRONIKA
>
>
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13 j
1000
vendar do zasega arhivskega gradiva s strani Fede-
ralnega zbirnega centra na Snežniku očitno ni
prišlo.
Danes se večina predanega snežniškega gra- j
diva hrani v Arhivu Republike Slovenije, manjši ;
del pa v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. i
14. 3. 1951 je Gozdno gospodarstvo Postojna, j
gozdna uprava Št. Peter na Krasu (danes Pivka)
izročila današnjemu Arhivu Republike Slovenije 57 i
knjig, 1 fascikel in 2 karti, 10 zabojev gradiva pa je i
državni  arhiv prevzel od Lesno industrijskega
podjetja Prem 19. 11. 1952. O velikosti zabojev v '
predajnem zapisniku ni podatkov. Prav tako pre- i
dajnemu zapisniku ni priložen prevzemni seznam :
gradiva, ali v zapisniku omenjene vsaj kategorije ;
gradiva, npr. koliko od gradiva je knjig, koliko je ,
spisovnega gradiva, ipd. 22. marca 1977 je Na- |
rodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani ta- i
kratnemu republiškemu arhivu izročila še 1 mapo ;
gradiva, ki ga je delavec arhiva Peter Ribnikar
uvrstil med gradivo graščine Snežnik. Obsegalo je ^
zvezek z naslovom Der Karst von Heinrich Scholl- )
may er 1899, zvezek časopisnih izrezkov z našlo- |
vom Eine Polemik über die künstliche Entwässer-
ung der Karst-Kesseltäler 1905/6 in knjigo časo-
pisnih izrezkov z naslovom Beiträge zur Karst- !
forschung aus der Tagesliteratur gesammelt von i
Heinrich von Schollmayer Lichtenberg 1907-1920.'^  ,
Le manjši del  gradiva je  danes v Zgodo- ;
vinskem arhivu Ljubljana. Prevzeli so ga leta 1982.
V Vodniku Zgodovinskega arhiva Ljubljana je
navedeno, da pri njih hranijo 4 škatle gradiva in 7
knjig. Za gradivo je izdelan arhivski popis, gradivo \
samo pa zajema leta od 1500 do 1924. Med rijimi {
je nekaj dragocenih dokumentov, na primer urbar
gospostva Snežnik, Stari grad in cerkve na Blokah
iz prve polovice 19. stoletja, več rokopisnih knjig
iz časa od 16. do 18. stoletja, največ pa je različnih i
gozdarskih knjig.'^ Kljub temu, da je večina gra-
diva, hranjenega v Zgodovinskem arhivu Ljublja-
na, starejšega, v povprečju vsaj 100 let ali več, je
do nedavnega gradivo nosilo pečat depozita, zapr- ;
tega za uporabnike gradiva in obiskovalce njihove i
čitalnice. Poleg arhivskega gradiva so takrat pre- \
vzeli še 20 knjig različne vsebine, ki jih danes hra-
nijo med ostalim knjižničnim fondom v knjižnici
Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Knjige niso spa- ;
dale v še danes obstoječo grajsko knjižnico.^
Dokumentarno gradivo, ki o gradu Snežnik na- :
staja danes, hrani arhiv urada predsednika Vlade j
Republike Slovenije v poslopju vlade. Največ je i
^ AS, podatki iz akcesijske knjige o prevzemih gradiva
graščine Snežnik.
^ Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Graščinski ar-
hiv Snežnik (Schneeberg), str. 325.
Arhiv urada predsednika vlade RS, Snežnik, Seznam
knjig, pripeljanih iz gradu Snežnik v Zgodovinski arhiv
Ljubljana 1. februarja 1982.
med gradivom raznih elaboratov, ki so jih pri-
pravili različni strokovnjaki za potrebe osnovnega
vzdrževanja celotnega grajskega kompleksa (grad,
gospodarska poslopja, park), urejanje zemljiško
knjižnih vpisov, prepisov in podobno. Tu je nekaj
odločb, s katerimi je bil grad s parkom razglašen
za naravni in kulturni spomenik, med gradivom so
strokovne osnove za izpeljavo tega postopka,
načrti za revitalizacijo gradu in njegovo vključitev
v turistično ponudbo Loške doline; najdemo pa
tudi razne sezname predmetov, ki so jih z gradu
Snežnik kot protokolarnega objekta prenesli v kak
drug protokolarni objekt, največ na grad Brdo ali
Strmol. Gradivo je popolnoma neurejeno, raztre-
seno po različnih fondih, citiranje je možno le kot
gradivo urada predsednika vlade, dostopno pa s
posebnim dovoljenjem generalnega sekretarja.
Snežniško arhivsko gradivo je zelo raznoliko.
Kot je bilo pričakovati, se ga velika večina nanaša
na gospodarjenje na posestvu, predvsem na delo v
gozdovih, ki še danes poraščajo večino nekdanjega
veleposestva, njihov razvoj in sestavo, oblikovanje,
načine gospodarjenja z njimi, spreminjanje gozdar-
skih revirnih območij in organizacijo dela v njih,
avtomatizacijo dela in življenja z vodovodom, tele-
fonom, nakupom avta, sodelovanje z drugimi
gozdnimi veleposestniki predvsem na slovenskih
tleh in njihovo gospodarsko upravo. Dotakne se
divjačine, skrbi za divjad, divjega lova v daljni in
bližnji preteklosti, ponovne naselitve jelenov na
Snežniku, ki so bili tu že iztrebljeni, lova v
snežniških gozdovih in ribolova v potokih Loške
doline in posebej v Cerkniškem jezeru. Ker je bilo
posestvo, kupljeno leta 1853 na dražbi, leta 1863
prekvalificirano v fidejkomis, dedno, neprodajno
rodbinsko posest, ki mora prehajati iz roda v rod,
dedovanje pravice upravljanja in uživanja pa je
določeno vnaprej, se veliko gradiva nanaša tudi na
ureditev fidejkomisnega statusa.
Gradivo ni pomembno le za posestvo Snežnik,
pač pa se ga veliko dotika dogajanja v bližnji in
daljni okolici gradu. Med gradivom najdemo npr.
dkumente o reguliranju največjega ponora na Cerk-
niškem jezeru, ki je vsako leto znova povzročalo
velike poplave na Loškem polju, jame Golobinjek
pri Danah. Graščina je velikokrat sofinancirala raz-
lične potrebe in želje ljudi v svoji okolici, npr. grad-
njo šole, cerkve, gasilskega doma, z elektriko za-
stonj celo vsakoletno vaško veselico, pomagala pri
gradnji hiš, ki so jih uničili dokaj pogosti požari, in
podobno. Upravnik graščine, Schollmayer je bil
med najbolj dejavnimi v delovni komisiji pri poiz-
kusu, da bi skozi Loško dolino speljali krak želez-
niške proge, ki bi se pri Rakeku priključila na Južno
železnico. Opravil je vse meritve in zbral vse po-
trebne podatke za pripravo načrtov. Denar za pred-
dela je prispeval lastnik posestva Snežnik, Herman
¦ o
KRONIKA
2000
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13
Schönburg Waldenburg.'^ Med ostalim gradivom
tako najdemo tudi elaborat za izgradnjo te želez-
nice, ter mnoge druge zadeve, ki niso ah ne bi slu-
žile le graščini, temveč vsem okoliškim prebivalcem.
Pri gospodarskih zadevah nam priča o uprav-
ljanju posestva, nakupu nekaterih sosednjih zem-
ljišč in prodaji nekaterih lastnih parcel, meritvah,
urejanju zemljiško pravnih razmerij, o vpisih last-
ništva v zemljiško knjigo, preverjanju posesti po
posestnih listih, urejanju katastrske razdelitve zem-
ljišč in vrisovanju v karte, o fidejkomisnih za-
devah. Seznanja nas tudi z različnimi poizkusi
lastnika posestva, da bi le-to postalo dobičkonosno,
z dograditvijo in opremljanjem gradu, da so se
lahko vanj vselili novi lastniki.
Mejna problematika z razmejitvijo parcel in po-
sestva, ki jo skriva arhiv, je aktualna še danes.
Meja med veleposestvoma Snežnik in Čabar je bila
tudi deželna meja med Hrvaško in Kranjsko, za-
radi nje sta se posestvi večkrat sprli, danes pa je
tu državna meja: "Kakor je razvidno iz arhivskih
zapisov, je bilo še za časa grofov Lichtenberg ved-
no precej sporov zaradi meje med posestvoma
Snežnik in Čabar (od Škodovnika do Klanske
police). Tu hkrati poteka tudi meja med deželama
Kranjsko in Hrvaško, oziroma med državama
Ogrsko in Avstrijo.
Po vsakem sporu je posestvo Snežnik na os-
novi posvetovanj s sosedi postavilo meje na novo.
Toda vse zaman! Čim so si čabranski gozdarji
zaželeli drevo ali trato v bližini meje na snežniških
tleh, so že trdili, da meja poteka onkraj tega
mesta. ...".'' Do leta 1913 ta meja še nikjer ni bila
natančno določena. Takrat pa je neodvisna držav-
na komisija obhodila vso vprašljivo mejno pod-
ročje in mejo potrdila.^
Ker je bil Snežnik do sprememb v upravni
ureditvi okoli leta 1848 gospostvo, kjer je bil sedež
sodišča, je veliko tudi sodnega gradiva, razni do-
sjeji tožb in sodb. V različnih delovnih poročilih
lahko najdemo veliko podatkov o odnosih med
gospodarjem in delavci in med delavci samimi,
gradivo o socialnih problemih posameznikov in
skupnosti ljudi, o njihovem družabnem življenju,
raznih gradnjah za individualne in skupne potre-
be. Zanimivo je gradivo, nastalo pri odkupu ser-
vitutnih pravic, ki so obremenjevale predvsem
gozdne in pašne površine posestva Snežnik, ter
zahteve in spori okoli njihove dokončne razrešitve
po avstrijskem državnem zakonu z dne 5. 7. 1853.
Kot pri večini drugih področij razvoja snež-
niškega veleposestva tudi pri arhivu snežniške gra-
ščine ne moremo mimo nekaterih upravnikov gra-
ščine, Čeha Jožefa von Obereignerja in predvsem
Henrika Etbina SchoUmayerja Lichtenberga. Oba
sta bila po izobrazbi gozdarja, izšolana na gozdarski
akademiji v Tharandtu na Saškem. Zaposlovanje
šolanih gozdarskih kadrov je namreč zahteval že
avstrijski državni zakon, izdan 3. decembra 1852,
sicer pa so se Schönburgi zelo dobro zavedali, kaj
pomeni čim bolj izobražen kader na posestvu in so
učenje in šolanje prebivalstva zelo podpirali. Ko si
je deželni zbor v težkih pogojih uveljavljanja
narodnostnih pravic izboril pravico do ustanovitve
gozdarske šole s slovenskim učnim jezikom, je knez
Jurij Schönburg ponudil najugodnejši predlog za
njeno delovanje. Šola je ves čas obstoja od 1869 do
1875 gostovala na posestvu Snežnik.^ Tudi pri
Jurijevem nasledniku sinu Hermanu je imelo zna-
nje visoko ceno. Gozdarje je tako rekoč prisilil, da
so z njim govorili nemško, kar je bilo sicer včasih za
oba sogovornika zelo naporno, vendar se je običaj-
no obrestovalo. Da je Herman lažje vzpostavil stik z
ljudmi v okolici Snežnika in ublažil odtujenost in
prepad med tujci in domačini, se je tudi sam naučil
slovenščine in se tako pogovarjal z delavci in na-
meščenci pri graščini.^"
Schönburgi so imeli pri izbiranju upravnikov
na Snežniku res srečno roko. Za preureditev nek-
daj osiromašenega in nenačrtno izropanega gozd-
nega gospostva v uspešno veleposestvo in obliko-
vanje ter očuvanje izredno lepih in bogatih gozd-
nih terenov sta pomembna tako Obereigner kot
Schollmayer, vendar je slednji zapustil več pisnih
virov.
V času svojega službovanja na Snežniku se je
Schollmayer sprva kot glavni upravitelj nato pa
kot direktor celotnega posestva z arhivskim gradi-
vom podrobno seznanil in ga tudi s pridom upo-
rabljal. Po materini strani je izhajal iz politično in
kulturno zelo vplivne in dejavne družine na Slo-
venskem. Bil je vnuk dr. Henrika Goste in nečak
dr. Etbina Henrika Goste, po katerem je dobil ime.
Tisti del arhivskega gradiva, ki ga njegova mati
Kornelija Schollmayer - Gosta ni prodala Impera-
torski javni knjižnici v Petrograd, je zapustila
svojemu sinu Henriku Etbinu Schollmayerju.^^
^ Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in
schönburski vladarji: zgodovina gospostva Snežnik na
Kranjskem (prevedel Jože Sterle). Gozdno gospodarstvo
Postojna, 1998, str. 61.
'    Isto tam, str. 7.
^    Isto tam, str. 7.
Vladimir Vilman, Aleksandra Serše, Prva slovenska goz-
darska šola na Snežniku, Postojna, 1989, str. 7.
-"^ Vinko Sterle, Fant, to pa so čekani in pol!, Sežana,
Žbrinca 1994, str. 25.
¦'^ Podpisoval se je le s prvim imenom Henrik Scholl-
mayer, ko pa je prevzel dediščino po adoptivni materi
Wilhelmini Lichtenberg, je privzel še njen priimek in se
podpisoval Henrik Schollmayer Lichtenberg.
O Costovem arhivskem gradivu glej več Eva Holz -
Henrik Costa, Ljubljanski kongres 182L Nova revija,
Ljubljana 1997, str. 142 in Stane Granda, Zadnji lastniki
gradiča Koča vas in njihov družinski arhiv. Notranjski
listi IL, Cerknica 1981, str. 278-283.
KRONIKA

ALENKA KACICNIK GABRIO: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13 i
2000
Henrik Etbin Schollmayer se je zavedal pome-
na pisanih virov za poznavanje preteklosti. Sam je
v uvodu v dnevnik navedel: "Marsikdo se bo ver-
jetno vprašal, zakaj se jaz kot navaden gozdar
ukvarjam s področjem, ki je v domeni zgodo-
vinarjev, genealogov in statistikov. Vzrok je v tem,
da bodo zapiski služili ne le opisu mojega dela,
ampak tudi kot zanesljiv vir za kasnejše raziskave.
V moji družini se je več generacij z gorečo
ljubeznijo ukvarjalo s spremljanjem in proučeva-
njem zgodovine dežele Kranjske. Od svojega sta-
rega očeta in od svojih staršev sem podedoval več
rokopisov in knjig, ki sem jih v prostem času
študiral in dopolnjeval."^^
Poznavanje nekaterih dejstev iz preteklosti je
lahko koristno uporabil tudi pri svojem delu, tako
na posestvu kot tudi pri urejanju odnosov z okolico
in njenimi prebivalci: "Študij arhivskih aktov po
službeni dolžnosti mi je marsikaj razjasnil."^^ Delo-
val ni le v dobro graščine, pač pa je opravil še mar-
skikaj drugega, koristnega za okoliške prebivalce.
Bil je zelo kompleksna in univerzalno misleča oseb-
nost.^^ S svojim delodajalcem se je dobro razumel,
celo tako dobro, da mu je bil Jurij Schönburg Wal-
denburg poročna priča pri poroki z Marijo Ober-
eigner, hčerko svojega predhodnika na delovnem
mestu, gospodarjevi žena Luise in hči Ana pa sta
bili krstni botri njunim otrokom, čeprav so bili Saši
Schonburgi po veroizpovedi protestanti.^^ Ko mu je
žena Marija hudo zbolela, je stroške specialističnih
pregledov pri dr. Edu Šlajmerju, enem izmed takrat
najboljših in najbolj znanih zdravnikov na Slo-
venskem, po naročilu Hermana Schönburg Wal-
denburga poravnala graščina.Žal je kljub trudu
za ozdravitev že leta 1903 umrla.
Ker so ga zanimale mnoge stvari, med njimi
tudi zgodovina posestva in Loške doline, je iz
gradiva črpal podatke za svojo zgodovino snež-
niške graščine. Pri teh raziskavah ga je podpiral
tudi Herman Schönburg Waldenburg.^^
Graščinsko arhivsko gradivo je tudi na novo
uredil. Leta 1918 ga je zadela kap, po kateri je
ostal delno hrom, zato se je moral upokojiti.
Umaknil se je na svojo posest v gradič Koča vas,
ki ga je skupaj z drugim priimkom podedoval po
adoptivni materi grofici Wilhelmini Lichtenberg.
Heinrich   von   Schollmayer-Lichtenberg,   Snežnik   in
schönburski vladarji,    str. 5.
|3 Isto lam, str. 5.
Več glej Zgodovina za vse, vse za zgodovino, leto VI,
1999, št, 1, Alenka Kačičnik Gabrič, Henrik Schollmayer
Lichtenberg, upravnik posestva Snežnik, str. 5-12.
Jože Sterle, Snežnik in schönburski vladarji, str. 75,
° AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk, 46, Računske priloge računo-
vodstvu za revir Mašun za leto 1902, št. 1317 (priloga št.
2,42^11).
^' Jože Sterle, Snežnik in schönburski vladarji,     str. 1.
Kot je sklepati, je s seboj pripeljal stari snežniški
arhiv in ga urejal s pomočjo hčerke Margarete.
Starejše gradivo je ocenil kot pičlo: "Pomanjkanje
arhivskih zapisov v Snežniku pripisujem dejstvu,
da so tako knezi Eggenbergi kot Auerspergi pri
prodaji te listine zadržali in jih vzeli s seboj. Kar je
še ostalo na Snežniku, so v svoji 150-letni vladavini
zapravili grofi Lichtenbergi, še zlasti ob propadu.
V svojih zapiskih je navedel tudi, da je ne-
urejeno: " ... Šele natančen pregled zelo raztresenih
listin bi omogočil odgovor na to vprašanje.
Vse ohranjene stare listine je Schollmayer na-
tančno prebral in ponavadi sam razbral ter napisal
datum. Ponekod je pripisal celo svoje pripombe,
npr. da je bila listina odnesena v Hermsdorf (re-
zidenca družine Schönburg Waldenburg na Saš-
kem v Nemčiji), tam jo je domači pisar prepisal,
vendar prepis ne odgovarja originalu, ker pisar ni
poznal pravega pomena besede v listini.^" Iz nje-
govega rokopisa v opombah je videti, da je zaradi
bolezni težko pisal.
Hčerka je obdelala gradivo po njegovih navo-
dilih. Odbirala ga je po temah, oblikovala dosjeje
in fascikle, ki jih je ovijala v ovoje, na njih napisala
popis vsebine in ovoje vlagala v posebej za arhiv
pripravljeno omaro. V okviru fascikla je dosjeje
razvrstila kronološko. Na vse srajčke fasciklov je
pripisala še kraj in datum ureditve gradiva ter
podpis, npr. Hallerstein, 4. Mai 1924, Schollmayer
Lichtenberg. Vsi datumi ureditve arhivskega gra-
diva se vrtijo v letih 1923 in 1924, torej v času, ko
je Schollmayer že nekaj let živel v Koči vasi.
Popis vsebine na ovoju je hčerka prepisala v
poseben zvezek in istočasno naredila indeks fi-
zičnih oseb za vsak posamezen fascikel. Posebej je
ob naslovu fascikla pripisala podatek, na katero
polico v omari je odložila gradivo, in ta podatek
prepisala še v zvezek s popisom. Ob nekaterih sta-
rejših fasciklih je napisala, da so Schonburgi do-
tično gradivo odnesli v svoj grad Waldenburg,
vendar so ga po letu 1860 pripeljali nazaj na
Snežnik.^^
Isto tam, str. 14.
Y^ Isto tam, str. 14.
AS, Stari snežniški arhiv, ki ga je uredil Schollmayer,
Schrank (omara) 5, Fach (predal) 5, Listine o lastništvu
gospostva Snežnik (Besilzwechsel - Urkunden der Herr-
schaft Schneeberg), 1669 3./7,, Gradec (Graz), Kupna po-
godba med knezom Janezom Seyfridom zu Eggen-
bergom kot prodajalcem in knezom Janezom Weykar-
dom von Auerspergom kot kupcem (Kaufvertrag zw.
Fürst Johann Seyfridl zu Eggenberg als Verkäufer und
Fürst Johann Weykhardt von Auersperg als Käufer).
21 AS_778, Gr. A. XVII, Snežnik, 6. knjiga, Archiv Schnee-
berg, Schrank 5 und Urbare, str. 1 in 2.

2000
KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13
AS_778, Gr.A.XVII, Snežnik, 6. knjiga, Načrt omare
z označenimi plicami, na katere sta Henrik in
Margareta Schollmayer Lichtenberg odlagala
urejene fascikle s starim snežniškim arhivskim
gradivom.
Načrt omare po policah je priložen popisu gra-
diva v zvezku. Zvezek s Schollmayerjevim popi-
som gradiva se danes hrani med knjigami gra-
ščinskega arhiva Snežnik, AS_778, knjiga št. 6.
Gradiva SchoUmayerja seveda nista urejala po
današnjih arhivskih standardih in pravilih, bilo pa
je urejeno izredno natančno in pregledno, zato
lahko še danes služi za vzor posameznikom pri
urejanju lastnega arhiva. Ko bo gradivo dokončno
v celoti pregledano, bo zanimivo ugotoviti, koliko
se ga je od prvotne ureditve ohranilo in v koliki
meri je možno in smiselno to ureditev ponovno
vzpostaviti.
Gradivo, ki je nastajalo v času SchoUmayer-
jevega upravljanja veleposestva Snežnik ter se je
dotikalo gospodarjenja in računovodstva, je bilo
razvrščeno po nekakem klasifikacijskem načrtu,
povezovali pa so ga v rubrike. Sistem je bil v
grobem oblikovan že v času direktorovanja
Schollmayerjevega predhodnika, njegovega tasta
Jožefa von Obereignerja. Skozi leta so se naslovi
rubrik nekoliko spreminjali in množili, vse spre-
membe pa so se v glavnem ravnale po potrebah,
ki jih je prinesel čas in nova gospodarska situacija
(npr. po odkupu vseh servitutnih pravic kmetov
na snežniškem posestvu rubrike za dodelitev
servitutnega lesa niso več potrebovali in podobno):
I. nakazila denarja lastniku in apanaže upra-
vičencem do apanaž
II. denarni stroški za rentni urad, gotovina
III. Saška kreditna banka (Sächsische Credit-
anstallt)
IV. povrnitve stroškov
V. predujemi
Via.     zaslužki gozdarskega osebja
VIb.     pokojnine
VIc.     zaslužki osebja, zaposlenega v graščinskem
gospodarstvu
Vid.     hrana in potni stroški
VII. pisarniški izdatki, knjige, poštnine
VIII. takse in sodni stroški
IX. davki in komunalne obveznosti
IXa.     davki od najemnin za stanovanja in hiše
IXb.     zemljiški davek
IXc.     davek na zaslužke osebja
X. zavarovalnine
XI. podpore revežem
Xlc.     vzdrževanje cest
Xlla.    popravila, potrebe po lesu
Xllb.    novogradnje, potrebe po lesu
XIII. ureditev gradu in sob
XIV. obdelovanje njiv in travnikov
XV. kmetijsko orodje in konjska oprema
XVI. zakupi rovtov in pašnikov
XVII. krma in nastilj za živino
XVIII. pridelava zelenjave in sadja
XIX. urejanje parka
XX. zaslužki od lesa
XXI. vožnje lesa za kurjavo
XXII. najemi prevozov za les
XXIIla. pridobivanje gozdnih kultur
XXIIIb. vzdrževanje cest
XXIIIe. gradnja cest
XXIV.   meritve in gozdne kontrole, vzdrževanje
meja
XV.      nakupi raznih predmetov
XXVI. odkup rovtov, zemljišč
XXVII. stroški lova, zaslužek z odstrelnino
XXVIII. knežje gospodinjstvo
XXIXa. različni izdatki
XXIXb. delo služinčadi
XXIXc. voznine, tovornine
XXX.    rezervni fond
KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13 \
48
lOOO
Gradivo je po rubrikah vezano ali lepljeno v
zvezke ali knjige.
Zaga Marof je vodila svoje računovodstvo, obli-
kovano podobno, le imena rubrik so prilagodili
potrebam dela na žagi. Za leto 1876 so oblikovali
naslednje rubrike:
Ib.       nakup lesa
Ic.       zaslužek pri rezanju in priprava klad
Id.       Dunajska hranilnica
II. prodaja gajbic za sadje (tavoletti)
III. prodaja desk, zaslužki
Illb.     tantiemi (deleži)
IV. dnevni zaslužki
V. nakupi in davki na prihodek
VI. pogodbe za mlin
VII. voznine za rezan les
Vlila,   pripomočki za delo
Vlllb.   kovaška dela
IX. zgradbe
X. oskrba s kurilnim lesom
XI. zavarovanje
XIII. provizije
XIV. drugi izdatki
Ostalo spisovno gradivo je odloženo in urejeno
mimo navedenih rubrik, po posameznih serijah po
datumih, npr. stara navodila upravnikov gozdar-
jem za delo, pisma Jurija in Hermana Schönburg
Waldenburga Jožefu Obereignerju, korespondenca
upravnika posestva glede urejanja sprotnih zadev,
gradivo v zvezi z destilarno v Leskovi dolini, per-
sonalne mape vseh zaposlenih pri graščini, načrti
in predračuni gradenj na posestvu, obnova gradu
in drugo. V zvezku s Schollmayerjevim popisom
to gradivo ni zajeto.
Nekatere svoje zapise je Schollmayer tudi ob-
javil. Nekaj objav je znanih, pripišemo pa mu
lahko tudi objavo v reviji Lovec, III, leta 1912, v
kateri je opisal ponovno naselitev jelenov na ob-
močju Snežnika, kjer so bili takrat že popolnoma
iztrebljeni. Članek je naslovljen "Jeleni na snežniški
graščini", avtor pa ni podpisan. V opombi je ured-
ništvo revije pripisalo le, da je članek zajet iz arhi-
va snežniške graščine, zanj pa se zahvaljujejo last-
niku in ravnateljstvu graščine. Koncept članka se
še vedno hrani med ostalim snežniškim gradivom,
vendar tudi ta ni podpisan.^^
Zaradi bogastva gradiva, ki ga je za seboj pustil
Schollmayer, ki je ljubiteljsko zbiral tudi zgodo-
vinsko gradivo o Loški dolini,^^ je predvsem za
raziskave mlajše zgodovine Snežnika, hkrati pa
tudi njegove bližnje in daljne okolice, nemogoče
odmisliti arhiv graščine Koča vas. Tudi tega hrani
Arhiv Republike Slovenije.
Arhiva Snežnika in Koče vasi se vsebinsko tes-
no prepletata in dopolnjujeta, zato ju je tudi
fizično skoraj nemogoče ločiti, ne da bi pri tem v
vsebini naredili manjkajoče luknje. Mnoga Scholl-
mayerjeva navajanja v gradivu fonda Koča vas se
namreč nanašajo na Snežnik, oz. njegovo delo na
veleposestvu. Tudi sam dnevnik, ki ga je pisal vse
življenje, od nastopa službe na Snežniku pa redno
vsak dan, je z izjemo nekaj let, ko je izgubljen, v
gradivu fonda Koča vas, popoln.^ Hčerka je iz-
vlečke iz dnevnika po očetovih navodilih delno
prepisala v poseben zvezek, dodala sta še nekaj
tematskih poglavij. Nanašajo se na lego in meje
posesti, opis naravnih danosti, starejšo zgodovino
Snežnika in Loža, gradnje, prezidave in popravila
na gradu po tem, ko so posest prevzeli Schon-
burgi, oblikovanje nekdanjega grajskega parka pod
gradom, gradnje raznih stanovanjskih, gozdarsko
upravnih in gospodarskih zgradb v gozdovih, ki
so jih imenovali gozdarske kolonije, natančno sta
opisala potek gradnje različnih gozdnih cest, do-
taknila sta se neizpeljane ideje gradnje železnice
skozi Loško dolino, natančneje pa opisala divjad in
lov ter ribištvo. Hči je pisala dva izvoda, ki nista
identična. En izvod, ki je videti kot da bi se moral
nekje še nadaljevati, vendar je original, hrani Ar-
hiv Republike Slovenije v fondu Graščina Snežnik
pod signature AS_778, knj. 7. Drugi izvod je "iz-
gubljen", obstajajo pa največ dvajset let stare fo-
tokopije tega zvezka. Iz fotokopij je videti, da je
oba rokopisa pisala ista roka in da so bile v iz-
gubljenem izvodu nalepljene fotografije. Negative
nekaterih fotografij je po navedbah Henrika
Schollmayerja hranil Herman Schönburg Walden-
burg.-^^ Na te fotografije se sklicuje Schollmayer
tudi v izvodu, ki ga hrani Arhiv RS, ki pa za raz-
liko od izgubljenega izvoda nima prej omenjenih
fotografij, pač pa ima v prilogi prepisane nekatere
listine, na katere se Schollmayer sklicuje tudi v
izgubljenem (prefotokopiranem) izvodu. Označen
je z oznako II. zvezek (Band II). Zanimivo je, da se
v člankih Gozdarskega vestnika leta 1962 in 1967
SchoUmayerjeva zvezka še pojavljata citirana kot
Zgodovina gospostva Snežnik - Lož, I. in II. zve-
zek.^^ Očitno je bil prvi zvezek po tem času od-
nesen iz snežniškega arhiva, s čemer je bil sam
graščinski arhiv posebej zaradi starih fotografij
izredno osiromašen.
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk. 2, št. 60.
Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana,
Družina 1996, str. 29.
^ Heinrich   von   Schollmayer-Lichtenberg,   Snežnik   in
schönburski vladarji,     str. 5.
^ Isto tam, str. 44.
^ Gozdarski vestnik. Mesečni list za gozdarstvo, letnik XX,
1962, A. Šivic, Iz zgodovine našega gozdarstva, Henrik
Schollmayer - Lichtenberg, str. 244 in Gozdarski vestnik,
letnik XXV, Ljubljana 1967, Iz zgodovine našega goz-
darstva. Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov,
str. 117.
48
12 KRONIKA
lOOO
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ; ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13
Gozdno gospodarstvo Postojna je leta 1998 de-
narno podprlo prevod in tiskanje prevoda foto-
kopij "izgubljenega" izvoda, ki je tako izšel v zelo
lepi knjigi, bogato opremljeni z novimi fotogra-
fijami. Med njimi pa se pojavlja nekaj starih, doslej
še neobjavljenih fotografij, vendar njihove prove-
nience žal niso navedli. Kljub nekaterim pomanj-
kljivostim, ki so nastale, ker rokopisa prevoda ni
pogledal noben zgodovinar, ki se ukvarja z izda-
janjem starejših virov (npr. ni objavljena zanimiva
skica različnih faz razvoja grajske celote, prevode
nekaterih besed bi zgodovinar, ki ima izkušnje s
starejšim gradivom, drugače oblikoval itd.), je iz-
daja tega dela za zgodovino Snežnika in njegove
širše okolice neprecenljivega pomena.
V fondu Koča vas so poleg ostalega gradiva
spravljena tudi Schollmayerjeva pisma delodajalcu,
ki jih je le-ta vestno nosil nazaj, ko je prihajal na
Snežnik, v prepričanju, da spadajo sem. Lahko bi
rekli, še sreča, saj naj bi bil arhiv graščine
Hermsdorf pri Dresdnu izgubljen aH celo uničen.^''
Leta 1919 se je Schollmayer upokojil in na
graščini so potrebovali novega upravnika. Posestvo
je bilo razdeljeno na italijanski in jugoslovanski
del. Slednji je bil sekvestiran, ker je bil njegov
lastnik Nemec, jugoslovanski del posestva je za-
jemal le okoli 2000 ha gozda in graščino,^^ njegov
sedež je bil še vedno na gradu Snežnik, kjer je bila
tudi centralna uprava posestva. Upravni urad
italijanskega dela posestva je bil v Ilirski Bistrici
(Villa del Nevoso), od koder so pošiljali pošto, po-
ročila, obvestila v snežniško centralno upravno
pisarno. Komisar sekvestiranega posestva je bil
Velimir Nikašinovič, ki ga ljudje zaradi libera-
lističnih načel in samovolje niso maraU.^^ Novega
upravnika posestva je iskala Sumska direkcija, v
njenem imenu Obereigner (verjetno Emil, sin po-
kojnega snežniškega upravnika Jožefa von Ober-
eignerja in Schollmayerjev svak, ki je bil prav tako
gozdarski inženir'^'^).
1. aprila 1920 je službo nastopil Leon Schauta,
gozdarski inženir, sin Jožefa Schaute, predzad-
njega upravnika posestva Turjak v lasti družine
Auersperg s sedežem v gradiču Namršelj v Zelim-
Ijah. Do tedaj je bil Leon zaposlen kot upravnik
revirja Krvava peč na turjaškem veleposestvu.-'^
Leta 1924 je Kraljevina Jugoslavija po mučnih
prepričevanjih ukinila sekvester nad jugoslovan-
skim delom snežniškega posestva. Pri prizadeva-
njih za dosego tega cilja se je Herman Schönburg
Waldenburg skliceval na dejstvo, da je po fidej-
komisni listini on le uživalec posestva, če pa to ne
more biti, je vrstni red uživalcev fidejkomisne
lastnine določen tako, da v njem prav lahko naj-
demo naslednika, ki ni nemški državljan, pač pa
češki.¦'^ Trudil se je dokazati, da ima sam avstrijsko
državljanstvo, ki ga nikoli ni izgubil in ga je dobil
ob rojstvu po očetu, takrat oficirju v avstrijski
armadi. Prusko oz. nemško državljanstvo je Her-
man imel le v času svojega službovanja kot diplo-
mat pruske države, ki ga je prevzel z dovoljenjem
avstrijske države in se pri tem ni odrekel avstrij-
skemu državljanstvu. Ko je zaključil svojo diplo-
matsko kariero, je prosil za izbris pruskega držav-
ljanstva in ga leta 1909 tudi dobil. Po saint-ger-
mainski mirovni pogodbi pa Jugoslavija avstrijskim
državljanom ni smela zapleniti posesti.
Herman je zase in za svojega pokojnega očeta
ves čas kot kraj stalnega bivališča navajal grad
Snežnik.
V dokaznem gradivu proti odpravi fidejkomisa
in nacionalizaciji posestva se je skliceval še na
dejstvo, da je bil tudi njegov stari oče Oto Viktor
avstrijski državljan v avstrijski vojaški službi. Nje-
gova družina si je po razpadu nemškega cesarstva
za svojo domicilno državo izbrala Avstrijo, ki je
nato družino Schönburg postavila ob bok druži-
nam Auersperg, Lobkowitz, Windischgrätz in
Schwarzenberg, katerim do sedaj še noben nikoli
ni izpodbijati avstrijskega državljanstva.
Pri dokazovanjih teh dejstev se je Herman
Schönburg Waldenburg skliceval na stare listine v
snežniškem arhivu, za katere pa pravi, da "je
snežniški arhiv v neredu".^^ Morda je prav ta ugo-
tovitev iz leta 1921 vzpodbudila Hermana Schön-
burg Waldenburga, da se je s Henrikom Scholl-
mayerjem Lichtenbergom, ki je graščinski arhiv
najbolje poznal, dogovoril za ureditev starih graj-
skih dokumentov.
Da je bila pritožba za Hermana Schönburg
Waldenburga ugodno rešena, je pripomoglo tudi
dejstvo, da bi se z likvidacijo snežniškega posestva
za njegovo vrednost znižala vsota, ki jo je morala
Nemčija plačati zveznim državam kot vojno
odškodnino.
Informacijo mi je posredovala g. Lidija Slana.
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk, 40, št. 1162.
Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Družina,
Ljubljana, 1996, str. 70.
Tomaž Kočar, Propad Turjaške graščine. Gozdarstvo
turjaške graščine od prehoda v 20. stoletje do 2.
svetovne vojne, Ljubljana, 1999, str. 47; Gozdni urad
Snežnik, šk. 74, št. 2120.
Več glej Tomaž Kočar, Propad turjaške graščine, str.
142.
Tomaž Kočar, Propad turjaške graščine, str. 460.
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, Dodatna izjava Agrarni direkciji v
Ljubljani v zadevi likvidacije imovine Hermana princa
Schönburg Waldenburga oziroma fidejkomisa Snežnik
in Lož, Ljubljana, 3, 3, 1921, šk. 74, št. 2118.
¦^^ Isto tam, P. T. poverjeništvo za agrarno reformo v Lju-
bljani, V zadevi veleposestva Hermana princa Schön-
burg Waldenburg. Izjava Hermana princa Schönburg
Waldenburg, ki ga zastopa odvetnik dr. Ivo Benkovič, v
zadevi likvidacije, šk. 74, št. 2118,
9
KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK. 3-13
48
lOOO
Herman si je za ohranitev posestva res močno
prizadeval, ponudil je celo plačilo odškodnine, če
bi mu bilo ugodeno. Država je to ponudbo spre-
jela in mu naložila plačilo 1,5 milijona dinarjev,
mu postavila pogoj, da podpiše izjavo, s katero se
odpoveduje vsem zahtevam po plačilu kakršnekoli
škode zaradi sekvestra in plačati mora vse stroške
sekvestra. Po izpolnitvi teh pogojev je bil sekvester
ukinjen za vsa fidejkomisna zemljišča, alodijalna
zemljišča pa v to odločbo niso bila zajeta.'^^
Lastnik je z Leonom Schauto po ukinitvi se-
kvestra tudi v naprej sklenil pogodbo o zapo-
slitvi.36
Kraljevina Jugoslavija je z zakonom o razrešitvi
družinskih fidejkomisov z dne 10. julija 1934 s
snežniških zemljišč izbrisala zaznambo fidejko-
misnih vezi, vknjižila pa lastništvo za Hermana in
njegovega brata Ulrika Schönburg Waldenburga,
za vsakega do ene nerazdelne polovice. Pri tem je
bil Ulrikov del obremenjen s pravico uživanja za
brata Hermana do njegove smrti, najdalje pa do 1.
^L.194537___________________________________________________
AS_778, GrA.XVIl Snežnik, 6. knjiga. Naslovna
stran zvezka s popisom starega arhivskega gra-
diva.
¦'^ Isto tam. Prepis (odločbe), Kraljevina Srba, Hrvata i Slo-
venaca, Ministarstvo pravde. Odsek za sekvestre, Sbr.
12241, 2. decembra 1922, Beograd, šk 74, št. 2118.
Podatke o zaposlitvi sem izbrskala po drobcih med gra-
divom, ki ga je Leon Schauta očitno prinesel s seboj iz
Krvave peči. Verjetno je zavoj vzel s seboj, ker so se
med njimi nahajali nekateri njegovi osebni dokumenti
in dokumenti njegove tele, ki je živela z njim, npr.
Obereignerjeva ponudba za prevzem službenega mesta
z dne 20. februarja 1920, pa ludi ostala osebna pošta, ki
je bila do konca marca naslovljena še na naslov v Krva-
vi peči, od takrat naprej pa na naslov na Snežniku. Da-
tum se sklada z navedbo nastopa službe v personalni
mapi, ki sem jo našla precej kasneje, zdaj oboje Gradivo
graščine Snežnik v urejanju, imenovano Gozdni urad
Snežnik, šk 74, št. 2117 in 2120.
^'  AS, Gradivo grašane Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk. 71, št. 2043.
Da je ohranil italijanski del posestva, je Her-
man Schönburg Waldenburg privzel še italijansko
državljanstvo. Vrh gore Snežnik je podaril ita-
lijanski fašistični vladi, Mussolini pa z njim ob-
daroval pesnika G. d'Annunzia, ki je zato dobil
plemiški naziv di Monte Nevoso (italijansko ime
za goro Snežnik).¦^^
Leona Schaute zgodovina in staro gradivo nista
zanimala. Njegova največja zasluga za Snežnik je
v dejstvu, da je uspel prekrmariti celo drugo
svetovno vojno in kljub pritiskom na ozemlju, kjer
so se takrat gospodarji večkrat menjali, ohranil
grad nepoškodovan (grad ni bil ne oropan, ne iz-
praznjen in ne požgan, kot se je na našem ozem-
lju v mnogih drugih primerih, včasih popolnoma
po nepotrebnem, zgodilo). Po nekaterih pripo-
vedovanjih je bil Leon Schauta po eni strani lo-
jalen italijanskim oblastem, po drugi starni pa je
sodeloval tudi z odporniško partizansko vojsko.
Cenilni seznam predmetov, ki so jih leta 1942 na
posestvu Snežnik rekvirirali partizani (Snežnik, 4.
2. 1943), časovno sovpada z obstojem t.i. Sliv-
niškega bataljona, partizanskega taborišča za civi-
liste v snežniških gozdovih.^^
Med drugo svetovno vojno, januarja in febru-
arja 1944, naj bi bila po navedbah Toneta Avsca v
grajskem okroglem stolpu partizanska lekarna Pla-
njava, vendar so jo morali zaradi izdaje preseliti. Na
pristavi, t.j. v gospodarskih poslopjih ob gradu je
bilo leta 1944 nekaj časa tucii zavetišče za otroke,
katerih starši so odšli v partizane. Zavetišče je vo-
dila partizanska učiteljica Anica Bende iz Cerknice,
povezani pa so bili tudi s partizansko bolnišnico. Za
otroke je skrbel dr. Ivane. Nekateri med njimi,
posebej tisti, ki so se vrnili iz italijanskih kon-
centracijskih taborišč (Rab), so bili potrebni posebne
nege in hrane, ker so bili podhranjeni.'*^
Gradivo, ki je nastalo v času službovanja Leona
Schaute, je od vsega gradiva najbolj neurejeno,
vendar kljub temu izredno zanimivo. Posestvo se
je v času njegovega vodenja znašlo v povsem novi
gospodarski in politični situaciji. Najprej je bilo z
državno mejo razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo
in je bilo poslovanje izredno težko usklajevati in
krmariti med raznimi birokratskimi čermi dveh
držav; svetovna gospodarska kriza je močno za-
ostrila socialno sliko okolice, kmalu nato pa je na-
stopil čas druge svetovne vojne. Snežniški gospo-
dar je bil že star (rojen je bil leta 1864), za pri-
padnika agresorskega naroda pa tudi ni bilo naj-
bolj priporočljivo, da bi se prišel izpostavljat na
področju, kjer je bilo odporniško gibanje precej
močno.
^ Enciklopedija Slovenije, št. 12, geslo Snežnik, str. 97.
^" Več o tem glej brošuro Slivniški bataljon, Kovinoplastika
Lož, 1973.
Za informacije se zahvaljujem Tonetu Avscu.
10
>
2000
12 KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13
Leon Schauta je bil predvsem praktik, ukvarjal
se je z vodenjem posestva in sprotnimi problemi,
vse staro gradivo pa je pustil, kot ga je prevzel.
Gradivo, ki se tiče poslovanja v njegovem času, so
sicer odlagali po fragmentarno ohranjenem načrtu
za pisarniško poslovanje, ponekod je gradivo celo
označeno z zaporednimi rimskimi številkami in
črkami, vendar je bilo posebej to gradivo po več-
kratnih selitvah najbolj razsuto in prvotne ureditve
najbrž ne bo več mogoče rekonstruirati. Sklope
gradiva je označeval po rubrikah, npr.
fasc.l/c Šumarski referent, letna poročila in
drevesnica,
fasc.I/č Banovinska davščina in 2% taksa za
pogozdovanje,
fase.I/d        Dvolastniške zadeve, legitimacije in
carinarnica,
fasc.Ve        Društvo "Njiva in šuma",
fasc.I/f Srezko načelstvo in občinska uprava,
fasc.VIVla    Ribolovske zadeve z g. Plemljem
fasc.VII/2a    Lovski rezervati Planinske graščine
fasc.VII/2b    Uprava Bisterca (Lovišče "Javorje"),
fasc.VII/2c    Uprava Bisterca - lovske zadeve,
fasc.VIl/3č    Lovske zadeve z oblastmi
fasc.VII/3d    Slovensko lovsko društvo
fasc.VII/3e    "Divja koža" in strojenje kož
fasc.VII/3f    Zavarovanje lovskega osebja
fasc.VII/3g    Razne lovske zadeve
fasc.VII/3h    "Loudur" in "Hell"
fasc.VII/I      Dobava  hanoveranca  za  upr.  L?B
"Satan", jermeni
fasc.VII/K     Zbirna lovska razstava v Ljubljani
fasc.VIII/a    Domači ukazi in odredbe
fasc.X Fidejkomisne zadeve
fasc.XII/1-e   Obnovitev akumulatorske baterije -
pogajanja z "Munjo" d.d. Zagreb
Po zaplembi posesti po drugi svetovni vojni je
bilo bivše veleposestvo razdeljeno na dve gozdni
upravi. Gozdno upravo Ilirska Bistrica in Gozdno
upravo Snežnik. Leta 1948 so celotni gozdni kom-
pleks razdelili na štiri gozdne uprave. Ilirska Bi-
strica, Mašun, Pivka in Snežnik.'*^ Uprava Snežnik
je imela sedež v upravno-gospodarskih poslopjih
ob gradu. Poleg teh je bilo v prostorih pristave ob
gradu nastanjeno še Lesno industrijsko podjetje
Gerknica. Leta 1951 so se morali lesarji po nalogu
vlade, ki je želela na pristavi urediti ekonomijo za
samooskrbno gospodarstvo,'*^ od tu izseliti, goz-
darji pa naj bi se preselili v manjši del svojih do
takrat uporabljanih sob.'*'^ Ker so morali izprazniti
Gozdarski vestnik, XIII, 1955, Iz zgodovine slovenskega
gozdarstva. Beležke iz preteklosti snežniških gozdov,
str. 52,
Arhiv urada predsednika vlade RS, Snežnik, Poročilo o
ogledu posestva na Snežniku zaradi ustanovitve eko-
nomije PVLRS, ki se je vršilo dne 6. marca 1951 na
Snežniku.
Arhiv urada predsednika vlade RS, Snežnik, Dopis
nekatere prostore, so arhivsko gradivo, ki je imelo
svoj prostor že vrsto let v poslopju pristave,'*^
predali državnemu arhivu.
Gradivo se z letom 1945 še ne konča.'*^ Gra-
ščinsko arhivsko gradivo se očitno kontinuirano
nadaljuje z gradivom povojne Gozdne uprave
Snežnik. Nekateri spisi so, glede na vsebino, na-
stali celo po informbirojevski krizi. Na posestvu, ki
so ga zaplenili Hermanu Schönburg Waldenburgu,
čeprav je že 20. oktobra 1943 umrl v svojem gradu
Hermsdorf na Saškem, njegov dedič pa je bil
Ulrikov sin, so nastalemu gozdarskemu podjetju
zamenjali le glavne vodilne delavce, odstavili
upravnika Leona Schauto, ki se je s svojo teto
Luizo Rizetti preselil v Avstrijo,^^ gozdarji pa so
ostali isti okoliški prebivalci, v kolikor se zaradi
službenih let niso upokojili.^^
AS_778, GrA.XVIl Snežnik, 6. knjiga. Dve strani iz
zvezka s popisom in indeksi v okviru vsakega
posameznega fascikla, kakor sta SchoUmayerja
popisala arhivsko gradivo graščine Snežnik.
V Arhiv prevzeti fascikli so oblikovani brez
vsakega logičnega reda, pač kakor in kaj je tiste-
mu, ki je gradivo zvezoval in prevzemal, prvo
prišlo v roke. Tako je lahko, za primer, v enem
Predsedstva Ministrstvu za gozdarstvo LRS in Generalni
direkciji za lesno industrijo, Ljubljana, 10. marca 1951.
^ Heinrich   von   SchoUmaycr-Lichtenberg,   Snežnik   in
schönburski vladarji,     str. 39.
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk. 1, št. 20, 31, 32, 33, 34 in
drugi.
Več glej Tomaž Kočar, Propad turjaške graščine, str.
143.
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk. 74, št, 21I7, mapa Podatki
uslužbencev in upokojencev: po podatkih v personalnih
mapah je precej zaposlenih na graščini v prvih letih po
drugi svetovni vojni izpolnilo starostne pogoje za upo-
kojitev.
11
12 KRONIKA
48
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK 3-13 '
2000
fasciklu gradivo, ki je nastalo leta 1900, en ovoj
gradiva, ki ga je oblikovala, popisala in zavila Mar-
gareta Schollmayer Lichtenberg in nekaj spisov, ki
se nanašajo na gospodarjenje leta 1947. Zaradi
neustreznega skladiščenja je del gradiva tudi pre-
cej poškodovan. Na več fasciklih je opaziti, da so
ga razgrizli različni glodalci, ponekod je do gra-
diva prišla voda, ali pa je razpadlo kovinsko črnilo,
s katerim je bil napisan tekst, oz. sponka, s katero
je bilo spetih skupaj več listov. Med zelo poško-
dovanim gradivom je npr. tudi Obereignerjcvo po-
ročilo o razdejanju, ki so ga ob začetku prve
gradnje gozdarske koče na Mašunu avgusta leta
1874 povzročili razburjeni in prizadeti kmetje iz
Knežaka, ter mnogo drugega gradiva.
Po izročitvi je bilo gradivo dolga leta spravljeno
v tedanjem republiškem, današnjem državnem
arhivu. Deležno je bilo več selitev znotraj hiše,
fizične ločitve fonda pa sta bila verjetno kriva dva
različna prevzema gradiva v arhiv. Oba dela sta
bila po tem tudi različno obravnavana. Prvi,
manjši del, ki danes obsega 13 škatel, je bil ob-
delan in urejen po principih za ureditev graščin.
Drugi del je še danes imenovan Gozdni urad
Snežnik (verjetno slučajno, ker se je tako nekaj
časa imenoval tudi upravni organ enega od snež-
niških gozdnih revirjev) in je še neurejen. Na vsak
način bo treba gradivo, ko bo pregledano in po-
pisano, združiti ter se glede na SchoUmayerjev
popis dogovoriti za način ureditve vnaprej. Pri
tem se njegovi ureditvi arhivskega gradiva ne bo
moč izogniti. Prav tako tudi ni znano, koliko je
popisanega in urejenega gradiva iz razformiranega
SchoUmayerjevega arhiva v trinajstih škatlah gra-
diva graščine Snežnik.
Kot vsi drugi graščinski arhivi, je za slovensko
zgodovino pomemben tudi arhiv graščine Snežnik.
Njegov pomen pa še dodatno pridobi na veljavi
ob ugotovitvi, da razen tega nimamo nobenega
vsaj toliko ohranjenega gozdarsko graščinskega
arhiva kot je prav snežniški, čeravno je na slo-
venskem ozemlju obstajalo več gozdarskih vele-
posesti, ki so imele svojo upravo organizirano
podobno kot Snežnik, npr. turjaško in najob-
sežnejše kočevsko, last aueršperških knezov. Gra-
divo je, glede na vse prej navedeno, pestro in raz
noliko ter vsebinsko izredno bogato. Izhaja iz
časovno zelo dolgega obdobja, čeravno ga je naj-
več iz 19. in 20. stoletja. Zato tudi dejstvo, da fond
ni popoln, ne zmanjšuje njegove vrednosti in
pomena.
VIRI IN LITERATURA
AS_1199, Komisija za upravo narodne imovine
(KUNI)
AS_231, Ministrstvo za prosveto VLRS, Federalni
zbirni center, šk. 89
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imeno-
vano Gozdni urad Snežnik
AS, Stari snežniški arhiv, ki ga je uredil ScholL
mayer
AS_778, Gr. A. XVII, Snežnik, 6. knjiga
AS, akcesijska knjiga
Arhiv urada pradsednika vlade RS, Snežnik
Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljublja-
na, Graščinski arhiv Snežnik (Schneeberg)
Heinrich von Schollmaycr - Lichtenberg, Snežnik
in schönburski vladarji: zgodovina gospostva
Snežnik na Kranjskem (prevedel Jože Sterle),
Gozdno gospodarstvo Postojna, 1998
Vladimir Vilman, Aleksandra Serše, Prva slovenska
gozdarska šola na Snežniku, Postojna 1989
Eva Holz - Henrik Gosta, Ljubljanski kongres 1821,
Nova revija, Ljubljana 1997
Stane Granda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in
njihov družinski arhiv. Notranjski listi II, Cerk-
nica 1981, str. 278-283
Alenka Kačičnik Gabrič, Henrik Schollmayer
Lichtenberg, upravnik posestva Snežnik, str. 5-12
Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem,
Ljubljana, Družina 1996
A. Šivic, Iz zgodovine našega gozdarstva, Henrik
Schollmayer - Lichtenberg, Gozdarski vestnik.
Mesečni list za gozdarstvo, letnik XX, 1962, str.
244
A. Šivic, Iz zgodovine našega gozdarstva. Prispevki
k zgodovini urejanja naših gozdov. Gozdarski
vestnik. Mesečni list za gozdarstvo, letnik XXV,
Ljubljana 1967, str. 117
Beležke iz preteklosti snežniških gozdov. Gozdar-
ski vestnik. Iz zgodovine slovenskega gozdarstva,
letnik XIII, 1955
Tomaž Kočar, Propad turjaške graščine. Gozdar-
stvo turjaške graščine od prehoda v 20. stoletje
do 2. svetovne vojne, Ljubljana 1999
Enciklopedija Slovenije, št. 12, geslo Snežnik, str.
97
Brošura Slivniški bataljon, Kovinoplastika Lož, 1973
12
48
1-2 KRONIKA
lOOO
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: ARHIVSKO GRADIVO GRAŠČINE SNEŽNIK, 3-13
ZUSAMMENFASSUNG
Das Archivgut der Herrschaft Schneeberg
Das Archivgut der Herrschaft Schneeberg
(Snežnik) wurde im Jahre 1952 vom Forstamt
Gozdno gospodarstvo Postojna (Adelsberg) dem
heutigen Arhiv Republike Slovenije (Archiv der
Republik Slowenien) übergeben. Dies geschah in
zwei Etappen, was die Aufteilung des Archivfonds
in zwei Teile zur Folge hatte, die noch heute
getrennt behandelt werden. Die übriggebliebenen
Dokumente wurden im Jahre 1982 vom Zgo-
dovinski Arhiv Ljubljana (Historisches Archiv Lju-
bljana) übernommen. Außer diesen zwei Archiven,
wo das ältere Archivgut von Schneeberg auf-
bewahrt wird, verwahrt das Archiv des Mini-
sterpräsidenten der Republik Slowenien das heute
entstehende RegistraturguL
Das Archivgut der Herrschaft Schneeberg ist
mannigfaltig. Es bezieht sich auf Gutswirtschaft,
Waldwirtschaft, Wirtschaftsmethoden, Arbeits-
organisation, Sorge um das Wild, Jagd und
Fischerei, Wildjagd, Details aus dem Leben von
Einzelpersonen auf Gut und Schloß, Einzelheiten
über das traurige Schicksal und die Versuche, die
gesamte Herrschaft Schneeberg zu verkaufen, bis
zu ihrer Erwerbung durch den reichen sächsischen
Fürsten Otto Viktor von Schönburg-Waldenburg
im Jahre 1853.
Außer auf das Schloßleben bezieht sich das
einschlägige Archivgut auch auf das Geschehen in
der nahen und fernen Umgebung des Schlosses
bzw. der Herrschaft. Dazu gehören auch Doku-
mente über die Regulierung des größten Saug-
loches des Cerknica-Sees (Zirknitzersee), Schrift-
stücke über verschiedene Formen finanzieller und
anderweitiger Hilfe der Gutsherrschaft für die
Einwohner im Umkreis des Schlosses, über den
Versuch, durch das Loz-Tal (Laasertal) einen ab-
zweigenden Schienenstrang mit Anschluß an die
Südbahn zu verlegen u.a.m. Ein großer Teil des
Archivguts bezieht sich auf das Problem der Ab-
grenzung gegen die Nachbarherrschaft Čabar
(Tschubar) im Süden. Bis zur Begehung der
betreffenden   Grenzgebiete   durch   eine   unab-
hängige Staatskommission im Jahre 1913, die die
Grenze festlegte, war diese nämlich umstritten ge-
wesen. Von Interesse ist auch das ArchivguL das
anläßlich der Servitutenablösung in den Schnee-
berger Wäldern durch die Bauern aus den an die
Herrschaft grenzenden Dörfern entstand.
Für Erhaltung und Ordnung des älteren Ar-
chivguts hat sich der Verwalter auf Schloß
Schneeberg Heinrich Schollmayer-Lichtenberg
verdient gemacht. Seinen Dienst auf der Herr-
schaft versah er von 1884 bis 1919, zunächst als
Förster in Mason, dann als Hauptverwalter und
Forstdirektor der Herrschaft. Nach seiner Pensi-
onierung lebte er im Schlößchen Koča vas
(Hallerstein) mit seiner Tochter Margarethe, die
ihm dabei half, das alte Schriftgut in einen
logischen Zusammenhang zu bringen. Der Vater
las jedes Schriftstück genau durch und datierte es,
einige Schriftstücke versah er sogar mit seinen
Anmerkungen, seine Tochter fügte sie zu Fas-
zikeln zusammen, schlug sie in braunes Um-
schlagpapier, verzeichnete sie in ein besonderes
Heft und legte gesondert für jedes Faszikel ein
Namensverzeichnis an.
Das Archivgut, das zur Zeit von Schollmayers
Diensttätigkeit auf Schloß Schneeberg enstand und
die Finanzverwaltung betrifft, wurde nach
Rubriken abgelegt, die bereits zur Zeit seines
Vorgängers Josef von Obereigners, des Schwieger-
vaters von Schollmayer, angelegt worden waren.
Es wurde dann nach Jahrgängen zu Bänden ge-
bunden oder geleimt. Das andere Archivgut wur-
de ähnlich wie Serien abgelegt, es ist jedoch nicht
verzeichnet und auch in Schollmayers Verzeichnis
nicht erfaßt. Schollmayers Nachfolger Leon Scha-
uta zeigte für das alte Archivgut kein Interesse.
Während seiner Dienstzeit wurde das Schriftgut
nach dem neuen Klassifikationsprinzip abgelegt.
Infolge zahlreicher Umzüge ist es so verstreut, daß
es wahrscheinlich nicht mehr möglich sein wird,
seine Ordnung wieder herzustellen.
Auf die Geschichte der Herrschaft Schneeberg
bezieht sich in großem Maße auch das erhaltene
Archivgut des Guts Koča vas. Die Archivbestände
von Schneeberg und Koča vas vervollständigen
sich inhaltlich und sind für die Erforschung der
neueren Geschichte der Herrschaft Schneeberg
von unschätzbarem Wert, stellen sie doch das
einzige so weitgehend erhaltene Archivgut einer
Herrschaft in Slowenien dar, die Forstwirtschaft
betrieb.
13
KRONIKA_48^
lOOO
dopolnjen tekst* UDK 728.8(497.12 Snežnik)
prejeto: 14. 3. 2000
Ivan Stopar'
dr., hab. izr. univ. prof. v pokoju, konservatorski svetnik
SI-3000 Celje, Bezenškova 59
Snežnik
Skica stavbnega razvoja
IZVLEČEK
Današnji dvorec je renesančnega izvora, saj se srednjeveške omembe Snežnika, vezane z oznako
"vest", očitno nanašajo na izginuli grad na neki drugi, bolje zavarovani lokaciji Jedro dvorca predstavlja
nekdanji dvonadstropni, na pravokotni talni ploskvi pozidani stanovanjski stolp v zahodnem delu
zasnove. Tega so z leti izzidali do današnje podobe. Zadnje pomembne prezidave je dvorec doživel po
letu 1707, ko je prišel v posest rodovine Lichtenberg, in po letu 1853, ko ga je kupil na dražbi knez
Schönburg Waldenburg.
SUMMARY
SNEŽNIK - A BRIEF ACCOUNT OF BUILDING DEVELOPMENT
The present manor is of rennaissance origin. Mentionings of the medieval Snežnik, linked with the
decsription "vest", obviously refer to another dissapeared castle on some other, better protected location.
A former two-floor, on a rectangular ground surface built residential tower in the west part of the castle
presents its core. They have bulit it to the present image thorugh many years. After 1707, when the
manor became the property of the Lichtenberg family, and after 1853, when count Schönburg-
Waldenburg bought the castle at an auction, it experienced its last significant rebuildings.
Ključne besede: dvorec, srednjeveški Snežnik, novoveški dvorec
Med redkimi grajskimi stavbami, ki so hkrati z
vso svojo razkošno notranjo opremo neokrnjene
preživele vihro druge svetovne vojne ter povojna
pustošenja in praznjenja, je globoko v osrčju No-
tranjske, na robu prostranih gozdov ob izviru
Obrha gradič - dvorec Snežnik. O njegovem sred-
njeveškem izviru več ali manj le ugibamo, raz-
ločneje pa se vsaj v obrisih izrisujeta njegova vloga
in pomen v novejših zgodovinskih obdobjih. Tu se
spet ne moremo izogniti najstarejšemu znanemu
opisu Snežnika izpod peresa Janeza Vajkarda
Valvasorja v njegovi Slavi Vojvodine Kranjske iz
leta 1689, ki ga v prevodu povzemam:
14
Snežnik leži na precej visoki skalni kopi, ki jo
je že sama narava obdala z globokim jarkom. Prek
jarka nas dolg lesen most pripelje v medzidje, od
tam pa spet drug most više gor v dvorec. Naj tu
pripomnim, da je vhod vanj precej visoko dvig-
njen in narejen po kranjski šegi - tako naj bi za-
nesljiveje zadržal sovražnika.
Ivan Stopar: Stavbni razvoj, v: Kulturni in naravni spo-
meniki Slovenije 200, Grad Snežnik. Ljubljana 2000, str.
20-24.
>
>
12 KRONIKA
1000
IVAN STOPAR: SNEŽNIK • SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 !
Schnee p erg
/ v. Valvasor, Snežnik. Bakrorez iz Topografije Vojvodine Kranjske, 1679.
Blizu dvorca priteče iz skale potoček, ki kdaj pa
kdaj prinaša s seboj tudi žive race. Sicer pa se tik
Snežnika razprostira velika in širna divjina, ki sega
daleč v Turčijo. Trgovci ali drugi popotniki, ki se
skozi ta gozd odpravljajo dalje proti Kotarju (?) in
Reki, se zato pri dvorcu naznanijo, tu pa jim potlej
dodelijo konvoj ali spremstvo dveh, treh ali več
dobro oboroženih in srčnih mož, pravijo jim stra-
že, ki dobivajo svojo letno mezdo. Ti morajo potelj
popotnike zastonj spremljati skozi gozd, kjer naha-
jamo vso mogoče zlo žloto roparjev in banditov in
tu pa tam Turkov. Kakor hitro pa se sliši glas, da
so malopridni ptiči tu, že jih nadvse skrbno za-
sledujejo, tako da so jih iz divjine že kolikor mo-
goče pregnali.
Okrog zidovja starega snežniškega dvorca so se
kajpak že zgodaj pričele spletati tudi nenavadne
zgodbe, kakršnih Valvasor v svojih pripovedih ni-
koli ni pozabil omeniti. Prisluhnimo mu še enkrat:
Pred tridesetimi in več leti je pri Snežniku
prišel iz gozda povsem osivel možak, oborožen s
helebardo v roki. Prestrašeni ljudje so videli v
njem nič manj kot prikazen. Imel je hudo dolge
lase in grozno brado, vse zmršeno med seboj, na-
mesto oblačila pa je imel krog života ovit koc ali
odejo. Naposled so izvlekli iz njega, da je bil v
turškem suženjstvu, da se ga je naposled otresel in
dolgo blodil po lesov ju, dokler mu sreča pri
Snežniku ni pokazala izhoda.
Če že Valvasorjeva zgodba ni kar iz trte izvita,
pa toliko bolj preseneča, da so se krog Snežnika še
v novejšem času širile marnje o čudnih prikaznih.
kakršnih bi se vsaj v prosvetljenem 19. stoletju več
ne nadejali. Tako je nekdanji grajski višji gozdar in
potlej upravnik posestva Henrik Schollmayer v
drugem delu svoje rokopisne zgodovine gospostva
Snežnik na Kranjskem iz leta 1923, ki jo hrani
Arhiv Slovenije, zabeležil zanimivo zgodbo o Jako-
bu, graščinskem poslu. Fant je bil sveto prepričan,
da je ponoči videl nekdanjega grajskega kaplana,
ki da je, zaradi nekega nekoč povzročenega hu-
dodelstva, strašil v gradiču in varoval njegov za-
klad, njegovemu praznoverju pa je pritegnil celo
loški notar Albert Höfern, vnet spiritist in pre-
pričan zaklinjalec duhov. V svojem pismu, naslov-
ljenem na okrožnega sodnika v Ložu Josipa pl.
Werdowatza, je potlej natanko poročal o svojih
ugotovitvah v zvezi z zakladom: znašal naj bi
10.000 goldinarjev, spravljen pa tri čevlje globoko
v pet stotov težki skrinji ... Kako se je srhljiva
zgodba končala, vir ne poroča.
Bolj kot večidel že pozabljene legende so za nas
zanimivi podatki o Snežniku, ki jih izluščimo iz
starih listin. Njihove prepise, ki jih hrani Zgo-
dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, nam je
ljubeznivo odstopil prof. dr. Božo Otorepec, tudi
sam dober poznavalec snežniške zgodovine. Te li-
stine o prvotnem gradu oziroma njegovi lokaciji
kajpak ne govore neposredno, najdemo pa v njih
namige, ki so nam pri razmišljanju v veliko pomoč.
Toda naj kar precej poudarim, da so vse, kar lahko
o Snežniku pred obobjem renesanse rečemo, več ali
manj utemeljena ugibanja. Potrdile ali ovrgle jih
bodo lahko le sistematične arheološke raziskave.
15
12 KRONIKA
IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19

2000
Območje Snežnika v mapi franciscejskega katastra.
Arliiv Slovenije (foto Adriana Vlašič).
Ugibanja o srednjeveškem Snežniku
Najstarejša zgodovina prvotnega, že pred sto-
letji izginulega oglejskega gradu Snežnik, je zavita
v temo. Šele leta 1269 nastopi prvi, po njem ime-
novani ministerial, vitez Majnard Snežniški, med-
tem ko se utrjena postojanka, vest dacz dem Sne-
herg, omenja šele slabih sto let pozneje, leta 1361.
Takrat sta gradnik Erhart von Aych in njegova
soproga Zofija prodala polovico svojega četrtin-
skega deleža utrdbe Zofijini sestri, soprogi pokoj-
nega Ota z Gorij, za 46 mark šilingov.
S kastelološkega vidika je posebej zanimiva li-
stina iz leta 1367, s katero je solastnik Snežnika,
Pavel Snežniški, odprodal poleg nekaterih drugih,
posebej navedenih posesti, tudi svoj delež an der
vest ze Sneberch mit sampt den tor das bcsunder
darczu gehört vnd mit dem tor vnd hoff da wir
mit einander gemain an gehabt haben, torej svoj
dežel utrdbe skupaj z vrati in dvoriščem, ki ga je
posedoval skupaj z drugimi. Listina, kolikor be-
seda hoff ne označuje bližnjega dvora, poudarja
členjen, očitno ganerbni značaj gradu z nekaterimi
skupnimi stavbnimi prvinami, predvsem posebej
utrjenimi vhodnimi vrati.
Tako kot ta tudi naslednje ohranjene listine
govore o postopni razprodaji gradu in gospoščine,
zdi pa se, da je lastniška "španovija" pripomogla k
temu, da je v letih 1402 oziroma 1403 kot fest cze
Sneperg poslednjič omenjeni grad zlagoma opu-
stel, vlogo središč razdeljene posesti pa so prevzeli
dolinski dvori.
O lokaciji prvotnega snežniškega gradu ne ve-
mo ničesar zanesljivega, le na temelju listine iz leta
1403, ki omenja ein viertel ze Sneperg an der veste
vnd einen hoff daninder gelegen, torej četrtino
gradu in dvor, ki leži pod njim, lahko ugibamo, da
je utrdba stala nekje v pobočju istoimenskega hriba,
morda v bližini pozneje porušene podružnice sv.
Katarine, in da je današnji dvorec samo njen pravni
naslednik, pozidan na povsem drugi lokaciji. Sicer
pa se dvor, morebitni prednik današnjega dvorca,
prvič omenja že v listini iz leta 1399 kot hoff bey
Sneperg, kar pomeni, da so ga po vsej priliki po-
zidali že v 14. stoletju, v bližini stare utrdbe. i
V navideznem nasprotju z oceno, da je prvotni i
grad stal na drugem mestu kot današnji v jedru ;
renesančni dvorec, je okoliščina, da so v letih 1885/ ;
86 ob prenavljanju obzidja tega dvorca našli v pes- j
ku, v bližini njegovih temeljev, medeninasti pečat- i
nik Volkerja Snežniškega iz leta 1346, vendar lahko i
to razumemo tudi kot potrditev ocene, da se v ¦
njegovem jedru skriva prvotni snežniški dvor.
Seveda pa velja tudi pri takšni interpretaciji virov
ostati previden vse dotelj, dokler ne bodo natanko
preiskane obodne stene današnje grajske stavbe in
opredeljena njihova sovisnost, saj ni mogoče po- !
vsem izkjučiti možnosti, da se je renesančni dvorec |
razvil iz kastelno zasnovane srednjeveške utrdbe.
Novoveški dvorec
O današnjem dvorcu je zaenkrat mogoče reči
samo to, da se kot najstarejši del zasnove kaže
njegov zahodni del, na romboidni talni ploskvi
pozidani stanovanjski trakt, ki je od kraja meril le
dve nadstropji v višino. Najbrž šele v 16. stoletju
so prvotno skromno zasnovo razširili, tako da so
vzhodno od tega trakta izoblikovali notranje dvo-
rišče, nato pa na nasprotni strani skalne kope po-
zidali tudi  nov,  tokrat  podkleten  stanovanjski
trakt. Oba trakta sta pač povezovala s hurdo utrje-
na zidova, ki sta oklenila notranje dvorišče, v
prednjem obrambnem zidu pa je bil urejen tudi \
grajski vhod s kovanimi železnimi vratnicami. Tu- j
di že v 16. stoletju so v dvorec izzidani dvor za-
varovali s poglobljenim, pravokotno zasnovanim
zunanjim dvoriščem, prek katerega je držal za-
strešen lesen mostovž. Od zunanjega, z vodo iz
bližnjega stranskega izvira Malega Obrha napol-
njenega jarka, prek katerega je bil spet razpet :
tokrat na zidani notranji opornik oprt lesen, za- j
strešen most, ga je ločilo z dvema bočnima stol- i
pičema in zastrešenimi lesenimi obrambnimi hod-
niki okrepljeno obzidje. Kot razberemo iz Valva-
sorjevega bakroreza iz leta 1679, sta bila tistodobna
vogalna stolpiča v svoji vrhnji etaži še lesena,
vodni jarek je bil vsaj na svoji zahodni strani za- ;
varovan z nizkim, z zidno krono opremljenim za- \
pornim zidom, na vzhodni, v 19. stoletju izzidani \
strani zasnove, se je h grajskemu jedru prislanjal z \
lesenim  plotom  ograjen vrt.  V  tej  renesančni
podobi se je Snežnik več ali manj nespremenjen
znašel na pragu baroka na začetku 18. stoletja.
Natančnejša datacija renesančnih gradbenih
posegov na Snežniku se nam zaenkrat izmika, saj
navsezadnje  tudi z  letnico  1619,  vklesano  na
16
48
2OO0
1-2 KRONIKA
IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19
Tloris dvorca z vrisanimi stavbnimi fazami
sekundarno v grajski hlev vzidani in ob obnovi te
stavbe leta 1923 odkriti arhivolti ne vemo kaj prida
početi. Vendar se zdi, da smo vsaj od 18. stoletja
dalje tudi po tej plati na trdnejših tleh. Leta 1707
je namreč dvorec prešel v posest rodovine Jurija
Gotfrida grofa Lichtenberga, ki ga je nato pose-
dovala vse do leta 1847. Očitno so se prav Lich-
tenbergi spoprijeli z modernizacijo Snežnika, ki je
je bil dvorec spričo poprejšnje pogoste menjave
lastništva zatrdno hudo potreben. Njegovi novi
lastniki so izzidali oziroma za nadstropje povišali
vezni trakt med obema stanovanjskima stolpoma -
traktoma in ga z njima višinsko izenačili, tako da
je stavba dobila skupno s skodlami krito šotorasto
streho in poenoten videz. Obenem so izzidaH po-
prej leseno gornje nadstropje obeh vogalnih
obrambnih stolpičev ob notranjem obzidju ter za-
menjali lesena mostovža z zidanima. Očitno so
šele Lichtenbergi na ravnici pred vorcem pozidali
tudi kapelo, ki je na Valvasorjevem barorezu še ni
videti in o kateri praktično ničesar ne vemo. V
letih 1860-1864 jo je princ Jurij Schönburg Wal-
denburg porušil, o nje pa vsaj doslej nismo našli
nobene dokumentacije. Poznamo jo le po upo-
dobitvi na loterijski srečki iz leta 1832-33, ko so
tedanji lastniki gospoščine, še zavezani skrbništvu,
s pomočjo igre na srečo skušali iztržiti kolikor bi
bilo pač mogoče, da bi zadolžena posest ne prišla
na boben. S te srečke, kjer je Snežnik upodobljen
v ovalnem okviru na sredi, razbiramo temeljne
spremembe, ki jih je dvorec doživel v obdobju
baroka pod svojimi novodobnimi gospodarji.
Dvorec Snežnik na loterijski srečki iz let 1832/33.
Schönburgi, ki so leta 1853 prišli v posest Snež-
nika, so dvorcu vtisnili današnji pečat. O njihovih
prizadevanjih, da bi ob vsem spoštovanju do dane
historične substance poskrbeli za njegovo moder-
nizacijo, večjo udobnost in reprezentačnost, nas
nekdanji oskrbnik posestva Henrik pl. Schollmayer
v svoji že citirani, delno leta 1998 v prevodu ob-
javljeni Zgodovini gospostva Snežnik, nadrobno
obvešča.
Grad Snežnik (foto Mirko Kambič).
Da bi povečali število bivalnih prostorov, so
dvorec med leti 1860-1864 najprej za nadstropje
povišali tako, da ima odtlej poleg pritličja še troje
stanovanjskih nadstropij. Na začelju so verjetno
nadzidali že prej obstoječi okrogli obrambni stolpič
(po Schollmayerju so ga povsem na novo pozidali)
in ga v notranjosti opremili z železnimi polžastimi
stopnicami za služničad, na vzhodni strani pa so k
dvorcu prizidali teraso z romantičnim okroglim
stolpičem na vogalu in z nekakšno polkrožno šalo,
ki je v grajskem tlorisu lepo vidna. Teraso so opre-
mili z zidano ograjo, poudarjeno z lažnimi cinami.
17
KRONIKA
IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19

2000
takšno zidno krono pa so namestili tudi na starem
obzidju, ki zamejuje notranje dvorišče. Nekdanje
skodle na grajski strehi so zamenjali z bobrovcem,
na širšem območju dvorca so uredili prostran an-
gleški park.
V naslednjih letih so s prenovo dvorca nada-
ljevali, temeljitih posegov pa je bila pri tem de-
želna tudi njegova notranjščina. Nekatere prostore
so obokali, drugod so obnovili stare, dotlej z malto
zakrite lesene strope. Položili so nove lesene, delno
tudi parketne pode, v veliki sobi tretjega nad-
stropja so uredili gledališče (leta 1906 so v njem
odstranili oder), kjer so ob domačih praznikih ali
pomembnejših obiskih, kot izvemo iz SchoU-
mayerjevih dnevniških zapisov, uprizarjali razne
igre. V veliki avli so pozidali kamin iz nabrežin-
skega marmora, okrašenega z grbom Schonburških
na prekladi.
Posebno temeljiti so bili v času Schönburgov
gradbeni posegi na območju razširjenega grajskega
parka. Nad izvirom Malega Obrha so že kmalu
pozidali nekakšen romantičen gradič, ki je skrival
vodno črpalko; polnila je vodni rezervoar, ki je
postopno oskrbel s pitno vodo vse grajske stavbe.
V letih 1883/84 so v smeri proti Smarati posadili
hrastov drevored in log, na novo so uredili grajski
ribnik ter pri tem našli precej puščičnih osti in
lučalnih kamnov, blizu izvira pa so izkopali lede-
nico. Leta 1905 so stari, dotrajani zunanji kamniti
most, ki je kazal nevarne razpoke, v prvotni obliki
na novo pozidali.
Med pomembnejšimi posegi, ki so v schön-
burškem obdobju obogatili grajski park, velja ome-
niti še nekaj novotarij. Leta 1905 so v bližini dvor-
ca postavili svetilke, leta 1910 pa še vedno ohra-
njeni ničelni kamen, ki je označeval izhodiščno
točko snežniških gozdnih poti; iz domačega kam-
na ga je izklesal starotrški kamnosek Lekšan. Kma-
lu se mu je pridružil tudi kip rimske boginje lova
Diane s košuto, ki so ga kupili na umetniški raz-
stavi v Salzburgu - leta 1913 so ga postavili sredi
bližnjega smrekovega gozdička. V tem obdobju so
na snežniškem posestvu prenavljali ali na novo
gradili tudi številne gospodarske in gozdarske
stavbe, ki pa niso več predmet našega razmišljanja.
Panoramski pogled na Snežnik. Razglednica iz leta 1904. Iz: J. Šumrada, Kraji v občini Cerknica na stariti
razglednicah, 1990
18
48
KRONIKA
2.000
IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 i
LITERATURA
Arhiv Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC
SAZU
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slo-
venije (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana 1975.
Kladnik Bogdan (fotografija), dr. janež Marolt
(besedilo), Brdo, Strmol, Snežnik. Protokolarni
gradovi Slovenije. Ljubljana 1993.
Otorepec Božo, Grad Snežnik in Snežniški v sred-
njem veku. Notranjski listi III. Gerknica 1986.
Schollmayer, Heinrich von, Schneeberg und die
Dynasten von Schönberg. Geschichte der Herr-
schaft Schneeberg in Hallerstein 1923. Krain. II.
Band. Tipkopis, Arhiv Slovenije.
Schollmayer, Heinrich von, Snežnik in schönburski
vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranj-
skem. Prevod Jože Sterle. Ljubljana 1998.
Slana Lidija, Kratek pregled lastnikov in gos-
poščine Snežnik na Notranjskem. Tipkopis.
Stopar Ivan, Gradovi na Slovenskem. Ljubljana
1986.
Šumrada Janez, Nekaj iz srednjeveške zgodovine
Loža in okolice. Notranjski listi I. 1997.
Valvasor, Johann Weichard, Die Ehre des Her-
zogtums Krain. XI.B. Nürnberg, 1689.
ZUSAMMENFASSUNG
Schloß Schneeberg - Abriß der
Bauentwicklung
Das heutige Schloß Schneeberg (Snežnik) geht
auf eine Renaissanceanlage zurück. Die mittel-
alterliche Erwähnung "vest" bezieht sich offen-
sichtlich auf eine untergegangene Burg an einer
anderen, besser gesicherten Stelle. Den Baukern
des Schlosses stellt der ursprüngliche zweige-
schossige auf einem rechteckigen Grundriß aus-
gebaute Wohnturm im westlichen Teil der Anlage
dar. An diesem sind zwar keine Spuren mittel-
alterlicher Herkunft zu finden, dennoch läßt er
sich allem Anschein nach mindestens mit der Ur-
kunde aus dem Jahre 1399 in Verbindung bringen,
in der hoff bey Sneperg erwähnt wird.
Schloß Schneeberg ist zu Beginn des 15.
Jahrhunderts verfallen, der alte turmartige Hof
wurde jedoch zur Zeit der Renaissance ausgebaut
und befestigt. Parallel zum alten Wohnturm
wurde noch ein seiner Anlage nach gleicher Turm
errichtet, die beiden waren durch eine Mauer
verbunden, die ursprünglich nur einen kleineren
Innenhof einschloß. Davor wurde ein durch zwei
kleine Türme gesicherter Zwinger eingerichtet.
Nach 1707, als das Schloß in den Besitz des Grafen
Lichtenberg überging, wurde der Raum zwischen
den beiden Wohntürmen, wo sich ursprünglich
der Innenhof befand, durch einen verbindenden
Eingangsteil ausgebaut, die Höhendifferenz zu
den beiden Türmen beseitigt und alles einheitlich
überdacht. Zugleich wurden auch die oberen, bis
dahin hölzernen Geschosse der beiden Ecktürme
am Zwinger ausgebaut. Die letzten bedeutenderen
Umbauten erlebte Schloß Schneeberg nach 1854,
als es in den Besitz der Edlen von Schönburg-
Waldenburg gelangte. Diese stockten es um ein
Geschoß auf und errichteten an der östlichen Seite
eine ausgedehnte Terrasse aus, um anschließend
auch das Innere des Schlosses allmählich neu ein-
zurichten und zu modernisieren. Im Areal des
ausgedehnten Familienbesitzes restaurierten die
Schönburg auch die alten Wirtschaftsgebäude, vor
allem aber errichteten sie eine Reihe neuer Jagd-
hütten.
19
12 KRONIKA
lOOO
izvirno znanstveno delo
UDK 347.236 Snežnik "12/19"
prejeto: 14. 3. 2000
Lidija Slana
univ. dipl. ekon., notranja revizorka v novi Ljubljanski banki d.d. v Ljubljani
SI-1000 Ljubljana, Brilejeva 6
Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik        i
na Notranjskem
IZVLEČEK
Avtorica v svojem prispevku prikazuje kratek pregled lastnikov graščine in posestva Snežnik na
Notranjskem od njenega nastanka v začetku 13.-stoletja do konca druge svetovne vojne.
SUMMARY
FROM THE HISTORY OF THE CASTLE AND DOMINION SNEŽNIK
IN INNER CARNIOLA (NOTRANJSKA)
The author gives in her contribution a short survey of the owners of the manor and the estate
Snežnik from its origin at the beginning of the 13^''' century to the end of the Second World War.
Ključne besede: dvor, fidejkomis, gospostvo, grad, graščina, kranjske plemiške družine. Loška dolina,
ministeriali, Snežnik
Graščina Snežnik stoji na majhni skalni vzpe-
tini na skrajnem jugozahodu Loške doline prav
tam, kjer se začenjajo širni gozdovi, nad katerimi
kraljuje gora Snežnik.
Graščina in gospostvo Snežnik sta bila vedno
tesno povezana z dogajanji v Loški dolini. Zato bo
kratek opis nekaterih pomembnejših dogodkov v
tej dolini pripomogel tudi k lažjemu razumevanju
zanimive usode graščine v dolgih stoletjih njenega
obstoja.
Loška dolina - stičišče prometnih poti
Loška dolina je bila poseljena že v pradavnini, o
čemer pričajo bogata arheološka najdišča. Do pri-
hoda Rimljanov je to ozemlje obvladovalo pleme
Japodov, ki so izhajali iz Like in Kvarnera.^ Sredi
Loške doline je stalo regionalno japodsko središče
Ulaka.2
Imena, vklesana na nagrobnikih, najdenih pred
več kot sto leti v vasi Smarata, in vzidanih v spod-
nji veži snežniške graščine, so posebna zanimivost.
Nagrobniki so verjetno nastali v prvem stoletju na-
šega štetja. Imena sodijo v tako imenovano sever-
no jadransko jezikovno skupino, ki obsega območ-
ja Liburnov, Histrov in Venetov. Dokazujejo, da je
na tem območju živela manjša venetska plemen-
ska skupnost, ki je v poimenovanju obdržala avto-
htonost, sama formula sestavitve imena pa je bila
že pod močnim vplivom rimske kulture.'' Kajti tu-
di Rimljani so pustili sledi na tem ozemlju, ko so
po podjarmljenju Japodov v času Oktavijana Av-
gusta prodirali preko snežniškega pogorja (Möns
AJbius) naprej proti severu. Skozi Loško dolino je
Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 48-49.
Slane Okoliš: Izseki iz zgodovine Loža in okolice. Zgo-
dovinski časopis 49, 1995. 3, Separat, str. 354.
Marjeta Šašelj Kos: Boginja Ekurna v Emoni, Zgodo-
vinski časopis 46, 1992. 1. str. 7-8.
20
48
KRONIKA
2000
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
potekal en od rimskih zapornih obrambnih zidov
(claustra alpium iuliarum), s katerimi so imeli Rim-
ljani pod političnim in vojaškim nadzorom vse kop-
ne prehode z Balkanskega na Apeninski polotok.
Sistem zidov in kastelov je potekal od Trsata skozi
snežniške gozdove in Čabar do Babnega polja.^
Posebna prehodna lega Loške doline je botro-
vala temu, da je že v starejši železni dobi preko nje
vodila nadvse pomembna trgovska Jantarska pot, ki
se je začela na Baltiku, na slovenskem ozemlju pa je
vodila preko Ptuja, Trojan, Emone, Blok in Loške
doline proti Ogleju, ki je bil do konca 2. stoletja
glavno predelovalno središče za jantar.^
Loška dolina je bila tudi v obdobju zahajanja
veličine Rima in porajanja zgodnjega fevdalizma
stičišče pomembnih poti. Trgovina z jantarjem je v
pozni antiki sicer zamrla, pot čez Bloke, Stari trg.
Dane, prelaz Stare oglenice (997 m), Juršče, Paličje
in skozi dolino Notranjske Reke proti Istri, Trstu in
Furlaniji pa se je še uporabljala in je bila hkrati
pomembna trgovska pot iz Primorja v notranjost
dežele. Druga pot se je v Starem trgu odcepila na
Babno polje in vodila naprej v Prezid, Čabar in
dolino reke Kolpe, tretja pa je vodila iz Starega
trga proti jugozahodu in tik gradu Snežnik zavila
v gozdove ter naprej proti Reki in Kvarnerskemu
zalivu. Tako imenovana patriarhova pot iz Raz-
drtega čez Hrenovice, Planino, Cerknico, Lož, Blo-
ke na Rašco, od tam pa z razcepom proti Ljubljani
oziroma dalje proti Dolenjski, je bila do visokega
srednjega veka veliko bolj v uporabi kot nekdanja
glavna rimska pot čez Vrhniko in Hrušico.^
Politika na visoki ravni
Dogajanje v Loški dolini je postalo zelo zani-
mivo v prvi polovici 11. stoletja. Že priključitev
slovenskega ozemlja svetemu rimskemu cesarstvu
pod Karlom Velikim je bila prinesla vpliv z dveh
različnih območij: vpliv fevdalnega načina življenja
s severa in vpliv oglejske cerkve, ki ji je bilo leta 811
poverjeno misijonsko delovanje v pokrajinah južno
od Drave. V 10. stoletju je bilo po razpadu Velike
Karantanije slovensko ozemlje razdeljeno na mejne
grofije Kranjsko, Štajersko in Istro ter na Vojvodino
Koroško. Oglejski patriarh je poleg cerkvene oblasti
v letih 1077 in 1093 prejel še posvetno, ko ga je
cesar Henrik IV. v zahvalo za zavezništvo v in-
vestiturnem boju imenoval za deželnega grofa s
pravicami vojvode nad Furlanijo, Istro in Kranjsko.''
Vpliv oglejskih patriarhov je bil zelo močan ravno
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1988, 2, zvezek, str. 76
(geslo; Claustra Alpinum juliarum).
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990, 4, zvezek, str.
268 (geslo: Jantar, Jantarska pot).
Okoliš: n,d., str. 355.
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1994, 8. zvezek, str.
101 (geslo: Oglejski patriarhat).
na območju Loža, saj so tu združevali cerkveno,
posvetno teritorialno in deloma krajinsko oblast. V
bližnji Cerknici in okoliških vaseh, kamor je spadala
tudi Ribnica, so bili namreč že leta 1040 od cesarja
prejeli v dar 50 kraljevskih kmetij. Čeprav ni nikjer
materialnega dokaza, da je bil tudi teritorij Loža
vključen v to darovnico, je iz vsega ohranjenega
gradiva očitno, da je bila Loška dolina izrazito
interesno območje oglejskih patriarhov, ki so si
močno prizadevali, da bi ohranili nadzor nad temi
kraji.^ Loška dolina s svojimi gradovi je bila namreč
pomembno izhodišče proti njihovim posestim v
notranjosti kranjske dežele.
Oglejski patriarhi so posesti na Kranjskem po-
deljevali v fevd samostanom in pomembnejšim
plemiškim družinam. Moč patriarhata pa je bila
vsakokrat odvisna od moči in politične spretnosti
posameznega patriarha, saj je bilo 13. in 14. sto-
letje obdobje, ko so boji med plemiškimi rodbi-
nami, ki so hotele čimbolj večati in zaokroževati
svoje dinastične teritorije, dosegli svoj vrh. Kranj-
ska je bila vse do popolne prevlade Habsburžanov
sredi 15. stoletja območje križanja interesov rodbin,
ki so po vrsti doživljale svoj razcvet in nato izgi-
njale v vrtincu zgodovine. Na območju Loža so si
kot svobodni gospodje ali kot fevdniki oglejskih
patriarhov oziroma Habsburžanov sledile mogočne
rodbine grofov Vovbrško Strmških, Goriških, Or-
tenburških in Celjskih.
V povezavi z dogodki na območju Loža se je
že sredi 12. stoletja pojavila rodbina grofov Vov-
brških s Koroške in Štajerske. Njihova glavna po-
sest na Kranjskem je bilo gospostvo in grad Lož,
kjer so imeli pravico višjega sodstva in patronatsko
pravico v loški cerkvi. Vovbrški in predstavniki
njihove stranske veje Strmški so se v letu 1221
prepirali z oglejskim patriarhom Bertoldom, ki je
bil med vsemi patriarhi najsposobnejši politik in je
poskušal v svoji dolgi vladavini (1218-1251) pove-
čati vpliv posvetne oblasti oglejske cerkve. Zašli so
v spor tudi s koroškimi sorodniki grofi z Orten-
burga, kar je patriarh Bertold spretno izkoristil in v
letu 1244 odvzel Ulriku Strmškemu gospostvo Lož
s pripadajočimi ministeriali in pravicami ter pre-
vzel neposredno oblast. Takoj je podelil Ložu nje-
gove pravice in privilegije ter celotno posest spre-
menil v oglejsko urbarialno posest v lastni upravi -
gastaldijo. Zastopnik patriarhove oblasti je bil
gastald, ki je pobiral dajatve in davščine, imel pa
je še nadzorno in sodno funkcijo. Po letu 1296 so
gastalde zamenjali glavarji oziroma kapitani.^
Po smrti patriarha Bertolda je posvetna moč
oglejskih patriarhov naglo upadala. Gradu v Ložu
se je leta 1306 z zvijačo polastil goriški grof Hen-
Okoliš: n.d., str. 359, Anton Skubic: Zgodovina Ribnice
in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976, str. 269.
Okoliš: n.d„ str. 365. i
21
KRONIKA
>
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
rik, leta 1319 ga je vrnil oglejski cerkvi, v zameno
je prejel glavarstvo v Postojni. Že leta 1327 pa
patriarhu gradu in gospostva Loža nikakor ni
hotel vrniti Majnard, grof Ortenburški, ki ga je bil s
leta 1321 ob poroki s patriarhovo sorodnico dobil v :
fevd, a mu ga je patriarh uradno spet odvzel. |
Kljub temu je Majnard fevd zapustil sinu Her-
manu III.IO I
Po smrti grofa Henrika Goriško Tirolskega so i
Habsburžani  1335  prejeli Koroško  kot  državni i
fevd, utrjevali pa so se tudi na Kranjskem, kjer jim
je izdatno pomagal kranjski deželni glavar. Pri- ;
derik Žovneški, ki je leta 1322 postal dedič Vov- ;
brško Strmških, leta 1341 pa prvi grof Celjski. !
Habsburžani so zaradi medsebojne pomoči sklenili
zavezništvo z oglejskim patriarhom Bertrandom.
Zavezništvo je uspelo in leta 1335 je Herman III.
Ortenburški vrnil grad in gospostvo Lož patriarhu
Bertrandu ter ga takoj prejel v fevd, čeprav le
začasno, kajti patriarh je čez dva meseca za gla- ^
varja gradu in gospostva imenoval Jurija iz Loža
(Laaserja), kasneje pa mu oboje dal v zakup. j
Leta 1341, ko je bil oglejski glavar v Ložu I
Ditrik Werdenstainski, sin Izolde Snežniške, je pa- \
triarh Bertrand podelil prebivalcem Loža privilegij
- pravico do tedenskih sejmov in ugodnost, da se '
zaradi varnosti lahko preselijo v vznožje loškega ^
gradu. S tem je praktično nastal novi Lož, ki so ga
obdali z obzidjem in obrambnimi jarki, prejšnji
Lož pa se je začel pojavljati kot Stari trg. Središče ,
fare je ostalo v Starem trgu.^^
Leta 1342 so do vratu zadolženi bratje Werden- '
stainski prodali Ortenburškim vse svoje pravice do :
gradu v Ložu, tudi odvetščino in sodne pravice, za •
2940 mark oglejskih pfenigov. Ortenburški so pre- ,
vzeli pravice oglejskega glavarja v Ložu kot
oglejski fevd. ;
S podelitvijo v fevd je prenehala neposredna j
uprava oglejskih patriarhov nad gospostvom Lož j
in njihov vpliv na tem območju je bil le še ne- !
znaten. Njihova posvetna oblast se je omejila samo {
na formalno potrjevanje pravic svojim vazalom.
Medtem se je zaostrovalo nasprotje med oglej-
skimi patriarhi in Habsburžani. Slednji so si spret-
no pridobivali posesti na Kranjskem na račun pr- '
vih, grofje Ortenburški pa so ostali dejanski gos- i
podarji Loža vse do skrivnostne smrti zadnjega
predstavnika rodbine, Friderika IV., v letu 1418.
Vse njihove posesti na Kranjskem, poleg Loža tudi
Ribnico in Kočevje, so leta 1420 podedovali Celjski
grofje.l^
Leta 1420 so Benečani odpravili posvetno oblast
patriarhov v Furlaniji. Patriarh Ludvik von Teck se
je zatekel h grofu Hermanu II. v Celje, ki je bilo
odtlej dobrih deset let sedež oglejskega patriar-
hata. Leta 1425 je patriarh potrdil Hermanu II. Lož
v fevd, njegov naslednik Ludvik III. pa se je leta
1445 odpovedal posvetni oblasti. Celjani so izumrli
v letu 1456, grad in gospostvo Lož so dobili Habs-
buržani, ga priključili svoji kameralni posesti ter ga
leta 1457 spremenili v zastavno gospostvo.^^ Med
zastavnimi gospodi so bili med drugimi Martin
Snitzenbaumer (1457), Herman Ravbar (1460),
tržaški škof Antonio de Goppo (1461), Jurij Hoff er,
Erazem Borsche, brata Krištof in Franc Moscon,
Gašper Herbst (1521), Janez Gall (1532), Volbenk
Lamberg in za njim njegova vdova Uršula (1565),
oče Franc in sin Erazem Scheyerja (1584 in 1592).
Valvasor je trdil, da so imeli Lož v zastavi tudi
plemiči Hallerji, kar so po njem povzemali mnogi
avtorji, vendar v obstoječem gradivu za to ni
nobenih dokazov.
V času, ko je bil Lož zastavno gospostvo, je bil
leta 1528 sestavljen urbar, po katerem je gospostvo
obsegalo 66 kmetij v vaseh Babno polje. Vrh, Pod-
gora, Iga vas, Viševek, Podcerkev, Nadlesk, Knežja
njiva, Markovec, Otok, Gornje jezero. Laze, Go-
ročica, Martinjak, Bloke, Studeno, Marof, Nova
vas. Hudi vrh, Landol, Grobišče in Klance. Lož je
bil zastavno gospostvo vse do leta 1613, ko ga je
kupil zadnji zastavni gospod Volf Paradeiser,^^
leta 1627 ga je prodal zetu, baronu Rafaelu Cora-
duzziju.17 Že v letu 1635 sta gospostvo Lož in
Snežniško posestvo hkrati postali last knezov Eg-
genbergov in odtlej pa vse do konca druge sve-
tovne vojne tudi ostali združeni kot enotna posest.
V obdobju vladavine Habsburžanov se je na
Kranjskem uveljavila glavna prometna pot proti
morju od Ljubljane mimo Vrhnike in Logatca. Lož
je sicer leta 1477 predvsem zaradi turške nevar-
nosti postal deželno knežje mesto. Loška dolina pa
je zaradi oddaljenosti od novih prometnih poti
sčasoma izgubila nekdanji strateški pomen.^^
Arhiv Slovenije: Graščinski arhivi-Koča vas, fase. XII:
Heinrich Schollmayer- Lichtenberg; Schneeberg und die
Dinasten von Schönburg, II. Theil (v nadaljevanju: II.
del), Str. 187, rokopis iz leta 1924.
"  Okoliš: n.d„ str. 369.
12 Okoliš: n.d., str. 374.
13 Okoliš: n.d., str. 375.
14 Okoliš: n.d., str . 376.
1^ Peter Ribnikar: Posestne in gospodarske razmere loško -
snežniškega gospostva od XVI. do XVIII. stoletja. Kro-
nika, 111., 1955. 1, (35-39), Arhiv Slovenije, Graščinski
arhivi. Koča vas, fase. IX; Heinrich Schollmayer-
Lichtenberg: Das Gut Hallerslein, Die Herren Haller
von Hallerstein in Krain und deren Wappen (v na-
daljevanju: Das Gut Hallerstein), IV. B, lipkopis).
1^ Ribnikar: n.d., str. 35-39.
17 Schollmayer Lichtenberg: Das gut Hallerstein., Majda
Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana
1982, str. 596
Janez Šumrada: Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža
in okolice. Notranjski listi I, 1977, str. 35.
22
48
2000
1-2 KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
Ministeriali v Loški dolini in njihovi
privilegiji
Oglejski patriarhi so redko zašli v Loško dolino,
grofje, njihovi fevdniki, so se tu zadrževali pogo-
steje, vendar jih je visoka politika pretežno vodila
daleč okrog po deželi in na tuje. Večinoma so se
za upravljanje posestev zanašali na svoje zveste
ministeriale. Potreba po upravljanju in obrambi
ozemlja jim je narekovala, da so svojim pomemb-
nejšim ministerialom izjemoma dovoljevali tudi
gradnjo gradov. V Loški dolini so po vsej ver-
jetnosti že na prelomu iz 12. v 13. stoletje ob po-
membnih križiščih prometnih poti nastali trije
gradovi: Lož na hribu v središču doline, Šteberk
na hribu na njenem severnem obrobju in Snežnik
na skrajnem jugozahodu doline ob robu gozda
nad obilnim vodnim izvirom, ki mu je v dolgih
stoletjih le nekajkrat zmanjkalo vode.
K upravi ozemlja je spadalo tudi deželsko
sodišče. Na Notranjskem so bili trije sedeži od
skupno 47 deželskih sodišč na Kranjskem, to je v
Ložu s sedežem na loškem gradu, v Dobrem polju
(kasneje Čušperk) in Hašperku pri Planini. Razvoj
deželskih sodišč je potekal vzporedno z izgradnjo
gospostev in z njimi povezanih gradov.*^
Zelo zgodaj se je od gospostva Lož popolnoma
ločilo območje Blok (kasnejše gospostvo Nadlišek),
ki so ga oglejski patriarhi leta 1260 podelili v fevd
Turjačanom, v naslednjem stoletju pa še posestvo
Slivice (poznejše deželsko sodišče Ortnek), ki so ga
leta 1336 prejeli Ortenburžani.^"
Zaradi posebnega strateškega pomena Loške
doline in s tem povezane upravne ter vojaške
službe so si pridobili ministeriali v Loški dolini
izrecno pod Vovbrškimi grofi, verjetno pa že prej,
večje pravice kot drugod v deželi. Že ob koncu 12.
stoletja so jim Vovbrški grofje podelili privilegij, s
katerim so dobili del patrimonialne oblasti, kar so
obdržali tudi pod kasnejšo neposredno upravo
oglejskega patriarhata. To je med drugim pome-
nilo, da so grofovi ministeriali in drugi nižji ple-
miči smeli prosto zapuščati svojo dediščino po
dednem pravu sinovom in hčeram, v primeru, da
teh ni bilo, pa drugim sorodnikom. Kadar se je
ministerial pregrešil zoper gospoda, je bila najvišja
možna kazen 60 denarjev. Imeli so tudi izključno
pravico razsojanja nad svojimi ljudmi, razen v pri-
meru prekrškov, za katere je grozila smrtna kazen.
Gospod jih ni smel nadlegovati z zahtevo po
prenočevanju, niti ni smel zahtevati od njih sena,
žita itd. Tudi od gozdov in gajev niso plačevali
-'^ Dušan Kos: Med gradom in mestom, 1995, str 127; Ser-
gij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1996,
str. 135-136.
¦^^ Okoliš: n.d., str. 358.
nobenih dajatev.^^ Ministeriali v Loški dolini so
izkoriščali svoj privilegirani položaj in se polaščali
še drugih, najraje samostanskih posesti, ki jih po-
navadi niso vračali. Plačali so raje odškodnino, in
še to komaj takrat, ko je bila nad njimi javno
izrečena sodba izobčenja.^^
Običajno so imeli ministeriali poleg neudob-
nega gradu, ki je bil v prvi vrsti vojaška posto-
janka, v bližini še enega ali več nižinskih dvorov,
ki so bili znatno manj utrjeni kot gradovi, bili pa
so bolj udobni za bivanje. Kljub temu je lastništvo
gradu ali vsaj njegovega dela pomenilo višji druž-
beni status.^^
Plemiči v Loški dolini so za posest, ki so jo
imeli v fevdu od patriarha, opravljali različne služ-
be, na primer prenašali so patriarhovo pošto, neka-
teri so postali gastaldi in kasneje glavarji na gradu
Lož ali drugih patriarhovih gradovih (Postojna,
Vipava), najpomembnejša pa je ostajala njihova
dolžnost oborožene obrambe gospodovih interesov
na njegovem ozemlju in varovanje prometnih poti.
Iz ohranjenih listin ni razvidno, da bi se mi-
nisteriali in drugi nižji plemiči v Loški dolini kaj
dosti med seboj prepirali. Nasprotno, ob sklepanju
pomembnih poslov so si dobri sosedje pomagali
kot priče, pečatih so listine, jamčili so drug za dru-
gega v premoženjskih zadevah, pogosto so si med
seboj prodajali dele posesti, zlasti pa so se med
seboj poročali. Ženini in neveste so bili z redkimi
izjemami bližnji sosedje in tako so bili ob koncu
14. stoletja že vsi med seboj več ali manj v sorodu,
kar je razvidno iz naslavljanj s preljubimi tetami,
strici, bratranci, nečaki itd. Kljub temu je zaradi
pomanjkljivih podatkov in nedoslednih poimeno-
vanj težko izluščiti natančnejše sorodniške poveza-
ve. Tudi pri dedovanju je večkrat prišlo do proble-
mov prav zaradi številnega sorodstva, ki je hotelo
povsod pristavljati svoj lonček, kot se je pokazalo
prav v primeru snežniškega gradu in posesti.
Gospodje Snežniški
Že v času grofov Vovbrških je v začetku 13.
stoletja prišlo zaradi množičnega izkoriščanja privi-
legija svobodnega dedovanja in prodaje posesti do
razkroja dotlej enotnega gospostva Lož na več
zemljiških enot, to je fevdov in alodov, ki jih je
povezovala v enoto le še grofova sodna oblast.^
Ena takih samostojnih enot je bil tudi grad Snež-
nik, ki se v listinah pojavlja pod imeni Sneperch,
Sneberch, Sneperg, in ki so jo posedovali gospodje
Snežniški skupaj s posestjo v bližnji in daljni
okolici.
21 Okoliš: n,d., str. 557-558.
22 Okoliš: n.d., str. 560-561.
23 Kos: n,d., str. 7-10.
24 Okoliš: n.d., str. 557.
23
KRONIKA
>
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
Odkod so prišli gospodje Snežniški? Je le na-
Jdjučje, da imajo enako ime kot gora Snežnik v
bližini, ki so ji svoje ime Albion dali že Kelti davno
pred prihodom graditeljev gradov? Valvasor trdi,
da je grad dobil ime po gori Snežnik, ker pa je
dedni grad gospodov Snežniških, je možno, da je
dobil ime tudi po njih.^^ Obstaja tudi možnost, da
so Snežniški prišli z vzhodne Tirolske, kjer se v
šestih listinah omenjajo "Snepergerji", sorodniki
Jamskih, ki so prav tako prišli od tam. Pravega
dokaza ni, saj se na omenjenih šestih listinah niso
ohranili pečati, po katerih bi lahko sklepali na
morebitne sorodstvene vezi.^^
Snežniški (Snepergerji) so bili v 13. stoletju mi-
nisteriali oglejskih patriarhov, takrat fevdnih gos-
podov snežniškega gradu, ni pa pisnih dokazov,
da bi tu živeli že v času Vovbrških, saj se v
ohranjenih listinah do leta 1244, to je do prevzema
patriarhove neposredne oblasti v Ložu, še niso
pojavljali niti kot priče. Običaj je namreč bil, da so
na pomembnih listinah pričali vsi vidnejši okoliški
plemiči.
Prva dva, v listinah omenjena člana rodu Snež-
niških, sta bila v letu 1269 Majnard (Meynardus de
Sneperch) in njegova sestra Ema, takrat že precej
časa poročena s Henrikom iz Karstberga.^^ Ema in
Henrik nista imela otrok, zato je Majnard oglej-
skega patriarha prosil za podelitev treh in pol
kmetij v vasi Kal, ki jih je bil Henrik kupil za
ženino doto.^S V plemiških poročnih pogodbah je
bilo namreč običajno določeno, da v primeru zako-
na brez otrok dota spet pripada ženi in njenim
dedičem, to je staršem, bratom, sestram ali drugim
sorodnikom. Majnard je kmetije prejel v zakonit
fevd. Dva dni kasneje je Majnard skupaj z dru-
gimi plemenitniki iz Loške doline jamčil z vsem
svojim premoženjem za dolg patriarhu v znesku
50 mark oglejske veljave, istega dne pa so bili vsi
navzoči še poroki Karlu iz Loža za dolg patriarhu
v znesku 100 mark oglejske veljave.^^
2^ Johann Weichard Valvasor: Die Ehre des Hertzoglhums
Krain, Nürnberg 1689, XL, str. 511-513.
Božo Otorepec: Grad Snežnik in Snežniški v srednjem
veku. Notranjski listi 111., 1986, (v nadaljevanju: Grad
Snežnik) str. 31, 34.
27 Karstberg - drugo ime za grad Golac na Krasu, jugo-
zahodno od Podgrada pri Ilirski Bistrici. Grad je bil last
goriških grofov, upravljali so ga njihovi ministeriali Car-
stbergi Golški gospodje. V času naše zgodbe je bil grad
že dve leti zastavljen oglejskim patriarhom. Golški gos-
podje so za goriške grofe v 2. pol. 13. st. pozidali in
upravljali tri gradove: Črnomelj, Novi grad in Vikum-
berg,
^ Božo Otorepec: Gradivo za slovensko zgodovino (1246
do 1500). Rokopis na Zgodovinskem institutu M. Kosa
pri SAZU, Ljubljana (v nad: Gradivo V), 1269-VII-7,
Otorepec: Grad Snežnik, str. 31-32, Okoliš: n.d., str. 559-
560.
29 Otorepec: Gradivo V. (1269-VI1-9), Otorepec: Grad Snež-
nik, str. 31, Okoliš: n.d., str. 560.
Snežniški so bili v sorodu z Loškimi (Laaserji),
kar dokazuje podobnost njihovih grbov. Oboji
imajo grb s praznim poljem zgoraj desno, včasih je
prazno tudi polje zgoraj levo. Glede na to, da so
bili Loški omenjeni že v začetku 13. stoletja.
Snežniški pa pol stoletja kasneje, vse kaže na to,
da so bili Snežniški mlajša veja Loških. Ravno iz
sličnosti grbov lahko predvidevamo, da je patriarh
novo zgrajeni grad Snežnik zaupal v upravo kakš-
nemu mlajšemu bratu ali sinu gospoda iz Loža, ki
se je odtlej imenoval po gradu, seveda če obvelja
domneva, da so novo zgrajeni grad krstili po gori
Snežnik.
Snežniški so bili sorodu tudi s plemiči, ki so
živeli v stolpih in na dvorih na Bregu (Rain) in
Pudobu (Aych) v Loški dolini. Zanimivo je, da so
se isti plemiči v listinah imenovali enkrat po
Snežniku, drugič po Bregu, Pudobu ali po Ložu.
Tako se sin pokojnega Herborda Snežniškega v
dveh listinah iz leta 1321^0 imenuje Volker iz
Loža. Na listini iz leta 1327^1 se isti Volker imenuje
sin Herborda iz Pudoba, v vseh primerih pa
izjavlja, da nima lastnega pečata. Na tej listini so
na pečatih prič naslednji napisi: na pečatu Her-
borda Snežniškega, sina pokojnega Hermana iz
Pudoba, je prazno polje desno zgoraj in napis
S(igillvm) ERBORDI D(E) LOS; pečat Jurija z Bre-
ga ima prazno polje zgoraj levo in napis S(igillvm)
GEORII DE LOS; Konrad Snežniški ima v grbu lik
pokončne lestve po sredini grbovnega polja, kar
spominja na grb Novograjskih z gradu Novigrad
pri Podgradu v slovenski Istri. Nekateri viri trdijo,
da so Novograjski stranska veja Snežniških!32 Na
omenjeni listini se kot tretji z leve nahaja pečat
loškega župnika Eberharda.
Herman in Volfelin Snežniška, brata Izolde, po-
ročene z Ditrikom starejšim Werdensteinskim, ima-
ta v grbu prazno polje zgoraj desno. Herman
Snežniški se včasih imenuje Herman iz Loža, dru-
gič spet Herman iz Pudoba. Neža, sestra Herborda
Snežniškega, poročena s Henrikom Werdenstein-
skim, ima v grbu prazno polje levo zgoraj in napis
S. AGNESE DE LOSSE. Volker Snežniški, sin Kon-
rada Snežniškega, je imel v listini iz leta 1346^3 v
grbu neke vrste glavo z vratom ali ključavnico in
napis S: VOLKERI D(E) SNEPERG. Volker je
pečatil listine svojim sorodnikom in sosedom med
leti 1346 in 1368, vendar je imel na teh listinah
različne pečate, njegovo ime pa nosi tudi
medeninasti pečatnik, ki so ga našli leta 1885 v
temeljih   gradu,   ko   so   tedanji   lastniki   knezi
30 Otorepec: Gradivo V. (1321-11-16, 1321-IX-12).
31 Otorepec: Gradivo V. (1327-XII-10).
32 Schollmayer Lichtenberg; II. del, str. 182-184.
33 Otorepec: Gradivo V. (1346-11-21, 1354-111-23, 1358-1-7,
1366-111-29, 1367-VIII-24, 1368-11-1).
24
48
20OO
1-2 KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
Schönburgi tenreljito obnavljaU graščino.'^^ ]sja
pečatniku je bil gotski ščit iz 14. stoletja, grbovna
podoba na njem je bila poševno ležeča lestev s
petimi klini. In napis + S(igillvm) VOLCHERI
DER SNEPC. Črka P je bila poševno prečrtana kot
znamenje za okrajšani P(ER). Zanimivo je, da je
pečatnik z lestvijo, vendar pokončno stoječo,
uporabljal tudi Volkerjev oče Konrad Snežniški.^^
Pojavljajo se tudi pečati z grbom, na katerem je
sredi ščita okrogla plošča ali obroč, tako kot pri
Novigrajskih.
Pečatnik Volkerja Snežniškega iz leta 1346, ki so ga
našli leta 1885 ob obnavljanju snežniške graščine.
Premer: 39 mm. Nahajališče: Arhiv Slovenije (foto
Adrijana Vlašič).
Listine, ki so naštete zgoraj zgolj z namenom
prikaza grbov in pečatov, skoraj brez izjeme izpri-
čujejo zastavljanje in prodajanje delov snežniške
posesti ali poravnavanje raznih dolgov. Prva
izpričana prodaja je bila že v letu 1317, ko je Ditrik
Werdensteinski od Volfarta Snežniškega kupil
kmetijo,^^ leta 1321 je Volker Snežniški prodali
kmetijo samostanu v Bistri.^'^ To prodajo je sve-
toval in dovolil njegov fevdni gospod Vitigo Bo-
gateč z Novega gradu pri Podgradu.^^ V kasnejših
V letu 1887, ko je bil kustos Deželnega muzeja v
Ljubljani Kari Deschmann, mu je o tej najdbi pisal Jožef
von  Obereigner s Snežnika.  Novico  o  tem je po
Deschmannovi smrti objavil njegov naslednik kustos
Alfons Müllner v reviji Argo (1892). Omenil je Obe-
reignerja, mesto najdbe in opis pečatnika,
Otorepec: Grad Snežnik, str. 35. Pečatnik se je žal
izgubil. V decembru 1997 se je v Arhivu Slovenije med
drugimi listinami slučajno našla njegova fotografija,
posneta v letu 1923, s spremnim rokopisom Margarete
Schollmayer Lichtenberg.
^° Otorepec: Grad Snežnik, str. 32.
Prim, opombo št. 29!
Dejstvo, da je bil Novograjski kot vazal goriških grofov
fevdni gospod Snežniškega, je bilo lahko le kratko-
trajnega značaja, spadalo je pač v čas silovitih spopadov
letih so prodajali dele posesti tudi drugim plemi-
čem iz Loške doline. Očitno se je pri zapravljanju
posesti najbolj "izkazal" Volfart Snežniški, ki je ob
smrti v letu 1354 zapustil znatne dolgove. Njegova
žena Alena, sestra Nikolaja Smrekarja, enega prvih
podjetniških genijev na Kranjskem, je še več let s
sinovoma Albertom in Pavlom odplačevala moževe
dolgove. To zanjo ni bilo nič novega, saj je nje-
gove dolgove plačevala še za njegovega življe-
nja.'^^ Zastavljala in prodajala je dele posesti, naj-
več seveda bratu Smrekarju, gospodarski propad
pa je bil neizbežen. Kadar se je v takratnih raz-
merah začela razprodaja delov posestva, ne bi se
obenem tudi kaj kupilo, praviloma ni bilo več
rešitve. Fevdalno zemljiško gospostvo je bilo pač
namenjeno samooskrbi, zato je obstajala splošna
težnja po širjenju posesti, da bi se lahko iz lastnih
sredstev krile vse potrebe. S pretiranim zmanj-
ševanjem posesti se je ob takratni nizki ravni me-
njave zmanjševala tudi zmožnost preživetja zem-
ljiških gospodov.40
Propadu gospodov Snežniških je botrovala tudi
delitev samega gradu s prodajo ali dedovanjem na
več delov, do česar so imeU ministeriali v Loški
dolini vso pravico. Njihova usoda je žalosten, ven-
dar ne osamljen primer, kam pelje svobodno
razpolaganje s posestjo, kadar je veliko sorodnikov
in se še slabo gospodari. Sam grad, v začetku 14.
stoletja še v posesti enega gospodarja, gospoda
Snežniškega, je bil v drugi polovici stoletja že raz-
deljen med najmanj pet pravih oziroma zastavnih
lastnikov.
Prvič je delitev samega gradu in posesti na več
deležev omenjena v listini iz leta 1351. Takrat je
Marjeta Snežniška, dedinja dela snežniškega gra-
du, poročena z Jurijem Zaendlom iz Kamnika,
skupaj z možem in sinom Martinom prodala svoj
delež grofoma Otonu in Frideriku Ortenbur-
škima.41 Seveda ne smemo pozabiti, da so h gradu
spadale tudi določene kmetije, travniki, senožeti in
drugo, kar je bilo naprodaj hkrati z delom grajske
stavbe.
Nadalje velja omeniti Nikolaja Smrekarja, ki je
dobil delež nečaka Alberta po njegovi smrti leta
1359,42 Albertov brat Pavel Snežniški pa je Smre-
karju in njegovemu sinu Nikolaju mlajšemu leta
1367 prodal še svoj delež skupaj z vrati in dvo-
riščem, kar je bilo skupna last.43 Pavel je do svoje
Goriških s patriarhom, ko so si drug drugemu delali
škodo in si prisvajali dele ozemlja.
39 Otorepec: Gradivo V. (1244-XII-19, 1344-X1I-26). Zgodba
o izposojenem srebrnem pasu, ki ga je morala gospa
Alena plačati dvema sorodnikoma, pove marsikaj o nje-
nem lahkoživem soprogu.
Sergij Vilfan: Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana 1991,
str. 47.
41 Otorepec: Gradivo V. (1351-111-26).
42 Otorepec: Gradivo V. (1359-111-25).
43 Otorepec: Gradivo V. (1367-V11I-24).
25
12 KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41

2000
nasilne smrti v letu 1384 verjetno živel na gradu
kot najemnik svojega strica in bratranca. Albert in
Pavel nista imela potomcev.
Zofija Snežniška, hči Konradovega brata Piersa
Snežniškega, poročena z Erhartom iz Pudoba, je
po očetu in bratu Juriju podedovala osmino gradu,
ki jo je leta 1361 prodala sestri Adelajdi, vdovi
Otona iz Gorij.'!^
Lastnik ene četrtine Snežnika in dvora pod
gradom je bil Oton iz Loža, sin in dedič Janeza z
Brega, ki je bil že v začetku stoletja z nakupi zbiral
dele snežniške posesti. Čeprav se je Oton ime-
noval po Ložu, so se njegovi otroci Viljem, Zofija
in Elizabeta imenovali po Snežniku.
Del gradu in drugi dvor pod gradom je imel
Konradov brat Grif Snežniški, ki je bil poročen z
Elzo Wernesko in imel z njo sina Jurija.
Drobljenje lastnine je šlo v korak z materialnim
propadanjem rodbine Snežniških. Od posesti, ki je
v začetku stoletja obsegala grad (vest) Snežnik,
dva dvora pod gradom in znatno število kmetij,
travnikov, senožeti itd. v bližnji in daljni okolici, je
Snežniškim ob koncu stoletja ostal le en od dvorov
in nekaj kmetij. Svoj del gradu, dvor, sadovnjak
pri snežniški cerkvici, poldrugo kmetijo in dve
senožeti je Jurij Snežniški, sin Grifa in Elze, za-
stavil stricu Benediktu Werneskemu, gradniku v
Ložu,^^ del pa je prešel na Lamberge.'^^ Snežniški
so imeli tudi na Gorenjskem sorodnike in nekaj
posesti. Najbolj pomembna je bila njihova sorod-
stvena povezava z Lambergi, ministeriali orten-
burških grofov.
Snežniški odhajajo iz Loške doline,
Lambergi prihajajo
Lambergi, ena najpomembnejših kranjskih rod-
bin med 15. in 17. stoletjem, katere mnogi
predstavniki so čili in zdravi doživljali častitljivo
starost preko devetdeset let, so bili star viteški rod
po poreklu ali iz Koroške,^'' kot zatrjujejo nekateri
viri, še verjetneje pa iz Goriških Brd.'^^ Pod
imenom Landenberg so se pojavljali v listinah že v
12. stoletju. Udeleževali so se križarskih vojn, tur-
nirjev, bili poleg v vseh pomembnih bitkah na
Koroškem, Štajerskem, Ogrskem, Češkem in Ba-
varskem. Sin Viljema I. Starejšega, ki je leta 1327
živel na gradu Polhov Gradec, in gorenjske plem-
kinje Alhajde, je bil Viljem II. Mlajši. Ta je bil na
Kranjskem gradnik grofov Ortenburških na gradu
Waldenburg pri Radovljici. Sestra Katarina se je
^ Otorepec: Gradivo V. (1361-XI-19).
Y Otorepec: Gradivo V. (1402-IV-19).
™ Otorepec: Grad Snežnik, str. 36-37.
4'  Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, str. 94-95 (Geslo:
Lamberg).
*° Turnirska knjiga Gašperja Lamberga, faksimile, Dušan
Kos: Čas bojevnikov, Ljubljana 1997, str. 113-114.
poročila z Nikolajem z gradu Kamna, Viljem II.
Mlajši, ki se je leta 1366 poročil z Ditmuto, bogato
in vplivno dedinjo zadnjega gospoda Podvinskega,
je začetnik blagostanja Lambergov na JCranjskem,
kjer so njegovi številnimi nasledniki pognali kore-
nine. Hči Margareta se je poročila z Jakobom z
Raven na Notranjskem, štirje sinovi pa so osnovali
štiri rodovne linije, od katerih so tri neizbrisno
zaznamovale zgodovino Vojvodine Kraiijske: Jakob
je ustanovil glavno linijo Lambergov s Črnelega, ki
je izumrla leta 1689, Jurij 1. starejši, je ustanovil
glavno linijo na Kamnu in Gutenbergu, ki je iz-
umrla leta 1884. Boltežar, ki je bil v letu 1396
oskrbnik v Škofji Loki, in je umrl v letu 1426, je
ustanovil glavno linijo na Ortneku in Otenštajnu,
njegovi potomci, ki so se razdelili v številne
stranske linije in postali grofje ter knezi, še danes
živijo v Avstriji in na Bavarskem.
Ena stranskih ortneških linij so bili Lambergi s
Snežnika.49 Zanimivo je, da se v virih šele Bol-
težarjev sin Andrej imenuje ustanovitelj snežniške
linije, čeprav sta si že njegov ded Viljem in stric
Jurij prilastila večino snežniških posestev s četrtino
trdnjave in dvorom, ki je stal pod njo. Kako se je
to zgodilo?
Bližnja sorodnica Viljema II. Mlajšega se je sre-
di 14. stoletja poročila z Otonom iz Loža, s katerim
je imela sina Viljema ter hčeri Zofijo in Elizabeto.
Oton je imel poleg posesti na Gorenjskem in
Dolenjskem v lasti eno četrtino trdnjave Snežnik,
dvor pod Snežnikom in nekaj kmetij ter travnikov
v loški in cerkniški fari, vse v fevdu od oglejskih
patriarhov. Priletni vdovec Oton se je spomladi
leta 1392 drugič oženil, tokrat z Nežico, mlado
hčerko pokojnega Nikolaja Kokrškega, in ji za ju-
trnjo zastavil stolp na Bregu ter podaril še razne
ortenburške fevde. V avgustu je bil Oton že mrtev.
Otonov sin Viljem je bil poročen z Juto, otrok
nista imela. Viljem je do leta 1391 stricu Viljemu II.
Lambergu prodal vso posest na Gorenjskem, ki jo
je Lamberg 1394 prevzel v fevd. Zofija je bila
samska in ko je brat Viljem prav tako kot oče umrl
pred avgustom 1392, je bila edina dedinja njune
posesti, kajti sestra Elizabeta je bila nuna v
Velesovem. Pred smrtjo je Viljem priporočil Zofiji,
naj se v vseh zadevah posvetuje s stricem Vilje-
mom Lambergom. Rezultat tega posvetovanja je
bil, da je Zofija leta 1393 vso dediščino podarila
stricu in njegovim sinovom. Edino svakinji Juti je
dala izkupiček prodaje 4 hub stricu Lambergu v
znesku 140 mark šilingov beneškega denarja. V
imenu očeta in bratov je Viljemov sin Jurij I. 29.
maja 1393 v Vidmu od patriarha Janeza prevzel
dediščino. Takoj so protestirali drugi snežniški
sorodniki, med njimi Zofijin nečak v tretjem ko-
49 J. B. Witting: Beiträge zur Genealogie des Krainischen
Adels, Jalirbuch Adler n.v. 5/6, W 1895.
26

2000
1-2 KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
lenu, Jurij Snežniški, sin Grifa in Elze, nato nečak
Piers iz Pudoba, sin Zofijine sestrične, ter Zofijin
bratranec Peter s Čušperka. Vsi 'opeharjeni' sorod-
niki so Jurija I. Lamberga tožih pred patriarhom.
Medtem ko so nekaj let čakali na sodbo, je ne-
učakani Jurij Snežniški napadel Lambergovo po-
sest in mu prizadejal veliko škode.Morda je
takrat tudi nepopravljivo poškodoval grad, ki se je
odtlej v listinah pojavil samo še enkrat (kot če-
trtina), nato pa je ime Snežnik prevzel dvor pod
gradom. Zanimivo je, da poravnave med sprtimi
vročekrvnimi plemiči ni uredil patriarh, pač pa
Friderik Ortenburški, ki se je imel za gospodarja
Loške doline. Ta je dediščino prisodil Lambergu, ki
pa ni smel nikogar preganjati zaradi storjene ško-
de, pač pa je moral sorodnikom še plačati 100
mark oglejskih šilingov. Vsi prejšnji tožitelji so 24.
4. 1403 pisno vrnili patriarhu vse zajete fevde in
Jurij I. Lamberg z brati je končno po vseh pravilih
prejel od patriarha dediščino v fevd.^1
V letu 1425 je oglejski patriarh v Gelju v dveh
listinah potrdil Boltežarju Lambergu vse fevde, ki
sta si jih njegov oče Viljem in brat Jurij pridobila v
Loški dolini:
"... In ker je ta Baltazar nam v naši navzočnosti
položil z dvignjenimi prsti prisego, da bo vse storil
in držal in izvršil, kar je dolžan in zavezan storiti
vsak fevdnik svojemu pravemu fevdnemu gospo-
du, - naj bodo ta zemljišča in kosi, ki smo mu jih
tako podelili, z imeni v naslednjem zapisani. Torej:
Ena četrtina pri trdnjavi Sneperg, en dvorec v
Šnepergu, en grunt v Šmarati, pet in ena polovica
grunta v Kozariščah, en grunt na Vrhu, en grunt v
Iga vasi, en grunt v Pudobu, en grunt v Nadlesku,
eno poddruštvo v Starem trgu. Dalje desetina od
sedmih zemljišč v Podložu, od 5 zemljišč v Bab-
nem polju, od 2 zemljišč v Babni polici, od 3 zem-
ljišč na Vrhu, od 2 zemljišč na Vrhniki, od 3 zem-
ljišč v Marko vcu, od 6 zemljišč v Pudobu, vse v
loški župniji ležeče ... "^^
Snežniški so na drugem dvoru, ki je stal blizu
Lambergovega, kot bolj ali manj dobri sosedje
živeli še nekaj desetletij. Najprej Jurij, sin tožitelja
Lambergov, nato brata Janez in Jakob, ki sta bila
bolj roparske narave, poleg tega sta se čezmerno
zadolževala. Dvor je moral Jakob Snežniški leta
1461 prepustiti upniku Lenartu Greifu, svoje pra-
vice do dvora je razglasil tudi daljni sorodnik
Snežniških, Erazem Loški, vendar jih je odstopil
Engelhartu Turjaškemu. Leta 1484 je bil dvor ome-
njen v turjaškem urbarju, Pankracij Turjaški pa ga
je 1487 zamenjal s Hermanom Ravbarjem za kme-
tijo v Tavžljah in pusto kmetijo v Volčjem.^3
Otorepec: Grad Snežnik, str. 36-37.
^1 Otorepec: Grad Snežnik, str. 38.
^2 Skubic: n.d., str. 482.
=3 Otorepec: Gradivo V. (1487-111-23),
Dve nekdaj najbolj pomembni plemiški družini
v Loški dolini. Snežniški in Loški, sta si morali v
15. stoletju iskati bivališč zunaj Loške doline.
Snežnik je prešel v last Lambergov, grad Šteberg
pa je tako kot Lož sredi 15. stoletja postala deželno
knežja posest. Nekdaj mogočna rodbina šteberških
ministerialov je izumrla proti koncu 15. stoletja.
Nikolaj Snežniški se je omenjal še v letu 1463,
ko je bil sprejet med kranjske deželane med mno-
gimi kranjskimi plemiči, ki so pomagali cesarju
Frideriku III., ko ga je na Dunaju oblegal lastni
brat. Nikolaj je leta 1465 dobil za nagrado oskrb-
ništvo na gradu Prosek. Andrej, nečak Jakoba
Snežniškega, se je oženil s hčerko Martina Me-
hovskega in je umrl leta 1481. Volbenku Snež-
niškemu je Friderik III. leta 1483 podelil v fevd
svoje kranjske in nekatere nekdanje celjske fevde
na Dolenjskem.
Številne ženske članice družine so že od 14.
stoletja vstopale v samostan dominikank v Vele-
sovem. Poleg že omenjene Elizabete je bila Ade-
lajda Snežniška v prvi polovici 15. stoletja priorinja
samostana. Zadnja pisna omemba Snežniških se
nahaja v trgovskih knjigah ljubljanskega trgovca
Žige Mosbacherja: v letu 1521 je bila omenjena
hiša Janeza Snežniškega v Ljubljani.^4
Erazem Loški si je poiskal dobro ženitveno
partijo. Oženil se je z dedinjo gradu Belneka pri
Moravčah, ki ga je prejel v fevd 1449, leta 1450 pa
že njegov sin Jurij. Neki Erazem Loški je bil leta
1476 omenjen kot oskrbnik v Goričanah.^^ V listi-
nah se je še do svoje smrti leta 1521 pojavljal neki
Jurij Loški, ki je z ženo Marušo Sauer zastavljal in
prodajal kmetije v Loški dolini.^^ Loški in Lam-
bergi so postali kranjski deželani v letu 1507.^''
Lambergi - skoraj dvesto let gospodaji
Snežika
Jurij I. Lamberg, imenovan tudi Starejši, dedič
Zofije Snežniške, je bil že leta 1396 kupil grad
Gutenberg pri Tržiču, leta 1438 je postal dvain-
dvajseti kranjski deželni upravitelj. Poročen je bil s
Katarino Sibilo Dietrichstein. Njun sin Žiga je po-
stal leta 1463 prvi ljubljanski škof. Sin Gašper I. je
bil glavar v Pazinu, Trstu in v Škofji Loki ter
vojaški poveljnik v Italiji in Španiji.
Snežniško posest sta po Juriju I. Starejšemu
prejela sinova njegovega brata Boltežarja, Andrej
in Jurij I. Mlajši, v nekaterih virih imenovan tudi
kot Jurij II. Andrej je leta 1470 zgradil grad Breg
^4 Otorepec: Grad Snežnik, str. 40-42.
Otorepec: Gradivo V. (1476-1-9).
56 Arhiv Slovenije, kronološka zbirka listin: 1517-VI11-19,
1519-1-2, 1519-VlII-lO,, 1520-V-20.
^' Anton Globočnik: Der Adel in Krain, Mittheilungen des
Musealvereines für Krain, 1899A str. 14.
27
12 KRONIKA

LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
pri Ribnici in je umrl že v letu 1473. Juriju 1.
Mlajšemu, ki je preživel skoraj celo petnajsto sto-
letje (1409-1490), je v letu 1468 Friderik III. podelil
gospostvo Ortnek.5^ Brata sta se poročila s sestra-
ma Elizabeto in Margareto, hčerkama Friderika
Čušperškega. Bila sta v sorodu s Hermanom
Ravbarjem, lastnikom drugega snežniškega dvora,
ki ga Jurij I. Mlajši imenuje svojega svaka.^9 ]<^g]- j^j
nikjer pričevanj o morebitnih Hermanovih potom-
cih, je po vsej verjetnosti po njegovi smrti tudi
drugi dvor prešel na sorodnike Lamberge. Ena od
možnih teorij o preobrazbi dvora v graščino
Snežnik je ta, da so v prvi polovici 16. stoletja
Lambergi oba bližnja dvora povezali v eno stavbo
in iz njiju napravili graščino Snežnik. Dodali so
dva obrambna stolpa in delček obzidja. Nastala je
ljubka, za bivanje primerna renesančna zgradba, in
nekateri Lambergi so v njej tudi stanovali.
Andrejev najmlajši sin Gregor I, ki je poleg
Brega pri Ribnici in Boštanja pri Sevnici podedoval
tudi Snežnik, je umrl leta 1565, star blizu sto leL
Preživel je večino svojih sinov, nečakov in pra-
nečakov ter spet dokazal žilavost Lambergov. Z
njim je izumrla snežniška linija v moškem rodu,
kajti Gregorjeva sinova Volbenk, kranjski deželni
vicedom in odbornik (umrl 1550) in Gerhard (umrl
1556) sta imela samo hčere. Tretji sin Lenart, ki je
živel na gradu Boštanj pri Sevnici, ni imel po-
tomcev in leta 1587 so ga ujeli Turki. Nikoli se ni
vrnil na Kranjsko.
Vnuka Jurija I. Mlajšega, Volbenk (1483-1550) in
Jožef I. (1489-1554) sta z drugimi brati v letu 1544
postala barona na Ortneku in Otenštajnu ter gos-
poda na Snežniku. Oba sta bila v pomembnih ce-
sarskih službah, Jožef je bil diplomat, med drugim
tudi večkratni poslanik na sultanovem dvoru,
kranjski deželni upravitelj, leta 1546 petinštirideseti
kranjski deželni glavar, nazadnje komornik in višji
dvorni mojster cesarskih otrok v Innsbrucku. Vol-
benk je bil v mladih letih vrhovni poveljnik ce-
sarske vojske v beneški vojni 1511, v letih 1524 in
1525 se je boril v Italiji proti Francozom. Nato se je
vrnil na Kranjsko in postal zakupnik gospostva
Lož. Po vsej verjetnosti je imel največ besede pri
spreminjanju snežniškega dvora v utrjeno
graščino, saj je v graščini tudi prebival, kajti grad
Lož za to že ni bil več primeren.
Volbenkova druga soproga Uršula Dietrichstein
je po njegovi smrti leta 1550 prevzela zakupništvo
Loža. Oba sta pokopana v cerkvi svetega Jurija v
Starem trgu. Volbenkov nagrobnik je eden naj-
lepših primerkov renesančnih nagrobnikov pri nas.
Njun sin Volbenk Avguštin je umrl že leta 1573 še
mlad in brez živečih potomcev.
Rodbine Scheyer, Pranckh in Raumschissl
Z Volbenkom Avguštinom je snežniška linija
Lambergov izumrla v moškem rodu, nadaljevala
pa se je po ženski strani. Jožefova hči Felicita (ro-
jena 1517) se je poročila z Erazmom Scheyerjem iz
Stare Soteske pri Novem mestu, ki je bil po materi
Margareti vnuk Jurija J. Starejšega. Imela sta si-
nova Franca in Pavla ter hčer Barbaro, ki se je
poročila s Friderikom VVerneškim z Brega pri
Ribnici.
Scheyerji izhajajo iz gradu Širje pri Zidanem
mostu."" Bili so fevdniki oglejskih patriarhov. Gaš-
per se je leta 1444 poročil z Margareto, dedinjo
habsburških vazalov vitezov Soteških, njun sin
Jurij pa se je poročil z Margareto, hčerko Jurija I.
Starejšega Lamberga.
Vitezi Scheyerji so bili v 16. stoletju dejavni
člani takratnega javnega življenja in prav tako kot
Lambergi vneti protestanti. Felicitin in Erazmov
sin Franc je bil nadzornik vseh protestantskih šol.
Leta 1584 je v zahvalo prejel v rdeče usnje vezan
izvod Dalmatinove Biblije.^1 Franc in brat Pavel
sta skupaj upravljala soteski grad. Franc, ki je bil
nekaj let tudi zakupnik gospostva Lož, je bil po-
ročen z Maksimiljano Lamberg s Črnelega, Pavel je
bil soprog Amalije Loške z Belneka, vnukinje Eraz-
ma Loškega, sorodnika gospodov Snežniških.
Amalija je imela še dve sestri in brata Danijela, ki
naj bi ga leta 1573 po Valvasorju ubili uporni
kmetje.^2 y tem letu sta sestri Barbara, poročena z
Leopoldom Raumschisslom in Felicita, poročena z
Jurijem Gallom, prepustili Belnek Amaliji in Pavlu.
Slednja sta leta 1580 podedovala Snežnik in Belnek
spet prepustila Barbari in Leopoldu. Hčerka edinka
Barbara Scheyer se je poročila s štajerskim ple-
mičem Jakobom Pranckhom in po Pavlovi smrti
leta 1589 podedovala Snežnik. Pranckhi so postali
kranjski deželani leta 1591.^3 y tem letu je Jakob
Pranckh prodal mlin v Pudobu, ki je dotlej spadal
h gradu Snežnik {zu dem Geschloss Schneeberg
gehörig..), mlinarju Mihaelu Vlašiču.^
Leta 1630 je Adam Pranckh, sin Barbare in Ja-
koba, prodal graščino in gospostvo Snežnik bra-
trancu Boltežarju Raumschisslu, Leopoldovemu
sinu, ter z ženo in hčerkama še nekaj let živel v
graščini, nato pa se je preselil v Kozarišče.
Raumschissli so prav tako kot Pranckhi izhajali
s Štajerskega in so v letu 1507 dobili kranjsko
Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3. Spod-
nja Savinjska dolina, str. 141-142.
^1  A. Dimitz: Geschichte Krains, 111, Laibach 1876, str. 209.
^2 Valvasor; n.d., str. 326.
^ A. Globočnik: n.d., str. 15.
°4 Arhiv Slovenije; listina 1591-Vin-l. Mihael Vlašič je mlin
in žago leta 1608 prodal naprej, in sicer Erazmu Sche-
yerju za 500 goldinarjev (Arhiv Slovenije; listina 1608-
VIl-23).
28
^8 Isto.
=9 Otorepec: Gradivo V, (1494-V1-23).

ICRONIKA
2000
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
deželanstvo.65 Boltežar, kranjski deželni glavar, je
bil v svojem času tudi zelo spreten trgovec. Kakor
za stavo je kupoval in naprej prodajal razne gra-
ščine in posestva. Snežnik je imel v lasti le pet let,
potem ga je prodal knezu Janezu Antonu Eggen-
bergu. S prihodom Eggenbergov so se po skoraj
400 letih dokončno pretrgale sorodniške vezi last-
nikov gradu in posestva Snežnik.
Velike spremembe v obdobju knezov
Eggenbergov in Auerspergov
Rod Eggenbergov izhaja s Štajerskega. V 15.
stoletju je bil Ulrik Eckenberger znan in bogat
trgovec v Radgoni. Drugi sin Boltežar je postal v
letu 1458 zakupnik kovnice v Gradcu. Leta 1490,
tri leta pred smrtjo, je zgradil lep renesančni grad
Eggenberg, ki ga lahko občudujemo še danes.
Dobil je naziv Eckenberger z Eggenberga, poročen
je bil s plemkinjo Barbaro Pain. Vnuk Sigfrid
(1526-1594) je postal vitez Eckenberger pl. Eggen-
berg. Poročil se je z baronico Ano Benigno Galler
Schwanberg in s to poroko mu je bila odprta pot v
tedanjo visoko družbo. Njegov sin Janez Ulrik
(1568-1634) je svoj položaj še izboljšal. Leta 1598 je
postal baron, leta 1622 mu je cesar Ferdinand II.
podelil grad in gospostvo Krumlov na Češkem in
ga hkrati povišal v kneza. Leta 1628 je postal voj-
voda ICrumlovski. Že leta 1602 je postal kranjski,
štajerski in koroški deželni glavar, kar je ostal do
svoje smrti leta 1634. Poročen je bil z baronico
Sidonijo Marijo Thannhausen, s katero je imel šest
hčera in sina Janeza Antona I. Janez Anton I.
(1610-1649) se je poročil z Marijo Ano, mejno gro-
fico Brandenburško. Leta 1635 je kot deželni glavar
nasledil svojega očeta in to ostal do svoje pre-
zgodnje smrti letu 1649. Leta 1647 je od cesarja
prejel pokneženo grofijo Gradiško z Oglejem, bil je
tudi lastnik postojnskega gospostva, Hašperka in
Šteberka.''^
Knez Janez Anton I. je leta 1635 od Boltežarja
Raumschissla kupil graščino in gospostvo Snežnik,
hkrati pa je od baronov Goraduzzijev kupil tudi
gospostvo Lož. Upravno središče loškega sodnega
ozemlja je prenesel iz Loža na Snežnik. Loški grad
že od sredine 16. stoletja ni bil več naseljen in se
je že počasi spreminjal v razvalino. Prejšnji zakup-
niki in lastniki gospostva Lož že zdavnaj niso več
stanovali v gradu Lož, ampak na svojih drugi
gradovih: Franc Scheyer v Soteski, Volbenk in
Uršula Lamberg na Snežniku, Goraduzziji v Koča
vasi itd. V upravne in sodne namene so verjetneje
uporabljali pristavo Podgrad pod gradom.^''
V letu 1669 je Janez Sigfrid Eggenberg, sin
Janeza Antona L, prodal gospostvo Lož, snežniško
posestvo ter postojnsko gospostvo knezu Janezu
Vajkardu Auerspergu, bratu takratnega deželnega
glavarja. Volka Engelberta.
Še pred prodajo je dal knez Eggenberg sestaviti
nov urbar, v katerem so bile gospostvu Lož in po-
sestvu Snežnik določene nove deželsko sodne
meje. Z deželskim sodiščem v Planini sta bila
združena postojnski in loški del cerkniške doline.^^
Samo gospostvo Lož je izgubilo posest izven Loške
doüne, pridobilo pa je več posesti v sami Loški
dolini. Če primerjamo strukturo kmetij z urbarjem
iz leta 1528, je loško gospostvo izgubilo Otok,
Gornje Jezero, Laze, Goričico, Bloke, Studeno, Ma-
rof, Landol, Grobišče in Klance, pridobilo pa je
kmetije v Slemenu, Pudobu, Vrhniki, Poljanah,
Babni Polici, Kozarišču, Šmarati, Danah, Podložu
in Metljah. Skupaj je gospostvo Lož obsegalo 80,5
kmetije.
Snežniško posestvo se je v dodatku urbarja iz
leta 1669 omenjalo prvič in se je še vedno štelo kot
posebna enota. Obsegalo je kmetije v Podpori, Iga
vasi, Nadlesku, Babni Polici, Kozarišču, Šmarati,
Danah, Železnici in Lipsenju, skupaj 21 kmetij.
Poleg tega je bilo v Loški dolini v lasti župnije 26
celih in tri četrt kmetije.^*^
Janez Vajkard Auersperg (1615-1677) iz legen-
darne kranjske rodbine Turjaških, je bil skupaj z
bratom Volkom Engelbertom (1610-1673) leta 1653
povzdignjen v stan državnih knezov. Bil je dolga
leta vpliven minister na cesarskem dvoru. Iz poli-
tičnih razlogov so ga na zahtevo španskega dvora
predčasno upokojili in tako se je nekoliko
zagrenjen vrnil v rodno Kranjsko.''! Prvemu knezu
Kočevskemu je Snežnik gotovo ugajal, saj je bil
precej odmaknjen od trušča mestnega življenja, ki
se je diplomatu svetovnega formata do konca
zamerilo, in verjetno je na njem tudi občasno
bival, kajti na gradu je ohranjen njegov portret in
še nekaj portretov njegove družine.
Knez Janez Vajkard je beneficij kapele sv.
Uršule na gradu Lož prenesel k cerkvi sv. Katarine
nad snežniško graščino, kar spet dokazuje, da ni
bil ravnodušen do tega kraja.''^ Njegov sin in
naslednik Ivan Ferdinand je umrl leta 1706 in
zapustil velike dolgove. Imel je samo hčerke in
nasledil ga je brat Franc Kari. Bratovi upniki, prva
med njimi Ferdinandova vdova Marija Ana, rojena
grofica Herberstein, so ga terjali za 93.167 goldi-
narjev nemške veljave. S prodajo gospostev Po-
A. Globočnik: n.d., str. 15.
°° Hrady, zämky a tvrze. Praha 1984, Okoliš: n.d., str. 571.
6^ Schollmayer: Das Gut Hallerstein... "Bogen" IV.
°° Schollmayer: II del, str. 140 (regest prodajne listine 1669-
VII-3 Gradec).
69 Okoliš: isto.
™ Okoliš: n.d., str, 572,
'''¦' Kočevski zbornik, družba sv. Cirila in Metoda v Lju-
bljani 1939, str. 124.
'2 Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana
1994.str. 26.  .      . .    ,
29
KRONIKA

LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
stojna in Lož z Babnim poljem, posestva Snežnik s
pravico ribolova v Cerkniškem jezeru za 160.000
guldnov je nabral še nekaj več, kot je bilo po-
trebno izplačati upnikom.73 Ker pa so bili gos-
postvi Postojna in Lož ter posestvo Snežnik v času
Auerspergov vključeni v njihov fidejkomis Ko-
čevje, je cesar Jožef I. Francu Karlu Auerspergu
leta 1709 pisno dovolil izločitev iz fidejkomisa in
potrdil prodajno ceno vseh posestev.74
Neznan avtor: Portret Janeza Vajkarda Auer-
sperga, ki Je bil od 1669 do 1677 lastnik Snežnika,
2. pol XVII. stol, o. pl, 85,5 x 67 cm. Grad Snež-
nik, nahajališče v muzeju na gradu Snežnik. (loto
Adrijana Vlašič).
Kupec Marko Oblak je bil sin freisinškega
podložnika iz Gorenje vasi. Bil je zelo podjeten in
kmalu je postal znan in bogat trgovec, škofjeloški
župan in leta 1688 si je kupil plemiški naslov. Od-
slej se je imenoval Marko Oblak von Wolkensberg
Zieglfeld. Leta 1708 je postal kranjski deželan.75
Nastanek enotnega gospostva Lož - Snežnik
Marko Oblak je gospostvo Lož, posestvo Snež-
nik, Babno polje in že omenjene ribolovne pravice
še v istem letu prodal baronu Janezu Danijelu
Erbergu in v pogodbi navedel, da je deželsko sod-
ne meje med postojnskim gospostvom na eni
strani ter Ložem in Snežnikom na drugi strani
treba na novo urediti, kajti doslej je bilo vse
skupaj last enega samega gospoda. Dodal je še, da
se sedem vasi, ki pripadajo Postojni, še vedno
lahko oskrbuje v snežniških gozdovih.76 Te in še
mnoge druge služnostne pravice so povzročale še
v 19. stoletju velike težave.
Janez Danijel Erberg iz Kočevja, ki je bil leta
1688 kupil graščino Dol blizu Ljubljane, je kmalu
celotno vsebino kupne pogodbe s cesijsko pogod-
bo odstopil grofu Juriju Gotfridu Lichtenbergu,77
ki je leta 1715 poravnal kupnino Markovemu
nasledniku Francu Janezu Oblaku.7^
V letu 1718 je Jurij Gotfrid Lichtenberg do-
končno spojil snežniško zemljiško posestvo z
gospostvom Lož. Že v letu 1690 je bil od baronice
Ester Maksimiljane Coraduzzi kupil graščino in
gospostvo Koča vas (Hallerstein) blizu Starega trga
in tako je bil praktično lastnik celotne Loške
doline. Nekaj posesti je bilo še v cerkveni lasti
(župnišča, cerkve, beneficiji, stiski samostan) in v
lasti deželno knežjega mesta Lož.79
Ročni urbar združenega gospostva iz obdobja
med letoma 1726 in 1732 ne loči več med gos-
postvoma Lož in Snežnik, ampak imenuje celotno
posest "gospostvo Snežnik".
Grofje Lichtenbergi
V nekaj desetletjih sta bili gospostvi Lož in
Snežnik zamenjali kar štiri lastnike. S prihodom
Lichtenbergov se je začelo nekoliko bolj stabilno
obdobje v zgodovini združenega gospostva Lož-
Snežnik, ki je trajalo dobrih 140 let. V tem času so
Lichtenbergi grad prezidavali in dozidavali, se
proslavljali kot sposobni cesarski uradniki, generali
in vojskovodje, hkrati pa doživljali niz osebnih
tragedij in pretresov ob zatonu plemiške veličine
in oblasti.
Na Kranjskem je že od 13. stoletja prebivala
rodbina vitezov Lichtenbergov na gradu, katerega
razvaline so še zdaj vidne v neposredni bližini
gradu Bogenšperka nad Šmartnim pri Litiji. Rod-
bina je sredi 16. stoletja v moški liniji izumrla in
dedinja Margareta se je okrog leta 1540 poročila z
Janezom Schwabom s Tuštanja pri Moravčah. Ja-
73 Schollmayer: II. del, sir. 140 (reg. listine 1707-V-3 in se-
znam upnikov).
74 Isto: str. 141 (reg. listine 1709-VI-ll).
75 M. Smole: n.d,, str. 42, Globočnik: n.d., str. 59.
Isto; str. 141 (reg. listine 1707-VII-l).
77 Isto; str. 141 (reg. listine 1707-1X-10).
78 Smole; n.d., str. 450.
79 Ribnikar: n.d., str. 37.
30
>
>
1-2 KRONIKA
lOOO
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM. 20-41
nez Schwab je hkrati z vsemi posestvi prevzel tudi
ženin priimek in nekaj potomcev je nosilo priimek
Schwab-Lichtenberg. Lichtenbergi so bili hrabri vo-
jaški poveljniki in zvesti cesarjevi uradniki, pred-
vsem pa so si nabrali znatno bogastvo v spretnem
trgovanju z nepremičninami. Zaradi vseh zaslug je
Volk Andrej leta 1660 prejel baronski, njegov sin
Franc Bernard (umrl 1693) pa leta 1680 grofovski
naslov in opustil del priimka Schwab. Sinova
Franca Bernarda sta ustanovila dve liniji. Linija
prvega sina Jurija Žige se je razdelila v dve veji:
Soteska in Smuk. Drugi sin Jurij Gotfrid (1655-
1720) je svojo linijo razdelil na dve veji: Snežnik in
Ortnek-Koča vas. Ortnek je bil že leta 1650 kupil
njegov stric Janez Jurij Lichtenberg in ga ob svoji
zgodnji smrti 1667 zapustil njegovemu dedu Volku
Andreju. Jurij Gotfrid se je leta 1683 poročil z
baronico Marijo Elizabeto Engelshaus, s katero sta
imela petnajst otrok. Ko je na Snežniku umrl, je
svojim sinovom zapustil nekaj lepih gradov in
gospostev: Volbenku Danijelu Snežnik, Juriju
Ludviku Tuštanj, Marku Ferdinandu Ortnek in
Koča vas.
Neznan avtor: Portret Ignacija Ksaverija Lichten-
berga, 2. pol XVIIL st., o. pi, 99 x 78 cm, last
Narodne galerije (Fototeka NC).
Volbenk Danijel s Snežnika, ki se je leta 1714
poročil z baronico Ano Katarino Valvasor, je umrl
že leta 1723 in zapustil sedem mladoletnih otrok.
Gospostvo je prevzel edini preživeli sin Ignacij
Ksaverij. Leta 1747 se je v Ljubljani poročil z
grofico Barbaro Lichtenberg, vnukinjo svojega sta-
rega strica Jurija Žige iz soteske veje Lichten-
bergov. Imela sta sedemnajst otrok. Leta 1782 sta
izročila gospostvo najstarejšemu sinu Alojziju
Karlu, kresijskemu adjunktu na Dolenjskem,^'' ki
se je prav v tem letu poročil z grofico Cecilijo
Gallenberg. Oba sta spomladi leta 1801 še mlada
umrla in zapustila dvanajst mladoletnih otrok, ki
so bili vsi dediči posestva. Štirje otroci so umrli še
pred polnoletnostjo, preostali pa so si razdelili
dediščino. To so bili sinovi Volbenk, Žiga, Nikolaj,
Rihard, Maksimiljan, Filip in Karel, ter hči Alojzija,
ki se je pozneje poročila s kastelanom kameralnega
kastelanskega urada v Vinodolu, Rajmondom Mat-
sigkom.
Maksimiljanov sin Artur, ki je umrl leta 1916 na
Dunaju, je bil zadnji moški potomec snežniške
veje Lichtenbergov.81 Seveda Lichtenbergi tedaj že
davno niso imeli več niti graščine niti gospostva
Snežnik.
Agonija propadanja plemstva
Francozi, ki so z zasedbo naših krajev vanje
prinesli tudi ideje svobode, bratstva in enotnosti,
so po drugi strani zlasti veleposestnikom naložili
ogromne davke. Poleg tega so ob ustanovitvi
Ilirskih provinc reorganizirali sodstvo in uJcinili
deželska sodišča. Po njihovem odhodu teh sodišč
niso več obnovili. Snežnik torej ni imel več so-
dišča, postal pa je en od 34 okrajev, ki jih je štela
Kranjska pred marčno revolucijo. Snežnik je bil
med tistimi redkimi okraji, ki jih niso upravljali
uradniki, ampak lastniki gospostva. Snežnik je bilo
delegirano okrajno gospostvo, kar je pomenilo, da
mu je država kot privatnemu gospostvu zaupala
izvrševanje nekaterih javnih, upravnih in sodnih
funkcij. Leta 1817 je gospostvo, ki je spadalo v
postojnsko okrožje in sekcijo Planina ter bilo v
lasti dedičev grofa Alojzija Lichtenberga, obsegalo
dve glavni občini: Lož s 4772 prebivalci in Bloke z
2748 prebivalci.82
Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim raz-
meram že pod oblastjo Francozov, še huje pa je
bilo po njihovem odhodu. Državi so morali ob-
vezno odstopati gozdove, da je iz njih izvažala les
za železarne v Čabru. Avstrijska vlada bi morala za
Schollmayer Lichtenberg: II. del, str. 141 (reg. listine
1782-VII-5).
°' Arhiv Slovenije: Graščinski arhivi - Koča vas, fase. XII:
Heinrich Schollmayer-Lichtenberg: Stammtafeln.
Snežnik, grajski kompleks - zgodovina, projekti, kalku-
lacije. Elaborat ljubljanskega regionalnega zavoda za
spomeniško varstvo, Ljubljana 1972, (v nadaljevanju:
Elaborat), dr. Sergij Vilfan: Vloga gradu Snežnik v zgo-
dovini.
31
KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
•f
»
to plačevati letno po 200 goldinarjev, a je leta in
leta ostajala dolžnik.^3
Največja in neodpustljiva napaka snežniških
Lichtenbergov pa je bila, da niso znali gospodariti
z neizmernim gozdnim bogastvom, saj na celot-
nem gozdnem ozemlju niso imeli niti enega goz-
darskega strokovnjaka. Prekomerno so se zadolže-
vali in leta 1816 je bila opravljena prva sodna
cenitev gospostva. Po protokolu iz leta 1816 je bilo
posestvo vredno 128.990 goldinarjev konvencijske
veljave, merilo pa je 48.345 avstrijskih katastrskih
oralov ali približno 5 kvadratnih milj. Za dražbo se
niso odločili, postavili pa so prisilnega upravitelja
Antona SoUerja, ki je vodil posestvo skupaj z
Volbenkom Lichtenbergom, zastopnikom svojih
bratov in sestre.^4
Leta 1820 so lastniku čabarskega gospostva,
Matiji Jožefu Paraviču, za 22.000 goldinarjev pro-
dali območje Babnega polja, vendar kupnina ni
zadoščala za poravnavo dolgov.^^ Leta 1832 so bili
prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo, kar v tistih
časih ni bila nobena redkost Glavni dobitek je bilo
celotno gospostvo Snežnik oziroma 250.000 goldi-
narjev v gotovini. Srečni dobitnik, baje kovaški
pomočnik z Ogrskega, je seveda raje vzel goto-
vino.^6
Leta 1847 so Lichtenbergi dokončno obupali.
Bratje Volk, Žiga, Nikolaj in Filip ter Maksimi-
Ijanova vdova Karolina, ki so še živeli v tem času,
so prodali gospostvo spodnjeavstrijskemu merkan-
tilnemu svetniku Žigi Karisu in njegovi soprogi
Mariji.^'' Kupnina je znašala 400.000 goldinarjev. V
kupni pogodbi so bili všteti tudi pašniki v Istri, ki
so jih bili v začetku 17. stoletja Pranckhi prodali
bratoma Andreju in Janezu Pauliniču, a so jih
Lichtenbergi leta 1843 spet odkupili. Kupca sta
optimistično prevzela na gospostvo knjižene dol-
gove v znesku 50.000 goldinarjev in obljubila, da
bosta kupnino delno v gotovini delno v obvez-
nicah poravnala v letu 1848. Vendar tudi nova
lastnika nista bila sposobna sanirati gospo-
darstva.^^ Leta 1848 sta objavila stečaj in v sep-
tembru je bilo posestvo že pod sekvestrom ter
sodno ocenjeno. Skupaj je obsegalo 44.212 akrov,
ocenjeni čisti dohodek je bil 12.730 florintov in 55
krajcarjev. Iz poročila o cenitvi, ki jo je izvršil
Valentin Richter, cesarsko kraljevi cenilec posestev
za dolnjo Avstrijo, so razvidni vzroki propada
^3 Elaborat, Viljem Kindler: Zgodovinske beležke o Snež-
niku.
°4 Elaborat; prav tam.
°5 Schollmaycr Lichtenberg; 11. del, str. 142 (reg. prod, po-
godbe 1820-V-8).
°° Heinrich Schollmayer Lichtenberg (prevod Janez Sterle);
Snežnik in schönburski vladarji (v nadaljevanju; Snež-
nik...), Postojna 1998, str. 22.
^'^ Schollmayer Lichtenberg: II. deL str. 142-143 (reg. prod,
pogodbe 1847-VI-6).
Smole: n.d., str. 450-451.
posestva, to je zanemarjanje gozdnih kultur zaradi
pomanjkanja strokovnjakov, ustavitev trgovine z
lesom v letu 1848 ter nesoglasja med samimi člani
družine Lichtenberg. Richter je poudaril, da vseh
slabih zadev nikakor ne gre pripisati posestvu sa-
memu, ampak nesrečnim okoliščinam, in da bi se
ob dobrem gospodarjenju bodoči lastnik lahko
prepričal, da je v avstrijski monarhiji malo takih
posestev, ki imajo tako velik državno gospodarski
pomen, kot ga ima že po svoji legi posestvo
Snežnik.^9 Država je v letu 1850 zajela gospostvo v
svoj načrt za razvoj gozdnega gospodarstva in
obnovo kraških območij .9"
Po marčni revoluciji so v državi Avstriji re-
organizirali sodstvo ter upravo. Leta 1849 so
graščini Snežnik odvzeli še funkcijo oblastnega se-
deža. Sedež sodnega okraja je postal Lož, sedež
upravnega okraja pa Postojna.^*
Graščina in posestvo sta še nekaj let samevala
zapuščena in vedno bolj zanemarjena, medtem ko
so se okrog njiju ostrila peresa in prelivalo črnilo.
Sama teorija pač ni mogla rešiti propadajočega
gospostva. Končno je kakor po čudežu prišla
rešitev.
Žarek upanja v temi
V letu 1853 je bila v Novicah med oznanilom,
da se je v Vinici na Dolenjskem 14. julija "zemlja
hudo tresla", in med novico o tem, da se da v
Piemontu "iz šote lep papir delati", natisnjena
nevsiljiva, kakor mimogrede navržena novica:
"Sneperško grajšino na Notrajnskem je te dni za
499.600 fl. sr. knez Schönburg Waldenburg iz
Nemškega kupiL^^ Ta drobna novica, ki jo je
marsikdo spregledal, pa je pomenila novo rojstvo
graščine Snežnik in snežniške posesti. Kakšna iro-
nija usode, da sta pod domačimi kranjskimi last-
niki graščina in posestvo zaradi slabega gospo-
darjenja propadla, bogati nemški knezi pa so se z
velikim smislom za polepšanje grajske stavbe in
zlasti za ohranitev neizmernega gozdnega bo-
gastva za večno zapisali v zgodovino kot rešitelji
Snežnika.
^9 Elaborat, prav tam.
9" Valentin Richter: Darstellung derjenigen Vortheile und
öffentlichen Rücksichten welche den Ankauf grösserer
Güter und insbesonders der ehemaligen Herrschaften
Laas und Schneeberg im Kronlande Krain, gewesenen
Adelsberger Kreises, von Seite der hohen Staats-
vewallung, in Verbindung mit der Regulierung der
land=und forslwirthschaftlichen Verhältnisse, dann ins-
besonders mit der Kultivierung der Karstgegenden,
empfehlenswerth machen, Laibach 1850.
91 Elaborat, Vilfan: Vloga gradu... ,<
92 Novice Xl/1853, str. 49.
32
lOOO
12 KRONIKA
48
zooo
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
Knežja rodbina Schönburg Waldenburg
Rodbina Schönburg izhaja iz vrst najstarejšega
saškega plemstva, čigar korenine segajo tja do kri-
žarskih vojn. Imela je velike posesti v okolici
Dresdena. Do 16. stoletja se je posest drobila, leta
1529 pa je Ernest Schönburg vsa gospostva spet
združil. Njegovi sinovi so ustanovili tri linije, od
katerih je za nas zanimiva Waldenburska, ime-
novana tudi zgornja linija, ki jo je ustanovil Hugo
Schönburg.
Leta 1790 je bil vsestransko izobraženi in umet-
niško nadarjeni grof Oton Friderik Schönburg
Waldenburg (1758-1800) povzdignjen v stan držav-
nih knezov. Njegova sinova sta ustanovila prote-
stantsko linijo Schönburg Waldenburg in katoliško
linijo Schönburg Hartenstein.^3 Njegovi potomci so
v sorodu s prav vsemi evropskimi vladarskimi
hišami.94
Kneževina rimskemu cesarstvu ni bila formalno
podrejena, na Dunajskem kongresu leta 1815 je
bila imenovana med tistimi enotami, ki so imele
poseben državno pravni položaj, kar je pomenilo,
da so njeni člani imeli vse pravice po rojstvu, bili
oproščeni vojaške službe, vseh bremen ob sklenitvi
miru in imeli avtonomijo v družinskih ter pre-
moženjskih zadevah. Vendar so morali rodbinski
poglavarji z močnimi sosednjimi kneževinami in
tudi z v letu 1806 iz volilne kneževine usta-
novljeno kraljevino Saško, pod katere ozemlje so
spadali, sklepati pogodbe, ki so pomenile krčenje
njihovih pravic. Leta 1878 je rodbina ob sklenitvi
zadnje take pogodbe imela še cerkveno in sodno
oblast na vsem svojem ozemlju, vendar je posebej
sodna oblast pomenila veliko breme, zato so se ji
odpovedali. Ostale so jim le še znatne pravice,
priznane na Dunajskem kongresu, pa še te so bile
ukinjene ob revoluciji leta 1918.^5
Knez Oton Viktor (1785-1859) je bil najstarejši
sin Otona Friderika, prvega kneza Walden-
burškega. Poročen je bil s Teklo (1795-1861) iz
knežje rodbine Schwarzburg Rudolstadt. Do svojih
osmih otrok je bil izredno strog, ker se je bal, da bi
izkazovanje ljubezni škodilo njihovi vzgoji. To pa
ni preprečilo kasneje njegovemu tretjemu sinu
Juriju, ki je podedoval snežniško gospostvo, da bi
bil svojim otrokom najbolj prijazen in ljubeč oče,
in vsi trije so v njegovi družbi in v družbi svoje
matere princese Luize na Snežniku preživljali
najlepše dni svojega otroštva.
93 Brockhaus Konversalions-Lexikon - 14. Band, Leipzig,
1903.
Mallhias Frickert: Die Nachkommen des 1. Fürsten von
Schönburg, Gesamlherstellung Buchbinderei Klaus
Adam, Glauchau 1992.
Hermann Prinz von Schönburg Waldenburg: Gehörtes
und Gesehenes, Firenze 1993, (v nadaljevanju: Ge-
hörtes) sir, 12-16.
Graščina in posestvo Snežnik se prebudita
iz stoletnega spanja
Gospostvo Snežnik je propadalo in v vladnih
krogih na Dunaju so se bali, da bi prišlo v neprave
roke, ki bi nadalje sekale gozd, kar bi imelo za
posledico neovirano širjenje krasa. Na Dunaju je
takrat prebival Edvard, brat Otona Viktorja, in ta
Portreta Otta Victorja Schönburg Waldenburga in
žene Thekle, olje platno. Kopija iz leta 1891 po
originalih iz prve polovice 19. stoletja (foto V.
Bučič).
33
12 KRONIKA
>
LIDIJA SLANA; IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
je opozoril brata na propadajoče posestvo. Oton ;
Viktor je posestvo res kupil, ga namenil svojemu i
tretjemu sinu Juriju, vendar v življenju nikoli ni
stopil na njegova tla. Na posestvo je leta 1857 kot
upravitelja poslal gozdarja Žigo Ernsta Wernicka, \
da si je ogledal teren in mu poročal o razmerah na i
posestvu. Wernicke je leta 1858 narisal tudi skico ;
gradu in bližnje okolice.96
Jurij Schönburg Waldenburg je šele ob branju I
očetove oporoke leta 1859 zvedel, da je dedič ;
gradu in ogromnega posestva, ki ga je oče kon- i
stituiral kot fidejkomis. Cesar Franc Jožef I. je po- •
b-dil fidejkomis na Dunaju 19. 11. 1862 in 1. 9.
1863.97
Izkazalo se je, da je knez Oton Viktor pravilno
presodil, ko se je odločal, komu bo zaupal po-
sestvo. Princ Jurij Schönburg Waldenburg je bil
star 30 let in že izkušen častnik v avstrijski vojski, ;
ki je še vedno veljala za najboljšo v Evropi. \
Obiskal je posestvo, za katero še nikoli ni slišal, in
prišel pred napol razpadli grad, kjer ga je pričakal
gozdarski mojster in mu izročil prvi borni do-
hodek od posestva. Razmere so bile videti brez-
upne, grad skoraj ni bil primeren za bivanje, zlasti
ne za družino, posestvo je bilo že stoletja obre-
menjeno s služnostnimi pravicami bližnjih sosesk, i
zaradi katerih je bilo onemogočeno urejeno gos- |
podarjenje z gozdom. Toda Jurij je bil vojak, vajen i
poveljevanja, in ni se vdal. Izstopil je iz avstrijske i
vojske in začel nov boj - tokrat za rešitev gradu in j
posestva.  Dobil  je  priložnost,  da  pokaže  svoj
izredni talent za organizacijo in upravljanje. V-
desetletjih trdega dela je napravil iz zanikrnega
poslopja grad iz pravljice, iz zanemarjenega po-
sestva eno najlepših posestev na Kranjskem, z ;
gozdovi, ki so bili zgled generacijam, in z an-
gleškim  parkom,  ki  še  zdaj,  naraven  kot  je,
dopolnjuje čarobni videz gradu.
Medtem, ko se je princ Jurij s svojo značilno i
zagnanostjo, vztrajnostjo in preudarnostjo, zaradi i
katere so ga bratje običajno izbirali za pogajalca v
obrambi rodbinskih pravic, trudil, da bi borno de-
diščino obudil v življenje, je našel čas tudi za
ustanovitev družine. V jeseni 1862 se je oženil z
osemnajstletno, lepo in energično princeso Luizo ;
Bentheim Tecklenburg ter se z njo preselil na ;
Snežnik, ki ga je dotlej za silo usposobil za biva-
nje. Tu sta med stalnim obnavljanjem in odkri-
vanjem neizmernih gozdov preživela dve leti, do-
kler se ni napovedal prvi potomec. Takrat sta
kupila očarljiv dvorec Hermsdorf blizu Dresdna, ki
je postal njuna nemška rezidenca, potrebna za
ohranitev stikov s številnimi sorodniki. Leta 1865 \
se je v Leipzigu rodil njun prvorojenec Herman.
Fotografija princa Jurija Schönburg Waldenburga v
generalski uniformi Schönburgischer Hauskalen-
der 1902 (last gradu Snežnik).
Princ Jurij je bil ob prevzemu dediščine sicer
zapustil vojaško službo, vendar se je ob strani
saškega prestolonaslednika Alberta, ki mu je bil
pribočnik in najboljši prijatelj, leta 1870 udeležil
francosko-pruske vojne in je kot general polkovnik
leta 1871 prisostvoval sklenitvi miru in proglasitvi
nemškega cesarstva v Versaillesu. Nekaj let po-
zneje je postal konjeniški general in ob tej pri-
ložnosti se je dokončno sklenila njegova vojaška
kariera. V kasnejših letih je bil še nekajkrat kraljevi
in cesarski odposlanec na evropskih dvorih.98
Z leti, ko je graščina Snežnik pod rokami šte-
vilnih mojstrov, vrtnarjev in umetnikov vse bolj
postajala prijetno bivališče, opremljeno z udobnim
pohištvom, slikami, pečmi po vseh sobah, ki so
noč in dan ogrevale debele več stoletne zidove, ko
se je njena okolica nevsiljivo spreminjala v sanjav
angleški park, so tudi nemški sorodniki princa Ju-
rija in princese Luize vse bolj pogosto prihajali na
oddih in na lov. Grad in okolica sta zaživela, kot je
bilo to v najboljšem obdobju grofov Lichtenbergov
pred skoraj dvesto leti. Najljubši vsakodnevni
šport družine in gostov je bila ježa. Princ Jurij je
bil velik ljubitelj konj in je pri graščini vzdrževal
lastno kobilarno, imel pa je tudi veliko število po-
96 Schollmayer Lichtenberg: II. del, str. 153-154.
Schollmayer Lichtenberg: II. del, str.143.
Schönburgischer Hauskalender auf dem lahr 1902, Wal-
denburg, Str. 29-30.
34
48
1-2 KRONIKA
2000
LIDIJA SLANA; IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
nijev z otoka Krka.^^ Vsa leta je svoj rojstni dan
prvi avgust praznoval na Snežniku.I'"'
Obnovljeni grad je potreboval nameščence in
služabnike, ki so prihajali večinoma iz okolice gra-
du. Gospodarja sta od njih zahtevala veliko, a sta
jih tudi pošteno plačala. Denar jima je služil zato,
da sta z njim pomagala drugim. Ker so bile zdrav-
stvene razmere v Loški dolini katastrofalne, se je
princesa oskrbela z raznimi naravnimi zdravili in
zdravniškimi knjigami. Najprej je zdravila grajsko
osebje, kmalu pa je zaslovela po vsej Loški dolini
in njena ordinacija v grajskem rastlinjaku je bila
vedno polna. Princ je bil znan kot človek, ki je
imel neverjeten smisel za humor in v stikih z
nameščenci ni kazal ošabnosti, sicer značilne za
večino oseb svojega stanu. Prav v takem vzdušju
je vzgajal tudi svoje otroke.^"!
Fotografija princese Ana Schönburg Waldenburg,
por. kneginje Schwarzburg Rudolstadt (ca 1880-
1890) velikost originala: 14,5 x 10 cm (last gradu
Snežnik).
Princ Jurij in princesa Luiza sta imela tri
otroke: princu Hermanu je leta 1869 sledil princ
Librili, leta 1871 se je rodila princesa Ana. Prvo-
rojencu princu Hermanu je bila namenjena vo-
jaška služba, vendar ga je bolj mikala diplomacija
in kot diplomat je preživel dokaj let v tujini, med
drugim v Angliji, Rusiji, Egiptu, Luksemburgu,
Španiji ter kot poslaniški svetnik na pruskem po-
slaništvu v Hamburgu. Na Avshro-Ogrskem je bil
tajnik nemškega veleposlaništva na Dunaju, nato
pa generalni konzul v Budimpešti. Princ Ulrik se
je posvetil vojaški službi in se leta 1900 poročil s
princeso Pavlino Löwenstein.
Princesa Ana se je leta 1891 poročila z brat-
rancem knezom Gunterjem in postala vladajoča
kneginja Schwarzburg-Rudolstadt.
Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku
Princ Jurij je posebno skrb namenil gozdovom
in za skrbno gozdarjenje je najel najboljše stro-
kovnjake. Dal je zgraditi veliko število gozdnih
cest in jih poimenoval po članih svoje družine.
Njegova skrb za strokovnost se je pokazala najbolj
leta 1867, ko je bil edini resni ponudnik na oglas
kranjskega deželnega zbora v Novicah za
pokroviteljstvo nad prvo slovensko gozdarsko šolo.
Šoli je dal brezplačno na razpolago hišico nad
gradom s petimi sobami in kuhinjo, ves hišni in-
ventar in kurjavo, plačilo dveh učiteljev in upo-
rabo 810 hektarov gozda za terenski pouk. Namen
šole je bil, da bi kmečko prebivalstvo naučili
boljšega in bolj racionalnega ravnanja z lastnimi
gozdovi, vendar so se v šolo prijavljali večinoma
sinovi meščanov in uradnikov, da bi se izšolali za
gozdarje in se kasneje zaposlili na velikih gozdnih
posestvih.1''2 v šoli so se uspešno šolale tri gene-
racije slovenskih fantov, nato pa je bila zaradi
nemškega pritiska leta 1875 ukinjena.^''^
Gospodarska dejavnost na posestvu Snežnik
Če posežemo še malo v preteklost, si lahko
predstavljamo, da so že v srednjem veku širni
gozdovi okrog Snežnika ponujali neizmerne mož-
nosti za lov. Gospoda je to ugodnost v polni meri
izkoriščala, dokler ji ni sredi 15. stoletja stalno pre-
žeča turška nevarnost zagrenila vsega užitka. Tudi
po prenehanju turških vpadov po odločilni bitki
pri Sisku ob koncu 16. stoletja še ni bilo miru.
Valvasor je še ob koncu 17. stoletja pisal, da se v
snežniških gozdovih skrivajo razni razbojniki in da
morajo popotniki, ki so namenjeni tu mimo, dobiti
v graščini močno oboroženo spremstvo. Roparji so
ovirali zlasti lov na polhe, ki je bil priljubljen pred-
99 Hermann Schönburg Waldenburg: Gehörtes str. 44-45.
Schollmayer Lichtenberg: Snežnik..., str. 75-91.
Herman Schönburg Waldenburg; Gehörtes..., str. 44.
Viljem Kindler; Beležke iz preteklosti snežniških goz-
dov, Gozdarski vestnik, letnik XIII, Ljubljana 1955, str.
53.
Vladimir Vilman, Aleksandra Serše; Prva slovenska goz-
darska šola na Snežniku, Postojna 1989.
35
KRONIKA

LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
20OO
vsem med kmeti, vendar ne zaradi zabave, ampak
zaradi zaslužka.
V starih snežniških urbarjih so navedeni kot
glavni dohodki posestva poleg lova na polhe
bukov les, nabiranje kresilne gobe in pridobivanje
pepelike. Bukov les je bil zelo nizko cenjen in se je
le stežka prodajal. Snežniški gozdovi so dali na
primer leta 1745 kot dohodek 300 vozov bukovega
lesa za kurjavo.^'^^
Edina gospodarska dejavnost Lichtenbergov,
pri kateri so izkoriščali pepeliko iz svojih gozdov,
je bila majhna glažuta blizu izvira Malega Obrha.
Schönburgi proizvodnje stekla niso obnovili, nekaj
lepih primerkov steklenih predmetov iz te glažute
pa je krasilo police njihovega lastnega malega
muzeja v snežniški graščini.
Pred prihodom Schönburgov na Snežnik so bili
širni gozdovi, ki so obsegali dve tretjini posestva,
to je približno pet kvadratnih milj, obremenjeni s
služnostnimi pravicami okoliških kmetov. Vsakdo
je imel dostop do gozda, gozd so nenačrtno in
neenakomerno sekali, brez dovoljenja so pasli ži-
vino do neposredne bližine gradu. V tem času so
bili glavni dohodki na Snežniku poleg že ome-
njenih bukove kresilne gobe, pepelike in polhar-
stva, tudi trebljenje gozdov in ustvarjanje travni-
kov - lazov, za kar so kmetje graščini plačevali
določen znesek. Kasneje so kmetje laze tudi
odkupovali. Donosen dohodek je bila tudi gozdna
paša, ki so jo dajali v najem predvsem velikim
ovčarjem iz Istre in Krasa. Ovčarji so plačevali po
kvarnerju (40 ovac), delali pa so tudi veliko škodo,
ker so zažigali gozd, da bi pridobili čim večje
površine za pašo. Posledica tega so bili pogosti
požari, ki so še bolj opustošili gozdove.
Prvič so delno odpravih služnostne pravice z
zakonom o njihovem odkupu v letu 1853, do-
končno pa šele v 70. letih 19. stoletja. Kmetje so
dobili velike površine gozdov zlasti v bližini na-
selij. Graščini je ostal strnjen gozdni kompleks
današnjih revirjev Snežnik, Leskova dolina, Ma-
šun, Jurjeva dolina, Okroglina in Gomance. Šele
takrat se je lahko v polni meri začelo racionalno
upravljanje gozdnega bogastva.
Prodaja lesa, na primer jelovine od leta 1880, je
postala najbolj donosna gospodarska dejavnost
snežniškega posestva, čeprav so se poskušali
ukvarjati tudi z drugimi dejavnostmi. V posestvo
so vložili velika sredstva, da bi postalo donosno. S
smotrnim gospodarjenjem so ustvarili gozdne
kulture in obširne pogozditve.^'^''
Po odpravi služnostnih pravic je postalo racio-
nalno graditi tudi gozdne ceste. Gradnja cest na
1''4 Elaborat, Kindler: Zgodovinske beležke.
Elaborat, prav tam.
Schollmayer Lichtenberg: II. deL str. 133.
Viljem Kindler: Beležke iz preteklosti..., str. 46-49.
valovitem in težavnem kraškem svetu je zahtevala
vrhunske strokovnjake in princ Jurij je imel veliko
srečo, da jih je tudi dobil. Prvo cesto so začeli
graditi leta 1872 v smeri Snežnik - Leskova dolina
- Gomance. Dolga je bila 32 kilometrov, dokončah
so jo leta 1896. Najbolj oddaljeni revir Gomance je
povezala z gozdno upravo na graščini, istočasno
pa je bila najkrajša pot od Snežnika do morja.
Druga pomembna cesta Leskova dolina - Mašun v
razdalji enajstih kilometrov je bila dograjena že
leta 1877.10^ Do leta 1909 so zgradili še celotno
omrežje gozdnih cest in jih poimenovali po članih
knežje družine. Poslednja je bila Teklina cesta,
dolga preko dvajset kilometrov in posvečena
bodoči soprogi kneza Hermana.
Neuspešen je bil poskus uporabe bukovega lesa
za pridobivanje oglja, katrana, lesnega kisa, apna
in metilnega alkohola v Leskovi dolini, k čemer je
kneza Jurija nagovoril nemški kemik, baron
Reichenbach. Tovarna je delovala od leta 1873 do
1879, nato so jo prevzeli francoski delničarji, leta
1888 pa je prenehala s proizvodnjo.
Pristava Marof v Loški dolini je bila prvotno
del gospostva Lož, kasneje je postala del snež-
niškega posestva. Po ustnem izročilu je po letu
1830 na Marofu kratek čas delovala tovarna
vžigalic. Knez Jurij je dal na tem mestu postaviti
parno žago, ki jo je pripeljal iz Auerspergovih
fužin na Dvoru pri Žužemberku. V sedemdesetih
letih je žaga pogorela in je niso več obnovili. Leta
1894 se je v prostore nekdanje parne žage preselil
obrat izdelave lesnega kisa iz Leskove doline, ki je
tudi kmalu prenehal s proizvodnjo. Leta 1912 so
na Marofu ponovno zgradili parno žago, ki jo je
do leta 1915 imela v zakupu italijanska firma, do
konca vojne je obratovala za potrebe vojske.1*^9
Med obema vojnama je žaga dajala delo številnim
prebivalcem Loške doline. Žaga je bila nacio-
nalizirana leta 1945.
Gospodarji in zaposleni
Princ Jurij je imel izostren čut za nameščanje
pravih ljudi na prava mesta, kar je podedoval tudi
njegov sin Herman. Omeniti je potrebno vsaj dva
taka človeka, ki brez njiju posestvo nikoli ne bi
doživelo takšnega razcveta. To sta bila Jožef von
Obereigner in Henrik Schollmayer Lichtenberg.
Jožef von Obereigner (1844-1903) je prišel s Po-
debrada na Češkem. Gozdarsko izobrazbo je leta
1865 pridobil na gozdarski šoli akademije v Thar-
daudu na Saškem. Knez Jurij je v njem našel iz-
jemnega strokovnjaka za izgradnjo cest na kraš-
kem terenu. Obereigner je sam in s sodelovanjem
svojega zeta Henrika SchoUmayerja trasirai večino
108
109
Viljem Kindler: Beležke..., str. 50.
Schollmayer Lichtenberg: Snežnik..., str. 39-41.
36
48
KRONIKA
1000
LIDIJA SLANA; IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
gozdnih cest na snežniškem posestvu.
Leta 1872 je Obereigner prevzel gozdarsko-
upravno službo na Snežniku ter vodstvo slovenske
gozdarske šole. Razen poučevanja je bil odgovoren
za urejanje graščinskih gozdov in odvezo služ-
nostnih pravic. Ravno pod njegovo upravo so bile
služnostne pravice dokončno urejene. Sodeloval je
tudi pri ustanovitvi Kranjsko primorskega goz-
darskega društva in je bil do svoje smrti odbornik
društva. Leta 1868 se je oženil s Pavlino Bouček,
njen brat Otokar Bouček pa je leta 1873 postal
asistent na snežniški gozdarski šoli. Jožef von
Obereigner in svak Bouček sta tudi po ukinitvi
šole opravljala gozdarsko službo na snežniški gra-
ščini.ll"
Henrik Schollmayer (1860-1930) je bil sin Fran-
ca Schollmayerja, uglednega kmetijskega strokov-
njaka, in Kornelije Costa, sestre znanega sloven-
skega politika in ljubljanskega župana dr. Etbina
Henrika Coste. Po končanem študiju agronomije
in gozdarstva ter po opravljenem izpitu za sa-
mostojno vodenje večjih posestev se je leta 1884
zaposlil na posestvu Snežnik. Leta 1887 se je ože-
nil z Marijo, hčerko svojega šefa, gozdnega direk-
torja Jožefa von Obereignerja, leta 1903 pa je
nasledil tasta kot gozdni direktor celotnega po-
sestva. Bil je tako dober gospodar ter znan blizu in
daleč, tako da ga je grofica Viljemina, zadnja po-
tomka lichtenberške veje Ortnek-Koča vas, v letu
1904 posinovila. Preselil se je v graščino Koča vas
in se odtlej imenoval Schollmayer Lichtenberg, Od
prihoda na Snežnik do konca življenja je pisal
dnevnik, proučeval je zgodovino Loža, Snežnika
in okolice, zanimal se je za kraške pojave, skratka,
bil je izredno delaven in vsestranski. Svojim otro-
kom je posvetil obširno zgodovino gradu Koča vas
ter njenih lastnikov Hallerjev, Coraduzzijev in
Lichtenbergov. m
Henrik Schollmayer je bil izredno natančen
človek in svojo zgodovino Snežnika je pisal
izključno na podlagi originalnih listin. Tam, kjer je
dal domišljiji prosto pot, ni bil več tako zanesljiv.
V želji, da bi čim bolj proslavil zgodovino Snež-
nika, je gospode Snežniške postavil na prvo mesto
in po njegovem so Loški in Novograjski izhajali iz
njih, čeprav se pisni viri s tem ne strinjajo. Kot
gozdni direktor in upravnik celotnega posestva pa
je bil nenadkriljiv in princi Schonburgi bi težko
našli človeka, ki bi mu lahko tako brezmejno
zaupali. Princi so bili razpeti med svojim nemškim
posestvom Hermsdorf in Snežnikom, kot resni in
odgovorni gospodarji pa so želeli imeti pod po-
polno kontrolo obe posestvi. Ohranjenih je 284
pisem in številna poročila o vseh podrobnostih
vodenja snežniškega posestva, ki jih je Scholl-
mayer redno pošiljal v Hermsdorf, princi pa so jih
ob svojem prihodu spet prinašali v snežniški arhiv.
S tem so jih tudi nehote rešili propada, kajti
Hermsdorf je bil v letu 1945 popolnoma izropan in
vsi arhivi uničenL^^^
Henrik Schollmayer se je po težki bolezni
upokojil leta 1919, vendar je še vedno pomagal
bivšim gospodarjem, s tem da je več let s hčerko
Margareto urejeval obširni snežniški arhiv.
Princ Herman, zadnji plemiški lastnik
Snežnika
Princ Jurij je umrl 29. oktobra leta 1900. Na-
sledil ga je prvorojenec Herman, ki je kot dober
gospodar nadaljeval očetovo delo. V letu 1905 je
po zgledu avstrijske publikacije o avstrijskem
gozdnem redu napisal navodilo za uslužbence, ki
bi bilo lahko zgled vsakemu delodajalcu, čeprav so
nekatera določila na prvi pogled nenavadno
stroga.113
Zaposlene na posestvu je princ Herman raz-
delil na uslužbence in služabnike. V prošnji za
službo so morali navesti o sebi vse podatke od
družinskih do zdravstvenih razmer in predložiti
ustrezna zdravniška potrdila. Natančno so bili do-
ločeni pogoji dela, dopust, bolniška itd. Brez mož-
nosti ugovora je bil odpuščen vsakdo, ki je ne-
opravičeno izostal z dela več kot osem dni. Do-
ločena je bila odgovornost za povzročeno škodo,
disciplinske kazni kot opomini, denarne kazni itd.,
vse do odpustitve. Plače so bile fiksne, znižati so
se smele samo v primeru denarne kazni. Usluž-
benec ali služabnik se je lahko poročil le s po-
sebnim prinčevim dovoljenjem. V primeru, da bi
se kdo poročil brez dovoljenja, je to pomenilo
odpoved službe. Princ je to strogost razlagal s tem,
da njegovo dovoljenje pomeni priznanje vdovske
pokojnine in skrb za osirotele otroke. Poroka med
ljudmi, starejšimi od 60 leL že vnaprej praviloma
ni bila dovoljena. Po destih letih nepretrganega
dela, je imel pravico do pokojnine vsakdo, ki je bil
nastavljen z dekretom, vdove so imele pravico do
vdovske pokojnine in do dodatkov za otroke,
drugače pa so dobili vsi pokojnino po 40 letih
službe, po dopolnjenem 70. letu ali iz zdravstvenih
razlogov.
Princ Herman je s podeljevanjem štipendij
pomagal do primerne izobrazbe nadarjenim bodo-
čim gozdarskim strokovnjakom.
™ Vilman, Serše; n.d., str. 22, 31.
Arhiv Slovenije; Graščinski arhivi - Koča vas, fase. XII,
tipkopis.
112 Vir; g. Matthias Frickert iz Glauchaua (Nemčija).
Hermann Schönburg Waldenburg; Dienstpragmatik
und Instruktionen für die fürstlich Schönburg Walden-
burgischen Beamten und Diener auf der Fidei-
kommissherrschaft Schneeberg, Laibach 1905.
37
12 KRONIKA
>
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
Robert Wellmann (1866-?): Portret princa Hermana
iz leta 1909, o. pl, 66,7 x 52,5, 1909 (foto Vesna
Bučič).
In kakšen je bil princ Herman kot gospodar in
človek? Naj o njem spregovori njegov osebni lovec
Lojze Sterle izpod peresa svojega nečaka Vinka:
"Kot človeka In gospodarja je Hermana cenil; bil je
dober do ljudi, zahteven glede reda v gozdu in
učinkovite gozdarske službe... Imel je izostren čut
za opazovanje in ocenjevanje ljudi. ...Glede lova
pa je, po njegovem, pretiraval. Vsake stvari in
živali je bilo škoda, povsod je vtikal svoj nos... "^^^
"Čeprav tujec, je močno pognal korenine v
naših krajih. V te kraje je iz Nemčije prihajal ob-
časno, namreč v zgodnji jeseni, večkrat s številnimi
gosti. Z namestitvami domačinov je hotel, če ne
odpraviti, pa vsaj ublažiti odtujenost in prepad
med vodilnimi tujci in domačini - telesnimi
delavci. Tega se je lotil z veliko volje in energije,
sodeloval je tudi osebno. Naučil se je slovenskega
jezika in se v njem pogovarjal z delavci in na-
meščenci Velike, 32303 hektare obsegajoče posesti,
z ogromno negovanimi gozdovi, ni pretirano
izkoriščal... Predvsem pa je bil osebno zelo, celo
pretirano skromen. Končni cilj mu je bila vzorno
urejena in vodena graščina ter pomoč malim
kmetom in vaškemu proletariatu z dninarskim
zaslužkom in spolovinarstvom... "^^^
Vinko Sterle: Fant, to pa so čekani in pol!, Sežana,
Žbrinca, 1994 str. 18-19.
115 V. Sterle: n.d., str. 25.
Princ Herman se je oženil razmeroma pozno,
šele ko je bil star sedeminštirideset let. Med ljudmi
je krožila romantična zgodba o tem, da se ni smel
poročiti s svojo mladostno ljubeznijo, ker je bila
obljubljena drugemu. Govorice so govorice, resnica
pa je bila malce drugačna: njegova lepa izvoljenka
Tekla se je leta 1862 rodila v morganatičnem za-
konull6 grofa Adalberta Erbach-Fürstenau in me-
ščanke Šarlote Willenbücher, ki je ob poroki od
velikega vojvode Hessenskega dobila naziv ple-
menita gospa Rothenberg. Njuna edinka po
merilih tedanje družbe nikakor ni bila primerna
soproga nasledniku mogočnega in vplivnega prin-
ca. Zato so jo leta 1888 na hitro poročiU z mlajšim
bratom Hermanove matere, kneginje Luize, kne-
zom Gustavom Bentheim Tecklenburg. Knez
Gustav pa je vseeno podedoval naslov, ker sta
starejša brata še mlada umrla. Kneginja Tekla je
soprogu leta 1889 rodila naslednika Adolfa in mu
enaindvajset let zvesto stala ob strani, princ
Herman pa je potrpežljivo čakal in dočakal: ko je
njegova mladostna ljubezen leta 1909 ovdovela, jo
je takoj zasnubil, po njej imenoval gozdno cesto v
snežniških gozdovih in leta 1912 sta se v Berlinu
poročila. Čakalo ju je še devetindvajset let sreč-
nega skupnega življenja. Za naslednika snežniš-
kega posestva sta določila Volka (Wolfa), sina
Hermanovega brata Ulrika, ki sta ga takoj začela
vzgajati v dobrega bodočega gospodarja enega
najlepših posestev v srednji Evropi.
Knez Adolf Bentheim-Tecklenburg se je leta
1922 oženil z Amelijo Schönburg Waldenburg,
vnukinjo Jurijevega brata princa Huga, katere
elegantni portret lahko občudujemo v snežniški
graščini.
Dramatične posledice prve svetovne vojne
Prišla je prva svetovna vojna in prinesla veliko
sprememb. Po rapalski mirovni pogodbi iz leta
1920 je bilo posestvo razdeljeno na dva dela:
graščina z nekaj posestva je pripadla Kraljevini
SHS, večina gozdov pa Italiji. Na italijanskem delu
posestva, ki je imelo upravni urad v Ilirski Bistrici,
je bil sekvester samo na papirju in se v praksi ni
nikoli izvajal, pa še ta je bil na prinčevo posre-
dovanje kmalu ukinjen. Na jugoslovanski strani pa
je bilo drugače!
Leta 1919 je deželna vlada za Slovenijo razgla-
sila nadzor nad posestvom in 21. julija prepo-
vedala odtujitev katerega koli zemljišča v državi.
Ker je bil lastnik posestva Nemec, je sekcija za
sekvester pri takratnem pravosodnem ministrstvu
postavila leta 1922 jugoslovanski del posestva pod
posebno nadzorstvo in sekvester ter s tem princa
116 Morganatski zakon - zakon pripadnika vladarske hiše z
osebo nižjega stanu - otroci so izvzeti iz nasledstva.
38
48
2O00
12 KRONIKA
LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
Hermana razlastila. Princ si je zelo prizadeval za
ukinitev sekvestra. Eden glavnih adutov v nje-
govih zahtevah po vrnitvi premoženja je bilo dej-
stvo, da je avstrijski državljan, tem pa po saint-
germainski mirovni pogodbi premoženje ni smelo
biti odvzeto. Nemško državljanstvo je moral imeti
le takrat, ko je bil v nemški diplomatski službi, ob
koncu kariere leta 1909 pa ga je bil vrnil. Leta 1924
je uspel v svojih prizadevanjih in spet je bil lastnik
celotnega posestva tostran in onstran meje}^^ Po-
leg avstrijskega je imel še italijansko državljanstvo,
da je laže upravljal posestvo na drugi strani meje.
Gora Snežnik, ki je ležala nekako v središču
snežniškega posestva, in je v tem času pripadala
Italiji, je doživela posebno usodo. Vrh Snežnika je
namreč Herman diplomatsko prepustil italijanski
fašistični vladi. Za princa Snežnika (il principe di
Montenevoso) je bil 15. marca 1924 imenovan
Gabrijel d'Annunzio, znameniti italijanski pesnik,
morda še bolj znan po tem, da je v prvi svetovni
vojni kot zakleti sovražnik Avstrijcev z bomba-
stičnimi govori pospešil prekinitev italijanske nev-
tralnosti in s prostovoljci širil meje Italije na
vzhod.ll^
Po vojni sta princ Herman in soproga Tekla
nadaljevala z vzornim upravljanjem posestva, zla-
sti sta skrbela za divjad. Princ je bil posebno
ponosen na to, da je povsem zaščitil medveda. V
celotnem obdobju lastništva Schönburgov na Snež-
niku so člani rodbine ustrelili le štiri medvede: dva
je ustrelil princ Herman, tretjega njegov brat Ulrik,
zadnjega pa leta 1900 njun nečak v drugem
kolenu vojvoda Henrik Mecklenburg, bodoči so-
prog nizozemske kraljice Viljemine. Tudi jelenjad,
za katero je Herman posebej skrbel, in ki je zaradi
neprestanega pokanja med vojno skoraj izginila, se
je v nekaj letih spet razmnožila. Henrik Mecklen-
burg je izdatno pomagal pri naselitvi jelenjadi in
pošiljal plemenite živali iz daljne Nemčije na
Snežnik. Princu Hermanu je bil v veliko pomoč
oskrbnik graščine gozdarski inženir Leon Schauta,
ki postal v letu 1920 vreden naslednik Henrika
Schollmayerja.
Kraljevina Jugoslavija je z zakonom v letu 1934
odpravila družinske fidejkomise. Kot lastnika snež-
niškega posestva sta bila vpisana brata Herman in
Ulrik Schönburg Waldenburg, vsak do ene ne-
razdelne polovice, vendar je imel Herman dosmrt-
no pravico do uživanja celotnega posestva.
Schönburg Waldenburg:Geh5rtes. str. 111-117.
Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti. Istituto
Giovanni Treccani MCMXXXI-X, XI!, str. 322-326 (gesto:
Gabriele d'Annunzio).
Vir: ga. Alenka Kačičnik Gabrič - Gradivo graščine Snež-
nik v urejanju, AS,
Konec nekega obdobja
Pričela se je druga svetovna vojna. Princ in
princesa Schönburg Waldenburg sta jo dočakala v
svojem nemškem gradu Hermsdorf, kjer je Tekla
umria leta 1941, Herman pa leta 1943. Graščino
Snežnik je oskrbnik Leon Schauta spretno krmaril
skozi vojne vihre in jo vešče ubranil pred plenilci.
Njegova zasluga je, da je graščina ostala
nedotaknjena in da lahko sodobni obiskovalec ob
vstopu vanjo začuti utrip preteklosti.
Fotograßja princa Wolfa Schönburg Waldenburg
(1902-1983). Last Vinka Sterleta, Sežana.
Naslednik snežniškega posestva princ Volk
Schönburg Waldenburg (1902-1983) je živel v Italiji
in ni nikoli prevzel svoje dediščine, kajti leta 1945
sta bila graščina in posestvo Snežnik nacionali-
zirana ter sta postala splošno ljudsko premoženje.
39
KRONIKA

LIDIJA SLANA: IZ ZGODOVINE GRADU iN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
2000
VIRI IN LITERATURA
Arhiv Slovenije, Graščinski arhivi - Koča vas, fase.
IX: Heinrich Schollmayer. Lichtenberg: Das Gut
Hallerstein, Die Herren Haller von Hallerstein in
Krain und deren Wappen, tipkopis
Arhiv Slovenije: Graščinski arhivi. Koča vas, fase.
XII: Heinrich Schollmayer-Lichtenberg: Schnee-
berg und die Dinasten von Schönburg, IL Theil,
rokopis iz leta 1924; Stammtafeln
Arhiv Slovenije, kronološka zbirka listin
Brochauss Konversations-Lexikon, Leipzig, 1902-
1904
Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten
Zeit bis auf das Jahr 1813, Laibach 1874-76
Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti.
Istituto Giovanni Treccani MGMXXXI-X, XII,
Enciklopedija Slovenije, MK Ljubljana 1979-1999
Frickert, Matthias: Die Nachkommen des 1. Pur-
sten von Schönburg, Gesamtherstellung Buch-
binderei Klaus Adam, Glauchau 1992
Globočnik, Anton: Der Adel in Krain. Mittheil-
ungen des Musealvereines für Krain, Laibach
1899/1
Hrady, zämky a tvrze. Praha 1984
Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem, Dru-
žina, Ljubljana 1996
Kindler, Viljem: Beležke iz preteklosti snežniških
gozdov. Gozdarski vestnik, letnik XIII, Ljubljana
1955
Kočevski zbornik. Družba sv. Cirila in Metoda v
Ljubljana 1939
Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga: Zahodni del
Slovenije, DZS, Ljubljana 1968
Dušan Kos: Med gradom in mestom, Ljubljana
1995
Novice XV1853
Okoliš, Stane: Izseki iz zgodovine Loža in okolice.
Zgodovinski časopis 49, Ljubljana 1995. 3, Se-
parat
Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino
(1246 do 1500). Rokopis na Zgodovinskem in-
stitutu Milka Kosa ZRC SAZU - Gradivo V, Lju-
bljana
Otorepec, Božo: Grad Snežnik in Snežniški v
srednjem veku. Notranjski listi III., 1986
Richter, Valentin: Darstellung derjenigen Vortheile
und öffentlichen Rücksichten welche den Ankauf
grösserer Güter und insbesonders der ehe-
maligen Herrschaften Laas und Schneeberg im
Kronlande Krain, gewesenen Adelsberger Krei-
ses, von Seite der hohen Staatsvewaltung, in
Verbindung mit der Regulierung der land=und
forslwirthschaftlichen Verhältnisse, dann insbe-
sonders mit der Kultivierung der Karstgegenden,
empfehlenswerth machen. Laibach 1850
Ribnikar, Peter: Posestne in gospodarske razmere
loško - snežniškega gospostva od XVI. do XVIII.
stoletja. Kronika, III., Ljubljana 1955. 1
Schönburg - Waldenburg, Hermann: Gehörtes und
Gesehenes, Firenze 1993
Schönburg-Waldenburg, Hermann: Dienstpragma-
tik und Instruktionen für die fürstlich Schönburg
Waldenburgischen Beamten und Diener auf der
Fideikommissherrschaft Schneeberg, Laibach
1905
Schönburgischer Hauskalender auf dem Jahr 1902,
Waldenburg
Schollmayer Lichhtenberg, Heinrich: Snežnik in
schönburski vladarji, Postojna 1998 (prevod Janez
Sterle)
Snežnik, grajski kompleks - zgodovina, projekti,
kalkulacije. Elaborat Ljubljanskega regionalnega
zavoda za spomeniško varstvo, Ljubljana 1972
Serše, Aleksandra, Vilman, Vladimir: Prva sloven-
ska gozdarska šola na Snežniku, Postojna 1989
Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške po-
krajine, Buenos Aires 1976
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem,
DZS Ljubljana 1982
Sterle, Vinko: Fant, to pa so čekani in pol!, Žbrinca
Sežana 1994
Stopar, Ivan, Gradovi na Slovenskem, CZ Lju-
bljana 1986
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3.
Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana
Šašelj Kos, Marjeta: Boginja Ekurna v Emoni, Zgo-
dovinski časopis 46, 1992. 1
Šumrada, Janez: Nekaj iz srednjeveške zgodovine
Loža in okolice. Notranjski listi I, 1977
Turnirska knjiga Gašperja Lamberga /faksimile/,
Dušan KOS: Čas bojevnikov, Ljubljana: Viharnik
1997
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Hert-
zogthums Krain, Nürnberg 1689, XI
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev, Slo-
venska matica v Ljubljani, 1996
Vilfan, Sergij: Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana
1991
Vilman, Vladimir, Serše, Aleksandra: Prva sloven-
ska gozdarska šola na Snežniku, Postojna 1989
Witting, J. B.: Beiträge zur Genealogie des Krai-
nischen Adels, Jahrbuch Adler n.v. 5/6, W 1895
Zgodovina Slovencev, CZ Ljubljana 1979
40
48
12 KRONIKA
iOOO
LIDIJA SLANA: 12 ZGODOVINE GRADU IN GOSPOSTVA SNEŽNIK NA NOTRANJSKEM, 20-41
ZUSAMMENFASSUNG
Aus der Geschichte von Schloß und Herr-
schaft Schneeberg in Notranjska
Das Loz-Tal (Laasertal) in Notranjska (Inner-
krain) war seit dem 11. Jahrhundert ein wichtiges
Interessengebiet der Patriarchen von Aquileia, die
in diesem Gebiet außer der geistlichen auch die
weltliche Macht ausübten. Durch das genannte Tal
führten bedeutende Handelswege, die durch drei
Schlösser abgesichert waren: Laas (Lož), Stegberg
(Šteberk) und Schneeberg (Snežnik). Außer den
Patriarchen regierten in diesem strategisch wichti-
gen Gebiet des Loz-Tales (Laasertal) alle be-
deutenden Adelsfamilien: die Grafen von Hein-
burg, Görz, Ortenburg und Cilli, bis es Mitte des
15. Jahrhunderts den Habsburgern zufiel.
Die territorialen Grundherren des Loz-Tals
stützten sich bei der Verwaltung ihres Besitzes auf
den niederen Adel - die Ministerialen, die zum
Teil auch über die patrimoniale Gewalt verfügten,
was sich vor allem im Recht auf freie Veräußerung
und in der Erblichkeit äußerte.
Die Herren von Schneeberg, die Mitte des 13.
Jahrhunderts auftauchen, waren die ersten be-
kannten Ministerialen auf Schloß Schneeberg.
Außer Schloß Schneeberg hatten sie noch weitere
Höfe im flachen Lande und umfangreiche Be-
sitzungen in der näheren und weiteren Umgebung.
Ende des 14. Jahrhunderts war ihr Besitz verstreut,
das Schloß selbst auf mehrere Besitzer verteilt.
Durch Verkauf und Vererbung ging die Herrschaft
mit einem Teil des Schlosses und den Höfen am
Anfang und im Laufe des 15. Jahrhunderts auf die
verwandten Herren von Lamberg über. Diese bau-
ten den Herrensitz zu einem Renaissanceschloß
aus, so wie es bei Valvasor überliefert ist. Ende des
16. Jahrhunderts kam das Schloß über die weibliche
Linie der Lamberger an die Scheyer, die Pranckh
und an die Raumschissl, Verwandte der Herren
von Schneeberg, über. Im Jahre 1635 kauften die
Fürsten von Eggenberg die Herrschaft Laas und
den Besitz Schneeberg und verkauften beides im
Jahre 1669 an den Fürsten Johann Weichard Auer-
sperg. Es folgten noch einige Besitzer, bis endlich
Georg Gottfried Graf Lichtenberg im Jahre 1718 die
Herrschaft Laas mit dem Besitz Schneeberg ver-
band. Die Lichtenberg, die bis zum Verkauf im
Jahre 1847 beinahe das gesamte Loz-Tal (Laasertal)
besaßen, kümmerten sich nicht um die wirtschaft-
liche Entwicklung der Herrschaft. Sie wußten den
gewaltigen Waldreichtum nicht entsprechend zu
nutzen, deswegen blieb die Herrschaft zurück und
war zusammen mit dem Schloß dem Verfall
geweiht.
Die Herrschaft wurde seit 1848 durch einen
Sequester verwaltet, bis sie von dem deutschen
Fürsten Otto Viktor Schönburg-Waldenburg erwor-
ben wurde, der sie als einen Fideikommiß für
seinen driften Sohn Georg konstituierte. Georg
übernahm im Jahre 1859 die Herrschaft im Jahre
1862 wurde der Fideikommiß bestätigt. Von den
Fürsten Georg (1828-1900) und seinem Sohn Her-
mann (1865-1943) wurde das Schloß völlig restau-
riert und neu eingerichtet. Es erhielt das heutige
Gepräge. Rund um das Schloß ließen sie einen
englischen Garten anlegen und bestellten beste
Forstexperten, um eine geordnete Waldwirtschaft
und die Erhaltung der Wildarten sicherzustellen.
Außer einheimischen und fremden Fachleuten
stellten sie auch viele Einwohner des Loz-Tales
(Laasertal) ein. Auf der Herrschaft wirkte zwischen
1867 und 1875 die erste slowenische Forstschule
("Waldbauschule"). Die Familie Schönburg-Walden-
burg verbrachte mindestens ein halbes Jahr auf der
Herrschaft, die andere Jahreshälfte auf Schloß
Hermsdorf in der Nähe von Dresden.
Nach dem Ersten Weltkrieg wurde die Herr-
schaft zwischen Italien und dem Königreich SHS
aufgeteilt, durch einen Sequester verwaltet, Fürst
Hermann enteignet. Fürst Hermann erhielt den
Besitz auf der jugoslawischen Seite im Jahre 1924
zurückerstattet, den auf der italienischen bereits
früher. In der ganzen Zwischenkriegszeit sorgte er
vorbildlich für Schloß, Wälder und Wild. Fürst
Hermann starb im Jahre 1943, sein Neffe und
Nachfolger Wolf (1902-1983) trat das Erbe nie an,
wurde die Gutsherrschaft doch nach dem Krieg
enteignet und zum allgemeinen Volkseigentum
erklärt.
41
KRONIKA_48^
2000
izvirno znanstveno delo UDK 091:929.52 Obereigner J. (497.4 Loška dolina)
091:929.52 Schollmayer (497.4 Snežnik)
prejeto: 7. 3. 2000
Angelika Hribar
višja bibUotekarka v Knjižnici za germanske jezike in književnosti. Filozofska fakulteta v Ljubljani
SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
Gozdarski direktor posestva Snežnik
Jožef Obereigner in njegova rodbina
IZVLEČEK
Jožef pl Obereigner, doma iz čeških Podebradov, prevzame službo upravnika snežniškega gospostva
leta 1872 in se z družino nastani v gozdarski hiši poleg gradu. Leta 1884 sprejme v službo Henrika
SchoUmayerja in ga pošlje za revirskega gozdarja na samotno gozdarsko postojanko Mašun. Schollmayer
se 1887poroči z Obereignerjevo najstarejšo hčerko Marijo. Članek skuša prikazati življenje obeh družin,
kakor ga podaja v svojih dnevnikih Henrik Schollmayer v času, ko je živel na Mašunu in prva leta po
selitvi v Snežnik.
SUMMARY
THE FORESTRY MANAGER OF THE SNEŽNIK ESTATE JOŽEF OBEREIGNER
AND HIS KINDRED
Jožef (noble) Obereigner from the Czech Podebradi, entered upon the managing post of the Snežnik
estate in 1872 and settled with his family in a forester's house beside the castle. In 1884 Obereigner
employed Henrik Schollmayer as a district forester, and sent him to a secluded forestry post Mašun. In
1887 Schollmayer married Obereigner's eldest daughter Marija. The article tries to present the lives of
the both families, as Henrik Schollmayer described it in his diaries during his living at Mašun and
during the first years after moving to Snežnik.
Ključne besede: gozdarski mojster, rodbina Obereigner
Kratek življenjepis
Jožef pl. Obereigner Qosef Leonard von Obe-
reigner)! se je rodil 30. januarja 1845 v Podebradih
na Češkem, kjer je bil njegov oče Qosef von
Obereigner) župan. Po končani osnovni šoli v
rodnem mestu je odšel na realno gimnazijo v Pra-
go, vendar jo je leta 1860 zapustil in nastopil goz-
darsko prakso na gospostvu "Sina" v Podebradih.
Leta 1863 se je vpisal na Gozdarsko akademijo v
Tharandtu v Nemčiji, ki jo je po dveh letih končal
1    Krstna imena sem večinoma slovenila, ob prvi omembi
v oklepaju navajam češko oziroma nemško obliko.
in prejel srebrno odlikovanje za marljivost in lepo
vedenje.
Najprej se je potegoval za službeno mesto re-
virskega gozdarja na Poljskem, ki mu je bilo tudi
odobreno, vendar se je potem odločil za že prej
ponujeno mesto gozdarskega nadzornika v Buko-
vim pri mestu Polička. To službo je nastopil 1.
maja 1867.
Poročil se je 24. septembra 1868 in v oktobru
pripeljal v Bukovino svojo soprogo Pavlino Bou-
ček, ki je bila prav tako doma iz Podebradov. Njen
oče je bil mestni zdravnik, dr. Franc Bouček, mati
pa je bila Antonija, roj. Votoček. Pavlina je bila
42
48
1-2 KRONIKA
2000
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
rojena 13. januarja 1845, tako da sta bila z možem
istih let. V Bukovini (hišna št. 1) so se jima rodili
trije otroci: Marija (češ. Marie) 15. avgusta 1869;
Emil (češ. Miloš) 2. maja 1871 in Zdenka 24. julija
1872.
Jožef pl. Obereigner z ženo Pavlino (roj. Bouček)
po poroki leta 1868 (9,5 x 6 cm; last pravnukinje
Angelike Hribar).
V maju 1872 je Josef Obereigner od direktorja
tharandske gozdarske akademije, Friedericha Jude-
icha, prejel pobudo, naj se poteguje za službeno
mesto gozdarskega mojstra na knežjem posestvu
Schönburg Waldenburgov Snežnik na Kranjskem.
Že v naslednjem mesecu mu je bilo to službeno
mesto odobreno in 15. oktobra 1872 je prevzel
komaj 27 let star mož vodstvo enega največjih
gospostev na Kranjskem, ki ga je upravljal do
konca svojega življenja.
Z družino se je nastanil v gozdarski hiši v
parku poleg grajske stavbe, ki jo je dal zgraditi
princ Jurij po prevzemu posestva.
Mladi mož se je tako znašel nepoznan v tuji
deželi pred velikimi in težavnimi nalogami.
Najprej se je lotil že začetega izvajanja odprave
gozdnih in pašnih servitutov (pravice kmetov do
poseke v gozdovih fevdnih gospodov in do paše
na njihovih travnikih). To mu je tudi uspelo, tako
da gospostvo ni utrpelo prevelike izgube in da je
istočasno povsem zadovljil številne upravičence,
saj jim je odstopil več tisoč hektarov gozda. Ostala
je dobro zaokrožena in strnjena gosposka posest
15.471 hektarov.
Hkrati je moral Obereigner poskrbeti tudi za
odprtje gosposkih gozdov, da bi zaradi odstop-
ljenih gozdov (v nadomestilo za servitutne pravice
kmetov) na obrobju gospostva ne zaprl možnosti
izvoza lesa in s tem preprečil gospostvu prodajo in
predelavo. Lotil se je torej gradnje mnogih
gozdnih cest, ki jih je kljub težavnemu kraškemu
terenu vzorno trasiral. Te danes omogočajo spra-
vilo lesa iz najbolj oddaljenih in višje ležečih pre-
delov gozda. Podroben opis gradnje teh cest
podaja Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg v
svoji zgodovini gospostva Snežnik v prevodu
Jožeta Strleta: "Snežnik in schönburski vladarji".^
"Ko je princ Jurij oktobra 1872 postavil višjega
gozdarja Obereignerja kot vodjo gospostva
Snežnik, je v njem našel izjemnega strokovnjaka
za izgradnjo cest na kraškem terenu. Po lastnih
načrtih je začel z odpiranjem gozdov. Najprej je
odprl glavne prometnice, na katere je priključil
stranske ceste. Danes meri to cestno omrežje prek
200 km, ničelna točka pa leži v snežniškem parku.
Iz nadaljevanja je mogoče razbrati zgodovino
vsake ceste in njenih stranskih delov."-'
Vendar Schollmayer v teh opisih bolj poudarja
svoj delež pri trasiranju cest, tako da ni jasno, kaj
je naredil Obereigner in kaj Schollmayer. Zlahka
ugotovimo le to, da je Obereigner prišel na Snež-
nik leta 1872, medtem ko je Schollmayer prišel
maja 1884 in je šele od tedaj dalje mogel sode-
lovati pri gradnji. V prvih dvanajstih letih pa je
Obereigner že marsikaj naredil. Že sama gradnja
cest in gozarskih naselbin sredi gozdov je bila
težavna, povrhu pa so tem gradnjam nasprotovali
še kmetje. Schollmayer v svoji zgodovini takole
opisuje tiste pionirske čase: "Tedaj (1873-1876) ni
do višine Mašuna (1020 m) peljala še nobena cesta
in gradbeni material so morali pripeljati s Snežnika
po zelo slabih gozdnih poteh ali pa na mestu
izkopati. Najprej je bila na najnižji točki doline
zgrajena zidana cisterna, v katero je s pobočja do-
tekala voda... Lastno izdelana peč je proizvajala
apno in opeko za gradnjo, in v avgustu 1874 je
bila tu hiša že postavljena pod streho. - Pivški
kmetje, čeprav so že dobili svoje gozdove, so na
gradnjo gledali kot na poseg v svoje pravice, ozi-
roma omejevanje svoje prostosti. Vedeli so, da po-
slej kraja lesa ne bo več tako lahka. ... 24. avgusta
1874 je v Knežaku zgodaj zjutraj zadonel "vihar",
nakar so se dogovorili, da vsaka hiša da po enega
moža, opremljenega z orodjem. 120 moških je
Heinrich   von   Schollmayer-Lichtenberg:   Snežnik   in
schönburski vladarji. - Postojna, 1998.
Schollmayer-Lichtenberg, n. d, str. 49.
43
12 KRONIKA
ANGELIKA HRIBAR; GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56

lOOO
prišlo na Mašun, da podrejo osovraženo gradnjo.
Pretepli so delavce, ki so se razbežali na vse strani,
podrli staro jelko, ki je pri padcu zmečkala zi-
darsko kolibo, udarili po strehi in tleh cisterne,
porušili peč za apno ter hišo spremenili v kup ka-
menja. Dva gozdarska nadzornika in en žandar so
se zaradi velike premoči umaknili v varno zavetje,
opazovali opustošenje in zapisali imena storilcev.
Istega dne je jahal princ Jurij z nadgozdarjem
Obereignerjem proti Mašunu, da bi videl, kako
napreduje gradnja. Blizu Mašuna je pritekel pred
oba jezdeca pretepeni opekar in ju opozoril na
nevarnost. Po zaslišanju priče se jezdeca obrneta
nazaj proti Snežniku. Kmetom so njihovo jezico
ohladili tako, da so vse obsodili na zaporno kazen
... Morali so solidarno poravnati dosojeno škodo in
cela vas Knežak je dobila kazensko namestitev.'"*
Tudi pozneje, od leta 1884 do svoje prezgodnje
smrti leta 1903, je Obereigner nadzoroval in
odločal pri vseh gradnjah, saj je bila to njegova
službena dolžnost. A Schollmayerju prav to ni bilo
povsem po volji, kar razodevajo nekatera njegova
pisma princu Hermannu.
J. Obereigner se je lotil uvajanja urejenega gos-
podarjenja z gozdovi. Skušal je nadomestiti slabše
uporabno bukev z dragocenim lesom iglavcev, v
kolikor so to dopuščala tla in lega, da bi s tem
povečal gozdne prihodke. Trudil se je tudi za bolj-
še izkoriščanje bukve in treba je omeniti njegova
prizadevanja v zvezi z ustanovitvijo delniške druž-
be za tovarniško proizvodnjo lesnega kisa s po-
močjo destilacije bukovega lesa.^
Že pred Obereignerjevim prihodom je bila gos-
postvu priključena deželna gozdarska šola (1871-
1873), ki jo je tudi vodil, vendar so jo na njegov na-
svet razpustili, ker ni izpolnjevala svojega namena.
Pavlina Obereigner z otroki na Snežniku v graj-
skem parku po letu 1875 (11,5 x 9,5 cm; last A.
Hribar).
Schollmayer-Lichtenberg, n. d, str, 44.
Schollmayer-Lichtenberg, n. d. str. 42.
Družina Jožefa Obereignerja pred gozdarsko hišo
na Snežniku okoli leta 1880. Na obisku sta Pavlin
oče Franc Bouček (sedi na sredini) in Pavlinina
sestra (stoji na stopnicah); Jožef O. stoji, ob njem
levo hči Marija, desno hči Zdenka, spodaj sinova
Jožef (Pepo) in Henrih (Heinček) sedi na tleh (15,5
X 10 cm; last A. Hribar).
V Snežniku sta se Jožefu in Pavlini Obereigner
rodila še dva sinova: Jožef (Josef) 12. marca 1874 in
Henrik (Heinrich) 15. julija 1875.
Gospodar je Obereignerjevo upravno dejavnost
zelo cenil. Leta 1891 ga je imenoval za gozdar-
skega direktorja, naslednje leto mu je podelil
častni križec III. razreda knezov Schwarzburgov.
(Konec leta 1891 se je namreč hči princa Jurija,
princesa Anna, poročila z vladnim knezom Günt-
herjem von Schwarzburg Rudolstadt.) Kako zelo
ga je cenil je razvidno tudi iz prisrčnega pisma, ki
mu ga je napisal ob 25-letnici njegovega službo-
vanja, ki so jo praznovali 14. oktobra 1897.
V tem letu mu je princ Friedrich, nečak princa
Jurija, podaril usnjeno cigaretnico, na katero je
pritrjen kovinski grb Schönburgov in na drugi
strani vgraviran napis v češčini: "Na upominku na
naš vyiet do Mokrice, Samobor v zari roku 1897,
Bedrich princ ze Schoenburgu" (= "V spomin na
naš izlet v Mokrice, Samobor, v septembru leta
44
48
20O0
12 KRONIKA
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
1897, Friedrich princ Schönburg"). Princ gotovo ni
znal češko, vendar je posebej naročil za Ober-
eignerja napis v njegovem maternem jeziku. Po
družinskem izročilu je Obereigner na lovu pri
Mokricah rešil princa, ki ga je napadel medved.
Pa tudi gozdarski direktor Obereigner je vračal
družini Schönburg Waldenburg tolikšno spošto-
vanje in zvestobo, da je odklonil marsikatero vab-
ljivo službeno mesto, ki mu je bilo ponujeno.
Poleg svoje službene dejavnosti je našel čas tu-
di za delovanje v javnem življenju. Že leta 1875 je
sodeloval pri ustanavljanju Kranjsko-primorskega
gozdarskega društva, saj je bil vse odtlej član v
odboru. Bil je zavzet udeleženec zborovanj, vpli-
ven sogovornik v razpravah na posvetovanjih in
družaben udeleženec spremljajočih veselic.
Napisal je več razprav za društveno glasilo in
veliko odličnih poročil, ki jih je društvo pošiljalo
vladi.
Jožef Obereigner se s predstavniki lovcev iz vse
monarhije (tudi Schollmayer Je bil navzoč), udeleži
sprejema pri cesarju Francu Jožefu v Schonbrunu
25. Junija 1898 (9x6 cm; last A. Hribar).
Pozneje je bil tudi zelo dejaven kot predsednik
okrožne komisije za ceste in kot občinski svetnik v
Starem trgu; zato je bil cenjen in spoštovan v ce-
lotni okolici. Večkrat je bil imenovan v izpitno ko-
misijo pri državnih izpitih za gozdarske upravitelje,
gozdarske čuvaje in pomočnike. Te in druge
dejavnosti so mu prinesele cesarjevo priznanje. Le-
ta 1891 mu je podeljen viteški križec Franca Jožefa,
leta 1898 pa je prejelvladno priznanje in povabilo v
industrijski in kmetijski svet ter povabilo v izpitno
komisijo za gozdarsko-tehniške državne službe.
Čeprav je bival daleč od svoje domovine, ji je
ostal vedno zvest. Rad je pel in govoril v svojem
maternem jeziku in se živo zanimal za dogajanja v
domovini. V zasebnem življenju si je s svojo pri-
srčnostjo in humorjem pridobil veliko prijateljev,
ki so mu bili naklonjeni in so se mu še posebej
zahvalili ob njegovem 25. službenem jubileju.
Ko ga je 15. februarja 1903 v kratkem času hu-
da pljučnica iztrgala družini, se je pokazalo, kako
zelo so ga ljudje imeli radi in ga spoštovali. Kdor
je le mogel priti, je prihitel na pogreb, da bi dra-
gemu možu s svojo navzočnostjo izkazal poslednjo
čast. Dolg, časten sprevod ga je pospremil od kra-
ja, kjer je 30 let uspešno deloval, na pokopališče v
Viševku.
Rodbina Obereigner (Oberaygner)
Družinski rodovnik sega v 17. stoletje. Družina
Oberaygner je posedovala v 17. in 18. stoletju
rudnike srebra in zemljiško posest v Selmeczbanyi
na gornjem Madžarskem. Imela je tudi zasluge za
razvoj tega mesta. Cesar Leopold I. je kot mad-
žarski kralj povišal Georga Oberaygnerja (roj. 1634)
in z njim njegovo ženo Ano Marijo, roj. Ernst in
njune potomce dne 14. avgusta 1675 "e statu et
conditione ignobili" v madžarski plemiški stan. To
povišanje je bilo objavljeno v generalni kongre-
gaciji Honter Komitates 27. novembra 1685.
Podelil jim je tudi grb:
"Auf Rot ein nach rechts sehender Kranich in
natürlichen Farben auf grünem Einberg, mit dem
rechten Fusse stehend, mit dem linken ein schwar-
zes Buch haltend; offener gekrönter Turnirhelm,
darauf der Kranich zwischen zwei Büffelhörnern,
links gelb über blau, rechts schwarz über gelb ge-
teilt. Helmdecken rechts gelb-blau, links rot-weiss."
"Na rdečem žerjav v naravnih barvah gleda na
desno, stoji na desni nogi na zelenem griču, v levi
drži črno knjigo; odprt okronan viteški šlem, na
njem žerjav med deljeno obarvanima volovskima
rogovoma, levi spodaj moder zgoraj rumen, desni
spodaj rumen zgoraj črn. Pokrov šlema desno
rumeno moder, levo rdeče bel.*^
A(rhiv) S(Iovenije), G(raščinski) A(rhiv) Koča vas. Fase.
9, Familiaria. Rodovnik tudi v: Genealogisches Taschen-
buch der adeligen Häuser Österreichs, Jahrgang 2
(1906/07). Wien 1907.
45
KRONIKA
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOZEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
>
lOOO
Potomci te družine so se preseljevali v razne
kraje nekdanje monarhije. Nastali sta dve družin-
ski veji: 1. starejša in II. mlajša. Naši predniki
izvirajo iz I. starejše veje.
Josef von Obereigner, roj. 1807 v Lvovu (sedaj
Ukrajina), se je poročil leta 1837 v Podebradih s
Terezo, roj. Nosek. Rodilo se jima je 11 otrok, ne-
kateri so umrli že kot otoci, tako da so v ro- ;
dovniku našteti le še trije sinovi s potomci, to so: ,
Josef Leonard (1845-1903), Vojtech Vaclav (1853- \
1928) in Vilem Jan (1855-1918).
Prvi sin Jožef se 1872 preseli z družino na
snežniško posestvo, kjer postane gozdarski direk-
tor princa Jurija in po njegovi smrti (1900) princa
Hermana   Schönburg   Waldenburga.   Drugi   sin
Vojtech postane civilni geometer in posestnik v i
Podebradih. Poroči se z Marijo (Marie) Pokorny in \
ima z njo pet otrok, od teh se poročijo le trije: '
Emil (padel 1915), Vojtech in Milada. ;
Tretji sin Vilem Jan pa postane pivovarnar v ;
Podebradih. S prvo ženo je imel dva otroka, z ;
drugo pa tri.
Vrnimo se sedaj k Jožefu in Pavlini Obereigner :
in njunim otrokom, ki so odraščali na snežniškem i
posestvu. O njihovem vsakdanjem življenju izvemo !
marsikaj iz dnevniških zapiskov gozdarja Henrika i
SchoUmayerja, ki so deloma ohranjeni in se na-
hajajo v Arhivu Slovenije. Jožef Obereigner sprej-
me leta 1884 SchoUmayerja v službo na snežniško ¦
posest. Ta v svoji zgoraj navedeni zgodovini piše: '
"20. 4. 1885 sem bil kot neporočen moški preme- i
ščen na gozdarsko postajo na Mašun" in nastanek •
te gozdarske naselbine opisuje takole: "Ko so bili v
začetku sedemdesetih let (19. st., op. avtorice) i
odpravljeni servituti sedmim vasem v Pivki in so i
kmetje gosposke gozdove dobili v lastništvo, je
bilo nujno, da se gozdovi na zahodni strani Snež-
nika posebno zaščitijo in da se... postavi gozdarska
hiša. Kot gradbišče 'mejne trdnjave' je bilo izbrano
pobočje divje doline, kjer je mrazišče najhujše
vrste, pokrito s skalami, pokvečeno bukovo goščo :
in od mraza shirano jelko. Ta točka obvladuje dve i
sedli in dohode do gozda. Omenjeno dolino in i
gorsko sedlo je staro ljudsko izročilo poimenovalo i
Mašun (zamašek)".^
Vendar v tem samotnem kraju ni ostal dolgo
sam. 21. julija 1887 se je poročil z najstarejšo hčer-
ko Jožefa Obereignerja Marijo (roj. 1869) in jo
odpeljal na Mašun. Zal prav v tem času ni pisal
dnevnika, kakor sam pravi, zaradi preobilice dela z
gradnjo cest in zaradi poroke, vendar je po na-
svetu svoje žene nadaljeval s pisanjem 19. sep-
tembra 1888 in dnevnik vodil z nekaj prekinitvami :
do svoje smrti leta 1930. Z Marijo sta imela štiri
otroke: Franca, Etbina, Margareto in Heimarja. V
Schollmayer-Lichtenberg, n. d. str. 43.
usodnem letu 1903 pa ni umrl le Jožef Obereigner,
star komaj 58 let, temveč komaj mesec dni pozneje
tudi njegova hči, Schollmayerjeva žena Marija.
Najsrečnejša, čeprav naporna leta svojega življenja,
je torej Schollmayer preživljal na Mašunu. O tem
pozneje.
Tudi najstarejši sin Jožefa Obereignerja Emil
(klicali so ga Miloš, (roj. 1871) je postal gozdar in
oče ga je poslal na prakso kar k zetu Scholl-
mayerju na Mašun. 26. oktobra 1899 se je poročil z
Regino Balanč (hčerko Ivana Balanča in Frančiške,
(roj. Baudel) s Proseka pri Trstu. Emil je tedaj
služboval v Proseku kot gozdarski inšpektor. Z Re-
gino sta imela tri otroke, to so bili: Milko (roj. 1900,
umrl v 80-tih letih v Slavonskem Brodu); Stanislav
(roj. 1901, umrl 1977 v Beljaku) in Nada (roj. 1906,
poročila tovarnarja šivalnih strojev Jax-a na Du-
naju, umrla v 80-tih letih).
Nada Obereigner, hči Miloša Obereignerja in
vnukinja Jožefa Obereignerja, je leta 1921 bivala
na gradu Prosek pri Trstu, ko si je dopisovala s
Srečkom Kosovelom (11,5 x 8 cm; last A. Hribar).
Nada Obereigner je prišla v slovensko kulturno
zgodovino, ker je prijateljevala s Srečkom Koso-
velom, ki je bil doma v bližnjem Tomaju. Pisma, ki
ji jih je pisal, je objavil Alfonz Gspan leta 1973.^
^   Alfonz Gspan: Neznani Kosovel, Prostor in čas. Let. 5,
1973, št. 8/9.
46
12 KRONIKA
48
lOOO
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
Gspan navaja, da se je Nada rodila v Buzetu,
verjetno je bil prehodno Emil Obereigner tam v
službi, kmalu po njenem rojstvu pa se je družina
preselila v Ljubljano. Tu je Nada obiskovala osnov-
no šolo na Mladiki, nato realko, kjer je maturirala
1925. Med študijem na realki je pripadala Koso-
velovemu literarnemu krožku Lepa Vida. Vmes je
študirala na dramatični šoli, nato na dunajski
akademiji za glasbo in gledališko umetnost, 1928 je
diplomirala z odliko. Sprejela je angažma v Wroc-
lawu (1928-30) in v Wilhelmhavenu-Rüstringenu
(1930-32). Ker v Ljubljani ni dobila že napol ob-
ljubljenega angažmaja in je zamudila obnovitev
pogodbe v Wilhelmshavenu, se je odpovedala gle-
dališki karieri, se poročila in posvetila družini.
Kosovel je pisma naslavljal na Prosek št. 1, kar
pomeni, da je družina poletne počitnice preživljala
na materinem domu. Regina je umrla 7. decembra
1927, Emil Obereigner pa 18. novembra 1942.
Zdenka Obereigner poročena Brettschneider s si-
nom Aleksandrom v Ischlu leta 1908. Pes na sliki
je morda tisti, ki ga je Schollmayer poslal Zdenki v
dar leta 1901 (10,5 x 6,5 cm; last A. Hribar).
Tretji otrok Jožefa Obereignerja je bila Zdenka
(roj. 1872).
Do poroke 1899 je bila vsej družini v veliko
pomoč. Z Marijo sta bili zelo povezani in Zdenka
je prihitela na Mašun ob vsaJd priložnosti, zlasti ko
so se SchoUmayerjevima začeli rojevati otroci.
Znala je opravljati vsa gospodinjska dela, skrbela
pa je tudi za razvedrilo in zabavo snežniške gos-
pode. 17. aprila 1899 se je poročila z Aleksandrom
(Alexander) Brettschneiderjem, ki je bil upravitelj
rudnikov soli v Ischlu v Avstriji. Bil je sin Her-
manna Brettschneiderja, ki je vodil na Dunaju
"Urad za urejanje gozdov" in je prišel leta 1890 na
snežniško posestvo, kjer je prevzel taksacijska in
računska dela. Zdenka je pozneje živela na Du-
naju, imela je sina Aleksandra. V poletnih počit-
nicah se je rada vračala na svoj stari dom, pozneje
pa k Schollmayerjevim v Kočo vas. Zdenkin mož
Aleksander je umrl leta 1931, Zdenka pa nekaj let
pozneje, vendar pred letom 1938.
Drugemu sinu Jožefa Obereignerja je bilo prav
tako ime Jožef (Josef, klicali so ga Pepo, roj. 1874).
Postal je strojni inženir pri vojni mornarici. Poročil
se je s Cehinjo Marico (Marizza) Machaček. Služ-
boval je v Puli, kjer je družina nekaj časa tudi
živela. Imela sta dva otroka: Magdaleno in Hansa.
Pozneje pa je z družino odšel v Prago. Mati Pav-
lina Obereigner se je leta 1903 po moževi smrti
najprej preselila v Ljubljano (v Slomškovo ulico
13), po poroki najmlajšega sina Henrika pa se je
preselila v Prago k sinu Jožefu. Sicer je pozneje
obiskovala vse svoje otroke in vnuke, vendar je
umrla v Pragi leta 1939.
Najmlajši otrok in tretji sin Jožefa Obereignerja
je bil Henrik (Heinrich, imenovan Heinz ali
Heinček, roj. 1875). Maturiral je v Ljubljani 14. ju-
lija 1894. Potem pa je odšel na Vojaško akademijo
v Wiener Neustadt. Po tretjem letniku študija je
15. avgusta 1897 dobil naziv poročnika pri 56.
pehotnem regimentu grofa Dauna. V letih 1901 do
1903 je nadaljeval vojaški študij in postal nadpo-
ročnik. Iz teh let je ohranjena zbirka njegovih
fotografij z vojaških pohodov po deželah, ki so
bile tedaj pod Avstroogrsko. 56. regiment je bil
stacioniran v Krakovu na Poljskem. Imel veliko
domotožje po rodni Kranjski, kar dokazuje dej-
stvo, da je leta 1908 zaprosil za premestitev v 17.
regiment ker bi bil tako bliže domu. 1. maja 1911
je postal stotnik pri tem regimentu in 2. decembra
istega leta se je v Ljubljani poročil s slikarko Elzo
Kasti von Traunstätt, katere oče Karel je bil prav
tako avstrijski oficir iz Badna pri Dunaju, mati
Frančiška pa slovenskega rodu, rojena Peterka.^
Henrik in Elza sta se preselila v Celovec, kjer
Vesna Bučič: Elza Obereigner-Kastl - naša poslednja mi-
niaturistka. Razprave iz evropske umetnosti. Ljubljana
1999. !
47
12 KRONIKA

ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
2000
se je 21. aprila 1913 rodila hči Elizabeta Šarlota
(imenovana do svoje poroke Lizelot, pozneje Liza i
por. Hribar, kiparka, umrla 9. aprila 1996).'*'
Ob izbruhu prve svetovne vojne mora Henrik j
na fronto. Konec avgusta 1914 je lažje ranjen v i
roko in pošljejo ga v dunajsko bolnišnico Rudolf- ^
inerhaus, kjer ga obišče sestra Zdenka, ki tedaj živi
na Dunaju. V septembru dobi dopust in pride
domov, najprej v Celovec, kjer sta ga čakali žena
Elza in mati  Pavlina  Obereigner,  ki je prišla
varovat malo Lizelot, da sta lahko šla Elza in
Heinz skupaj v Ljubljano. 30. septembra se sestane
Kastlova družina v Prečni ulici; s fronte je prišel
tudi mož Elzine sestre Pride, Zdenko Mulec, in se I
poleg Heinza  podpisal  na  barvno  razglednico :
Tivolija, ki so jo pisali Pavli Obereigner v Celovec.
Tedaj niso vedeli, da so poslednjič vsi skupaj. Elza
se vrne v Celovec, saj je bila tik pred porodom
drugega otroka. Iz Schollmayerjevega dnevnika iz-
vemo, da je Heinz ostal v Ljubljani pri Kastlovih.
Schollmayer pribiti 8. oktobra skupaj z Greto in
Heimarjem s Snežnika, da bi ga videl in izvedel i
kaj o svojem sinu Franciju, ki ga je stric Heinz
srečal na bojišču. Kako formalistični so bili tedaj
odnosi tudi med sorodniki, nam pove že zapis o \
poteku tistih dni. Naslednji dan dopoldne Scholl- \
mayer obišče Kastlove v Prečni ulici in zvečer s :
Henrikom večerjata v hotelu "Slon". 11. oktobra :
dopoldne ponovno obišče Kastlove. Popoldne mu \
polkovnik Kasti vrne obisk v hotelu, potem gredo |
Schollmayerjevi s Heinzem na sprehod čez Rožnik, j
nazajgrede se ustavijo v kavarni Kazine, kjer se'
ponovno snidejo s Kastlovimi in se dolgo pogo-
varjajo. Zvečer pa Schollmayer in Heinz zopet
skupaj večerjata v večji družbi drugih oficirjev v
"Slonu". Da je pošta dobro delovala, je razvidno iz
zapisa, da so prinesli okoli 9h naravnost k hotelski
mizi telegram za Heinza, da mu je žena Elza v
Celovcu dopoldne rodila krepkega dečka. To takoj :
praznujejo s steklenico šampanjca. Heinz pripo-
veduje, kako je srečal na fronti mladega zastavo- \
nošo  Francija  in  ga  fotografiral  (fotografija  v
zasebni lasti A. H.).
Franci pride pozneje v rusko ujetništvo, vendar ;
se vsi trije Schollmayerjevi sinovi po koncu vojne
vrnejo domov. Heimar umre od izčrpanosti že
1918, Etbin umre  1921, Franc  pozneje živi v :
Avstriji in umre okoli leta 1958; Greta živi v Koča ;
vasi do leta 1945, ko jo "ljudska oblast" izžene,
nato živi pri plemiški družini v Angliji, umre v
Kitzbiihlu pri Francevi hčerki Jutti leta 1962.)
Konec novembra 1914 je Elza izvedela, da
Heinza pogrešajood 26. novembra. Ni mogla ver-
jeti, da bi bil mtrev. Upala je, da je v ujetništvu in
ga je še osem let iskala preko Rdečega križa. Že 8.
decembra jo je doletela druga nesreča: zaradi srčne
napake je mali Jurij (Georg) umrl. Elza se je še
pred božičem leta 1914 s hčerko Lizelot vrnila k
staršem v Ljubljano.
Življenje v Snežniku in na Mašunu od 1885
do 1906 (po Schollmayerjevih dnevniških
zapiskih) 11
Po Schollmayerjevi poroki 21. julija 1887 sta
družini Obereigner in Schollmayer neločljivo pove-
zani. Iz Schollmayerjevih dnevnikov izvemo mar-
sikaj ne le o življenju na Mašunu, temveč tudi na
Snežniku. Schollmayerjevo izredno dejavno življe-
nje bo potrebno obravnavati na drugem mestu, tu
se bom omejila le na družinsko in družabno živ-
ljenje na Snežniku in na Mašunu.
Čeprav je bilo od gradu Snežnik do gozdarske
kolonije Mašun sprva nekako tri do štiri ure vož-
nje z vozom ali sanmi (kar je bilo odvisno od iz-
bire cestne povezave in vremenskih pogojev), so
se vsi člani obeh družin med seboj nenehno ob-
iskovali; zlasti mlajši, gozdarski pomočniki, hlapci
in dekle pa tudi schönburski princi so jo pogosto
prehodili peš vsaj v eno smer, saj so spotoma
opazovali divjad in tudi kaj ustrelili. Pozneje (leta
1905) se Schollmayer pohvali, da je potreboval le
uro in pol z vozom v eno smer. Kadar so bili vsi
moški zaposleni, sta kočijažili tudi Schollmayerjeva
žena Marija in njena sestra Zdenka.
Jožef Obereigner je prihajal na Mašun po
službeni dolžnosti, da sta skupaj s SchoUmayerjem
obhodila kakšen nov cestni odsek v gradnji, ali si
ogledala nasade mladih dreves ali pa sta se v
gozdarskem uradu pogovorila o tekočih zadevah.
Pogosto ga je na teh vožnjah spremljala žena
Pavla, seveda zaradi hčere in vnučkov. Največkrat
pa je v prvih letih prihajala na Mašun Zdenka, da
bi Mariji pomagala v gospodinjstvu, pa tudi zaradi
lepih sprehodov po okolici in večernega razvedrila
v družinskem krogu.
Kot smo že omenili, je bival na Mašunu v času
svoje gozdarske prakse tudi Obereignerjev najsta-
rejši sin Miloš (1889-1890), pa tudi Pepo in Heinz
sta rada prihajala tja na lov v času počitnic ali
dopusta.
Prav tako sta se tudi Henrik in Marija Scholl-
mayer z otroki nenehno vozila na Snežnik; prav-
zaprav so se otroci zaradi bližine zdravnika in bolj-
še domače oskrbe tam rojevali. Schollmayer je mo-
ral pogosto na Snežnik zaradi uradnih sestankov z
direktorjem Obereignerjem in drugimi uradniki. V
času, ko je bil Obereigner na dopustu, pa ga je
Schollmayer tudi nadomeščal.
V februarju in marcu je bilo ponavadi največ
10
Cene Avguštin: Kiparka Liza Hribar. Razprave iz evrop-
ske umetnosti. Ljubljana 1999.
11
AS, GA Koča vas. Fase. 10, Privata. Ohranjeni so
dnevniki iz let 1885-1890 in 1895-1930.
48
48
12 KRONIKA
lOOO
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA. 42-56
snega in le s težavo so se konji in ljudje prebijali
skozenj. 3. marca 1895 napiše v dnevnik: "Zima
1894/95 je najbolj nenavadna, kar sem jih doživel v
teh desetih letih na Mašunu. Ni tako mrzla, vendar
ogromno snega, tako da sega preko oken v pri-
tličju (ca. 3 m). O prometnih povezavah že dolgo
ni govora. Tudi peš je nenavadno težko. 25.
februarja sta šla Peter Tomšič in njegov sin iz Baca
preko Mašuna v Leskovo dolino in tja sta še
nekako prišla. Naslednje jutro sta se že ob petih
napotila iz Kozarišč nazaj po isti poti, toda
medtem je močno snežilo, tako da sta potrebovala
do Strmega klanca (14 km) trinajst ur; tam ju je
presenetila noč. Od Strmega klanca do Mašuna (4
km) sta potrebovala še dvanajst ur. Zjutraj ob pol
šestih so nas zbudili klici na pomoč; uboga po-
potnika sta srečno prišla do Mašunskega sedla,
vendar sta bila tako otopela, da nista vedela, kje
sta. Vsi smo jima hiteli pomagat in ju srečno spra-
vili pod streho. Bila sta polnih 25 ur na poti in 36
ur nista ničesar pojedla, le popila sta skodelico
kave. Pri nas sta si hitro opomogla, tako da sta že
popoldne odšla domov. Neverjetno, koliko ti ljudje
zdržijo."12
Tudi konji s sanmi niso vedno mogli predreti
poti, tako da so morali še delavci ročno kidati
sneg. Tisto leto je moralo priti 22 delavcev s Snež-
nika, da so "odkopali" Mašunce. Promet pa je mo-
ral teči, saj so bili na Mašunu kljub lastnemu gos-
podarstvu (pridelovali so svoj krompir, zelje,
korenje in morda še kakšno drugo zelenjavo; imeli
so krave in prašiče) odvisni od Snežnika. (Scholl-
mayer omenja le, da je prišel "voz s hrano" s Snež-
nika, vendar o vsebini nobenih podrobnosti, pač
pa vsakič natančno navaja koliko zabojev piva in
sodov vina so konji pripeljali s Knežaka).
Ob večerih so na Mašunu in Snežniku radi
"muzicirali". Peh so ob klavirski spremljavi. Scholl-
mayer je imel pevske vaje z domačo učiteljico.
Kadar je prišla Zdenka na Mašun ali pa ko so bili
vsi skupaj na Snežniku, sta z Zdenko pela duete.
Dokler SchoUmayer ni izgubil levega očesa ob
eksploziji dinamita (19. avgusta 1891), je rad pre-
biral družini kakšne zanimive potopise. Omenja
življenjepis danskega polarnega raziskovalca Frit-
jofa Nansena, ki je tedaj, leta 1897, izšel. Z otroki
so igrali tudi namizne igre, n.pr. domine, z
učiteljico pa halmo. Posebno radi pa so vsi igrali
tombolo, tudi na gradu. V januarju 1900 SchoU-
mayer prvič omeni grafofon ("Graphophon"), 4.
marca 1900 je priredil koncert za vse prebivalce
Mašuna ("Graphophonconcert") in predstavo s
senčnimi slikami ("Nebelbilder"). 29. julija 1900
omenja tudi, da je snemal glasove z grafofonom in
dopiše: "Posnel Marijin glas". 26. junija 1904, ko je
bil sam, pa pravi, "da si je naredil gramofonski
koncert". Očitno je imel tedaj že gramofon.1^
Prazniki in družabno življenje
Dan ali dva pred božičem so se SchoUmayerjevi
podali na Snežnik in v prvih letih tam ostajali do
novoletnega dne, pozneje so tam ostajali le še
otroci vse do Svetih treh kraljev, ker so Scholl-
mayerja službene dolžnosti klicale na Mašun.
24. decembra je bil za moške v okolici snež-
ruškega gradu tradicionalni "božični lov na zajce",
medtem ko so ženske pripravljale večerno prazno-
vanje z obdarovanjem pod božičnim drevesom. Na
božični dan so ostajali na Snežniku, v naslednjih
dneh pa so se peljali kam na obisk ali pa so jim
sosedje obisk vrnili. Zlasti grofica Lichtenberg z
bližnjega gradiča Koča vas je bila redni gost pri
Obereignerjevih, tako da je bila že tedaj kakor član
njihove družine.
Na novoletni dan so se redno zbrali vsi urad-
niki s posestva, da bi direktorju Obereignerju
voščili. Zvečer se je družina ponovno zbrala pod
božičnim drevesom in ga "oropala" vseh dobrot.
Pozimi so bili "praznični dnevi" tudi takrat,
kadar so na Snežniku ali na Mašunu klali. To je
bilo ponavadi v decembru in januarju. Kadar so
klali na Snežniku, je morala priti na pomoč Marija
Schollmayer z Mašuna, če pa so klali na Mašunu,
sta prišli pomagat mati Pavla in Zdenka. Kolin so
bili deležni tudi sosedi in znanci. Sicer so pa na
Snežniku in na Mašunu pozimi pripravili ledenice
za tovrstno shranjevanje hrane. Led so vozili z
Mašuna na Snežnik.
Proti koncu januarja so se začeli pripravljali na
pustne zabave. Na plese so hodili v Stari trg. Pa
tudi Obereignerjevi so prirejali ples v maskah, na
katerega so povabili tudi druge gozdarske urad-
nike z družinami. 17. febuarja 1890 SchoUmayer
opiše, kako so bili oblečeni: "Mi trije Mašunci (Ma-
rija, Miloš O. in jaz) smo bili kostumirani kot
figure igralnih kart, Franci kot Romun, Zdenka kot
kmetica; od povabljenih gospa sodnikova kot ci-
ganka, Minka Vilhar (iz Prezida) kot rokoko dama"
itd. V Starem trgu so bili plesi v gostilini ("Petsche"
= Peče), kjer je bila tudi čitalnica. Še 1. februarja
1902 je Schollmayer sodeloval z domačini pri kra-
šenju dvorane. Ker so starši že ob polnoči odšli
domov, je moral biti "plesni oče" ("Ballvater")
mlajših dam do zgodnjih jutranjih ur.
Ko so bili otroci malo večji, je Schollmayer s
pomočjo mizarja naredil "otroško gledališče". Za
posebne priložnosti ga je odpeljal tudi na Snežnik,
da so otroci tam igrali še drugemu občinstvu, npr.
12
AS, GA Koča vas. Fase. 10, glej datum.
13 Grafofon je vmesna stopnja "govorečih stojev" med fo-
nografom in gramofonom. Frim.: Mayers Grosses Kon-
versations-Lexikon, 6. Aufl., Leipzig, Wien, Bd. 8(1904).
49
12 KRONIKA

ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
2000
na godovni dan starega očeta Obereignerja 19.
marca 1897. Tudi na ta dan pridejo vsi uradniki s
posestva Obereignerju voščit, nato pa družno gre-
do v Šmarato na kozarec piva, nakar so povabljeni
še pri Obereignerjevih na kosilo.
Naslednji cerkveni praznik v koledarskem letu
je bila Velika noč. Tedaj se je ponovno zbrala vsa
družina na Snežniku. Pogosto so se še za Veliko
noč (v aprilu) morali peljati na Snežnik s sanmi.
Tudi v Starem trgu zaradi snega niso mogli vedno
imeti vstajenjske procesije zunaj cerkve. Sicer pa
se je tam vedno kaj kulturnega dogajalo. 19. aprila
1889 omenja Schollmayer, da je šel z Obereig-
nerjevimi sinovi na velikonočno soboto zvečer v
cerkev na koncert motetov. Pozneje, ko so bili
otroci malo večji, so jim v grajskem parku nastavili
pirhe, da so jih iskali. Na to zabavo so bili po-
vabljeni tudi oroci drugih družin.
Gospodarji posestva (družina Schönburg Wal-
denburg) so zimo preživljali doma v Hermsdorfu
blizu Dresdna. Mladi princi so prihajali že zgodaj
spomladi (v aprilu) zaradi lova na divjega petelina.
Njihov oče princ Jurij in princesa mati pa šele
junija ali julija in ostajala do novembra. Seboj so
pripeljalitudi svojo služinčad, ki jim je stregla v
gradu. Ob koncu sezone se je služinčad odpeljala
kakšen dan pozneje kot gospoda, verjetno zato,
ker so morali še vse pospraviti.
Začeli so se vrstiti medsebojni obiski. Za obiske
so veljala dokaj stroga vljudnostna pravila. Najprej
je šel gozdarski upravnik v grad pozdravit svoje
gospodarje in njihove goste, nato so mu ti obisk"
vrnili in njega z družino povabili na kosilo, na čaj
ali na večerjo. Upravnik posestva je moral v grad
tudi na uradne pogovore z lastnikom in mu je
moral biti takorekoč ves čas na razpolago.
Če je bilo razvedrilo za moške zlasti lov, so si
ženske izmišljale drugačne zabave in vpregle vanje
tudi gospode. Princese so rade prirejale gledališke
igre v gradu. Besedila so si večinoma sami izmiš-
ljali, sestavljale so jih princese in Zdenka Ober-
eigner pa tudi Henrik Schollmayer. Nastopali so
skoraj vsi, tudi princi in direktor Obereigner. Na
predstave pa so poleg gozdarskih uradnikov in
njihovih žena povabili še krajevne veljake in iz-
obražence. Po predstavi je bila večerja in ples do
zgodnjih jutranjih ur.
Zelo radi so hodili tudi na tamburaške kon-
certe, ki so bili značilni za te kraje. Poleti jih je šla
poslušat tudi grajska gospoda. Ponavadi je
orkester vodil kateri od starotrških učiteljev.
Posebno slovesno so praznovali rojstni dan
princa Jurija vsako leto 1. avgusta, poslednjič pa
leta 1899. V gradu je bilo slavnostno kosilo, na
katerega so bili običajno povabljeni vsi uslužbenci
in seveda družini Obereigner in Schollmayer.
Včasih so imeli popoldne kegljaško tekmo. Zvečer
pa so starotrški gasilci vsako leto pripravili princu
Juriju svoj program: prišli so v sprevodu z bak-
lami, zakurili kres pod gradom in mu zapeli
podoknico. Pozneje so pripravili tudi ognjemet, ki
se pa menda ni nikoli posrečil.
Lov
Skrb za divjad je bila ena izmed poklicnih dolž-
nosti upravnikov in vseh gozdarjev na posestvu.
Ti so morali imeti dovoljenje svojih gospodarjev,
da so lahko ustrelili n.pr. divjega petelina ali jele-
na. Morali so pa vedeti, kje se živali nahajajo, da
so vodili prince in njihove goste na pravi kraj.
SchoUmayerja je pri tem zalezovanju divjadi pogo-
sto spremljala Marija, pozneje pa tudi kateri od
otrok.
Omenili smo že "božični lov na zajce", seveda
pa so zajce lovih tudi ob drugih letnih časih.
Od januarja do marca je bil čas lova na vol-
kove. Hodili so oponašat volkove, da bi jih pri-
vabili, volkovi so se oglasili, pa so se rajši umaknili,
tako da so le redko katerega ustrelili. V ljubkem
pisemcu piše mladi princ Herman Jožefu Ober-
eignerju iz Nemčije, da se zelo čudi novici, "da sta
si dva volka upala tako zelo približati gradu, kar
sicer ni njihova navada" (Pismo v zasebni zbirki ni
datirano, napisano pred letom 1891, ko je bil J. O.
še "gozdarski mojster").
V aprilu so hodili poslušat divje peteline. V ju-
niju pa je prišla na vrsto srnjad. Bratje Obereigner
so tudi radi hodili na lov na race ob Gerkniškem
jezeru.
Knežja družina je gostila na gradu tudi vrsto
uglednih gostov iz Nemčije, ki so prihajali zaradi
lova ali tudi le na izlet k Schollmayerjevim na
Mašun. Tam so imeli knezi posebno lovsko sobo in
sobe za prenočevanje teh gostov, ki so bile v
Schollmayerjevi oskrbi. Najbolj se je Schollmayerju
priljubil vojvoda Meklenburški (Heinrich zu Mec-
klenburg). 11. julija 1899 je prispel telegram iz
Dresdna, da pride vojvoda 13. julija na lov na
Mašun. Pripeljal se je z brzovlakom do Pivke, kjer
ga je čakal Schollmayer z vozom. Popoldne sta
vadila streljanje v tarčo in šla na sprehod. Zvečer
je šel vojvoda zalezovat divjad in v Ahčevem lazu
ustrelil jelena, ki so ga našli šele naslednje jutro.
Zarana 15. julija je vojvoda kar z okna svoje
sobe na Mašunu ustrelil jelena, ki je prišel na
krompirjevo njivo nad cisterno. Okoli 6 ure so se
vojvoda, Marija in Schollmayer odpeljali v dveh
vozeh v Ilirsko Bistrico in naprej z vlakom v
Matulje, nato z izvoščkom v Opatijo. Ogledali so si
kraj in se popoldne (ob 14h) odpeljali s parnikom
na Reko, tam kosili, si ogledali Mornariško aka-
demijo in se zvečer odpeljali z vlakom v Ilirsko
Bistrico ter z vozmi nazaj na Mašun, kamor so
50
48
KRONIKA
lOOO
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
zelo utrujeni prispeli okoli polnoči. 18. julija se
vojvoda v družbi Schollmayerja in drugih goz-
darjev povzpne na Snežnik. Do Pekla se peljejo z
vozom, nato gredo peš in se vračajo na Grčovec,
kjer nanje čakajo višji gozdar Nowak iz Gomanc z
dvema pomočnikoma, nakar se z veliko naglico
odpeljejo v Gomance, tako da so potrebovali od
vrha Snežnika do Gomanc le dve uri in pol.
19. julija odpelje SchoUmayer vojvodo na Snež-
nik. Na poti si ogledala še jelenjo oboro v Leskovi
dolini. Na Horvatovem hribu je vojvoda kar z
voza ustrelU še enega jelena. V gradu sta vojvodo
Meklenburškega pričakala princ Jurij in princesa
Luisa ter grof in grofica Ysenburg (princesa
Thekla). Naslednji dan so vsi povabljeni v grad na
kosilo.
Leta 1900 pride vojvoda Henrik Meklenburški
preko Benetk in Trsta že 23. aprila na Mašun
zaradi lova na divjega peteUna. Imel je toUko
prtljage, da so jo peljaU v treh vozeh. 24. aprila
gresta s SchoUmayerjem in nosačem v Stare ogen-
ce, kjer vojvoda ustreU dva divja peteUna. Pre-
nočita v lovski koči v Starih ogencih. Zjutraj gresta
na lov na Glinško reber, kjer vojvoda ustreli še
enega petelina, SchoUmayerju pa se to ne posreči.
26. aprUa zjutraj se peljejo vojvoda, SchoU-
mayer, gozdar Blažek in vojvodov komorni strežaj
Gasow na SchoUmayerjevem zelenem lojternem
vozu v Leskovo dolino, tam si ogledata prignane
jelene v obori in se nato odpeljeta naprej proti
Snežniku, spotoma vojvoda ustreU še dva jelena.
Na Snežniku sta pri Obereignerjevih na kosilu in
se popoldne vrneta na Mašun. 27. aprUa gre voj-
voda na Sežgani klanec na divjega petelina, ven-
dar nič ne zadene. SchoUmayer medtem poskrbi
za dostavo hrane v Stare ogence, kjer ponovno
prenočita.
Zaradi slabega vremena pa 29. aprUa vojvoda
odpotuje s tremi vozmi z Mašuna v Pivko. SchoU-
mayer ga spremlja na vlaku v Postojno, kjer si
ogledata Postojnsko jamo; po kosUu v "Postojn-
skem dvoru" se peljeta v Prestranek na ogled
cesarske žrebčarne. Ob lOh zvečer se vojvoda s
svojim komornim strežajem Gasowom odpelje iz
Postojne na Dunaj.
Vendar se v tem letu še enkrat vrne na Mašun
v času od 17. do 23. julija. 19. julija ^e vojvoda
zalezovat divjad preko Škorenj in Češnovca v
Leskov grm, kjer je ustrelil mladega medveda,
tedaj ga medvedka napade, vendar ga le prestraši,
ker se boji za drugega mladiča, sicer bi se lahko
slabo končalo. 20. julija SchoUmayer zapiše: "Voj-
voda letos strelja veliko slabše kot lani, ker je zelo
razburjen in nemiren; vzrok temu pa je, da prav
zdaj tečejo pogajanja zaradi njegove poroke z Wil-
helmino, nizozemsko kraljico. Ker gredo vsa ta
pisma skozi moje roke in ker skoraj ves dan -
kakor hitro naju nihče ne moti - govoriva samo o
tej temi, sem sedaj v tem zanj težkem času njegov
edini svetovalec."
29. oktobra 1900 vojvoda Meklenburški pisme-
no povabi Schollmayerja v Schwerin. Temu vabUu
se je tudi odzval in konec novembra sta se z ženo
odpravUa na potovanje.
Vojvoda Meklenburški in SchoUmayer ostaneta
v prijateljskih odnosih tudi po vojvodovi poroki
(ki je bUa 7. februarja 1901), ko dobi naslov princ
Nizozemske. Po poroki pride na Mašun na lov 12.
junija 1902; takoj po prihodu obišče bolno Marijo
in SchoUmayer pripomni da "je ostal najljubez-
nivejši človek, kakršen je bil" (pred poroko s kra-
ljico, op. avtorice), SchoUmayerju pošilja darila (n.
pr. lovsko puško) in še veliko let ostaneta v pis-
menih stikih.
Izleti
Čeprav je SchoUmayer zaradi službenih obvez-
nosti vsak dan prevozil (z lojternim vozom) in
prehodil veliko kilometrov, je v toplejših mesecih
rad popeljal družino na izlet v katero od kraških
jam (Pirčja jama. Križna jama. Ledena jama.
Škocjanske jame). ZgodUo se je tudi, da niso prišU
do cilja, ker jih je na poti presenetU dež. Tako je
bilo 3. junija 1895, ko so se napotiU "v dveh vozeh
tast in tašča, Zdenka, grofica Lichtenberg, Marija,
Franci, Etbin in jaz v Škocijan, a zaradi hudega
naUva smo prišli le do Grahovega, kjer smo si
ogledaU kraj...". Več sreče so imeU naslednje leto,
29. junija 1896, ko sta Pavla in Zdenka Obereigner
prenočiU na Mašunu, naslednje jutro pa so se pe-
ljali vsi skupaj z vozom do Pivke, nato z brzo-
vlakom v Divačo. Tam so se sešU s Pepom
Obereignerjem, ki je prišel iz Pule, in s SchoU-
mayerjevo sorodnico Mici Urbas iz Trsta. Odšli so
v Matavun. Ob Ih se je pripeljal iz Trsta omnibus
poln turistov. Po kosilu pri Gombaču so si skupaj s
tržaškimi turisti ogledali Škocijanske jame. Mici
Urbas se je popoldne lahko odpeljala nazajv Trst z
omnibusom. Ostali pa so se vračaU po isti poti do-
mov. Že blizu doma jih je ujela nevihta in do kože
premočeni so se ob polnoči pripeljali na Mašun.
Poseben praznik je bilo tudi jesensko spravilo
krompirja na Mašunu, saj so se konji in delavci
spomladi dovolj namučili, da so zorali njive in jih
pognojili, ko je še v maju dostikrat snežilo. Tako
so 5. oktobra 1898 namesto dopoldanske malice v
hiši, z otroki pekli krompir zunaj na njivi. Pozneje
so to počeli tudi na izletih in 23. septemra 1900
gre večja družba v Grdo drago, kjer ostanejo ves
dan in imajo tam piknik, kjer pečejo krompir in se
zelo dobro zabavajo.
14 AS, GA Koča vas. Fase. 10, glej november 1900.
51
KRONIKA
48
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
2000
Priljubljena izletniška točka je bila seveda gora
Snežnik; tja so radi vodili tudi vse druge sorod-
nike, ki so prihajali iz Češke na obisk k Obereig-
nerjevim (7. junija 1897). Na Snežnik so hodili tudi
mnogi domači in tuji turisti in se redno ustavljali
tja in nazaj grede na Mašunu, kjer jih je Scholl-
mayer pogosto "hočeš nočeš" sprejemal pod streho.
Prihajali so iz Ljubljane, Gradca, Dunaja in Trsta.
Mnogi so se pripeljali kar s kolesi. 27. junija 1899
je prišel nemški generalni konzul dr. Dunius iz
Trsta na Mašun, da bi se povzpel na Snežnik. Sicer
so že leta 1890 postavili majhno gostilno ob cesti,
ki jo je imel v zakupu krčmar iz Pivke, vendar so
se razni turisti rajši zadržali pri Schollmayerjevi
družini. Pri tem so se pa držali vljudnostnih pra-
vil, tako se npr. 27. avgusta 1899 pripelje ob 5h
zjutraj pet "Ljubljančanov, ki so nam poslali svoje
vizitke v posteljo".
V pismu 8. julija 1901 piše Schollmayer princu
Hermanu, da je pred dvema dnevoma prišel na
Mašun "gospod gozdarski direktor" (t.j. J. Ober-
eigner) med drugim tudi zato, da bi izbral prostor
za planinsko kočo ("Touristenhaus"), ki jo želi zgra-
diti slovensko planinsko društvo iz Ljubljane na
gosposkih tleh. Povsem "privatno" mu svetuje, naj
pogodba vsebuje tudi določilo glede izobešanja za-
stave, ker predvideva, da bodo slovenski planinci
hoteli na tej koči izobesiti slovansko trobojnico, kar
pa bi lahko povzročilo neljube pripombe pri šte-
vilnih nemških obiskovalcih. Ta člen v pogodbi naj
bi se glasil nekako takole: "Gospodarji Snežnika, ki
omogočajo turistom vseh narodov povsem svobo-
den dostop do alpskega sveta Kranjskega Snež-
nika, si prav iz tega razloga pridržujejo pravico, da
se na gosposkem ozemlju smejo izobešati samo
barve lastnika posestva ali avstrijske cesarske hiše.
Izobešanje drugih zastav ni dovoljeno."!^
Šport in igre na prostem
Schollmayer se je ukvarjal s smučmi in smu-
čanjem tudi teoretično, saj je 1893 izdal v Gelovcu
knjižico z naslovom: "Auf Schneeschuhen: ein
Handbuch für Forstleute, Jäger und Touristen."
(Na smučeh: priročnik za gozdarje, lovce in tu-
riste.)16
Vso družino, z domačo učiteljico vred, je naučil
smučanja. Navduševal je tudi družino svojega
brata Etbina, ki je tedaj bivala v Radovljici, in jih
skušal naučiti, vendar toži, da so pomehkuženi in
se hitro naveličajo. Včasih sta z Marijo smučala
tudi zvečer ob luninem svitu; poseben užitek pa je
bil tudi za ostale gozdarje, če so se privezah za
15 AS, GR Koča vas. Fase. 7, Korespondenca.
16 Alenka Kačičnik-Gabrič: Henrik Schollmayer-Lichten-
berg, upravnik Snežnika, Zgodovina za vse, Let. 6, 1999,
št. 1, str. n.
sani in so jih konji vlekli na "službeno pot".
Schollmayer je že leta 1897 nabavil "bicikel" za-
se in za Marijo, da sta se ob večerih malo vozila
po okolici. Pa ni šlo vselej gladko, večkrat omenja,
da sta padla in se potolkla. Vendar nista odnehala.
Pozneje ga je včasih uporabljal tudi za službene
poti. Kmalu so vsi kolesarili, tudi snežniške prin-
cese. Kako popularno je bilo kolesarjenje, kaže
omemba, da se je Schollmayer 7. junija 1899 v
Trstu sestal s "Gyclist Glub Triest" in da sta si 9.
julija 1899, ko sta prišla v Ljubljano vpisat Francija
na realko, popoldne ogledala "maščevalno tekmo
slovenskega Ljubljanskega kolesarskega kluba na
'Narodnem dirkališču'". Verjetno je šlo za "po-
vračilno tekmo" nemškemu klubu.
Pri gradu je bilo že zgodaj urejeno "rusko
kegljišče", pa tudi na Mašunu si ga je Schollmayer
naredil. Omenja tudi, da so igrali kriket. Pozneje
(leta 1902) pripravi tudi za to igro igrišče na Ma-
šunu.
Lovci so se morali vaditi v streljanju, zato je
bilo streljanje v tarčo občasen šport, v katerem se
vadita tudi Marija in Zdenka. Na gradu priredijo
leta 1905 strelsko tekmovanje za vse snežniške
uradnike.
Posebne vrste igro so se otroci začeli igrati po-
tem, ko so doživeli vojaške manevre na Mašunu.
Konec avgusta 1898 zjutraj je korakal skozi Ma-
šuna cel 27. regiment in del 97. regimenta, kar je
bila za otroke "zelo nova in zanimiva predstava".
Potem se je pripeljala še baterija 17. regimenta in
Schollmayer je pogostil oficirje s pivom. Nekaj dni
pozneje se je vsa družina na vse zgodaj zjutraj
peljala proti Radohovi vasi in od blizu spremljala
celotno bitko. Schollmayer pravi, da so se po teh
doživetjih otroci igrali le še vojake in on je moral
igrati s svojo puško artilerijo. Pozneje jim je sam
naredil za to igro tudi top.
Za tenis so Schollmayerjeve otroke navdušili
Lenarčičevi iz Vrhnike poleti 1903. Kmalu za tem
so si otroci sami naredili na Snežniku igrišče za
tenis. Ohranjena je tudi risba tega igrišča.1^
Poroke
Poroke Obereignerjevih otrok Schollmayer zelo
skopo opiše. Da je bilo pred njegovo lastno z
Marijo Obereigner na predvečer 20. julija 1887
posebno praznovanje v gradu, izvemo iz progra-
ma, ki se je ohranil.1^
S prozo in poezijo so sodelovali: princesa Ana
in princ Ulrich von Schönburg Waldenburg; gos-
podična Ana von Rheden (vzgojiteljica princese
Ane) soavtorica in recita torka je prinesla v dar
veliko  vezeno pregrinjalo  vinsko rdeče  barve;
17 AS, GR Koča vas. Fase. 11, Privata.
1^ AS, GR Koča vas. Fase. 11, Privala.
52
>
12 KRONIKA
2000
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
recitirali so še Zdenka, Emil in Henrik Obereigner.
Na koncu je nastopil tudi Pepo Obereigner ob-
lečen v Čiča z velikim hlebom sira v roki in
recitiral zaključne verze.
Naslednja se je poročila Zdenka Obereigner.
Kdaj je prvič prišel Aleksander Brettschneider
obiskat očeta na Snežnik, ne izvemo, pač pa, da je
bila zaročena že 1898 in tedaj so začeli prihajati na
obiske tudi drugi člani družine Brettschneider,
Zdenka pa se je odpeljala za daljši čas k njim na
Dunaj. Obereignerjevi so bili s to poroko (ki je bila
17. aprila 1899 v Starem trgu) očitno zadovoljni.
Najstarejši sin Emil Obereigner pa je imel s
poroko velike težave. 13. julija 1898 Schollmayer
omenja, da sta bila z Zdenko poslana v Prosek k
Milošu, "da si ogledata njegovo nevesto" in ga pre-
govorita, naj se z njo ne poroči. "Kočljivo in ne-
hvaležno poslanstvo", dostavi Schollmayer. Ko so
bili za novoletne praznike (2. januarja 1899) vsi
zbrani na Snežniku in se je Zdenkin zaročenec že
odpeljal, je Miloš naznanil svojo odločitev, da se
bo poročil z Regino Baiane, kar mu je cela družina
oporekala, češ da jim ni "prijetna" in da ni "pri-
merna". Zakaj, lahko le ugibamo. Ali zato, ker ni
bila dovolj visokega stanu, ali pa, ker je bila Slo-
venka. Vsekakor je prišlo do poroke v Proseku 26.
oktobra 1899, ki sta se je pa udeležila samo starša
Obereigner in SchoUmayerjeva. Tisto leto je Miloš
pripeljal Regino za božične praznike na Snežnik,
Schollmayer ju je 26. decembra peljal tudi v Kočo
vas na obisk h grofici Lichtenberg, pozneje pa
Schollmayer Regine skoraj ne omenja več, celo na
Pepovo poroko je Miloš ni pripeljal.
Pepo (Josef von Obereigner) je služboval kot
mornariški oficir v Puli, kjer ga je njegov češki
prijatelj Pavel Machaček (ki je bil ladijski častnik)
seznanil s svojo sestro Marico, ki jo je Pepo
pripeljal predstavit v Snežnik že 18. avgusta 1901.
Kdaj in kako so se Machačkovi spoprijateljili z
družino Kupelwieser, ki je imela tedaj v lasti
Brione, ne vemo, očitno pa je bilo to veliko pri-
jateljstvo, da so Kupelwieserjevi pripravili tako
imenitno poroko na Brionih. Že priprave doma so
bile velike, treba je bilo nabaviti primerne obleke
in klobuke, ki so jih poslali po pošti naprej. 23.
aprila so se peljali iz Pivke z vlakom v Pulo in
prenočevali v Hotelu Central. 24. aprila so si
ogledali Pulo in Pepovo bodoče stanovanje. 25.
aprila jim je Pepo pokazal arzenal in mornariški
muzej. Opoldne sta prispela še Miloš in Heinrich
Obereigner in popoldne so se vsi odpeljali z jahto
Karla Kupelwieserja, ki jo je vozil njegov brat
Leopold, na Brione, kjer so jih že pričakovali
Marica in vsi njeni sorodniki. Nato je lastnik otoka
Kari Kupelwieser Jožefa Obereignerja in Scholl-
mayerja peljal na krožno pot po vsem otoku.
Zvečer je bila večerja s plesom v hotelu. 26. aprila
je zjutraj Pavel Kupelwieser pokazal SchoUmayerju
najlepše točke otoka. Ob 12h je bila poroka in
Schollmayer je bil Pepova poročna priča. Sledi
veliko poročno kosilo. Ob petih se je mladi par
odpeljal s Kupelwieserjevo jahto "Brioni" v Fažano;
vsi svatje so ju spremljali na jahti in se nato
odpeljali v Pulo, kjer se je izkrcala vojaška godba,
ki jim je ves dan igrala. Potem so se svatje od-
peljali nazaj na Brione, kjer so bili povabljeni na
večerjo h gospe Kupelwieser. 27. aprila zjutraj so
imeli mašo v mali poljski kapeli, nato so opravili
poslovilne obiske pri Kupelwieserjevijh in v vilah
ob južni obali; kosili so v hotelu in se odpeljali z
malim čolnom (na petrolejski pogon) v Fažano,
nato z vozom v Vodnjan in z vlakom do Divače
(kjer je izstopil Miloš) in naprej do Pivke (kjer so
se poslovili od Henrika). Zaradi močne burje in
sneženja sta Schollmayerja ostala čez noč v Pivki,
a kljub temu sta naslednji dan na vožnji na Mašun
zelo zmrzovala. Tisto leto je še v maju hudo
snežilo. 17. maja je Pepo pripeljal svojo ženo Ma-
rico na Snežnik, kamor se pripeljeta tudi SchoU-
mayerjeva pozdravit mladi par. Naslednji dan
pelje Pepo vse dame v gradič Koča vas h grofici
Lichtenberg na obisk.
Poroka Henrika Obereignerja in Elze Kasti 2.
decembra 1911 je bUa v najožjem družinskem kro-
gu. Iz SchoUmayerjevega dnevnika in po podpisih
na ohranjenih jedilnikih izvemo, da so se je od
Obereignerjevih udeležili le Henrikova mati in
brata: Emil, ki je bival v Ljubljani, ter Pepo, ki je
prišel iz Prage. Henrik SchoUmayer Lichtenberg
mu je bil za poročno pričo. Takoj po poroki se je
PavUna Obereigner skupaj s sinom Pepom odpe-
ljala v Prago. Elza in Heinz sta šla na poročno po-
tovanje v Portorož v hotel Palace.
Šolanje
Obereignerjevi in SchoUmayerjevi otroci so
imeli sprva domačega učitelja, oziroma učiteljico.
Ob koncu šolskega leta so morali opravljati izpit.
Ohranjena so skoraj vsa spriševala Henrika Ober-
eignerja. Ko je odhajal na šolanje v Ljubljano, je
potreboval tudi rojstni Ust. Izstavil ga je kaplan v
Starem trgu in sicer v slovenščini. Prav tam je
njegovo ime zapisano v slovenski obliki Henrik in
tudi v prvem ohranjenem spričevalu za 4. razred
ljudske šole v Starem trgu pri Ložu (za leto 1884),
ki je v celoti napisano slovensko; nato je odšel v 1.
mestno petrazredno ljudsko deško šolo v Ljubljani,
spričevalo je v dveh vzporednih stolpcih dvoje-
zično (1885), kjer sta navedeni nemška in slo-
venska različica imena. Pri učnih predmetih so
navedeni le štirje:"Veroznanstvo, Slovenski in
nemški učni jezik. Drugi deželni jezik (nemški) in
Številjenje". Nato je odšel na državno gimnazijo v
53
12 KRONIKA
>
»
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
2000
Ljubljano ("Staatgymnasium zu Laibach"), kjer je
bila slovenščina eden izmed prostovoljnih pred-
metov.
Schollmayerjevi otroci so opravljah letne
osnovnošolske izpite v Postojni. Na Mašunu sta se
zamenjali vsaj dve domači učiteljici. Leta 1901
Schollmayer odpove službo učiteljici Luisi Wey-
mayer (ki je bila pri njih na Mašunu od septembra
leta 1895 in so jo imeli radi, kar dokazujejo na-
daljni stiki), ker sta se z ženo odločila, da pošljeta
Margareto v 4. razred osnovne šole v Gmunden v
Avstrijo, da bi bila skupaj s sestrično Nelly (hčerko
Schollmayerjevega brata Etbina) v internatu Ort;
najmlajšega Heimarja pa sta poslala v šolo v
Ljubljano, tako da so vsi trije fantje stanovali sku-
paj pri gospodični Gnjezda, pozneje pa pri
Schollmayerjevi materi Korneliji (roj. Gosta).
Bolezni in nesreče
Doslej smo naštevali le sončne strani v življenju
obeh snežniških upravnikov in njunih družin, žal
pa bolezni, nesreč in trplenja tudi njim ni manj-
kalo.
Schollmayer je imel pogosto hude zobobole,
verjetno zato, ker je toliko prezebal na svojih po-
hodih po revirju. Sprva je hodil k zobozdravniku
v Trst, pozneje pa v Ljubljano; zelo zgodaj je dobil
protezo. Seveda so bili pogosti prehladi, Scholl-
mayer nekje pravi "oba z Marijo imava moderno
bolezen, ki se imenuje influenca". 19. avgusta 1891
je Schollmayer pri gradnji ceste ob eksploziji
dinamita izgubil levo oko. Odtlej je imel težave z
desnim očesom, ki je bilo preobremenjeno.
Tudi njegovi otroci so bili pogosto bolni, ali pa
so se jim pripetile kakšne nesreče. 2. junija 1897 je
Greta padla skozi kuhinjsko okno v prvem nad-
stropju, a na srečo jo je odnesla le z modricami. 9.
avgusta 1901 se je Etbinu sprožila flobert puška in
šrapneli so mu raztrgali nogo. Treba ga je bilo
peljati v ljubljansko bolnišnico, kjer ga je operiral
dr. Slajmer. S težavo mu je rešil nogo. Šele konec
septembra so pripeljali Etbina na Snežnik in ga
vozili okoli v invalidskem vozičku. V začetku ok-
tobra istega leta Franci v Ljubljani zboli za škrla-
tinko in stara mati ga takoj spravi v bolnišnico.
Tudi on visi na nitki. Oba sta si opomogla in v
novembru sta se vrnila v šolo.
V januarju leta 1902 sta se SchoUmayerja še
udeležila velikega oficirskega plesa v ljubljanski
Kazini, v februarju čitalniške plesne zabave v
Starem trgu in v aprilu Pepove poroke na Brionih.
Preden nadaljujemo z žalostnimi dogodki leta
1903, je treba povedati tudi nekaj o neljubih za-
merah in napetostih med SchoUmayerjem in Ober-
eignerjem. Najprej je SchoUmayer zameril Ober-
eignerju že to, da ga je poslal na Mašun, kjer je
dobesedno moral orati ledino. Čeprav je Ober-
eigner nenehno pošiljal na Mašun vse, kar so po-
trebovaU, je SchoUmayer zameril že, ko enkrat ni
še isti dan poslal voza, da odpelje bolnega otroka
na Snežnik. Tudi jubilejno proslavo ob 25-letnici
Obereignerjevega službovanja je kajpak organiziral
SchoUmayer in tudi to pot ni jasno, zakaj sta se
nekaj dni prej zaradi tega hudo sporekla. Najbolj
verjetno je, da se je Obereignerju zdelo kosilo v
gostUni Petsche preveč razkošno. Vsekakor sta si
bila po značaju zelo različna: Obereigner je bil
skromen in dobrodušen, SchoUmayer pa precej
častihlepen, zato tudi s svojim gmotnim položajem
ni bil nikoU zadovoljen. Od Obereignerja je pri-
čakoval, da mu bo preskrbel napredovanje in
zvišanje plače. Celo Marija je morala v tem smislu
pisati 1898 očetu, a je dobila negativen odgovor.
Obereignerju je bilo očitno takšno moledovanje pri
princu pod častjo, medtem ko SchoUmayer neneh-
no prosi princa za kakšen dodatek, za nabavo
pohištva, za šolnino ali za povračuo bolniških
stroškov.
12. junija 1902 pokliče princ Herman SchoU-
mayerja in mu pove, da je povišan v gozdarskega
mojstra in da naj se preseli na Snežnik, kar je
SchoUmayer sprejel "z zelo mešanimi občutki".
Toda sedaj je imel SchoUmayer druge skrbi.
Najprej je moral spraviti Marijo na Snežnik, kjer je
zdravnik ugotovil hudo vnetje slepiča in naročil
strogo ležanje. Vnetje se je res polagoma pomirUo
in tisto poletje so še lepo preživeU na Mašunu z
družino SchoUmayerjeve sestre Mici Hromatka in
ob pogostih medsebojnih obiskih s knežjo družino.
Konec avgusta gre Jožef Obereigner na dopust in
preda SchoUmayerju oskrbništvo. Ta piše 31.
avgusta 1902 princu Hermanu, da je Obereigner to
predajo opravU zelo površno in da si zanj sploh ni
vzel časa. Toži, da nasprotuje vsakemu njegovemu
predlogu in celo to, da Obereigner dela po svoje,
in da ne predloži načrtov in predračunov najprej
lastniku (t.j. princu), kar bi bila prva dolžnost
upravnika posestva, itd.^^
Kaj je hotel SchoUmayer s tem doseči? Morda
Obereignerjev službeni položaj? Vsekakor se je po
eni strani življenje kaj kmalu tako obrnUo, kakor si
je SchoUmayer želel, po drugi strani pa ga je tudi
hudo udarilo.
V septembru 1902 so se SchoUmayerjevi selili z
Mašuna na Snežnik, pri čemer je Marija še veliko
pomagala. Konec septembra je ponovno zbolela,
vnetje se je razširilo na rodUa in v novembru je
morala v ljubljansko bolnišnico, kjer je bUa večkrat
operirana. Da bi bU čim več ob njej, je SchoUmayer
stanoval kar v Leonišču in se tam tudi pre-
hranjeval. Obiskovali so jo tudi starši in otroci.
19
AS, GR Koča vas. Fase. 7, Korespondenca.
54
>
>
KRONIKA
lOOO
ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
V začetku februarja 1903 se je Jožef Obereigner
močno prehladil in obležal. Sedaj je moral SchoU-
mayer nadomeščati še njega in organizirati prevoz
svoje žene iz Ljubljane na Snežnik, ker se je želela
vrniti domov. Rezerviral je poseben kupe v vlaku
in doma pripravil landaver, za vožnjo od Rakeka
do gradu. Marija je vožnjo še kar dobro prestala,
toda direktorjevo zdravstveno stanje se je naglo
slabšalo. V noči 10. na 11. febuarja 1903 okoli Ih je
Pavla Obereigner poklicala Schollmayerja, naj jo
nadomesti pri bolniku, ker je zelo težko dihal.
Schollmayer je ostal do 2h zjutraj pri njem; ko si
je malo opomogel, je postal prav vedre volje.
Očitno ni niti slutil, da bi mu bil Schollmayer kdaj
kaj zameril. Celo prisilil ga je, naj z njim izpije
kozarec vina na njegovo skorajšnje ozdravljenje.
14. februarja je domači zdravnik dr. Neuberger
zahteval konzilij zaradi direktorja in tudi zaradi
njegove hčerke Marije. 15. februarja je prišel iz
Ljubljane dr. Slajmer in že petič operiral Marijo ter
izjavil, da za Obereignerja ni pomoči. Tudi tisto
noč je Schollmayer bdel pri bolniku. Nekaj minut
pred pol deseto je prišel dr. Neuberger in vprašal
bolnika, kako mu gre in ta je z mirnim glasom
odgovoril: "Dobro!" Točno ob pol desetih je mirno
izdihnil in SchoUmayer mu je zatisnil oči. Ko to
opisuje, je ves prevzet nad to lepo smrtjo. Žena
Pavlina je zelo obvladano sprejela ta udarec, Ma-
rijo pa je to zelo prizadelo. SchoUmayer je takoj
zbudU vse uradnike, sluge in kočijaže na Snež-
niku. Pripravili so pokojnega in ga položili na mrt-
vaški oder. SchoUmayer in njegov pomočnik sta
pisala telegrame do 4h zjutraj. Vzrok smrti je bU
pljučni edem.
Že 16. februarja 1903 je poslal princ SchoU-
mayerju uradno navodilo, da naj takoj prevzame
upravljanje posestva. 17. februarja pridejo žalujoči
gostje, vsi Obereignerjevi otroci, Aleksander Brett-
schneider, Ottokar Bouček in Vojtech Obereigner
iz Podebradov. 18. februarja 1903 sledi slovesni po-
greb.
22. februarja 1903 nesejo Marijo malo ven na
sonce, vendar ji gre le na slabše. 3. marca dobi
SchoUmayer od princa sporočilo o zvišanju plače
na 5200 kron letno in hkrati pride pokojninski
dekret za vdovo Pavlino Obereigner. Zdenka osta-
ne še do 11. marca pri materi in Mariji, potem se
vrne v Ischl. Tedaj je začela grofica Lichtenberg
ostajati v Snežniku, sprva pri vdoveU Pavli in bolni
Mariji, a tudi potem ko se Pavla preseli v Lju-
bljano. Vsem je v veliko pomoč, čeprav je SchoU-
mayer večinoma sam z zdravnikovo pomočjo ne-
goval Marijo in zelo požtrvovalno previjal njene
gnojne rane, ki so povrhu še širile neznosen vonj.
MoraU so ji dajati opij in morfij. Čeprav sta jo
uspavala, se je iz omotice prebujala in pretreslijo
kričala od bolečin. 17. marca 1903 SchoUmayer
zapiše: "Obupujem, ko gledam to trpljenje; samo
prosim Boga, naj jo kmalu odreši in to je strašno!"
To se je izpolnilo 18. marca 1903 zjutraj, ko je
mirno zaspala.
Marija je bila pokopana v Ljubljani, kjer je
imela družina Costa SchoUmayer družinski grob.
Po pogrebu se je Henrik SchoUmayer najprej od-
peljal v Gmunden k hčerki Greti, ki ni bila niti na
materinem pogrebu, in jo obiskal v internatski šoli.
Tam je ostala le do konca šolskega leta, naslednje
šolsko leto pa jo je oče vpisal v ljubljanski dekliški
inštitut "Huth".
Po vrnitvi na Snežnik se je SchoUmayer vrgel v
delo na posestvu, v kar je bU tudi v danih raz-
merah prisiljen. Razen tega se je še bolj posvečal
otrokom, saj je imel s fanti v šoli nemalo preglavic.
K sreči je zanje v Ljubljani skrbela zlasti njegova
mati Kornelija, poleti na Snežniku pa tudi grofica
Lichtenberg. Pavlina Obereigner se je odselUa v
Ljubljano 19. maja 1903.
Na poletje se je vrmla v grad grajska gospoda
in gospe so imele sedaj novo temo razgovora: kaj
bo storil mladi vdovec? Ali se bo znova poročil in
s katero? 5. julija 1903 SchoUmayer zaupa dnev-
niku, da je prišla grofica Lichtenberg po kosilu v
gradu k njemu na kavo vsa razburjena, češ da sta
jo gospa princesa in njena prijateljica gospa višja
svetnica Kohl nagovarjali, naj SchoUmayerja pre-
govori, da naj se poroči s Karlino Vilhar iz Prezida.
Nato se je odpeljala domov. Drugi dan se je
SchoUmayer podal v Kočo vas, da grofico pomiri,
naj jo ne skrbi glede poroke s KarUno, ker ne bo
nič iz tega.
Grofica Viljemina Lichtenberg je bila zadnja
svojega rodu in ni imela potomcev. Zato se je
odločila, da Schollmayerja posvoji in mu preda
svoje posestvo. Posvojilna pogodba je bila skle-
njena 6. junija 1904 v Ložu, deželno sodišče v Lju-
bljani jo je potrdUo 6. julija, vendar je trajalo še
nekaj let, da je bUa potrjena tudi na Dunaju, ko je
Franz Jožef L, dne 16. decembra 1910 njega in
njegove potomce povišal v plemiški stan. Henrik
pl. SchoUmayer Lichtenberg si je sicer želel postati
grof, vendar tega cesar ni odobrU. 31. januarja 1906
preda grofica z darilno pogodbo SchoUmayerju
tudi svojo posest, tako da s tem dnem postane
edini lastnik. V dnevnik zapiše: "Od te posesti
bom komaj kaj imel, zato pa sem pridobU za svoje
otroke dom in majhno premoženje." Posestvo je
bilo že tedaj zadolženo. Na srečo je prav leta 1906
umrla teta Margareta Nowak (sestra SchoUmayer-
jevega očeta) v Sibiu (tedaj Hermannstadt v Ro-
muniji) in je podedoval nekaj denarja, da je takoj
odplačal del dolgov.
55
KRONIKA

ANGELIKA HRIBAR: GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA, 42-56
2000
ZUSAMMENFASSUNG
Forstdirektor der Herrschaft Schneeberg
Josef von Obereigner und seine Familie
Josef von Obereigner aus Podebrad in Böhmen
übersiedelte im Jahre 1872 mit seiner Frau Pauline
geb. Bouček und seinen drei Kindern auf die
Herrschaft Schneeberg (Snežnik), welche in der
Mitte des 19. Jahrhunderts von der fürstlichen
Familie Schönburg-Waldenburg aus Hermsdorf bei
Dresden käuflich erworben worden war. Der
kaum 27iährige Forstmeister übernahm die Lei-
tung einer der größten Herrschaften im damaligen
Krain.
Die Familie zog in das Forst- und Ver-
waltungshaus im Schloßpark ein. Hier wurden
noch zwei Söhne geboren, so daß die Obereigners
insgesamt fünf Kinder hatten: Marie (Marie), Emil
(Milos), Zdenka, Josef und Heinrich. Der Beitrag
berichtet auch über das spätere Schicksal der
Kinder und Enkelkinder Obereigners.
Josef von Obereigner nahm zuerst die bereits
in Durchführung begriffene Ablösung der Wald-
und Weideservituten in Angriff. Diese Ablösung
ist ihm auch vollständig gelungen, wobei die Herr-
schaft nicht zu viel Schaden erlitt und die zahl-
reichen Berechtigten durch Abtretung von vielen
tausend Hektar Wald dennoch gänzlich befriedigt
wurden. Es blieb noch immer ein gut arrondierter
und geschlossener Herrschaftsbesitz von 15.471
Hektar.
Gleichzeitig mußte er für die Aufschließung der
herrschaftlichen Wälder Vorsorge treffen, um
einerseits durch die an den Rändern der Herr-
schaft abgetretenen Wälder nicht vom Verkehr
abschneiden zu lassen, andererseits auch, um
einen entsprechenden Wirtschaftsbetrieb aufbauen
zu können. Diese Aufgabe löste er durch den Bau
vieler, trotz der großen Terrainschwierigkeiten
musterhaft trassierter Straßen, die heute über 200
km messen.
Josef von Obereigner bemühte sich auch, an
Stelle des regellosen Durchpleterns der Waldun-
gen einen geordneten Wirtschaftsbetrieb einzu-
führen, vor allem um die schlecht verwertbare
Buche durch wertvolle Nadelhölzer zu ersetzen,
um dadurch eine Steigerung der Walderträge zu
erreichen.
Bereits im Jahre 1875 beteiligte er sich an der
Gründung des Krainisch-küstenländischen Forst-
vercins, dem er fortan als Ausschußmitghed ange-
hörte. Später war er als Obmann des Bezirks-
straßenausschusses und als Rat der Gemeinde
Stari trg (Altenmarkt bei Laas) tätig. Er wurde
wiederholt als Prüfungskommissar zu Staats-
prüfungen für Forstwirte sowie für das Forst-
schutz- und das technische Hilfspersonal berufen.
Diese und andere ähnliche Tätigkeiten fanden die
Anerkennung des Kaisers durch die Verleihung
des Ritterkreuzes des Franz-Joseph-Ordens im
Jahre 1891 und die der Regierung durch Berufung
in den Industrie- und Landwirtschaftsrat im Jahre
1898.
Im privaten Verkehr verstand er es, durch
seine herzliche, gemüt- und humorvolle Weise die
Herzen seiner Bekannnten zu gewinnen.
Am 15. Februar 1903 wurde der rastlose Mann
zu seinem 58. Lebensjahr nach kurzer, jedoch
heftiger Lungenentzündung seiner Familie und
seinem Leben entrissen.
Im Jahre 1884 nahm Josef Obereigner den
jungen Heinrich SchoUmayer als Förster an und
beauftragte ihn mit dem entlegenen und einsamen
Revier Mašun. SchoUmayer heiratete zwei Jahre
später Obereigners älteste Tochter Marie.
Weiterhin wird in diesem Beitrag zusammen-
fassend über das aUtägliche Leben der beiden
FamiUen berichtet, wie es aus den Tagebüchern
von Heinrich SchoUmayer aus den Jahren 1888 bis
1903 ersichtlich ist, welcher nach Obereigners Tod
die Verwaltung der ganzen Herrschaft Schneeberg
übernahm. Die handgeschriebenen Tagebücher,
welche er (in deutscher Sprache) bis zu seinem
Tode im Jahre 1930 führte, befinden sich im Arhiv
Republike Slovenije (Archiv der Republik Slo-
wenien).
56
12 KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo UDK 908(497.12 Loška dolina)
929 Schollmayer L. H.
prejeto: 27. 3. 2000
Alenka Kačičnik Gabrič
arhivistka. Arhiv Republike Slovenije
SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1
Henrik SchoUmayer Lichtenberg
IZVLEČEK
Henrik Schollmayer Lichtenberg se je zaposlil na veleposestvu Snežnik 15. marca 1884. Poleg zani-
manja za svojo stroko je izrazil še vrsto drugih interesov in znanj, pripravljenost na pomoč ljudem v
okolici gradu pa mu je prinesla ugled, ki ga v življenju doseže le redkokdo. Vse dogajanje v svoji okolici
je pazljivo spremljal in vestno zapisoval in kasnejšim rodovom ohranil bogato pisno zapuščino za pre-
učevanje mlajše zgodovine snežniškega veleposestva in Loške doline.
SUMMARY
HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG
Henrik Schollmayer-Lichtenberg employed himself at the Snežnik manor on March 1^^ 1884. Beside
the interest in his branch Schollmayer had various knowledge. Readiness to help local people brought
him authority, which not many people reach in their lives. Schollmayer carefully followed all events in
his surrounding and accurately wrote them down. Thus he left to the descendants a rich legacy for
studying the history of the Snežnik manor and the valley of Loka.
Ključne besede: glavni upravitelj, gozdarstvo, les
Najpomembnejše osebe gospodarskega življenja
na veleposestvu Snežnik so bili njeni glavni upra-
vitelji. Vodili so vse delo na posestvu in upravljali
graščino. Imeli so pooblastilo za popolno vodstvo
posestva in odločanje o njem v imenu lastnika. Ko
je Otto Viktor Schönburg Waldenburg kupil po-
sestvo, je za začetek ostal pri njem v službi kar
takratni upravitelj, zaposlen na posestvu še v času
prejšnjega lastnika dr. Karisa. To delo je tako še
nekaj časa opravljal Karel Hojkar. Rojen je bil 8.
novembra 1822 v Škofji Loki, umrl pa 3. julija 1869
v Ložu. Od leta 1858 dalje je bil poštni vodja v
Ložu in trgovec s tobakom na debelo. Isto leto se
je poročil z Marijo Šumrada iz Kozarišč (Jagrovo).l
S pogodbo z dne 29./30. aprila 1857 je knez
Otto Viktor na mesto vodje gozdnega gospodar-
1    Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Družina,
Ljubljana 1996, str. 328.
stva imenoval Sigismunda Ernsta Wernicka, ki je
nasledil nekdanjega gozdarja Brunnerja, posestvo
pa je upravljal Ferdinand Hoffmann.^ Ta se je v
drugi polovici sedemdesetih let kot zasebni se-
kretar princa Jurija, ki je podedoval Snežnik po
Ottu Viktorju, preselil v Hermsdorf pri Dresdnu.^
V oktobru 1872 se je na posestvu kot upravitelj
posestva zaposlil Ceh Jožef von Obereigner, ki ga
je po smrti leta 1903 na delovnem mestu nasledil
njegov zet Henrik Etbin Schollmayer. Za snežniško
graščino je z današnjega gledanja v preteklost naj-
bolj pomemben zato, ker je vse, kar se je na po-
2 Heinrich von Schollmayer - Lichtenberg, Snežnik in
schönburski vladarji: zgodovina gospostva Snežnik na
Kranjskem (prevedel Jože Strerle). Gozdno gospo-
darstvo Postojna, 1998, str. 25. (dalje SchoUmayer
Lichtenberg, Snežnik in schönburski vladarji).
3 Schollmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji,    str. 39.
57
¦5
12 KRONIKA
48
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
2000
sestvu dogajalo, skrbno zapisal in nam tako pri-
pravil prvovrstne vire za preučevanje snežniške
zgodovine. V svojih zapiskih je zabeležil marsikak
dogodek, ki bi bil brez njega že davno pozabljen
in za vedno izgubljen. Ker so ga nenavadni do-
godki zelo zanimali, nam je v njih podal tudi prvo
analizo dogajanj.
Henrik Etbin SchoUmayer je bil rojen 23. no-
vembra 1860 v Althofnu na Koroškem kmetij-
skemu strokovnjaku Francu in Korneliji, rojeni
Costa, hčerki znanega domoznanca dr. Henrika
Coste in sestri še bolj znanega slovenskega politika
dr. Etbina Henrika Coste, po katerem je prvo-
rojenec dobU tudi ime.4 Šolal se je v Ljubljani, na
Češkem in v Tharandtu na Saškem, kjer je ob-
iskoval gozdarsko akademijo. Zaposlen je bU naj-
prej na področju Gmundenske državne gozdne
direkcije, nato pa kot vodja parne žage Karla
Novaka v Slatini (današnja Romunija). Leta 1883 je
opravil državni izpit za samostojno vodenje gozd-
nega gospodarstva, od 15. marca 1884 dalje pa je
bU do upokojitve zaposlen na veleposestvu Snež-
nik pri knezu Schönburg Waldenburgu, najprej
kot višji gozdar in oskrbnik gozdnega revirja
Mašun: "Kot 23-letni mladenič sem 15. marca 1885
dopotoval na Snežnik (Schneeberg), 15. aprila leta
1885 sem kot namestnik višjega gozdarja prevzel
vodenje revirja Mašun in bü 8. avgusta istega leta
imenovan za višjega gozdarja (Oberförster). Na
Mašunu sem ostal do 27. oktobra 1902, nakar sem
se preselo na Snežnik, kjer sem bU 12. junija ime-
novan za gozdarskega mojstra. 17. februarja 1903.
leta pa sem prevzel vodenje gozdarskega urada in
celotnega gospostva Snežnik."^
21. julija 1887 se je poročU z Marijo von Ober-
eigner, hčerko svojega predstojnika.
Na Mašunu je bU 19. avgusta 1891 pri eksploziji
dinamita poškodovan. Nesrečo je sicer preživel,
ker je knez Jurij Schönburg Waldenburg organi-
ziral prevoz bolnika v ljubljansko bolnišnico.^ Iz-
gubU pa je desno oko in od takrat nosil trak preko
njega.
1. januarja 1903 je bU kot gozdni mojster pre-
stavljen na sedež uprave veleposestva na graščini
Snežnik, februarja pa je po tastovi smrti postal
upravitelj celotne gozdne posesti. 18. marca 1903
mu je umrla še žena in sam je moral skbeti za štiri
otroke: Franca, Etbina, Margareto in Heinricha.^
4 Stane Granda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in njihov
družinski arhiv. Notranjski listi II, Cerknica 1981, str.
278-283.
5 Schollmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 5.
6 AS_778, Gr. A. XVII; Snežnik, knj. 7, Schneeberg und
die Dynasten von Schönburg, Geschichte der Herrschaft
Schneeberg in Krain, II, Band; str. 40.
7 Stane Granda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in njihov
družinski arhiv. Notranjski listi II., Cerknica 1981, str.
278-283.
Leta 1904 ga je posvojUa Viljemina Lichtenberg,
starejša grofica iz sosednjega gradu Koča vas, ki ni
imela svojih otrok. V adoptivni listini se je SchoU-
mayer obvezal, da bo skrbel za njo do smrti, po-
tem pa bo podedoval njeno posestvo. Prevzel je
tudi njen priimek, zato se je od takrat podpisoval
SchoUmayer Lichtenberg. Čezdajalno pogodbo sta
grofica in snežniški upravitelj sklenila leta 1906.^
Leta 1909 je Henrik SchoUmayer Lichtenberg po-
stal direktor celotnega snežniškega posestva.^ Pri
gospodarju in med delavci na posestvu je slovel
po svoji natančnosti in izredni delavnosti.^''
Leta 1910 je dobU plemiški naslov. ProsU je si-
cer, da bi smel biti von HaUerstein (HaUerstein je
nemško ime gradu Koča vas), vendar mu je bUa
prošnja zavrnjena. DovoUU so mu naziv von
SchoUmayer Lichtenberg.il
Henrik Etbin SchoUmayer. AS_744, Gr. A. Koča
vas. Fase. 9, Familiaria, osebni dokumenti (foto
Dragica Kokalj).
° AS_744, Graščinski arhiv Koča vas, fase. 2, Dominicalia.
9 Več glej Slovenski biografski leksikon, str. 236.
I'' Vinko Sterle, Fant, to pa so čekani in pol! str. 81.
11 Stane Granda, Zadnji lastniki,..., str. 280.
58
>
>
lOOO
KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ. HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
Aktivno se je udeležil prve svetovne vojne, kjer
je bil kot poročnik tudi odlikovan. Politično je bil
usmerjen izrazito nemško, bil je član nemške svo-
bodnjaške stranke in pred vojno celo poslanec
Nemcev v kranjskem deželnem zboru.
Glede zanimanja in interesov je bil Schollmayer
pravzaprav vsestranski, zato je težko omejiti pod-
ročja njegovega zanimanja. Mikale so ga različne
tematike, ne le tiste, s katerimi se je zaradi služ-
benih obveznosti moral ukvarjati. Velikokrat je
delal v korist ne le gradu, pač pa tudi širše okolice,
ki ga je zato zelo cenila. Zaradi svojih zaslug je bil
proglašen za častnega občana v Zagorju ob Pivki,
v Trnovem pri Ilirski Bistrici in Ilirski Bistrici ter v
Knežaku.
Najpomembnejše bogastvo veleposestva Snež-
nik so prav gotovo gozdovi in les. Čeprav SchoU-
mayer v svojih zapiskih navaja, da so bili snežniški
gozdovi v času, ko je posestvo kupil Otto Viktor
Schönburg, v dokaj slabem stanju in močno obre-
menjeni s servituti, ki so onemogočali načrtno
upravljanje, skrb zanje in gospodarno izkoriščanje,
so se dela v gozdovih lotili z vso resnostjo in na-
tančnostjo. Treba je bilo odkupiti Servitute, izmeriti
zemljišča in narisati karte, zato so imeli na Snež-
niku geometra kar redno zaposlenega. Za začetek
pa so morali doseči, da so okoliški prebivalci v
gozdovih nehali pasti ovce. Konec osemdesetih let
so bili pogoji uresničeni vsaj v taki meri, da so
lahko pripravili načrte za delo.^^
Pred odpravo servitutov je imelo posestvo
Snežnik veliko revirjev, v letu 1861: Lož, Dane,
Juršič, Zagorje, Bistrico, Podgraje, Klano, kasneje
pa še Babno Polje in Koritnice. Po odvezi je princ
Jurij preostale gozdove razdelil na tri revirje, Snež-
nik, Mašun in Klano.^* Leta 1902 je Jurijev na-
slednik sin Herman revir Mašun razdelil na dva
revirja: Jurjevo dolino in Mašun, 1904 pa še revir
Snežnik na Leskovo dolino in Snežnik. Zaradi red-
ne skrbi za gozdove s šolanim osebjem in načrt-
nega gospodarjenja so letni donosi lesa postajali
vedno večji. Uspehi snežniškega gozdarstva so že
na prelomu 19. v 20. stoletje vzbudili pozornost
strokovne javnosti, zato so bili obiski različnih
gozdarskih šol dokaj pogosti, pa tudi želje mladih
gozdarjev po opravljanju delovne prakse kot pri-
pravo na svoj poklic je princ Herman pogosto iz-
polnil.15
Na Marofu so za rezanje lesa postavili žago.
Kot že njegov predhodnik na delovnem mestu,
se je Schollmayer trudil, da bi veleposestvo čim
bolj povezal z ostalo državo in omogočil lažje in
12 Isto tam, str. 280.
SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 63.
14 Isto tam, str. 64.
15 Isto tam, str. 65.
predvsem cenejše izkoriščanje njegovih bogastev,
v prvi vrsti velikih, do takrat še ne v celoti izko-
riščenih količin lesa. Aktivno je sodeloval pri pogo-
vorih o gradnji železniške proge skozi Loško do-
lino. Tako se je 3. junija 1903 udeležil sestanka v
Trgovski zbornici v Ljubljani kot zastopnik po-
sestva Snežnik,16 ki je bilo kot možni veliki
uporabnik zanjo zelo zainteresirano. Po dogovorih
s sestanka je nato pripravil podatke za izdelavo
načrtov za izgradnjo železnice,l'' ki naj bi potekala
od priključka na južno železnico pri Rakeku do
Prezida na hrvaški strani meje. Terenske razmere
za gradnjo železnice so bile ugodne, saj na trasi
niso bili predvideni gradbeno posebno zahtevni
objekti. Načrt je izdelal ing. Emanuel Rindl z
Dunaja februarja 1904. Načrtoval je normalnotirno
progo, dolgo 34,427 km, s postajami v Rakeku,
Cerknici, Grahovem, Bloški Polici, Starem trgu in
Ložu, Poljanah in v Babnem Polju. Železniško
ministrstvo je potrdilo načrte in izdalo koncesijo.
Med tistimi, ki so pridobili koncesijo za železnico,
je bil tudi lastnik veleposestva Snežnik, knez
Herman Schönburg Waldenburg, vendar ideje o
izgradnji železniške proge zaradi nasprotovanja
prebivalcev, ki so se bali za zaslužek od prevoz-
ništva, niso uresničili.18
Pri iskanju boljših transportnih povezav s sve-
tom se je Schollmayer, prav tako kot njegov pred-
hodnik na delovnem mestu, Jožef von Obereigner,
veliko ukvarjal z gradnjo gozdnih cest na področju
Snežnika, saj se je zavedal velikega pomena do-
stopnosti snežniških gozdnih bogastev. Gradnja
cest je sicer zahtevala znatna denarna in mate-
rialna sredstva, v gospodarskem smislu pa so pre-
cej lažje in temeljiteje vzdrževali in izkoriščali
gozd.
Novo zgrajene ceste so poimenovali ali po kra-
ju, kamor je cesta vodila, ali pa z imenom dolo-
čene osebe iz vrst lastnikov. Mnoge dele teh cest
ali pa kar cele ceste je trasiral SchoUmayer sam. Za
posestvo je bUa najpomembnejša Jurjeva cesta,
zgrajena med leti 1872 do 1896.1^ Peljala je od ni-
čelnega kamna ob vstopu na graščinsko posest
mimo gradu proti Čipi, v Leskovo dolino, proti
Klanski polici in višjemu gozdarstvu Gomance.20
Dolga je bila okoU 30 km in je bOa najpo-
membnejša cesta v snežniških gozdovih. PriključUa
se je na deželno cesto proti Ložu in Rakeku, kjer
Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem. Slo-
venska malica, Ljubljana 1968, str. 285: Višji gozdar
snežniškega veleposestva je lam napačno naveden kot
Henrik Golmajer.
17 Slovenski biografski leksikon, geslo SchoUmayer Henrik.
1° Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem. Slo-
venska matica, Ljubljana 1968, str. 285.
Slovenski krajevni leksikon. I, str. 46.
21 SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 50.
59
1-2 KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
2000
je snežniške gozdove povezala z južno železnico.
Za izvoz lesa proti notranjosti države in proti
morju je bilo to dejstvo ključnega pomena. Grad-
nja Jurjeve ceste je v tehničnem in gospodarskem
smislu predstavljala vzorčni model za nadaljne
načrte in delo.
Zgradili so še več za posestvo pomembnih
gozdnih cest in nanje navezali še mrežo stranskih
cest.21
Kmetje so bili po sprejetju državnega zakona o
odkupu servitutnih pravic z nekaterimi odločit-
vami nezadovoljni in so se čutili prikrajšane. Kraje
lesa v gozdu so bile tako na posestvu vsaj v prvih
letih po odpravi servitutov skoraj vsakdanja stvar.
Ker je bilo samo posestvo veliko, teren pa zelo
razgiban, ga je bilo nemogoče nadzorovati le iz
ene točke pri gradu. V gozdovih so zaradi tega
zgradili gozdne postaje, imenovaU pa so jih
gozdarske kolonije. Lovska hiša v Grajšovki je
spadala še v okvir revirja Snežnik z upravo v pri-
stavi ob gradu, nekatere ostale pa so imele svojo
upravo s stalno naseljenim gozdarjem. Sprva so
bile to res le majhne hišice z majhnim gospo-
darskim poslopjem, v katerih so stanovali gozdarji,
ki so se "kasarnirali", ker je njihova družina ostala
doma v vasi, kasneje pa so tak sistem ukinili in
hišice v gozdarskih kolonijah so se povečale in po-
stale hiše ali celo manjša naselja. Najstarejša je bila
gozdarska postojanka v Leskovi dolini, na Mašunu
pa je iz majhne gozdarske hišice, ki jo je prvi
naselil gozdar Anton Satran leta 1874, zrasel pravi
lovski dvorec. Za nekatere gozdarske hiše in nji-
hove prizidke je SchoUmayer sam izrisal načrte,
nato pa, v času svojega službovanja na Snežniku,
vodU gradbena dela.
Henrika SchoUmayerja Lichtenberga so zani-
maU kraški pojavi, zato se je z njimi precej
ukvarjal. Večkrat je organiziral izlete, se z družbo
povzpel na vrh Snežnika,^^ poleg drugih zname-
nitosti pa si je ogledal že takrat doma^^ in v svetu
dobro znano Postojnsko jamo in kobilarno pri Pre-
stranku.24
Opazoval je vreme in vremenske pojave, ter v
zvezi s tem pomagal osnovati mrežo vremenskih
opazovalnic na posestvu. Leta 1906 je bUo od enaj-
stih opazovalnic vremena na Kranjskem, ki so vre-
menske   podatke   pošiljale   cesarsko-kraljevemu
21 Več glej Alenka Kačičnik Gabrič, Henrik Elbin SchoU-
mayer Lichtenberg, upravnik posestva Snežnik, Zgodo-
vina za vse, leto VI, 1999, str. 5-12.
Schollmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 82.
Herman von Schönburg Waldenburg v svojih spominih
navaja, da je imel služabnik Jakob v kleti v stekleni
posodi človeško ribico, ki jo je lahko videl, kadar ga je
kot otrok tam obiskal.
24 AS_778, Gr. A, XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und
die Dynasten von Schönburg. Geschichte der Herrschaft
Schneeberg in Krain. II.Band, str. 51.
uradu za meteorologijo in geodinamiko na Dunaj,
kar pet opazovalnic na območju Snežnika. To so
bUe Leskova dolina, Jurjeva doUna, Mašun, Go-
mance in Snežnik^^: "Do ureditve teh opazovalnic
podatkov je bilo snežniško območje meteorološko
še "terra incognita" in takratni vodja Centralnega
meteorološkega urada Hofran Hahn se ni mogel
načuditi, ko je ugotovU, da je snežniško območje, z
eno izjemo, najbolj deževno področje Avstrije."26 V
dnevnik je tudi zapisal, da je v noči od 10. na 11.
marec 1901 padal na Snežniku umazan dež, ki je
še ležeči sneg pobarval rdečerumeno.27
Zelo skrbno si je zapisoval vse, tudi manjše po-
trese. Poleg ostalih je v svoj dnevnik zapisal tudi
potresne sunke, ki so 14., 20. in 22. aprila 1895
porušiU Ljubljano.28 Zanimivo je, da na samem
gradu noben potres ni napravil kakšne posebne
škode.
Spremljal je vse padavine in vsako izredno ko-
ličino vestno vpisal v dnevnik, saj je močno de-
ževje skoraj vsako jesen povzročalo poplave v
Loški doUni. Zapisal je, da je bU ob takih poplavah
grad Snežnik za nekaj dni odrezan od sveta:
"Dolga leta je bü za vzdrževanje prometa na
razpolago le majhen čoln. Ko je ta odšel po pošto
v Stari trg, je bil Snežnik praktično odrezan od
sveta. Ljudje so si za prevoz pomagaU s starimi
prašičjimi koriti."29
Snežnik je imel tudi vodno postajo. Dno po-
toka Obrh na kozariškem mostu je predstavljalo
ničelno točko za merjenje vode: "Ko voda na me-
rilni postaji (pri Snežniku) preseže 240 cm, so
praktično vsi mostovi v doUni pod vodo in ne-
prehodni; in to se zgodi vsako leto. Po štirinajstih
dneh začne voda običajno upadati in mostovi so
ponovno prehodni."^0
Opazoval je tudi različne astronomske nebesne
pojave: "Za to ozemlje so značUne pozne spo-
mladanske snežne padavine, ki se jih Snežnik po
več tednov ne znebi. Tako je bUo na primer marca
1895. V takšnih časih se vam zdi, da ste kljub južni
geografski širini prestavljeni nekam visoko na se-
ver in opazujete značilnosti visokega severa, kot
na primer sosonce (op.p.: svetla Usa levo aU desno
od sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v
25 Jährbücher der k.k. Zentral - Anstalt für Meteorologie
und Geodynamik. Off ideile Publikation. 1906, Neue
Folge XLIII. Band, Der ganzliche Reihe LI. Band, Wien
1908, Alphabetische Verzeichnis der Beobachtung -
Stationen, str. XV-XXIII.
SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, Str. 9.
27 Isto tam, str. 83.
28 AS_778, Gr. A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und
die Dynasten von Schönburg, Geschichte der Herrschaft
Schneeberg im Krain. II. Band, str. 44.
SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, Str. 9.
^ Isto tam, str, 8.
60
48
KRONIKA
lOOO
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
kristalnem ledu v ozračju), ki sem ga opazil 31. 1.
1904."31
Bogatih spoznanj, ki jih je nabiral na snež-
niškem posestvu, ni ohranil le zase. Objavil je kar
nekaj člankov z zelo pestro tematiko.^^
Dejavno se je udejstvoval pri šolanju in vzgoji
mladih. Bil je krajevni šolski nadzornik v Starem
trgu in Iga vasi in član kuratorija Obrtne šole v
Cerknici. Posebej ga je zanimalo šolanje mladih
gozdarjev. Na Snežniku je šest let delovala goz-
darska šola, prva svoje vrste na slovenskem
ozemlju. Ko je leta 1871 zaključila šolanje prva ge-
neracija dveletne gozdarske šole, so njeni slušatelji
opravljali javni preizkus znanja. V komisijo, ki sta
jo sestavljala član deželnega zbora in član kme-
tijske družbe, je bil kot predstavnik druge ime-
novan prav Schollmayer.33 Vendar je bil kasneje le
en od učencev te šole zaposlen na graščini Snež-
nik.34 Pri opravljanju delovne prakse so jim bui na
voljo deli velikih snežniških gozdov, pa tudi stro-
kovna pomoč strejših kolegov na licu mesta.
Zapisoval je tudi dogodke, ki so se dotikali lova
na Snežniku. Divjadi skoraj popolnoma opustošeni
snežniški gozdovi so pomenili poseben izziv lastni-
kom, da so z začasno oboro poskrbeli za ponovno
naselitev jelenov in si omogočili lov kot svojo
visoko cenjeno zabavo. Redno so pobijali volkove,
medvede pa so ščitili. V prvem desetletju dvajse-
tega stoletja so poizkusili naseliti še gamse v višje
ležeča področja posestva, vendar se le ti niso pri-
lagodili snežniškemu okolju. Prav tako so izginili
fazani in kunice, ki so jih tudi poizkusili naseliti.^^
Marsikak prijatelj in sorodnik je bil kot lovec po-
vabljen na Snežnik, gostom pa je bilo včasih všeč
le opazovanje divjadi. Posebej radi so opazovali in
poslušali divje peteline pri parjenju ali jelene pri
ruku.
Čeprav je Schollmayer živel v slovenskem oko-
lju in bil po narodnosti pravzaprav Slovenec, je
vse strokovne članke pisal v nemščini, tudi zato,
ker je bil po političnem prepričanju orientiran izra-
zito nemško. Zaradi slovenskega porekla, narave
svojega dela, kontaktiranja s svojimi podrejenimi
na delovnem mestu in tesnih stikov z okolico pa
je dobro obvladal tudi slovenščino: "Moje 35-letno
službovanje me je privedlo v stik z vsemi plastmi
31  Isto tam, str. 8.
Glej Slovenski biografski leksikon, geslo Schollmayer
Henrik.
Vladimir Vilman, Aleksandra Serše, Prva slovenska goz-
darska šola na Snežniku, Postojna, 1989, str. 15.
34 AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imenovano
Gozdni urad Snežnik, šk. 74, št. 2117, Personalne mape
delavcev, zaposlenih na posestvu Snežnik, izpolnjevanje
pogojev za upokojitev, razni odloki za upokojitve delav-
cev do 1947, delovna pogodba s Hermanon Schönburg
Waldenburgom, 1915,
SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 68.
ljudstva, katerega jezik sem obvladal že od
otroštva."36 Tako zahtevo je verjetno postavil tudi
sam delodajalec, ko ga je sprejemal v službo.
Mlajši gospodar Herman Schönburg Waldenburg
se je namreč tudi sam načrtno naučil govoriti slo-
vensko, da je lažje sodeloval z domačini v okolici
Snežnika.37
Ker je bil SchoUmayer izredno dojemljiv za
različne izboljšave pri delu, je že leta 1905 dosegel,
da so na graščini začeli napeljevati telefon za lažjo
komunikacijo z nekaterimi oddaljenimi gozdarski-
mi kolonijami. Okolica je bila v začetku do te no-
vosti precej skeptična: "Toda vsaka novost zelo
težko prodre, zato smo najprej namestiU majhen,
primitiven hišni telefon, ...".38 Tega so že marca
naslednje leto nadomestili s klasičnim v pisarni
gozdarskega urada in ga povezali z uradno pi-
sarno posestva v gradu. Telefonsko mrežo so hitro
širiU, v šestih letih je je imelo posestvo Snežnik
približno 100 km.
Posebno nagnjenje je višji gozdar snežniškega
veleposestva SchoUmayer gojil do zgodovine. Leta
1923, že upokojen, je v Koči vasi sestavil obsežno
razpravo o zgodovini gradu Snežnik. Zanjo je
uporabil svoje zapiske, ki jih je naredil že v času
službovanja na gradu, vso do takrat znano lite-
raturo ter originalne listine, urbarje in akte iz graj-
skega arhiva,39 pa tudi nekaterih drugih arhivov.
V svojih zapisih je navedel, da je podatke o pri-
hodu Wilhelma von Lamberga iz spodnje Avstrije
našel v neki listini, ki jo je hrami deželni muzej v
Ljubljani.40 V uvodu rokopisa Snežnik in schön-
burski vladarji - Zgodovina gospostva Snežnik je
naštel literaturo, na katero se je med pisanjem
oprl, to je Dimitzovo Zgodovino Kranjske od sta-
rih časov do leta 1813, Valvasorjevo Topographio
Ducatus Carniolae Modernae in Slavo Vojvodine
Kranjske.
Posvečal se je nastanku gradu in njegovi arhi-
tekturi. Da je prišel do nekaterih spoznanj, je mo-
ral preštudirati veliko Uterature, marsikaj pa se je
odkrilo samo, ko so pri obnovi gradu odkopavali,
podirali in obnavljali dozidave in prezidave. Sicer
so glavna obnovitvena dela opravili že pred
SchoUmayer] evim prihodom na graščino, v letih
1860 - 64, spomin nanje pa je bU med delavci in
vodji del prav gotovo še dovolj živ, da je dober
opazovalec in poslušalec s precejšnjim dodatnim
znanjem in zanimanjem, kar je SchoUmayer prav
36 Isto tam, str. 5.
37 Vinko Sterle, Fant, to pa so čekani in pol!, str. 25 in isto
tam, str. 80.
3° SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, str. 39.
Božo Otorepec, Grad Snežnik in Snežniški v srednjem
veku. Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 28.
40 SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji., str. 19.
61
12 KRONIKA
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 67-64
48
2000
gotovo bil, lahko sklepal o gradnjah in stanju
gradu. V času njegovega bivanja na graščini pa so
tako najprej podprli zunanji grajski most, ker pa to
ni bilo dovolj, so ga morali leta 1904 podreti, do
maja 1905 pa so na njegovem mestu zgradili
novega. Ko so odstranili stari most, so v zidu še
videli kamnite tečaje nekdanjega dvižnega mostu.
Na novo so prekrili grajski stolp in obnovili
zobčasti nadzidek na terasi. Leta 1906 so obnovili
nosilnost gledališke sobe v gradu, 1908 pa izpo-
polnili in obnovili črpalko za črpanje vode iz za-
jetja. Obnavljali so tudi notranjost gradu, v glav-
nem pa so ves čas zaposlovali domače mojstre, za
izvedbo del pa uporabljali večinoma materiale, ki
so bili v teh krajih v navadi. Dela pri obnovi so z
nezmanjšanim tempom potekala vse do začetka
prve svetovne vojne.^l
V okolici gradu je princ Jurij želel urediti an-
gleški park, vendar so si okoliški kmetje pridobili
pravico do paše živine skoraj do gradu. Vse te
pravice in zemljišča blizu gradu, ki so bila v lasti
kmetov, je moral graščinski gospodar počasi in
strpno odkupovati. Takoj, ko je bil košček zem-
ljišča ob gradu grajski, so ga zasadili z okrasnim
grmičevjem in drevjem, ah pa pogozdili. Tako je
Schollmayer sam navedel, da: "... sem v maju 1884
vzdolž poti (op.p.: proti vasi Smarata) lastnoročno
posadil hrastov log in hrastov drevored."^^
V podkrepitev svojih trditev o žalostnem stanju
gradu, parka in posestva v času, ko so ga kupili
Schönburgi, se je SchoUmayer skliceval npr. na sli-
ke, ki jih je videl: "Slika nekega poklicnega foto-
grafa iz leta 1885 kaže sledi propada objektov, ki
že dolgo niso služili namenom. Tudi v gradu
Hermsdorf pri Dresdnu visi akvarel, ki dobro
prikazuje stanje."^3
Schollmayerjevo zanimanje je vzbudila tudi et-
nologija. V svojih zapisih je opisoval krošnjarje in
krošnjarjenje kot etnološki in ekonomski pojav.
Na novem službenem mestu se je srečal s sne-
gom bogatimi zimami, za premagovanje navadno
nad meter debele snežne odeje pa so si prebivalci
pomagaU s posebnimi "napravami", s krpljami in
smučmi. Veliko se je ukvarjal s preučevanjem
smuči in njihovega nastanka, posebej pa ga je za-
nimala njihova uporabnost v vsakdanjem življenju.
Zaradi tega še danes velja za enega od pionirjev
modernega smučanja na Slovenskem. Svoje misli
in izsledke je objavU leta 1893 v knjižici "Auf
Schneeschuhen, ein Handbuch für Forstleute,
Jäger und Touristen" (Na krpljah, priročnik za
gozdarje, lovce in turiste), izdani v Celovcu. V
svojem dnevniku je zapisal, da je smuči uporabljal
tudi sam, v zimi 1891/92 pa je vpeljal smučke kot
41 Islo tam, str. 34.
42 Isto tam, str. 36.
43 Isto tam, str. 39.
pomoč pri delu tudi med gozdarsko in lovsko
osebje na Snežniku.44
Iz SchoUmayerjevih dnevniških zapiskov je vi-
deti, da so biU Schönburgi do svojih zaposlenih
zelo pozorni. Vodilne uslužbence so celo vključe-
vaU v svoje družabno življenje na gradu, kadar so
bivaU v njem. Dokler je SchoUmayer s svojo dru-
žino še bival na Mašunu, so bUi knežji obiski na
njihovem domu skoraj vsakodnevna stvar. VabUi
so jih na zabave, gledaUške predstave in druge
prireditve ter: "... vsaka nesreča, ki je doletela po-
sameznika, je našla odmev v knežji družini."45
Največje slavje na Snežniku so pripravili vsako
leto 1. avgusta, ko je princ Jurij praznoval rojstni
dan. Zaposleni na Snežniku so imeli navadno dela
prost dan, starotrški gasilci pa so pripravUi ognje-
met, za katerega pa je SchoUmayer zapisal: "Zvečer
baklada starotrških gasilcev in ognjemet, ki se
vedno ponesreči, ker se naenkrat vžge ves ma-
terial, ki potem leti na vse strani in med pub-
liko."46 Očitno pa je, da nikoU ni prišlo do nesreče,
ki bi komu prizadela telesne poškodbe, ker bi to
tako vesten zapisovalec, kot je bil SchoUmayer,
prav gotovo zapisal.
Iz dnevniških zapiskov je videti, da se je
SchoUmayer ukvarjal tudi z medicino. Strokovne
medicinske izobrazbe sicer ni imel, 24. avgusta
1890 pa mu je pricesa Luisa, žena princa Jurija,
podarila homeopatsko Iekarno.4'' Verjeto je bila to
priročna lekarna za prvo pomoč obolelim, stro-
kovno pa je prebivalce zdravU krajevni zdravnik.48
Henrika SchoUmayerja Lichtenberga je 31. maja
1918 v Dresdnu na službenem obisku pri knežji
družini zadela kap, po kateri je delno ohromel in
se 1. maja 1919 upokojU. Po upokojitvi se je pre-
seUI v gradič Koča vas. Se vedno je opravljal ne-
katera dela za veleposestvo, saj je bU snežniški
arhiv prepeljan v Kočo vas, kjer ga je urejal s
pomočjo hčerke Margarete.
V Koči vasi je našel tudi dovolj prostora za
arhiv družine Costa, ki ga je mati Kornelija Costa
okoli leta 1910 izročila svojemu najstarejšemu
sinu .49
V Koči vasi je 21. januarja 1930 tudi umrl,
zapustU pa nam je pomembnejše zapise o življenju
in dogajanjih na Snežniškem v njegovem času. V
liberalnem časopisu Jutro ga je ob smrti pisec
44 AS_778, Gr. A. XVII, Graščina Snežnik, knj, 7, Schnee-
berg und Dynasten    str. 20.
5 SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, Str. 75.
4° Isto tam, str. 77.
SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in schönburski vla-
darji, Str. 77.
Janez Kebe, Loška dolona z Babnim Poljem, Družina,
Ljubljana, 1996, str. 491.
Stane Granda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in njihov
družinski arhiv, str. 280.
62
48
lOOO
12 KRONIKA
ALENKA KACICNIK GABRIO: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
nekrologa dr. Jože Rus imenoval "Valvasor Loža".50
Tudi če je veleposestvo Snežnik že prej imelo
podobno sposobnega upravnika, kot je bil SchoU-
mayer, se ta ni tako globoko zasidral v zavesti
sodobnikov in zlasti kasnejših rodov. Od od
Schollmayerja ga je ločevalo vsaj to, da ni bil tako
vsestranski, zlasti pa ne tako vesten kronist, ki bi
vsakdanja opravila ali pa nenavadne dogodivščine
redno beležil in ustvarjal dragoceno gradivo sebi
in nam v veselje.
Kočevska grofica Greta Scholmayer Lichtenberg s
svojim očetom Henrikom leta 1916. Bila je pro-
stovoljka v 1. svetovni vojni pri Rdečem križu.
Janz Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Ljub-
ljana, Družina 1996, str 29.
50 Isto tam, str. 280.
VIRJ JN LJTERATURA
AS_778, Gr. A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg
und die Dynasten von Schönburg, Geschichte
der Herrschaft Schneeberg in Krain, II. Band
AS_744, Graščinski arhiv Koča vas, fase. 2,
Dominicalia
AS, Gradivo graščine Snežnik v urejanju, imeno-
vano Gozdni urad Snežnik
Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Dru-
žina, Ljubljana 1996
Heinrich von Schollmayer - Lichtenberg, Snežnik
in schönburski vladarji: zgodovina gospostva
Snežnik na Kranjskem (prevedel Jože Sterle),
Gozdno gospodarstvo Postojna, 1998
Stane Granda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in
njihov družinski arhiv. Notranjski listi II, Cerk-
nica 1981, str. 278-283
Slovenski biografski leksikon, str. 236
Slovenski krajevni leksikon
Vinko Sterle, FanL to pa so čekani in pol! Sežana,
Žbrinca 1994
Ivan Mohorič, zgodovina železnic na Slovenskem,
Slovenska matica, Ljubljana 1968
Alenka Kačičnik Gabrič, Henrik SchoUmayer Lich-
tenberg, upravnik posestva Snežnik, zgodovina
za vse, leto VI, 1999, str. 5-12
Jährbücher den k. k. Zentral - Anstalt für Me-
teorologie und Geodynamik. OfficieUe Publika-
tion. 1906, Neue Folge XLIIJ. Band, Der ganz-
liche Reihe LI. Band, Wien 1908, Alphabetische
Verzeichnis der Beobachtung - Stationen, str.
XV-XXIII
Vladimir Vilman, Aleksandra Serše, Prva slovenska
šola na Snežniku, Postojna, 1989
Božo Otorepec, Grad Snežnik in Snežniški v sred-
njem veku. Notranjski listi III, Cerknica 1986, str.
28
ZUSAMMENFASSUNG
Heinrich Etbin Schollmayer - Lichtenberg
Heinrich Etbin SchoUmayer-Lichtenberg wurde
am 23. November 1860 in Althofen in Kärnten
geboren. Seine Mutter Kornelija Costa war Tochter
bzw. Schwester der bekannten slowenischen
Politiker Dr. Henrik Costa und Dr. Etbin Henrik
Costa. Sein Vater war der Wirtschaftsexperte Franz
SchoUmayer.  Der Sohn schlug den Berufsweg
63
1-2 KRONIKA
48
ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, 57-64
2000
seines Vaters ein und bildete sich in Ljubljana, in
Böhmen und Sachsen aus. Am 15. März 1884
nahm er seine Diensttätigkeit auf der Herrschaft
Schneeberg (Snežnik) auf, dem Besitz des sächsi-
schen Fürsten Georg Schönburg-Waldenburg. Als
Fürst Georg im Jahre 1900 starb, trat sein ältester
Sohn Hermann den als Fideikommiß einge-
richteten Besitz an, wobei er alle Bediensteten mit
übernahm.
Heinrich SchoUmayer war zunächst Oberförster
und Verwalter des Reviers Mašun, nach dem Tode
seines Vorgesetzten und Schwiegervaters über-
nahm er im Jahre 1903 die Leitung der ganzen
Herrschaft. Im darauffolgenden Jahr wurde er
adoptiert von der Gräfin der Nachbarherrschaft,
WUhelmine Lichtenberg. In der Adoptionsurkunde
mußte sich SchoUmayer dazu verpflichten, bis zu
ihrem Tode für sie zu sorgen. Nach ihrem Tode
soUte er den Besitz und das Schlößchen erben,
ihren Namen übernahm er jedoch sofort und
schrieb sich fortan SchoUmayer-Lichtenberg. Im
Jahre 1910 erhielt er dazu noch den Adelstitel.
SchoUmayer war ein vielseitig interessierter
Mensch. Außer für seinen Dienst interessierte er
sich für viele Bereiche, die mit seiner Dienst-
tätigkeit nicht unmittelbar verbunden waren. Er
wirkte zugunsten des Schlosses, aber auch des
weiteren Umkreises, deswegen war er trotz seiner
deutschen Gesinnung unter den Menschen sehr
geschätzt. Davon zeugt auch eine Anzahl von Ur-
kunden über die Verleihung der Ehrenbürger-
schaft durch die Gemeinden im Schneeberger
Gebiet.
Alle Ereignisse auf dem Schloß und in seiner
Umgebung notierte er sorgfältig. Es interessierte
ihn aUes, was in seiner Umgebung vor sich ging.
Er beschrieb auch seine Arbeit auf der Herrschaft.
Dank seiner Notizen sind uns einige Ereignisse
überliefert, die sonst längst vergessen wären. Aus-
führlich beschrieb er Reparaturarbeiten auf Schloß,
verschiedene Erweiterungen und Umbauten von
Schloß, Wirtschaftsgebäuden, Waldhütten, ferner
die Forstwirtschaft, den Ausbau des Waldstraßen-
netzes auf der Herrschaft, den Versuch, einen
abzweigenden Schienenstrang durch das Loz-Tal
(Laasertal) zu verlegen, die Neuansiedlung von
Hirschen in den Schneeberger Wäldern, den ge-
scheiterten Versuch einer Ansiedlung von Gam-
sen, Fasanen und Mardern, die Fischerei, die
Einführung von Schneeschuhen als Arbeitsbehelf
und zur Vergnügung, Karstphänomene und ver-
schiedene Wettererscheinungen, aber auch das
geseUige Leben der Schloßherren, an welchem
auch die führenden Bediensteten des Schlosses
teUnahmen.
Einen bevorzugten Platz unter seinen Stecken-
pferden nahm die Geschichte ein. Diesem In-
teresse konnte er sich auch nach 1918 widmen, als
er in Dresden nach einem Herzschlag an den
RoUstuhl gefesselt war. Im Jahre 1919 ließ er sich
deswegen pensionieren und zog sich auf sein
Schlößchen in Koča vas (HaUerstein) zurück, wo er
mit HUfe seiner Tochter Margarethe das Schnee-
berger Archiv für Hermann Schönburg-Walden-
burg ordnete.
Er starb am 21. Januar 1930 in Koča vas.
64
_m KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo UDK 39:796.92(497.12 Snežnik)
prejeto: 13. 3. 2000
Svetozar Guček
ekonomist v pokoju
SI-1231 Ljubljana-Črnuče, Mlinska pot 29
Snežniško smučanje prednjači
v začetkih sodobnega smučanja v Srednji Evropi
IZVLEČEK
Odsluženi vojaki iz avstroogrske vojske so prinesli domov v Gornjesavsko dolino v začetku 20.
stoletja smuči, ki so jih dobilj delno tudi za nagrado, kot odlični smučarji Toda, začetke sodobnega
smučanja pri nas zasledimo že dosti prej na robu Trnovskega gozda v Dolu (1. 1888) in na gradu Snežnik
pri Ložu (1. 1891). O tem imamo materialne dokaze. V prvem primeru je bil učitelj Edmund Čibej (1861-
1954) iz Vipave, v drugem pa direktor gozdnega gospodarstva na gradu Snežnik, zaslužni gozdarski
strokovnjak Henrik Etbin Schollmayer (1860-1930). Poleg tega, da je uvedel smuči med gozdarje in lovce,
je zanje navdušil tudi grajsko gospodo, ustanovil prvi smučarski klub pri nas in napisal prvi priročnik za
smučanje (1. 1893). Vse to nam nalaga, da bolj podrobno opišemo, kaj se je dogajalo na snežniškem
posestvu družine Schönburg Waldenburg konec 19. stoletja in da ocenimo vrednost teh dogodkov za
Slovenijo in smučanje.
SUMMARY
SNEŽNIK SKIING TAKES ADVANTAGE IN THE BEGINNINGS OF CONTEMPORARY
SKIING IN MIDDLE EUROPE
The soldiers who completed their military service in the Austro-Hungarian army brought home to the
Upper Sava valley at the beginning of the 2(f^ century skis, which they were given as a reward for
good skiing. But we can trace begginings of contemporary skiing on Slovene territory long before on the
edge of Trnovski gozd in Dol (1888) and at the Snežnik castle near Lož (1891). There are material
evidence on that In the first case the skiing teacher was Edmund Cibej (1861-1954) from Vipava, and in
the second the manager of the forestry administration at the Snežnik castle a forestry expert Etbin
Henrik SchoUmayer (1860-1930). Besides the fact that SchoUmayer introduced skis among foresters and
hunters he also enraptured the castle nobility, founded the first skung club on Slovene territory and
wrote the first handbook for skiing (1893). It is our task to describe in detaU the events at the Snežnik
estate of the Schönbrug-Waldenburg family at the end of the 19^^ century and to estimnate the value of
those events for Slovenia and for skiing.
Ključne besede: bloška smučka, norveška smučka, streme, vijuganje, uvajanje smučanja na Snežniku
Splošno prepričanje in mnenje, da se je začelo
sodobno smučanje pri nas (izjema je starosvetno
bloško smučanje kakor ga je imenoval Rudolf
Badjura, 1881-1963) v Gornjesavski dolini v začet-
ku 20. stoletja, ko so prinesli domov smuči odslu-
ženi vojaki iz avstroogrske vojske, delno tudi za
nagrade kot odlični smučarji, moramo spremeniti,
ko poiščemo in preučimo materialne dokaze o
začetkih sodobnega smučanja na robu Trnovskega
gozda (1888) in na gradu Snežnik pri Ložu (1891).
65
12 KRONIKA
SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČi V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI, 65-70

2000
Na gradu Snežnik zasledimo smučanje prej kot
v srednjeevropskih državah. Zasluge za to ima di-
rektor gozdnega gospodarstva Etbin Henrik SchoU-
mayer (1860-1930), ki je služboval na gozdnem
veleposestvu družine Schönburg Waldenburg.
O tem je spregovoril profesor dr. Janez
Šumrada v referatu "Prispevek k zgodovini
začetkov sodobenga smučanja na Slovenskem" na
1. mednarodnem simpoziju na gradu Snežnik 28.
in 29. septembra 1989, ki je imel naslov "Bloško
smučanje - dediščina in izziv" in je bil v organi-
zaciji Fakultete za telesno kulturo in Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani. Pri tem moramo
upoštevati, kakor že uvodoma omenjeno, da se
začne smučanje na planoti Bloke že mnogo stoletij
prej, po hipotezi, izraženi v knjigi Borisa Orla in
avtorja tega prispevka, vendar se s te planote ni
razširilo nikamor, niti v najbližje kraje, in ni
vplivalo na sodobno smučanje. Prav zaradi tega
sta v Sloveniji dve smeri, dve izodiščni točki zgo-
dovine smučanja pri nas, kar je edinstven pojav
na svetu! Eno in drugo smer pa karakterizirata
dve popolnoma različni smučki in tehniki smu-
čanja, ki nedvomno dokazujeta to trditev in med-
sebojno neodvisnost obeh smeri. To moramo ob-
vezno vedeti in upoštevati, ne le ko raziskujemo
in opisujemo zgodovino sumčanja na Slovenskem.
Zato o tem čisto na kratko, ne da bi se spuščali v
podrobnosti, predvsem bloškega smučanja. Bloška
smučka je po svoji obliki povsem samosvoja, je
kratka (cca 150 do 160 cm) in široka (cca 12 cm)
ter ima za streme, kamor pritrdimo nogo, eno
samo usnjeno zanko čez prste. Druga smučka,
imenovali jo bomo povsem upravičeno kar nor-
veška, je dosti daljša (cca 220 cm - ekstremno dol-
ga celo 465 cm! - eksponat v smučarskem muzeju
Holmenkoln na Norveškem) - in ožja (cca 8 do 9
cm) ter ima bistveno drugačno streme od bloške, z
zanko čez prste in jermenom preko pete za boljšo
in čvrsto pritrditev na nogo. Prav streme pri
smučki, tako tudi danes, določa tehniko smučanja;
v primeru bloške in norveške smučke dve povsem
različni tehniki uporabe smuči v vožnji navzdol po
strmini, posebno pri spreminjanju smeri (viju-
ganju), čeprav uporabljamo pri obeh opisanih
smučeh samo en kol za oporo. V primeru smu-
čanja na gradu Snežnik je govora o norveški
smučki.
Ko je Norvežan dr. Fridtjof Nansen (1861-1930)
leta 1888 v družbi treh Norvežanov in dveh La-
poncev na smučeh prečkal Grönland od vzhoda
na zahod in to opisal, se je norveška smuška za-
čela hitro širiti proti jugu v države Srednje Evrope.
Tu spet prednjači Slovenija, saj imamo dokaze, da
je že oktobra istega leta nabavil smuči z Norveške
učitelj Edmund Cibej iz Vipave in smučal kot
samouk po terenih današnje Predmeje, takrat ime-
novane Dol. Za primer: Švicarji so šele štiri leta za
njim dobili norveško smučko in začeli smučati pod
vodstvom norveških učiteljev ali so se šli učit
smučanja kar na Norveško!
66
>
2000
KRONIKA
SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI, 65-70
Diploma s katero je Snežniški smučarski klub
"Hello" imenoval gospo in gospoda Schollmayer za
častna člana 1894/95.
Leta 1891 je izšla v nemškem prevodu Nan-
senova knjiga o njegovem znamenitem podvigu
"Auf Schneeschuhen durch Grönland" (Na smučeh
preko Grönlandije). SchoUmayer je to knjigo pre-
čital in se tako ogrel za smuči, da jih je s po-
sredovanjem prijatelja nemudoma naročU in jih
leta 1892 tudi prejel iz švedske Uppsale od pro-
izvajalca Joh. Ahlsena za ceno 8 kr za smuči in 4
kr za streme. BUe so tip Telemark. Hitro je spoznal
uporabnost smuči v poklicne namene za gozdarje
in lovce. Nenavadno dolge zime s pogosto močno
burjo ter ogromne količine snega v teh krajih, od
0,8 do 1,4 m, z zameti do 3 m, zlasti na Mašunu in
prav tam je bival SchoUmayer. Sneg se je obdržal
do konca marca. Zato je naš pionir smučanja v teh
krajih že zgodaj razmišljal o pomagalu, s katerim
bi bUo mogoče olajšati in premostiti zimske pro-
metne težave in omogočiti delo gozdarjev in lov-
cev pri krmljenju divjadi ter ta pripomoček vklju-
čiti v njihovo opremo. Med drugim ni zanemariti
komuniciranja med zelo oddaljenimi štirimi
gozdarkimi kolonijami in dvema stanovanjskima,
gozdarsko-upravnima ter gospodarskima zgradba-
ma. Takoj je uvedel smuči in njihovo uporabo kot
dodatno sredstvo v poklicu. Poleg tega je navdušU
za ta zimski šport tudi grajske prebivalce. Še več,
saj zasledimo rojstvo najstarejšega doslej znanega
smučarskega kluba v Sloveniji prav na gradu
Snežnik. Imenovali so ga "Schneeberger Ski-GIub
HeUo" - Snežniški smučarski klub "Heilo"". Ni nam
še uspelo ugotoviti točnega datuma, aU vsaj letnice
ustanovitve tega kluba in kako dolgo je deloval,
vendar obstaja materialni dokaz o tem klubu. To je
diploma, s katero so imenovali v sezoni 1894/95
gospoda in gospo SchoUmayer za častna člana. Po
tem lahko povsem upravičeno sklepamo, da je bU
klub ustanovljen že prej, mogoče leta 1892, za-
nesljivo pa 1893. Članstvo so sestavljaU v največ-
jem številu grajski uradniki, njihovi sorodniki in
prijatelji. Na diplomi so podpisani: Zdenka pl.
Obereigner kot predsednica kluba v navedeni
sezoni, podpredsednik J. Boykowfyrt, blagajnik L.
Betik, Anton Drabek in M. Fischer. Na vrhu di-
plome je pritrjena fotografija štirih moških in ene
dame, vsi so na smučeh in oblečeni v smučarske
drese s klobuki, dama celo v bogatem krUu in z
obveznim širokim klobukom.
Po zaslugi SchoUmayerja se je v tem času širila
uporaba smuči tudi na drugih veleposestvih v
krajih okoli snežniških gozdov. To dokazuje no-
tica, da so pozimi 1892/93 uvedU smuči tudi med
gozdarje in lovce bližnjega veleposestva kneza
Karla Auersperga. Kontakti so bili tudi s posestmi
čabranske pokrajine. Zasledimo novico, da so
otroci nosili z gradu božične darove na smučeh.
Znani so opisi smuči za gozdarje in lovce v
strokovnih revijah v Avstriji in Nemčiji.
Ne moremo mimo mnenja in novice, ki jo
omenja v literaturi pisatelj Matevž Hace, ki je bU
doma iz bližnje Podcerkve v Loški dolini:
Nekaj let je delovala na snežniški pristavi
dveletna šola za gojenje gozdov. Gojenci naj bi se
seznanUi z uporabo krpelj in smuči. To naj bi
vpeljal tedanji višji upravitelj in poznejši direktor
snežniškega veleposestva, Schollmayerjev bodoči
tast Jožef pl. Obereigner (1845-1903), ki je prišel v
službo leta 1872. Vodstvo šole naj bi poleg uprave
67
12 KRONIKA
SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI. 65-70
>
2000
prevzel za svojim predhodnikom Bodensteinom.
Tako navaja Hace svoje mnenje o začetku so-
dobnega smučanja na tem področju že konec
šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 19. sto-
letja. Te in podobne Hacetove trditve moramo ob-
ravnavati precej previdno. Tako tudi to, da so
hodili gojenci te šole tedensko s krplji in smučmi v
Leskovo dolino krmit divjad, predvsem jelene. Po
natančnem SchoUmayerjevem opisu so okoliški
kmetje v letih 1848-1865 v snežniških gozdovih
skoraj povsem iztrebili jelenjad in je bilo v sedem-
desetih letih zaslediti namesto tropov le še redke
posamezne živali. Oboro za jelene so leta 1899 ob-
novili in je ostala do leta 1907. Imenovali so jo Zve-
rinjak. To ime za ta predel se je obdržalo do danes.
Ker je bil SchoUmayer izredno natančen in
strokoven opisovalec, imajo njegove trditve in delo
ob uvajanju smučanja v tem predelu zgodovinsko
trdnost, saj npr. izrecno navaja, da so bili okoli leta
1891 v Avstriji nekateri lastniki veleposestev
opremili vse svoje, v gozdovih zaposleno osebje, s
smučmi in so rezultati razveseljivi. Hace je bU pi-
satelj in moramo njegove trditve sprejeti z rezervo.
So pa vsekakor zanimive.
Naslovna stran priročnika Na smučkah (1893).
Poleg praktičnega in uspešnega dela pri
uvajanju smuči je nedvomno tudi velika zasluga
Schollmayerja tudi njegov prispevek k literaturi o
smučanju. Leta 1893 je napisal in pri založbi Joh.
Leonsen v Celovcu izdal 85 strani obsegajoče
knjigo; imenuje jo priročnik "Auf Schneeschuhen"
s podnaslovom "Ein Handbuch für Forstleute,
Jäger und Touristen" (Na smučeh - Priročnik za
gozdarje, lovce in turiste) z enajstimi lesorezi,
vtisnjenimi med besedilom, prikazujejo predvsem
smučarsko opremo. Pisec je bU že takrat daljno-
viden in je predvideval smuči ne le kot pripo-
moček za poklicno delo v gozdarstvu, ampak tudi
že za uporabo v športu. Zakaj in kako tudi to?
Iz SchoUmayerjevega dnevnika, ki ga je pisal
vsak dan od prihoda na grad Snežnik leta 1884 do
leta 1930, ko je bU že 11 let upokojen in ga je
vzorno prepisala njegova hčerka Margareta pred
leti, izvemo marsikaj o zelo razgibanem življenju
na gradu Snežnik. Družina Schönburg Walden-
burg je bivala v zimskem času, nekako od sep-
tembra, oktobra do maja, junija, vsako leto v Nem-
čiji (Hermsdorf), v poletni sezoni pa na gradu.
Tam so sprejemali števUne goste na krajše in daljše
obiske in celo na dopuste, prirej aU so lov, gle-
dališke predstave in plese, celo ognjemete, prazno-
vaU s povabljenimi gosti rojstne dneve, se podajali
na izlete v gozdarske kolonije tega veleposestva in
celo na Snežnik (1769 m), pogosti so bUi obiski na
"kavo" k SchoUmayerju ali v kolonije v popol-
danskem času itd. Dostikrat je bUo na Mašun, kjer
je prebival SchoUmayer do oktobra 1902, povab-
ljeno tudi uradništvo gradu, enkrat omenja celo
kar 50 prebivalcev bližnjega Loža. Z gozdarskimi
kolonijami in gospodarskimi poslopji so moraU
vzdrževati stalne poslovne zveze vse leto. Kot ve-
lik ljubitelj narave je SchoUmayer zanesljivo na-
vdušil prebivalce gradu in grajske uradnike ter
goste za izlete do kolonij v poletnem času. Kaj pa
pozimi? Povsem logično lahko sklepamo, da niso v
zimskem času ostale te gozdarske kolonije osam-
ljene, dostop do njih pa je bil zaradi obUnega sne-
ga in kljub 15 gozdnim cestam zelo otežkočen
včasih celo nekaj časa nemogoč. Kaj boljšega za
premagovanje teh ovir in lažji dostop kakor smuči!
Poleg službenih obiskov še šport na smučeh, torej
kolikor toliko nepretrgano komuniciranje z gra-
dom za vse potrebe.
SchoUmayerjeva knjiga je plod navdušenja, da
je končno našel v smučeh rešitev za težave goz-
darske službe v zimskem času. Vzor so mu bUi,
razumljivo, Norvežani, kar večkrat citira v njej
Nansena. Knjigo je posvetil "s hvaležnostjo" svoji
dragi materi v spomin na zimske mesece leta 1891.
Poleg uvoda je v knjigi šest poglavij. V njih
zajema razvoj krpelj in smuči. Oba predmeta opiše
še posebej, nato tehniko smučanja, smučanje kot
šport, v službi lovstva in vojaštva. Iz besedUa je
razvidno, da mu je bua znana tuja literatura, ki jo
tudi citira (škof Olaus Magnus - 1555, dr. F. Nan-
sen, Andreas Scheliessnig (Železnik?), gozdar iz
68

2000
2 KRONIKA
SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI, 65-70
Avstrije, itd.). Veliko je podrobnosti v opisu
opreme, v skicah pa je zaslediti kar norveško
opremo, ne le smuči, ampak tudi streme in obu-
tev. Knjiga je pravi priročnik ali učbenik za
tehniko smučanja, obenem pa izraža neprikrito
željo in tendenco pisatelja, da bi navdušil ljudi za
zimsko naravo in posebej še za smučanje. Vabi
prebivalce mest v naravo in na smučanje, prika-
zuje njegovo veliko prednost v poklicu in posebej
v vojnah. Posnema Nansena, saj tudi on navaja
dogodke iz bitke pri Oslu marca leta 1200, opiše
Laponca, ki je kot smučar z zvijačo zvabil veliko
sovražno enoto Rusov v prepad, poudarja, kako bi
se Napoleon izognil katastrofi v Rusiji, če bi imel
močne enote smučarjev.
Od tehnike smučanja opisuje Schollmayer le
hojo po ravnem in v breg, vožnjo naravnost na-
vzdol ter zaviranje in skoke, pogrešamo pa na-
vodila za zavijanje (vijuganje). Sodim, da izvira ta
pomanjkljivost iz prakse, saj v gozdnem terenu,
kjer so se gibali gozdarji in lovci, ni bilo kaj prida
možno ali je bilo celo nemogoče vijugati. Grajski
smučarji pa so se verjatno bolj sprehajali po rav-
nem in se spuščali za zabavo in šport po bolj
položnih, blagih in neporaslih nagibih, torej lažjih
in nezahtevnih terenih. Lahko pomislimo tudi na
to, da je imel Schollmayer kot osnovo za pisanje
kakšen starejši norveški vir, v katerem ni bilo
vijuganja na smučeh. Norvežani so začeli z viju-
ganjem razmeroma pozno, glede na uporabo
smuči, šele koncem 18. ali v začetku 19. stoletja
(njihov telemark in kristijanija). Tu moram omeniti
izreden prispevek Slovenije v svetovno zgodovino
smučanja, žal do danes neopazen in prav nič po-
pulariziran kot tak, tako doma kaj šele v ino-
zemstvu. Naši Bločani so poznali to vrsto smu-
čanja t.j. vijuganje ob spustu navzdol po bregu že
dosti prej, nekaj stoletij! Saj že Valvasor navaja in
celo točno opisuje v svojem delu Slava Vojvodine
Kranjske, tiskanem leta 1689, kako bloški smučar
spretno kakor kača vijuga med vsemi ovirami, ki
mu stoje nasproti! Ob upoštevanju zakonitosti
zgodovine in njenih raziskav, da se kmečki človek,
konservativen kot je, privadi novosti in jo osvoji
zelo počasi, v obdobju več stoletij, lahko mirno
trdimo, da so znali Bločani vijugati na smučeh
najmanj kakšno stoletje ali več pred sedemnajstim,
ko so spretnost takrat že popolnoma obvladali in
se previjali v dolino levo in desno izmenično!
Zagotovo je Schollmayer napisal svoj priročnik
tudi ob upoštevanju svojih lastnih izkušenj; ni
izključno povzemal dosežkov tujih avtorjev, torej
je moral tedaj, leta 1893 ob izidu knjige, že kar
dobro smučati. V knjigi večkrat ponavlja velike
koristi smučanja na vseh področjih in obenem
svoje globoko prepričanje, da ima smučanje še
veliko bodočnost. Ni se zmotil!
Slog njegovega pisanja je veder in uporablja
tudi prispodobe. Ta priročnik verjetno ni osam-
ljeno Schollmayerjevo delo o smučanju. Predvi-
devam, da bi se našlo še kaj v njegovih člankih in
prispevkih ali razpravah v strokovni gozdarski
literaturi in revijah, kamor je vehko pisal.
V opombah pod črto navaja dr. Janez Šumrada
nekaj Schollmayerjevih prispevkov: Schnee-
schuhen in der forstlichen Praxis (Snežke v goz-
darski praksi), Osterreichsches- Forst-Zeitung 11/
1893 št. 15, polemični članek v zvezi z nemško
smučarsko terminologijo - Weidmannsheil 12. let-
nik št. 7. V priorčniku na str. 77 opozarja tudi na
polemiko okoH smučanja, ki je bila leta 1892 v
Weidmannsheilu in v berlinski reviji. Poleg tega,
kar navajamo tudi v ohranjenem in še neob-
delanem arhivu gradu Snežnik in Koča vas. Tu bi
našli verjetno tudi točen datum ustanovitve smu-
čarskega kluba "Heilo", za katerega zaenkrat skle-
pamo, da bi znal biti tam okoli leta 1892. Zal pa je
izredno bogata knjižnica SchoUmayerja doživela
žalostno usodo leta 1945. To izredno bogato zbirko
knjig, med njimi splošnih in predvsem strokovnih,
so odpeljali s števlnimi kamioni v reciklažo v Pa-
pirnico Vevče. Zato tudi nimamo v Sloveniji niti
enega originalnega primerka SchoUmayerjevega
priročnika o smučanju, ki je bil zanesljivo vsaj v
enem primerku, če ne celo v večih, v knjižnici na
gradu Snežnik. Zanimivo je tudi, da je na srečo
ohranjen dnevnik tega zaslužnega moža, ki ga je
pisal od prihoda na grad Snežnik leta 1884 do
svoje smrti 1930. Pisal ga je vsak dan; manjkajo pa
prav zapiski iz let nastajanja smučanja na gradu
Snežnik! Kakšna usoda in nepopravljiva izguba za
našo smučarsko zgodovino.
Pri ocenjevanju časa, v katerem se pojavlja smu-
čanje pri nas, preseneča izredno zgodnja izdaja pri-
ročnika Auf Schneeschuhen, saj kar za tri leta pre-
hiteva znamenitega in priznanega pionirja smuča-
nja v Avstriji, Mathiasa Zdraskega (1856-1940).
Schollmayerjev prispevek o praktični uvedbi
sodobnega smučanja tako v poklic gozdarja in
lovca kakor tudi v šport, ter poleg tega še v smu-
čarski literaturi v Sloveniji, tu je nedvomno pionir,
je izredno pomemben in velik, vreden največje
pozornosti, upoštevanja in priznanja.
LITERATURA
Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzog-
thums Grain - Slava Vovjodine Kranjske, Lju-
bljana-Nürnberg 1689.
Etbin Henrik SchoUmayer, Auf Schneeschuhen.
Ein Handbuch für Forstleute, Jäger und Tou-
risten, Klagenfurt 1893.
Boris Orel, Bloške smuči, SAZU, Ljubljana 1964.
Dr. Janez Šumrada, Prispevek k zgodovini za-
69
12 KRONIKA
š
SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI. 65-70
2000
četkov sodobnega smučanja na Slovenskem.
Zbornik 1. Mednarodnega simpozija Bloško smu-
čanje - dediščina in izziv, grad Snežnik, Cerknica
28. in 29. 9. 1989.
Svetozar Guček, Prvi smučarski priročnik, časopis
Delo, 1995, članek.
Svetozar Guček, Slovenija, zibelka smučanja v
Srednji Evropi, Kmečki glas, Ljubljana 1989,
knjiga.
Heinrich von Schollmayer Lichtenberg: Snežnik in
schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snež-
nik na Kranjskem, Hallerstein (Koča vas) 1923.
Prevod Jože Sterle. Izdalo in založilo ob podpori
sponzorjev Gozdno gospodarstvo Postojna, 1998.
Aleš Guček, Po smučinah od pradavnine - Smu-
čanje, Magnolija, Ljubljana, 1998.
Telesna kultura 1988, članek Svetozarja Gučka o
začetkih smučanja v Švici.
Skijournal, 1988 (švicarska revija)
Sport, Zürich, 1988, revija.
Svetozar Guček, Dve stoletnici v slovenskem smu-
čanju. Šport 11, 1993.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Schneeschuhlaufen auf Schneeberg und
seine Vorreiterrolle im modernen Skisport in
Mitteleuropa
Chronisten und Verfasser der GescJüchte des
Skisports können nicht umhin und werden es auch
in Zukunft nicht können, zwei Ereignisse
unerwähnt zu lassen, und zwar:
1. Das uralte, oder um mit den Worten von
Rudolf Badjura zu sprechen, das altertümliche Ski-
fahren auf der Hochebene Bloke, dessen Anfänge
in das 7. Jahrhundert zurückreichen;
2. Das Skifahren (Schneeschuhlaufen) auf
Schneeberg (Snežnik) gehört zu den ersten, wenn
nicht gar überhaupt zum ersten Fahren auf Skiern
in Mitteleuropa (1891).
Während die erste Phase des Skifahrens bereits
in mehreren Aufsätzen beschrieben wurde, erst-
mals 1689 in der Ehre des Hertzoglhums Krain von
Valvasor sowie in zwei Büchern in den Jahren 1864
und 1989, wird im vorliegenden Beitrag auf die
zweite Phase des Skifahrens näher eingegangen.
Dabei stützt sich der Autor vor allem auf das auf
einem internationalen Symposium 1989 auf Schloß
Schneeberg gehaltene Referat von Dr. Janez Šum-
rada und natürlich auf Berichte des Pioniers des
Skilaufens auf Schloß Schneeberg bei Laas (Lož),
Etbin Heinrich Schollmayer. Der vielseitige Mann
war ein großer Forstexperte und befaßte sich
angesichts der schneereichen und langen Winter-
perioden mit dem Gedanken, wie man die
Schwierigkeiten der Winterzeit beseitigen und die
Arbeit und Bewegung des Menschen erleichtern
könnte. Die Versorgung und Besichtigung einiger
Forstreviere und zweier Gebäude der Schneeberger
Herrschaft stellte neben dem Jagdschutz eine große
und schwer zu erfüllende Aufgabe dar. Nachdem
Schollmayer das ins Deutsche übersetzte und 1891
gedruckte Buch von F. Nansen über die Durch-
querung von Grönland auf Schneeschuhen gelesen
hatte, beschaffte er sich sofort solches Gerät und
"brachte dem Personal das Schneeschuhlaufen bei,
damit es dem Jagdschutze und der Jagdausübung
leichter nachkommen konnte." Mehr noch. Der
vornehmen SchloßgesellschafL die an Ausflüge und
Lustbarkeiten in der Sommerzeit gewöhnt war,
brachte er das Schneeschulaufen bei. Bereits im
Jahre 1892 soll er einen Skiklub mit dem Namen
Hello gegründet und 1893 ein Handbuch über das
Schneeschuhlaufen in deutscher Sprache unter dem
Titel Auf Schneeschuhen verfaßt haben. Darin
wurden in sechs Kapiteln mit elf Skizzen und zwei
Tafeln Skiausrüstung und -technik sowie Bedeut-
ung und Anwendung des Skilaufens bei SporL Jagd
und Militär dargelegt. Seine praktische Tätigkeit
und sein theoretisch-didaktischer Beitrag wurden
auch von der benachbarten Herrschaft von Fürst
Karl Auersperg übernommen. Es ist kaum vor-
stellbar, wie viele Angaben über das Schneeschuh-
laufen Schollmayers Tagebuch enthalten haben
muß, das er jeden Tag von 1884 bis 1930 führte,
ebenso zahlreiche Beiträge in Fachzeitschriften.
Leider erlebte seine reiche Bibliothek und Doku-
mentensammlung - ein so kostbares Kulturgut auf
slowenischem Boden - das traurige Schicksal zahl-
reicher Archivbestände, die im Jahre 1945 als Alt-
papier im Papierwerk Vevče dem Untergang ge-
weiht wurden. So auch Schollmayers Handbuch. Im
erhalten gebliebenen Tagebuch fehlen gerade die
Aufzeichnungen für die Jahre, wo das Skilaufen auf
Schloß Schneeberg geboren und entwickelt wurde.
All dies wird heute etwas spät ans Tagelicht
gebracht, hoffentlich nicht zu spät. Unsere Pioniere
müssen die Ehre zuteil werden, die ihnen gebührt.
Wenn man die Anfänge und die Entwicklung des
Skifahrens in den mitteleuropäischen Ländern
zeitlich mit dem Geschehen auf Schloß Schneeberg
vergleicht und davor ein paar Jahre am Rande des
Trnovski gozd (Birnbaumer Wald), dann steht außer
Frage, daß Slowerüen berechtigterweise zu jenen
Ländern gezählt werden kann, die eine Vorreiter-
rolle spielen und eine Spitzenstellung einnehmen
vor vielen heute führenden Skinationen. Der vor-
liegende Beitrag soll diese These bekräftigen.
70
48
1-2 KRONIKA
2000
prirejen izvleček
UDK 929 Schauta L.
prejeto: 10. 3. 2000
TomaŽ Kočar
dipl. gozdarski inženir v pokoju
Sl-1000 Ljubljana, Polje, cesta XL, št. 4
Leo Schauta
zadnji upravitelj snežniškega posestva
IZVLEČEK
Avtor v svojem članku obravnava kratek življenjepis gozdarja Leona Schaute, ki je služboval 8 let pri
grofu Auerspergu v Krvavi peči in nato 25 let na Snežniku.
SUMMARY
THE LAST MANAGER OF THE SNEŽNIK ESTATE
In his article the author deals with a short biography of the forester Leon Schauta who served for
eight years to the count Auersperg in Krvava peč and after that for 25 years at the Snežnik estate.
Ključne besede: Leon Schauta, gozdar. Krvava peč, Snežnik
Rojen je bil 27. 7. 1888 v gradiču Namršelj,
Zelimlje, kot najstarejši sin grajskega upravitelja
veleposestva Turjak (1881-1922) Josipa Schaute
(1852-1922) in Karoline, rojene pl. Rizzetti, upra-
viteljeve druge žene. Leonova mati je bila rojena
leta 1856 v Celovcu, kot hči višjega častnika. V
nekem poročilu Uprave Hervard Auerspergove
veleposesti Kraljevski banski upravi^ Leon Schauta
ni omenjen kot gozdarski inženir, ampak kot goz-
dar. Po meni znanih podatkih je Leon Schauta po
opravljeni osnovni izobrazbi, pet razredov realke v
Ljubljani, odšel v Bruck na Muri na Koroškem,
kjer je končal višjo gozdarsko šolo. Potem je v
Gradcu opravil še državni izpit za upravitelje po-
sestev (Forstwirte) in dve leti prakse na velepo-
sestvu (fidejkomis) grofa Dietricha Hollenburga na
Koroškem, kjer sta bila vodja (Forstrat) Paul Mach
in nadgozdar (Oberförster) Mlatschnigg.^ Ker je
1 AS, fond KBU (Kraljevska banska uprava v Ljubljani),
gozdarski odsek.
2 AS, neurejeni arhiv veleposestva Snežnik (podatek ar-
hivistke Alenke Kaačnik Gabrič) ter fond KBU, gozd.
eden od sinov Josipa Schaute, (Josef - Bepo), ki je
bil iz prvega zakona, moral v prvi svetovni vojni
na fronto, je Josipov sin iz drugega zakona, Leon
lahko ostal doma.
V letih 1911, 1912-1919 oziroma do konca maja
1920 (8 let) je bil Leon revirni gozdar (Forst-
rechnungsführer - gozdarski računovodja) na vele-
posestvu Turjak, in sicer v revirju Krvava Peč.
Karel Tiegel, prejšnji "revirnik" je namreč umrl 21.
6. 1911. Revirno vodstvo se je nahajalo v graščinski
stavbi, t.i. gozdarjevi hiši, takrat s hišno številko
Krvava Peč 6. Naj pri tem pripomnim, da so v
drugi svetovni vojni Italijani Krvavo Peč dvakrat
požgali, drugič 8. avgusta 1942 in takrat je zgorela
tudi omenjena gozdarjeva hiša. Po koncu vojne so
stavbo obnovili in v njej je več let delovala os-
novna šola (1950-1972). V letih 1912^1913 in 1914 je
bil Leon Schauta član Kranjsko-primorskega goz-
darskega društva.3 V času svojega službovanja na
Ods., fase. III-ll, 1934.
Mitteilungen, 1913 in 1914.
71
12 KRONIKA
TOMAŽ KOČAR: LEO SCHAUTA ZADNJI UPRAVITEU SNEŽNIŠKEGA POSESTVA, 71-73
48
2000
veleposestvu Turjak je stanoval do leta 1916 v
Krvavi Peči, v "gozdarjevi hiši", od leta 1916 pa v
gradiču Nadlišek-Pajkovo (Hiteno), skupaj s svojo
teto Luizo, vdovo pl. Rizzetti. Njen mož, Paul pl.
Rizzetti, Ritter von Monte Trbunk, sicer brat Ka-
roline, ki je bila druga žena Leonovega očeta Jo-
sipa, je namreč padel kot avstro-ogrski podpol-
kovnik na soški fronti kjer je bil poveljnik III.
bataljona, 46. pehotnega polka v času bojev za
Sleme in Mrzli vrh nad Kobaridom z dne 3. VI.
oziroma v dneh 31. V. - 3. VI. 1915. Sicer pa je bil
pred vojno komandant kadetnice na Dunaju. Leon
Schauta je svojo teto, ki je bila med prvo svetovno
vojno sestra Rdečega križa, pripeljal v Nadlišek, a
se z njo ni poročil, da ne bi izgubila pokojnine po
padlem možu.^
Po prvi svetovni vojni je Leon Schauta skupaj s
svojo teto odšel na "boljše" delovno mesto - za
upravitelja Schönburg Waldenburgovega velepose-
stva Snežnik (pred prvo svetovno vojno okrog
18.000 ha gozdov). Sedež veleposestva je bil na
gradu Snežnik v Loški dolini. Prejšnjega upra-
vitelja, Henrika Schollmayerja je namreč 31. 5.
1918 zadela kap; nepokreten, na vozičku je umrl
leta 1930. Novoustanovljena država, kraljevina
SHS je potem v letu 1919 z razpisom iskala nove-
ga upravitelja za omenjeno posestvo, ki je bilo pod
sekvestrom. Leon Schauta je bil izredno sposoben
gozdar in med ljudmi močno priljubljen, tako med
kolegi kot med okoliškim prebivalstvom. Govoril je
tekoče slovensko z notranjskim naglasom in je bil
izredno šegav ter družaben človek. Po prihodu na
Snežnik se je vneto učil knjižne slovenščine, po-
sebno slovnice. Njegova velika zasluga je, da je s
svojim vplivom in priljubljenostjo med domačini,
med drugo svetovno vojno tako pred okupatorjem
kot med partizani, obvaroval pred požigom in ro-
panjem grad Snežnik z vso opremo (lovske trofeje,
pohištvo, umetnine - slike, kipe in drugo). Po
koncu vojne sta se Leon Schauta in njegova teta
(po rodu Nemka) preselila v Avstrijo, v Lienz, kjer
je Schauta leta 1977 umrl. Na pogreb spoštovanega
in zaslužnega moža je odšla tudi delegacija s
Snežnika oziroma z Blok. Čeprav se je Leon
Schauta "imel za Avstrijca", so ga tam, v Avstriji,
smatrali in zapisali kot Slovenca.
Prispevek o Leonu Schauti sem napravil kot
prirejen izvleček iz mojega dela Propad turjaške
graščine - Gozdarstvo turjaške graščine od
prehoda v 20. stoletje do druge svetovne vojne, ki
je izšlo pri Zvezi zgodovinskih društev Slovenije,
časopis za slovensko krajevno zgodovino,
Ljubljana 1999. V tem smislu so zato navedeni
podatki pretežno o službovanju Leona Schaute na
veleposestvu Turjak, čeprav je njegovo delovanje
na Snežniku neprimerno daljše in strokovno
(gozdarsko) zanimivejši od "turjaškega".
Leon Schauta s svojo teto Luizo pl. Rizzetti pred
stopnicami svojega stanovanja na pristavi (T.
Kočar: Propad turjaške graščine, str. 143).
Marko Simič: Po sledeh soške fronte, MK Ljubljana
1996, str. 38. Vasja Klavora; Koraki skozi meglo. Soška
fronta-Kobarid-Tolmin, 1915-1917, Mohorjeva družba,
Celovec 1994, str, 59, 60. Ustni vir: dr. Saša Cvahte
(1920-1999).
72
KRONIKA
2000
TOMAŽ KOČAR: LEO SCHAUTA ZADNJI UPRAVITEU SNEŽNIŠKEGA POSESTVA, 71-73
ZUSAMMENFASSUNG
Leon Schauta, der letzte Verwalter der
Schneeberger Herrschaft
Leon Schauta wurde 1888 in Namršelj-Žehmlje
geboren, dem Sitz der Verwaltung der Herrschaft
Auersperg (Turjak), wo sein Vater Josip als Ver-
walter eingestellt war. Um die väterliche Tradition
fortzusetzen, besuchte er die Oberforstschule in
Bruck an der Mur und legte anschließend in Graz
das Staatsexamen in Gutsverwaltungskunde ab.
Nach dem Schulabschluß absolvierte er eine zwei-
jährige Praxis auf der Herrschaft Graf D. HoUen-
burgs in Kärnten. Von 1912 bis 1920 übte er "unter
dem Kommando" seines Vaters auf der Herrschaft
des Grafen Auersperg den Beruf eines Revier-
försters im Revier Krvava Peč aus. Im Ersten Welt-
krieg wurde er vom MiUtärdienst freigestellt, weil
bereits sein Halbbruder, ein Sohn aus Josip
Schautas erster Ehe, an der Front stand. Nach 1920
erhielt Leon die Stelle des Verwalters der Herr-
schaft Schneeberg (ca. 18.000 ha Wald), wo er sei-
nen Dienst bis zum Zweiten Weltkrieg bzw. bis
1945 gewissenhaft und fachmännisch versah. Unter
den Einheimischen war er sehr behebt. Sein großes
und letztes Verdienst war es, daß er während des
Zweiten Weltkriegs Schloß Schneeberg mit seiner
gesamten Einrichtung vor Besatzern sowie Parti-
sanen bewahrte. Nach Kriegsende übersiedelte er
zusammen mit seiner Tante, die seit 1916 bei ihm
lebte, nach Österreich; er lebte in Linz, wo er 1977
starb. Wegen seiner Verdienste um die Erhaltung
des Schlosses Schneeberg und dessen Einrichtung
und natürlich wegen seiner Beliebtheit bei der ein-
heimischen Bevölkerung gab ihm auch eine Dele-
gation von Bloke bzw. aus dem Loz-Tal (Laasertal)
das letzte Geleit.
73
1-2 KRONIKA_48_
2.000
izvirno znanstveno delo UDK 728.8:908(497.12 Snežnik)"1945/..."
prejeto: 10. 4. 2000
Vesna Bučič
umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije, v pokoju
SI-1000 Ljubljana, Na jami 5
Grad Snežnik po drugi svetovni vojni
IZVLEČEK
Snežnik je eden redkih gradov, ki je brez večje škode preživel vihre vojnih časov. Leta 1945 je bil
nacionaliziran in od tedaj ga upravlja vladna ustanova Protokolarni servis Brdo. Avtorica v članku govori
o sedanji ureditvi grajske notranjščine ter notranje opreme in o poskusu vračanja prvotne podobe
ambienta, ki so ga spremenile povojne preureditve.
Grad in snežniški gozdovi so bili od leta 1853 v lasti saških knezov iz rodbinske linije Schönburg
Waldenburg, ki so iz neracionalno izkoriščenih gozdov in propadajočega gradu z veliko pristavo naredili
eno od najlepših posestev na Kranjskem.
SUMMARY
THE SNEŽNIK CASTLE AFTER THESECOND WORLD WAR
The Snežnik castle is one of the few castles that survived the maelstroms of the war times without
greater damage. The castle was in 1945 nationalised. Since then it has been administered by the Protocol
Service Brdo. In the article the author describes the present arrangement of the castle interior and
furnishing. She also mentions attempts to give the interior its original ambience which was altered
during the after war arrangements.
The castle and the forests of Snežnik were froml853 in the possession of the Saxon princes from the
Schönburg Waldenburg lineage who managed to build from the irrationally exploited forests and a
decaying castle one of the most beautiful landed properties in Carniola.
Ključne besede: grad Snežnik, notranjščina in grajska oprema, pristava, pričevanja domačinov, muzejska
dokumentacija
Pri nas je malo gradov srečno preživelo drugo
svetovno vojno. Mnogi so za vselej izginili, dobr-
šen del je izgubil svojo nekdanjo opremo in česar
ni uničila vojna vihra, je kaj hitro postalo plen
nemirnih povojnih let. Eden redkih, ki je brez
večje škode preživel vihre vojnih časov je grad
Snežnik v bližini Starega trga pri Ložu. Kdaj so
njegovi zadnji lastniki, bogati saški knezi Schön-
burg Waldenburg, zadnjič videli svoj čudoviti in
dobro vzdrževani grad sredi angleškega parka na
obrobju snežniških gozdov, ni znano. Ustna priče-
vanja pravijo, da ga med vojno niso obiskovali,
zadnji grajski lastnik princ Herman Schönburg
Waldenburg pa je umrl leta 1943 v svojem rodnem
Hermsdorfu v bližini Dresdna. Njegovi nasledniki,
ki živijo v Italiji, do posestva niso več upravičeni,
ker je grad z veliko pristavo in vsem zemljiščem, z
meddržavnim sporazumom o vojni odškodnini
med Italijo in Jugoslavijo, prešel v last slednje.
S sklepom zaplembene komisije v Cerknici z
dne 27. VIII. 1945 je Okrajno sodišče na Rakeku iz-
dalo odločbo, da se zaplenjeno premoženje vknjiži
na državo FLRJ.^ Do delitve posesti je prišlo šele
leta 1958, ko je grad s pripadajočim funkcionalnim
zemljiščem (parkom) v velikosti 5 hektarov, pre-
1   AS, 1199, KUNI 2356, Okrajno sodišče na Rakeku z dne
22.. 5. 1946, zp 72/45.
74

2000
KRONIKA
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
Slika 7
SITUACIJSKI KROKI GRADU SNE-
ŽNIK
M = pnbl.    1:2500,   pomanjšava
2,2: 1, poletje 1944
ArIZDG. fase. 601111-22A/a
Situacijski kroki gradu Snežnik iz leta 1944. Iz: Branko Korošec, Nekaj primerov partizanskih vojaško-
topografskJh dokumentov Notranjske, Notranjski listi 111, 1986.
vzel v upravljanje Izvršni svet LRS, del posestva,
cca 80 hektarov, pa je bil prenesen na občino
Loška doIina-Stari trg. Leto pozneje je bila dolo-
čena meja med občinskim in vladnim zemljiščem
in ta velja še danes, ko z gradom upravlja vladna
ustanova Protokolarni servis Brdo,^ s pristavo ob-
čina Loška dolina-Stari trg, z gozdnimi površinami
pa Gozdno gospodarstvo Postojna.
Ko se obiskovalec napoti skozi drevorede graj-
skega parka do velikega platoja, ki ga od travnika
loči nizka kamnita škarpa, zagleda pred seboj sli-
kovito belo grajsko gmoto z zeleno kuliserijo te-
mačnih notranjskih gozdov. Vehki predgrajski pro-
stor je oblikoval leta 1951 arhitekt Izvršnega sveta
SRS Vinko Glanz (1902-1977), ki je v povojnem
času pogosto sodeloval pri obnovi protokolarnih
objektov. Na robu platoja, proti gradu, stoji še
danes stopničasto izklesan kamniti blok, s katerega
so se grajske gospe, pri svojih jahalnih sprehodih,
povzpenjale na konje.
To, kar obiskovalcu nudi notranjost snežni-
škega gradu, je redko in posebno doživetje. V
Sloveniji namreč ni več gradu, ki bi se ponašal s
prvotno opremo oziroma opremo zadnjega graj-
ARHIV URADA PREDSEDNIKA VLADE RS (v nada-
ljevanju ARHIV VLADE: Snežnik akt z odločbo IS ljud-
ske skupščine z dne 25. XII. 1958, s katerim je bil iz-
vršen prenos zemljišča (cca 80 ha) na Občinski ljudski
odbor Loška dolina - Stari trg. 21. I. 1959 je bila do-
ločena meja med občinskim in protokolarnim zem-
ljiščem. (Vse akte iz Arhiva vlade navajam samo z da-
tumi, ker gradivo še ni arhivsko urejeno).
skega lastnika, saj sta druga svetovna vojna in po-
vojni čas močno skrčila materialne ostanke ple-
miške kulture. V nekaj letih smo izgubili celo vrsto
grajskih stavb z notranjo opremo vred, za Snežnik
pa lahko rečemo, da je častna izjema. Temu so
delno botrovale srečne okoliščine, iz pričevanj oko-
ličanov pa največ prizadevnost dolgoletnega graj-
skega upravitelja Leona Schaute, ki je do zadnjega
varoval grad in njegovo opremo pred vojskami
različnih pripadnosti, ki so med vojno operirale na
snežniškem področju. Po kapitulaciji Italije 9.
septembra 1943 so se v gradu občasno zadrževale
partizanske bojne enote in poveljstva. Istega leta je
imel v njem odbor Osvobodilne fronte eno od
svojih sej,3 proti koncu septembra in v oktobru pa
je v njem bivala kulturniška skupina 14. divizije, v
kateri je bil tudi partizanski pesnik Karel De-
stovnik Kajuh.4 7. avgusta 1944 je na zasilnem
letališču v Nadlesku pristal vojaški zdravnik zavez-
niške misije, britanski major dr. Lindsay Rogers v
spremstvu prevajalke Nade Kraigher. Na poti po
partizanskih bolnišnicah na tem delu Notranjske je
prespal v gradu Snežnik in ustna pričevanja pri-
sotnih pravijo, da je bil presenečen nad uglajenim
sprejemom, kajti pričakoval je vse kaj drugega.
Zvečer so mu priredili majhen koncert, na katerem
France Šušteršič: Val, ki se vrača močnejši. Notranjski
listi I, 1977, str. 147.
Marta Pavlin Brina: Kulturniška skupina 14. Divizije
NOV in POS med prebivalci Notranjske, n.d. II, 1981,
str. 297/298. i
75
12 KRONIKA
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
4:
20OO
je igral violinist Karel Rupel in Rogers je ta do-
godek na Snežniku opisal v svoji knjigi spomi-
nov.^ Februarja 1944 je v jugovzhodnem grajskem
stolpu delovala partizanska lekarna Planjava, ki sta
jo vodila mg. ph. Boris Andrijanič in njegova
namestnica ing. Tatjana Sernec,^ septembra pa se
je v stolp preselila okrožna tiskarna, ni pa po-
datkov do kdaj je v njem delovala.''
Za grajskega upravitelja Leona Schauto pravijo
okoličani, da se je lojalno obnašal do partizanov in
da jih je celo oskrboval s hrano. Ljudem je še
ostalo v spominu, kako je skupina nemških voja-
kov, na pohodu iz Ilirske Bistrice preko Mašuna
na poti za Loško dolino, prišla do gradu in ga ho-
tela zažgati, češ da njegov upravitelj sodeluje s
partizani. Po pripovedovanju domačinov, je
Schauti uspelo prepričati Nemce, da gre za
nemško imovino in da je lastnik gradu nemški
državljan, ki živi v daljnji Saški. Več o tem za-
služnem upravniku, ki je leta 1945 zapustil Snež-
nik in odšel v Avstrijo, je zapisano v posebnem
članku v tej številki Kronike." Za medvojno ob-
dobje velja omeniti, sicer še ne povsem potrjeni
podatek, da je bilo v gradu začasno nastanjeno
osebje angleške letalske baze, ko so leta 1944 v
Nadlesku na zasilnem letališču pristajala zavez-
niška letala.
Zapustimo medvojno obdobje in si oglejmo kaj
se je v gradu dogajalo po letu 1945, ko je grad po
dvaindevetdesetih letih lastništva schonburške
knežje družine, dobil nove gospodarje. V tem
razmeroma kratkem obdobju se je od leta 1853
menjalo pet državnih ureditev.^ Največ sprememb
je grajska notranjost doživela po nacionalizaciji
leta 1945, ko je Snežnik postal počitniški objekt
zaprtega tipa Izvršnega sveta LRS ter lovska po-
stojanka politikov in visokih gostov, z upravo na
gradu Brdo. Začelo se je obdobje, ko so brez
posvetovanja s stroko in brez slehernega posluha
za ohranitev historične pričevalnosti, začeli spre-
minjati notranjost in opremo. Od nekdanje knežje
opreme se je pri tem marsikaj porazgubilo, to
potrjujejo pri kasnejših inventurah skromne za-
beležke več grajskih oskrbnic.1'' Zanimiv je primer
^ Gradivo o slovenski partizanski saniteli, Ljubljana 1979.
Zgodovinarju g. Anionu Avsecu se najlepše zahvaljujem
za vse podatke.
"   Janez Šumrada: Iz kronike snežniških partizanskih bol-
nišnic. Notranjski listi I, 1977, str 150-154.
Lojze Tršan: Partizanske tehnike na Notranjskem 1941-
1945, n.d. m, 1986, str. 390.
Tomaž Kočar: Propad turjaške graščine, Ljubljana 1999,
str. 142-144.
" Avstro-Ogrska monarhija. Kraljevina Jugoslavija, SFR Ju-
goslavija, Italija in Republika Slovenija.
Arhiv vlade: Snežnik, kot primer navajam poročilo z
dne 15. 5. 1968 v katerem oskrbnica omenja, da je v
enem letu izginilo 11 predmetov; predmeti so našteti
poimensko, med njimi omenjam kot zanimivejše "en
meč in dve helebardi".
odtujitve 111 komadov delno pozlačenega jedil-
nega pribora z vgraviranimi knežjimi kronami in
monogrami GS in HS (monograma sta inicialki
princev Georga in Hermana Schönburg Walden-
burg) in en čajnik, ki jih je po nalogu šefa vlad-
nega protokola leta 1951 morala vrniti Gozdna
uprava v Št. Petru na Krasu (danes Pivka).
O izginotju predmetov so ustna pričevanja
med okoličani še zelo živa. Veliko se govori o
lepih preprogah, ki so prekrivale okrasno zložene
parkete, zaradi grajskega hladu najbrž tudi stare
opečnate, pozneje samotne, tlakovce v velikih
predsobah. Nekateri izprašani se še spominjajo
okrasnega posodja iz "modrega porcelana", bolj
poučeni pa to razlagajo kot kitajske ali japonske
vaze z modro poslikavo, ki so bile zelo v modi v
drugi polovici 19. stoletja, ko so Schonburgi
opremljali svoj lovski grad.
Dosti predmetov je šlo v druge vladne objekte,
največ na grad Brdo pri Kranju, ki so ga po
nacionalizaciji leta 1945 začeli obnavljati kot ob-
časno rezidenco predsednika SFR Jugoslavije. V
arhivu vlade je ohranjenih nekaj potrdil o prenosu
pohištva in drobnega inventarja, žal pa je identi-
fikacija teh predmetov težavna, kajti zapisani so le
kot "starinska omara, tapecirani fotelji, stoli sta-
rinski, čajniki, vrči keramični, kositrni, bakreni ...",
inventarne številke pa so pri čiščenju ali restav-
riranju odpadle in predmete so pri naslednjih
inventurah nanovo oštevilčili. V vladnem arhivu
so štirje seznami z okrog osemdesetimi predmeti
(garniture stolov in jedilni servisi so pod eno šte-
vilko), ki so jih v letih 1968, 1969, 1975 in 1981
prenesli na Brdo. Med njimi je šest kvalitetnejših
oljnih slik iz 19. stoletja (dva damska portreta in
štiri krajine) ostalo so pohištveni kosi in nekaj
žlahtnejših predmetov iz stekla in porcelana.
Navzlic velikim preureditvam, ki so po letu
1945 močno zabrisale prvotne podobe grajskih
notranjščin, je prav verjetno, da je protokol v re-
prezentančnih prostorih zadržal nekaj grajske
prvobitnosti, saj so v grad Snežnik in v snežniške
gozdove hodili na lov in počitnice imenitni gostje
iz vseh jugoslovanskih republik, pa tudi iz ino-
zemstva. Najpogostejše so bile osebnosti iz zelene
bratovščine in med njimi velja omeniti dvakratni
obisk predsednika Tita. Prvič se je leta 1947 (ali
1948) zadržal v gradu le bežno, drugič pa leta
1952, ko je bil organiziran lov na jelena (domačini
pravijo da odstrela ni bilo, ker so bili gozdovi
prepolni varnostnikov!) in je v gradu prespal v
11 Arhiv vlade: Snežnik, Predsedstvo vlade LRS, štev. 51-
16/51 z dne 23. In 26. febr. 1951 in uradni zaznamek
štev. 51-30/51 z dne 6. marca 1951.
12 Arhiv vlade: Snežnik, seznami predmetov so brez pro-
tokolarnih številk, imajo samo datume: 9. 12. 1968, 10. 1.
1969, 10. 7. 1975 in 9. - 23. sept. 1981.
76
>
KRONIKA
200O
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
spalnici princa Hermana v prvem nadstropju.
Uslužbenka iz vladne ekonomije na pristavi se še
spominja, da se je predsednik države pripeljal v
džipu. Zaželel si je preprost zajtrk z mlekom in
domačo hrano, po zajtrku pa je pred odhodom
daroval vsem grajskim uslužbencem po 100 di-
narjev, kar je bilo za tiste čase kar lepo darilo.
Ko v gradu ni bilo protokolarnih, lovskih ali
počitnikarskih obiskov, so se v njem pogosto
zadrževale skupinice, ki so igrale biljard ali se bolj
sproščeno zabavale po njegovi notranjosti. Stro-
gega režima varovanja notranje opreme ni bilo, še
najmanj takrat, ko protokolu grad ni več služil v
lovske namene. Že leta 1968 so se začeli pogovori,
da bi se v gradu poostril varnostni režim. Arhitekt
vladnih objektov Vinko Glanz je bil prvi, ki je
predlagal, da bi se reprezentančni prostori odprli
javnosti. V svojem poročilu je opozoril na sku-
pinske oglede, "ki naj bi bili največ do 10 oseb", da
se ne bi v sobah preveč obremenjevali leseni no-
silni tramovi.13 Od takrat so se na gradu in bližnji
okolici začela obnovitvena dela in v sedemdesetih
letih so se grajska vrata postopoma odpirala rado-
vednim obiskovalcem, ki jih potem nikoh ni
zmanjkalo.
Na Snežniku so se bistvene spremembe zgodile
leta 1981, ko je nova upravnica gospaVesna Berce
dala gradu svojo osebno noto. V grajske prostore
je vpeljala muzejsko in galerijsko vzdušje, grad pa
oživela s kulturnimi prireditvami, ki so se kot
Snežniški večeri vrstili vse do njene prezgodnje
smrti leta 1996. Z osebnim angažiranjem ji je
uspelo zvabiti pod grajsko streho vrsto kulturnih
ustvarjalcev in snežniška notranjost je po njeni
zaslugi postala, kljub svoji odmaknjenosti, znana
kot prijazno in prijetno okolje s katerim se je
nekdaj dičilo plemstvo. (Več o tej zaslužni uprav-
nici in grajskih prireditvah v posebnem članku.)
Preden se napotimo na sprehod po grajski
notranjosti, kjer je vabljivo razstavljena notranja
oprema, spregovorimo nekaj besed o dokumen-
taciji grajskega inventarja. Povojne akte o delo-
vanju snežniškega gradu hrani Arhiv urada pred-
sednika vlade RS, žal pa gradivo o protokolarnih
objektih še ni strokovno urejeno. Pri pregledo-
vanju neoštevilčenih fasciklov nisem zasledila in-
venturnega popisa, ki bi bil narejen pred letom
1955. V rednih inventurah, ki so jih v naslednjih
letih opravljali vladni uslužbenci, so predmeti
zapisani v "knjigovodskem stilu", zato je težko
ločiti historično gradivo od novejše uporabne
opreme, nabavljene po letu 1945. Za umet-
nostnozgodovinsko stroko so se vrata snežniškega
gradu odprla šele leta 1965. V organizaciji Zavoda
za spomeniško varstvo Ljubljana, je ekipa iz Na-
rodnega muzeja in Narodne galerije v Ljubljani, v
kateri sem tudi sama sodelovala, izdelala, po
muzejskih pravihh narejen, seznam kvalitetnejše
grajske opreme iz likovne in uporabne umetnosti.
Popisali in fotografirali smo okrog 180 predmetov,
jih strokovno ovrednotili in izdelali njihova kata-
loška gesla. Spomeniško varstvo je iz te doku-
mentacije uredilo pregledne albume v treh izvo-
dih, ki jih hranijo v spomeniškem zavodu, v Ar-
hivu vlade in na snežniškem gradu.l^ Žal ta hva-
levredna akcija ni zajela vsega snežniškega in-
ventarja. Popisali in fotografirali smo približno eno
petino grajske opreme, kajti vodstvo gradu nam
nekaterih prostorov in določenih predmetov ni
pokazalo, predvsem ko je šlo za drobno in dra-
gocenejše spomeniško gradivo.
Po nenadni smrti upravnice snežniškega gradu
leta 1996, mi je takratni direktor Protokolarnega
servisa Brdo, gospod Matija Potočnik predlagal, da
bi kot dolgoletna muzealka, specializirana za sta-
novanjsko kulturo, vpeljala novo upravnico v ob-
novitev grajskega okolja. Istočasno, naj bi do-
končala leta 1965 začeti seznam grajskega inven-
tarja, ki bi temeljil na izhodiščih muzejske stroke.
Lotila sem se fotografiranja celotne grajske opreme
(od srebrne kavine žličke do velikih garderobnih
omar) in naslednje leto je bil spomeniški inventar
na snežniškem gradu dokumentiran s cca 950
fotografijami, opremljenimi z osnovnimi podatki.
Iz tega je nastalo šest dokumentarnih albumov z
dragocenim gradivom iz likovne in uporabne
umetnosti. Če bi jih dopolnili še z dokumentacijo
o predmetih, ki so danes izven snežniškega inte-
rierja, bi dobili popolnejši vtis celote in gosposke
ubranosti, ki danes obiskovalcem odpirata vpogled
v bivalno kulturo plemstva, na prehodu iz 19. v
20. stoletje. Moje delo na prenovi snežniškega in-
terierja je z velikim razumevanjem in posluhom za
grajske izboljšave spremljal takratni direktor
gospod Matija Potočnik, pri delu pa sta mi zvesto
stala ob strani zakonca, nova upravnica gradu
gospa Majda Obreza Špeh in tehnični vzdrževalec
gospod Janez Špeh. Oba vzorno skrbita za grajski
inventar, imata dobro organizirana vodstva po
grajskih prostorih in sta v tesni povezavi s spo-
meniško službo. Po vzgledu prejšnje upravnice
nadaljujeta z galerijskimi razstavami, glasbenimi in
literarnimi večeri, prirejata vsakoletne novoletne in
božične ter folklorne koncerte, za otroke pa lut-
kovne predstave.
S tem daljšim uvodom v medvojne in povojne
dogodke na snežniškem gradu, sem želela opozo-
riti, da so to le prvi začetki raziskovanja grajskega
kompleksa. Stroke se ga še niso sistematično lote-
vale, po inerciji je še vedno pod upravo Proto-
Arhiv vlade: Snežnik, poročilo o obisku na Skupščini
občine Cerknica in na gradu Snežnik z dne 15. 5. 1968.
14 Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, Grad Snežnik -
spomeniški inventar, Ljubljana 1965
77
KRONIKA
>
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
lOOO
kolarnega servisa in čeprav danes deluje kot objekt
namenjen javnosti, njegove pripadnosti ni še nihče
načel. V javnosti je znan le kot vabljiva in dobro
obiskana turistična točka in kot grad, ki je brez
večje škode preživel drugo svetovno vojno in z
manjšimi izgubami povojno obdobje. Ker pa sta
njegova notranjščina in udobje s katerim se je
ponašal, še danes dobro vidni, ga lahko, sicer še
neuradno, proglasimo za muzej z historističnim
interierjem iz druge polovice 19. stoletja, kakr-
šnega v Sloveniji še nimamo. Stopimo vanj in si ga
oglejmo!
Grajska notranja oprema - nekdaj in danes
Pred prihodom zadnjih lastnikov iz rodbinske
linije Schönburg Waldenburg, žal nimamo o
grajski notranjosti nobenih podatkov. Edino, kar je
še vidno od starega stavbnega jedra, so v vseh
etažah dobro ohranjeni stari stropni tramovi in v
drugem nadstropju opečnati tiakovci. Od šestde-
setih let 19. stoletja, ko je snežniško gospostvo
prešlo v last schonburških knezov, je grad doživel
temeljito prenovo in se nam je v tej novi neoro-
mantični obliki ohranil do danes. S sprehodom
skozi grajsko klet, pritiičje, medetažo in tri grajska
nadstropja, si bomo ogledali sedanjo notranjo
ureditev in se skušali vrniti v fevdalno romantično
interpretacijo okolja iz prejšnjega stoletja, ko so na
Snežniku preživljali svoje lepe dni schönburski
princi in njihove pricese s številnimi gosti iz
aristokratskih krogov. Grad sicer ni bil nikoli
njihova stalna rezidenca. Vanj so člani knežje dru-
žine hodili na oddih, ženske povečini v spremstvu
svojih služabnic, moški predvsem v času lova ali
kakšnih drugih priložnosti, sicer pa so ga vseskozi
upravljali oskrbniki. Princ Herman je večinoma
prihajal v zgodnji jeseni, največkrat z gosti iz kro-
gov diplomacije, njegov brat Ulrik s sinom Wol-
fom, ki so mu domačini rekli "ta mladi princ", pa s
svojimi strastnimi lovskimi prijatelji. Najdlje sta se
na Snežniku zadržala njihova starša, princ Jurij z
ženo Luiza, ko sta v šestdesetih letih 19. stoletja
prišla iz daljnje Saške na podedovano posestvo in
začela obnavljati močno zanemarjeni grad. Po ob-
novitvenih delih je Jurij gostil na gradu vrsto
uglednih gostov iz Nemčije in Avstrije, predvsem
svoje stare prijatelje iz vojaških krogov.
Pri opisovanju oziroma rekonstiukciji grajske
notranjosti, mi je bil v veliko pomoč nemški ro-
kopis zgodovine gospostva Snežnik na Kranjskem,
napisan po nareku dolgoletnega snežniškega
direktorja Henrika pl. Schollmayer Lichtenberga
hčerki Margareti.Arhiv Slovenije hrani obsežno
in le delno pregledano korespondenco med njim
in schonburškimi knezi na relaciji Snežnik-Herms-
dorf (schönburski dvorec v bližini Dresdna) in
obratno, in na stotine strani njegovega dnevnika,
ki ga je ta neumorni kronist pisal od prihoda na
snežniško posestvo 1884 pa do konca življenja leta
1930. Njegovi podatki o obnovitvenih delih na
gradu, ki jih je opisoval do prve svetovne vojne,
se večinoma nanašajo na pritlične prostore. Ker pa
imamo njegovo snežniško kroniko delno že v slo-
venskem prevodu,!^ ne bom sproti citirala strani
njegovega rokopisa oziroma prevoda, niti podat-
kov, ki jih Schollmayer opisuje v zvezi z raznimi
dogodki na posestvu ali pa jih omenja v svojem
dnevniku. Drugih pisanih virov o grajski notra-
njosti nisem zasledila, zato je bilo potrebno o no-
tranji opremi in življenju na gradu prisluhniti
ustnim izročilom danes že ostarelih potomcev
okoliških vaščanov, kajti posameznikov, ki bi o
tem kaj več vedeli, ni več. Kolikor se je le dalo
sem skušala uskladiti Schollmayerjeve zapise s
pripovedovanji vaščanov in povezovati dogodke,
pri tem pa so mi veliko pomagale izposojene
redke stare fotografije iz posesti prijaznih doma-
činov, med katerimi so nekatere preživele kar dve
svetovni vojni.
Okrog leta 1980, ko so se grajska vrata na
široko odprla javnosti, se je skušalo s smiselnim
razporedom pohištva in druge grajske opreme,
ponovno pričarati podobo knežjega življenjskega
okolja, kakršna je bila na prehodu iz 19. v 20.
stoletje. Nadaljnja izboljšava notranjosti, ki od de-
vedesetih let 20. stoletja ni doživela bistvenih
sprememb, je sledila v letu 1998, ko smo s premiki
pohištva uskladiU stilne ambiente, dotrajane zavese
zamenjali z novimi in z odmerjenimi skromnimi
sredstvi izboljšali razsvetljavo, da je žlahtno po-
hištvo in vitrine z dekorativno steklovino in por-
celanom zasijalo v vsej lepoti. Dotrajano blago na
sedežnih garniturah še iz časa knezov, še naprej
kliče po novih preoblekah, da ne govorimo o
razpadajočih zidnih tapetah, ki so jim dnevi šteti.
Veliko bo treba še postoriti, da bomo lahko o tem
kulturnozgodovinskem objektu govorih kot o
ubrani dragoceni celoti, ki so jo bogati knezi iz
daljnje Saške obnovili kot svoj lovski dvorec in ga
upravljali do konca druge svetovne vojne. Po
devetdesetletnem aktivnem delovanju na območu
Snežnika so za seboj zapustili eno najlepših po-
sestev na Kranjskem z vzorno vodenimi obsežnimi
^ AS, Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg: Schneeberg
und die Dynasten von Schönburg, Eine Geschichte der
Herrschaft Schneeberg in Krain, II. Band, Hallerstein,
1923, Rokopis je poslovenil dipl. ing. Jože Sterle v knjigi
Snežnik in schönburski vladarji. Gozdno gospodarstvo
Postojna 1998.
1^ Henrich von SchoUmayer Lichtenberg, Snežnik in
schönburski vladarji, zgodovina gospostva Snežnik na
Kranjskem (prevod Jože Sterle), Gozdno gospodarstvo
Postojna, 1998.
78

KRONIKA
zooo
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
gozdovi, prepreženimi z dobro trasiranimi in lepo
vzdrževanimi gozdnimi cestami.
Ko čez zunanji mostovž stopimo skozi portal
obrambnega zidu na notranji mostovž, ki se pne
prek grajskega medzidja, doživimo na njem prist-
no vzdušje srednjeveško občutenega prostora.
Pozorni obiskovalec bo sicer na obrambnem zidu
hitro ugotovil kaj je svojega dodalo 19. stoletje,
vendar mu ti dodatki ne bodo pokvarili skladnega
vtisa grajske celote in utripa preteklosti. V notra-
njost gradu pridemo skozi polkrožni portal, z v
novejšem času dodanim nadstreškom. Na vhodnih
vratih z zakovičenimi železnimi ploščami so vidne
nekakšne zareze, ki naj bi bile, po nekaterih,
zapisih sledovi napadov nezadovoljnih okoliških
kmetov, ko so leta 1848 z orodjem udarjali po
graščakovih vratih.
Klet in pritličje
Pritličje
A. Veža
1. Galerija
2. Galerija
3. Jedilnica
4. Mala Čitalnica
5. Knjižnica
6. Biljardna, sedaj poroina soba
7. Mostovža
8. Medzidji
9. Terasa
Tloris visokega pritličja z legendo prostorov. Kul-
turni in naravni spomeniki Slovenije 200. Grad
Snežnik, Ljubljana 2000.
Po vstopu v majhno vhodno vežo na nivoju
notranjega kamnitega mostu se takoj na desni
spustimo v prostore, ki so danes namenjeni ga-
lerijski dejavnosti. V prvem je ničelru kamen, pre-
nesen iz vhoda v grajski park in od katerega so bile
izmerjene vse ceste, od izhodiščne "ničelne točke"
do štirih schonburških gozdarskih kolonij. Leta 1910
je ta poligonalno izklesani steber podarila kneginja
Luiza svojemu sinu Hermanu. Osnutek zanj je
naredil münchenski akademski slikar Heinrich
Schönchen (1861-1933) izklesal pa ga je domačin,
starotrški kamnosek Janez Lekan. Danes stoji v
parku njegova izklesana kopija, izdelek gozdarske-
ga inženirja Stanka Bolela. V prvem galerijskem
prostoru je še reliefni portret Vesne Berce,
upravnice snežniškega gradu od 1981 do 1996, ki ga
je za prvo obletnico njene smrti izdelala akademska
kiparka Milena Braniselj iz Cerknice. Pot nadalju-
jemo v drugi večji prostor, kjer se je leta 1983 z
razstavo domačinke, akademske slikarke Stanislave
S. Pudobske, začela nepretrgana galerijska dejav-
nost. Iz nje se po strmem stopnišču spustimo v
kletne prostore, katerih začetki obnove pod vod-
stvom arhitekta Vinka Glanza segajo v petdeseta
leta 20. stoletja. Pod usločenimi oboki teh zanimivih
prostorov se od osemdesetih let odvija živa likovna
dejavnost, saj je tudi tu urejena lepa galerija, na-
menjena predvsem razstavljanju skulptur. Na levi
steni male vhodne veže je vgrajen rimski na-
grobnik, ob njem pa je polkrožni vhod v velik pro-
stor, po letu 1945 preurejen v grajsko kuhinjo. Sta-
rejši prebivalci okoliških krajev se še spomnijo, da
sta v tej sobi prebivala "pedentarja" (osebna stre-
žaja) zadnjih snežniških gospodov, Hermana in
Wolfa Schönburg Waldenburg. Kot zanimivost te-
danjega časa velja omeniti, da so na steni pri vhodu
še ohranjeni ostanki govorilne cevi, povezane s
prinčevim salonom v prvem nadstropju. Nasproti
temu "domofonu" je na steni pritrjena elektromag-
netna naprava s številkami grajskih prostorov,
povezanimi s sobnimi zvonci s katerimi so grajske
gospe in gospodje priklicali svojo služinčad.
Visoko pritličje
Iz male vhodne veže nas nekaj stopnic popelje
v visoko pritličje, kjer je knez Jurij okrog leta I860,
takoj po svojem prvem prihodu na snežniško po-
sestvo, začel urejati zanemarjeno grajsko notra-
njost. Dolgoletni upravitelj snežniškega posestva
SchoUmayer omenja v svoji grajski kroniki samo
prenovo in funcionalno ureditev pritličnih pro-
storov, ki jih je princ Jurij namenil dnevnim po-
trebam in družabnemu življenju, v prvem in dru-
gem nadstropju pa naj bi po izročUu okoUčanov
prebivala knežja družina. Po Jurijevi smrti leta
1900 pa do prve svetovne vojne je prenove v
visokem pritUčju nadaljeval njegov sin Herman,
fidejkomisni naslednik posestva.
79
KRONIKA

VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI. 74-94
2000
Veža z marmornatim kaminom v visokem pritličju
(foto Š. Habič).
Da bi v hladni veži ustvaril prijetnejše vzdušje,
je dal princ Jurij visoke oboke zakriti z lesenim
kasetiranim stropom, stara opečnata tla pa zame-
njati z vzorčastimi samotnimi ploščami. Po načrtih
SchoUmayerjevega predhodnika Jožefa pl. Ober-
eignerja, je leseno stopniščno ograjo zamenjala
nova iz ornamentalno skovanega železa, delo na
posestvu zaposlenega kovača Viktorja Krištofa. Za
obnovo vneti princ je zgornjo vežo oplemenitil s
kaminom iz nabrežinskega marmorja in dal na
njem vklesati grb knezov Schönburg Waldenburg
z njihovo plemiško devizo IM TRAV FAST (v
zvestobi neomajen).!'' Posebnost kamina je bila v
tem, da ni imel običajnega odprtega kurišča, pač
pa je topli zrak prihajal iz peči, vgrajeni v steno
sobe za kaminom. V tej sobi je bila shramba
grajske posteljnine in likalnica perila; v sedanjem
grajskem depoju v 111. nadstropju sta še ohranjena
monga, priprava za ožemanje in likanje in ne-
kakšen "pralni stroj" na ročni pogon - verjetno prvi
tip priprave za pranje perila! Ko so knezi in
njihovi gostje prebivali na Snežniku, naj bi v teh
prostorih stanovala grajska kuharica, danes pa se
tu menjavajo občasne razstave.
V veži so poleg različnih lovskih trofej, od
velikega nagačenega medveda, ki ga je princ Her-
man uplenil leta 1893 v Leskovem grmu, pa do
lepega rogovja srnjadi in jelenjadi, še dva pehotna
turnirska oklepa in nekaj kosov orožja na drogu -
helebarde, partizane, spontoni in topničarska
kopja. Na steni visijo še enoročni in dvoročni meč
in okrogla ščita. Gre za kopije orožja iz 19. stoletja,
narejene po starejših vzorih, s katerimi so graščaki
po vežah in hodnikih ustvarjali viteška razpolo-
ženja. Med tem hladnim orožjem izstopa origi-
nalni kirasirski prsni oklep iz časa pred letom 1868.
Po zapisu v Hermanovem dnevniku, lahko skle-
pamo, da je to verjetno oklep, ki ga je kot šestletni
deček dobil za božično darilo od svojega očeta
Jurija, takrat že upokojenega konjeniškega
generala.1^ Ko smo že pri zaščitni bojni opremi,
velja omeniti še zanimiv kos konjeniške bojne
opreme, ki naj bi jo našli v letih 1882 ali 1883 pri
na novo zgrajenem ribniku. Schollmayer v svoji
kroniki omenja, da je ribnik koncem 18. stoletja
vse bolj propadal in so ga v 19. stoletju preuredili
v travnik. Našli so t.i. turško streme s komaj še
vidnimi ostanki pozlate (dolžina stremena je 36
cm). Oblike teh stremen se niso spreminjale od 15.
do 18. stoletja, zato je tudi njegova datacija nedo-
ločljiva. Ali gre za ostanek iz časa turških vpadov
v Loško dolino ali pa se je ta del konjske opreme
na kak drug način znašel v neposredni bližini
gradu, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Pri ureditvi
ribnika so našli precej puščičnih osti, za katere je
SchoUmayer zapisal da "danes krasijo spodnjo
vežo gradu", žal pa se nam te "železne puščice z
lesenimi nastavki" niso ohranile.
Po pripovedovanju domačinov, katerih starši so
bUi grajski uslužbenci in služabniki, velja omeniti,
da je bilo v gradu veliko lovskega orožja, pred-
vsem dragocenih lovskih pušk. Iz Hermanovega
dnevnika in Lz SchoUmayerjevih zapisov je videti,
da so graščinska lovišča gostUa pomembne in
vplivne ljudi tudi izven meja Avstro-Ogrske mo-
narhije, saj je bil lov v vseh časih najbolj pri-
ljubljeno razvedrilo aristokracije. Za puškami je po
drugi svetovni vojni izginila vsaka sled, kot spo-
min nanje pa je v gradu ostal zelo lep lesen, črno
lakiran tok za dragoceno lovsko puško in njen
pribor. Na pokrovu toka sta na ploščici vgravirana
knežja krona in monogram kneza Jurija.
Visoko pod kasetiranim stropom veže nas na
snežniške graščake opomni devet lesenih grbov
(49 X 43 cm) s heraldičnimi liki družin, ki so v
bližnji in daljnji preteklosti živele na tem gradu.
Nekateri se še spominjajo, da jih je po naročilu
princa Hermana okrog leta 1924 izdelal še zelo
mladi Lojze Perko, sUkar iz Dolenje vasi ob Cerk-
niškem jezeru. V stenah veže so še trije rimski
nagrobniki, verjetno iz prvega stoletja n.št. (četrti
je vzidan v maU vhodni veži). NašU so jih pri
cerkvi sv. Marjete v sosednji vasi Šmarata, ko so
leta 1887 spodkopaU staro češnjo in so se med
koreninami pokazale tri kamnite stele (več o teh
nagrobnikih v posebnem članku v tej številki
Kronike).
Stene v veži visokega pritličja sta nekoč krasili
rogovji leta 1850 uplenjenih jelenov; ob otvoritvi
Slovenskega lovskega muzeja leta 1975 pa sta ti
trofeji, izjemni po teži in razvejanosti, preneseni v
lovske razstavne prostore Tehničnega muzeja
Slovenije  v  Bistri.  Na  fotografijah posnetih v
17
Za posredovanje prevoda se lepo zahvaljujem biblio-
tekarki, g. Angeliki Hribar.
18
Herman Prinz von Schönburg Waldenburg; Gehörtes
und Gesehenes, Firenze 1993, str. 38.
80

20O0
KRONIKA
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
grajski veži leta 1957 sta rogovji še pritrjeni na
jelenjih glavah iz poslikanega mavca, ki so se po-
tem razbile.19 Jelene sta uplenila grof Lichtenberg iz
okna snežniškega gradu in nadgozdar Brunner na
Medvedjem lazu, imenovanem tudi Brcinov laz.
Strokovnjaki pravijo, da tako močnih jelenov niso
nikoli uplenili ne v snežniškem pogorju ne drugod
v Sloveniji (podatek je iz leta 1977, glej opombo 19).
V avstrijski lovski reviji Weidmannsheil iz leta 1890
je reproducirana signirana risba jelenjega rogovja s
podnaslovom Geweich eines Karstwaldhirschen, Im
Schloss zu Schneeberg in Krain.
Na steni veže je v zastekljeni vitrini še ena
grajska zanimivost iz posesti zadnjih knezov. To je
prvi natis velikega Florjančičevega Prvega zem-
ljevida Kranjske iz leta 1744 s shko in načrtom
Ljubljane. Razpadajoči zemljevid je bil leta 1984
odlično restavriran v laboratoriju Arhiva Slovenije,
kjer so zanj narediU zaščitno zastekljeno vitrino.
Kot poroča kronist SchoUmayer Schönburgi ne-
katerih pritličnih prostorov niso prezidaU, temveč
so jih učinkovito polepšali, tako da so z novo
ambientalno ureditvijo na prehodu stoletja postaU
središče njihovega vsakdanjika. Ohranjeno po-
hištvo in spomini potomcev knežjih uslužbencev in
služabnikov nas prepričajo, da so bili knezi kljub
svoji premožnosti zelo skromni. Hišni inventar, ki
ga v pritličju lahko pripišemo princu Hermanu,
sicer priča o njegovem plemenitem stanu in viso-
kem diplomatskem položaju, vendar je pri vsem
tem čutiti, da je v njegovo aristokratsko miselnost
že prodirala meščanska lagodnost. Pri tem je treba
upoštevati, da Snežnik ni bil nikoli stalna knežja
rezidenca. Zato tudi v njegovem interierju ni
pretiranega razkošja, kakršnega je videti na foto-
grafiji enega od salonov v njegovem domicilnem
Hermsdorfu v bližini Dresdna.^O
SchoUmayer imenuje enega od prostorov v
visokem pritličju "biljardna soba". Pri obnavljanju
so s stropa odstranili maltni omet, tako da še
danes občudujemo dobro ohranjene renesančne
tramove s plitvo rezljanimi zarezami. Na stenah
sobe še visi trinajst mikavnih podob enajstih gra-
dov iz več rodbinskih linij schonburških knezov v
avstrijskih in nemških deželah^! in tri uokvirjene
fotografije Jurijevih otrok, Hermana, Ulrika in Ane.
Ta serija akvarelnih slik lepo dopolnjuje podobo
19 Anion Simonič, gozd. ing., O lovstvu v Loški dolini.
Notranjski listi I, Cerknica 1977, str. 223-229. Fotografiji
sta posneti leta 1957 za avtorjevo diplomsko nalogo.
^'J V snežniškem depoju je serija trinajstih totografij iz
gradu Hermsdorf.
Akvarelne slike obrobljajo dekorativni trakovi s
poslikanimi schonburškimi grbi in banderolami z imeni
gradov (77 x 58 cm): WECHSELBURG, HARTENSTEIN,
LICHTENSTEIN, DROISSING, GLANCHAU, GARTEN-
STEIN, VORDER GLANCHAU, GLANCHAU, GAUER-
NITZ, BELGERSHEIM, STEIN, ROCKSBURG, WAL-
DENBURG. .    , - .
plemiškega interierja, kjer so se ob knežji družini
zbirali številni gosti, ki so jih bogati knezi vabili v
prostrana snežniška lovišča.
Ko je po drugi svetovni vojni grad postal pro-
tokolarni objekt Izvršnega sveta in lovska posto-
janka vodUnih tovarišev, je ta dnevni prostor še
naprej obdržal karakter in vzdušje lovske sobe,
obarvane z zelenimi toni lovske bratovščine. Leta
1965, ko sem v muzejski ekipi sodelovala pri po-
pisu grajskega inventarja, je v njem še stala se-
dežna garnitura, oblazinjena z zelenim blagom, na
mizah so biU zeleni prti z vezenimi lovskimi sim-
boli, na stenah sobe vse polno rogovja srnjadi in
jelenjadi, na hrastovem parketu preproge iz volčjih
in merjaščevih kožuhov z zeleno obrobo, na sredi
sobe pa je stala velika postbidermajerska biljardna
miza z zeleno klobučevino. Kmalu za tem so
biljard preseUli v prvo nadstropje, leta 1984 pa so
biljardno sobo spremenili v poročno dvorano in
takrat iz Hermanove spalnice v prvem nadstropju
prenesli veliko oljno sliko miinchenskega slikarja
Manuela Wielanda (1863-1922) "Leda v kopeIi".22
Soba je s tem izgubUa svojo historično pričeval-
nost, z novo namembnostjo pa je pridobUa velik
kulturni pomen. V tem, sicer ambientalno popol-
noma spremenjenem prostoru, ki sprejme okrog
80 obiskovalcev, so se začeU prvi "snežniški pogo-
vori o umetnosti", ki se nadaljujejo na rednih
"snežniških srečanjih". Tu prirejajo male komorne
koncerte, bralne večere aU recitale. V njem sta še
iz schonburških časov harmonij iz poznega 19. sto-
letja, namenjen domačemu muziciranju, in klavir
dunajske znamke Bösendorfer, ki je po obliki
ohišja, mehaniki in številki (op. 4638) iz časa okrog
leta 1860.23
Knjižnica z notranjo opremo iz leta 1912
(foto Š. Habič).
Manuel Wieland (1863-1922): Leda v kopeli, olje pl., 127
X 100 cm: (Thieme-Becker XXX/1942, str. 532-533). Na
hrbtni strani slike listek z napisom v gotici: Wieland,
Leda im Bade in kratek opis slike.
23 Za podatke se lepo zahvaljujem kolegici dr. Darji Koter
iz Pokrajinskega muzeja Ptuj.
81
1-2 KRONIKA
48
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
2000
Iz poročne dvorane je izhod na veliko, roman-
tično zasnovano teraso z zobčastimi nadzidki in s
slikovitim stožčastim stolpičem. Na levi strani sobe :
je prehod brez vrat v knjižnico, ki jo je princ j
Herman, tako pravi SchoUmayer, po očetovi smrti
predelal iz male obednice. Tu velja posebna po-
zornost knjižnični opremi, leta 1912 narejeni po
načrtih miinchenskega akademskega slikarja Hein-
richa Schönchena.24 Ta je po želji kneza Jurija
postal redni obiskovalec snežniške graščine in sve-
tovalec pri njenih prenovah. Bil je tudi portretist
knežje družine in, čeprav dvajset let mlajši, kar je
razvidno iz SchoUmayer j evaga dnevnika, zvesti j
družabnik Hermanove matere Luize in njen stalni j
spremljevalec na dolgih ježah po številnih jahalnih i
poteh. Schönchen je pri oblikovanju knjižničnega
prostora s starimi stropnimi tramovi stene skoraj v
celoti prekrU s knjižnimi policami in vmesnimi
omaricami. V doprsni hrastov opaž je vkomponiral
bidermajerske družinske portrete, na dominant-
nem mestu nad leseno nišo s klopjo pa je v vrata {
stenske omare vgradil veUka oljna portreta Otona i
Viktorja in njegove žene Tekle, prvih lastnikov !
Snežnika, ki jima ni bUo sojeno, da bi ga kdaj i
videla. Očitno je knjižnična enovito oblikovana j
oprema tako dobro služUa svojemu namenu, da je j
tudi kasnejši uporabniki po drugi svetovni vojni j
niso spreminjali in jo še danes, skupaj s knjigami i
občudujemo takšno, kakršno sta izoblikovala denar j
in okus zadnjih snežniških lastnikov. SchoUmayer j
je v svojih zapiskih o obnovi gradu rad poudarjal j
domače izdelke in domačo delovno sUo, predvsem j
kadar je šlo za ljudi iz okoUških vasi. Tako je tudi j
za opremo knjižnice zapisal, da so vsa mizarska
dela opravili domačini.
Fond knjig, ki je še ostal na poUcah knjižnice^^
in delno v mali čitalnici, je sorazmerno majhna
zbirka tiskov izvirnih del in prevodov, nastala ve-
činoma v obdobju od konca 18. do začetka 20. sto- \
letja. Najstarejša med knjigami je Luthrova biblija i
iz leta 1735, vezana v reUefno okrašeno usnje z
medeninastim okovjem, žal pa knjigi manjka na-
slovna stran. Poleg nemške, angleške in francoske
beletristike   in   nemških  prevodov  latinskih  in
grških del in nekaj klasikov, se knjige vsebinsko \
bolj   navezujejo   na   poklice   zadnjih   fevdalnih j
lastnikov. Knez Jurij je bil vojak, sin Herman pa
diplomat, zato tudi prevladujejo pravno-admini-
strativna dela ter vojaški, lovski in pomorski spisi
in potopisi. Dvajset zgodovinskih knjig različne
vsebine in arhivsko gradivo iz obdobja od 16.
stoletja pa do leta 1924, v skupnem obsegu 0,7
24 Heinrich Schönchen (1861-1933), münchenski portretni
slikar (Thieme-Becker XXX/1936, str. 224).
Arhiv na snežniškem gradu: poročilo knjižnice Jožeta
Udoviča v Cerknici z dne 26. 9. 1990 o strokovnem pre-
gledu knjig na snežniškem gradu.
tekočih metrov je leta 1982 prevzel Zgodovinski
arhiv Ljubljana.^^
V času obnovitvenih del v pritličju je dal princ
Herman čajno kuhinjo poleg male obednice, po-
zneje knjižnice, spremeniti v malo čitalnico. V njej
še danes stoji pisalna miza povezana s stenskim
opažem, v kotu sobice pa je mali kamin, obložen z
zelenimi pečnicami, za katerega SchoUmayer pravi,
da je "po materialu in izvedbi popolnoma snež-
niški izdelek".
Na drugi strani visokega pritUčja je iz veže
vhod v obednico, nižjo za dve stopnici. Velja nam-
reč   omeniti,   da   imajo  zaradi   dvigajočega   se
skalnatega hribčka, na katerem leži grajska stavba,
pritlični prostori razUčne nivoje, zato tudi spodnje
pritličje seže le do polovice poslopja. V prostoru
današnje obednice so imeli prejšnji lastniki grofje
Lichtenbergi svojo gosposko kuhinjo. Schonburgi
so tudi v tem prostoru oboke zakriU z lesenim
kasetiranim stropom in stene obložiU z lesenim
opažem, z vrhnjo polico za odlaganje okrasnega
posodja. Notranjost so opremiU s pohištvom v
staronemškem slogu (altdeutsch), da pa gre za
avtentične kose pohištva iz knežje posesti, doka-
zuje schönburski grb z njihovo plemiško devizo
IM TRAV FAST, izrezljan na vratcih kredence. V
obednici je še nekaj ostankov dekorativnih pred-
metov, razvrščenih po opaznih policah, kredenci
in etažerah. Ustna izročUa pravijo, da je bUo v tem
prostoru vse polno kositrnega posodja, keramičnih
vrčev in porcelanskih krožnikov ter dekorativne
steklovine in srebrnine, za katerimi je v povojnem
času izgimla vsaka sled. Nekaj okrasnega inven-
tarja so pozneje prenesli v protokolarno rezidenco
Brdo in upati je, da se bo ta dragocena dediščina
iz snežniške posesti spet vrmla na svoje staro
mesto. V predaUh kredence so še spravljeni deU
velike garniture srebrnega jedUnega pribora za 24
oseb z vgraviranimi monogrami GS (Georg Schön-
burg) in knežjimi kronami. Poleg nekaj manjših
srebrnih in posrebrenih garnitur z monogrami HS
(Herman Schönburg) so tu še razni, razkošno
obUkovani in deloma pozlačeni desertni pribori za
12 ali 6 oseb v lesenih šatuljah s svUenimi ali
žametastimi podlogami. Na policah kredence in
etažere je še nekaj čajnikov, skledic in svečnikov,
večinoma iz neplemenitih kovin; iz potrdU grajskih
oskrbnic shranjenih v Arhivu vlade pa je razvidno,
da je nekaj kosov srebrnega posodja šlo na Brdo.
O steklovini in porcelanu, ki je še ostal v grajskih
kredencah in vitrinah iz časa knežje družine pa
kaj več v posebnem članku v tej številki Kronike.
Ob ogledu jedilnice ne kaže zanemariti štirih
velikih oljnih portretov. Na enem piše, da gre za
2^ Arhiv vlade: Snežnik, Zapisnik Zgodovinskega arhiva
Ljubljana o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva z
dne 10. 3. 1982.
82
48
KRONIKA
2000
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
Johana Weinharda Auersperga, lastnika snežniš-
kega gradu od 1669 do 1677, drugi trije so ne-
znane osebnosti v noši in s pričeskami iz 17.
stoletja.
Vrnimo se iz jedilnice zopet v vežo, kjer je v
podaljšku izhod v stopniščni stolp z železnimi
polžastimi stopnicami, ki so povezovale grajske
etaže. Prizidali so ga na zahodni steni grajske
stavbe, v času Jurijeve obnove v drugi polovici 19.
stoletja. V novejšem času se je teh stopnic oprijelo
ime "požarno stopnišče", najbrž pa je bil stolp
zgrajen z namenom, da bi grad pridobil en
stranski vhod, pa tudi zato, da služinčad ne bi
uporabljala glavnega stopnišča. V notranjosti stol-
pa so bile pozneje napeljane vodovodne cevi, ki so
s pomočjo "ovnov" črpale vodo pod grajskim je-
zom in jo potiskale v rezervoarje na vrhu stolpa.
Od tam je voda tekla v nova grajska stranišča in
lijake; da pa pozimi ne bi zamrznila, so pri izhodu
pod železnimi stopnicami zakurili pečico.
Ko so leta 1924 v grajsko poslopje napeljali
elektriko iz graščinske žage na Marofu pri Starem
trgu, je tudi "ovne" zamenjala električna črpalka. V
nekaterih grajskih prostorih še danes visijo med
tramovi petrolejske svetilke s senčniki iz mlečnega
stekla, ki jih je princ Herman, znan po svoji
nemški varčnosti in gospodarnosti, dal elektri-
ficirati. V reprezentančnih prostorih so nekatera
viseča svetila zamenjali novi lestenci, ki skušajo
posnemati preživele sloge.
Ko je knez Jurij v letih 1885/86 v severoza-
hodnem delu grajskega kompleksa dogradil del
obzidja z obsežno teraso na vrhu in prostor pred
njim uporabil za grajsko klet, je v povezavi starega
in novega dela nastal nov trikotni prostor, pozneje
preurejen v grajsko kuhinjo. Domačini se še spo-
minjajo, da so kuhinjo namenoma postavili zunaj
grajskega jedra, da knezov in njihovih gostov ne
bi motile kuhinjske vonjave. Šele po drugi
svetovni vojni so jo preselili v pritličje grajske
stavbe, v že prej omenjeno "pedentarsko sobo".
Prvo nadstropje
Iz visokega pritličja se mimo velikih oljnih
kopij Dürerjevih svetnikov Huberta in Jurija, po-
vzpnemo, po z lesom opaženem stopnišču, v prvo
nadstropje, v nekakšen piano nobile (gosposko
nadstropje) z veliko vhodno predsobo ter osebnimi
prostori princa Hermana in njegove sestre Ane. Iz
Schollmayerjevih zapisov povzemamo podatke, da
je bila predsoba pred obnovitvijo med leti 1886-89
razdeljena na dva dela - na vhodno "temačno
vežo" in na "mali modri salon" z dvema oknoma,
ki gledata na grajski park. Podatkov o gradbenih
posegih v notranjščino prvega nadstropja ni, vse-
kakor pa lahko domnevamo, da so bili manj rigo-
rozni kot v pravkar opisanem visokem pritličju.
Medtem, ko nam za pritlične prostore največ
pomagajo Schollmayerjeve pisane besede, govorijo
za ostala tri nadstropja kompleti stilnega pohištva,
ki gotovo niso pripeljani od drugod.
Prvo nadstropje
B. Predsoba
1. Hermanov salon
2. Hermanova spalnica
3. Anina spalnica
4. Anin salon
Tloris prvega nadstropja z legendo prostorov.
Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 200. Grad
Snežnik, Ljubljana 2000.
Stara opečnata tia v predsobi so nadomestili z
vzorčastimi samotnimi tiakovci, v sobah pa je ob
koncu 19. stoletja pode iz mehkega lesa zamenjal
zvezdasto zložen hrastov parket, novejši iz 20. sto-
letja pa je položen na ribjo kost. Zanimiva po-
sebnost vseh prostorov v gosposkem nadstropju je
v drugi polovici 19. stoletja "modernizirani" leseni
strop. Stare renesančne tramove so namreč prekriU
z okrasno zloženim furnirjem, vmesne ploskve
med njimi pa pobarvali ali oblepili z vzorčastimi
tapetami. Nimamo nobenih podatkov kako je bila
predsoba opremljena po končani renovaciji nad-
stropja leta 1889, kajti SchoUmayer govori v svoji
kroniki le o gradbenih deUh. Danes stoji sredi
predsobe velika postbidermajerska biljardna miza,
prenesena po drugi svetovni vojni iz biljardne
sobe v visokem pritličju, in dva reprezentančna
kosa neorenesančnega pohištva, ki sodita gotovo
med najlepše primerke grajske opreme. Ploskve
veUke bogato rezljane omare s polnoplastičnimi
hermami, prekrivajo maskeroni in stilizirani em-
blemi, zastekljeno vitrino pa rezljane sirene z
zvitimi repi.
83
KRONIKA
48
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
ZOOO
Novorenesančna omara iz druge polovice 19.
stoletja (foto V. Bučič).
V grajskem interierju prevladujejo med slikami
schönburski portreti; nekatere med njimi omenjam
le bežno, ker so s kostumološkega vidika obrav-
navani v posebnem članku. V predsobi prvega
nadstropja visita drug ob drugem velika doko-
lenska portreta Jurija in žene Luize, upodobljena po
fotografijah iz mlajših let in leta 1879 naslikan
akvarel princa Jurija v paradni generalski uniformi
na konju, delo slikarja F. W. Heineja (1845-1921). V
istem prostoru ima za gradbeno zgodovino gradu
dokumentarno vrednost slika konjeniškega stotnika
Edwarda Henegana, ki jo je naslikal leta 1860 ali
1859 (na hrbtni strani slike je zapis: Gemalt von
Rittmeister Edward Henegan in J. 1860 (oder 1859]),
na enem od svojih večkratnih obiskov pri princu
Juriju na Snežniku. Slika, sicer amaterski izdelek
priložnostnega slikarja in umetniško nezanimiv
akvarel, prikazuje grad še prekrit s skodlasto streho
in pred Jurijevimi dograditvami obzidja ter z lepo
izrisanimi detajli iz grajske okolice. 22. septembra
1888 je Schollmayer v svojem dnevniku zapisal, da
je ta dan "vojni tovariš princa Jurija, konjeniški
stotnik Eduard Henegan, našel v Snežniku azil
maja 1889 pa je bil zopet na Snežniku".
Čeprav je bil snežniški grad bolj ali manj letna
rezidenca, so ga knezi opremili z vsem udobjem,
ki ga je zahteval tisti čas. Stene so po tedanji
modi, pa tudi zaradi grajskega hladu, prekrili s
ponekod še danes ohranjenimi tapetami, ki so s
svojimi vzorci lepo dopolnjevale pohištvo v staro-
nemškem slogu. V Aninem in Hermanovem sa-
lonu pritegneta posebno pozornost prelepi, atek-
tonsko oblikovani neorokokojski peči iz belo gla-
ziranih pečnic, oplemenitenih z reliefnim školj-
čevjem, schonburškimi grbi in sedečimi puti. Grad
je bil zelo dobro opremljen z lončenimi pečmi, saj
je bilo potrebno zaradi grajske lege sredi vlažnih
gozdov in mrzlega podnebja pod snežniškimi
gorami, ogrevati prostore tudi v pomladnih in
jesenskih mesecih, včasih malo zakuriti tudi v
poletnih dneh. Vse peči v gradu so iz zadnjih
desetletij 19. stoletja, torej iz obdobja Schönburgov,
nekaj so jih zamenjali med obema vojnama in
sledovi tega so dobro vidni na parketu. V biljardni
sobi in predsobi prvega nadstropja sta še ohranjeni
veliki, trinadstropno oblikovani peči s kupolastim
zaključkom. Obloženi sta z reliefnimi, zeleno
glaziranimi pečnicami, tipičnimi za staronemški
slog v zadnjih dveh desetletij 19. stoletja. Ostale
peči iz tega obdobja so manjše, na tistih v tretjem
nadstropju iz gladkih, belo glaziranih pečnic pa
izstopa v prostor polnoplastično oblikovana lisičja
glava.
Salon princese Ane z neorokojsko pečjo iz druge
polovice 19. stoletja (foto S. Habič).
Nedvomno je salon kneginje Ane opremljen z
najbolj udobno opremo. V njem se je več razkošno
oblikovanih kosov sedežnega pohištva v močno
priljubljenem staronemškem slogu, skupaj s pisal-
no, šivalno in konzolno mizo z velikim ogledalom,
zlilo v ubrano in harmonično celoto. V tem salonu
najdemo vse, kar lahko ponazori visoko stano-
vanjsko kulturo zadnje četrtine 19. stoletja, od
oljnih podob portretirancev do pohištva in drob-
nega inventarja. Zanimiva izjema med to histo-
rizirajočo opremo je velika garderobna omara z
84
48
lOOO
KRONIKA
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
bogatim, sicer z ozirom na letnico 1798, močno
retardiranim poznobaročnim školjčevjem. Najbrž
nam bo ostala večna uganka ali je ta, po času
nastanka izstopajoči kos opreme z inicialkami M F
(najbrž gre za inicialke lastnika) med številkami
izrezljane letnice, del interierja prejšnjih lastnikov
grofov Lichtenberških, ali pa so ga precej kasneje
pridobili od drugod. Dopustiti moramo namreč
možnost, da so po drugi svetovni vojni tudi na
Snežnik pripeljali nekaj predmetov iz Federalnega
zbirnega centra, od koder so oskrbovali proto-
kolarne objekte, vladne ustanove, muzeje, pa tudi
privatna stanovanja. Zal je bila povojna razdelitev
spomeniškega gradiva popolnoma nekontrolirana
in je stroki naredila več škode kot koristi. Najbrž je
naključje, da se je v Aninem salonu ohranila skoraj
meter visoka neobaročna porcelanska ura, bogato
okrašena z voluminozno oblikovanimi ženskimi
figurami, puti in igrivim školjčevjem. Zanimiv je
podatek iz spomina nekega okoličana, da je bilo v
gradu okrog deset velikih porcelanskih ur, za
katerimi se je po nacionalizaciji izgubila vsaka sled.
Ohišje snežniške ure sicer ni signirano, ker pa gre
za vrhunsko kvaliteto mojstrsko oblikovanega
predmeta, se lahko upravičeno vprašamo, ali ni
mogoče ta izjemni predmet izdelek znamenite por-
celanske manufakture iz Meissna v bližini Dresd-
na, saj so imeh Schönburgi svoj domicilni dvorec v
njegovi neposredni bližini.
Iz Aninega salona je vhod v njeno spalnico s še
danes ohranjenimi papirnatimi tapetami in opre-
mo, ki je del kompleta spalnice njenega brata
princa Hermana. Gre za bogato členjeno, s se-
cesijsko rezbarijo in intarzijo okrašeno pohištvo,
pri katerem so dekorativni elementi prekrili
ploskve, ki v svojih osnovnih oblikah še vsebujejo
reminiscence staronemškega sloga. Če bi se na-
tančneje ukvarjali s provenienco tega pohištva, bi
morali njegovo domovino iskati daleč izven naših
meja, najbrž nekje na Saškem, kar velja za večino
grajske opreme.
Salon princa Hermana z neobaročno sedežno
garnituro iz okrog leta 1865-1875 (foto M. Kambič).
Ko zapuščamo Anine prostore, se skozi veliko
predsobo napotimo v delovno sobo ali, kot jo ime-
nujejo domačini, v salon kneza Hermana, od
koder se ponuja razgled na grajski ribnik, park in
veliko pristavo. Posebnost sobe je v njenih tape-
tah, ki z različnimi večbarvnimi secesijskimi vzorci
-karirastimi, crtastimi, ponekod tudi z enobarvnimi
ploskvami, ne prekrivajo le sobnih sten, temveč je
z njimi v celoti prekrito stropno tramovje. Žal je
zob časa temeljito načel to nenavadno kombinacijo
tapetnih vzorcev, ki bi se jih s pravočasno resta-
vratorsko intervencijo še lahko rešilo propada. V
salonu je dokaj skromna in v standardnih oblikah
zasnovana neobaročna sedežna garnitura in v istem
slogu oblikovana domnevna knezova pisalna miza
nad katero visi doprsni oljni portet bradatega moža
s klobukom. Avtorja slike ne poznamo in na hrbtni
strani ni nobene zabeležke, kdo je portretiranec. Po
spodaj upodobljeni knežji kroni z inicialkami 5 G
(Schönburg Georg ?) in letnici 1884, bi portret lahko
predstavljal že nekoliko ostarelega princa Jurija, pa
tudi primerjava z njegovimi fotografijami iz tega
časa bi bila lahko sprejemljiva.
V salonu visi nad sedežno garnituro oljni
portret Jurijevega sina Hermana, kar potrjuje tudi
napis na hrbtni strani slike Hermann prinz v.
Schönburg, Wellmann, signatura W. R. 1909 na
zgornjem robu pa pove, da gre za sedmograškega
portretista in žanrskega slikarja Roberta Well-
manna.27 Iz inventarnih popisov iz leta 1955 je
razvidno, da je prinčev portret visel v njegovi
spalnici, leta 1965, ko smo kot strokovna komisija
prvič popisovali snežniški inventar pa je bil na tej
steni njegov velik oljni portret iz leta 1926, delo
cerkniškega rojaka, akademskega slikarja Pranja
Sterieta (1889-1930) iz bližnje Dolenje vasi. Na
željo prinčevih sorodnikov je Zavod za spome-
niško varstvo Ljubljana leta 1969 izdal dovoljenje
za izvoz portreta v Italijo^^ nam pa je ostal fo-
tografski, ne ravno kvalitetni posnetek, po katerem
skušam v skopih vrsticah podati njegovo stilno
opredelitev. Gre za odUčen, sicer malce zapet, a
formalno U'niten portret princa Hermana, upo-
dobljenega v naslanjaču pred okroglo mizo v
grajski knjižnici. Portretiranec je naslikan v
frontalni drži. Obraz in roki sta močno detajlirani,
medtem ko so drugi deli telesa oziroma temnega
suknjiča in notranjščina sobe, obdelani svobodneje
in velikopotezneje. Koliko se da razbrati iz foto-
grafije bi Sterletovega portretiranca slogovno lahko
uvrstili v postimpresionizem, sicer še na trdni re-
27 Thieme-Becker, XXXV, 1942, str. 359.
2° Arhiv vlade: Snežnik, Prošnja odvetnika Dr. Lada Lov-
renača iz Postojne z dne 20. jan. 1969 za izvoz portreta
princa Hermana sorodnikom v mesto Asciano (Prov.
Siena) v Italiji. Akt Izvršnega sveta štev. 03-289/267/69 z
dne 3. XI. 1969 o izvozu umetnine v Italijo.
85
2 KRONIKA
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
48
2000
alistični osnovi. Oljni portret na platnu velikosti
113 X 92 cm je signiran desno spodaj : Sterle /
1.XI.1926, na hrbtni strani pa je napis: Seine
Durchlaucht / Prinz / Herman / von Schönburg
Waldenburg / geb. Am 9. Jänner 1865 L ..sitzer /
der Herrschaft Laas -/ Schneeberg /. Ct'malt im
Schneeberg /1. XL 1926 / akad. Maler / Franjo A.
Sterle. V omari knjižnice je shranjeno nekaj lito-
grafsko razmnoženih risb Hermanovega doprsnega
portreta (vel. 66 x 49 cm) z datumom 18. 10. 1926,
tiskanih v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani.
Portretiranec je upodobljen v istih oblačilih kot na
Sterletovi oljni sliki, le da sta na risbi telo in glava
v rahlem zasuku. Ker sta tudi izraz in modelacija
obraza identična, lahko z gotovostjo zapišemo, da
gre za študijsko risbo narejeno 3 dni pred sli-
kanjem oljnega portreta.
Slika, ki je nekoč krasila Hermanov salon in je
še danes v tem prostoru, je bojna scena s ko-
njenico, ki jo je leta 1851 naslikal dunajski slikar
Josef Wilhelm Heicke (1845-1921).29 Princ Herman
jo v svojem dnevniku opisuje kot bitko pri Mezc-
hegiesu (?), ko so pruski kirasirji napadli ogrske
huzarje in v kateri je sodeloval tudi njegov oče. Ali
je slika nastala po naročilu Hermanovega očeta
Jurija, iz dnevnika ni razvidno - omenjena je le, da
visi v njegovi sobi na snežniškem gradu.^O
V salonu je še en zanimiv predmet, ki časovno
dokumentira gradbene spremembe na snežniškem
gradu. Pri peči stoji razpet dvokrilni zaslon z
upodobljenim knežjim dvorcem Hermsdorf na
Saškem in snežniškim gradom na Notranjskem. S
tempernimi in vodnimi barvami na papirju, vpe-
tem v lesen okvir zaslona, je naslikana podoba
Snežnika z inicialkami lastnika G S (Georg Schön-
burg) in letnico 1884. Slika lepo dokumentira graj-
sko arhitekturo, ki je imela že pred tem časom
zvišane stolpe in z opečnatimi konzolami podprte
strešne vence ter dograjen zid z vrhnjo teraso s
koničastim stolpičem.
V Hermanovem salonu dominira bidermajerska
stoječa ura, ki kaže tudi datume v mesecu in
lunine mene, ter visoka vitrina iz tega obdobja,
polna okrasnih krožnikov, porcelanskih figurin in
žlahtnih kozarcev. Leta 1965 je ta vitrina stala v
predsobi prvega nadstropja in je še skrbno varo-
vala knezovo arheološko in numizmatično zbirko.
Gotovo je pri tem gradivu šlo za okoliške najdbe,
ki žal nikoli niso dočakale strokovne obdelave, ker
so, tako kot še mnogo drugih drobnih predmetov,
izginile neznano kam. Ali gre pri tej vitrini za
"muzejsko omaro" v kateri so po SchoUmayerjevem
zapisu bili shranjeni fragmenti izdelkov steklarne
29 Olje pl. 73,7 X 94,7 cm, sign, l.sp.: Josef Heicke 851 aus
Wien, Thieme-Becker XVI, 1923, str. 251-252.
3" Gehörtes und Gesehenes     str. 17.
ob izviru Malega Obrha, ki so jih našli v 90. letih 19.
stoletja, najbrž ne bo nikoli pojasnjeno. (Kaj več o
tem glej v članku o steklovini in keramiki).
Naslanjač, neobarok (sedaj v gradu Brdo pri
Kranju) druga polovica 19. stoletja (Benetke?) foto-
arhiv Narodnega muzeja Slovenije.
Ko skušamo zaradi zgodovinske resnice s po-
močjo ohranjenih predmetov rekonstruirati knežje
prostore in obenem obiskovalca seznaniti s sedanjo
ureditvijo, ne moremo mimo omembe predmetov
iz grajskega inventarja, ki so bili sestavni del knež-
jih apartmajev in so zdaj v drugih protokolarnih
objektih. Mednje sodi predvsem razkošno oblikova-
ni naslanjač, najlepši in vse pozornosti vreden kos
pohištva iz knežje zapuščine, ki so ga zaradi njego-
ve lepote in reprezentativnosti leta 1971 prenesli v
brdsko rezdenco. Naslanjač je prav gotovo italijan-
skega izvora in možno je, da so bili Schonburgi pri
svojem trgovanju z lesom v stiku z Benetkami, ki so
bile pomembne odjemalke lesa iz naših gozdov.
Gre za odličen izdelek beneškega umetniškega
mizarja Valentina Panciere (1829-1902), imenovane-
ga Besarel, ki je v svoji delavnici na Canalu Grande
izdeloval fantazijsko pohištvo, bogate okvirje, pute,
satire in zamorčke, vse po vzorih italijanskega
kiparja Andrea Brustolona iz Belluna (1662-1732)
Knezov naslanjač je nekoliko poenostavljena iz-
vedba njegovih dvanajst naslanjačev iz konca 17.
86

KRONIKA
lOOO
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
stoletja, razstavljenih v veliki dvorani Ca'Rezzonico,
sedaj muzeju 17. in 18. stoletja v Benetkeh.^l
Poleg Hermanovega salona je v prvem nad-
stropju še njegova spalnica, ki naj bi bila po
Schollmayerjevem zapisu spalnica njegovih star-
šev, ko so se v šestdesetih letih 19. stoletja preselili
za dve leti na Snežnik. Hermanova soba je delno
opremljena s kosi secesijskega pohištva iz že prej
omenjenega spalničnega kompleta njegove sestre,
princese Ane, velik prostor med okni, ki gledata
na grajski ribnik, pa zaseda sedežna garnitura v
staronemškem slogu s še originalnim žametastim
oblazinjenjem. Nimamo sicer nobenih dokazov, da
je bila sedanja oprema Hermanove spalnice v tem
prostoru, vsekakor pa se oblike pohištva slogovno
dobro ujemajo s časom Hermanovih prihodov na
snežniški grad. Globoka sobna niša je opremljena s
toaletnim priborom, ki ga je na gradu kar nekaj
lepih kosov. Tu je tudi prenosno sobno stranišče z
medeninasto črpalko za vodno izpiranje porcelan-
ske posode, ki je kot odsluženi predmet, po uved-
bi stranišča s tekočo vodo v prizidanem stolpu,
romalo v grajski depo, sedaj pa je kot muzejski
eksponat ponovno vrnjen na svoje staro mesto.
V Hermanovi spalnici visi še dvoje izredno
lepih pastelnih podob iz schonburškega sorodstva,
princesi Julija in Viktorija iz začetka 19. stoletja.
Nad Hermanovo posteljo je usnjen antependij iz
17. stoletja (59 x 127 cm) s podobo sv. Marjete,
prenesen neznano kdaj iz oltarne menze v cerkvi
sv. Marjete v sosednji vasi Smarata. Leta 1965 je
bil antependij še v mali čitalnici poleg knjižnice, v
osemdesetih letih, ko so se v gradu začele kul-
turne prireditve in se je mala čitalnica spremenila
v prehodni prostor za nastopajoče, so antependij
prenesH v prinčevo spalnico.
Iz pričevanj posameznikov vemo, da je bila
notranjost gradu bogato opremljena z likovnimi
deli, ki so se po vojni precej porazgubila. Kar je v
gradu še ostalo, so slike neznanih ali manj znanih
slikarjev, med njimi pa je tudi nekaj del domačih
avtorjev, kar bi lahko pomenilo, da se je princ
Herman povezoval z našimi umetniki in odku-
poval njihova dela. Med skulpturami sta tu mar-
mornata kipca "Otroška glava" kiparja Toneta
Kralja (1900-1975),32 in "Satir" (Favn) Lojzeta DoU-
narja (1893-1970).33 Dolinarjev kipec Lz njegovega
repertoarja male plastike, primerne za dekoracijo
interierjev, predstavlja helenistični mitološki motiv,
podan v obliki dečka s kopitastimi nogami. Kipec
ima svojega dvojnika v mavčnem Favnu enakih
oblik in odgovarjajočih mer, ki je bil leta 1917
razstavljen v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani,34
marmornati Satir na Snežniku pa je lahko knezovo
naročilo. Bronasti, sicer nesignirani kipec, "Pes na
sledi" na ovalnem podstavku je prav gotovo ena
izmed upodobitve psov hrvaškega kiparja anima-
lista Branislava Deškoviča (1883-1939).35 Narodna
galerija v Ljubljani hrani zelo podobnega brona-
stega setra istega avtorja iz leta 1919, zato lahko
domnevamo, da bi tudi snežniški seter sodil v to
obdobje. V sobah visita olji krajinarja in portretista
Pavla Künia (1817-1871)3^ "Srednjeveško mesto",
novejše platno slikarja in likovnega kritika Cora
Škodlarja (1902-1996) "Tihožitje starin"37 ter risba s
kredo "Glava mladeniča"38 z letnico 1865, začetnika
reahstičnega slikarstva v Sloveniji Ivana Franketa
(1841-1927).
Kulturnozgodovinski pomen imajo v snežniških
interierjih slike schonburških prednikov in takrat
še živečih članov knežje družine. Poleg bider-
majerskih portretov v grajski knjižnici lahko posa-
meznike spoznamo po številnih, lepo uokvirjenih
portretih, razporejenih po prostorih gosposkega
nadstropja. Slike so oljne in pastelne podobe dam
in gospodov, ki jih je za galerijo prednikov na-
rekovala samozavest bogatih snežniških gospodar-
jev, da bi lahko tudi v tem odročnem gradu na
jugu Kranjske številnim gostom razkazovali svoja
imenitna sorodstva. Večinoma so to kvalitetne ko-
pije, narejene po originalnih portretih iz knežjih
gradov na Saškem. Med njimi so tudi portreti
nastali pod čopičem družinskega slikarja Heinricha
Schönchena, ki je nekatere portretirance naslikal
po fotografijah Lz njihove mladosti, kar je na
hrbtni strani vestno zabeležil. Na začetku sem že
omenila, da je bilo nekaj kvalitetnih krajin iz ro-
mantičnega 19. stoletja prenesenih na grad Brdo,
med njimi likovno najkvalitetnejši portret v seriji
schonburških upodobljencev. Gre za oljni portret
princese Elizabete v ovalnem okvirju, bližnje so-
rodnice Schönburgov, ki bi se že zaradi zgodo-
vinske resnice moral vrniti v snežniške interierje,
saj je bil namenjen prav njim.
Naslanjač je bil leta 1971 prenesen v protokolarni objekt
Brdo, leta 1973 razstavljen na razstavi v Narodnem mu-
zeju v Ljubljani. Vesna Buač Stol v petih tisočletjih,
katalog razstave, Ljubljana 1973, str. 71.
Bel marmor, viš. 24,5 cm, sign. d. ob strani: Tone Kralj
33  920.
Bel marmor, viš. 44,5 cm, sigm. d. na podnožju: DO-
LINAR L.
34 Za navedene podatke se lepo zahvaljujem kolegici dr.
Spelei Čopičevi.
Bron, lesen podstavek, dolž. 29 cm.
3° Olje na lepenki, 102 x 73 cm, sign. 1. spodaj: Paul Kuni
1864. Na hrbtni strani listek z napisom: Iz srednjega
veka (Grajsko dvorišče). Galle, Bistra.
3' Olje pl., 80 X 68 cm. Na podokvirju spodaj napis: Coro
Skodlar, Tihožitje.
38 Risba s kredo, 74,6 x 58,5 cm, sign. d. spodaj: Iv. Franke
2. X. 865.
87
KRONIKA
VESNA BUČIC: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
48
2.000
Drugo nadstropje
Drugo nadstropje
C. Predsoba
1. Otroška spalnica
2. Otroška soba
3. UIrikova spalnica
4. Jedilnica
5. Mala spalnica
6. Egipčanski salon
Tloris drugega nadstropja z legendo prostorov.
Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 200. Grad
Snežnik, Ljubljana 2000.
Neobaročna sedežna garnitura in bidermajerska
zakonska postelja v spalnici princa Ulrika okrog
leta 1870 (Loto M. Kambič).
Široko leseno stopnišče, opremljeno z repro-
dukcijami lovskih motivov, nas pripelje v predsobo
drugega nadstropja, kjer je leta 1965 še stala se-
dežna garnitura polnoplastično rezljanih sgabellov
(dvosed in štirje stoli), narejenih v drugi polovici
19. stoletja po stolih iz obdobja italijanske rene-
sanse. Gre za izredno kvalitetno rezbarijo iz sta-
rega snežniškega inventarja, ki je bila leta 1968
prenesena na grad Brdo (glej opombo 12). Pred-
soba je danes opremljena z neobaročno sedežno
garnituro, ki je prenesena iz nekdanje biljardne
sobe v pritličju, ko so le-to leta 1984 spremenili v
poročno dvorano. Poleg nekaj historističnih kosov
pohištva, med katerimi ni smel manjkati pri-
ljubljeni altdeutsch (staronemški slog iz konca 19.
stoletja), je med ročno koloriranimi barvnimi foto-
grafijami beneških motivov razobešenih še vse
polno lovskih trofej. Z vrha omar gledata na
obiskovalca orla z razpetimi perutmi, na starem
opečnatem tlaku pa se nagačene šopirijo mogočne
knežje uplembe velikih živali.
Na desni strani predsobe so vhodi v spalnice,
na levi v zanimivo jedilnico in v grajsko posebnost
- egipčanski salon. Med snežniškimi lovci je ostal v
spominu Hermanov brat Ulrik in tudi SchoUmayer
ga v svojem dnevniku omenja kot strastnega lovca
in pogostega obiskovalca Snežnika. Previdno velja
sprejeti ustno izročilo, da so biU trije prostori v
drugem nadstropju namenjeni princu Ulriku in
njegovim petim otrokom. Ker pa se je največje
sobe že od nekdaj oprijelo ime UIrikova spalnica,
sta najbrž tudi dve sosednji sobi sodili k njegovi
družini. Pohištvo s stilnimi karakteristikami pozno-
bidermajerskega obdobja iz velike Ulrikove sobe je
najbrž oprema prenesena iz nekdanje Jurijeve
spalnice v prvem nadstropju, kar bi, sicer z neko-
liko slogovno retardiranimi karakteristikami, pa
tudi z malo logične domišljije, odgovarjalo času
Jurijevega prihoda na snežniški grad. V spalnici je
poleg bidermajerske zakonske postelje z nočnima
omaricama iz istega obdobja še garderobna omara,
iz postbidermajerskega časa pa še veliko stoječe
ogledalo, ki je bUo skoraj vedno del spalnične
opreme. Velika otroška soba je opremljena s kom-
pletom spalničnega pohištva v slogu drugega ro-
kokoja iz konca 19. stoletja. V maU posteljni sobi je
poleg bidermajerske opreme zanimiva miniaturna
garderobna omarica, ki bi bUa lahko otroška igrača,
lahko pa je bila narejena kot "mojstrski izdelek"
oblikovan v staronemškem slogu, s katerim je
mizarski pomočnik napredoval v mojstra, in je šele
potem postala igrača Ulrikovih otrok.
V drugem nadstropju je grajska posebnost
oprema dveh sob - pohištvo t.i. črne jedilnice in
egipčanskega salona, pri katerem so dekorativni
elementi "egiptomanije" prekrili ploskve secesijsko
oblikovanih kosov pohištva. Ker bo egipčanska
soba predstavljena v posebnem članku, bi tukaj
omenila le kabinetno omarico, ki je našla v tem
egipčanskem ambientu svoj začasni prostor. Gre za
kabinetno omarico iz prve polovice 18. stoletja v
slogu chinoiserie, opremljeno z mnogimi predali
skritimi za močno okovanimi vratci. Med prebi-
valci posestva je bUa znana kot "Huterjeva bla-
gajna" iz katere je nadlogar Hutter občasno izpla-
čeval snežniške uslužbence. V sedemdesetih letih
je bUa prenesena na Brdo, leta 1999 pa je z ra-
zumevanjem brdskega vodstva za historično priče-
valnost, vrnjena nazaj na snežniški grad.
88
>
>
2000
KRONIKA
VESNA BUCIC: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
Pohištvo jedilnice iz obdobja secesije prvo de-
setletje 20. stoletja (?) (foto V. Bučič).
Nenavadna za snežniški grad je zelo dobro
ohranjena oprema t.i. črne jedilnice. Nimamo
nobenih podatkov kdaj in odkod je prišla na
snežniški grad in kje je bila najprej postavljena. Pri
popisovanju inventarja leta 1965 je bila v eni od
sob v tretjem nadstropju, po letu 1981 pa je
prestavljena v sedanjo sobo drugega nadstropja. V
gradu se je namreč velikokrat premeščalo pohištvo
zaradi snemanja zgodovinskih filmov, kar spo-
meniško zaščitenemu objektu nikakor ni bilo v
prid. Ob neki taki priložnosti je tudi črna jedilnica
spremenila svoje mesto. Oblikovalca te zanimive
jedilnice bi morali najbrž iskati v krogu dunajskih
arhitektov, ki so na secesijske oblike pohištva vre-
zovali Ornamente različnih narodnih motivov, med
njimi tudi iz balkanske zakladnice, znane po
okrasju, ki je prekrivalo čelne stranice skrinj. Gre
za plitvo rezljane cvetlične šopke v stiliziranih
vazah, ki prekrivajo večji del pohištvenih ploskev
jedilnice in močno spominjajo na plitvo rezljane
motive, upodobljene na skrinjah iz južnih pre-
delov Balkana. Te skrinje so po trgovskih poteh
prihajale do severnih predelov jadranske obale in
dalje v notranjost avstro-ogrskih dežel, in njihovo
rezljano okrasje so potem oblikovalci prenašali na
ravne ploskve secesijskega pohištva.39 Na ta vpliv
kažejo tudi oblazinjeni sedeži jedilnice, katerih
tkane prevleke spominjajo na balkanske preproge,
znane kot "pirotski čiHmi".
V jedilnici visi reprodukcija slike "Marija An-
toaneta v ječi", na kateri je upodobljen prizor na
smrt obsojene kraljevske jetnice pri molitvi pred
jedjo. Čeprav gre za reprodukcijo grafike^" je slika
pomembna za našo likovno umetnost, ker je po tej
Vesna Bučič: Meščanska skrinja v Sloveniji, katalog raz-
stave. Narodni muzej, Ljubljana 1984.
Na reprodukciji spodaj: Marie Antoinette ä la con-
ciergerie, 83 x 62 cm (58 x 45 cm) sign. 1. sp.: peint par
Ch. L. Müller, d.sp.: grave par F. A. Ledoux, imprimé
par Groupil and Cie Editeurs, Paris.
predlogi naš krajinar in portretni slikar Anton
Karinger naslikal oljno kopijo tega motiva."*!
Tretje nadstropje
Povzpnimo se še v tretje nadstropje, ki ni
namenjeno javnosti, je pa zanimivo zaradi svoje
preteklosti. V njem so bUe sobe za spremljevalce
imenitnih gostov, opremljene z manj kvalitetnim
pohištvom. Ko so otroci princa Jurija odrasli, je bila
v največjem prostoru urejena gledališka soba z
odrom in povišanim prostorom za gledalce. Če se
je knežja družina s svojimi gosti zadrževala na
gradu dalj časa, je bila ta dvorana prizorišče gle-
daliških predstav, ki so jih graščaki sami režirali,
pa tudi igrah. Schollmayer v svojem dnevniku
omenja razna predavanja, koncerte in družabne
igre, katerim so obvezno sledili "večji ali manjši
plesi do treh zjutraj". Zaradi dvomljive nosilnosti
tal so v tej sobi leta 1906 oder podrli in tla okrepili
z železnimi traverzami, tako so zagotovili obstanek
renesančnih stropnih tramov v spodnji, egipčanski
sobi.
Po drugi svetovni vojni so v sobah tretjega
nadstropja še nekaj časa prenočevali protokolarni
obiski in tovariši zelene bratovščine, ko pa se je
grad odprl za javnost, so ti prostori postali depoji
odsluženega grajskega inventarja, ki kljub "odpisa-
nosti" še naprej ohranja svojo zgodovinsko priče-
valnost. Med številnimi stoli, mizami, posteljami,
omarami in nočnimi omaricami je še nekaj post-
bidermajerskih pisalnih miz, ki so verjetno pri-
nesene iz gozdarskih pisarn na pristavi. Pri ogledu
graščine, ki radovednega obiskovalca vedno znova
preseneti z novimi odkritji, se za hip ustavimo še
na podstrešju, kjer je še ohranjeno telovadno
orodje princa Hermana, zadnjega plemiškega last-
nika snežniške posesti.
Sprehod po grajski notranjosti končajmo z ugo-
tovitvijo, da je danes Snežnik namenjen izrazito
muzejski dejavnosti. Ta beli biser sredi zelenila in
razkošja notranjskih gozdov ponuja obiskovalcu
imeniten pregled fevdalno-meščanske stanovanjske
kulture na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav
zaradi te dragocene in poučne dediščine ki sicer ni
tesno povezana z našo preteklostjo, saj so bili
Schönburgi nemški knezi, ki so nam zapustili
vzorno vodene gozdove, zavzema grad Snežnik
med našimi kulturnimi spomeniki odlično mesto,
ki mu tudi po pravici pripada.
41 Polonca Vrhunc: Anton Karinger, 1829-1870, katalog
razstave. Narodna galerija, Ljubljana 1984, kat. št. 5, str.
54. Za prijazno opozorilo o Karingerjevi sliki se lepo
zahvaljujem kolegici, umet. zgod. Barbari Jaki.
89
KRONIKA
48
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
2000
Grajska pristava
Za zadnji ogled snežniškega kompleksa stopi-
mo še do grajske pristave z vencem gospodarskih
poslopij v katerih so številni okoličani služili svoj
vsakdanji kruh in nekateri med njimi tudi sta-
novali s svojimi družinami. Pogled na nekoč vzor-
no vodene in sedaj propadajoče zgradbe snežniške
pristave je prav žalosten in sprehajalcu pokvari
ves dober vtis, ki ga odnaša seboj, ko zapušča
grajsko stavbo in njeno vzdrževano zunanjost in
notranjost. Poslopja na pristavi še niso doživela
strokovne raziskave zato je možna le njihova
bežna predstavitev. Omenjam jih le toliko, kolikor
je o njih zapisal neumorni snežniški kronist Hen-
rik SchoUmayer in koliko so me z njimi seznanili
ustni viri, ki sem jih zbirala pretežno s pomočjo
današnjih grajskih oskrbnikov, sicer domačinov iz
sosednje Smarate.
Kompleks sedmih gospodarskih poslopij graj-
ske pristave leži vzhodno od gradu na nekoliko
višjem svetu. Okolica je urejena kot park, deloma
obdana z drevoredi, deloma pa z mešanico grmičja
in dreves. NaredUi bomo majhen zgodovinski za-
mik in se vrrali v čase, ko je princ Jurij Schönburg
Waldenburg v šestdesetih letih 19. stoletja prišel iz
daljnje Saške na svoje podedovano posestvo in
začel z veliko zagnanostjo urejevati zanemarjeni
grad. Posebno skrb je namenil obnavljanju neena-
komerno izkoriščanih širnih gozdov in obnavljanju
zastarele in propadajoče grajske pristave, ki je po
njegovi zaslugi postala srčni utrip celotnega
posestva in njegovo upravno in operativno sre-
dišče.
Načrt stare pristave sign, d.sp.: E. Wernicke 1858.
V drugem delu SchoUmayerjeve kronike je
ohranjen v barvnih tonih izrisan tloris pristave z
letnico 1858. Izdelal ga je gozdar Ernest Wernicke
po naročUu kupca Otona Viktorja Schönburg Wal-
denburga, da bi mu po ogledu posestva o njem
poročal. Wernicke je bU leta 1857 z dekretom po-
stavljen za upravitelja posestva, za njim pa je
vodstvo prevzel cesarsko kraljevi konjeniški stotnik
Ferdinand Hoffmann. Ta je, kolikor se da sklepati
iz SchoUmayerjeve kronike, sprejel Otonovega
naslednika princa Jurija ob njegovem prvem pri-
hodu na snežniško posestvo in postal njegov
osebni tajnik, v drugi polovici sedemdesetih let pa
je isto dolžnost nadaljeval v Hermsdorfu pri
Dresdnu, na njihovem domicilnem posestvu.
V omenjenem načrtu pristave z oštevilčenimi
parcelami in izrisanimi objekti je razvidno, da so
bUa nekatera poslopja zelo blizu grajskemu mo-
stovžu, kapela sv. Florijana pa je stala neposredno
pred njim. SchoUmayer v svojem opisovanju stare
pristave pravi, da se "ni dalo pripeljati do graj-
skega mostu treba se je bUo prebiti peš med
konjskimi hlevi, poleg močno zaudarjajoče kleti za
kislo zelje, med kupi gnoja in prek kamnitih pečin
in grmovja". Tudi na dveh grajskih upodobitvah,
posnetih iz istega stojišča pod hribčkom s pogle-
dom proti Kozariščam, so vidne stavbe prvotne
pristave. Na ohranjeni srečki za loterijo iz leta 1832
so upodobljena gospodarska poslopja tik pred
gradom. Med njimi je dobro vidna kapela pred
začetkom kamnitega mostu, ki pelje v grajsko
poslopje. Na amaterskem akvarelu iz leta 1860, ki
visi v grajski predsobi prvega nadstropja, je pred
grajskim mostom upodobljena širša ograjena plo-
ščad s samo delno vidno kapelo, prekrito s skod-
lami in z zvonikom na presUco.
Princ Jurij je postopoma odstranU vsa ta pro-
padajoča poslopja; obenem z racionalnim uprav-
ljanjem gozdnega bogastva in prodajo lesa, so po
njegovih načrtih nastajale nove upravne stavbe s
stanovanji za vodje gozdarskih uradov, skladišča
za les in bukovo kresilno gobo, novi prostori za
gradbene materiale, vozove in mnoge druge na-
prave. Zgrajena je bUa nova velika konjušnica,
odprta jahalnica in zastekljena lopa s salonom za
zajtrkovanje, ki jo je pozneje njegov naslednik
Herman predelal v mizarsko in kolarsko delavnico.
Sezidani so bili novi hlevi in hlev za žrebeta, ko
pa so pozneje opustili kobilarno, so jo predelaU v
stanovanja za uslužbence. Ob velikem zidanem
skednju je nastala nova ledenica, imenovana ame-
rikanska ledena klet, sezidaU so novo pralnico,
naredili prostor za žganjekuho in še za razne dru-
ge gospodarske panoge.
Ob odstranitvi zastarelih stavb so z dovolje-
njem škofije porušiU tudi kapelo, ki se leta 1793
omenja kot kapela posvečena sv. Henriku, leta
1803 pa sv. Florijanu. Čeprav so obljubili, da bo
nova sezidana na drugem mestu, Schonburgi kot
protestantski fevdalci, obljube niso izpolnili. Iz
90

12 KRONIKA
2000
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
ustnih virov je znano, da so se klopi iz grajske
kapele ohranile v kozarški cerkvi in morda je prav
iz te kapele slika sv. Florijana, delo baročnega
slikarja Huberta Berganta, ki je sedaj v cerkvi na
Križni gori.42
Kompleks na novo sezidanih gospodarskih
stavb je princ Jurij umaknil bolj vzhodno od
grajskega vhoda, povečano razdaljo med gradom
in pristavo pa spremenil v grajski park, ki do-
polnjuje videz gradu. Topografsko zanimiv doku-
ment snežniškega parka z gradom je katastrski
izris iz reambulirane mape z letnico 1882. Na njem
je videti že urejeno okolico gradu in parka,
prikazana so povsem nova poslopja pristave in
lepo izrisan grajski vrt. Po Jurijevi smrti leta 1900
je princ Herman, njegov fidejkomisni naslednik,
očetove stavbe še dopolnjeval in jih posodabljal v
duhu časa. Schollmayer je v dnevniškem zapisu
poročal, da je leta 1914 dal zgraditi "novo avto-
mobilsko garažo" in aprila se je iz Ljubljane pri-
peljal na Snežnik z "novokupljenim avtom". V
arhivu namreč obstojajo predračuni za nakupe
avtomobilov v Ljubljani,^^ zato bi lahko dom-
nevali, da je na poti iz Nemčije prevzel avto v
Ljubljani in se z njim pripeljal na Snežnik. Do-
mačini hranijo dve fotografiji s Schonburškimi
princi, slikanimi v avtih pred snežniškim gradom.
Na eni so v Fordovem avtomobilu z domačim
šoferjem Jernejem Leničem pred odhodom na lov,
na drugem pa v Daimler-Benzu okrog leta 1930.
Zal se nam ni ohranila niti ena grajska kočija.
Pričevanja o njihovem številu so zelo različna.
Med vaščani je še živa govorica, da so orožniki
kraljevine Jugoslavije pred njenim zlomom leta
1941 pobegnili z eno kočijo v Srbijo, po nekaterih
podatkih pa naj bi kočije kmalu po vojni odpeljali
na Brione v rezidenco predsednika Tita. Lep spo-
min na eno od kočij nam je ostal na fotografskem
posnetku in na fotografijah kočijažev in knežjega
šoferja, ki jih hranijo njihovi potomci.
Tudi pričevanja o grajskih čolnih so zelo raz-
lična. Zaradi skoraj rednih poplav je bil Snežnik
večkrat odrezan od prometnih poti. Leta 1851 je
voda dosegla raven grajskega mostu, kar je tudi
obeleženo z datumom na spominskem kamnu na
vzhodnem obrambnem zidu, leta 1907 pa je bil
vodostaj tako visok, da je voda popolnoma pre-
krila spodnja železna grajska vrata. Schollmayer
nas v svoji kroniki na drobno obvešča, da so dolga
leta vzdrževali promet le z enim majhnim čolnom
in ko so z njim odveslali po pošto v Stari trg, je bil
grad popolnoma odrezan od sveta, ljudje pa so si
za prevoz pomagali tudi s starimi prašičjimi koriti.
42 Janez Kebe; Loška dolina s Babnim poljem. Družina,
Ljubljana 1996, str. 209.
Za podatek o predračunih za nakupe avtomobilov se
lepo zahvaljujem arhivarki g. Alenki Kačičnik Gabrič.
V kroniki je zapisano, da so leta 1908 iztesaU iz 350
let stare jelke dvojni čoln, naslednje leto pa je bil
dokončan tovorni čoln z nosilnostjo 4000 kg.
Dragocene Schollmayerjeve zapise lahko še dopol-
nimo s pričevanji domačinov, ki jim je ostalo v
spominu, da so na pristavi biU trije čolni in enemu
med njimi so rekli "ščuka". Ker se nam noben čoln
ni ohranil, si obiskovalec Snežnika lahko ogleda v
grajskem zvingerju 8,7 metrov dolg in 1 meter
širok čoln iz smrekovih rezanih desk za katerega
domačini pravijo, da se po obliki in načinu iz-
delave ne razlikuje od nekdanjih grajskih čolnov.
Na njem vtisnjena letnica 1910 in začetne črke
izdelovalca nam povedo, da je čoln izdelal Jurij
Godeša iz Dolenjega jezera pri Cerknici, leta 1961
pa ga je odkupil Slovenski etnografski muzej v
Ljubljani in razstavil na snežniškem gradu.44
Leta 1905 je bila na Snežniku napeljana prva
telefonska linija, sprva med gozdarskimi uradi in
glavno pisarno posestva v gradu, v šestih letih pa
je bilo postavljene okrog 100 km telefonske mreže,
ki je povezovala vse gozdarske kolonije s sedežem
centrale na pristavi. Ob pristavi je bil urejen ze-
lenjavni vrt, na pobočju nad vrtnarijo, kjer so bili
nekoč pašniki, so Schönburgi posadili slivov dre-
vored, za katerega pravi SchoUmayer, da je
"kasneje nudil sirovino za priljubljeno snežniško
slivovko", ki so jo prodajah v literskih steklenicah z
reUefnim napisom Schneeberg. Ena taka steklenica
je shranjena med steklenim posodjem v grajski
jedUnici; govorice iz najnovejših časov pa pravijo,
da so naleteli na polno steklenico grajske slivovke,
ko so v pedesetih letih začeli preurejati grajsko
klet v razstavne prostore!
Med obema vojnama se je v tem veUkem,
vzorno vodenem in urejenem gospodarskem kom-
pleksu pod vodstvom Leona Schaute, odvijalo
dobro organizirano delo številnih grajskih usluž-
bencev, ki so kot uradniki, gozdarji, logarji, lovci,
kočijaši, šoferji, kolarji, mizarji in še z drugimi
poklici, skrbeli za snežniški grad in prostrane go-
zdove. Med drugo svetovno vojno, pristava, tako
kot grad, ni bila opustošena. Za časa italijanske
okupacije je bila v njej stacionirana italijanska
posadka iz divizije Ravenna, ves kompleks pa je
bil zaradi varnosti ograjen z dva metra visokim
jelovim brunovjem in bodečo žico, ki še danes leži
zavržena v jarku bližnjega gozda. Od pristave do
gradu je bU skopan jarek, ravno tako ograjen z
bruni, ki so varovale vojake na poti do grajske
terase, kjer so bile nočne straže. Domačini pravijo,
da se italijanska posadka ni vmešavala v grajska
opravUa in v grajske prostore in po njihovem pri-
povedovanju so dela na pristavi, zahvaljujoč spret-
nemu upravljanju Leona Schaute, tudi po Jcapi-
44 Slovenski etnografski muzej, inv. št. 9086. Kupljen je bil
21. 111. 1961 od Ivane Palčič v Cerknici za 25.000 din.
91
12 KRONIKA
48
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
2000
tulaciji Italije septembra 1943, potekala nemoteno.
Leta 1944 je bilo nekaj časa v enem od poslopij
zavetišče za otroke, ki so imeli starše v partizanih
in za katere sta skrbela partizanska učiteljica in
zdravnik iz Cerknice.^^ Ko je po drugi svetovni
vojni leta 1945 nova država nacionalizirala celotno
posestvo, so stavbe na pristavi začele izgubljati
svoje prvotne funkcije in nikoli več niso dosegle
svoje prave namembnosti. Po letu 1945 so se v
njih vrstili razni obrati s svojimi pisarnami, skla-
dišči, garažami, konjskimi in govejimi hlevi, svi-
njaki in čebelnjaki, na zemljiščih okrog pristave pa
so bili vrtovi, njive in travniki, odnosno pašniki
raznih gospodarjev. Osem privatnih strank je za-
sedalo stanovanja nekdanjih grajskih uslužbencev,
nekateri med njimi so po letu 1945 ostali v sta-
novanjih kot najemniki. Leta 1951 je Predsedstvo
vlade ustanovilo na pristavi svojo ekonomijo, ki
naj bi s svojimi prehrambenimi produkti olajšala
oskrbovanje grajske kuhinje, ("ker v kraju samem
in tudi v bližnji okolici ni dobiti hrane niti ze-
lenjave, zlasti pa so težave z oskrbovanjem mle-
ka"),46 in s katero naj bi se sčasoma krili stroški
vzdrževanja gradu. Zaradi nerentabilnosti in ved-
no manjšega števila protokolarnih, predvsem lov-
skih obiskov, so ekonomijo leta 1965 ukinili in
stavbe so začele vse bolj propadati. V tem času sta
v enem delu pristave domačina Jože in Nežka
Mlakar odprla dobro vodeno gostišče, ki je s svojo
ponudbo privabljalo v Loško dolino številne obis-
kovalce. Z nekajletno vmesno pavzo je delovalo
vse do leta 1989, ko se je zaradi vse bolj propa-
dajoče stavbe preselilo v bližnji Markovec, pristava
pa je s tem izgubila dobršen del obljudenosti.
Nekaj obnovljenih strešnih prostorov v stranskem
vzhodnem traktu zaseda od leta 1982 lepo urejena
lovska in polharska zbirka. Prostore nekdanje
mizarske in kolarske delavnice (v času Schön-
burgov imenovana "amerikanska ledena klet"),
uporabljajo lovci Gojitvenega lovišča Jelen-Snežnik.
V pristavi ima svoje prostore Turistično društvo
Loška dolina, v delu stavbe so od povojnih časov
še vedno stanovalci, prazni deli pa neusmiljeno
propadajo.
Čeprav se je razpravljalo o revitalizaciji pristave
na raznih odborih in se nenehno slišijo glasovi po
njeni prepotrebni obnovi, pristava za sedaj ni
dočakala svojega princa na belem konju, ki bi od-
peljal čakajočo nevesto. Verjetno sodi veliki ela-
borat Ljubljanskega regionalnega zavoda za spo-
meniško varstvo, izdelan leta 1972 v okviru jugo-
slovanskega projekta Severni Jadran, med najbolj
realne.47 Ob idejnem načrtu so bili v obširnem
4^ Za podatek se lepo zahvaljujem kolegi zgodovinarju
Antonu Avsecu.
f> Arhiv vlade: Snežnik 9. 111. 1951.
Snežnik, grajski kompleks - zgodovina, projekti, kalku-
elaboratu narejeni tlorisi grajske stavbe in vseh
poslopij na pristavi. Po spremnih besedah kon-
servatorja Milana Zeleznika iz omenjenega zavoda,
bi za grad veljal spomeniški režim prve stopnje, ki
"terja ohranitev stare arhitekture z vsemi stilnimi
spremljajočimi pojavi, od oblike originalnih stro-
pov in tlakov do stilnega okovja in stare poslikave.
Zavarovanje zajema tudi premično opremo, ki je
integralni del gradu". Za kompleks pristave, kot
mlajše tvorbe, je v elaboratu zapisano, da "velja
tudi spomeniško zavarovanje, vendar spomeniški
režim druge stopnje, ki omogoča svobodnejšo
funkcionalno preobrazbo". Tudi v poznejših
načrtih je bilo veliko zapisanega in izrisanega, ven-
dar se ni nič spremenilo in je vse ostalo le na
papirju. Za sedaj nam ne preostane le, da odgo-
vorne opozorimo, da pred našimi očmi propada
skupna dediščina. Za konec pa zaželimo pristavi in
njeni neurejeni okolici, ki ležita pred dobro vzdr-
ževanim gradom na obrobju snežniških gozdov,
da bi dočakala srečnejšo usodo, kot jo je imela
zadnjih pedeset let.
Ob koncu tega prispevka bi se želela zahvaliti
vsem domačinom, ki so se s svojimi spomini vra-
čali v preteklost in mi s pomočjo grajskih oskrb-
nikov posredovali dragocene podatke o življenju
na snežniškem veleposestvu. Ker se njihovi po-
datki v vseh podrobnostih ujemajo s SchoUma-
yerjevo snežniško kroniko, sem jih upoštevala kot
enakovredne pisanim zgodovinskim virom. Za
nesebično posredovanje podatkov se lepo zahva-
ljujem zgodovinarju Antonu Avsecu in arhivarki
Alenki Kačičnik Gabrič, s katero sem predebatirala
marsikateri arhivski podatek in dogodek na snež-
niškem gradu. In za konec zahvala uredniškemu
odboru zgodovinske revije KRONIKA, da je snež-
niški grad uvrstila v svoj redni program za leto
2000.
VIRI IN LITERATURA
Heinrich von SchoUmayer Lichtenberg: Schnee-
berg und die Dynasten von Schönburg. Eine
Geschiechte der Herrschaft Schneeberg in Krain,
II. Band, HaUerstein, 1923
Heinrich von SchoUmayer Lichtenberg: Snežnik in
schönburski vladarji, prevod Jože Sterle, Gozdno
gospodarstvo Postojna, 1998
Herman Prinz von Schönburg Waldenburg: Ge-
hörtes und Gesehenes, Firenze 1993
Notranjski Usti I-III, Cerknica 1977, 1981, 1986
Thieme-Becker. Allgemeines Lexikon der bUden-
den Künstler von der Antike bis zur Gegenwart,
Leipzig 1936 in 1942
ladje; elaborat Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana,
1972.
92
48
KRONIKA
20O0
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
Vesna Bučič: Stol v petih tisočletjih, katalog raz-
stave. Narodni muzej, Ljubljana 1973
Vesna Bučič: Meščanska skrinja v Sloveniji, katalog
razstave. Narodni muzej, Ljubljana 1984
Rainer Haaff: Gründer ZeiL Möbel und Wohn-
kultur, Rhein 1992
Elisabeth Schmuttermeier: Metall für den Gaumen,
Schloss Riegersburg, Museum für angewandte
KunsL Wien 1990
ZUSAMMENFASSUNG
Schloß Schneeberg nach denn Zweiten
Weltkrieg
Zu den seltenen Schlössern in Slowenien, die
den Zweiten Weltkrieg unversehrt überstanden
haben, gehört Schloß Schneeberg (Snežnik) bei Lož
(Laas) in Notranjska (Innerkrain). Von 1853 bis zum
Ende des Zweiten Weltkriegs war es im Besitz der
reichen sächsischen Fürsten Schönburg-Walden-
burg aus Schloß Hermsdorf in der Nähe von
Dresden. Der letzte Schloßbesitzer Prinz Hermann
starb im Jahre 1943 auf dem Stammschloß Herms-
dorf, seine Nachfolger, die in Italien leben, können
keine Ansprüche auf das Schloß mit Meiergut und
den gesamten Grundbesitz anmelden, weil sie
durch das zwischenstaatliche Abkommen über die
Kriegsentschädigung zwischen Italien und Jugosla-
wien in jugoslawischen Besitz übergegangen sind.
Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde das Schloß
seit 1945 durch die Regierung (Protokolldienst Br-
do) verwaltet, der Meierhof durch die Gemeinde
Loška dolina-Stari trg (Laasertal-Altenmarkt), die
Waldflächen durch das Forstamt Gozdno gospo-
darstvo Postojna (Adelsberg). Es ist ein Verdienst
des letzten Schloßverwalters Leon Schautas, daß
das Schloß samt Einrichtung vor den Armeen ver-
schiedener Provenienz bewahrt blieb. Nur so
konnte die Einrichtung der letzten Schloßbesitzer
erhalten bleiben. Aus Zeugenaussagen der Ein-
wohner aus der Nachbarschaft des Schlosses geht
hervor, daß ein Teil der kostbaren Einrichtung, vor
allem kleinere Gegenstände, gleich nach dem Krieg
verschwunden sind, viele wurden jedoch in ver-
schiedene Regierungsgebäude gebracht, vor allem
in die Protokollresidenz Brdo bei Kranj. Von hier
aus wurde Schloß Schneeberg verwaltet und in ein
Erholungszentrum geschlossenen Typs für die
Regierung der Volksrepublik Slowenien und in ein
Jagdschloß für führende Politiker und hohe Gäste
umgewandelt. Ohne Fachleute hinzuziehen und
ohne Verständnis für die historische Überlieferung
begann man die Innenräume umzugestalten.
Ungeachtet der umfassenden Umgestaltung, die
nach 1945 das einstige Bild der Innenräume grund-
legend veränderte, ist es durchaus möglich, daß die
Schloßverwaltung das ursprüngliche Gepräge der
repräsentativen Räume zum Teil bewahrt hat,
wurde Schloß Schneeberg mit seinen Wäldern doch
von Gästen von Rang und Namen aus allen ehe-
maligen jugoslawischen Teilrepubliken und aus
dem Ausland zu Jagd- und Erholungszwecken
besucht. Die meisten Schloßbesucher gehörten der
Weidmannsgesellschaft an, darunter befand sich
auch der ehemalige Präsident Tito, der sich hier
zweimal aufhielt. Zu wesentlichen Veränderungen
kam es in den siebziger Jahren des 20. Jahr-
hunderts, als man die Schloßräume für die Öffent-
lichkeit zu öffnen und allmählich Besucher zu
empfangen begann, an denen es fortan nie fehlte.
Die Kellerräume und zwei Zimmer im Hoch-
parterre wurden in eine Ausstellungsgalerie um-
gewandelt, wo seit 1983 ununterbrochen Ausstel-
lungen veranstaltet werden.
Aus der Zeit vor der Ankunft der Schönburg
liegen keine Angaben über das Schloßinnere vor.
Vom alten Baukern sind einzig die gut erkenn-
baren alten Balkendecken in allen Etagen sowie das
Ziegelpflaster im zweiten Stockwerk erhalten.
Nachdem in den sechziger Jahren des 19. Jahr-
hunderts die Schneeberger Herrschaft in Besitz der
Schönberger Fürsten übergegangen war, erfuhr das
Schloßinnere eine grundlegende Umgestaltung, die
sich mit einigen Veränderungen bis heute erhalten
hat. Das Schloß war nie eine ständige Residenz der
Fürsten von Schönburg. Sie kamen hierher zu Jagd
und Erholung; zahlreiche Gäste aus diplomatischen
und hohen Militärkreisen besuchten die aus-
gedehnten Schneeberger Jagdreviere.
Als Prinz Georg Schönburg-Waldenburg in den
sechziger Jahren des 19. Jahrhunderts auf die
ererbte Herrschaft kam, begann er mit großem Eifer
das verkommene Schloß herzurichten. Besondere
Sorge widmete er der Erneuerung der ungleich-
mäßig genutzten Wälder und der Instandsetzung
des veralteten und verkommenen Meierhofes.
Seine Arbeit wurde nach seinem Tode im Jahre
1900 von seinem Sohn Hermann, seinem fidei-
kommissarischen Nachfolger, fortgesetzt. Vater und
Sohn schufen durch ihr 90j ähriges zielbewußtes
forstwirtschaftliches Wirken im Schneeberger Ge-
biet eine der schönsten Herrschaften in Krain und
hinterließen vorbildlich gepflegte ausgedehnte Wäl-
der mit gut trassierten und instandgehaltenen
Waldstraßen.
Prinz Georg und sein Sohn Hermann richteten
das Schloß mit gemütlichen Möbeln im damals
93
KRONIKA
3
VESNA BUČIČ: GRAD SNEŽNIK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 74-94
2000
beliebten altdeutschen Stil vom Ende des 19.
Jahrhunderts ein. Aus Georgs Zeit blieben auch
einige Post-Biedermeier-Möbelstücke erhalten, mit
denen sein Schlafzimmer und eines der Kinder-
zimmer seines Sohnes Ulrich eingerichtet waren.
Letzterer besuchte als leidenschafthcher Jäger
immer wieder das Schloß.
Die meisten Angaben über Umgestaltung und
Einrichtung der Erdgeschoßräume, die bei der
Restaurierung des Schlosses die meisten Verän-
derungen erfuhren, enthält die in deutscher
Sprache verfaßte Handschrift über die Geschichte
von Schloß Schneeberg in Krain, die der lang-
jährige Schloßverwalter Heinrich von Schollmayer-
Lichtenberg seiner Tochter Margarethe in die Feder
diktierte. Auch sein Tagebuch ist erhalten, das An-
gaben über Veränderungen und das Leben auf
Schloß Schneeberg enthält. Aus Schollmayers
Notizen geht hervor, daß die Inneneinrichtung der
Bibliothek vom Schönburger Hausmaler Heinrich
Schönchen entworfen wurde, dem Autor zahl-
reicher Porträts von Angehörigen der fürstlichen
Familie, die die Innenräume von Schloß Schnee-
berg schmücken.
Von der Möbeleinrichtung ist der sogenannte
schwarze Speisesaal erwähnenswert, dessen Ge-
stalter im Kreise der Wiener Architekten zu suchen
sind und die Ornamente verschiedener Volks-
motive in die Jugendstilformen der Möbel einge-
schnitzt haben. Zentraler Raum des Famihenlebens
war der sogenannte Billardsaal mit einem großen
Post-Biedermeier-Tisch und Aquarellen der elf
Schönburger Schlösser aus mehreren Stammlinien
in österreichischen und deutschen Landen. Das
Billard wurde nach 1945 im Vorzimmer des ersten
Stockwerks aufgestellt. Der Saal selbst wurde im
Jahre 1984 in einen Hochzeitssaal umgewandelt.
Eine Besonderheit der Inneneinrichtung stellt der
Ägyptische Salon aus dem Jahre 1906 dar, in dem
dekorative Elemente der "Ägyptomanie" die
Flächen der im Jugendstil gestalteten Möbelstücke
überdeckten.
Schloß Schneeberg erfüllt heute vornehmlich
Museumszwecke. Dem Besucher bietet es einen
ausgezeichneten Einblick in die feudal-bürgerliche
Wohnkultur an der Wende vom 19. zum 20. Jahr-
hundert. Aus diesem Grunde kann es, zwar in-
offiziell, zum einzigen Museum mit historischen
Innenräumen aus dem letzten Drittel des 19.
Jahrhunderts in Slowenien erklärt werden.
94
48_1-2 KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo UDK 930.271:736.2(497.4 Smarata)
069.5:736.2(497.4 Snežnik)
prejeto: 8. 2. 2000
Marjeta Šašel Kos
dr., višja znanstvena sodelavlca. Inštitut za arheologijo
ZRC SAZU, Gosposka 13, Sl-1000 Ljubljana
Rimski napisi iz Smarate
IZVLEČEK
Avtorica v članku objavlja rimske nagrobne napise iz Smarate, lokalno pomembnega rimskega naselja,
ki se hranijo na gradu Snežnik. Posebej zanimiva so imena umrlih oseb, ki sodijo v severnojadranski
imenski krog, v okviru katerega tvorijo posebno skupino. Od sosednjih rimskodobnih ižanskih osebnih
imen se ločijo po tem, da med njimi ni keltskih imen.
SUMMARY
THE ROMAN INSCRIPTIONS FROM ŠMARA TA
In the article the author publishes four Roman epitaphs from Smarata, locally an important Roman
settlement, which are kept at the Snežnik castle. Particularly interesting are the names of the deceased -
they belong to the Northern Adriatic onomastic group. Within its frame they form a special group. They
differ from the neighbouring Roman period personal names from Ig by the fact that there are no Celtic
names among them.
Ključne besede: rimski napisi, rimska zgodovina, imenoslovje (onomastika), severnojadranska osebna
imena
Odkritje rimskih spomenikov
Pri vasi Smarata (južno od Starega trga pri
Ložu), kakih sto korakov jugozahodno od cerkvice
sv. Marjete, je bil večji kup kamenja, ki so ga
kmetje kopah za most čez bližnji potok Mah Obrh.
To je bilo leta 1887, čeprav Jernej Pečnik v
Izvestjih napačno omenja leto 1886 (prim, pismo
Karlu Deschmannu z dne 14. 8. 1887: Arhiv Re-
publike Slovenije, K. Dežman, pnv. A VIII Fase. 3
in pismo Jakoba Pianeckega, NMS, Arhiv 2/87).
Tam je rasla stara češnja, ki se je potem, ko so jo
približno meter globoko izpodkopali, podrla. Pod
njo so odkrili lepo obdelano kamnito ploščo, kak
meter dolgo in pol metra široko, ki so jo ob
jemanju na piano zlomili na več kosov. Izkazalo se
je, da ima na navzdol obrnjeni strani rimski napis
Turoio nepoti (št. 4); prepeljali so jo na grad Snež-
nik.l Po naročilu kneza Schönburg Waldenburga
(družina je grad kupila leta 1853 in ga imela v lasti
vse do konca 2. svetovne vojne)^ je v začetku
avgusta manjše izkopavanje tega mesta prevzel
Pečnik. Menil je, da je odkril obzidano grobno
parcelo, veliko približno 14 m^ možno pa je, da
gre za ostanke pravokotnega tlorisa neke predhod-
* Dr. Draganu Božiču se lepo zahvaljujem za pomoč pri
iskanju in vrednotenju arhivskih virov, dr. jani Horvat
pa za ljubeznivost, da je besedilo prebrala pred objavo.
I (K.) D(eschmann), Die heuer aufgedeckten Römer-
IDenkmale bei Schneeberg in Innerkrain, Laibacher
Wocheriblall Nr. 368, 27. 8. 1887. Šmaraški napisi so
objavljeni (brez komentarjev) v Corpus inscripiionum
Latinarum (CIL III), v suplementnem zvezku pod
¦številkami: 10722-10725 ter v: V. Hoffilier, B. Saria,
Antike Insctiriflen aus Jugoslavien, Heft I: Noricum und
Pannonia Superior, Zagreb 1938 (AIJ), pod št. 123-125, s
fotografijami.
Kratko o zgodovini gradu in menjavi lastnikov M.
Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana
1982, 449^51.
95
1-2 KRONIKA
MARJETA SASEL KOS: RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
¦i
2000
ne zgradbe. V tem obzidanem arealu je Pečnik
nato izkopal več - očitno poznorimskih - grobov,
in kot je menil, tudi ostanke grobne kapele. V
Izvestjih piše takole: "4. Šmarjeta, pri Šneberku.
Južno od cerkve je rimsko zidovje in malo naprej
proti Šneberku je znamenito rimsko grobišče. Tu
sem izkopal rimski daritveni altar Našlo se je tudi
več plošč z napisi. En napis je vzidan v cerkvi sv.
Marjete, drugi so v gradu. V enem samem grobu
sem našel 1. 1886. tri kamenite napise pri ostanldh
treh rimskih vojakov"^ Največja grobnica, v kateri
je odkril tri okostja, je bila pokrita s štirimi plo-
ščami; za tri se je izkazalo, da so zgodnjerimske
nagrobne plošče z napisi, medtem ko je bila četrta
brez napisa. Uporaba zgodnejših nagrobnikov za
konstrukcijo poznejših grobov vsekakor kaže na
nepietetni odnos do grobov nekdanjih generacij, ki
so živele v istem kraju, čeprav neposrednih vzro-
kov za takšno ravnanje ne poznamo. V veži gradu
Snežnik so vzidane štiri plošče z napisi, tri iz prav-
kar omenjene grobnice ter četrta, ki so jo kot prvo
našli pod koreninami češnje; morala se je torej na-
hajati blizu njih, verjetno uporabljena kot pokrov
sosednjega groba. Kaj več o napisu, za katerega
Pečnik omenja, da so ga vzidali v samo cerkev,^
pa žal ni znano.
Rimskodobno naselje v Šmarati
Smarata leži ob jugozahodnem robu Loškega
polja. Poznorimski grobovi so pripadali naselbini,
del katere je leta 1957 kopal Notranjski muzej iz
Postojne pod vodstvom Mchtilde Urleb, ki je os-
tanke zidovja pripisala rimski naselbini prvih dveh
stoletij po Kr.^ Analiza drobnih predmetov iz teh
izkopavanj pa kaže, da sodijo pretežno v 4. in 5.
stoletje po Kr.,^ verjetno torej v isti čas kot poz-
norimski grobovi, ki so ji zelo verjetno pripadali.
Gotovo pa je nekje v bližini moralo obstajati tudi
zgodnjerimsko naselje s pokopališčem, s katerega
so izvirale nagrobne plošče z napisi, odkrite v kon-
strukciji poznorimskih grobov. Nad vasjo je utr-
jeno gradišče z nasipi, kar kaže na poselitev šma-
raškega prostora v železni dobi. Kraj je ležal izven
3 J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem. Lož -
Cubar, Izvestja Muz. dr. Ki. 14, 1904, 188; isti, Vojvo-
dina Kranjska v predzgodovinsld dobi, Ljubljana 1912,
23. Glej tudi (M.) Urleb, Smarata, v: Arheološlca najdišča
Slovenije, Ljubljana 1975, 155. Dva napisa objavlja s
fotografijo tudi J. Kebe, Loška dolina z Babnim poljem -
Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno polje,
Ljubljana 1996, 13.
4 Pečnik n.d. v Izvestjih, 188.
M. Urleb, Križna gora in okolica v antiki (11 monte
Križna gora e dintorni nell'epoca romana). Arti, vest 19,
1968, 475-476; glej tudi ista. Loška dolina in okolica v
davnini, Nolranjskj listi 1, Stari trg pri Ložu 1977, 26-27.
y. Perko, A. Bavdek, I. Lazar, Poznoantično najdišče
Smarata (The Late Roman Site of Smarata), Arh. vest.
49, 1998, 271-283.
glavnih in direktnih prometnih poti, ki so pove-
zovale pomembne večje naselbine poznolaten-
skega in zgodnjerimskega časa v širšem prostoru
(Tergeste, Ocra, Nauportus, Emona, Neviodunum),
pač pa je moral biti eno pomembnejših pokra-
jinskih vaških središč, ki je ležalo ob pomembni
poti, ki sicer ni omenjena v antičnih itinerarijih, je
pa povezovala Tergeste mimo Križne gore z ob-
močjem Acerva (Stična -Ivančna gorica), od koder
so poti vodile naprej v Panonijo in Norik.^
Romanizacija Notranjske se je začela, sodeč po
najdbah z nekaterih raziskanih najdišč kot so Parti
pri Stari Sušici, Ambroževo gradišče in Baba pri
Slavini,^ kakšno generacijo po ustanovitvi Akvileje
(183/181 pr. Kr.) in rimski osvojitvi kraljestva
Histrov (177 pr. Kr.), dogodkih, ki so v tem pro-
storu nedvomno zaradi bližine odmevali, niso pa
nanj še neposredno vplivali. To se je začelo do-
gajati bolj intenzivno šele v začetku 1. stoletja pr.
Kr., ko so Rimljani že nadzorovali promet skozi
tako imenovana italo-ilirska vrata pri Postojni,*^
posebej pa v avgustejskem obdobju, ko je rimska
materialna kultura prodrla tudi na notranjska naj-
dišča, kljub njihovi relativni odmaknjenosti.
Smarata je bila torej večja, po rimskem vzorcu
urejena domačinska vas, po vsej verjetnosti na sa-
mem obrobju emonskega mestnega upravnega
območja, katere antično ime, podobno kot za Ig, ni
sporočeno. Tako kot za Ig tudi za Smarato ne mo-
remo z gotovostjo reči, da je imela status rimske
vasi (vicus), kot je to npr. izpričano za Navport
(Vrhniko).Domačini so živeli na robu severno-
S. Ciglenečki, Potek alternativne ceste Siscija-Akvileja na
prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času od 4.
do 6. stoletja. Preliminarno poročilo o raziskovanjih
Korinjskega hriba in rekognosciranjih zahodne Dolenj-
ske (Der Verlauf der Alternativslrasse Siscia-Aquileia im
Raum von Westdolenjsko und Notranjsko in der
Zeitspanne vom 4. bis zum 6. Jh. Präliminarbericht über
die Erforschung des Korinjski hrib und die Rekog-
noszierungen von Westdolenjsko), Arh. vest 36, 1985,
255-284, posebej zemljevid na str. 267.
J. Horvat, Notranjska na začetku rimske dobe: Parti pri
Slari Sušici, Ambroževo gradišče in Babe pri Slavini
(Notranjska [Inner Carniola] al the Beginning of the
Roman Period: Parti near Stara Sušica, Ambroževo gra-
dišče and Babe near Slavina), Arh. vest 46, 1995, 177-
216.
J. Sasel, Slrabo, Ocra and Archaeology, v: Ancient Euro-
pe and the Mediterranean. Studies presented in honour
of Hugh Mencken, Warminster 1977, 157-160 (= Opera
selecta, 1992, 630-633); V. Vedaldi lasbez. La Venetia
orientale e I'Histria. Le fonti letterarie greche e latine
fino alla caduta dell'Impero Romano d'Occidente (Sludi
e Ricerche sulla Gallia Cisalpina 5), Roma 1994, 96-100; J.
Horvat, Ausbreitung römischer Einflüsse auf das Süd-
ostalpengebiet in voraugusleischer Zeit, v: Provinzial-
römische Forschungen. Festschrift für Günter Ulbert
zum^ 65. Geburtstag Espelkamp 1995, 25-40.
M. Sasel Kos, Nauportus. antični literarni in epigrafski
viri (Nauportus: Literary and Epigraphical Sources), v: J.
Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana 1990; 17-33
(143-159).
96

2 KRONIKA
2000
MARJETA ŠAŠEL KOS: RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
jadranskega (venetskega in histrijskega) in japod-
skega sveta, podrobneje jih etnično ne moremo
opredehti.il Poskusi, da bi glavno japodsko opo-
rišče Metulum locirah na Notranjsko (npr. Metulje
ali Smihel pod Nanosom), so zgodovinsko povsem
neutemeljeni.l2 Kolonisti so se sem priseljevali - če
so se - le sporadično, pač pa je staroselsko prebi-
valstvo privzelo rimske navade, kar posebej zgo-
vorno dokazujejo rimski nagrobni spomeniki iz
prvega stoletja po Kr. Zgodnejša datacija (1. sto-
letje) je verjetnejša kot nekohko poznejša (2. sto-
letje), formula Dis Manibus (božanskim Manom,
duhovom umrlih), sicer značilna za čas od konca
1. stoletja po Kr. dalje se namreč še ne omenja na
začetku nagrobnih napisov. Pogosto rimskih na-
pisov ni mogoče natančno datirati, možna je le
groba časovna opredelitev. Analize kamnin, iz ka-
terih so bili izdelani nagrobniki, še niso opravljene,
bilo pa bi zelo zanimivo vedeti, če je en od na-
grobnikov res izdelan iz nabrežinskega apnenca.
Že samo dejstvo, da bi vaščani za svoje nagrob-
nike uvoziU drag nabrežinski kamen, bi kazalo ne
le na razmeroma zgoden čas, ampak tudi na raz-
meroma bogat in dokaj razgledan sloj vaškega pre-
bivalstva, ki je bil verjetno v vasi vodilen.
Nagrobni napisi
1.
Nagrobna stela iz belega nabrežinskega ap-
nenca (tako J. Pečnik in B. Saria), 126 x 45 cm; v.
črk 4,5 cm. Napisno polje je bilo ob priliki pre-
meščanja poškodovano. Obdajata ga pilastra z hst-
natim okrasom. Nad arhitravom je v zatrepu ro-
zeta. Na bazi napisa so v okvirjenem napisnem
polju podatki o velikosti grobne parcele (si. 1).
Najdena je bila skupaj z dvema sledečima kot
del omenjenega poznorimskega groba, odkritega
pri cerkvici sv. Marjete.
Hrani se vzidana v gradu Snežnik.
CIL III 10722 = Aljn?,, fot.
Planius
[Sex]st[i]lius
Feucontis f(ilius)
11 Od Schönlebna dalje do nedavnega je napačno veljalo,
da so prostor Notranjske naseljevali lapodi, čemur pa
nasprotujejo tako imensko gradivo kot arheološke najd-
be: R. Drechsler-Bižič, japodska grupa, v: Praistorija ju-
goslavenskih zemalja 5 (Sarajevo 1987), 391-441. Prim,
celo še L. Margetič, Accenni ai confini augustei del ter-
ritorio tergestino. Atti Cen. Ric. Si. Rov. 10, 1979-1980, 85
(= Napomene o Augustovim granicama tergestinskog
agera, Danieli 21, 12, 1988, 773 ss.), ki npr, meni, da so
bili Subokrini, Katali in Menokaleni, pri Pliniju (TV. Ji.
3.133) omenjeni med Polo in Tergestom, lapodi,
12 Glej D. Božič, Kako Metulum se Avgustu brani, v:
Zakladi tisočletij - Zgodovina Slovenije od neanderlal-
cev do Slovanov, Ljubljana 1999, 181-183.
testamento
5   fieri lussi t
siti et
Sexstiliae
Tatsoriae,
coniugi
10 suae.
L(ocus) m(onumenti) q(uoqueversus?) p(edes)
XX.
Ločilna znamenja med besedami so v 3. in 11.
vrstici. Vr. 11: morda q(uadratos) p(edes).
Verjetno 1. stoletje po Kr.
Prevod: Planij Sekstilij, Fevkontov sin, je v opo-
roki odredil, da naj se (spomenik) napravi njemu
in njegovi ženi Sekstiliji Tatsoriji. Nagrobna par-
cela (meri) v obe smeri 20 čevljev.
SI 1: Nagrobni napis št 1 (Al] 123).
97
12 KRONIKA
MARJETA SASEL KOS: RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
48
2000
2.
Nagrobna stela iz belega apnenca, razbita na
dva dela, vendar ohranjena v celoti, 123 x 60 cm;
v. črk 6-3 cm. Napisno polje obdajata kanelirana
stebrička, v zatrepu je rozeta, v zaklinkih palmeti
(slika 2)
Najdena skupaj s prej omenjeno.
CIL m 10723 = .47/124, fot.
Fletoris
Potei Feuc-
ontis f(ilii), Voltae
Lassoniae
tori(s) f(ilius) v(ivus).
Med besedami so ločilna znamenja.
Verjetno 1. stoletje po Kr.
5   Plani f(iliae), Fletoris
Poteii Plani f(ilii) an(norum)
IIL Planius.
Po<p>teius Ple-
Prevod: (Nagrobnik) Pletorja Poteja, Fevkon-
tovega sina. Volte Lasonije, Planijeve hčerke in
Pletorja Poteja, Planijevega sina, starega 3 leta.
(Dal ga je postaviti) Planij Potej, Pletorjev sin, za
življenja.
SI 2: Nagrobni napis št 2 (AlJ 124).
3.
Nagrobna plošča iz apnenca. Napis je bil po-
škodovan, kot omenja ]. Pečnik v pismu K.
Dežmanu (14. 8. 1887) od sige, ki se je nabirala v
grobu, kjer je bilo očitno dovolj prostora za njen
nastanek (si. 3).
SI 3: Nagrobni napis št 3 (CIL III 10724).
Najdena skupaj z obema prej omenjenima.
CIL III 10724.
Turoius
Pletor
Feucontis f(ilius)
v(ivus) I (eci t).
5   L(ocus) m(onumenti) q(uoque) v(ersus) p(edes)
XX.
Verjetno 1. stoletje po Kr.
Prevod: Turoj Pletor, Fevkontov sin, je dal na-
praviti (nagrobnik) za življenja. Grobna parcela
(meri) v obe smeri 20 čevljev.
98
>
KRONIKA
2000
MARJETA ŠAŠEL KOS: RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
4.
Nagrobna stela iz belega apnenca, zlomljena na
več mestih, spomenik je deloma poškodovan, 150
X 44 cm; v. črk 4 cm. Zgoraj je polkrožno za-
ključen, v polkrogu je Gorgonina glava (si. 4).
SI. 4: Nagrobni napis št. 4 (AIJ 125).
Najdena blizu prej omenjenih.
CIL III 10725 = /17/125, fot.
Turoio Nepoti
Votf..] /(ilio)
Fevaf. Tujrofi..]
viva h[....].
5   L(ocus) m(onumenti) q(uoque) v(ersus) p(edes)
[...].
Med besedami v 2., 4. in 5. vrstici so ločilna
znamenja.
Verjetno 1. stoletje po Kr.
Prevod: Turoju Nepotu, Vot[] sinu (je dala po-
staviti nagrobnik) za življenja Feva, Turojeva hčer-
ka... Grobna parcela (meri) v obe smeri ... čevljev.
Komentar
O. Hirschfeld, ki je napise prvi strokovno ob-
javil v suplementnem zvezku Mommsenovega
Corpus inscriptionum Latinarum, vol. III, je
sestavil tudi rodovnik tu pokopane družine:
Oče: Feucon (žena ni znana). Znani so njegovi
trije sinovi:
Planius Sextilius Feucontis f., poročen. Žena:
Sextilia Tatsoria (otroci niso znani).
Turoius Pletor Feucontis f. Niso znani niti žena
niti otroci.
Pletor Poteius Feucontis f. Žena ni znana, pač
pa njegov sin:
Planius Po<p>teius Pletori(s) L Tudi njegova
žena ni znana, pač pa njegova hčerka in sin:
Volta Lassonia Plani f.
Pletor Poteius Plani f. (3 leta star)
Ni jasno, kam bi uvrstili osebe z nagrobnika, ki
ga je dal postaviti Turoius Nepos, verjetno gre za
drugo družino.
Vsa omenjena imena sodijo v severnojadransko
imensko skupino, kamor prištevamo tudi venetska,
histrijska in liburnijska osebna imena, ter deloma
imena, ki se pojavljajo na Igu. Nekatera od slednjih
so tudi keltska, medtem ko v Šmarati keltskih imen
ni,13 kar kaže, da je bil ta del Notranjske zaradi
vmesnega visokega hribovja bolj kot Ig odrezan od
karnijsko-noriškega sveta, na drugi strani pa bolj
povezan z venetskim prostorom, Istro in Liburnijo.
Slednja je obsegala skrajni vzhodni del istrskega
polotoka ter Dalmacijo do Zadra, s pripadajočimi
otoki. Imena, ki so dokumentirana v Šmarati, so
bodisi izrazito severnojadranska, tako npr. Feucon,
ki se po diftongu -eu- loči od sorodnih venetskih
imen, medtem ko zanj drugod ni paralel. Severno-
jadranska so tudi imena Lassonia, Pletor, Volta in
Turoius, medtem ko kaže ime Planius povezave s
srednjedalmatinskim imenskim krogom. Feva, Po-
teius in Tatsoria so izpričani le v Šmarati. Frag-
mentarno ohranjenega imena Vot[-]us žal ni mo-
goče opredeliti.l4
Šmaratska imena ne sodijo v isti krog kot
ižanska. Od njih se ne ločijo zgolj po tem, da v
Šmarati ni opaziti keltskega vpliva na lokalno ono-
mastiko, j>ač pa tudi po tem, da je imenska for-
mula v Šmarati bolj razvita, saj so vaščani nosili
poleg osebnega imena in patronimika (očetovega
imena) še gentilno, družinsko ime, kar je na Igu
izjemno. Poleg tega je za šmaratska imena zna-
čilen začetni vokal f- v nasprotju z začetnim b- na
13 R. Katičič, Die einheimische Namengebung von Ig, Go-
dišnjalco. Cen tar za balkanološka ispitivanja 4, 1968, 105
ss. Glej tudi M. Šašel Kos, Boginja Ekorna v Emoni (The
Goddess Aecorna in Emona), Zgodovinski časopis 46,
1992, 7-8.
14 Katiač, n,d., 105-108.
99
1-2 KRONIKA
MARJETA SASEL KOS; RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
48
2000
Igu (npr. Feucon - Buctor)}^ Imena iz Šmarate se
dejansko ne vklapljajo v nobenega od znanih se-
vernojadranskih imenskih krogov in tvorijo, tako
kot ižanska imena posebno skupino v okviru raz-
delitve severnojadranskih osebnih imen, kakor sta
jo utemeljila predvsem R. Katičič in deloma J. Un-
termann.l^
Na zadnjem od nagrobnikov je upodobljena
Meduzina glava, ki je imela apotropajsko funkcijo:
grob je varovala pred zli silami in nasiljem. Gro-
bovi naj bi bili nedotakljivi in lastniki grobov so se
vedno zelo vznemirjali, da bi jih roparji izropali in
oskrunili in s tem tudi skalili mir v njih pokopanih
svojcev, kar bi utegnilo imeti tudi zanje slabe
posledice. Ljudje so se skušali zavarovati tudi pred
tem, da bi v njihovi grobni parceli kdo drug po-
kopal svojce; takšnim so grozile denarne kazni.
Predvsem pa so se bali ropanja grobov zato, ker so
v grobove prilagali bolj ali manj dragocene pri-
datke v veri, da so le-ti nujno potrebni umrlemu v
onostranstvu. Zato na nagrobnih napisih pogosto
srečamo različne formule, ki na razne načine
izražajo to, da bo vsakega, ki bo grob oskrunil,
doletelo prekletstvo. Meduza, ki je tistega, ki se ji
je približal in jo pogledal v obličje, spremenila v
kamen, je grobove simbolično varovala pred
oskrunitvijo, zato je na nagrobnikih pogosto
upodobljena njena glava.
Na napisih so navedene mere grobnih parcel,
kar kaže, da je bila imovina vaščanov pravno ure-
jena: glavni administrativni center tega območja je
bila po vsej verjetnosti Emona, v Smarati pa je
utegnil biti, podobno kot na Igu, sedež lokalne
uprave. Če je nagrobnik Planija Sekstilija res iz
nabrežinskega apnenca, bi to kazalo na zgodnjo
romanizacijo tega naselja ter na večje premoženje
in višji socialni status nekaterih tu naseljenih dru-
žin, na kar kaže tudi razvitejša imenska struktura
domačega prebivalstva. Domačini so imeli po dve
imeni; niso pa imeli rimskega državljanstva in za
rimske državljane značilnih treh imen. Zal je s
tega območja ohranjenih le malo rimskih napisov
in tudi sicer notranjski prostor ni dobro raziskan; o
rimskodobni Šmarati in sosednjih naseljih vemo le
malo. Ohranjeni nagrobniki so zato tem bolj po-
membni, posebej še, ker imena na njih kažejo vpe-
tost tega območja v severnojadranski prostor. Vse
kaže, da je bilo celotno emonsko območje (ki je
mejilo na Norik in Panonijo) od ustanovitve rim-
ske kolonije v Emoni administrativno del 10. ital-
ske regije in ne provincialno ozemlje.
15 Kaličič, n.d., 117-118.
1° R. Kaličič, Zur Frage der keltischen und pannonischen
Namengebiete im römischen Dalmatien, Godišnjak 3,
Centar za balkanološka ispHivanja 1, 1965, 53-76; ].
Untermann, Die venetischen Personennamen, Wies-
baden 1961.
KRATICE
AIJ V. Hoffilier, B. Sana, Antike Inschriften aus
Jugoslavien, Heft 1: Noricum und Pannonia
Superior, Zagreb 1938
CIL    Corpus inscription um Latinarum
NMS Narodni muzej Slovenije
ZUSAMMENFASSUNG
Römische Inschriften von Šmarata
Šmarata liegt am südwestlichen Rand des Lož-
Feldes (Laaserfeld). Jernej Pečnik grub bei dem
Kirchlein St. Margarethen mehrere spätrömische
Gräber aus, die zu einer Siedlung gehörten, von
der ein Teil durch das Notranjski muzej Postojna
(Innerkrainer Museum Postojna/Adelsberg) unter
Leitung von Mehtilda Urleb ausgegraben worden
war. Die Analyse des kleineren Fundguts aus
diesen Ausgrabungen zeigt daß es überwiegend in
das 4. und 5. Jahrhundert nach Chr. zu datieren ist.
Zweifelsohne muß in der Nähe auch eine früh-
römische Siedlung mit einem Gräberfeld gelegen
haben, aus dem die Grabplatten mit Inschriften
ursprünglich stammten, die in der Konstruktion
der spätrömischen Gräber entdeckt wurden. Die
Grabplatten sind jetzt in der Halle des Schlosses
Schneeberg (Snežnik) eingemauert.
Das bereits zur Eisenzeit besiedelte Šmarata lag
abseits der Hauptverkehrsstraßen, die bedeutende
größere Siedlungen der Spallatene- und früh-
römischen Zeit in einem weiteren Raum verbanden
(Tergeste, Ocra, Nauportus, Emona, Neviodunum).
Es muß jedoch eines der bedeutenderen regionalen
Zentren gewesen sein, das in der Nähe einer
Landstraße lag, die zwar in den antiken Itinerarien
nicht erwähnt wird, aber Tergeste über die Križna
gora mit dem Raum Acervo (Stična-Ivančna Gorica)
verband. Von Acervo aus führten die Wege weiter
nach Pannonien und Noricum.
Šmarata war ein größeres, nach römischem
Muster angelegtes Dorf mit Ureinwohnern, aller
Wahrscheinlichkeit nach direkt am Rande des
Emonaer Stadtverwaltungsgebiets. Sein antiker
Name ist, ähnlich wie bei Ig, nicht überliefert. Die
Ureinwohner lebten am Rande der nordadriati-
schen (venetischen und histrischen) sowie japo-
100
KRONIKA
200O
MARJETA ŠAŠEL KOS: RIMSKI NAPISI IZ ŠMARATE, 95-101
dischen Welt, ethnisch lassen sie sich nicht näher
bestimmen. Sie nahmen relativ früh die römische
Lebensweise an, wovon besonders die römischen
Grabsteine, vermutlich aus dem ersten Jahrhundert
nach Chr., Zeugnis ablegen.
Die Namen von Smarata gehören zum nord-
adriatischen Namensgebiet, zu welchem auch ve-
netische, histrische und liburnische Personennamen
gezählt werden, zum Teil auch die in lg vor-
kommenden Namen. Einige der Iger Namen sind
auch keltischen Ursprungs, diese kommen in Sma-
rata jedoch nicht vor - ein Hinweis dafür, daß
dieser Teil von Notranjska (Innerkrain) wegen des
dazwischenhegenden Hochlandes in größerem
Maße als Ig von der karnisch-norischen Welt
isoHert, auf der anderen Seite aber enger mit dem
venetischen Raum, Istrien und Liburnien ver-
bunden war. Die Namen zeigen einerseits einen
ausgesprochen nordadriatischen Charakter wie
etwa Feucon, der sich durch den Diphtong -eu-
von den verwandten venetischen Namen unter-
scheidet, wozu sich anderswo keine Parallelen
nachweisen lassen. Nordadriatisch sind auch die
Namen Lassonia, Pletor, Volta und Turoius, wäh-
rend der Name Planius Verbindungen zum mittel-
dalmatischen Namenskreis aufweist. Feva, Poteius
und Tatsoria sind nur in Smarata überliefert Der
fragmentarisch erhaltene Name Vot[-]us läßt sich
leider nicht näher bestimmen.
Die Namen von Smarata gehören nicht zu
demselben Kreis wie die von lg. Von letzteren
unterscheiden sie sich auch dadurch, daß die
Namensformel in Smarata eine höhere Ent-
wicklungsstufe zeigt, trugen die Dorfeinwohner ne-
ben dem Personennamen und dem Patronymikum
(Vatersname) doch noch einen Gentil- bzw.
Familiennamen, z.B. Turoius Pletor, Feucontis
f(ilius), was in Ig eine Ausnahme bildet Die Namen
von Smarata lassen sich tatsächlich in keinen der
bekannten nordadriatischen Namenskreise ein-
ordnen und bilden, wie die Namen von Ig, eine
besondere Gruppe im Rahmen der Gruppierung
der nordadriatischen Personennamen, wie sie
namentlich von Radoslav Katičič und teilweise von
Jürgen Untermann begründet wurde.
101
12 KRONIKA_48_
20OO
izvirno znanstveno delo UDK 069.5:748(497.4 Snežnik)
738(497.4 Snežnik)
prejeto: 14. 3. 2000
Hanka Štular
umetnostna zgodovinarka, vodja kulturnozgodovinskega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani, v pokoju,
SI-1000 Ljubljana, Novinarska ulica 4
Steklovina in keramika na gradu Snežnik
IZVLEČEK
V sestavku opredeljuje avtorica okrasne in uporabne predmete, iz stekla in keramike (porcelana,
fajanse, bele prsti in lončevine), po času in kraju nastanka. Pretežna večina predmetov (v glavnem
posodja) izvira iz druge polovice 19. in iz prve tretjine 20. stoletja, iz časa, ko sta bila grad in gospostvo
Snežnik v lasti knezov Schönburg Waldenburg.
SUMMARY
GLASS AND CERAMIC AT THE SNEŽNIK CASTLE
In her article the author defines decorative and practical objects made of glass and ceramic (porcelain,
faience, lead-glazed eartenwarware pottery and clay) by time and place of origin. The majority of the
objects (mainly vessels) originate from the 2P'^ half of the 19^^ and the third of the 20^^ centuries, that is
from the time, when the castle and the dominion Snežnik were in possession of the Schönbrug
Waldenburg princes.
Ključne besede: steklo, porcelan, fajansa, bela prst, industrijska majolika, lončevina, historizem, nova
stvarnost, grad Snežnik
Ves inventar gradu Snežnik, popisan in foto-
grafiran leta 1997, je zajet v šestih albumih. V
albumu št. 5 je steklovina zavedena v 72 enotah in
obsega ok. 330 komadov, keramika (porcelan, fa-
jansa, bela prst in lončevina) pa v 124 enotah in
obsega 413 kosov. Enota je namreč lahko en
komad, več enakih komadov aH pa servis (popoln
ah okrnjen). Zastopani so izrazito okrasni predmeti
(vaze, kozarci, nastenski krožniki, figurine) in
predmeti z določeno funkcijo (namizno posodje,
toaletno in kuhinjsko posodje in pribor); slednji
tako v zahtevnejši, kot tudi v povsem preprosti
izvedbi. Medtem ko je pri keramiki izvor (delav-
nica, manufaktura, tovarna) ponekod določljiv, saj
je nekaj gradiva opremljenega s tovarniškimi
znamkami in znaki, ga je pri neoznačeni steklovini
možno le domnevati, še zlasti glede časa v kate-
rem je bila izdelana (pretežno v drugi polovici 19.
stoletja in deloma v prvi tretjini 20. stoletja), ko so
bile oblike in okrasje takorekoč internaciona-
lizirane. Naslednje odprto vprašanje je: kohko gra-
diva lahko dejansko smatramo za opremo gradu
do nacionalizacije v letu 1945, koliko pa ga je bilo
prinesenega na grad pozneje, ko je služil kot
protokolarni objekt. Če je grajska oprema po za-
slugi dolgoletnega upravitelja Leona Schauta
dočakala konec vojne precej neokrnjena, se je za-
tem marsikaj porazgubilo. Med grajski inventar iz
časa zadnjih lastnikov - knezov Schönburg Wal-
denburg - sodijo zagotovo trije predmeti, opre-
mljeni z njihovim imenom ali grbom:
1. Kozarec z ročajem iz brezbarvnega stekla,
okrašen z vbrušenimi lečami, visok 9,7 cm, z
vgraviranim frakturnim napisom: Prinz Hermann;
2. Pokala s pokrovom, pihana iz zelenega
stekla, visoka 50 cm, okrašena z emajlno slikarijo
grbov, med njimi tudi z grbom rodbine Schön-
burgov Waldenburg;
102
)
>
KRONIKA
2000
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
Historistična okrasna pokala iz zelenega stekla,
desni z emajlno slikarijo grba rodbine Schcnburg
Waldenburg, zadnja četrtina 19. stoletja (foto V.
Bučič).
3. Vrček za pivo iz glazirane keramike, visok
19 cm, okrašen s schonburškim grbom in posve-
tilom S. v. Massov . Hermann Prinz von Schön-
burg c.k.z.fr Erg Bonn W. S 86/87.
Vendar se tudi pri njih zastavlja vprašanje, ali
so bili vključeni v grajsko opremo bolj naključno,
ali pa so bili izdelani prav za okras prostorov na
snežniški graščini (morda oba pokala). Tako kot pri
ostali opremi, velja tudi pri keramiki in steklovini
upoštevati dejstvo, da so se lastniki na gradu mu-
dili le občasno (npr. v lovski sezoni) in je bil grad
zato pač manj bogato opremljen, kot pa njihova
stalna rezidenca, dvorec Hermsdorf pri Dresdnu.
Tudi večkrat citirana, že kar "meščanska" skrom-
nost zadnjega lastnika glede osebnih potreb, je
verjetno vplivala na obseg in kakovost opreme.
Razlike v kakovosti namiznega posodja pa so mor-
da razložljive tudi iz namembnosti: ali so ga
postavjali na gostiteljevo mizo, za katero so sedeli
tudi častni in uglednejši gosti, ali pa na mize za
"ostale" goste; v ohranjenih menijih ob pogostitvah
se namreč izbor in število jedi in pijače za eno ali
drugo omizje, čeprav malenkostno, pa vendarle
razlikuje.
Beloprsteni vrček za pivo z grbom rodbine
Schönburg Waldenburg, po signaturi verjetno
izdelek F. A. Mehlem v Bonnu iz leta 1886? (foto
V. Bučič).
Med okrasno steklovino ni unikatnih,
starinskih ali zbirateljskih kosov za razpostavljanje
v vitrinah v bivalnih prostorih, t.im. "vitrinskih"
kosov. Sicer pa sodi v to kategorijo skupina posod,
ki obsega, poleg že citiranih dveh pokalov, še
pokal z emajlno slikarijo trobentača, visoki kozarec
na nogi "flavta" in 4 "roemerji" (posebna oblika
kelihov za renska vina); njihove nadpovprečne
dimenzije jih opredeljujejo kot okrasne predmete.
Ob povzemanju oblik in okrasja zgodovinskih
slogov je namreč historistično steklarstvo dekora-
tivno namembnost predmeta velikokrat podkrepilo
z nadpovprečno velikimi ali pa miniaturno majh-
nimi dimenzijami. Sodili so v proizvodni program
cele vrste bolj ali manj uglednih steklarn oziroma
firm. Tudi znamenita dunajska firma Lobmeyr,
sicer bolj znana po unikatni gravirani in brušeni
steklovini, je v obdobju historizma založila serijo
emajlno poslikane steklovine v "staronemškem"
slogu (altdeutsch) K okrasni steklovini štejejo na-
dalje še kelih iz tirkizno in listnatozelenega dih-
roidnega stekla z optičnim dekorjem v deblu
tordiranih reber, ki ga sloka razpotegnjena oblika z
mehkimi prehodi med ustjem, kupo, deblom in
nogo slogovno opredeljujo v obdobje secesije ob
103
12 KRONIKA
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
48
lOOO
koncu 19. stoletja. Iz zadnje četrtine 19. stoletja so
nadalje: večja svetlozelena okrasna posoda t.im.
epergne, vazici, cvetlični vejici in žardinjera iz ura-
novo zelenega prozornega in opalinskega stekla,
okrašene z valovitimi robovi, ščipanimi prameni in
aplikami, z okrasjem torej, ki je v historizmu ob
revitalizaciji steklarstva (npr. beneškega) popestrilo
tudi izbor dekorjev v serijski in celo v množični
industrializirani proizvodnji, kjer so zahtevne
ročne tehnike kajpak nadomestili z mehani-
ziranimi.
Historistična okrasna posoda epergne iz zelen-
kastega stekla z okrasjem v slogu beneškega stek-
larstva iz 16. stoletja (foto V. Bučič).
Pri uporabni steklovini številčno prevladuje
namizno posodje za pitje in natakanje: kelihi za
penino, za črno, rdeče in belo vino, kelihi oz.
kozarci na nogi za pivo, kozarci za vodo ali viski,
šilca za žgane pijače in steklenice za vino, žgane
pijače in vodo. Sicer pa so zastopane še posode
(garniture in posamezni kosi) za solato, kompot,
sladoled in sladice, namizne garniture za olje in
kis vinaigrettes in stojalca za odlaganje uporab-
ljenega pribora; oblike in okrasi jih uvrščajo v čas
od druge polovice 19. stoletja do dvajsetih in tri-
desetih let 20. stoletja. Kelihi za penino so po ve-
čini gladki ali pa okrašeni z matiranim pasom pod
ustjem; kelihi za vino so prav tako povsem gladki
ali pa okrašeni z zlatimi motivi, z modrim orna-
metalnim pasom in z vgraviranimi listnimi motivi;
z vgraviranimi motivi so okrašena tudi šilca za
žgane pijače. Pri kozarcih je poleg preprostih
gladkih izvedb še vrsta kozarcev z motno ali svetlo
vgraviranim okrasjem. Poleg dveh mnogokotnih
skled, katerih široke fasete in valoviti rob povze-
majo zahtevno oblikovno brušenje baccarat, pa sti-
skana skleda na nogi, servisa za kompot in desert
z vtisnjenimi vzorci posnemajo zahtevno ročno
okrasno brušenje. Pri delno ohranjenenem servisu
za sladoled so skledice in krožniki okrašeni z mot-
no vgraviranimi dekorjem cvetnih vejic in črtastih
trakov, z dekorjem, kakršnega so steklarne po
vsem svetu in tudi W. Abelova steklarna v Rogaški
Slatini (ustanovljena leta 1927) izdelovali v števil-
nih različicah od poznejših 20. let pa še precej
dolgo v drugo polovico 20. stoletja. Stojalca za od-
laganje rabljenega pribora so postavljali k po-
grinjkom vse dotlej, dokler niso navadna železna
rezila nožev in roglje na vilicah zamenjali z ne-
rjavnimi. Od uporabne steklovine so na gradu še 3
steklenice za vodo s poveznjenim kozarcem za
nočne omarice. Najstarejša je bidermajerska stekle-
nica iz brezbarvnega stekla, platiranega s plastema
opakno belega in prozorno kobaltno modrega
stekla, ki sta oblikovno in okrasno odbrušena do
brezbarvne osnove, manjkata kozarec in čep. Pri
emajlno poslikani steklenici iz konca 19. stoletja se
kozarec ni ohranil, pač pa krožnik, ki sicer ni
obvezen del kompleta. Kompletna je steklenica iz
druge polovice 19. stoletja z emajlno slikarijo grba.
Posebno dokumentarno vrednost imata opleteni
steklenici za sodavico, ročni mešalec za smetano(?),
nekaj steklenk za vlaganje in leta 1999 pridobljena
merkantilna (povratna?) steklenica za žganje z
reliefnim napisom "Schneeberg" iz brezbarvnega
stekla, cementirana na 1 liter, iz časa, ko so na
Snežniku kuhali žganje za prodajo; gre za pri-
merke masovno proizvedene uporabne in porabne
steklovine, ki se le redko ohranijo, so pa zelo
pomembni za vednost o vsakdanjem življenju v
preteklosti in za njegovo zaokroženo predstavitev.
V snežniški zbirki steklovine je tudi nekaj pri-
merkov "glažutne" steklovine iz prve polovice 19.
stoletja: doza iz brezbarvnega stekla s pokrovom
in nekaj kosov iz skupine kobaltnomodrih posod v
vitrini v "egipčanskem salonu": kozarec in krožnik
z vdolbino za vstavljanje kozarca, ki je v nekaterih
prodajnih katalogih tedanjega časa označen kot
"kozarec za izplakovanje ust" (Mundspülglas), skle-
da z zavihanim robom in 3 manjše skledice. To so
izdelki "glažut" torej steklarskih obratov, ki so jih
tudi na Slovenskem postavljali od 18. stoletja dalje,
med drugim za smotrno izkoriščanje lesa v odroč-
104

12 KRONIKA
20O0
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
Opletena steklenica za soda vico, zadnja četrtina
19. stoletja (foto V. Bučič).
nejših predelih gozdov in so kot taki delovali še v
prvi polovici 19. stoletja. Ob izboljšanih prometnih
povezavah in ob vse obsežnejši industrializaciji
steklarstva od srede 19. stoletja dalje, so glažute
izgubljale svoj smoter. Šele po nadrobnejših
raziskavah podatkov o snežniški glažuti v bližini
izvira Malega Obrha oziroma pri Kozarišču bo
morda mogoče odgovoriti na vprašanje, aU našteti
primerki izvirajo iz tega obrata. Lahko bi sicer
prišli na grad še v času Lichtenbergov, malo
verjetno je, da v času zakoncev Karis in še manj v
času knezov Schönburg Waldenburg. Ko so slednji
leta 1853 kupili "Sneperško grajščino na No-
tranjskem", steklarna nad izvirom Malega Obrha
bržkone ni več delovala. Na njeno pravo lego
opozarja Heinrich pl. Schollmayer Lichtenberg,
ravnatelj knežje schonburškega gospostva in goz-
dov v svojem rokopisnem orisu rodbine Schön-
burg in historiatu gosposke Snežnik (Koča vas,
1923), ko govori o cerkvici sv. Katarine, katere
ruševine so si mnogi razlagali kot ostanke nekda-
nje glažute ter navaja še cenilni zapisnik iz leta
1830 v snežniškem arhivu z navedbo "njive v
Obrhu pri glažuti". Nadalje navaja, da je v 90.
letih 19. stoletja gozdarski ravnatelj Josef pl. Ober-
eigner "odkril" temelje prav te steklarne. Tehnično
risbo, ki jo je naredil adjunkt Franc Irovetz, so
shranili v snežniškem arhivu, (najdene?) izdelke
pa v muzejski omari. Po vpisih v starotrških ma-
trikulah, ki jih navaja Andrej Makovec v No-
tranjskih listih 111/1986, bi steklarna morala ob-
stajati že v letih 1775/6. Koliko prej je obstajala, ni
znano, kot tudi ni znano, koliko časa je delovala še
v 19. stoletju. V salonu kneza Hermana v 1. nad-
stropju je bila v visoki bidermajerski vitrini, danes
polni okrasne keramike in steklovine, leta 1965 še
shranjena knezova numizmatična in arheološka
zbirka. Če je to "muzejska omara", ki jo omenja
SchoUmayer, potem so bili v njej shranjeni tudi
fragmenti izdelkov steklarne ob izviru Malega
Obrha, ki so jih našli v 90. letih 19. stoletja. Kot
velja za ostalo, je tudi za steklovino škoda, da ni
bila vsaj evidentirana, če že ni bilo priložnosti za
strokovno obdelavo, saj bi dopolnUa doslej zelo
skromno vednost o steklarni v bližini izvira Ma-
lega Obrha, oziroma pri Kozarišču. Obe steklarni
na Notranjskem Javorniku, ki ju je leta 1955
nadrobno opisal dr. Vlado Valenčič v Kroniki III/2,
z gospostvom in graščino Snežnik nista povezani,
pač pa z gospostvom, katerega sedež je bUa
graščina Haasberg (Hasberg, Hošperk) pri Planini.
Historistični figurini dame in kavalirja v rokokojski
noši, večbarvno poslikan porcelan (foto V. Bučič).
V razliko od steklovine je med keramiko
vendarle nekaj "vitrinskih" kosov, čeprav ne drago-
cenih starinskih ali zbirateljskih. Med okrasnimi
predmeti iz porcelana je namreč 19 porcelan-
skih figurin iz obdobja historizma, ko so v mnogih
obratih po vzorcu figurin iz 18. stoletja, izdelovaU
števUne razUčice prav za vitrine. Med figurinami in
figuralnimi skupinami, ki po večini nimajo no-
benih znamk ah znakov, je tudi nekaj označenih.
Figuralna skupina "Ptički ob koritu" nosi znak
firme Bohne & Söhne v Rudolstadtu v Tiringiji,
105
12 KRONIKA

HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
2000
Ura v bogatem historističnem ohišju iz poslikanega
porcelana, zadnja tretjina 19. stoletja (foto V.
Bučič).
Okrasna reliefna plošča Sv. Jurij v boju z zmajem
iz biskvitnega porcelana, konec 19. stoletja (foto V.
Bučičj
ustanovljeni 1854. Znak so po letu 1919 uporabljali
tudi novi lastniki bratje Heubach in nadaljevali
tudi s proizvodnim programom, ki je med drugim
obsegal tudi figurine in "meissenske skupine"
(Meißner Gruppen). Vazica z lovsko motiviko je
sicer označena s S&S, vendar v dosegljivih publi-
kacijah znaka takšne oblike ni najti. Figuralna sku-
pina "Mladi par z otroci", dopolnjena z vazo in
skupina treh putov, ki podpirajo plitko skledo sta
označeni z vtisnjenim F, kot izdelovalec pride
morda v poštev firma Römer & Foedisch v Frau-
reuthu/Saška (1865-1926), ki je izdelovala plastike,
okrasne predmete, vaze in doze; včasih je izdelke
iz tega obrata označevala tudi z Alt-Wallendorf, po
porcelanski manufakturi Wallendorf v Tiringiji, ki
je bila od leta 1891 v sklopu njihove delniške
družbe. Med kakovostnejši dekorativni porcelan
sodi oblasta doza s pokrovom z zelenimi pasovi, z
znakom dunajske manufakture Augarten po letu
1923. Med zahtevno oblikovanimi izdelki iz
porcelana je historistično ohišje ure (visoko 94 cm)
z bogatim plastičnim okrasjem. Kljub temu, da na
ohišju ni znamke ali znaka in tako njegovega iz-
vora ni mogoče določiti, gre vsekakor za povze-
manje ene izmed "specialitet" meissenske manu-
fakture, kjer so od vsega začetka (in do danes)
najbolj ugledni oblikovalci plastik in plastičnega
okrasja ustvarjaU nadvse bogato izoblikovana
ohišja za ure. Slednjič sodi med kakovostne deko-
rativne predmete iz porcelana še okrogla biskvitna
plošča (premer 30 cm) z reliefom "Sv. Jurij v boju z
zmajem". Takšne plošče so bile ob koncu 19.
stoletja priljubljen okras za stanovanja. Plošča na
Snežniku sicer nima nobenega znaka ali signature,
izoblikovana pa je v slogu, ki se zelo pribHžuje
reliefni plošči "Sfinga z igralko na liro", ki jo je
okrog leta 1884 za meissensko manufakturo
zasnoval njen zunanji sodelavec kipar Ernst
Hähnel. Primer "izposojanja" znamenite meissen-
ske znamke (dveh prekrižanih mečev) je znamka
na okrasnem krožniku z bogatim reUefnim dekor-
jem školjkastih motivov iz druge polovice 19. sto-
letja. Med številnimi firmami, ki so svoje izdelke
označevale z meissensko znamko je tudi tovarna
porcelana Richarda Eckerta v Volkstedt-Rudol-
stadtu/Tiringija, ustanovljena v letu 1894. Njen
proizvodni program je obsegal poleg luksuznega
porcelana (figur, vaz, žardinjer) tudi okrasne po-
sode s "staro-meissenskim", "staro-dunajskim", "sta-
ro-berlinskim", in "staro-volkstedtskim" dekorjem.
Med okrasnimi predmeti iz fajanse je na-
stenski krožnik z naslikanim prizorom vojskovodje
na triumfalnem vozu, v slogu italijanske posUkane
majoUke (maiolica) iz 17. stoletja, verjetno le eden
izmed števUnih posnetkov iz druge polovice 19.
stoletja. Prav tako historistični sta veliki vazi -
nasprotka - amforaste oblike, poslikani s sveto-
106

lOOO
12 KRONIKA
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
pisemskimi prizori v srčastih kartušah. Poslikana
ročka za vino z dvoglavim orlom je izdelek ene
izmed vrste italijanskih majolikarn, ki so takšne
ročke za vino od 17. stoletja dalje tako množično
izvažale na Kranjsko, da se jih je prijel poljudni
naziv "kranjska majolika". Poslikane hruškaste vrče,
kakršen je vrč s kositrnim pokrovom iz 19. stoletja
s slikarijo moža z ribo, so v južno- in srednje-
nemških delavnicah izdelovali od srede 17. stoletja
dalje v številnih kakovostnih različicah poslikave,
od izredno skrbnih in mojstrskih, do zelo bežnih
in rutinskih, kakršna je tudi slikarija na snež-
niškem primerku. Enakega izvora je tudi vrček za
pivo z napisom in vrčki s šaljivim prizorom, z
živalsko oz. z rastlinsko motiviko, od katerih enega
pobliže datira letnica 1749 ob lastniškem mono-
gramu na kositrnem pokrovu. Po času nastanka
(18. stoletje) bi vse te posode za pitje in natakanje
sodile med uporabno keramiko, kot tudi ročka s
trebušastim trupom in cevastim vratom, z modrim
dekorjem razsutega cvetja, ki posnema delftski
slog poslikave; na gradu pa so bile verjetno, tako
kot danes, razpostavljene po opaznih policah za
okras. V okrasne namene je verjetno služil tudi
veliki vrč iz rjave kamenine s solno glazuro, ki ga
prav njegova velikost, visok je 40 cm, opredeljuje
kot posodo za (pitno) vodo.
Okrasni predmeti iz bele prsti (Steingut,
faience fine) so: veliki nastenski krožnik z modro
veduto mestne hiše v Kölnu, nastal verjetno v
zadnji četrtini 19. stoletja, z znamko tovarne bele
prsti Villeroy & Boch v Mettlachu/ Posaarje, 2
okrasna krožnika, morda nasprotka, bolj verjetno
pa iz večje serije krožnikov s krajinsko motiviko,
izdelka tovarne dekorativne in uporabne keramike
(bela prsta, fajansa, majolika) Villeroy & Boch v
Vaudrevange. Glede na to, da sta označena z
verzijo znamke z Wallerfangen, nemško različico
krajevnega imena Vaudrevange, sta nastala med
1871 in 1918. Veliki vazi - nasprotka - amforaste
oblike, z mitološkima prizoroma na trupu, sta po
obliki in okrasju sodeč, nastali v zadnji četrtini 19.
stoletja, čeprav je možen tudi poznejši čas, saj so
tovarne in manufakture obdržale dekorje v pro-
izvodnem programu, ne glede na aktualni slog.
Skledica z vzhodnoazijsko figuralno motiviko kaže
značilnosti (emajlne barve, pozlata, krakelirana
glazura) t.i. sakunske keramike iz 19. stoletja,
namenjene za evropsko tržišče. Podolgovata žar-
dinjera z reliefno pozlačeno obrobo iz druge po-
lovice 19. stoletja je historistična, že secesijska pa je
žardinjera z valovitim robom, poslikana z zelenimi
vejami. Večdelna garnitura posod za cvetno de-
koracijo je izdelek tovarne fine beloprstene posode
(Feinsteingut) Maxa Roeslerja v Rodachu na Gor-
njem Frankovskem ustanovljena leta 1898. Reliefni
dekor korit: cvetne girlande na rebrastem fondu in
oblika vazic (žare na postamentih) povzemata
prvine neoklasicističnega sloga, gre torej za enega
izmed t.im. "stilnih dekorjev". Primerek "na-
cionalnega" dekorja, kakršni so bili zelo aktualni v
času narodnostnega osveščanja v 19. stoletju in
tudi še v začetku 20. stoletja, sta dekorativna plad-
nja iz druge polovice 19. stoletja; poslikana sta z
motiviko, značilno za madžarsko keramično vele-
podjetje Zsolnay /Peez, ustanovljeno leta 1852.
Temnomodro glazirana mnogokotna vaza z
naslikanim motivom belih bisernih nizov vzdolž
robov je nastala v prvi tretjini 20. stoletja v tovarni
bele prsti Villeroy & Boch v Dresdnu (Dresden -
Neustadt) na Saškem, ustanovljeni leta 1856. Po
obliki in dekorju je primer reakcije na secesijsko
barvitost (z begom v monohromnost) in na njene
vegetabilne oblike (z reduciranjem forme v stroge
geometrične, kvečjemu - glede na značaj gradiva -
rahlo zaobljene in vzalovljene oblike).
Žardiniera iz industrijske majolike, brez znaka,
zadnja četrtina 19. stoletja (foto Ff. Štular).
Primerka industrijske majolike sta okrogla
žardinjera, okrašena s figurami štirih krilatih žen-
skih figur, ki prehajajo v vegetabilni relief na obodu
ter vaza s kroglastim trupom in visoko potegnjenim
vratom, okrašena z reliefnimi cvetnimi in listnimi
motivi. Nimata nobenega znaka, zato ju ni mogoče
z gotovostjo pripisati leta 1870 ustanovljenemu
Schiitzovemu obratu industrijske majolike v
Kasazah v Savinjski dolini, saj so v zadnji četrtini
19. stoletja historistično dekorativno industrijsko
majoliko izdelovali v številnih obratih sirom Evro-
pe. Pri ženskem aktu iz zeleno in črno glazirane
lončenine bi lahko, vsaj za vzornika, domnevali
Maxa Laeugerja, ki se je med leti 1895 in 1913 v
Karlsruhe-u posvečal dekorativni lončevini (npr.
poslikanim in reliefnim krožnikom), po letu 1929 pa
tudi plastičnim stvaritvam iz glazirane lončenine.
107
12 KRONIKA

HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
2000
Ročka iz velikega servisa iz porcelana z jedkanimi
zlatimi robovi in obrobami z znakom združenja
tovarn porcelana Epiag / Češkoslovaška, izdelan po
letu 1923 (loto H. Stuhr).
Uporabna keramika na Snežniku je izdelana
iz porcelana in iz bele prsti. Iz porcelana so 4
jedilni servisi in deli raznih drugih servisov, 3
delno ohranjeni servisi za čaj in kavo, in vrsta
posameznih krožnikov, skodelic in ročk, verjetno
ostankov servisov, 2 zajtrkovalni garnituri za eno
osebo {en solitaire), različni krožniki za desert, por-
cijske ročke, 2 umivalni garnituri, in deli drugih
garnitur, umivalniki in ročke, 2 stojali za vžigalice
in kuhinjski možnar. Zelo kakovosten je sicer ne-
popolni jedilni servis, katerega oblike so izpeljanke
empirskega in bidermajerskega namiznega posod-
ja. Sodeč po znamki Epiag / ROYAL / CHECHO-
SLOVAKIA je nastal po letu 1923, saj je tega leta
kratica Epiag (Erste Porzellan-Industrie AG) nado-
mestila poprejšno Öpiag (Österreichische Por-
zellan-Industrie AG). Posebno vrednost dajejo ser-
visu zlati pasovi in obrobe z rahlo reliefnim
vzorcem. Pri tem dekorju (Goldätzkante = jed-
kana zlata obroba) gre za mehanizirani postopek
prekrivanja vzorčnih partij z asfaltnim lakom in
izjedkanja ozadja s fluorvodikovo kislino, ki mu
sledi nanos zlata in njegovo fiksiranje z vžganjem
ter poliranje izstopajočih partij do visokega leska,
medtem ko ostaja ozadje matirano. Dekor po-
snema izjemno zamudno in drago ročno pozlato
na vrhunskem porcelanu zgodnjega 19. stoletja,
velja pa tudi med mehaniziranimi postopki za
tehnično dokaj zahtevnega. Možne so tudi izvedbe
v srebru in platini. Oblikovno kakovosten je vse-
kakor tudi porcelanski jedilni servis iz H. Win-
terlingovih manufaktur v bavarskem Marktleu-
thenu in Röslau-u na Gornjem Frankovskem, ob-
likovan v duhu nove stvarnosti, verjetno v 30.
letih 20. stoletja. Ostah jedilni servisi povzemajo
razgibane  oblike  porcelanskega  posodja  iz  18.
stoletja. Določitev časa izdelave otežuje - poleg
manjkajočih znamk in znakov - seveda še dejstvo,
da so tovarne posodje izdelovale čim dlje, ne
glede na to, da je obhke in dekorje čas že prehitel.
Tako je lahko pri jedilnem servisu z modro-sivo
ornamentalno borduro, ki je (čeprav okrnjen) med
vsemi na Snežniku najbolj obsežen (89 kosov),
možen čas nastanka od zadnje tretjine 19. stoletja
pa vse do 30. let 20. stoletja. Ostali kosi označe-
nega namiznega posodja izvirajo iz tovarne por-
celana Haas & Cižek v Chodovu na Češkem. Pri
podglazurnem modrem znaku AP na velikem
krožniku z rjavo hstrasto progo iz 20. do 30. let 20.
stoletja   sta   možni   firmi:   Porzelius   v   Unter-
weissbachu v Tiringiji ah pa Adolf Persch v Loketu
na Češkoslovaškem, za slednjo je znano, da je svo-
je uporabno posodje okraševala tudi z Ustrastimi
dekorji. Pri znamki na velikem povsem gladkem
krožniku gre za znamko tovarne porcelana bratov
Bauscher v Weidenu na Gornjem Pfalškem, usta-
novljene leta 1881, verjetno je iz časa, ko je bila
spremenjena v delniško družbo (po 1911). Velika
krožnika, ročno poslikana z vrtnico in drobnimi
cvetki, sta po modri znamki dunajske porcelanske
manufakture nastala med leti 1749 in 1827. Deli
servisa za kavo in čaj z dekorjem rožnatih in ru-
menih cvetnih sestavov, nosijo znamko Theodore
Haviland / France, tovarne porcelana v Limogesu
ustanovljene leta 1797; servis je nastal v času, ko je
bil lastnik Theodore Haviland (od 1860 dalje). Pet
desertnih krožnikov in še en posamičen krožnik s
cvetnimi dekorji v slogu posUkav iz 18. stoletja, so
opremljeni z znakom firme Villeroy & Boch, ki je
sicer bolj znana po beloprstenem, majoličnem in
fajančnem posodju, imela pa je v svojem proiz-
vodnem programu tudi porcelan in sicer v obratih
v   württemberskem   Schrambergu   (ustanovljena
1820) in v Vaudrevange v Posaarju (ustanovljena
1789). Desertni krožnik z rjavim cvetličnim dekor-
jem je opremljen z znakom firme Utzschneider &
Gie. Obliko znaka brez napisa "Sarreguemines" ali
"Saargemünd"\e firma uporabljala pred letom 1885
in po letu 1910. Pri znaku na skodeHci z zname-
nitim in neštetokrat kopiranim meissenskim "če-
bulnim vzorcem" gre za znak 1893 ustanovljenega
podjetja Pohle & Go. na Češkoslovaškem, ki je
delovalo do okrog leta 1933, znano je prav po
namiznih, čajnih in kavnih servisih z meissenskim
kobaltnim čebulnim dekorjem. Med boljše por-
celansko posodje štejeta vsekakor: bogato poslikani
zajtrkovalni servis za eno osebo "dejeuner" ali "en
solitaire" iz sredine 19. stoletja brez znamke in
nepopolni zajtrkovalni servis za eno osebo s po- ,
108

KRONIKA
2000
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
zlačenimi reliefnimi robovi na pladnju in zlafo
slikarijo na ročkah, opremljen z znakom leta 1815
ustanovljene firme bratov Rudolf in Eugen
Haidinger v Loketu (Elbogen) na Češkem; izdelan
pa je bil verjetno v drugi polovici 19. stoletja,
lahko seveda tudi še pozneje vsekakor pa pred
letom 1923, ko je bila znamka dopolnjena s kratico
Epiag. Deli neorokokojskega servisa za kavo in čaj
z zlatimi robovi in vitičastimi motivi so po znamki
izdelki tovarne porcelana v Roslau-u (Röslau-
Bahnhof) na Gornjem Frankovskem, ki so jo leta
1907 ustanovili bratje Winterling, poprej (od leta
1903) že lastniki tovarne za porcelan v bavarskem
Marktleuthenu, kar je morda razlaga za pripis
"Bavaria' na znamki. Firma je bila specializirana na
servise in garniture za kavo. Ročka za kavo ali čaj
strogih oblik v smislu nove stvarnosti, je po znaku
sodeč nastala v tovarni porcelana v Gothi v Tirin-
giji, ustanovljeni kot manufaktura leta 1757, od
leta 1813 do leta 1883 v zakupu in lasti družine
Henneberg; novi lastniki, družina Simson, je vo-
dila firmo do likvidacije leta 1937 pod utečenim
imenom Henneberg & Co. Kakšnega zakupnika ali
lastnika z imenom JL Menass, ki nastopa v znamki
na ročki, v dosegljivih priročnikih ni najti. Dokaj
številni so na snežniškem gradu umivalniki in
drugi deli umivalnih garnitur. Dva umivalnika in
umivalnik z ročko za vodo so izdelki tovarne Haas
& Čižek v Chodovu, po pripisu Che oz. Che-
choslovakia na znamki, sta nastala po letu 1918.
Umivalnik z vtisnjemi znakom TK \e izdelek Thu-
nove tovarne porcelana v Klaštercu, Češkoslovaška
okrog leta 1925. Ustanovljena leta 1794 kot
manufaktura, je od leta 1850 dalje, poleg zelo
kakovostnega posodja z bogatimi dekorji, izdelo-
vala tudi uporabno posodje. K opremi prostora za
osebno higijeno (kopalnice, umivalnice ali njej na-
menjeni predel spalnice) so sodila tudi vedra za
rabljeno vodo, kot so štiri vedra na Snežniku.
Okrogla luknjasta vstavka sta dela posod - sodeč
po dveh velikostih - za milo in umivalno (morsko)
gobo. Podolgovate posode s pokrovi so služile za
odlaganje glavnikov. Našteti predmeti so lahko
nastali od druge polovice 19. stoletja dalje in tudi
še v 20. stoletju. Med uporabnim porcelanom sta
še ročki s precejalnikom za kavo, nekaj gostin-
skega porcelana (porcijskih ročk in pladnjev) ter
kuhinjski možnar z zlatim napisom "Durch Krieg
zum Sieg 1914-1916" (Z vojno do zmage), primerek
možnarjev v nadomestilo bronastih, rekviriranih
med prvo svetovno vojno. Kot svečnik zavedeni
predmet v obliki stožčastega stojala s hrapavo po-
vršino je lahko tudi stojalo za prve (od 1830 dalje)
industrijsko proizvedene vžigalice z belim fosfor-
jem, ki se je vnel pri drgnjenu ob poljubno hra-
pavo ploskev.
Ročka za vodo iz beloprstene umivalne garniture z
dekorjem kiizantem, izdelek firme Villeroy & Boch
/Dresden - (Neustadt), druga polovica 19. stoletja
(foto H. Štular).
Med uporabno keramiko iz bele  prsti so
posamezni krožniki, pladnji, vrsta umivalnih
garnitur in posameznih kosov v boljši (s poslikavo,
pretiskom ali reliefnim okrasjem) in v preprosti
gladki izvedbi ter stojali za vžigalice. Izvedba po
posebnem naročilu je že uvodoma omenjeni vrček
za pivo, opremljen s posvetilom in okrašen z rod-
binskim grbom knezov Schönburg Waldenburg.
Oblike znamke FMv ležečem ščitku, kakršna je na
vrčku, sicer v dosegljivih priročnikih ni najti,
vseeno pa bi bila lahko znamka tovarne bele prsti
in umetnega lončarstva v Bonnu/Nemčija, ki sta jo
leta 1838 ustanovila brata Mehlem in je leta 1920
prešla v last firme Villeroy & Boch. Med gradivom
z znamko je še krožnik z reliefnim listnatim de-
korjem in zeleno poslikanimi trolistnimi motivi na
robu. Znamka Fabrick Stein in Krain pripada
obratu za beloprsteno posodje, ustanovljenem v
Kamniku leta 1865. K boljši namizni posodi šteje
tudi okrogli pladenj z neorokokojskim dekorjem
volutastih ročajev in cvetlično poslikavo. Pet po-
sodic s kaneliranimi obodi pa sodi prej h kuhinjski
posodi,  saj  so  modeli  za  pripravljanje  raznih
109
1-2 KRONIKA
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
48
2OO0
kipnikov in pen (mousses) po porcijah. Med boljše
umivalne garniture na gradu šteje obsežna garni-
tura, okrašena z bogatim večbarvnim dekorjem
osatovih vejic in cvetja, ki obsega 7 delov: po-
sodico za gobo z luknjastim vložkom in pokrovom,
posodo za glavnike, mali umivalnik z ročko za
vodo, veliko ročko za vodo (umivalnik manjka),
vedro za rabljeno vodo s pokrovom z lukjo, ki je
služil kot lijak in nočno posodo. Manj obsežna
(morda nepopolna) je garnitura z bogatim dekor-
jem rumenih in vijoličastih krizantem, opremljena
z znakom tovarne beloprstene keramike firme
Villeroy & Boch / Dresden - (Neustadt) na Saškem,
ustanovljene 1856 in leta 1945 razlaščene in de-
montirane. Posamezni kosi, ki pa so bili lahko tudi
deli garnitur so še: pokrova posod za milo in glav-
nike s pretisnjenim cvetnim dekorjem, pokrova z
borduro cvetnih vejic, pokrova posod za glavnik z
modrim obrobnim oziroma ploskovnim sivim pre-
tisnjenim dekorjem in slednjič še posodi za milo in
pokrova posod za glavnik s podglazurno kobaltno
obrobo oziroma z okrasnimi linijami. Beloprsteni
stojali za vžigahce sta iz časa, ko so nevarne
vžigahce z belim fosforom nadomestile varnostne
vžigalice v škathcah. Prostorni podstavek je lahko
služil tudi kot pepelnik. Stojalo, okrašeno z zlatim
robom in vzorcem razsutih cvetk ima sicer znak
dveh zrcalno obrnjenih velikih R pod krono, ven-
dar pa ga ne kaže tolmačiti kot razhčico znakov
Reinholda Richterja, tudi v času ne, ko je leta 1906
ustanovljeni atelje za poslikavo porcelana v Volks-
tedtu/Tiringija razširil v manufakturo okrasnega in
namiznega porcelana (okoh leta 1923).
Tako kot med steklovino je tudi med porce-
lanom in belo prstjo nekaj kosov uporabne kera-
mike, ki ob spremenjenih bivalnih okoliščinah da-
našnjega časa izginevajo ali pa se ohranijo zgolj
kot zbirateljske kuriozitete; so pa pomembna
pričevanja o vsakdanjem življenju v preteklosti.
Poleg stojal za vžigalice, ki po svoji obliki doku-
mentirajo dva tipa vžigalnih pripomočkov za oseb-
no rabo in posredno pričajo tudi o vse bolj raz-
širjeni navadi kajenja, so to tudi umivalne gar-
niture, ki so bile v času, ko so v stanovanjske
stavbe že napeljevali vodovode, še vedno aktu-
alne. Saj so si morali stanovalci vodo natočiti pri
skupni dovodni pipi (v večnadstropnih stano-
vanjskih blokih je bila ponavadi le ena aU dve v
vsakem nadstropju) in jo odnašati v stanovanja, v
družinskih hišah in tudi na gradovih pa po
prostorih namenjenih za osebno higijeno.
V prispevku predstavljeno stekleno in kera-
mično gradivo, ki je na gradu Snežniku razstav-
ljeno v bivalnih ambientih, deloma pa deponirano,
izvira skoraj v celoti iz druge polovice stoletja in iz
prvih desetletij 20. stoletja. Po kakovosti sodi
skoraj brez izjeme v srednjo kategorijo in je v
veliki meri produkt serijske ali celo množične
proizvodnje industrializiranih obratov. Med gradi-
vom ni izbranih, visokokakovostnih stvaritev ma-
nufakturne ali celo ateljejske proizvodnje. Zato je
datacija in siceršnja strokovna opredelitev težavna,
saj se temeljna dela strokovne literature večinoma
omejujejo na obravnavo in predstavitev najbolj
tipičnih in kakovostnih primerov, ki pa so za pri-
merjavo ob obdelavi gradiva srednje kakovosti le
pogojno v pomoč. Tudi publikacije avtorskih Sig-
natur, delavniških, manufakturnih in tovarniških
znamk in znakov na keramiki so, z izjemo nekaj
novejših, le redko v pomoč, vrhu vsega pa je ve-
čina snežniškega gradiva neoznačena. Po znamkah
in znakih na snežniškem gradivu lahko ugoto-
vimo, da pripadajo tovarnam na območju današnje
Nemčije, nekdanje Avstroogrske in predelov Fran-
cije, ki so v obravnavem času pripadali Nemčiji,
oziroma gre za sedeže firm, katerih podružnice ali
vzporedna podjetja so bila v Alzaciji in Posaarju.
Za razreševanje vprašanja, koliko steklovine in
keramike na Snežniku je bilo na gradu za časa
zadnjih lastnikov, ne nudijo nobene opore, saj gre
za firme (npr. Haas & Čižek, podjetja, združena v
Epiag za porcelan, Villeroy & Boch za beloprsteno
keramiko), ki so pri zalaganju trgovin prednjačile.
Med označenim gradivom ni znamk in znakov
takrat najbolj uglednih proizvajalcev keramičnega
posodja (poleg še delujočih manufaktur npr.:
Meissen, Berhn, Kopenhagen, Sevres, še npr. firma
Rosenthal v Selbu in Fischer v Budimpešti in
Herendu itd.), kar je seveda razumljivo, saj grad
nikoh ni bil rezidenca, temveč je knežja družina v
njem bivala le občasno. Sorazmerno številno na-
mizno posodje pa le govori v prid izjavam in spo-
minom okoHčanov in zaposlenih, da so bili knezi
Schönburg zelo gostoljubni. .
UPORABLJENI PRIROČNIKI IN LITERATURA V
IZBORU
Beck, Doreen, The Book of Bottle Collecting, Lon-
don - New York, Hamlyn, 1973;
Europäisches und Aussereuropäisches Glas, kata-
log zbirke v Museum für Kunsthandwerk, Frank-
furt am Main, Frankfurt, Museum für Kunst-
handwerk, 1973;
Klesse, Brigitte in Reineking v. Bock, Gisela, Glas,
katalog zbirke stekla v Kunstgewerbemuseum
der Stadt Köln, Köln, Kunstgewerbemuseum,
1973 (3. razširjena naklada);
Haynes, E. Barrington, Glass through the Ages,
Harmondsworth, Penquin Books, Ltd. 1966
(ponatis);
no
48
KRONIKA
lOOO
HANKA ŠTULAR: STEKLOVINA IN KERAMIKA NA GRADU SNEŽNIK, 102-111
Katalog razstave Meißner Porzellan von 1710 bis
zur Gegenwart Dunaj, Österreichisches Museum
für angewandte Kunst in VEB Staatliche Por-
zellan-Manufaktur Meissen DDR, 1982/1983;
Katalog razstave Mille anni di arte del vetro a
Venezia, Benetke, Albrizzi, 1982;
Neuwirth, Waltraud, Markenlexikon für Kunstge-
werbe, Keramik Deutschland 1875-1900, Band 2,
Dunaj, samozaložba dr. Waltraud Neuwirth,
1978;
Neuwirth, Waltraud, Markenlexikon für Kunst-
gewerbe, Wiener Porzellan, Österreich 1744-1864,
Band 4, Dunaj, samozaložba dr. Waltraud
Neuwirth, 1978;
Poche, Emanuel, Porzellan-Marken aus aller Welt,
Hanau, Werner Dausien, 1978 (3. naklada);
Schack, Clementine, Die Glaskunst, Ein Handbuch
über Herstellung, Sammeln und Gebrauch des
Hohlglases, München, Keysersche Verlagsbuch-
handlung, 1967;
Weiss, Gustav, Ullstein Porzellanbuch, Berlin,
Ullstein, 1964, (3 izdaja);
Weiss, Gustav, Ullstein Fayencenbuch, Frankfurt/
M, Ullstein, 1970;
Zühlsdorff, Dieter, Keramik - Marken Lexikon,
Porzellan und Keramik Report, 1885-1935 Europa
(Festland), Stuttgart, Arnoldsche Verlagsanstalt,
1994 (2. izboljšana izdaja).
ZUSAMMENFASSUNG
Glas und Keramik auf Schloß Schneeberg
Der Beitrag setzt sich mit den 1997 auf Schloß
Schneeberg (Snežnik) in Innerkrain (Notranjska)
verzeichneten Glaswaren und Keramiken aus-
einander. Es handelt sich um ca. 330 Stück Glas-
und ca. 420 Stück Keramik-Erzeugnisse (Porzellan,
Fayence, Steingut und Irdenware). Darunter sind
reine Schmuckgegenstände (Vasen, Pokale, Gläser,
Wandteller, Figurinen) und Gebrauchsgegenstände
(Tafelgeschirr, Toiletten- und Küchengeschirr und -
gerät) vertreten, letztere sowohl in anspruchsvoller
als auch ganz einfacher Ausführung. Sie stammen
überwiegend aus der zweiten Hälfte des 19.
Jahrhunderts und teilweise aus dem ersten Drittel
des 20. Jahrhunderts, aus einer Zeit also, wo das
Schloß in Besitz der Fürsten Schönburg-Walden-
burg war. Unter den ungelösten und unlösbaren
Fragen ist besonders von Bedeutung, wie viele von
den im Jahre 1997 verzeichneten Gegenständen
sich unzweifelhaft zur Zeit der letzten Besitzer im
Schloß befanden (diesbezüglich bestehen lediglich
hinsichtlich der drei mit dem Familienwappen oder
Namen versehenen Gegenstände keine Zweifel: ein
Schmuckpokal, ein Henkelglas und ein Bierkrug),
wie viele davon nach 1945 verschwunden sind und
schließlich, wie viele auf das Schloß gebracht
wurden, als es als Repräsentationsobjekt diente. In
Form und Schmuck herrscht der Historismus vor,
vertreten ist auch die Neue Sachlichkeit, während
der Jugendstil eher eine Ausnahme bildet. Die
Datierung wird außer durch fehlende Marken und
Zeichen natürlich auch durch die Tatsache er-
schwert, daß die Fabriken dazu neigten, das Ge-
schirr so lange wie möglich herzustellen, unge-
achtet dessen, daß Formen und Dekore bereits
überholt waren. Wie bei der übrigen Schloß-
einrichtung muß man auch bei der Keramik und
bei den Glaswaren die Tatsache berücksichtigen,
daß die letzten Besitzer nur zeitweise auf dem
Schloß weilten und das Schloß aus diesem Grunde
weniger prachtvoll ausgestattet war. Der Qualität
nach gehört das Material überwiegend in die
mittlere Kategorie und ist in großem Maße Produkt
von Serien- oder sogar Massenproduktion aus
Industriebetrieben im Bereich des heutigen Deut-
schland, des ehemaligen Österreich-Ungarn und
der französischen Gebiete, die im behandelten
Zeitraum zu Deutschland gehörten, bzw. es
handelt sich um Firmensitze, deren Nieder-
lassungen oder Tochterunternehmen sich im Elsaß
oder Saarland befanden. Einen besonderen Do-
kumentarwert besitzen einige Glas- und Keramik-
stücke, bei denen es sich um Gebrauchs-
gegenstände der Massenproduktion handelt, von
denen nur wenige erhalten geblieben sind, die
jedoch das Bild über das alltägliche Leben in der
Vergangenheit wesentlich vervollständigen.
III
z KRONIKA_48^
1000
ponatis* UDK 069:5:749.1(497.4 Snežnik)
904(497.4 Snežnik)
prejeto: 8. 3. 2000
Tomislav Kajfež
univ. dipl. arheolog, samostojni ustvarjalec na področju kulture
SI-1000 Ljubljana, Zupančičeva 4
Egipčanska soba na gradu Snežnik
IZVLEČEK
Avtor v svojem prispevku pojasni pojem egiptomanije, nato predstavi pohištvo Egipčanske sobe na
gradu Snežnik, ki je kakovosten primer egiptomanije pri nas, našteje staroegipčanska božanstva, ki so
upodobljena na pohištvu in posebej predstavi skrinjico za dragocenosti iz omenjene sobe.
SUMMARY
THE EGYPTIAN ROOM AT THE CASTLE SNEŽNIK
The author explains in his contributions the notion of Egyptomania, then presents the furniture in
the Egyptian room at the Snežnik castle. The mentioned furniture is a quality example for Egyptomania
on Slovene territory. The author then enumerates the Egyptian gods that are depicted on the furniture
and specially presents a chest for valuables from the mentioned room.
Ključne besede: grad, soba, pohištvo, Egipt, egiptomanija
Egipčanska soba na gradu Snežnik je odličen
primer pojava v umetnostni zgodovini, ki ga ime-
nujem egiptomanija. To je prisotnost staroegip-
čanske kulture v umetnosti Zahoda v letih 1730 do
1930. Egiptomanija je izražena na vseh področjih
umetnosti: v arhitekturi, oblikovanju notranje
opreme, izdelkih umetne obrti, kiparstvu, sli-
karstvu, gledališču in filmu... Črpala je egipčanske
elemente tako iz znanstvenega raziskovanja sta-
rega Egipta, kot iz izročila in domišlije popotnikov,
piscev in pustolovcev. Prvič se je pojavila že v
rimski dobi, nato so jo obudili v 18. stoletju. Pravi
razcvet je doživela po Napoleonoven pohodu v
Egipt leta 1798, ko je Evropa ponovno odkrila stari
Egipt. V drugi piovici 19. stoletja, ko se je raz-
mahnila arheološka dejavnost v Egiptu in ko so
odprli Sueški prekop, je Evropo zopet zajel val
egiptomanije. Zadnji pojav egiptomanije nastopi
po odkritju Tutankamonove grobnice leta 1922.
Egipčanska soba na gradu Snežnik je salon se-
stavljen iz mize s štirimi stoli, troseda, pisalne mize
s stolčkom, vitrine, kredence, mizice s skrinjico za
dragocenosti, stojala z bronasto glavo faraona, les-
tenca in zaves. Vsi kosi pohištva so bogato okrašeni
z lesenimi plastikami in bronastimi aplikami v obliki
egipčanskih božanstev, sfing in faraonov. Pohištvo
je okrašeno z intarzijami in vstavljenim emajlom, ki
posnema egipčansko fajanso. Med bogatimi
rastlinskimi in živalskimi okrasi so tudi hieroglifski
napisi, ki so zgolj okras in ne predstavljajo hiero-
glifskih zapisov. Izjema je na vitrini v hieroglifskih
številkah dvakrat zapisano število 1906, ki verjetno
pomeni letnico izdelave pohištva. Zavese in blago
na stolih in trosedu so okrašeni z izvezenimi stili-
ziranimi motivi iz staroegipčanske mitologije.
* Tomislav Kajfež: Egipčanska soba, v: Kulturni in na-
ravni spomeniki Slovenije 200. Grad Snežnik, Ljubljana
2000, str. 44-47.
112
>
KRONIKA
2000
TOMISLAV KAJFEŽ: EGIPČANSKA SOBA NA GRADU SNEŽNIK, 112-114
Pohištvo v slogu egiptomanije z letnico 1906 v hieroglifsjipisavi (foto V. Bučič).
Kot lesene plastike in bronaste aplike so na po-
hištvu upodobljena naslednja egipčanska božan-
stva: BIT (čebela) simbol Spodnjega Egipta, HA-
TOR (ženska s templjem na glavi) helenistična ina-
čica boginje Hator matere vseh bogov pred po-
javom Izide, boginja plesa, glasbe in ljubezni, HOR
(sokol) vladar neba, božanstvo svetlobe, vladarjev
zaščitnik in valdar sam, KNUM (oven) lokalno
božanstvo na otoku Elefantina na prvi brzici Nila
pri Asuanu, čuvaj izvirov Nila, MUT (jastreb)
Amonova žena, drugo božanstvo v tebanski triadi
(Amon, Mut in Konsu), božanstvo Gornjega
Egipta, RA (krilata sončna plošča) sončno bo-
žanstvo, stvarnik, osebni bog vladarja in vladarske
prestolnice Tebe v času Nove države, SEKMET
(levinja) boginja vojne, vladarjeva spremljevalka
na bojnem pohodu, SKARABEJ (hrošč govnač)
simbol sončnega božanstva Raja, ki vali sončno
ploščo po nebesnem svodu, znamenje večnosti in
ustvarijalne moči, TOT (ptica ibis) izumitelj pisave,
zaščitnik pisarjev, števil in merjenja časa, URE]
(kobra) simbol Spodnjega Egipta, zaščitnik vladarja
in njegov simbol.
Omari vsebujeta arhitekturne elemente egip-
čanskih svetišč, pri stolih pa se je izdelovalec zgle-
doval po pohištvu odkritem v grobnicah vladarjev
in dvorjanov iz časa Nove države. Kredenco, mizo
in mizico za skrinjico pokrivajo plošče iz rdeč-
kastega asuanskega granita, imenovanega tudi sie-
nit, po grškem imenu Siene za današnji Asuan na
jugu Egipta, kjer so njegova nahajališča. Iz tega
kamna so stari Egipčani klesali kipe, sarkofage.
obeliske in druge spomenike. Na posebnem pod-
stavku stoji bronasta glava faraona s tako-
imenovano modro vojaško krono.
Posebno lep predmet v sobi je skrinjica za dra-
gocenosti, ki je kakovosten izdelek umetne obrti in
je zanimiva tudi v egiptološkem pogledu. Na
pokrovu je 36 cm dolg bronast kipec. Predstavlja
golo plavalko, ki v iztegnjenih rokah drži posodo
v obliki race. Kipec je posnetek enako oblikovane
lesene žlice za mazilo, ki jo hranijo v Egiptovskem
muzeju v Kairu in je iz obdobja 18. dinastije (okoU
1370 pr. Kr.). Našli so jo v kraju Abu Gurob v
depresiji Fajum in jo vpisaU v inventarno knjigo
muzeja leta 1889, kar bi lahko bilo v oporo pri
dataciji izdelave snežniške skrinjice. Motiv gole
plavalke z raco v rokah izvira verjetno iz no-
voegiptovske ljubezenske lirike ali iz sveta baje-
slovnih podob aH pa je inačica boginje Hator.
Pohištvo Egipčanske sobe na gradu Snežnik je
kvaHteten izdelek umetne obrti, ki kaže na
izdelovalčevo poznavanje staroegipčanske kulture.
Do sedaj še ni znano kje je bilo izdelano. Po
izročilu naj bi zadnji lastnik gradu in posestva
Snežnik princ Herman Schönburg Waldenburg
okoH leta 1926 prejel kot darilo poslovnega
partnerja iz Aleksandrije, to pohištvo za opremo
salona, ki so ga poimenovali Egipčanska soba.
Visoko kakovost pohištva so potrdili tudi
strokovnjaki Umetnostnozgodovinskega muzeja na
Dunaju, ko so mizico s skrinjico za dragocenosti
leta 1994 razstavili na veliki razstavi o egiptomaniji
na Dunaju.
113
12 KRONIKA
TOMISLAV KAJFEŽ: EGIPČANSKA SOBA NA GRADU SNEŽNIK, 112-114
48
2000
Skrinjica za dragocenosti z bronastim kipcem plavalke (foto Š. Habič).
LITERATURA
Egyptomania. L' Égypte dans l'art occidental 1730-
1930. Paris, 1994.
Lurker, M.: The Gods and Simbols of Ancient
Egipt London, 1991.
Putnam, J.: Egyptology. New York, 1990.
Westendorf,  W.:  Visoke  kulture  starega  sveta.
Umetnost v slikah, Ljubljana, 1987.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Ägyptische Zimmer auf Schloß
Schneeberg
Die Präsenz der altägyptischen Kunst und Kul-
tur ist in den westeuropäischen Ländern zwischen
1730 und 1930 zu verzeichnen. Sie kam in Archi-
tektur, Inneneinrichtung, Kunstgewerbe, Bild-
hauerei, Theater und Film zum Ausdruck. Ihre
Elemente schöpfte sie aus der wissenschaftlichen
Erforschung des alten Ägyptens sowie aus Über-
lieferung und Einbildungskraft von Reisenden,
Autoren und Abenteuerern. Einen Aufschwung
erfuhr sie nach dem napoleonischen Feldzug nach
Ägypten im Jahre 1798. Von einer echten
Ägyptomanie wurde Europa in der zweiten Hälfte
des 19. Jahrhunderts erfaßt, nach der Erforschung
und Ausgrabung berühmter Stätten der ägyp-
tischen Kultur und nach der Eröffnung des Suez-
Kanals. Auf die Entdeckung der Tutenchamun-
Gruft im Jahre 1922 folgte in Westeuropa eine
letzte Welle der Ägyptomanie.
Die Möbel des Ägyptischen Zimmers auf
Schloß Schneeberg sind Kunstgewerbeerzeugnisse
von guter Qualität. Laut Überlieferung soll der
letzte Schloß- und Herrschaftsbesitzer von Schnee-
berg Hermann Schönburg-Waldenburg die Möbel
um 1926 von einem ägyptischen Geschäftspartner
aus Alexandria als Geschenk erhalten haben. Die
Einrichtung des Ägyptischen Zimmers besteht aus
einem Tisch mit vier Stühlen, einem Dreisitzer,
einem Schreibtisch mit kleinem Stuhl, einer Vitri-
ne, einer Kredenz, einem Tischlein mit Schmuck-
kästchen, einem Ständer mit dem Bronzekopf
eines Pharao, einem Leuchter und aus Vorhängen.
Alle Möbelstücke sind reichgeschmückt mit In-
tarsien. Besonders anspruchsvoll ist das Schmuck-
kästchen, ein Kunstgewerbeerzeugnis von guter
Qualität und auch in ägyptologischer Hinsicht von
Interesse.
114
>
J
KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo
UDK 069.5:75(497.4 Snežnik)
391.929 Schönburg-Waldenburg
prejeto: 9. 3. 2000
Andreja Vrišer
mag. umetnostne zgodovine, muzejska svetovalka Pokrajinski muzej Maribor
Sl-2000 Maribor, Grajska ulica 2
Na kratko in bežno o snežniških slikah
IZVLEČEK
Slike na gradu Snežnik so priča o plemstvu, ki zvečine ni bilo povezano z našo starejšo preteklostjo
in izvirajo iz nemške družine Schönburg Waldenburg. Sestavek ne omenja nadrobnejšega ogleda slik, ki
so sicer zanimive po svoji vsebini. V opisih je več poudarka na kostumih upodobljenih in je v njih
zaslediti sled kostumološke obravnave.
SUMMARY
SHORTLY AND CURSORY ON THE PAINTINGS AT THE SNEŽNIK CASTLE
The paintings in the Snežnik castle witness about the nobility who were mainly not connected with
our distant past and who originate from a German family Schönburg-Waldenburg. The article does not
mention a detailed visitation of the paintings, which are interesting by their content The description
puts stress on the costumes of the depicted in which we can trace costumologic treatment
Ključne besede: slikovna oprema grajskih prostorov, portreti fevdalcev, značilnosti mode od 17. do 19.
stoletja
Slike, ki so nekoč krasile ali pa še krasijo pro-
store v gradovih na Slovenskem, na svoj način do-
polnjujejo zgodovino teh stavb in njihovih last-
nikov. Slike iz gradu v Slovenski Bistrici pripo-
vedujejo o Attemsih, portreti na ptujskem gradu o
Herbersteinih, da omenim samo dve od vplivnih
fevdalnih hiš na naših tleh.
Tudi slike na gradu Snežnik so zgovorne.^
Večina slik priča o plemstvu, ki ni bilo pove-
zano z našo starejšo preteklostjo, saj je nemška
družina Schönburg Waldenburg šele z letom 1853
dobila Snežnik v svojo last. Snežniške slike pred-
stavljajo svojevrstno posebnost: nekaj slik je zani-
mivih po vsebini, nekateri portreti nas pritegnejo
zaradi avtorjev, na nekaterih slikah ugotavljamo
nošo nekdanjih dni. Nedvomno pa bi lahko nekaj
portretov po svoji kvaliteti našlo pot tudi v galerijo
Sestavek ne omenja nadrobnejšega ogleda slik, ki naj ga
opravijo strokovnjaki za starejše slikarstvo. Na voljo so
le okvirni in nepreverjeni podatki o slikah.
tujih mojstrov.
Če odbiramo snežniške portrete po časovnem
zaporedju, se najprej srečujemo s štirimi portreti iz
sredine in druge polovice 17. stoletja. Gre za dela,
ki so bila v gradu, predno je prišel v posest družine
Schönburg Waldenburg. Dva od portretirancev
nosita^ slovesni, najbrž plemiški črni stanovski
obleki in s čipkami obrobljeni ovratnici. Pričeski
mož segata do ramen, tudi zaviham brki in kratki
bradici ustrezata sočasni modi. Ena od slik naj bi
prikazovala Johanna Weikharda Auersperga,^ torej
Turjaškega, ki je bil od leta 1677 lastnik Snežnika.
Tudi ostala dva portreta prikazujeta plemiča.
Upodobljenec, ki naj bi bil domnevno grof Wolf
Engelbert Auersperg,^ nekoč kranjski deželni gla-
var (napis na hrbtni strani slike), je naslikan v us-
njeni kamižoli, viden je okrašeni rokav spodnjega
O. pl., 85,2 X 69 cm, grad Snežnik.
O. pl., 85,5 X 67 cm, grad Snežnik.
O. pl., 85,2 X 66,2 cm, grad Snežnik.
115
2 KRONIKA
ANDREJA VRIŠER: NA KRATKO IN BEŽNO O SNEŽNIŠKIH SLIKAH, 115-119
48
2000
suknjiča, nadalje čipkasti ovratnik, bandelir za meč
in klobuk s perjanico. Zanimiva je široko razčesana
frizura in tudi obrazne poteze je slikar poudarit
dovolj individualno.
Četrti portret;^ gladko počesani dolgi lasje so
bili v modi, predno so prišle v rabo košate moške
lasulje. Čipkasta samoveznica in kroj suknjiča, od
katerega je videti rokavni zavihek in prsni del z
mnogimi gumbi, bi govorila za zgodnjo obliko
suknjiča "justaucorpsa" in s tem za zadnjo četrtino
17. stoletja.
Ker prikazujejo omenjene slike ljudi iz naših
krajev, nas seveda močneje kot pri ostalih zanima,
ali gre tudi za slikarje, ki jih morda celo poznamo.
Portret kneginje Henriette Schönburg, grofice Reus-
Koestritz (1755-1829) o. pl, konec 18. ali začetek 19.
stoletja, neznan slikar (foto dr. MatejLipovšek).
S časovno naslednjima portretoma smo že pri
družini Schönburg Waldenburg. Sliki predstavljata
kneginjo Henrietto^ in kneza Otta Karla Fridricha''
v noši poslavljajočega se 18. stoletja. Ženina visoko
prepasana obleka z globokim izrezom opozarja še
na empir, podobno tudi moževa samoveznica, pri
tem pa ima portretiranec še napudrano lasuljo ali
pa vsaj po modi 18. stoletja nakodrane lase.
Za neznana lahko označimo tudi dva slikarja
naslednjih štirih portretov.
O. pl., 85,2 X 66,2 cm, grad Snežnik.
O. pl., 82 X 68,5 cm, grad Snežnik.
O. pl., 82 X 68 cm, grad Snežnik.
Portret kneza Otta Friedricha Schönburg Wal-
denburg (1758-1800), a pi, konec 18 stoletja,
neznan slikar (foto dr. Matej Lipovšek).
Portret kneginje Caroline Schwarzenburg Rudol-
stadt (1771-1854), o. pi, 18./19. stoletje, neznan
slikar (foto dr. Matej Lipovšek).
116

KRONIKA
2000
ANDREJA VRIŠER: NA KRATKO IN BEŽNO 0 SNEŽNIŠKIH SLIKAH, 115-119
Portret kneza Ludwiga Friedricha Schwarzburg
Rudolstadt (1767-1807), o. pl, konec 18 stoletja,
neznan slikar (foto dr. Matej Lipovšek).
Prva dva predstavljata kneginjo Carolino^ in
kneza Ludwiga Freidricha Schwarzburg Rudol-
stadt.9 Umetnik je poudaril portretnost obrazov in
zvesto posnel tudi oblačila, izrezano empirsko
žensko obleko in možev zgodnji frak. Romantični
pridih je slikar poudaril v pričeskah in ženinem
slikovito ogrnjenem šalu.
Iz obdobja empira sta nadalje tudi portreta
Julie-"' in Victorie Schönburg Waldenburg.il
pirski pričeski in obleki določno naznanjata čas
nastanka slik, to je začetek 19. stoletja. Portretna
zmogljivost avtorja pa se zdi precej skromna.
Več portretov izvira iz obdobja bidermajerja
Neznan umetnik je avtor slik kneginje Theklel^ ii
kneza Otta Victorja Schönburg Waldenburgl^ i,
prve polovice 19. stoletja. Kot pove napis na ženin,
sliki, gre za kopijo. Pričeska žene učinkuje pre
pričljivo, preslikano pa je  nedvomno ogrinjalo
okoh ramen. Portret moža je zanimiv kot kostu-
mološki dokument. Za ta čas sta značilni barvi
modrega suknjiča-fraka in rumeni telovnik, prav
tako ovratnik srajce in samoveznica.
V prvi polovici ali okoU sredine 19. stoletja so
° O. pl., 60,5 X 50,5 cm, grad Snežnik.
9 O. pl, 60,5 X 50,5 cm, grad Snežnik.
1^ Pastel, 36,5 x 28,5 cm, grad Snežnik.
11 Pastel, 36 x 29 cm, grad Snežnik.
;f O. pl., 82 X 63 cm, grad Snežnik.
13 O. pl., 82 X 63 cm, grad Snežnik.
najbrž nastaU štirje portreti, vstavljeni v skupen
okvir, kar pa seveda ne pomeni, da bi bili vsi delo
istega mojstra. Nedvomno sodita skupaj sliki kneza
Emilal^ in kneginje Luise Bentheim Tecklenburg.l^
Mož nosi rdeč frak z epoletami in odlikovanji,
morda gre za uniformo malteškega viteškega reda.
Žena ima značilno bidermajersko čipkasto avbo in
ogrinjalo ali plašč s hermelinastim ovratnikom.
Naslednji par predstavlja sliki kneza Heinricha
LXVII. Reussal^ in njegove žene Adelheide,!^ ki bi
ju po noši postavili že v iztekajoči se bidermajer.
Slikarsko in kostumološko sta pomembna por-
treta kneginje Ludovicel^ in kneza Eduarda
Schönburg Hartenstein.1^
Pri ženini sliki piše, da gre za kopijo, pri mo-
ževi pa je signiran C. Vogel.^0 Obe sliki izpričujeta
slikarsko znanje večjega zamaha. Žena je upo-
dobljena v naslonjaču, čipkasta avba in slikovito
razporejene gube svilene obleke poudarjajo njeno
milino, eno z drugim pa govori za čas okoli sre-
dine 19. stoletja. Knez je upodobljen v uniformi -
Portret kneginje Ludovice Schönburg Hartenstein
(1803-1884), o. pl, sreda 19. stoletja, neznan slikar
(foto dr. Matej Lipovšek).
1^ O. pl., 41 X 33,8 cm, grad Snežnik.
15 O. pl., 41 X 33,8 cm, grad Snežnik.
16 O. pl., 41 X 33,8 cm, grad Snežnik
17 O. pl., 41 X 33,8 cm, grad Snežnik
1^ O. pl, 106 X 84,5 cm, grad Snežnik.
19 O. pl„ 106 X 84,5 cm, grad Snežnik.
20 V delu Heinricha Fuchsa "Die Österreichischen Maler
des 19. Jahrhunderls", št. 4, str. K 109 zasledimo; Vogl
Kari, portrelisl rojen 1820 na Dunaju.
117
12 KRONIKA
ANDREJA VRIŠER: NA KRATKO IN BEŽNO O SNEŽNIŠKIH SLIKAH, 115-119
48
2000
C. Vogel: Portret kneza Eduarda Schönburg Har-
tenstein (1787-1872), o. pl, sreda 19. stoletja (foto
dr. Matej Lipovšek).
izvezenem fraku avstrijskega dvornega komornika
in s številnimi odlikovanji. C. Vogel, bržkone Vogl
je bil znan portretist, zato zaslužita sliki ustrezno
strokovno analizo in pozornost v krogu tujih
mojstrov.
Časovno bi med naštete upodobitve vključila
tudi litografijo kneza Otta Viktorja Schönburga.^l
Delo nosi imeni leipziškega slikarja F. Bcnderja^^
in litografa P. Rohrbacha. Po noši bi grafiko
uvrstili v 3. četrtino 19. stoletja.
Naslednji dve sliki nas seznanjata s slikarjem
Heinrichom Schönchenom (1861-1933)23 učencem
münchenske akademije. Podpisal se je na portretih
princese Luise^^ in princa Jurija Schönburg Wal-
denburga,25 Jd pa jih je izdelal po fotografijah iz
leta 1871, kar je označeno na hrbtni strani podob.
Slikar je dodal še krajinsko ozadje - grad s par-
kom, kot je bil videti leta 1910, ko sta portreta
nastala. Upodobljenka nosi progasto obleko s
krinolino po modi "drugega rokokoja", princ je v
uniformi - povrhnjem častniškem suknjiču. Epolete
ga označujejo za generala.
21 Litografija, 29 x 24 cm, grad Snežnik.
Thieme-Becker, Allgemeines Lexikon der bildenden
Künstler von der Antike bis zur Gegenwart, III, Leipzig
1909, Str. 301.
23 Thieme-Becker, XXX, 1936, str. 224.
24 O. pi., 135 X 81 cm, grad Snežnik.
25 O. pl., 137 X 80 cm, grad Snežnik.
Heinrich Schönchen: Portret princese Luise
Schönburg Waldenburg (1844-1922), o. pi, 1910, po
fotografiji iz leta 1871 (foto dr Matej Lipovšek).
Heinrich Schönchen: Portret princa Jurija Schön-
burg Waldenburg (1828-1900), o. pl, 1910, po fo-
tografiji iz leta 1871 (foto dr. Matej Lipovšek).
118
48
2000
12 KRONIKA
ANDREJA VRIŠER: NA KRATKO IN BEŽNO O SNEŽNIŠKIH SLIKAH, 115-119
S slikarjem Schönchenom sta povezana tudi
portreta princese Ane^^ in princa Adolfa Bentheim
Tecklenburg.27 Pri ženini podobi, ki nam kaže
upodobljenko v zrelih letih z avbo in ovratnikom,
okrašenima s čipkami, bi po osvetlitvi obraza skle-
pali, da je šlo za neposreden portret. Pri možu v
nemški generalski uniformi z lento in odlikovanji
pa je po zapisu na sliki razvidno, da jo je umetnik
izdelal leta 1911 in to prav gotovo po fotografiji.
V zadnjo skupino portretov se zaokrožujejo tri
slike - portret moža s klobukom,^^ nadalje portret
princa Hermana (?),29 delo Roberta Wellmanna
(roj. 1866),30 umetnika, ki je deloval v Rimu, Ber-
linu in Budimpešti in je bil znan kot portretist in
žanrski slikar.Tretje delo je risba s kredo in
predstavlja mladeniča s klobukom.^^ Je delo Ivana
Franketa (1841-1927) iz leta 1865, torej iz obdobja,
ko je še študiral na Dunajski akademiji.33 V to
skupino bi mogli uvrstiti tudi še portret princese
Schönburg Waldenburg,34 spet delo neznanega
avtorja iz začetka 20. stoletja. Žena je upodobljena
v jahalnem kostumu s klobučkom in jahalno palico
v roki. Po slikarski plati je delo dovolj izrazito. Z
nekaj vztrajnosti bi avtorja lahko odkrili med
nemškimi ali avstrijskimi portretisti.
Za konec še tri slike z vojaško motiviko. Du-
najski slikar Joseph Wilhelm Heicke (1845-1921)35
je leta 1851 naslikal bojno sceno s konjenico.3*'
Heicke je tudi avtor barvne litografije, ki kaže
avstrijskega polkovnika Nadasyja3'' pri urjenju na
belcu, morda lipicancu.
Friedrich Wilhelm Heine (1845-1921),38 slikar in
ilustrator v Leipzigu in Dresdenu ter pozneje v
ZDA, pa je leta 1879 naslikal akvarel z generalom
princem Jurijem Schönburg Waldenburgom39 v
paradni uniformi na konju.
In predno se od Snežnika poslovimo, še beseda
o akvarelu, ki ni velika umetnina, ima pa doku-
mentarno vrednost. Leta 1860 ali 1859, kot piše na
sliki, je grad z okolico^'' ovekovečil konjeniški stot-
nik Edward Henegan.
Kar sem opisala, so le bežna opozorila na
snežniške slike. Vsako od njih bo potrebno posebej
preučiti, preveriti zapise na hrbtnih straneh slik in
^ O. pl., 58 X 45 cm, grad Snežnik.
27 O. pl., 58 X 45 cm, grad Snežnik.
2° O. na lepenki, 53,5 x 65 cm, grad Snežnik
29 O. na lesu, 66,7 x 52,5 cm, grad Snežnik.
30 Thieme Becker, XXXV, str. 359.
3-' Podatki o slikarjevi smrti niso navedeni, Thieme-Becker,
XXXV, 1942, str. 359.
32 Risba s črno in belo kredo, 74,6 x 58,5 cm, grad Snežnik.
33 Enciklopedija Slovenija, 3, Ljubljana, 1989, str. 153.
34 O. pl., 84 X 63 cm, grad Snežnik.
35 Thieme-Becker, XVI, 1923, str. 251.
36 O. pl„ 73,7 X 94,7 cm, grad Snežnik.
3^" Barvna litografija, 56 x 72 cm, grad Snežnik.
38 Thieme Becker, XVI, sir. 288.
3" Akvarel, 41 ,5 x 32 cm, grad Snežnik.
40 Akvarel, 35,7 x 43,3 cm, grad Snežnik.
zanesljiveje opredeliti, kaj so izvirniki in kaj kopije.
Vsekakor delo za strokovnjaka za slikarstvo. V mo-
jih opisih je ponekod več poudarka na kostumih
upodobljencev, saj so nekateri od njih prav po tej
strani še najlažje opredeljivi. Seveda pa je to le del
povednosti teh podob. Ker doslej pri nas še niso
bile določneje obravnavane, je nedvomno smisel-
no, da se jim posvetimo s potrebno strokovnostjo.
LITERATURA
Ribeiro, A. (1999): Ingres in Fashion. London.
Simon, M. (1995): Fashion in Art Paris.
Vrišer, A. (1993): Noša v baroku na Slovenskem,
Ljubljana.
Vrišer, S. (1987): Uniforme v zgodovini, Ljubljana.
Vrišer, S. (1991 ): Uniforme v zgodovini II, Lju-
bljana.
ZUSAMMENFASSUNG
Ein flüchtiger Bericht über die Gemälde auf
Schloß Schneeberg
In den Innenräumen von Schlof? Schneeberg
(Snežnik) befindet sich eine Reihe von Gemälden,
darunter Porträts der ehemaligen Schlof^besitzer
und ihrer Verwandten sowie einige Stilleben und
Landschaften. Es handelt sich um Werke deut-
scher und österreichischer Maler vom 17. bis zum
20. Jahrhundert. Zur ersten Gruppe zählen vier
Porträts aus der zweiten Hälfte des 17. Jahr-
hunderts aus dem Besitz Wolf Engelberts von
Auersperg, des ehemaligen Landeshauptmanns
und Besitzers von Schloß Schneeberg. Von den
anderen Porträts treten in künstlerischer Hinsicht
die Werke C. Vogls, H. Schönchens und F. W.
Heines hervor.
Im vorliegenden Beitrag wird auch auf histo-
rische Gewänder auf den Gemälden eingegangen
und auf die Kunststile des Frühbarocks, des
Empires, des Biedermeiers und die des aus-
gehenden 19. Jahrhunderts hingewiesen.
119
1-2 KRONIKA
48
lOOO
izvirno znanstveno delo
UDK 069.5:77.04(497.4 Snežnik)
prejeto: 16. 3. 2000
Mirko Kambič
univ. dipl. umetnostni zgodovinar, mag., raziskovalec zgodovine fotografije, upokojen
SI-1000 Ljubljana, Gosposvetska 4
Beneške fotovedute in dresdenski fotoportreti
na gradu Snežnik
IZVLEČEK
Avtor se je osredotočil na sedem fotografskih motivov iz Benetk, ki okvirjeni krasijo predsobo v
drugem nadstropju gradu Snežnik. Obravnava še nekaj drugih fotografij predvsem portretov, ki so
delno izvirniki, delno pa upodobljeni tudi v drugih tehnikah. Omenja še fotografske posnetke gradu
Hermsdorf pri Dresdnu, od koder izvirajo bivši lastniki gradu Snežnik, knezi Schönburg Waldenburg.
SUMMARY
VENETIAN PHOTOSCENES AND THE DRESDEN PHOTOPORTRAITS
AT THE SNEŽNIK CASTLE
The author focused on the seven framed photographic motives from Venice, which adorn the hall in
the second Boor of the Snežnik castle. He deals with some other photographs, mainly portraits that are
partly originals and partly represented in other techniques. Kambič also mentions photographs of the
Hermsdorf castle near Dresden where the previous owners of the Snežnik castle, the Schönburg
Waldenburg princes, originate from.
Ključne besede: fotografija, grad Snežnik, Benetke, Hermsdorf
Grad Snežnik pomeni nekaj mikavno skrivno-
stnega. Slovi po svoji slikoviti okolici, pa tudi po
svoji bogati notranji opremi. K tej smemo šteti
nekaj izjemnih primerkov starejših fotografskih
motivov iz druge polovice 19. stoletja ter prvih
desetletij 20. stoletja. Motivi iz Benetk in nekaj
portretov, razkošno okvirjenih, služijo prostorom
kot stenski okras. Te slike pomenijo tudi svoje-
vrsten zgodovinski dokument. Nekaj malega slik
fotografske izvedbe je še v depoju, nekaj pri-
merkov z manjšim albumom pa najdemo v ar-
hivski mapi, shranjeni v knjižnici. Verjetno so
imeli lastniki Snežnika svoj družinski album foto-
grafskih portretov v malih, takrat zelo priljubljenih
formatih vizitke, lepljenih na kartonsko podlago,
aU nekoliko večjih v "kabinetnih" formatih. Knez
Jurij Schönburg Waldenburg je prevzel snežniški
grad s posestvom leta 1859.^ Kmalu potem se je
1    Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju-
pojavila fotografska tehnika in splošna moda, ime-
novana nagajivo tudi manija, množične izdelave
portretov, ki je zajela Evropo, zelo zgodaj pa tudi
Ljubljano. Prvenstvo v družinskih albumih, izde-
lanih tudi v razkošnih vezavah, so imeli aristokrati
in bogatejši meščani.^
Zal pa takšnega albuma snežniških knezov ne
poznamo. Domnevamo lahko, da se je izgubil ali
pa, da so imeli snežniški gospodje del svoje dru-
žinske dokumentacije na gradu Hermsdorf. Jurijev
naslednik knez Herman, ki mu je bil Snežnik
priznan leta 1902, se je namreč držal Hermsdorfa,
kjer je umrl leta 1943.^
bljana 1982, str. 451. Lidija Slana, Snežnik (zgibanka,
1997).
Helmut Gernsheim, The Rise of Phologtaphy 1850-1880,
London (Thames and Hudson), 1988, str. 23-32.
Slana, op. 1. |
120
)
>
12 KRONIKA
MIRKO KAMBIČ: BENEŠKE FOTOVEDUTE IN DRESDENSKI FOTOPORTRETI NA GRADU SNEŽNIK, 120-124
Domnevo o družinskem albumu snežniških in
obenem hermsdorfskih knezov omenjam zato, ker
bi bilo odkritje takšnega albuma zelo zanimivo
dopolnilo k zgodovini Snežnika. Primerno je tudi
omeniti, da je bil Dresden, oddaljen od Herms-
dorfa le okrog 10 km, umetniško središče Saške.^
Svetovni sloves uživa Dresdenska galerija, katere
začetki segajo v leto 1560.^ Dresden je postal v
drugi polovici 19. stoletja tudi deželno središče fo-
tografskega razvoja. Fotografske reprodukcije slav-
nih slikarjev iz omenjene galerije so izšle kot
knjižni album v razkošni vezavi. V albumu so
nalepljene izvirne fotografije na albuminskem
papirju.6 Saški kralj je podeljeval fotografom naziv:
dvorni fotograf. Mirno smemo sklepati, da ta
kulturni vpliv ni obšel gradu Hermsdorf. Le tako
si namreč lažje razlagamo delček fotografske
dokumetacije, ohranjene v snežniškem gradu.
Stopimo sedaj v predsobo drugega nadstropja,
ki je prostorna in svetla. Okrašena je z lovskimi
trofejami in z nekaj izjemnimi primerki pohištva.
Naše oko presenetijo slike na stenah. V svetlih
okvirih in pod steklom se nam zazdijo sprva kot
barvaste grafike ali akvareli. Kaj hitro pa ugoto-
vimo, da gre za fotografije. Vseh sedem slik nam
posreduje mestne vedute iz Benetk: Doževo pa-
lačo, Arzenal-glavni vhod. Ponte Rialto, Canal
grande s cerkvijo S. Maria della Salute v ozadju.
Dvorišče Doževe palače. Trg sv. Marka, Fasado
cerkve sv. Marka.^
Beneški motivi (foto Mirko Kambič).
Sedem velikih okvirov iz svetlega, na oko iz
hrastovega lesa, z enotnim tonom sivkastih pas-
4   Andrees  Handatlas.  Leipzig,  1893,  str.  25-26  (E2),
Koenigreich Sachsen.
Bert Bilzer et al.. Das Grosse Buch der Malerei.
Braushweig, 1960, str. 117 si.
Julius Huebner, Die Dresdener Galerie. Berlin (brez
letnice). Posrednik: Georg Lercher, Buchhandlung, Lai-
bach. Izvirni izvod v zbirki M. Kambič.
Stanje fotografij dne 27. oktobra 1999, ko sem naredil
tudi nekaj barvnih posnetkov.
partujev, naredi iz vseh motivov harmonično po-
enotenje v danem prostoru. Okviri merijo ok. 82 x
105 cm, same fotografije pa so različnih formatov,
od ok. 41 X 52 cm do ok. 52 x 78 cm. Večji motivi
so skoraj neopazno zlepljeni iz leve in desne po-
lovice motiva, manjši pa so na enem listu
fotopapirja. Vlogo poenotenja imajo paspartuji.
Vse skupaj je dobro ohranjeno, presenetljivi pa so
tako veliki formati. Beneški, pa tudi drugi evropski
fotografi so izdelovali za zahtevnejše kupce precej
velike slike, bodisi kopije iz velikih plošč, bodisi
povečave. V zbirki slikarja Ivana Franketa je ori-
ginalna fotografija beneške palače Ca'Pesaro s
krasno fasado ob Canalu grande. Motiv sam meri
27 X 35 cm. Iste velikosti so motivi znanega beneš-
kega fotografa Carla Naye (1816-1882).8 Snežniški
motivi so torej po velikosti nekaj izjemnega.
Na prvi pogled je vseh sedem motivov, ki jih
imamo na steni, narejenih na gladek albuminski
papir, ki je bil prepariran z jajčnim beljakom in
množično uporabljan v svetovni fotografiji. Bil je
tovarniški izdelek. Za podrobnejšo analizo bi mo-
rali seveda vzeti vsaj eno od snežniških fotografij
iz okvira, kar pa ni priporočljivo, razen če bi bilo
potrebno čiščenje zaščitnega stekla z notranje stra-
ni.
Vseh sedem motivov je rahlo obarvanih, ven-
dar ne gre za barvni fotografski postopek, temveč
za poznejši poseg, saj so barve opazno nanešene
poljubno, za poživitev slikovne površine. Nebo je
obarvano ažurno modro, tu rahlo, drugje močneje.
Obarvanje streh, fasad, mozaikov na Markovi
cerkvi razodeva subjektiven poseg. Gre za modro,
rdečo in rjavo barvo. Upoštevamo seveda mož-
nost, da so tako barve na sliki kot enakomerna
obarvanost paspartuja v teku časa zbledele, poseb-
no, če so bile slike ob dnevni svetlobi že dolgo na
stenah.9
Na posameznih slikah najdemo dobro viden
žig "GB BRUSA-VENEZIA". To je dober dokaz, da
izvirajo fotografije na snežniškem gradu prav Lz
Benetk. Za sedaj, žal, tega imena nisem našel med
imeni znanih beneških fotografov starejšega
obdobja, bo pa uganka rešljiva, s tem pa tudi, vsaj
približno, čas nastanka omenjenih motivov. Neka-
teri beneški fotografi so bili tudi poslovneži in so
izdajali kot založniki - fotografije drugih mojstrov.
Eden teh je bil Ferdinando Ongania (1842-1911), ki
je bU založnik in knjigarnar. Za razmnoževanje
fotografij se je posluževal postopka heliogravure,
izdal je sto serij motivov v velikih formatih. Pri
n
Mirko Kambič, Fotografska zbirka slikarja Ivana Fran-
keta (1841-1927). V: Zbornik za umetnostno zgodovino
(ZUZ), nova vrsta XXXIO, 1997, str. 111-126. - "Naya,
Fotografo, Venezia": 5 izvirnih motivov (Ponte dei
Sospiri, Dvorišče Doževe palače). Zbirka M. Kamibč.
9 Michele Falzone del Barbaro, Fotografie colorate. V:
Fotologia (Firenze), No. 10 (1988), str. 34-35.
121
2OO0
12 KRONIKA
>
MIRKO KAMBIČ: BENEŠKE FOTOVEDUTE IN DRESDENSKI FOTOPORTRETI NA GRADU SNEŽNIK, 120-124
2000
tem se je poslužil znanih motivov Studia Naya in
bratov Alinati. Ongania si je pridobil mednarodni
sloves in medaljo kralja Umberta L^'' Vse to in
druge informacije nam bodo prišle prav, ko bomo
zeleh podrobneje opredehti opisane fotografije na
gradu Snežnik.
Podatke za posamezne znamenitosti slavnih
Benetk najdemo tako v umetnostno zgodovinski
literaturi kot, zelo pregledno, v bogatejših turi-
stičnih vodnikih, tudi v tistih starejših kot je npr.
Meyerjev za Gornjo Italijo iz leta 1898.11 Verjetno
nam je malo znan motiv beneškega Arzenala, ki
ga vidimo na gradu Snežnik kot mogočno
arhitekturno fasado s portalom bolj na levi in z
dvema stolpoma na desni ter z množico kipov v
ospredju in ozdaju. Ta razgibani motiv je bil vaba
številnim fotografom, toda bistvo Arzenala se
skriva za fasado, ki predstavlja glavni vhod, po
kanalu med obema stolpoma, v obširno področje
beneškega ladjedelništva in orožarstva, oziroma
beneške vojne mašinerije skozi stoletja. Tu je bil
skrivnostni vir beneške pomorske moči, gradnje
galej, orožja, streliva in neštetih pripomočkov za
plovbo, za trgovanje in za vojno. V Arzenalu je
bilo občasno tudi do sto galej. Obširnost terena za
fasado Arzenala je nazorno upodobljena na neki
karti iz 15. stoletja.l^ Vhodna arhitektura, delo arh.
Fra Gioconda, je iz leta 1416. Štiri leve so pripeljah
iz Aten leta 1687.13
Glavni vhod v Arzenal Benetke (foto Miran
Kambič).
Beneški motivi na snežniškem gradu bi prišli
lahko neposredno iz Italije. Druga možnost bi bila
posredna pot, družinski grad Hermsdorf in bližnji
I'' Dorothea Ritter, Venedig in historischen Photographien.
Muenchen, 1994, Str. 200,
Gsell Fels, Ober-Italien. Meyers Reisebuecher. Leipzig,
Wien, 1898, str. 170-374.
Colin Thubron, Die Venezianer. Time-Life, Amsterdam.
1981, Str. 80, sl Karta str. 84-85.
Podatek na hrbtni strani fotografije C. Naye (opomba
8).
Dresden. Zanimivo je, da je na enem od pas-
partujev vtisnjeno ime "Carl Schleicher". Dilema za
sedaj ni pomembna. Gre za benešeke motive z
žigom, ki potrjuje beneško provenienco (GB Brusa-
Venezia). Pomembno je torej, da so shke in okviri
dobro ohranjeni, da gre za izjemne formate in da
so za obiskovalce vabljivo razstavljeni.
Teich Hanfstaengh Jurij in Luiza Schönburg
Waldenburg (preslikano z originala, foto Jože
Znidaršič, Cerknica, last gradu Snežnik).
Na gradu Snežnik najdemo, razen beneških fo-
tografij, še nekaj zanimivosti, ustvarjenih s foto-
grafsko tehniko. V drugem nadstropju, v "črni
jedilnici", visi na steni portret moža in žene. To je
slika velikega formata v luksuznem okviru. Mož je
upodobljen sede, z obrazom proti nam. Žena je
vidna v vsej postavi, stoječa in v profilu. Mož je v
vojaški uniformi, s pletenima epoletama, s kapo na
ščitek, z odlikovanjem na prsih. Žena je v belem
oblačilu, z bogato oblikovanim dodatkom na hrbtu,
ki razkazuje takrat modni "rep", ki ga je fotograf
odlično upodobil. Ton slike je svetlorjav, ozadje je
nevtralno. Veseli nas, da se nam je s podatkom na
sliki predstavil tudi mojster portreta: "Teich Hanf-
staengl, K. S. Hof Photograph". Gre za dvornega
fotografa saškega kralja.1"*
14
Verjetno je bil Teich Hanfstaengl sorodnik zelo upošte-
vanega nemškega litografa in fotografa Pranza Hanf-
staengla (1804-1877), ki se je leta 1835 naselil v Dresdnu
in izdelal, v odlični litografski tehniki, 138 umetniških
del dresdenske galerije. Svoj atelje je leta 1845 prepustil
svojima bratoma Hansu in Maxu (Heinz Gebhardt,
Koeniglich Bayerische Photography 1838-1918). Muen-
chen 1978, str. 175-176).
122
48
2000
KRONIKA
MIRKO KAMBIC: BENEŠKE FOTOVEDUTE IN DRESDENSKI FOTOPORTRETI NA GRADU SNEŽNIK, 120-124
Ta portret je vložen v paspartu iz debelega
črnega kartona s pozlačenim robom notranjega
izreza. Črn masiven okvir z navzven pomak-
njenimi kvadratastimi ogli je mojstrsko delo. For-
mat slike je vreden občudovanja; 45,5 x 38 cm.
Tako je fotograf portretiral princa Jurija Schön-
burga in njegovo ženo princeso Luizo. On se je
rodil leta 1828, žena pa 1844.^5
V "črni jedilnici" visi še drug, zelo privlačen
fotografski portret v ovalnem okviru črne barve.
Slika je formata 20,5 x 16,5 cm. Gre za portret že
omenjene Luize, ki jo vidimo v celi postavi. Njen
obraz je obrnjen k nam, rameni sta goli, roki
segata iz temne tančice, krilo sega do tal, kjer je
viden delček preproge. Lasje so okrašeni s cvet-
jem, ozadje je nevtralno. Tonsko je podoba meša-
nica črnine in sepije, odlikuje pa se s svetlobnimi
kontrasti.
Portret Luize Schönburg Waldenburg (preslikana
iz originala, foto Jože Znidaršič Cerknica, last
gradu Snežnik).
Princa Jurija in Luizo srečamo ponovno v pr-
vem nadstropju gradu, upodobljena pa sta v sli-
karski tehniki. To sta portreta, slikana v olju v
ubranih barvah, naslikana sta ločeno in razstav-
ljena na dveh enako uokvirjenih slikah, druga ob
drugi. Obe sliki je naredil münchenski akademski
15 Podatki dr. Vesne Bučič.
slikar Heinrich Schönchen (1861-1933), ki je bil
večkrat gost na snežniškem gradu. Posebnost obeh
slik je podatek, da sta bili narejeni po fotografiji iz
leta 1871. Oba portreta naj bi s čopičem naredil H.
Schönchen leta 1910.1^
Tri fotografske portrete najdemo v prithčju, v
sedanji poročni dvorani. Gre za dva moška in en
ženski portret. Slike so v ovalno izrezanih paspar-
tujih, format ovala je ok. 48,5 x 39 cm. Solidno
izdelani črni okviri imajo kvadrataste, ven pomak-
njene ogle. Žal je ton slik nekoliko zbledel. Vsi
trije portreti so delo že omenjenega dvornega
fotografa T. Hanfstaengla.
V depoju snežniškega gradu je med različnim
slikovnim gradivom tudi nekaj starih fotografij.
Pozornost sem posvetil le starejši sliki večjega for-
mata v lesenem okviru. To je fotografija formata
35,5 X 47 cm, vložena v paspartu s poglobljenim
izrezom. V neki odprti arhitekturi, gledano z vrtne
strani, vidimo množico moških in žensk iz visoke
družbe. V zapisu je navedena proslava neke 800-
letnice, morda mesta Dresden. Omenja se ime
kralja Alberta. Nekoliko neoster motiv, kot bi šlo
za ljudi v gibanju in za "momentni" posnetek brez
skrbne priprave, je vendar zanimiv kot zgodo-
vinski zapis iz leta 1889. Fotografija v čokolad-
norjavi barvi je delo nekega berlinskega fotografa
(M. Ziecker?). Sklepam, da so bih med povabljenci
tudi člani družine Schönburg Waldenburg.!''
V knjižnici gradu Snežnik je ohranjena večja
mapa s slikovnim gradivom raznih vrst. Tu naj-
demo večji fotografski posnetek gradu Hermsdorf
(20,5 X 26 cm). V manjšem rjavem albumu je se-
dem motivov istega gradu, tako zunanjosti kot
razhčnih pogledov v notranjosti. V tej mapi je tudi
litografsko razmnožen fotografski portret "Tekla,
Fuerstin von Schoenburg Waldenburg". Pred nami
je samozavestna starejša gospa, z belim pokri-
valom, belim šalom in z bogatimi kitami las. Izved-
ba je likovno zanimiva, vsebuje pa tudi psihološki
naboj.
Fotografsko gradivo na gradu Snežnik bo de-
ležno verjetno še podrobnejše analize, pa tudi
dopolnil z novimi podatki. Morda bo prišlo do
kakšnega presenetljivega odkritja. Tu opisani eks-
ponati so vredni, da jih upoštevamo v zgodovini
fotografije na Slovenskem kot zanimive primerke
tujih mojstrov.
16 Po pripovedi dr. V. Bučič so podatki na hrbtni strani
portreta.
17 Na hrbtni strani kartona ja zapisanih, v gotici, več po-
datkov o vsebini fotografije.
123
[-2 KRONIKA

MIRKO KAMBIČ: BENEŠKE FOTOVEDUTE IN DRESDENSKI FOTOPORTRETI NA GRADU SNEŽNIK, 120-124
2000
ZUSAMMENFASSUNG
Venezianische Photoveduten und Dresdner
Photoporträts   auf Schloß Schneeberg
Zur Inneneinrichtung von Schloß Schneeberg
(Snežnik) rechnet man auch einige vorzügliche
Photographien älteren Datums. Mit Original-
rahmen versehen schmücken sie einzelne Räume
und stellen einen Teil des Kulturguts dar. Sie wer-
den auch als Erzeugnisse fremder Meister geschätzt
und mit Recht zur Geschichte der Photographie in
Slowenien gerechnet. Es handelt sich um sieben
Motive großen Formats, um bekannte venezi-
anische Veduten: Palazzo Ducale, Arsenale, Ponte
di Rialto, Canal Grande, Palazzo Ducale (Hof),
Piazza di S. Marco und Basilica S. Marco.
Diese Photographien sind verschiedenen For-
mats, von ca. 40 x 50 cm bis ca. 50 x 78 cm. Die
Motive, wahrscheinlich auf Albuminphotopapier,
sind koloriert und gut erhalten. Sie entstanden in
Venedig, wovon der auf das Papier aufgedrückte
Stempel "GB BRUSA-VENEZIA" zeugt. Diese An-
gabe wirft die Frage nach dem Photographen und
nach der Entstehungszeit auf. Nach Schloß Schnee-
berg gelangten die genannten Motive entweder
unmittelbar aus Venedig oder mittelbar über Schloß
Hermsdorf bei Dresden, dem Stammhaus der
Schönburg-Waldenburg, die im Jahre 1853 in den
Besitz von Schloß Schneeberg gelangten. Die
Photographien sind auf graugetönte Passe-partouts
aufgeklebt und mit Rahmen von ca. 82 x 105 cm
versehen. Alle sieben venezianische Photographien
schmücken die Wände des Vorzimmers im zweiten
Stock.
Fachinteresse weckt das gut erhaltene photo-
graphische Porträt Georg Schönburg-Waldenburgs
und seiner Gattin Luise. Georg wurde im Jahre
1859 Besitzer von Schloß Schneeberg. Das Porträt
der  beiden   Eheleute  befindet   sich   in   einem
massiven, kunstvoll gestalteten schwarzen Rahmen.
Das Bild mißt 45,5 x 38 cm. Aufmerksamkeit weckt
das luxuriöse Kleid von Luise, die sich dem Be-
trachter von der Seite zeigt und die reich gestaltete
modische Schleppe ihres Kleides zur Geltung brigt.
Ihr Gemahl ist sitzend in Militäruniform abgebildet.
Das Porträt stammt von Teich Hanfstängl, dem
Hofphotographen des sächsischen Königs. Teich ist
wahrscheinlich ein Verwandter des deutschen Lito-
graphen, Photographen und Porträtmalers Franz
Hanfstängl (1804-1877), der mehrere Jahre sein
Atelier in Dresden, später in München hatte. Auf
Schloß Schneeberg sind noch drei Porträts zu
sehen, in ovalem Passe-partout-Ausschnitt und
schwarzem Kunstrahmen. Es handelt sich um die
Porträts zweier Männer und einer Frau. Diese
Porträts im Format von ca. 50 x 40 cm sind das
Werk desselben Teich Hanfstängls. Sie hängen im
heutigen Hochzeitssaal, sind jedoch bereits leicht
verblichen.
Ein solides und gefälliges Werk ist das kleinere
Porträt der im Jahre 1844 geborenen Luise. Die gut
erhaltene in dunklen und hellen Sepiatönen
gehaltene Photographie zeigt Lichtkontraste. Das
ganzfigürliche Porträt (ca. 20 x 16 cm) in einem
ovalen Rahmen stellt eine junge, sympatische Frau
dar.
Der Münchner Maler Heinrich Schönchen
(1861-1933) schuf im Jahre 1910 zwei getrennte,
jedoch gleichartig eingerahmte Porträts in Öl von
den bereits erwähnten Georg und Luise. Es handelt
sich um zwei farblich gut abgestimmte realistische
Porträts, bei denen sich der Maler einer photo-
graphischen Porträtvorlage aus dem 19. Jahr-
hundert bediente.
Auf Schloß Schneeberg findet man im Depot
und in der Bibliothek noch einige Photographien,
die in erster Linie Dokumentarwert haben. Die
Photographie größeren Formats von einem Berliner
Photographen aus dem Jahre 1889 mutet wie eine
Reportageaufnahme der hohen Gesellschaft bei ei-
ner 800-Jahrfeier an (vielleicht die der Stadt Dres-
den).
124
48
KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo
UDK 069.5:598.2(497.4 Snežnik)
prejeto: 17. 4. 2000
Janez Gregori
muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije
SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20
Zbirka ptičev in sesalcev na gradu Snežnik
IZVLEČEK
Grad Snežnik hrani zbirko ptičev in sesalcev, ki je nastajala predvsem ob koncu 19. in ob začetku 20.
stoletja. Avtor podaja popis trenutnega stanja, po prostorih, kjer so shranjeni posamezni eksponati.
SUMMARY
THE COLLECTION OF BIRDS AND MAMMALS AT THE SNEŽNIK CASTLE
The Snežnik castle keeps a collection of birds and mammals, which originates from the end of the
19^^ and the beginning of the 20f^ centuries. The author gives a description of the present condition od
the collection by rooms where individual exibits are being kept
Ključne besede: ptiči, sesalci, zbirka, Snežnik, Slovenija
Snežniško veleposestvo je imelo v lasti velike
površine zemlje, pretežno zaraščene z gozdovi.
Kot na drugih podobnih gospodstvih, sta bili tudi
tu glavni dejavnosti gozdarstvo in lov. Živali,
sesalce in ptiče, so streljali za hrano, ali pa zgolj za
zabavo. Dele živali (rogovja jelenov in srnjakov) ali
preparirane v celoti, so kot lovske trofeje nameščali
v raznih prostorih gradu in sčasoma je nastala
lepa zbirka. Ta je pričevalec odnosa zemljiških last-
nikov do narave in obenem dokument o živastvu
v določenem prostoru in času, je pričevalec o vrst-
ni sestavi živalstva, po trofejah pa lahko sklepamo
tudi o telesnem stanju živali (npr. jeleni, srnjaki).
Mogoče bi se dalo iz starih zapiskov ugotoviti,
kdaj so začeli na Snežniku z zbiranjem trofej in
kaj vse je bilo nekoč tam razstavljeno. Zaradi
skromno odmerjenega časa v tem zapisu po-
svečam pozornost samo trofejam in nagačenim
živalim, ki so trenutno na gradu Snežnik. Nekaj
podatkov o nastajanju te zbirke posreduje SchoU-
mayer (1923).!
Preprarirane ptiče na gradu Snežnik sva popi-
sala 16. 2. 2000 skupaj s sodelavcem Daretom Šere-
tom, popis sesalcev in nekatere preverbe glede de-
terminacije ptičev pa sem opravU sam 18. 4. 2000.
Zaradi preglednosti podajam popis ptičev in
sesalcev po prostorih, v katerih so trenutno. Pri
popisu posameznih vrst skušam slediti njihovi
sistematski uvrstitvi. Podatke navajam v nasled-
njem vrstnem redu: slovensko in strokovno ime z
avtorjem, spol, teža živali ali kakšna druga zna-
čilnost kraj najdbe ali uplenitve, čas najdbe aU
uplenitve in uplenitelj ali najditelj (leg.).
Veža (Preddverje)
Sršenar Fernis apivorus (Linnaeus 1758): brez
podatkov;
Divji peteUn Tetrao urogallus Linnaeus 1758:
samec. Stene - Strmi klanec, 6. 5. 1895, leg. princ
Ulrich, 4,2 kg;
SchoUmayer-Lichtenberg, Heinrich von, 1923: Schnee-
berg und die Dynasten von Schönburg - Eine Ge-
schichte der Herschaft Schneeberg in Krain (rokopis).
Leta 1998 je delo prevedel Jože Strie, izšlo je v lični
knjigi z naslovom Snežnik in schönburski vladarji -
zgodovina gospodstva Snežnik na Kranjskem. Knjigo je
izdalo in založilo Gozdno gospodarstvo v Postojni.
125
12 KRONIKA
48
JANEZ GREGORI: ZBIRKA PTIČEV IN SESALCEV V GRADU SNEŽNIK, 125-128
2000
Fotografija z gradu Snežnik - fotomontaža. Foto-
kopijo originala je posredoval Jože Sterle. Foto-
grafija je bila prodana na dražbi
Zlatovranka Coracias garrulus Linnaeus 1758:
Goniance (Hermsburg), 8. 5. 1895, leg. Franc Iro-
wetz;
Siva žolna Ficus canus Gmelin 1788: samec -
brez podatkov;
Rjavi medved Ursus arctos Linnaeus 1758:
prepariran v vzravnanem položaju, 220 kg. Revir
Mašun - Leskov grm, 16. 4.1893, leg. princ Her-
mann von Schönburg Waldenburg. Ker so
preparat tega medveda posodiH za razstavo izven
gradu Snežnik, je domneva, da naj bi ga ob
vračanju zamenjah s preparatom manjšega med-
veda. Po stari fotografiji ni težko ugotoviti, da je v
Snežniku razstavljeni preparat medveda istoveten
z medvedom na tej fotografiji.
Divja mačka Felis silvestris Schreber 1777: brez
podatkov. Preparat je novejšega datuma, podatki
zanj (M. Berce, ustno) pa so naslednji: samec, 6,5
kg. Stari breg - Gojitveno lovišče Medved, Kočevje,
september 1978, leg. Marko Berce.
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
neparni deseterak, iztrebljen 100 kg, Obora (Tier-
garten), 5. 8. 1901, leg. princ Ulrich. "Ta jelen je bil
1899. leta prvi naseljen v oboro za jelene v Leskovi
dolini in je imel zakrnelo, izrazito kratko rogovje
dvanajsteraka" (SchoUmayer 1998: 69).
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan dvanajsterak. Leskova dolina, 1911, odpad-
lo rogovje;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan deseterak. Leskova doHna pod Pogorel-
čkom, 17. 2. 1910, jelena je ubU medved;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan neparni dvanajsterak. Leskova dolina, 1908,
odpadlo rogovje;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan neparni šestnajsterak, parožka nadočnika
zakrivljena navzdol. Leskova dolina, 1908, odpadlo
rogovje;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan osmerak. Leskova dolina, 1909;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan osmerak. Leskova dolina
(Obora-Tierpark), 18. 2. 1910, jelena ubU med-
ved
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan deseterak, Vratenski hribi, 4. 11. 1910, je-
lena ubU medved.
Prostor za osebje (pritličje)
Sršenar Pernis apivorus (Linnaeus 1758): brez
podatkov.
Stopnišče v 1. nadstropje
Labod pevec Cygnus olor (Gmelin 1789): brez
podatkov (listek labod pevec, preparat dobro ohra-
njen);
Divji petelin Tetrao urogallus Linnaeus 1758:
samci, 6 preparatov glave z repom - vsi brez po-
datkov;
Pepelasti lunj Circus cyaneus (Linnaeus 1766):
samec - brez podatkov. Na listku, pritrjenem na
preparat, piše, da gre za močvirskega lunja Circus
pygargus, vendar determinacija ni točna. Oblika in
lega primarnih peres ter lega primarnih krovcev
potrjujejo, da gre za pepelastega lunja.
Rdečenoga postovka Falco vespertinus Linna-
eus 1766: samica, brez podatkov (listek na
preparatu ima napis "sredozemski sokol Falco
eleonore", kar je napačno).
Poljska vrana Corvus frugillegus Linnaeus 1758:
brez podatkov.
Predsoba z biljardom
Regeljc Anas querquedula Linnaeus 1758: sa-
mec -I- samica. Obrh, marec 1897, leg. M. Fischer;
Volk Canis lupus Linnaeus 1758: trije tepihi iz
kož (koža -I- glava) - vsi brez podatkov.
Knjižnica
Divji peteHn Tetrao urogallus Linnaeus 1758: 2
eksponata, samca (glava/rep) - brez podatkov;
Sršenar Pernis apivorus (Linnaeus 1758): brez
podatkov;
Kačar Circaetus gallicus (Gmelin 1788): brez
podatkov;
Mala droplja Tetrax tetrax Linnaeus 1758: brez
podatkov (s svinčnikom dopisano Zvergtrappe);
Togotnik Phylomachus pugnax (Linnaeus 1758):
126
>
KRONIKA
1000
128
JANEZ GREGORI: ZBIRKA PTIČEV IN SESALCEV V GRADU SNEŽNIK 125-
samec v zimskem perju (Herbstkleid), Nadleška
polja (Nadlesker Feld), 12.04.1898, leg. F. Irowetz;
Rečni galeb Larus ridibundus Linnaeus 1766:
brez podatkov;
Volk Canis lupus Linnaeus 1758: 3 kože kot
tepihi, vsi brez podatkov;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
rogovje + lobanja, osmerak, H. S., revir Mašun;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
luster iz rogovja + lobanje, močan neparni šest-
najsterak, vpisana samo letnica 1929;
Soba poleg knjižnice
Sršenar Pernis apivorus (Linnaeus 1758): brez
podatkov;
Skobec Accipiter nisus (Linnaeus 1758): samec -
brez podatkov;
Navadni dihur Mustela putorius Linnaeus
1758: (listek na preparatu razmočen in slabo čit-
ljiv), Snežnik (Schneeberg), marec 1894(7);
Kuna Mustela sp.: listek na preparatu je raz-
trgan, preparat je močno zbledel, zato bi bil za
točno determinacijo potreben natančnejši pregled;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
rogovje + lobanja, neparni osmerak, iztrebljen 135
kg. Gabrov vrh, (datum nečitljiv) ?.?.1930, H. S.
Stopnišče v 2. nadstropje
Lisica Vulpes vulpes Linnaeus 1758: brez po-
datkov;
Navadni jazbec Meies meles Linnaeus 1758:
brez podatkov;
Vidra Lutra lutra Linnaeus 1758: brez podat-
kov;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan osmerak, 1906, (brez drugih podatkov);
Srna Capreolus capreolus (Linnaeus 1758): na
stopnišču je 27 trofej srnjakov, vsaka pritrjena na
lični deščici. Trofeje so večinoma šilarji in vilarji.
Na skoraj vseh so zapisani podatki o pridobitvi,
večina je iz let okoli 1900.
Beneška predsoba 2. nadstropje
Planinski orel Aquila chrysaetos (Linnaeus
1758): 3 letni- brez podatkov;
Planinski orel Aquila chrysaetos (Linnaeus
1758): odrasel - brez podatkov;
Velika uharica Bubo bubo (Linnaeus 1758): brez
podatkov;
Volk Canis lupus Linnaeus 1758: nagačen (bese-
dilo na ploščici delno slabo čitljivo), 30 kg, ?... Snež-
nik (Schneeberg), 6. 2. 1886, leg. Andreas Sterle;
Divji prašič Sus scrofa Linnaeus 1758: 2 tepiha
iz kože, brez podatkov;
Divji prašič Sus scrofa Linnaeus 1758: nagačen,
podatki, zapisani na kovinski ploščici so zbrisani
ali nečitljivi;
Divji prašič Sus scrofa Linnaeus 1758: nagačen,
brez podatkov;
Srna Capreolus capreolus (Linnaeus 1758): v
beneški predsobi je na stenah obešenih 84 trofej
srnjakov, prevladujejo močna rogovja. Podatki so
vpisani na deščicah ali na listkih, pritrjenih na
zadnji strani deščic, pri nekaterih so listki strgani.
Vpisani so uplenitelj, lokalifeta, datum in teža
srnjaka; redke trofeje so brez podatkov. Večino
srnjakov so uplenili lovci in gozdarji, ki so tedaj
delali na posestvu. Čas pridobitve je zadnja polo-
vica 19. in prva polovica 20. stoletja.
Predsoba v 3. nadstropju
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
rogovje + lobanja, šesterak, brez podatkov;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
neparni dvanajsterak, H. S., Revir Leskova dolina,
3. 10. 1916 (6 pri letnici je slabo čitljiva in je lahko
napačno prečitana);
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758:
močan dvanajsterak, brez podatkov.
Depo v sobi poleg Anine spalnice
Srna Capreolus capreolus (Linnaeus 1758): v
omari je 8 srednje velikih kartonskih škatel, polnih
srnjačjih rogovij. Mnogi so pritrjeni na deščicah, ki
imajo na zadnji strani zapisane podatke.
Depo v 3. nadstropju (dve omari)
Rdečegrli slapnik Cavia stellata (Pontoppidan
1763): brez podatkov;
Mali ponirek Podiceps ruficollis (Pallas 1764): 2
primerka, na Obrhu, ustreljena novembra 1897,
leg. Fr. Irowetz;
Velika bobnarica Botaurus stellaris (Linnaeus
1758): samica. Cerkniško jezero, ustreljena no-
vembra 1897, leg. Peter Hauptman;
Rjava caplja Ardea purpurea Linnaeus 1766
brez podatkov;
Kvakač Nycticorax nycticorax (Linnaeus 1758)
brez podatkov;
Kvakač Nycticorax nycticorax (Linnaeus 1758)
brez podatkov;
Njivska gos Anser fabalis (Latham 1787): sa-
mica, juv., Iga vas, februar 1900, leg. Andrej Sterle-
Klanšek;
Njivska gos Anser fabalis (Latham 1787): sa-
mica, pod Iga vasjo, (unter Igendorf), februar 1900,
leg. Andrej Sterle-Klanšek;
127
KRONIKA
>
JANEZ GREGORI: ZBIRKA PTIČEV IN SESALCEV V GRADU SNEŽNIK, 125-128
200O
Žvižgavka Anas penelope Linnaeus 1758:
samec - brez podatkov;
Kreheljc Anas crecca Linnaeus 1758: samec, v
Seničini (auf der Seničina), ustreljen 14. 11. 1897,
leg. Fr. Irowetz;
Dolgorepa raca Anas acuta Linnaeus 1758:
samec, pri Danah, marec 1898, leg. Peter Haupt-
mann;
Mlakarica Anas platyrhynchos Linnaeus 1758:
samec, Seničina, ustreljen februarja 1900, leg. Fr.
Irowetz;
Aythya sp.: samica - brez podatkov (zelo slab
preparat);
Mala žagarica Mergus albellus Linnaeus 1758:
samec. Obrh v Seničini (am Oberh in der Se-
ničina), ustreljen 4. 1. 06, leg. F. Wollny;
Kanja Buteo buteo (Linnaeus 1758): samica,
juv., Gomance (Revier Hernsburg), avgust 1894,
leg. Fr. Irowetz;
Divji petelin Tetrao urogallus Linnaeus 1758:
brez podatkov;
Gozdni jereb Bonasa bonasia (Linnaeus 1758):
brez podatkov;
Velika uharica Bubo bubo (Linnaeus 1758): brez
podatkov;
Veliki detel Dendrocopos major (Linnaeus
1758): samec (odlomljena glava) - brez podatkov;
Navadni jelen Cervus elaphus Linnaeus 1758; v
tem depoju je zloženih na kup 9 jelenjih rogovij,
eno je na deščici, vseh ostalih pa se drži lobanja.
Pri sedmih so podatki o kraju in času uplenitve,
dva pa sta brez podatkov.
Zbirka ptičev na gradu Snežnik je nastajala
konec 19. in v začetku 20. stoletja. Šteje 49 na-
gačenih ptičev, med njimi je 8 divjih petelinov,
kjer sta kot trofeja preparirana samo glava in rep.
Na stenah je razstavljenih 29 ptičev, 20 pa jih je v
depoju. Večina preparatov je slabo ohranjena, ne-
kateri so vidno poškodovani. Kar 34 ptičjih
preparatov je brez potrebnih podatkov.
Zbirka sesalcev je prav tako nastajala konec 19.
in v začetku 20. stoletja. Obsega v glavnem samo
dele živah, ki predstavljajo lovsko trofejo. Na
stenah je razstavljenih 15 rogovij jelenov, 9 jih je v
depoju, srnjakovih rogovij je razstavljenih 111, v
depoju pa je osem večjih kartonskih škatel polnih
srnjačjih rogovij. Pri večini rogovij so zapisani
podatki o kraju in času uplenitve ter o uplenitelju.
Dvoje mogočnih rogovij jelenov, uplenjenih leta
1850, ki jih omenja Schollmayer (1998: 69), nisem
zasledil v nobenem od prostorov, kjer so trofeje.
Razstavljenih je še 10 nagačenih sesalcev, ki pri-
padajo 9 vrstam (medved, volk, lisica, navadni
dihur, kuna, jazbec, vidra in divja mačka), 8 kož
pa je prepariranih kot tepihi. Med nagačenimi
sesalci je tudi velik rjavi medved, ki je bil ustreljen
leta 1893.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Vogel- und Säugetiersammlung auf
Schloß Schneeberg
Im Jahr 2000 wurden die zur Zeit auf Schloß
Schneeberg (Snežnik) befindlichen Jagdtrophäen
bzw. ausgestopften Vögel und Säugetiere ver-
zeichnet. Die Sammlung entstand Ende des 19.
und Anfang des 20. Jahrhunderts. Den Großteil
machen Jagdtrophäen aus. Um der größeren Uber-
sichtlichkeit willen ist das Verzeichnis von Vögeln
und Säugetieren nach den Räumen geordnet, in
denen sie sich zur Zeit befinden.
Die Vogelsammlung zählt 49 ausgestopfte
Vögel, darunter 8 Auerhähne, von denen lediglich
Kopf und Schwanz als Trophäe präpariert sind.
An den Wänden sind 29 Vögel ausgestellt, 20
befinden sich in den Depots. Der überwiegende
Teil der präparierten Tiere sind schlecht erhalten,
ganze 34 davon sind mit keinen Angaben ver-
sehen.
Die Säugetiersammlung umfaßt überwiegend
nur jene Tierteile, die eine Jagdtrophäe darstellen.
An den Wänden sind 15 Hirschgeweihe auf-
gehängt, 9 befinden sich im Depot. Es sind auch
III Rehbockgeweihe ausgestellt im Depot befin-
den sich noch acht größere Kartonschachteln mit
Rehbockgeweihen. Größere Geweihe enthalten
auch Angaben über Ort und Zeit der Erlegung
und über den Erleger. Ferner sind noch 10 aus-
gestopfte Säugetiere von 9 Tierarten zu sehen
(Bär, Wolf, Fuchs, Iltis, Marder, Otter und Wild-
katze), 8 Felle sind als Teppiche präpariert. Unter
den ausgestopften Säugetieren befindet sich auch
ein großer Braunbär, der 1893 erlegt wurde.
128
48_12 KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo UDK 712.23(497.4 Snežnik)
prejeto: 13. 3. 2000
Marko Dobrilovič
univ. dipl. ing. agronomije. Vlada Republike Slovenije, Brdo - protokolarni servis
Sl-4000 Kranj, Predoslje 39
Park Snežnik
IZVLEČEK
Začetki parkovnega urejanja okolice gradu Snežnik sodijo v obdobje Schönburg Waldenburgov.
Parkovna zasnova je v osnovi elektična, saj združuje parkovne elemente značilne za krajinski slog
(skupine dreves, posamična drevesa, traine in vodne ploskve) ter renesanso (strižena visoka drevnina,
gabrov rondo, členjenost zelenjavnega parterja...), pojavlja pa se tudi eksotizem - izraz mode tedanjega
časa. Po prvi svetovni vojni je park pričel zaraščati gozd, spremenila pa se je tudi namembnost nekaterih
zemljišč. Mnogo elementov parkovne ureditve je še vidnih in lahko predstavljajo izhodišče za nove
oblikovalske rešitve. >
SUMMARY
THE SNEŽNIK CASTLE PARK
The beginnings of park arranging of the surrounding of the Snežnik castle belong in the period of
the Schönburgs-Waldenburgs. The park conception is in its base eclectic as it merges park elements
typical for the landscape style (groups of trees, individual trees, grass and water surfaces) and the
renaissance (cut into shape high trees, beech tree circular, linking of the vegetable ground ...). Also
occuring is exotism - an expression of the then fashion. After the First World War the forest began to
overgrow the park and the purpose of plots of ground changed. Many elements of the park
arrangement can still be seen and can serve as a starting-point for new forming solutions.
Ključne besede: grad Snežnik, parkovno urejanje, krajinska arhitektura, zgodovinski pregled
V graščinskem kompleksu Snežnik tvorijo na-
ravne prvine, stavbna arhitektura, parkovna zasno-
va in kmetijska raba krajinsko podobo izjemne
vrednosti. Iz današnje podobe celotnega prostora
lahko prepoznamo različna časovna obdobja, kar
daje temu kulturnemu in naravnemu spomeniku
pomembno zgodovinsko pričevalnost in enkrat-
nost. Le malo je na slovenskem podobnih prime-
rov združevanja naravnega s kulturnim, pretek-
lega s sedanjim.
Pregled dokumentacije
Za obdobje do 18. stoletja so arhivski viri o
parku redki. Eden prvih opisov graščine in njene
okolice je Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske iz
leta 1689.
Od srede 18. stoletja dalje je ohranjenega več
gradiva, ki se nanaša na grajski park (terezjanski
kataster (1748-1756), jožefinski kataster (1785-1790)
in franciscejski kataster). Slednji, iz leta 1823, zelo
natančno prikazuje podobo snežniškega gospostva.
To je hkrati tudi prvi načrt posesti (katastrska
mapa izdelana v merilu 1:2880, kjer je park ozna-
čen s svežo zeleno barvo), ki skupaj z stavbnim
protokolom opredeli namembnost vseh sestavnih
delov tedanje snežniške posesti. Nadalje nam poda
podatke o parcelah vse do leta 1850 Stara zem-
129
KRONIKA
¦>
¦J
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK, 129-135
20OO
Ijiška knjiga, ki od leta 1869 dalje vsebuje tudi ko-
pijo katastrske mape reambuliranega katastra.
Za leto 1882 zasledimo načrt posestva Snežnik,
ki nam prikazuje skupaj z Izkazom o spremembah
spremenjeno stanje zemljišča.
V Arhivu Republike Slovenije zasledimo v se-
znamu načrtov pod poglavjem Situacijski načrti -
kraji v Sloveniji, tri karte s prilogami, ki se nana-
šajo na snežniško gospoščino:
- Gospostvo Snežnik, razmejitev z gospostvom
Ribnica,
- Gospostvo Snežnik, sporna meja z gospost-
vom Ribnica,
- Snežnik, gozdovi občine Dane.
Najbolj izčrpen vir pri proučevanju snežniške
poseli je gotovo graščinski fond graščine Snežnik,
ki se nahaja v Arhivu Republike Slovenije in še ni
v celoti urejen. V fondu je pomembno delo Hein-
richa SchoUmayer Lichtenberga: Sclmeeberg und
Dynasten von Schönburg.
Iz leta 1925 je ohranjen talni načrt Območje
gradu in parka, ki natančno prikazuje celotno par-
kovno ureditev, predvsem pa grajene vrtne prvine.
Stanje parka po drugi svetovni vojni jasno pri-
kazuje aerofoto posnetek Geološkega zavoda Lju-
bljana iz leta 1954, v zadnjem desetletju pa lahko
spremljamo preobrazbo snežniškega parka s po-
močjo cikličnih snemanj in topografskega načrta,
ki je bU izdelan v letu 1993.
Zgodovinski razvoj parka
Obdobje pred Schönburg Waldenburgi
Park, kot ga prostorsko dojemamo danes, je
nastal med leti 1853 in 1915 vendar so tudi po letu
1915 potekala določena dela, ki pa koncepta par-
kovne ureditve niso spreminjala. Pred tem obdob-
jem je bUa okolica gradu uporabnega značaja. Prvi
prikaz ureditve gradu predstavlja Valvasorjeva
grafika, kjer je razviden manjši ograjen vrt, na-
menjen pridelovanju zelenjave, tako da o pojavu
renesančnega vrta tu ne moremo govoriti.
SCHNEEPERd
Snežnik. J. V Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Grain, Laybach 1689, XI. Buch, 512
(foto Marko Zaplati!).
130
>
>
2000
KRONIKA
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK, 129-135
Snežnik je bil že v času Lichtenbergov, še bolj
pa pozneje, ko je bil v stečaju, zelo zanemarjen.
Celotna posest je bila v zelo slabem stanju, kar
poudarja tudi fidejkomisna listina, ki označuje ce-
lotno posest kot zanemarjeno in propadlo. Podobo
tedanjega prostora prikazuje načrt, ki se nahaja v
Schollmayerjevi kroniki. Iz načrta je razviden
stavbni fond v neposredni okolici gradu.
Obdobje Schönburg Waldenburgov
Snežniško posest je leta 1853 kupil knez Otto
Schönburg-Waldenburg in sledilo je obdobje veli-
kih sprememb. Kakšna je bila podoba posesti pred
nakupom nam izpričuje Schollmayer v svoji kro-
niki:
"Na pašnih površinah najdemo mnogo na dan
priliajajočega kamna in skalnih gmot, masovno se
pojavljajo pleveli, osat in brinovo grmovje. Živina
pomuli vsako tra vico. Tu in tam najdemo tako
imenovano ogrado, z živo mejo obdan košček
zemlje, ki je poljedelsko obdelan in izkoriščen. Vse
ostalo Uči na stepo ali puščavo.Taka je bila slika
okolice Snežnika in princ Jurij se je takoj odločU
na teh zanemarjenih površinah narediti angleški
naravni park, ki bo lepo prehajal v naravni gozd.
Ta naloga pa ni bila rešljiva na kratek rok. "
Park je nastajal postopoma in preudarno. Last-
ninska neenotnost zemljišča, obremenjenega s
služnostnimi pravicami, je bila prva večja ovira za
postavitev parka. Problem so rešiU z odkupi in
zamenjavami (1853-63, 1915), služnostne pravice
pa so bile odpravljene s patentom leta 1853.
Na zahodni strani je park segal do pobočja nad
mitnico, nato se je meja spustila do izvira Malega
Obrha in ob potoku do glavnega mosta. Park se je
na severni strani nad potokom odpiral proti vasi j
Smarata, kjer se je z veduto na cerkev svete Mar- j
jete tudi končal. I
Na prostoru pred gradom so organsko speljane i
poti obdajale tri tratne ploskve, ki so bile zasajene
z eksotami. Tu so rasli oreškar, rdeča bukev, ciga-
rovec, divji kostanj, nagnoj, kahna, brogovita, rdeči
dren, španski bezeg, skobotovec, japonski javor in
številne paciprese. Ob glavni poti na grad so po-
sadili številne mlade bukve in jih spleth v mrežo,
ki je tvorila zanimivo rastlinsko ograjo.
Levo od glavne poti se še danes nahaja grajska
vrtnarija z zelenjavnim vrtom. Vrt je imel geo-
metrijsko zasnovo. Celota je bila enakomerno čle-
njena na deset razdelkov obrobljenih s peščenimi
potmi in špalirji stebelnih vrtnic, ki so bile prava
snežniška posebnost. Zaradi pogostih pozeb je bilo
potrebno nasade stebelnih vrtnic pogosto obnav-
ljati.
Načrt snežniškega parka iz leta 1925, Arhiv Slo-
venije.
V sklopu vrtnarije so istočasno z ostalimi novo-
gradnjami postavih stekleni salon - zajtrkovalnico,
ki pa so ga v začetku leta 1870 podrh in zidani del
objekta namenili za delavnico mizarja in kolarja.
Ob zelenjavnem vrtu se še danes nahaja štiri-
redni lipov drevored. Krošnje dreves so bile obli-
kovane, pod njimi pa je tekla široka peščena pot,
ki je obiskovalca popeljala do gabrovega rondoja,
opremljenega z mizo in klopmi.
Pot se je od rondoja nadaljevala po hrastovem
drevoredu globlje v park. Ta drevored je v prvi
polovici leta 1890 zasadil snežniški gozdar Franc
Irovec. Na koncu drevoreda je hrastov log, ki pa
ga danes na žalost močno prerašča samosevna
smreka. V tem delu najdemo eno najlepših kra-
jinskih prizorišč - izvir Malega Obrha. Naravna
ohranjenost tega prostora z obiljem vodnih poja-
vov in vegetacijska raznolikost tvorijo čudovito
krajinsko prizorišče.
V neposredni bližini je stala glažuta, ki je go-
tovo nastala v povezavi z javorniškimi glažutami
ob koncu 16. stoletja. Za potrebe glažute so v
bližnjih gozdovih kuhaU oglje. Na desnem bregu
Malega Obrha, kmalu pod izvirom in v bližini
šrange, je bila postavljena grajska žaga. Da bi
zagotovili zadostno količino vode za pogon žage,
so na tem delu zajezili potok. DeU jezu so vidni še
danes.
Poleg drevoreda proti mitnici so v snežniškem
parku še: hrastov drevored v smeri vasi Smarata,
kostanjev drevored ob poti na grad, slivov dre-
vored na pobočju nad vrtnarijo in javorjev dre-
vored nad gozdarsko šolo.
131
12 KRONIKA
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK 129-135
48
zooo
Maja leta 1884 je Schollmayer zasadil omenjeni
hrastov drevored in v istem letu še hrastov log v
severnem delu parka. Na obrobju tega prostora, na
terasi nad Malim Obrhom, so postavili manjši
razgledni paviljon s prijetno veduto na Loško do-
lino. Danes je od paviljona ohranjen samo beton-
ski parapeL
Ničelni kamen, od katerega so bile izmerjene vse
ceste na Snežniku (foto Š. Habič).
Vse poti na snežniškem posestvu so bile
kilometrirane. Na vsakih 200 metrov so postavili
mejnik - distančni kamen, ki je označeval od-
daljenost od ničelne točke v stotinah metrov. Ni-
čelna točka vseh teh cest in poti se je nahajala pri
vhodu v park in je bila označena z enostavnim
kamnom na katerem je bila oznaka "O". Mati
princa Hermana, princesa Luiza je 7. septembra
1910 svojega sina presenetila s spomenikom, ki je
v novembru istega leta nadomestil preprost ka-
men. Ta spomenik je iz domačega kamna izdelal
starotrški kamnosek Lekan. Današnji ničelni ka-
men je rekonstrukcija originala, ki je nekoliko
poškodovan shranjen v grajski kleti.
Kip Diane rimske boginje lova (foto S. Habič).
V parku stoji poleg ničelnega kamna še kip
Diane. Princ Herman jo je kupil v Salzburgu in jo
maja 1913 prinesel na Snežnik. Za postavitev kipa
je izbral majhno jaso ob robu smrekovega gozda.
V letu 1913 so park ponovno razširili. Z lastniki
iz vasi Šmarata so graščinske travnike "Senčina" in
"Velika loka" zamenjali s travnikom, ki je mejil na
park. Leta 1914 so pričeli z urejanjem tega dela
parka. Izpeljali so nove poti in pričeli ograjevati
park z žičnato ograjo. Začetek prve svetovne vojne
je preprečil nadaljevanje del, ki tudi kasneje niso
bila nikoli dokončana.
V povojnem obdobju je začel snežniški park
zaraščati gozd. Hitro rastoče smreke so se vrasle
med posamezna drevesa in prerasle hrastove loge.
Delež travnih površin se je tako močno zmanjšal,
spremenila pa se je tudi raba prostora, ki je iz
reprezentačne prešla v utilitarno.
Krajinsko-arhitekturne značilnosti parka
V 19. in v začetku 20. stoletja je vrtno-ar-
hitekturno oblikovanje v Evropi doživljalo korenite
spremembe. V vrtni umetnosti je to obdobje, ko je
ustvarjalna domiselnost slabela. Nove ureditve so
132
>
KRONIKA
20O0
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK, 129-135
nastajale po že znanih načelih oblikovanja s tem,
da so dodajali vrtnim ureditvam slogovne prvine
iz preteklih dob, zlasti iz renesanse in klasičnega
obdobja. To je obdobje novega klasicizma, elekti-
cizma in nove romantike.
Celotna vrtna tvornost v tem obdobju ni raz-
vila novega sloga, pač pa je samo združevala po-
samezne elemente iz različnih obdobij. Se posebno
priljubljena je postala uporaba cvetličnih motivov
in različnih vzorcev cvetja. To je tudi obdobje, ko
se je začel svet prostorsko povezovati in z razvo-
jem cestnih in rečnih povezav se je mobilnost ljudi
in blaga hitro povečevala. Uvajanje tujih rastlin-
skih vrst iz različnih delov sveta je postalo prava
moda, ki je preplavila celotno Evropo in segla tudi
do nas. Tako so nastali prvi botanični parki (Brdo
pri Kranju, Dol pri Ljubljani, Ljubljanski botanični
vrt..). Pogosto so z novimi nasadi eksot prekrili že
obstoječo vrtno ureditev. Mnoge renesančne in
baročne zasnove so za vedno izginile.
Oblikovne značilnosti parka
V tem času je nastal tudi snežniški park. Park
je oblikovan po načelih značilnih za to časovno
obdobje. V parku sta uporabljena dva načina
oblikovanja. Prevladuje organski, ki vsebuje prvine
krajinskega sloga in geometrijski, ki vnaša v park
določene vrtne elemente značilne za renesanso.
Park je v svojem bistvu elektičen, kar je pač odraz
dobe v kateri je nastal. V njem se združujejo
naravne prvine (gozd, kraški vodni pojavi, skalne
gmote) z oblikovanimi (drevoredi, živice, gaji, trat-
ne ploskve, vrtna plastika..). Izredno premišljen
poseg v naravno substanco se kaže predvsem z
uporabo avtohtonih vrsL z ohranjanjem starega že
formiranega drevja, dosajevanjem z istimi dreves-
nimi vrstami in zadržano razporeditvijo poti in
ostalih grajenih prvin.
Park z gradom se umešča v širši prostor, za ka-
terega je značilna izrazita sestavljenost krajinske
zgradbe: gozdno zaledje kot prevladujoče naravno
ozadje, kmetijska izraba s pestro členjenimi pasa-
stimi vzorci njiv, prostrano travinje z drevesnimi
gručami in živicami, obilje vodnih pojavov z ob-
vodno tipiko in bogata naselbinska dediščina.
Grad, postavljen na veliko skalno gmoto in z
barvno in teksturno homogenim gozdnim ozadjem
tvori z belino fasade dominanto ne samo v merilu
parka, temveč tudi v širšem prostoru.
Osnovni namen pri oblikovanju je bil vzpo-
staviti kontrast med prostranimi ploskvami (vodne,
travne) in volumni visoke vegetacije. Kontrast med
volumnom in ploskvijo je hkrati tudi kontrast med
nosilci svetlih tonov (travne in vodne ploskve) ter
temnimi toni (vegetacijske prvine).
Drevesa kot nosilci prostornin se pojavljajo v
različnih oblikah. Združeni v gruče se pojavljajo v
hrastovem logu pri izviru Malega Obrha in proti
vasi Smarata, kot linije v drevoredih (hrastov,
lipov, javorjev, slivov) ali kot točke (posamezna
drevesa).
Kostanjev drevored pred gradom (foto Mirko
Kambič).
Jez ob žagi, (risba Marko Dobrilovič).
Poleg travnih površin se kot ploskev pojavljajo
še vodne površine (potoka Mali Obrh in Brezno z
izviroma, jezero ob izviru Brezna in pred gradom,
zajezitev Malega Obrha pri žagi ter izliv Brezna v
Mali Obrh.
Izjemne percepcijske vrednosti je tudi jezero
pod gradom, ki nastane ob letnih visokih vodah in
ustvarja vodno zrcalo v katerem je viden grad z
obdajajočo vegetacijo. Pomemben arhitekturni ele-
ment so tudi mostovi, predvsem troločen kamniti
most čez potok Mali Obrh v Šmarati, ki z bližnjo
cerkvijo sv. Marjete ustvarja skladen ambient.
133
12 KRONIKA
48
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK, 129-135
lOOO
Parkovni program
Programsko je bil park izredno bogat. Poleg
drevoredov, logov, vodnih pojavov (jezero, potok,
izvir), striženih živic, gabrovega rondoja, nasadov
trajnic, kolekcije tujerodnega rastlinja, prostranih
travnih površin za sprehajanje in posedanje, se-
dežnih programov, vrtne plastike, paviljona, vrt-
narije, mitnice, šrange in mostov, je bilo v parku
tudi strelišče in kasneje strelska dvorana, zunanje
kopahšče, odprta maneža z žrebčarno, številne ja-
halne poti in obore za žrebeta, ameriška ledenica,
knežji kotiček, leta 1905 pa je park dobil celo raz-
svetljavo.
Kronološki pregled
1853: - knez Otto Viktor Schönburg Waldenburg
kupi posestvo.
1853: - odpravljene so služnostne pravice kmetov,
kar je pogoj za načrtno urejanje parka:
- pogozditev višje ležečih travnikov z
borovcem in smreko,
- parkovno urejanje pašnikov,
- nasadih so plantažo sliv in pričeli
pridobivati znamenito snežniško slivovko.
1859-1860: - podrejo stara gospodarska poslopja
razen sodišča (kasneje stanovanje kočijaža),
- zgradijo dostopno cesto na grad,
- zasadijo velik zelenjavni vrt,
- izdelajo balinišče (poleg zelenjavnega
vrta).
1860-1864: - zgradijo nova gospodarska poslopja,
- zgradijo steklenjak z zajtrkovalnico.
1864-1870: - zgradijo parno žago na mestu
nekdanje smodnišnice.
1870: - ustanovijo jahalno šolo,
- podrli so zajtrkovalnico.
1870-1880: - zgradijo grajševko, mitnico in
stareognice.
1878: - parna žaga pogori.
1880: - obnovih so notranji in zunanji most ter ga
prekrili s kamnitimi ploščami.
1883-1884: - očistijo ribnik in studenec in z
nasipom dvignejo nivo vode, izdelajo
črpalko in vodovodno napeljavo,
- izdelajo klet v bližini studenca.
1884: - na severnem koncu proti vasi Smarata je
SchoUmayer zasadil hrastov gaj in hrastov
drevored,
- opustijo gozdarski rastUnjak (Zagradne
njive),
- Zagradne njive spremenijo v pašnik za
konje in postavijo obore,
- ustanovijo žrebčarno,
- grajski most prekrijejo s pergolo.
1886: - izdelajo vhodna vrata v cvinger, ki
povežejo park z notranjim dvoriščem.
1890: - gozdar Franc Irovec zasadi hrastov
drevored vzdolž ceste proti mitnici.
1894: - na mestu nekdanje parne žage ustanovijo
tovarno lesnega kisa.
1895: - postavijo lesene skednje s slamnato streho.
1903: - ukinejo žrebčarno,
- razširijo park.
1904: - na poglobljenem mestu Obrha zgradijo
letno kopališče.
1905: - park dobi razsvetljavo,
- zgradijo strelsko dvorano,
- podrejo stari most in zgradijo novega.
1906: - prestavijo mitnico na današnje mesto.
1907: - povečajo strelsko dvorano,
- pričnejo z izgradnjo telefonske napeljave.
1908: - zgradijo gozdarsko upravo,
- v leseni kleti dogradijo knežji kotiček.
1909: - v park postavijo telovadne naprave.
1910: - v park postavijo nulti kamen.
1913: - zgradijo novo parno žago na mestu, kjer
se je že nahajala,
- postavijo kip Diane,
- v novembru precej povečajo park.
1914: - izdelajo garažo.
1915: - uredijo nove parkovne poti,
- pričnejo z ograjevanjem parka.
Park danes
' Nekdanja podoba parka se je z odhodom
Schönburgov s Snežnika pričela počasi izgubljati.
Največjo škodo je povzročUa samosevna smreka, ki
se je močno vrasla v park in zabrisala čistost par-
kovne zasnove. Porušila je razmerje med odprtim
in zaprtim prostorom in zmanjšala transparentnost
parka. Gozdna meja se je pomaknUa ružje v park
in ga s tem fizično zmanjšala. Bujna rast obvodne
vegetacije je izločUa vodo kot bistven element v
parku, tako da danes le slutimo njeno prisotnost.
Travne površine so z neustrezno rabo (ekstenzivna
paša bikonov) ekološko in oblikovno degradirane.
Škodo so utrpeU tudi grajski drevoredi, saj po njih
poteka glavni transport lesa iz okoliških gozdov.
Težka mehanizacija je zahtevala dodatno utrje-
vanje poti, ki so se kaj kmalu spremenUe v ma-
kadamske ceste, kar je drevorede močno razvred-
notilo. Storjenih je bUo veliko napak, vendar kljub
zabrisani parkovni zasnovi, je park, predvsem za
radovedne obiskovalce, še vedno zanimiv. Tako
lahko iščemo podobo nekdanjega parka v odkri-
vanju ostankov nekdanjih parkovnih elementov,
še posebno pa je zanimivo raziskovanje jahalnih
poti, ki obiskovalca privedejo do čudovitih gozd-
nih prizorišč.
134
>
>
KRONIKA
lOOO
MARKO DOBRILOVIČ: PARK SNEŽNIK, 129-135
Z namenom ohraniti kulturno krajinski prostor
graščinskega kompleksa Snežnik je bilo celotno
območje leta 1987 razglašeno za naravno zname-
nitost in kulturni spomenik. Z razglasitvijo so bili
podani tudi pogoji upravljanja s celotnim pro-
storom snežniške posesti, ki naj bi varovali celotno
območje (širše in ožje) s posebnim varstvenim
režimom.
VIRI IN LITERATURA
Tabela fidejkomisa Otta Viktorja pl. Scliönburg
Waldenburga.: Graščinski fond graščine Snežnik,
knjiga 8, Arhiv Republike Slovenije
Odlok o razglasitvi graščinskega kompleksa za na-
ravno znamenitost in kulturni spomenik: Ur. 1.
SRS, št. 1-16. 1987, s. 51-53
Babic, P. et al.. Strokovne podlage varstva naravne
in kulturne dediščine za izdelavo ureditvenega
načrta za graščinski kompleks Snežnik, občina
Cerknica. Ljubljanski regionalni zavod za varstvo
naravne in kulturne dediščine, Ljubljana 1994
Ogrin, D.: Vrtna umetnost sveta.. Ljubljana 1993,
400s. Evropski tokovi vrtne umetnosti in njihovi
odmevi v Sloveniji.
V: Parki-umetnost oblikovanja prostora (1992).
1:17-25. Ljubljana
SchoUmayer, H..- Schneeberg und Dynasten von
Schönburg., Hallestain, 1923, Graščinski fond
graščine Snežnik (Arhiv Republike Slovenije)
Beymappe im ganzen maafs zur gemeinde Ko-
sarche, seet L, IL, III., IV.
Franciscejski kataster. Katastrska občina: Kozarišče,
leto: 1823, merilo 1:2880, okno: št 2, ime parcele:
Schneeberg Herrschaft), Arhiv Republike Slove-
nije
Alphabetisches verzeichnies der grund eigen-
thumer der gemeinde Kosarsche, p. 14, Arhiv
Republike Slovenije
Dobrilovič Marko, Vrhunc Polona: Priprava smer-
nic za konservatorski načrt, graščinski park
Snežnik, Ljubljanski regionalni zavod za varstvo
naravne in kulturne dediščine, Ljubljana 1995
Korespondenca, Graščinski fond graščine Snežnik,
škatla 10, Arhiv Republike Slovenije
ZUSAMMENFASSUNG
Der Park Schneeberg
Die ersten Versuche, die Umgebung von Schloß
Schneeberg (Snežnik) herzurichten, waren utili-
tären Charakters. Die ersten, die mit der Park-
gestaltung begannen, waren die Schönburg-
Waldenburg. Vor ihnen war der Schneeberger
Besitz stark verkommen. Durch Kauf und Tausch
gelang es ihnen, den Besitz zu arrondieren, um mit
der Herrichtung eines Parks zu beginnen. Im Jahre
1885 legten sie die ersten Alleen an (Kastanien-,
Linden-, Pflaumen-, EschenaUee). Außer den Alleen
pflanzten sie auch zwei Eichenhaine an (bei der
Quelle des MaU Obrh und beim Dorf Smarata). Die
Parkanlagen umfaßten neben den Alleen und
Hainen auch Parkwege, Wasserelemente (Bach,
See, Deich, WasserqueUe), ein Glashaus mit Früh-
stückssalon, ferner ein Freibad, eine Schießhalle, ein
Weißbuchenrondeau mit Sitzelementen, einen Eis-
keUer, einen FohlenstaU, ein Pavillon auf der
Terrasse, eine Statue der Diana, einen denk-
malartigen "Nuller-Stein" (Nullpunkt aller Straßen).
Im seinem Stü spiegelt der Park die Ent-
stehungszeit wider. Renaissanceelemente (beschnit-
tene Lindenallee, Weißbuchenrondeau, Gemüse-
parterre...) ergänzen den Parkkern, der den Cha-
rakter eines Landschaftparks besitzt (Haine, Rasen-
und Wasserflächen ...). Hauptzweck der Parkanlage
bestand darin, das Gestaltete mit dem NatürUchen
zu verbinden, was durch zusätzliche Anpflanzung
derselben Pflanzenart, durch Verwendung von
autochthonen Pflanzen und Erhaltung der be-
stehenden bereits formierten Bäume erreicht
wurde. Nach dem Ersten Weltkrieg begann der
Park sein ursprüngliches Bild zu verlieren. Durch
WUdwachs verwucherte er zunehmend. Infolge des
Baus von Schotterstraßen l)egannen die Alleen zu
verkommen, Rasenflächen wurden in Weiden
umgewandelt. Im Jahre 1987 wurde der Park samt
Schloß zur Natursehenswürdigkeit und zum
Kulturdenkmal erklärt. Viele Elemente der Park-
anlagen sind noch heute sichtbar und stellen fol-
glich einen Ausgangspunkt für die künftige Park-
gestaltung dar.
135
1-2 KRONIKA_i_
20CXD
prirejen izvleček * UDK 630*22:639.1(497.12 Loška dolina)
929.52 Schönburg-Waldenburg
prejeto: 28. 2. 2000
Jože Sterle
univ. dipl. inž. gozd., vodja Območne enote Postojna, Zavoda za gozdove Slovenije
SI-6380 Postojna, Vojkova 9
Zgodovina gozdarstva in lovstva
v snežniških gozdovih
IZVLEČEK
Članek obravnava zgodovino snežniških gozdov od sredine 19. stoletja do novejše dobe. Ključni pečat
so gozdarstvu in lovstvu teh gozdov vtisnili zadnji lastniki Schönburgi Waldenburgi, ki so posestvo v
zelo slabem stanju kupili leta 1853. Zgradili so prve gozdarske kolonije in cca. 200 km gozdnih cest
Ponovno so naselili jelenjad, ki je bila po revolucionarnem letu 1848 iztrebljena. Po letu 1960 se začne
obdobje novih pogledov na gozdarstvo, zlasti s fitocenološkim kartiranjem rastišč in novim pristopom k
izdelavi gozdnogospodarskih načrtov. Ključno je še leto 1976, ko se prične z usklajenim gozdnim in
lovnim gospodarstvom.
SUMMARY
THE HISTORY OF FORESTRY AND HUNTING IN THE FORESTS OF SNEŽNIK
The article deals with the history of the forests of Snežnik from the middle of the 19^^ century to the
modern era. The last owners of the mentioned forests, the Schönburgs-Waldenburgs impressed the key
seal on forestry and hunting in those forests. The family bought the estate in 1853 in a very bad
condition. The Schönburgs-Waldenburgs bullt the first forestry colonies and approximately 200
kilometres of forest roads. They re-settled deer that were after the revolutionary year 1848 extinct After
1960 a period of new point-of-views began upon the forestry, especially with phytocoenological
cartography of vegetation and with a new approach to the making of forestry plans. Another important
year is 1976, when a co-ordinated forestry and hunting policy was put into operation.
Ključne besede: gozdarstvo, lovstvo, gozdarske kolonije, gozdne ceste
Snežniški gozdovi skupaj z masivom Javornika
predstavljajo največji nenaseljen masiv v Srednji
Evropi. Obiskovalcu dajejo vtis divjine in prvo-
bitnosti. Tu najdemo neštete vrtače, še neraziskane
kraške jame, pobočja, vzpetine in vrhove, ki do-
sežejo najvišjo točko v 1796 m visokem Velikem
Snežniku. To območje je znano pod imenom Vi-
soki Kras, njegova osnovna značilnost je pomanj-
kanje površinskih vodotokov. Le tu in tam zasle-
dimo studenčke, ki v sušnih obdobjih radi pre-
sahnejo. Večinoma jih je uredila človeška roka
gozdnih delavcev, ki si tu že več kot stoletje slu-
žijo trd gozdarski kruh.
* Heinrich SchoUmayer Lichtenberg: Snežnik in
schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na
Kranjskem. Postojna 1998. Prevedel Jože Sterle.
136
48
12 KRONIKA
2000
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
Snežnik sinibol Notranjske, snežniških gozdov in
gradu Snežnik (foto S. Habič).
Tla so plitva, le v vrtačah nekoliko globja, kar
se odraža v večjih višinah dreves, ki rastejo tu.
Klima ima interferenčni značaj, kar pomeni, da se
tu srečata celinski in mediteranski vpliv. Rezul-
tanta obeh je visoka količina padavin, katerih mak-
simum je bil izmerjen v ledeniški dolini Gomance.
Masiv je obdan s številnimi kraškimi polji, na
katerih se v času jesenskih in spomladanskih pa-
davin zadržuje stoječa voda. Najviše ležeče je Bab-
no Polje, ki ima izrazit mraziščni značaj in rekord
v najnižjih temperaturah. Sledijo mu Loško polje.
Cerkniško polje z jezerom in Planinsko polje.
Osnovni graditeljici gozdov tega območja sta
jelka in bukev. Obe vrsti sta rastišču najbolj pri-
lagojeni, dosegata visoke lesne zaloge in tvorita
klimaksno združbo jelovo-bukovih gozdov na
Visokem Krasu s številnimi subasociacijami. Njihov
delež v skupni zalogi niha, kar je naravno,
pogojeno pa tudi z načinom gospodarjenja v
zadnjem stoletju.
Najmočnejši pečat so snežniškim gozdovom
dali zadnji predvojni lastniki Schonburgi. Le ti so
posestvo leta 1853 kupili na dražbi. Prvi lastnik je
bil Otto Viktor Schönburg, ki pa sam ni nikoli sto-
pil na snežniška tla. Ko je leta 1859 umrl, je
posestvo podedoval njegov sin Jurij Schönburg, ki
se je tja preselil z družino in ga začel sistematično
urejati zlasti v gozdarskem smislu. Posestvo je bilo
pomembno tudi iz lovskega vidika, saj so bili
lovski gostje veljavni ljudje iz takratne monarhije.
Zadnji lastnik iz te družine je bil Herman
Schönburg, ki je imel s posestvom težave, saj je
bilo po prvi vojni podržavljeno, kasneje ga je sicer
dobil nazaj, vendar je bilo razdeljeno med Jugo-
slavijo in Italijo.
Henrik SchoUmayer - gozdar, zgodovinar,
kronist
Najmarkantnejša osebnost povezana z zgodo-
vino   snežniških   gozdov   je   gotovo   Henrik
Schollmayer. Rojen je bil 23. 11. 1860 v Althofnu
na Koroškem Francu in Korneliji, rojeni Gosta.
Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1871-1875),
višjo kmetijsko šolo v Liebvverdi Češka, (1875-
1878), gozdarsko akademijo pa v Tharandtu (Sa-
ška). Na Dunaju je leta 1883 opravil izpit za
samostojno gozdno gospodarstvo. Leta 1881 je
služboval v okviru državne gozdne direkcije na
področju Gmundenske, od konca leta 1881 pa do
1. marca 1884 pa kot vodja parne žage Karla
Novaka v Slatini (Romunija). Od 15. marca 1884
do 1919 je bil v službi na veleposestvu kneza
Schönburg Waldenburga na Snežniku; po letu
1885 višji gozdar in oskrbnik v revirju Mašun, od
leta 1903 višji upravitelj vsega posestva - kar je
nasledil po svojem tastu Obereignerju - leta 1909
pa je postal direktor posestva.
V slovenski gozdarski stroki je SchoUmayer
znan kot utemeljitelj kontrolne metode pri gos-
podarjenju z gozdovi. Začetki te metode segajo v
leto 1890, ko so začeU izdelovati prve gozdno-
gospodarske načrte na tem območju. Ta metoda,
čeprav stara preko 100 let, je dobila potrditev v
sodobni kibernetiki, oziroma teoriji o upravljanju
odprtih sistemov. Iz snežniških gozdov se je kmalu
razširUa v sosednje veleposestniške gozdove Javor-
nika. Nanosa in Hrušice. Nekdanji veleposestniški
gozdovi na Notranjskem s površino preko 20.000
ha, so verjetno edinstven primer kontrolne metode
na strnjenem kompleksu na tako veliki površini s
stoletno zgodovino. Znani primer uporabe te me-
tode za gozdove v občini Couvet v Švici, kjer je
BioUey 1890 vpeljal kontrolno metodo, meri le 180
ha.
Idejo kontrolne metode je SchoUmayerju uspe-
lo vpeljati v gospodarjenje z gozdovi kljub naspro-
tovanju dr. Leopolda Hufnagla, takrat nesporne
avtoritete v urejanju gozdov na Slovenskem in v
Avstriji. Hufnaglova odločna zavrnitev golosečnega
sistema in uvedba prebiralnega gospodarjenja v
visokokraških jelovo-bukovih gozdovih na Kočev-
skem, sta nedvomno zaslužna, da se je že pred
100 leti na našem Visokem Krasu uveljavU nara-
vovarstveni koncept pri gospodarjenju z gozdovi.
Ta koncept so takoj sprejela tudi veleposestva v
Gorskem Kotarju, od koder se je naprej širil proti
jugovzhodu.
H. SchoUmayer je 34 let uspešnega strokovnega
dela posvetil vsestranskemu razvoju snežniških
gozdov. Bil pa ni le ideolog kontrolne metode in
priznan gozdarski strokovnjak, temveč tudi zelo
kompleksna in univerzalno razmišljujoča osebnost.
Po obširnih graščinskih gozdovih je gradU odUčne
ceste, da bi smotrno izkoriščali in lažje odvažaU
gozdne proizvode. NapravU je načrte tudi za
druge javne ceste ter sestavil podatke za gradnjo
železniške proge Rakek - Babno Polje, ki pa so ji
137
KRONIKA
48
JOŽE STERLE; ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
nasprotovali domačini. Prizadeval si je, da bi
preskrbel z vodo dolino Pivke in vas Kozarišče.
Objavil je številna strokovna in poljudna dela in
članke ter opravljal še številne druge funkcije; med
drugim je bil krajevni šolski nadzornik v Starem
trgu in Iga vasi, član državnega železniškega sveta,
član kuratorija Obrtne šole v Cerknici in v letih
1908-1914 poslanec kurije veleposestnikov v kranj-
skem deželnem zboru. Za častnega člana so ga
1898. izvolili v Zagorju ob Pivki, leta 1902 v
Trnovem pri Ilirski Bistrici in v Ilirski Bistrici, leta
1903 pa v Knežaku.
Leta 1918 je v Dresdnu deloma ohromel od
kapi, 1. maja 1919 pa je bil upokojen. Preselil se je
na svoje - po adoptivni materi, grofici Vilhelmini
Lichtenberg, prevzeto posestvo. Tu je leta 1923 hči
Margarita po njegovem diktatu napisala rokopis z
naslovom: Snežnik in schönburski vladarji -
Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem.
Rokopis priča, da je bil SchoUmayer izvrsten
poznavalec bližnje in daljne zgodovine gospostva
Snežnik in bližnjih krajev, ki so mejUi nanj (Loške
doUne, Pivške kotline). Prebiral je številne stare
rokopise in urbarje v gradu Snežnik in po drugih
arhivih.!
Predvojna zgodovina gozdarstva in lovstva
Gozdarstvo
V starih urbarjih in arhivih Snežnika so
navedeni kot glavni gozdni proizvodi bukov žir in
lov na polhe. Potem, ko lepe, visokokrošnjate stare
bukve kažejo bolezenske znake in jih navrtajo
bukove gobe, pridejo nabiralci gob in naberejo
tretji glavni gozdni proizvod - kresilne gobe. Konč-
no pepelarne s posebno ljubeznijo požgejo bukev
in povzročijo njen pogreb, da bi iz pepela
proizvajali najboljšo Uirsko pepeUko, ki hkrati
postane četrti najpomembnejši gozdni proizvod.
Sam bukov les ni imel skoraj nobene vrednosti
vendar je posestvo Snežnik s takratno velikostjo
pet kvadratnih milj, po navedbah, ('Domi-
nikalfassion - 1745) potrebovalo letno tristo voz
lesa za kurjavo.
Nekaj jelovega lesa so v tistem času s servituti
proti minimalni odškodnini, ki so jo imenovali
"Waldstellung", odvzemaU kmetje.
Nadalje je gozd predstavljal vire prihodka s
tem, ko so kmetom dovoliU, da so za njihove
potrebe izkrčili gozd za travnike. Imenovali so jih
"gereute" ah lazi po slovensko. Za to pravico so
kmetje vedno plačevali gospostvu letne obresti in
1 Uvod v knjigo Heinrich von SchoUmayer Lichtenburg;
Snežnik in schönburski vladarji. Zgodovina gospostva
Snežnik na Kranjskem. Prevedel Jože Sterle. Postojna
1998. Vse sledeče opombe so iz tega dela.
"gereute" imenovali "mietrechtliche". Pod cesarico
Marijo Terezijo in cesarjem Jožefom II. so bUe
zemljiške pravice med gospostvom in podložniki
regulirane. Zemljišče in tla, ki jih je podložnik
želel v dedni zakup, je bilo z odkupnino mogoče
dobiti v prosto lastnino. Tako so odkupovali tudi
laze, zato so v snežniških gozdovih nastale mnoge
enklave, ki so bUe kot na primer Bički lazi, tudi
velike. Tudi gozdna paša je bila kot "gozdni
prihodek" donosna, če ni bilo servitutov. Tak pri-
mer je reški "Herbadien". Mesto Reka, ki je bilo od
leta 1374 do leta 1648 del dežele Krajnske, je pri-
dobUo sčasoma na južnih pobočjih Snežnika pašne
pravice. Pravice so imele velik obseg in so jih še
pred odpravo servitutov odkupili od grofov Lich-
tenbergov. Gozdna paša v vseh delih gospostva je
bUa pretežno v zakupu velikih ovčarjev iz Istre in
s Krasa, ki so preko poletja pasU na stotine ovac v
gozdu, na jesen pa so se s svojimi čredami počasi
pomikali proti morju. Plačilo je bUo preračunano
na "Quarnar" (40 ovac). Ovčarji so na mnogih
krajih požigaU gozd, da bi dobUi boljšo pašo. V
vseh revirjih še najdemo sledi tega ovčarskega
pustošenja in nekatera imena gozdnih predelov
spominjajo na požgane površine. Tako je še danes
mogoče prepoznati velike požgane površine Vrat-
ca - Obramec in hriba Pogorelček (Kleiner Ab-
brändler) pri Leskovi dolini, ki so jih narediU
ovčarji. Podobne krajevne oznake najdemo v re-
virju Mašun: Sežgani klanec (verbrannter Hügel),
Pogoreli vrh (abgebrannter Gipfel), Škornje (spa-
čeno iz "zgorina" - Brandfäche). Pri požiganju teh
prostranih površin, so kmete poklicah za gasilce in
na pobočju proti Javorju (Javorniku) so kopali
grabne, da bi omejili požar. Tako se to pobočje še
danes imenuje Prekopavnik (Durchgrabung). Izro-
čUo pripoveduje, da je bila na območju ki se še
danes imenuje Škorenj, cela velika dolina Leskov
grm v plamenih. Tudi v revirju Gomance (Herms-
burg) naletimo na imena kot "Zgorina" (Brand-
fläche) aU "Paleš".
Takratni revir Klana (danes Gomance) je imel
najmanj gozdnih servitutov. Imel je največ jelovih
sestojev in dobro prodajo vseh vrst lesa za Reko.
V letih, ko je imelo sedem bratov grofov Lich-
tenberg s svojo sestro Alojzijo gospostvo Snežnik
kot "Compossessorat" je gospodarstvo vodU starejši
brat Wolfgang. Njegov brat Maksimilijan grof
Lichtenberg Schneeberg Mordase je bil poročen z
gospodično Lazarini iz Jablanice. Le-tega so bratje
finančno podpirali. Živel je razkošno, največ v
Jablanici in na Reki ter izkoriščal gozdove južnih
snežniških območij. Takratni posegi se gozdovom
revirja Klana še danes poznajo.
Ta kratek oris osvetljuje razmere, ko je po-
sestvo Snežnik prevzel princ Jurij. Za vodjo gozd-
nega gospodarstva je postavU 30. aprila 1857 go-
138
48
I KRONIKA
20OO
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
zdarja Wilhelma Sigismunnda Ernsta Wernicka, ki
je to službo opravljal kot naslednik gozdarja Brun-
nerja, že pri princu Ottu Viktorju. Za izpeljavo
odprave zemljiških bremen je princ Jurij imenoval
svetovalca Smetana, ki je zemljiško odpravo goz-
dov v Loški dolini kmalu izpeljal do konca. S temi
sodelavci je princ Jurij ustvaril predpogoje za
uspešen razvoj gospostva, pri čemer je bil revir
Klana, ki je bil kot edini donosen, žal, močno
obremenjen. Wernicku sledi krajši čas gozdar
Badenstein in njemu višji gozdar Lasky. V času ko
je on vodil gozdno gospodarstvo, je v oktobru
1872 prišel gozdar Josef von Obereigner, ki je do
kraja izpeljal odpravo servitutov, zlasti na pivški
strani snežniškega območja. Na ta način je bila
posest pripravljena za urejeno gospodarjenje.
Ker ni bilo pri roki nobene karte in so kata-
strske karte kazale nepačno sliko, je bilo potrebno
celo posestvo kartografsko ponovno urediti (po-
sneti). Pri tako veliki posnemalni (ureditveni) po-
vršini je bila triangulacija nujna in defaljna izmera
je počasi napredovala. Konec desetletja (1880) so
bili končno tako daleč, da se je lahko začelo urejati
gozdove in izdelovati načrte za urejeno gozdno
gospodarstvo. Predpogoj urejenega gozdnega gos-
podarstva je bila opustitev paše ovac. V revirju
Snežnik so jo opustili na začetku osemdesetih
(1880), v revirju Mašun v letu 1889, v revirju
Gomance pa so pasli še do začetka leta 1900.
V letu 1890 so začeli urejati gozdove. Pred od-
pravo servitutov, s pomočjo katere so dobili
kmetje več kot dve kvadratni milji gozdov, je
imelo posestvo Snežnik množico revirjev kot : v
letu 1861 revir Lož, Dane, Juršče, Zagorje, Bistrica,
Podgraje, Klano in kasneje preko delitve še Babno
Polje, Koritnice. Po odvezi je princ Jurij razdelil
preostale gozdne površine (okrog tri kvadratne
milje) na tri revirje: Snežnik, Mašun, Klana
Najprej sta bila urejena revirja Snežnik in Ma-
šun in sestavljena njuna obratovalna načrta. Revir
Gomance v začetku še ni bil urejen, ker so postali
donosi resnično majhni. Taksacijska in računska
dela je prevzel gozdarski direktor Hermann Bret-
schneider, ki je imel na Dunaju Biro za urejanje
gozdov z dvema tharandskima absolventoma, kan-
didatoma za državno službo na Saškem, Blah-
merjem in Simigom, ki sta opravljala cenitve. Za
kartografska in geometrična dela je poskrbela geo-
metrična pisarna v Snežniku (geometeri Franc Bily,
Wessely, Malina).
V lehi 1901/2 je gozdarski direktor Bret-
schneider uredil tudi revir Gomance in za oba
prva revirja sestavil nove destletne operativne
načrte. V letu 1896 in tudi kasneje pa je izvajal
tako imenovane petletne revizije.
V letu 1899 je princ Herman obiskal gozdne
predele Hiša, Bukova voda. Stare ognce in Prevale.
Ob tej priložnosti je rekel: "Lahko bi odrezali cel
revir", in resnično je bil 3. oktobra 1902 revir Ma-
šun razdeljen na Mašun in Jurjevo dolino. Višja
gozdarska uprava in podružnična blagajna na
Mašunu sta bili razpuščeni in v revirje so namestili
gozdarje.
Isto se je zgodilo z revirjem Snežnik, ki je bil
25. julija 1904 razdeljen na revirja Snežnik in Le-
skova dolina.V revirju Mašun je bil od leta 1874 do
leta 1883 višji gozdar Rudolf Lasky, od leta 1885
do leta 1902 pa višji gozdar Heinrich SchoUmayer.
Po delitvi je prišel na Mašun kot gozdar Martin
Fischer (leta 1892 je nastopil službo kot pri-
pravnik), Franc Irowetz (marca 1893 je nastopil kot
pripravnik) pa v revir Jurjeva dolina. Revir Snež-
nik - tako imenovani revir gozdnega urada - je
sodil neposredno pod vodstvo takratnega šefa
gozdnega urada (od oktobra 1872 do svoje smrti,
15. februarja 1903, je bil gozdarski direktor Ober-
eigner, dalje do delitve pa Heinrich von SchoU-
mayer). V Leskovi dolini je proti koncu desetletja
1870 prevzel službo gozdar Johaim Byalo. To
mesto je obdržal do svoje smrti 9. oktobra 1907. Po
delitvi revirja je bil Franz Wollny v Snežniku, Wil-
helm Kindler pa v Leskovi dolini.
Veliko pogozdovanja, oblikovanje gozdnih kul-
tur preko ciljnega gospodarjenja je pomnožilo in
dvignilo jelove sestoje; z gojenjem gozdov je bila
dosežena taka lesna zaloga, ki je v danih razmerah
obetala najvišji donos.
Snežniški gospodje so bili pragmatični, zato je
delo med graščino in uradništvom potekalo slož-
no. Princ Hermann je 28. aprila 1905 v Hamburgu
podpisal izjavo, da se zaradi skrbi za blagostanje
zaposlenih (gozdnih nadzornikov in drugih) le te
enkrat letno (od 1. januarja za čuvaje, od 1. feb-
ruarja 1908 pa za uradnike) preskrbi s službenimi
oblekami.
Zakon o fidejkomisu je predpisoval kuratorja
za varovanje pravic nasledstva. Za gospostvo
Snežnik je bil to dolgo časa ljubljanski advokat dr.
Suppan. Ko je ta v devetdesetih letih devetnaj-
stega stoletja opustil službo, je to prevzel ljub-
ljanski advokat dr. Franz Munda, do smrti 20.
decembra 1914. Potem je princ Herman izbral lju-
bljanskega notarja Antona Golleta.
Kot smo že prej pri Snežniku omenili, je bila
tam v letih 1871 do 1873 Šola gojenja gozdov, ki
sta jo ustanovila Kranjski deželni odbor in Kranj-
ska kmetijska družba, da bi kmečko prebivalstvo
izobrazila v gojenju gozdov. Toda kmečki krogi so
imeli malo razumevanja za urejanje gozdov in šolo
so večinoma obiskovali sinovi drugih poklicev,
zato so jo kot zgrešeno opustili.
Ciljno usmerjeno gozdarsko delovanje in uspe-
hi so pritegnili pozornost strokovnih krogov in
marsikje so si želeli ogledati ta obrat. V maju 1889
139
1-2 KRONIKA
48
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
je prišla na gozdarstvo Snežnik in njihov obrat na
ogled ekskurzija profesorjev in študentov gozdar-
skega oddelka iz Hrvaške in v maju 1910 Visoka
kmetijska šola (Hochschule für Bodenkultur) z
Dunaja.
V devetdesetih letih (po letu 1890) so prihajaU
na gospostvo Snežnik v posamezne revirje mladi
gozdarji kot gozdarski praktikantje, da bi se pri-
pravili za svoj poklic.
Princ Herman je s štipendijami skrbel za urad-
nike, omogočal pa jim je tudi letni obisk Kraj-
nskega obalnokraškega gozdarskega društva in s
tem skrbel za njihovo nadaljne izobraževanje.^
Lovstvo
Posestvo Snežnik je prešlo v posest knezov
Schönburg kmalu po revolucijskem letu 1848. Kot
vemo, je v tem letu postal lov prost za vsakogar;
tako je bilo do objave Lovskega patenta v letu
1849 in ustrezne Odredbe leta 1852. Povsem ra-
zumljivo je, da se je stalež divjadi močno znižal
tudi na snežniški posesti.
Jelenjad so polovili, srnjad pa je bila zelo
zdesetkana. Princ Jurij kakor tudi princ Herman
sta se znašla pred nalogo obnoviti stalež jelenjadi
in srnjadi, ki je terjala vztrajno dolgoletno gojitev
in bila povezana z veUkimi stroški.
Širni gozdovi Notranjske so bili že od nekdaj
domovina največje evropske zveri, medveda. Princ
Jurij je želel to naravno redkost ohraniti v tukajšnji
kultivirani dežeU. Ta zver je bila že od vsega
začetka naravna, saj se medvedje zadržujejo v
širnih gozdovih. Princ Jurijje odstrel te redke živah
pridržal zase in ga dovoljeval samo posameznikom
iz svoje družine.
Za tovrstni lov so bile na mnogih krajih ta-
kratnih revirjev Mašuna in Snežnika postavljene
visoke preže kot na primer na Starih ogncah.
Leskovem grmu. Lepih dokih itd. Princ Herman je
26. aprila 1893 uplenil svojega prvega medveda z
visoke preže v Leskovem grmu. To je bil star
samec 2,3 m dolg in 220 kg težak. Na zalazu pod
hribom Grajševka pa je svojega prvega medveda
uplenil princ Ulrih 24. julija 1898. Bil je bistveno
manjši od prej omenenjega in ker je bil enkrat prej
že poškodovan, je bil tudi zelo šibek in suh. Knez
Heinrich Mecklenburg se je 23. julija 1900 na
zalazu v Leskovem grmu srečal z medvedko in
njenima mladičema. Ko je princ Heinrich starej-
šega mladiča - Rusi mu pravijo "pestun" - ustrelil,
ga je medvedka napadla. Ker pa je drugi mladič
klical mater, se je medvedka kmalu obrnila in
lovec je ostal nepoškodovan. V spomin na ta do-
godek je bil ob cesti za zalazu v Leskovem grmu
Isto, str. 63-65.
postavljen septembra 1900 majhen spominski
kamen.
Pričakovati bi bilo, da bo ob takšnem varstvu
številčnost medvedov stalno naraščala. Vendar ni
bilo tako, ker so lovski sosedje medvede odstre-
Ijevali kadarkoli so za to imeli priložnost. V
desetletju med 1879 in 1889 letom so kmečki lovci
v okolici Snežnika odstrelili osem medvedov. Sta-
lež medvedov je tako na gospostvu Snežnik ostajal
vedno enak, šest kosov.
Princ Herman ni ohranil samo tradicije svojega
očeta, temveč je varstvo razširil še na druge redke
vrste divjadi, med drugimi tudi na veliko uharico.
Princ Jurij je risa še lahko prišteval med divjad
na svojem posestvu, saj je bil zadnji ris uplenjen
leta 1869, vse do leta 1889 pa so ga včasih še
sledih.
Volkovi so bih in so še vedno stalni prebivalci
snežniškega območja. Kjub prizadevnemu prega-
nanju jih je mogoče vedno videti, pogosto priha-
jajo iz Bosne in s Hrvaške.
Tudi divja mačka je stalni gost teh gozdov. V
desetletju med leti 1879-1889 je bilo uplenjenih 27
divjih mačk.
V omenjenem desetletju (1879-1889) so pobih
269 Hsic, 110 kun, 7 dihurjev in 2 vidri. Na osnovi
teh podatkov je mogoče oceniti zastopanost teh
roparic na območju snežniškega gospostva.
Zaradi dolgoletnega varovanja se je stalež
srnjadi tako izboljšal, da je bilo že leta 1884 na
enem samem obhodu v delu revirja Snežnik (Bički
laži) mogoče našteti 40 živali. Srnjad se je telesno
in po rogovju dobro razvijala. Tako je na primer
princ Herman 12. avgusta 1889 na jasi Strmi kla-
nec uplenil zelo močnega srnjaka - osmeraka.
Že od začetka je želel princ Jurij pomnožiti
vrste divjadi, zato je naselil fazane in kunce. Ker
jim niso ustrezale ne gorska klima in ne talne
razmere, so kmalu izginili. V prvem desetletju
dvajsetega stoletja (po letu 1900) so poskušaU na-
seliti gamse v višje lege Snežnika. Vendar je ostalo
samo pri skromnem poizkusu.
Povsem drugače pa je bilo z visoko divjadjo
(jelenjadjo). Ponovna uvedba te vrste divjadi pred-
stavlja mejnik v lovski zgodovini snežniškega gos-
postva in celo v celotni deželi Kranjski. Zato je
vredna natančnejše obravnave.
V začetku 19. stoletja je bilo na gospostvu
Snežnik in v njegovi okoUci še zelo veliko jelen-
jadi. Stari gozdar Satran je pogosto pripovedoval,
kako je v letih 1846/47 videval po notranjskem
hribovju trope, ki so šteli po 30 do 40 jelenov in
košut. Revolucijsko leto 1848 je, kakor povsod po
JCranjski tako tudi na gospostvu Snežnik, zadalo
jelenjadi smrtni udarec. Povsod so jo sfreljaH in
prodajah njeno meso po smešno nizkih cenah, na
primer v Ljubljani po 8 novih krajcarjev za funt.
140

KRONIKA
lOOO
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
Nekaj primerkov se je ohranilo vse do konca
šestdesetih let devetnajstega stoletja. Ko so tudi te
postrelili, ni nikogar več zanimalo vzdrževanje
staleža visoke divjadi.
Na gradu Snežnik je bilo mogoče videti dvoje
močnih rogovij jelenov, z napisoma:
"Uplenil grof Lichtenberg 1850. z okna gradu."
in "Uplenil gozdarski mojster Brunner 1850. na
Medvedovem lazu (imenivan tudi Brcinov laz?)".
Leta 1851 je neki kmet z zajčarji (šibre za zajce
cca 3,5 - 4,0 mm premera) uplenil v Bačkem dolu
jelena dvanajsteraka. Leta 1861 so našli v neki
goščavi blizu Postojne že razpadajočega jelena, ki
je bil žrtev šibrenice divjega lovca. Leta 1865 so
košanski kmetje z gnojnimi vilami pobili jelena, ki
se je pred hudo zimo umaknil v dolino. Do leta
1875 so še sledili posamezne košute - potem pa
jelenjadi v snežniških gozdovih res ni bilo več.
Leta 1899 pa je prineslo preobrat. V Leskovi
dolini, je bil na tako imenovani Požganini 19.
januarja 1899 določen prostor za oboro in kjub
nenavadno hudi zimi so takoj pričeli s postav-
Ijanem ograje, ki je bila dokončana 4. marca. Dne
2. aprila 1899 so pripeljali prvega jelena, na pol
udomačenega šilarja od trgovca z divjadjo Gudeza
z Dunaja. V jelenski park je bil izpuščen kot prvi
prebivalec.
Na sosednjem gospostvu Haasberg so že nekaj
let poprej uredili park (oboro) za jelenjad, ki pa ni
dosegel zastavljenih ciljev. Zato so začeli razmiš-
ljati o njeni postopni opustitvi. Dokončno so jo
opustili zadnje dni novembra 1904, ko je umrl
knez Hugo Windischgraetz. Iz tega zverinjaka je
gospostvo Snežnik kupilo dve košuti in jelena
šesteraka; julija 1899 so jih prepeljali v Leskovo
dolino. V času ruka tega leta sta k obori v Leskovi
dolini prišla še jelen in košuta - ubežnika iz
haasbergeška zverinjaka in skočila vanjo skozi tam
urejeno vskočišče.
Vojvoda Heinrich Mecklenburg, ki se je zelo
trudil za naselitev jelenjadi na Snežniku, je iz
gozda Jasnitz pri Ludwigslustu poslal dva jelena,
pet odraslih košut in eno tele. To pošiljko, ki jo je
prevzel tukajšnji gozdarski pristav Martin Fischer
so izpustili v oboro Leskova dolina 28. novembra
1899. Žal pa je prispel najboljši jelen mrtev, ker je
bil poškodovan pri ulovu.
Ob koncu leta 1899 so bili v obori štirje jeleni,
osem košut in eno tele. V letu 1900 so košute
polegle pet telet, tako da je znašal stalež osemnajst
kosov jelenjadi.
Pomladi leta 1901 je bila obora povečana z
desetih na štirideset hektarjev, čeprav so bila tega
leta poležena samo štiri teleta. Princ Ulrich je 5.
avgusta istega leta uplenil jelena, ki je bil 1899 leta
prvi naseljen v oboro. Ta jelen je nosil zakrnelo,
izrazito kratko rogovje  dvanajsteraka in  tehtal
očiščen 100 kg. Ob koncu leta je bil stalež jelenjadi
21 kosov.
Vojvoda Heinrich Mecklenburg, zdaj že princ-
soprog kraljice Vilhelmine Nizozemske, je pokazal
veliko zanimanje za razvoj snežniške plemenite
divjadi. V letu 1903 je posredoval s postaje v
Mecklemburgu novo pošiljko te divjadi iz gozdov
Dobbina. Pošiljko je prevzel vodja lovstva Franc
Wolleny. Sestavljale so jo dve košuti, ena junica in
tri teleta. 31. oktobra 1903 so jo izpustili v park-
oboro v Leskovi dolini. Žal se je najmočnejša
junica takoj po izpustu v dolgih skokih zapletla v
ograjo in pri tem dobila tako hude notranje po-
škodbe, da je po nekaj dneh poginila.
Poročilo gozdnega upravitelja johana Bydla - ki
mu je bil zaupan nadzor obore - o staležu jelenjadi
na začetku leta 1904 našteva:
1 stari jelen, iz Planine, nepravilni deseterak -
že tretje leto nepravilen - odstreljen v ruku;
1 nepravilni deseterak, prišel v oboro preko
vskočišča;
1 nepravilni deseterak iz Mecklemburga (oba
močna jelena);
1 nepravilni deseterak - poležen v obori;
1 osmerak - poležen v obori;
1 nepravilni osmerak - poležen v obori;
2 šesteraka - poležena v obori ;
1 vilar z liso - poležen v obori;
1 mladi jelen - poležen v obori;
2 šilarja - (lanščaka) poležena v obori;
12 telet - jelenčkov poleženih v obori;
19 košut - deloma iz Mecklemburga, deloma
domače;
3 teleta - košutice poležene v obori.
Skupaj je 36 kosov, oplojene pa so verjetno
samo štiri košute.
Že v letu 1904, še v večji meri pa v letu 1905,
so sledili in videvali visoko divjad izven obore; v
letu 1905 štiri kose - med njimi kapitalnega jelena,
košuto in tele - košutico. Zato so si začeli za-
stavljati vprašanje, ali ne kaže oboro opustiti in vi-
soko divjad izpustiti v naravo. Zaradi skorajšnjega
poteka zakupne dobe, ko je gospostvo imelo v
zakupu sosednja občinska lovišča, so to namero
zaenkrat odložili.
Iz opuščenega zverinjaka pri Haasbergu so
kupili še dva kosa (jelenjadi) in ju 18. februarja
1905 izpustili v oboro Leskova dolina. Eden od
njiju, šibki šesterak, je 24. junija 1905 poginil, 26.
januarja 1905 pa je moral gozdni čuvaj Franc Ster-
le po naročilu gozdnega upravitelja Bydla, odstre-
liti nepravilnega deseteraka, ker je začel ogrožati
ljudi.
Spomladi leta 1907 so uspeli sosednja občinska
lovišča ponovno pridobiti v zakup za nadaljnjih
pet let in v juniju- juliju tega leta je ograja parka
(obore) padla. Visoka divjad je bila na prostosti.
141
KRONIKA
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
48
2000
Po opustitvi zverinjaka so po revirjih uvedli i
kaluže, zgradili krmišča, visoko divjad oskrbeli s !
krmo in jo še dolga leta varovali in gojili. V i
Felajevih luknjah pri Leskovi dolini je bilo avgusta
1911 zgrajeno veliko krmišče. Leta 1910 se je pričel
odstrel in že 1. oktobra je princ Herman uplenil
prvega jelena v naravi, 13. septembra 1913 pa
prvega kapitalnega štirinajsteraka.
Ljudskim zastopnikom je bila naselitev jelenjadi
dobrodošel povod za splošno hujskanje kmetov
proti lovu in še posebej proti gospostvu. Posebno
se je izkazala duhovščina in župnik Kromar iz Sta- i
rega trga je v svoji vlogi maja 1916 od vlade za- j
hteval, da zatre to vrsto divjadi. Potem, ko je tudi i
sam dobil v zakup eno izmed občinskih lovišč z i
dobrim staležem jelenjadi, so onemele vse pritožbe
o veliki škodljivosti plemenite divjadi in če je
prišel k njemu kmet potožit o škodi, je naletel na
gluha ušesa.
Razmnožitev in dvig staleža divjadi sta pogo-
jevala izdelavo marsikaterih naprav, ki lajšajo lov v j
tem gozdnem morju. Visoke preže so že ome- j
njene. Preko 500 km dobro položenih, lepo vzdr- i
ževanih in čistih lovskih poti je omogočalo tih j
zalaz, lovske koče na Bičkih lazih in Mezelišču pa
so dovoljevale daljše zadrževanje sredi gozdov, i
daleč od vseh človeških dejavnosti. ;
Niti princ Jurij niti princ Herman nista sko- ;
parila s svojimi lovskimi zakladi, zato so ta lovski ;
eldorado obiskali mnogi lovski gostje. A niso jim !
prirejali razkošnih lovov in glasnih pogonov. Vsak j
si je moral priboriti svoj lovski blagor na strogo |
lovski način: s čakanjem, zalazom na vozu ah j
naskakovanjem peš, kar so visoki lovski gospodje ]
kot lovci tudi sami počeli, tako da so vsakomur
ostah lepi dogodki v častnem spominu. Med ve-
likim številom lovskih gostov naj omenimo samo
nadvojvodo Ernesta Avstrijskega in avstrijskega
vojaškega poveljnika Ludvika viteza Benedeka, ki
sta bila v šestdesetih letih devetnajstega stoletja
(po letu 1860) pogosta gosta princa Jurija, in dva
prijatelja princa Hermanna še iz študentskih let v
Bonnu, ki sta prihajala skoraj vsako leto na Snež- ;
nik. V čast Achimu von Saldernu, je bil vrh v Mu- i
ziki (revir Jurjeva dolina), ki ga je v času petja
petelinov pogosto obiskal, imenovan "Tarabosch".
Tja speljano cesto je princ Hermann krstil za
"Petelinjo pot".
Princ Herman, ki mu ni šlo samo za povečanje
veselja nad zanesljivim strelom, ampak tudi za to,
da bi svojim uslužbencem pripravil zadovoljstvo,
je prirejal na Snežniku vsakoletna tekmovanja v
streljanju in nagrajeval najboljše od najboljših, i
Tukaj je bilo strelišče že prej, leta 1905. pa so ob
njem zgradih majhno lopo za streljanje, ki so jo
leta 1907 povečah in do mesta, kjer so stale tarče,
zasadili Upov drevored. Prva uradna tekma v stre-
ljanju je bila 25. junija 1905. Sledila sta ji strelski
tekmovanji 17. junija 1906 in 16. junija 1907 ter
tekmovanje ki so ga 1. septembra istega leta pri-
redili uslužbenci v čast vdove princese Luise. Leta
1908 je bilo četrto uradno streljanje 26. junija;
streljanje 6. septembra pa je priredila vdova prin-
cesa Luisa. Strelska tekma 12. avgusta 1909 je bila
peta, 12. junija 1910 pa šesta. Slednje se je udeležU
tudi poslanec za Sedmograško (danes del Romu-
nije) v madžarskem parlamentu dr. Gratz, Jd je po
padcu pomagal priti cesarju Karlu zopet na mad-
žarski prestol.
V letih 1911 do 1914 so priredih še naslednja
strelska tekmovanja: 11. junija, 26. septembra, 14.
septembra in 11. julija. Za tem vojna tudi tega
zadovoljstva ni več dopuščala.
25. junija 1898 so se v Schönbrunnu tudi
snežniški lovci poklonUi staremu cesarju Francu
Jožefu 1.3
Prve gozdarske kolonije
Leskova dolina
Najstarejša gozdarska postojanka je Leskova
dolina. Takratni revir Snežnik (upravljan iz Snež-
nika) je bU že prost servitutov in tako velik, da se
je zdelo primerno v osrčju revirja postaviti za-
ščitno postajo. Z dovoljenjem princa Jurija so pred
letom 1870 najprej postavili enostavno čuvajnico,
na pobočju globoke doline imenovane Leskova
dolina (Haseltal). To je bUa prva hišica te postaje
in je kasneje v času tovarne lesnih derivatov slu-
žUa kot prostor za destUacijo izdelkov iz metilnega
alkohola. Kmalu po njeni izgradnji (po letu 1870)
so postavili gozdarsko hišo (št. 2) in ostale zgrad-
be, ki so po delih zopet izginjale. Zgodovina Les-
kove doline je ozko povezana z usodo tovarne
lesnih derivatov, ki je zrasla tam.
Leskova dolina nekdaj (razglednica).
Isto, str. 76-71
142

KRONIKA
lOOO
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
Ko je princ Jurij prevzel posestvo so bile od-
prave servitutov v gozdu šele v začetnem stadiju.
Z izjemo takratnega revirja Klana, ki je bil ser-
vitutov delno prost in je edini prinašal tudi lesne
donose, je dajal ostali "veliki gozd" dohodke iz
pepelike, gobarjenja (nabiranja kresilne gobe) in
polharstva. Les iglavcev so jemali s servituti upra-
vičeni kmetje, gospostvu pa so ostajali veliko-
površinski bukovi gozdovi, katerih les so slabo
ovrednotili. Prva naloga je torej bila, najti pot za
ustrezno ovrednotenje bukovega lesa.
Da bi nekatere stvari pojasnili, si bomo dovolili
majhen zgodovinski zamik.
Baron Karel Reichenbach, naravoslovec in
industrijalec, rojen v Stuttgartu 12. 2. 1788 in umrl
v Lepzigu 19. 1. 1869, je v Badnu postavil prvo
veliko peč za lesno oglje. Odkril je kreozot in
parafin. Njegovo delo je povzročilo veliko naspro-
tovanje tedanjih fizikov, pri vedno posmehljivih
Dunajčanih pa je dobil vzdevek "čarovnik iz
Kobenzla", ker je živel v svojem gradu Reisenberg,
današnjem Kobenzelu pri Dunaju.
Njegov sin Karel, baron Reinhalt Reichenbach,
po poklicu prav tako kemik, je pridobil princa
Jurija in mu po letu 1873 preskrbel tovarno za
izvrednotenje bukovega lesa preko suhe destilacije
(oglenje), katere končni produkt sta bila oglje,
katran in dragocen lesni cvet. Zaradi racionalnosti
pri transportu težkih surovin (bukovega lesa) so za
lokacijo izbrali Leskovo dolino, čeprav je pomanj-
kanje vode govorilo proti tej odločitvi. Pod veliko
in visoko streho Reichenbahovega očeta so posta-
vili veliko peč za destilacijo oglja. Ta Reichen-
bachova peč se ni obnesla. Bila je odstranjena
(1876A'7) in Reichenbachov sin je zapustil Snežnik.
Za izvedbo procesa oglenenja pa so uporabili
ležečo železno retortno peč. Retortno peč je name-
stil tehnični svetovalec dr. Christian Hansen iz
Freiburga, ki jo je tudi priporočil in preskrbel.
Vendar tudi ta ni ustrezala zahtevam, ker je dajala
premajhne dobičke. Po petnajstih mesecih obra-
tovanja so dali retorto v temeljit remont. Ker se je
oglje slabo prodajalo, cena ocetne kisline pa je
padla, so leta 1879 obratovanje tovarne do na-
daljnega ustavili.
V letu 1880 je nekaj Francozov v Lyonu osno-
valo delniško družbo, ki je tovarno od gospostva
vzela v zakup in od nje dobivala bukov les za
destilacijske proizvode. Ta družba se je imenovala
"Société forestiere & industrielle de Leskova do-
lina". Njen tukajšnji direktor je bil Francoz Ber-
trand, kemik Francoz Brun, knjigovodja pa Trža-
čan imenovan Scarpa. Vse so predelali, zavrgli
staro ležečo retorto in postavili novo, premično
francosko retorfo. Zgradili so nove velike zgradbe
za delavce in hleve, ki jih je še videti na slikah iz
leta 1894, (kasneje so izginile) enonadstropno di-
rekcijo, in tudi gozdarsko hišo z lovskimi sobami
za prenočevanje. Toda tudi ta družba obratu ni
dvignila donosov in že leta 1883 je zgoraj imeno-
vani direktor tovarne takratnemu gozdarju Josefu
von Obereignerju potožil, da so rezultati obrata
daleč od napovedi kemika. Preden so podjetje
uredili po načrtu, je bila prehojena dolga pot in
potrebna marsikatera izkušnja. Ponovna vloga ve-
likega kapitala je nakazovala dobre uspehe; takrat
so govorili o 500.000 frankih.
Pomanjkanje uspehov je delničarje zaskrbelo,
zato je poleti 1884 prišel predstavnik delničarjev
gospod Viallon iz Lyona z direktorjem Bertradom
na Snežnik in v Leskovo dolino. Da bi rešil, kar se
je rešiti dalo, je postavil novo vodstvo s sedežem v
Trstu. V Leskovo dolino je prišel nemški kemik dr.
Senf. Toda stanje tovarne je bilo takšno, da del-
ničarji niso bili več pripravljeni investirati. Tako je
v letu 1888 firma propadla in ves inventar je pri-
padel gospostvu Snežnik.
S ponovno pridobitvijo zgradb in tovarniškega
inventarja so na posestvu Snežnik pridobili grad-
beni in ostali material za nove dejavnosti v Les-
kovi dolini in Snežniku. V Leskovi dolini so to-
varniške stavbe odstranili ali spremenili v stano-
vanja za potrebe gozdarske službe, hleve itd.
Leskova dolina je bila kot središče gospostva
prekrasen habitat (razplodišče) za jelenjad, ki je
bila tu na novo naseljena pod zaščito obore. Tako
so 19. 1. 1899 v bližini kolonije poiskali prostor,
kjer so 14. 3. istega leta začeli s pripravljati oboro.
Mašun
Zahodna pobočja Snežnika so bila izrazito iz-
postavljena samovoljnim posegom kmečkih servi-
tutnih upravičencev. Centralni obrat Snežnika leži
zelo oddaljen, onkraj hribov. Gozdarski urad, ki
naj bi te gozdove neposredno upravljal, je bil v
dolini reke Reke v Ilirski Bistrici, gozdarji pa so
stanovali v vaseh Pivške kotline, ure daleč od
revirjev, s katerimi naj bi gospodarili in jih nad-
zirali. Nič čudnega torej, da so sicer zelo nepove-
zani prebivalci vasi v Pivški kotlini, te pomanj-
kljive okoliščine izkoristili in ne le prekoračili svoje
servitutne pravice, temveč so les kradli in ga
prodajali v Ilirsko Bistrico. Pri tem so bili "ogu-
Ijufani goljufi", kajti njihov skrivač, bistriški lastnik
žage, je njihov plen odkupoval ceneje.
Ko so bili po letu 1870 odpravljeni servituti
sedmim vasem v Pivki in so kmetje gosposke
gozdove dobili v lastništvo, je bilo nujno, da se
gozdovi na zahodni strani Snežnika, servitutov
sicer prosti, posebno zaščitijo, ter se tudi za na-
mene transporta lesa in naraščajočega izkoriščanja
gozda postavi gozdarsko hišo.
143
KRONIKA
48
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
Upravna stavba na Mašunu med obema vojnama
(razglednica).
Kot gradbišče "rr\ejne trdnjave" je bilo izbrano
pobočje divje doline, kjer je mrazišče najhujše
vrste, pokrito s skalami, pokvečeno bukovo goščo
in od mraza shirano jelko. Ta točka namreč ob-
vladuje dve sedli in dohode do gozda. Omenjena
dolina in gorsko sedlo sta bila že po starem
ljudskem izročilu imenovana Mašun (zamašek) in
to ime je gozdarska kolonija ohranila.
Tedaj (1873-1876) ni do višine Mašuna (1020 m)
peljala še nobena cesta in gradbeni material so
morali pripeljati s Snežnika po zelo slabih gozdnih
poteh ali pa na mestu izkopati. Najprej je bila na
najnižji točki doline zgrajena zidana cisterna, v
katero je s pobočja dotekala voda. Le-ta je služila
kot pitna in kot gradbena voda. Lastno izdelana
peč je žgala apno in opeko za gradnjo in v av-
gustu 1874 je bila tu hiša že pod streho.
Pivški kmetje, ki so sicer že imeli svoje gozdove,
so na gradnjo gledali kot na poseg v svoje pravice,
oziroma omejevanje njihove prostosti. Vedeli so, da
poslej kraja lesa ne bo več tako lahka. Z gradnjo je
rasila tudi njihova jeza in končno svoje razjarjenosti
niso mogli več zadrževati. 24. 8. 1874 je v Knežaku
(Grafenbrunn) zgodaj zjutraj zadonel "vihar", nakar
so se dogovorili, da vsaka hiša da po enega moža,
opremljenega z orodjem. 120 moških je prišlo na
Mašun, da podrejo osovraženo gradnjo. Pretepli so
delavce, ki so se razbežali na vse strani, podrli staro
jelko, ki je pri padcu zmečkala zidarsko kolibo,
udarili po strehi in tleh cisterne, porušili peč za
apno in opeko ter hišo spremenili v kup kamenja.
Dva gozdarska nadzornika in en žandar so se
zaradi velike premoči umaknili v varno zavetje,
opazovali opustošenje in zapisali imena storilcev.
Istega dne je jahal princ Jurij z nadgozdarjem
Obereignerjem proti Mašunu, da bi se prepričal,
kako napreduje gradnja. Blizu Mašuna je pritekel
pred oba jezdeca pretepeni opekar in ju opozoril na
nevarnost. Po zaslišanju priče sta se jezdeca obrnili
nazaj proti Snežniku. Kmetom so njihovo jezico
ohladili tako, da so vse obsodili na zaporno kazen
in kasneje niso mogli izvoliti nobenega svojega
občinskega predstavnika, ki ne bi bil predhodno
kaznovan. Morali so solidarno poravnati dosojeno
škodo. Vendar si je smisel za red zelo težko vtirala
pot v te divje glave, kajti še leta 1890 so mnogi
želeli izigrati gozdni red. Že posekana drevesa so
naknadno označili z odkazilnim kladivom. Les so
seveda plačali, zanimivo pa je, da so zakonito
(redno) odkazilo lesa s strani gozdarskega osebja
imenovali "prosta prisila" (Freiheitsdrang) in ga
občutili kot omejitev osebnih svoboščin. Pogosto pa
so kmetje s Pivke govorili, da h gospostvu sodi le
tisti pas gozda ob gradu, ki je širok tako kot dolžina
jelke, ki ob poseku z vrhom doseže grad.
Po pustošenju so takoj začeli obnovljati in
jeseni 1875 se je v zgradbo za stalno uselil novi
gozdar Anton Satran. Poleti 1876 pa je bil iz Ilirske
Bistrice na Mašun premeščen še nadgozdar Rudolf
Lasky. Razen hiše in malega svinjskega hleva ni
bilo tu nobene zidane stavbe. Kot primitivni hlev
je služila tudi zidarska koliba, katere stene je bilo
potrebno zatesniti. Končno pa ni bilo nujno po-
trebno še naprej graditi objekte, saj je tu stanoval
le gozdar Satran z družino. Nadgozdar Lasky se je
sicer poročil, a je bil brez otrok. Bil je bolan, zato
se je jeseni 1884 upokojil (umrl je v Frančičih pri
Opatiji konec januarja 1887). Gozdni nadzornik na
Mašunu se je "kasarniral", medtem ko je njegova
družina stanovala v vaseh pri Pivki.
V začetku junija 1887 se je začela gradnja ve-
likih hlevskih stavb, priključenih na stanovanjsko
hišo. V severozahodnem vogalu temeljev - tri
metre globoko - je bila vzidana pločevinasta škatla,
zaščitena s smolo in lesenim zabojem. Ta škatla je
vsebovala podatke o lastniku, položaj Mašuna,
veljaven denar in industrijske izdelke.
Vsa naselbina je ležala na pobočju, zato je bilo
nujno potrebno planiranje in nasutje, tako je spre-
daj in zadaj nastalo dvorišče. V naslednjem letu
(1888) so bile hlevske stavbe končane in prvotni
majhni svinjski hlev uporabljen. Stara zidarska lo-
pa je bila odstranjena in na zahodni strani stano-
vanjske hiše je bila zgrajena cisterna iz kvadratnih
blokov. Pred hišo je bila skalna globel spremenjena
v skalno klet.
Pred gozdarsko hišo so 23. 10. 1888 posadiU lipo,
tri dni kasneje pa je bilo severno od hiše posajeno
okrasno grmovje, ki je bilo prej zaradi planiranja
odstranjeno oziroma prekrito s skalami. V tem času
so bile urejene tudi sprehajalne poti, ki so peljale
preko sosednjih gozdnih predelov do Mašuna in se
končale na strmo padajoči sklani steni, od koder je
bil pogled na Snežnik, vehko dolino Leskov grm in
na hrvaške hribe. To steno so 12. 8. 1889 v na-
vzočnosti princa Hermana in njegove sestre prin-
cese Ane krstili so Anino skalo (Annafelsen). Mesec
144
>
>
12 KRONIKA
2000
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
kasneje so pred hišo namestili drog za zastavo, na
katerem je ob obisku člana knežje družine na
Mašunu plapolala rdeče - bela zastava. V tem letu
(1889) so bili poleg hiše urejeni tudi travniki.
V taki gozdni samoti kot so snežniške gozdne
postaje, so bile nujne okrepčevalnice za gozdne
delavce, oglarje, furmane itd. Na Mašunu je imel
stari gozdar Safran dovoljenje za gostilno, ki je bila
v gozdarski hiši. Dejstvo, da bi bil gosposki
nameščenec gostilničar, je bilo za mnoge nespre-
jemljivo. Stari gozdar, ki je bil 27. 9. 1889 upo-
kojen, je 16. 10. zapustil Mašun, in odtiej je bila
gostilna zapuščena. Zadržati gostilno je bilo nujno,
zato so leta 1890 postavili majhno gostilno ob cesti.
Na začetku so jo zgradili kar iz lesa, v zakup pa jo
je vzel krčmar iz Pivke. To je začetek druge sa-
mostojne zgradbe na Mašunu.
Konec leta 1891 se je princesa Ana poročila z
vladnim knezom Güntherjem von Schwarzburgom
Rudolstadtom in ko je le-ta spomladi leta 1893
obiskala Mašun, je bila na Anini skali izobešena
plavo-bela schwarzenburska zastava.
Do smrti princa Jurija (umrl je v Hermsdorfu
pri Dresdenu, 29. 10. 1900 ob 3.00 zjutraj) ni bilo
več nobene novogradnje ali predelave, pač pa so
vzdrževati zgradbe in okolico. V juliju 1897 je bila
stanovanjska hiša na privetrni strani oblečena z
lesom, v avgustu je bil postavljen nov drog za
zastavo in v letu 1898 izvedene površinske krčitve
in ureditve travnikov pri hiši. Spomladi leta 1899
in 1900 je bila zgrajena vrtna terasa z zidom
(zopet je bil vzidan dokument) in povečan vrt. Z
gradnjo teh zidov je imel Mašun z zahodne strani
izgled starega gradu.
S prihodom princa Hermana se poleg vzdr-
ževalnih del začno novogradnje in predelave. Leta
1901 morajo na Anino skalo namestiti novi drog za
zastavo, v juliju prekrijejo hlev s pločevinasto
streho, v avgustu odstranijo in spremenijo streho
skalne kleti in končno v septembru spremenijo
veliki svinjski hlev v sobo, ker je novi gozdarski
nadzornik pripeljal s seboj na Mašun svojo ženo. S
tem se je končalo "kasarniranje" uslužbencev, kar
sicer ni bilo dobro.
Leta 1902 je bilo nadgozdarstvo razpuščeno,
Mašun pa je postal gozdna uprava. Pritličje je bilo
avgusta 1902 preurejeno v lovsko sobo za knežjo
družino, septembra pa opremljeno po navodilih
Luise, vdove princa Jurija.
Skupna namestitev prej raztresenega gozdar-
skega nadzornega osebja in njihovih družin je na
Mašunu zahtevala nujno postavitev čuvajniških
hiš. Konec julija 1905 je princ Herman izbral
gradbišče ob cesti nasproti gostilne. V oktobru je
SchoUmayer sestavil načrte za gradnjo, ki jih je
princ Herman aprila 1906 potrdU. Poleti 1906 so
začeU z gradnjo kompleksa zgradb in v avgustu
1907 so bila dela končana. Hlev krčme je bU
zgrajen julija 1908, in s tem so bile zadovoljene
nekatere naraščajoče potrebe. S povečanjem nase-
ljenosti je naraščala tudi poraba vode. Dve ob-
stoječi cisterni nista več zadoščali, zato so julija
1909 v bližini čuvajniških hiš zgradiU še tretjo.
Gradbeni načrt za stanovanjske hiše in hlevske
stavbe na Mašunu je pripravU nadgozdar Josef
von Obereigner.
Mitnici v Koritnicah in na Baču sta bUi, tako
kot cesta, posestnikova privatna last in sta služ-
beno spadali k Mašunu. Hiša v Koritnicah je bUa
zgrajena 1876, in istega leta je bUa odprta Schön-
burgova cesta. Hišo na Baču pa je zgradU lesni
trgovec Alojz Urbančič za ceno 8500 kron (za grad-
beni prostor, hišo in cisterno), končana pa je bUa v
letii 1908/9, istočasno s Theklino cesto (20. 6. 1909).
Gomance
Med vsemi deU gospostva Snežnik je imel revir
Klana sorazmerno najmanjšo obremenitev s
servituti, ker je njegov vzhodni del v celoti ležal
na državni meji in kmečka soseska ni imela ser-
vitutov. Že v času grofov Lichtenbergov je tu
obstajala majhna gozdarska postaja Klanska polica
za zaščito meje revirja. Tudi v fidejkomisu je ome-
njena kot razpadajoča gozdarska koča na tej strani
snežniških gozdov. Ta revir je bU edini, ki je dajal
velike donose. Ne le zato, ker je bU prost servi-
tutov, temveč tudi zaradi bližine Reke, kjer so
iskaU ladijski les vseh vrst.
Uprava tega revirja je imela sedež v Klani in je
v poletnem času na Klansko poUco pošiljala ču-
vaje. Tudi princ Jurij je še dolga leta pustil takšno
razdelitev, ker je imel veliko dela z bližnjeležečimi
revirji, ki so bili oproščeni servitutov. Ko pa je te
izvlekel iz največjih problemov, je končno odločU,
da zaradi hitrega razvoja gozdnega gospodarstva
tudi v ta revir postavi višjo gozdarsko službo in
gozdarsko postajo. Izbran je bil prostor, ki je zgo-
dovinsko zanimiv.
Tu je bila nekoč carinska meja za Krajnsko in
potem carinska meja proti Trstu, kjer so prevze-
malci in pregledniki Loške doline, imeli težave pri
izvozu lesnih izdelkov. Nekaj korakov južneje od
današnjega naselja, so še v letu 1877 staU ostanki
ruševin podzidane carinarnice in mejne komande.
Po ljudskem izročilu se danes Hermsburg ne ime-
nuje drugače kot "Gomajnce" (korumpirano iz
"Komnado") in tudi nedaleč ležeči gorski travnik
imenujejo "Gomanaška". Ob stari, gozdni, mejni
poti, ki gre iz Budiševega sedla v Jelenjo drago, so
bile še v letu 1900 vidne ruševine druge mejne
čuvajnice. Medtem so ruševine prvoimenovane
čuvajnice izginile, ker so skale uporabili za gradnjo
gozdarske kolonije.
145
12 KRONIKA
48
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
Princ Jurij je to novoustanovljeno gozdarsko
kolonijo krstil v čast svojemu starejšemu sinu za
"Hermsburg". To je okrajšava za Hermannsburg,
podobno kot tudi ime Ja-aja in gradu Hermsdorf
(nastalo iz Hermannsdorf) pri Dresdenu. Enako-
zvočnost je cesto povzročala zamenjave, zato je
prebivalstvo to naselbino prej in potem imenovalo
Gomajnce.
Nobeno gosposko gozdarsko naselje ni imelo
tako čudovite pokrajinske lege, kot Gomance, ki
ležijo na robu smejočih se, s posameznimi drevesi
poraslih, dohnsJdh travnikov, obdanih s hribi. Kra-
tek polurni sprehod pripelje sprehajalca na strm,
več kot sto metrov nižji prepad te doline na tako
imenovano Pako, od koder je čudovit razgled na
Kvarnerski zaliv Jadranskega morja, Učko, Vele-
bitsko hribovje ter otoka Krk in Gres.
Po načrtih gozdarskega mojstra Obereignerja so
bile v letih 1879/80 zgrajene vse stavbe, ki razen
najnujnejših popravil do konca druge vojne niso
doživele. Kolonijo so sestavljale nadgozdarska hiša
(št. 1), gozdarska hiša (št. 2), dve logarnici (št. 3 in
4) in logarnica Klanska polica označena s št. 5.
Prvi nadgozdar na Gomancah je bil Josef No-
wak, ki je tja prišel s svojo družino 30. 7. 1880. in
prav tam praznoval 28. 3. 1916 40-letnico službo-
vanja. V teku let so bile vse stavbe na tej postaji,
ki so bile grajene ustrezno takratni arhitekturi
(lesene stene) predelane s kamnitimi zidovi, hlevi
pri višji upravi pa obokani z železnimi traverzami.
V letu 1913 je bila stanovanjska hiša nadgozdarja
prekrita s ternitnimi ploščami.
Kot vsepovsod je bila tudi na Gomancah zgra-
jena premajhna cisterna za vodo. Večkrat je pri-
manjkovalo vode in v takih primerih so si prebi-
valci pomagali tako, da so po pitno vodo hodih s
steklenicami v eno uro oddaljen kraški izvir
Trstenik. Druge cisterne niso nikdar zgradili.
Jurjeva dohna
Naraščajoče zaokroževanje snežniškega gozd-
nega masiva z vedno bolj urejenim cestnim
omrežjem, povezovanje gorskih gozdov z doli-
nami, inteziviranje gozdnega gospodarstva in višje
vrednotenje gozdnih proizvodov, so princa Her-
mana vzpodbudili k zmanjševanju gozdnogospo-
darskih enot, pri čemer se je gozdarski personal
(in bivahšča zanj) množil. Stari revir Snežnik je bil
razdeljen na revir Snežnik in Leskovo doUno. Za
prvega je bila v Snežniku zgrajena gozdarska koča.
Stari revir Mašun pa je bil po naročilu princa
Hermana 3. 10. 1902. razdeljen na Mašun in Jur-
jevo dolino.
Za gozdarsko hišo 4. 9. 1902 so izbrali gradbeno
parcelo poleg nove gozdarske ceste, ki je peljala v
vas Palčje in je bila v neposredni bližini meje
gospostva. Kraj se imenuje Prevale. V avgustu 1902
je princ Hermann to gozdarsko postajo preime-
noval v spomin na svojega preminulega očeta v
Jurjevo dolino (Georgtal). To ime se je potem vodilo
naprej. Domače prebivalstvo je še vedno uporab-
ljalo tudi staro ime Prevale in ime "Georgstal"
prevedeno v slovenščino - Jurjeva dolina. Prevale
pomeni v ljudskem jeziku preves (v tem primeru
sedlo) na katerem se pot zopet obrne. Geste so
gradili tako kot stare poti, ki gredo po pobočju
navzgor in navzdol v smeri največjih padcev.
V juniju in juliju je bila najprej zgrajena bru-
narica v bližini gradbišča, ki jo je gozdar Irowetz
med gradnjo (1902/3) uporabljal kot stanovanje. V
oktobru 1902 je bilo gradbišče izmerjeno in
zravnano, narejena je bila peč za žganje apna,
izkopana jama za vodo in pripravljen kamen za
gradnjo, tako da so lahko začeh graditi.
V zimi iz leta 1902 na 1903 je gradbeno
podjetje Trummler iz Ljubljane pripravilo projekte
za vse zgradbe tega naselja. Ko je 29. 1. 1903 princ
Herman potrdil načrte na gozdnem uradu v
Snežniku, so 5. 3. 1903. začeU z izkopavanjem
temeljev. Do nastopa zime so bile vse zgradbe pod
streho in poleti 1904. je bilo vse dokončano.
Gozdar Franz Irowetz je dobil na novo urejeno
stanovanje, kjer je še dolgo stanoval kot revirni
gozdar Jurjeve dohne.
Pri prej omenjeni brunarici je stala tudi goz-
darska lopa. Po koncu gradbenih del je vzel zi-
darski mojster Josef Ranko, ki je gradil Jurjejvo
dolino, lopo v zakup in odprl gostilno. Po nekaj
letih je zgradil lastno gostilno na koncu gosposke
ceste na sedlu Vrh korena in gostilno v Jurjevi
dolini je opustil. Oktobra 1913 so to vehko lesno
barako podzidali in jo spremenih v logarnico
(Hegerhaus-gojitvena hiša) ter jo označili s številko
3, medtem ko so gozdarske koče nosile številko 1
in 2. Prvo hišo v Jurjevi doUni - brunarico so takrat
odpeljali.
Uro hoda od Jurjeve doline, pa vendar pripa-
dajoč Jurjevi dolini, je bila istočasno kot na Mašunu
(1874) zgrajena logarnica Stare ognce (kot mejna
postojanka proti vasi Juršče). Arhitektura gradnje je
bila za tedanji čas običajna (lesena konstrukcija s
kamnom); v juliju 1889 pa so jo podzidah. V
avgustu istega leta so tu postavih hlev.^
Gradnja cest
Stare gozdne poti in ceste
Snežniško gozdno območje je že od davnih ča-
sov prepredeno s tovornimi potmi, ki so omo-
gočale promet iz Loške doHne v kraje v zaledju
Isto, str. 42-47. i
146

KRONIKA
2000
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
Pivške kotline, reke Reke in morja. Toda to so bile
tovorne poti za daljše povezave in šele v drugi
vrsti so prišle, s svojimi odcepi proti dolinam, v
poštev za iznašanje gozdnih proizvodov. Ta tran-
sport je slonel pretežno na tovornih konjih in
jasno je, da je bilo možno tako tovoriti le lesne
produkte manjših dimenzij in polizdelke, na pri-
mer doge za sode in podobno. Z južnih delov
Snežnika (revir Klana-Hermsburg) pa so po teh
poteh že prej transportirali velik gradbeni les
(ladijski pod, jambore itd.). Pri tem so se vedno
srečevali s težavami, ker so bile poti zgrajene za
nošenje, ne za vožnjo. Iz teh časov izhaja navada
"Klanarjev", da kadar vozijo po snežniških gozdo-
vih zaprežejo za voz toliko volov kolikor jih imajo
na razpolago. V revirju Gomance so imeli klanski
furmani navado vpregah med šest do osem parov
vlečnih volov, čeprav so bile gozdne ceste gladke
in to ni bilo nujno potrebno. To so počeli tudi za-
to, da bi živino v gozdu spustili na pašo.
Transport težkega lesa po teh poteh je bil zelo
mučen ter nevaren in pogosto so šli tovor, voz in
zaprega v nič. Klanarji so na strmih poteh govorili:
"Vse štiri kolesa zavreti, ostalo pa bo ustavil Bog".
Na vzhodnem in zahodnem pobočju Snežnika,
v Loški dolini in Pivški kotlini so bile razmere
podobne. Vsak gozdni delavec, oglar ali ovčar si je
moral svojo pot na delovno mesto narediti sam in
vsak kmeL ki je zase v gozdovih krčil za gozdne
pašnike in nakladal, je moral tovorne poti sam
počasi tako obdelati, da so postale uporabne za
volovsko vprego. Te poti so bile zelo vratolomne
in prevozne samo z volovsko vprego.
Lastniki Snežnika so v to, da bi prometno
stanje izboljšali in z izgradnjo poti odprli gozdove,
vložili malo, kajti s tem bi pridobili le kmetje, ki so
imeli v teh gozdovih servitutne pravice in bi se na
ta način še razširile. Dokler je bil gozd obremenjen
s služnostmi, niso razmišljali o povečanju dostop-
nosti. Za proste gozdove (brez servitutov) pa je
bilo to nujno, če so hoteli imeti gozdno rento.
Tudi tovarna v Leskovi dolini ne bi mogla obra-
tovati brez dobro premišljenega cestnega omrežja.
V desetletju med leti 1860 in 1870 je zemljiška
odveza že naredila korak naprej in določeni deli
gozdov v vaseh Loške doline so prešli v zasebno
last kmetov. Vzhodna pobočja Snežnika so bila
prosta servitutov, zato je princ Jurij te predele
želel odpreti. Dovolil je gradnjo ceste proti Leskovi
dolini in Bičkim lazom. Gradnjo je imel, žal, v
rokah kmečki samouk imenovan Pangre, seveda
pod vodstvom gozdarja Bodensteina. Ves potek
ceste je imel veliko povsem nepotrebnih proti-
vzponov, kar kaže, da je bila izgradnja prilagojena
predvsem trenutnim potrebam.
Ko je princ Jurij oktobra 1872 postavil višjega
gozdarja Obereignerja kot vodjo gospostva Snež-
nik, je v njem našel izjemnega strokovnjaka za
gradnjo cest na kraškem terenu. Po lastnih načrtih
je začel z močnim odpiranjem gozdov. Najprej je
odprl glavne prometnice, na katere je priključil
stranske ceste. V času Schönburgov je bilo zgra-
jenih preko 200 km cest, ničelna točka, od katere so
bile vse ceste merjene, pa leži v snežniškem parku.
Jurjeva cesta
Jurjeva cesta se je priključila na okrajno cesto v
Loški dolini pri ničelnemu kamnu v parku pred
Snežnikom in je vodila mimo mitnice in Snežnika
naprej v smeri Čipe, Zatrepa, sedla na Cinkovcu,
Bercinovega laza, Minkenega laza, Mrhovca, Peče-
tovega laza, Hrvatovega hriba. Leskove doline,
Vavkovca, sedla na Skodovniku, Pravdenka, Jar-
movca, Budiševega sedla. Klanske police, Belve-
dera, Javčina, nekdanjega nadgozdarstva Gomance
in se je povezala z okrajno cesto. Dolga je bila 32
km.
Gozdar Obereigner naj bi gradnjo nadaljeval z
že omenjenim Pangretom. Ko pa je videl, da to ne
pelje k cilju in da je narejena cesta povsem ne-
primerno izdelana, je predelal kos trase od sedla
na Cinkovcu do Mrhovca in položil novo traso
južneje, kar je Pangreta tako razjezilo, da je
odtegnil svoje delavce. Obereigner je poklical dru-
ge delavce (Kastavce), ki so potem dolga leta
gradili ceste na posestvu in bili priznani graditelji
cest na skalnatem kraškem terenu.
Na začetku je ta cesta peljala le do Klanske
police, kjer se je iztekla v slabo občinsko poL v
prvi polovici devetdesetih let devetnasjtega stoletja
pa je bila podaljšana do Gomanc (5 km). Cesta je
izključno gorska in doseže najvišjo točko 1300 m
na Budiševem sedlu. Na pokrajino nudi številne
čudovite poglede.
Schönburgova cesta
Ta cesta se od Jurjeve ceste odcepi pri Leskovi
dolini zahodno v 11 km in gre skozi njo čez sedlo
Kalvaria proti Predmasovniku, Sladkim vodam.
Pogledu, Vratom do Mašuna in naprej na Matetov
laz in na sedlo Travni vrhi kjer na višini 1100 m,
doseže najvišjo točko. Potem se prevesi preko Ko-
vačije, Pleče in gorskih travnikov pivških kmetov
navzdol v dolino Pivke in doseže pri vasi Koritnice
okrajno cesto proti Knežaku in Sv. Petru (Pivki).
Celotna dolžina te ceste znaša 20 km, njen konec
pri Koritnicah pa je 30 km oddaljen od Snežnika.
Schönburgovo cesto so začeli graditi leta 1874 in
končali 1877. Prvotna trasa ceste naj bi šla mimo
današnjega vrta pri višji gozdarski upravi na Ma-
šunu, čez Ahčev laz. Črne vrhe. Suho reber do
vasi Bač, pri čemer se je trasa izognila kmečkim
147
KRONIKA

JOŽE STERLE; ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
predelom gozda in vodila preko gosposkega last-
ništva. Kljub očitnim prednostim, ki bi jih nudila,
prebivalci Baca svojih gorskih travnikov niso od-
stopili za gradnjo, ker so v svoji omejenosti in
nahujskani od "kmečkih osrečevalcev" mislili, da
cesta omejuje njihove svoboščine in morajo gos-
postvu nasprotovati.
Razmere so izkoristih kmetje iz Koritnic in
Knežaka. Prišh so v Snežnik in ponudili svoja
zemljišča za celotno traso ter bih pripravljeni celo
brezplačno delati pri gradnji ceste in kopanju
materiala. Okrajni glavar iz Postojne je prišel v
Knežak in zaključil pogodbi med gospostvom in
kmeti. Po tej pogodbi sta brezplačno prešla v
lastništvo gospostva celotna trasa ceste in grad-
bena parcela za mitnico. Kmetom pa je bila zago-
tovljena trajna pravica uporabe ceste na osnovi
majhnih prispevkov za vzdrževanje. Prvotni
projekt je bil v tem smislu spremenjen in cesta
zgrajena. Zdaj so se Bačani kesah in zeleh vse
zopet vrniti v stare tirnice. Toda bilo je prepozno
in morah so čakati 40 let, da se je njihova želja
izpolnila z gradnjo Thekline ceste.
Ta cestna trasa z mitnico in polji v Koritnicah,
je bila vknjižena v zemljiško knjigo pri okrajnem
sodišču v Ilirski Bistrici na ime princa Hermana in
ni spadala k fidejkomisu.
Izgradnjo ceste so po majhnih delih gradiU
cestni gradbinci Kastavci; za ceno od 70 krajcarjev
do 1 goldinarja in 20 krajcarjev. Takrat je bilo
življenje še zelo poceni in neki mali prevzemnik
gradbenih del, ki je delal z izgubo, je bil s pri-
boljškom v obliki para škornjev zelo zadovoljen.
Na koncu nove ceste je bila mitnica, pri kateri
so ob vsaki vožnji pobirali majhne denarne pri-
spevke, da bi obvarovali privatni karakter ceste ter
njeno vzdrževanje. Vzdrževanje Schönburgove ce-
ste in mitnice v Koritnicah, je bilo v začetku v za-
kupu kastavskih cestogradnikov, oglarjev in les-
nega trgovca Saršana. Kot vsak zakup se tudi ta ni
obnesel, zato sta 2. 11. 1885 cesta in mitnica prišh
v lastno režijo. Odtlej je bila Schonburgova cesta
zelo dobro vzdrževana.
V bližini meje med kmečkim gozdom in gor-
skimi travniki je bila cesta speljana tesno ob glo-
bokem prepadu Peklo pod Plečetom. To nevarno
mesto so septembra 1901 zavarovali z zaščitnim
zidom. Na vzhodnem robu ceste je bil pri gradnji
v kamen vklesan datum gradnje, le ta pa je
vtisnjen tudi v zaščitnem zidu.^
Povojna zgodovina snežniških gozdov
O povojni zgodovini tega območja je raz-
meroma veliko napisanega. Največ podatkov naj-
Isto, str. 49-51.
demo v gozdnogospodarskih načrtih, ki so jih
začeh na sodobnejših načehh gozdnogospodar-
skega načrtovanja pisati po letu 1960. Večji del
gozdov, ki so bili pred vojno v lasti Schönburgov
in Windishgräetzov, je bil po vojni nacionaliziran.
Gospodarjenje je bilo, z izjemo nekaj let po vojni,
zaupano Gozdnemu gospodarstvu Postojna, ki je
že praznovalo petdesetletnico obstoja. V polsto-
letni zgodovini je doživelo številne reorganizacije.
Preden si ogledamo obdobje, ki ga imenujemo
"Doba novih pogledov na gospodarjenje z goz-
dovi" (po letu 1962), povejmo še nekaj o prebi-
ralnem gozdu, ki se je kot način gospodarjenja
uveljavljalo od leta 1906 do 1962.
Spremembo v načinu gospodarjenja in urejanja
pomenijo načrti iz leta 1912. Že pred tem in to leta
1906 so za snežniške gozdove sprejeh navodila za
urejanje gozdov, ki jih je poprej vpeljal dr.
Leopold Hufnagel na Kočevskem. Načrti iz leta
1912 so bih sestavljeni popolnoma v duhu nje-
govega prebiralnega gozda. Takšen način gospo-
darjenja je bil za tiste čase napreden in hkrati
alternativa golosečnjam. Prav temu vplivu se ima-
mo zahvaliti, da imamo na Snežniku še soraz-
merno ohranjene in naravne gozdove z relativno
nizkim deležem smrekovih nasadov.
V obdobju prebiralnega gospodarjenja in zlasti
močnih sečenj med obema vojnoma so v jelovo-
bukovih gozdovih intenzivno gradili gozdne ceste,
tako da je bilo v tem času področje dobro odprto s
cestami. Povečanje gostote gozdnih cest lepo so-
vpada s povečanjem obsega sečenj.
Kot osnovni gospodarski cilj, si je načrt iz leta
1912 zastavil prebiralni gozd z visokim deležem
jelke. Kako si je načrt iz leta 1912 zamišljal pre-
biralno gospodarjenje lepo spoznamo iz metod s
katerimi so določili etat in iz navodil za odkazilo.
Kot normala za prebiralni gozd je vzeta Huf-
naglova konstrukcija prebiralnega gozda, ki je
imela značilnost, da je vsak debelinski razred za-
stopan z enako površino temeljnice. Navodila za
odkazilo so se glasila :
- iglavci se smatrajo za zrele pri 45 (35) cm, li-
stavci pa pri 40 (35) cm in ko dosežejo to di-
menzijo se sekajo,
- iglavci se sekajo tudi pod to dimenzijo in to v
slučaju, če so škart ali če se s tem sprosti dober
jelov pomladek,
- listavci se sekajo tudi pod to dimenzijo, če se s
tem sprošča jelov pomladek ali pa je potrebno dati
svetlobo za njegovo pojavo.
Tudi kasnejše revizije načrtov (1924, 1936, in
1953) se od prve vsebinsko ne razlikujejo, glavno
vodilo za odkazilo za 50 letno obdobje je bila zre-
lostna debelina. S prebiranjem so se sestoji pre-
svetlih, pričakovanega kontinuiranega pomlajeva-
nja jelke, ki je predpogoj za prebiralno gospo-
148
>
>
KRONIKA
2000
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
darjenje, pa ni bilo. Namesto jelke, se je pojavilo
obilno bukovo mladje, ki pa je bilo nezaželjeno.
Na osnovi predpostavk, da je za razvoj jelke
premalo svetlobe in "zraka", so predpisali močno
izsekovanje bukve v spodnjem sloju. Posek bukve
je bil zlasti močan v času svetovne gospodarske
krize (1928-1934). Rezultat je bil prav nasproten,
kot so ga pričakovali. Bukve kljub radikalnemu
zatiranju niso uničili, pač pa so pripomogli k temu,
da je delež nižji in kvaliteta slabša (panjevci, redka
zasnova). Čim večji poseki listavcev so bili iz-
vedeni v obdobju 1890-1963, večji je njen delež v
zalogi 1963 leta. Kljub močnim svetlitvam jelovega
mladja ni, na drugi strani pa obstoječa jelka moč-
no prirašča in preide v višje debelinske razrede in
temu ne morejo slediti niti sečnje na osnovi
zrelostne debeline.
Togo gospodarjenje, ki ni upoštevalo rastiščnih
razmer, naravnih zakonitosti in sestojnih razmer je
pripeljalo do sledečih posledic:
- kljub enotnemu gospodarjenju so razvojni to-
kovi na rastiščih različno potekali in posledica tega
so danes pestre sestojne razmere (od čistih jelovih
do čistih bukovih sestojev),
- s šablonskim prebiranjem se siromaši jelova po-
pulacija, pomlajevanja jelke ni, vitalnost upada,
uspešno pa se pomlajuje bukev,
- lesna zaloga se postopno veča od 159 m^/ha v
letu 1912 na 346 m^/ha v letu 1964 s tem, da je
jelka v višjih debelinskih razredih, medtem ko lis-
tavci prihajajo preko meritvenega praga v 1. de-
beUnski razred.
Doba novih pogledov na gospodarjenje z
gozdovi
Že v obdobju izvajanja načrta iz leta 1953 se je
spoznalo, da je dolgoletno "prebiranje" pripeljalo
gozdove v slepo ulico. K osvetlitvi tega problema
so prispevala fitocenološka proučevanja vegetacije
na Snežniku (1950-1956), analiza razvoja sestojev v
preteklosti in študija naravnega pomlajevanja.
Od togega prebiralnega gospodarjenja se pre-
haja k rastišču in sestojnim razmeram primerni ne-
gi gozda. Namesto le enega cilja prebiralnega
gozda, imamo danes na desetine različnih poten-
cialnih gozdnogojitvenih ciljev, kar priča o sestojni
in rastiščni pestrosti. Začetne sestojne razmere so
zelo neugodne :
- mnogo preveč je prestarih jelovih sestojev po-
trebnih obnove,
- potrebo po obnovi še bolj poudari upadanje
vitalnosti in sušenje jelke,
- naravnega pomlajevanja jelke skorajda ni, med-
tem pa se listavci in smreka zadovoljivo
pomlajujejo,
- drugim negativnim vplivom na naravno ob-
novo jelovo-bukovih sestojev se je pridružila še
mnogo preštevilna divjad (srnjad, jelenjad).
Rešitegv izredno perečih problemov pri obnovi
in premeni snežniških gozdov, je v sproščeni go-
jitveni tehniki s čvrsto naslonitvijo na načelo nege
v najširšem pomenu besede. Poleg izredne rastišč-
ne, je prisotna še razvojna heterogenost, kar vse
zahteva sproščenost, dinamičnost in iznajdljivost
pri gojitvenih posegih.
Zaradi slabšanja razmer in vsak dan bolj po-
rušenega biološkega ravnotežja so v letu 1976
prešH k usklajenemu in skupnemu gozdnemu in
lovnemu gospodarjenju. Novi cilji pri gospo-
darjenju z gozdovi so postavljeni z upoštevanjem
večfunkcijske vloge gozda, rastiščnih, sestojnih in
gospodarskih razmer.
Veliko je razmišljanja o tem, da bi Snežniški
gozdovi poštah del bodočega parka. Za to imajo
vse pogoje, saj poleg prvobitne narave, tu še
vedno živijo zveri, kot so medved, volk in ris, ki je
bil v sedemdesetih letih naseljen na Kočevskem. V
lovskih in gozdarskih strokovnih krogih je pre-
vladalo mnenje, da so plenilci potrebni del
gozdnega ekosistema. Tudi drugod po Evropi jih
poskušajo naseljevati, vendar precej brez uspeha.
Na koncu je potrebno še omeniti, da se je v
povojnem času ogromno naredilo na odpiranju
Snežniških gozdov. ZgradiU so se na tisoče kilo-
metrov gozdnih cest in vlak in s tem so gozdovi
poštah vrednejši in donosnejši. Danes imajo go-
zdovi zgodovinsko, ekološko in ekonomsko vred-
nost. Za gozdarsko in lovsko stroko pa so dokaz,
da imata na slovenskih tleh več kot stoletno
tradicijo.
LITERATURA
Snežnik in schönburski vladarji, zgodovina gospo-
stva Snežnik na Kranjskem. Heinrich von SchoU-
mayer Lichtenburg. Prevedel Jože Sterle. Postoj-
na 1998, 92 str.
Gašperšič, F., 1994. Poduk iz preteklosti ob sto-
letnici Schollmayerjeve kontrolne metode, Lju-
bljana, Gozdarski vestnik št. 7/8, str. 311-314
149
i KRONIKA
48
JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150
2000
ZUSAMMENFASSUNG
Die Geschichte der Forstwirtschaft und Jagd
in den Wäldern von Schneeberg
Die Wälder von Schneeberg (Snežnik) stellen
das größte unbesiedelte Waldmassiv in Europa dar.
Sie behielten ihren Naturzustand und ihre
Urwüchsigkeit bei - eine Seltenheit auf dem alten
Kontinent. Die Geschichte dieser Wälder ist eng mit
Schloß Schneeberg und dessen Besitzern ver-
bunden. Forstwirtschaft und Jagd wurden jedoch
am maßgebendsten von den letzten Besitzern, den
Schönburg-Waldenburg, geprägt, die die Fierrschaft
im Jahre 1853 in einem sehr schlechten Zustand
erworben hatten.
Im Jahre 1884 trat Heinrich Schollmayer, der die
Forstakademie in Tharandt in Sachsen absolviert
hatte, seinen Dienst auf der Herrschaft an. In der
slowenischen Forstwissenschaft gilt er als der Be-
gründer der Kontrollmethode in der Waldwirt-
schaft, einer Methode, die in der modernen kyber-
netischen Theorie ihre Bestätigung fand. Be-
merkenswert ist, daß er von Dr. Leopold Hufnagel
den Plenterschlag als die damals einzige bekannte
Alternative zur Devastierung durch Kahlschlag
übernahm.
In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts wur-
den in den ausgedehnten und schwer zugäng-
lichen Schneeberger Wäldern die ersten Wald-
kolonien eingerichtet die einer planmäßigeren und
systematischeren Waldnutzung dienen sollten. Mit
der Anlage der ersten wurde im Jahre 1870 in
Leskova dolina begonnen. Später wurde hier ein
Betrieb zur Verarbeitung von Buchenholz errichtet,
der von einer französischen Aktiengesellschaft
übernommen wurde, die sich "Société forestiere &
industrielle de Leskova dolina" nannte. Wegen
Preisverfalls meldete die Gesellschaft Konkurs an,
ungeachtet ihrer hohen Geldinvestitionen. Die
zweite und später größte Kolonie war Mašun, die
man zwischen 1873 und 1876 anzulegen begann.
Noch in ihrer Einrichtungsphase wurde sie einmal
von den empörten Dorfbewohnern von Knežak
völlig zerstört, wußten diese doch, daß es fortan
weniger  Möglichkeit zum  Holzdiebstahl  geben
würde. Alle Aufrührer wurden verurteilt und zur
Wiedergutmachung des gesamten Schadens ver-
pflichtet. Später entstanden noch zwei Kolonien,
und zwar Gomance und Jurjeva dolina. Parallel zur
Anlegung der Kolonien verlief der Bau eines
großzügigen Netzes von Waldstraßen, wodurch die
Wälder zugänglicher und ertragreicher wurden.
Den Jagden in den Schneeberger Wäldern, zu
denen sich zahlreiche Personen von Rang und
Namen jener Zeit versammelten, widmeten die
letzten Besitzer besondere Aufmerksamkeit Die
Schönburg siedelten hier wieder Rotwild an, das
nach dem Revolutionsjahr 1848 praktisch aus-
gerottet war. Dies gelang ihnen mithilfe eines Ge-
heges, das im Jahre 1899 in Leskova dolina errichtet
wurde. Einige Wildarten wurden unter Schutz
gestellt, darunter auch der Bär und der große Uhu.
Nach dem Ersten Welkrieg wurden die Schnee-
berger Wälder zwischen dem Königreich Jugo-
slawien und Italien aufgeteilt. In wirtschaftlicher
Hinsicht wurde die Buche stark abgeholzt, die
Tanne bevorzugt, was mancherorts negative bio-
logische Folgen hatte. Nach dem Zweiten Weltkrieg
wurden die Wälder der Herrschaft Schneeberg ent-
eignet und größtenteils vom Forstamt Gozdno gos-
podarstvo Postojna (Adelsberg) bewirtschaftet.
Dieser Zeitabschnitt war durch die Öffnung der
Wälder durch Straßen und Holzabfuhrwege ge-
kennzeichnet.
Nach 1960 bricht ein neuer Zeitabschnitt der
Forstwirtschaft an. Durch phytozoenologische
Standortverzeichnung wurden Grundlagen für eine
auf Standortfaktoren und Naturidentität beruhende
Forstwirtschaft und deren Planung geschaffen. An
dieser Stelle sei noch erwähnt daß es in der
Nachkriegszeit zu einer übermäßigen Vermehrung
von pflanzenfressendem Wild, vor allem Rotwild,
kam. Die natürliche Erneuerung der Schneeberger
Wälder blieb jahrzehntelang blockiert, was zu
heftigen Auseinandersetzungen zwischen Jagd-
und Forstwesen führte. Einen Wendepunkt stellte
in dieser Hinsicht das Jahr 1976 dar, wo man zu
einer abgestimmten Jagd- und Forstwirtschaft
überging, was bereits positive Ergebnisse zeitigte.
Die Schneeberger Wälder liefern einen Beweis
dafür, daß das slowenische Forst- und Jagdwesen
auf eine mehr als ein Jahrhundert lange plan-
mäßige Wirtschaftstradition zurückblicken kann.
150

12 KRONIKA
2000
izvirno znanstveno delo
UDK 929 Schönburg-Waldenburg
prejeto: 14. 3. 2000
Majda Obreza Špeh
profesorica likovne umetnosti, upravnica gradu Snežnik, Vlada RS, Servis za protokolarne storitve Brdo
Sl-1386 Stari trg pri Ložu, Kozarišče 67
Knežja družina Schönburg Waldenburg
in njeni uslužbenci
IZVLEČEK
Avtorica v svojem prispevku, na podlagi ustnih virov še živečih uslužbencev oziroma njihovih po-
tomcev, obuja spomine na življenje in delo na gospostvu Snežnik. Skozi ohranjena ustna izročila, ki so
čedalje redkejša, si je možno ustvariti približen vtis in vpogled v relacijo odnosa: plemstvo - uslužbenci,
ki je veljala za omenjeno gospostvo še pred dobro polovico stoletja.
SUMMARY
THE PRINCE FAMILY SCHÖNBURG-WALDENBURG AND THEIR EMPLOYEES
In her contribution the author retraces on the basis of spoken sources of the still living employees
and their descendants' memories about the life and work at the dominion of Snežnik. Through the
preserved spoken tradition, which is becoming rare, we are able to create an approximate impression
and insight into the relation: nobility - employees, which was still valid for the mentioned dominion half
a century ago.
Ključne besede: grad, gospostvo, knez, princ, upravnik, grajski uslužbenec, pristava
V drugi polovici 19. stoletja, ko je grad Snežnik
in njemu pripadajoče prostranstvo gozdov znova
dobilo svojega lastnika, se prebivalci Loške doline
prav gotovo niso veliko ukvarjali z mislijo, kdo bo
ponovno poizkusil vzeti vajeti v svoje roke, zaoral
v ledino in tako končno vdahnil življenje v za-
puščeno ter obenem hudo propadajočo graščino.
Iz ustnega izročila ni možno razbrati, kdaj so
ljudje v teh krajih slišali za novega lastnika snež-
niške graščine in tudi če so, so to vest prav gotovo
do prihoda prvega dediča kneza Juri a Schönburg
Waldenburga v letu 1859, že pozabili. ^
Prebivalstvo Loške doline se je v tem času
ukvarjalo z mislijo na preživetje svoje številne dru-
Heinrich von Schollmayer Lichtenberg (prevod Jože
Sterle): Snežnik in schönburski vladarji, Postojna,
Gozdno gospodarstvo Postojna, 1998, str. 29 in 30.
zine. Večina ljudi je bila odvisna od obdelovalne
zemlje in naklonjenosti letine. Njihovo zanimanje
je bilo torej usmerjeno k trdemu delu, spoštovanju
do sočloveka in narave ter nezaupanju do tujega.
Po prihodu kneza Jurija Scliönburg Walden-
burga na snežniško graščino so se razmere na
gradu in njegovi neposredni okolici začele hitro in
opazno spreminjati na bolje.
Ambiciozni knez Jurij se je pogumno lotil re-
ševanju gradu Snežnik s pripadajočo posestjo.
Po vnaprej pripravljenih načrtih, ki so nastajali
pod njegovim vodstvom in strokovnim znanjem
ljudi, ki jih je pripeljal kot nove uslužbence na
grad, je začel z deli.
Iz Nemčije, Avstrije in Češke je pripeljal nekaj
strokovno izobraženih ljudi, s katerimi je začel v
letih velikih posegov in prenove celotnega po-
151
KRONIKA
>
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBÜRG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI. 151-161
2000
Princ Jurij Schönburg Waldenburg fotografija, 1892
(last A. Hribar, Ljubljana).
sestva vzpostavljati red. Marsikateri med njimi je
ostal v tem okolju in si tukaj ustvaril družino. Pri-
ložnostne zaposlitve so dobivali tudi domači lju-
dje. Izmed teh pa so začeli redno zaposlovati naj-
bolj usposobljene delavce, ki so se izkazali s
pridnostjo in nadarjenostjo.
Zaradi knezove odprtosti in dobronamernosti
se je hitro ustvarilo zaupanje med knezom Ju-
rijem, njegovimi podrejenimi strokovnjaki in do-
mačo delovno silo. Knez Jurij je svojo srčnost,
gospodarnost, odgovoren in življenjski odnos do
okolice spretno in nevsiljivo prenesel tudi na svoje
potomce, ki so nadvse vzljubili ta konec naše
dežele in so vsaj v tistih nekaj tednov na leto, ki
so jih preživeli v snežniškem okolju, izkoristili v
polni meri. Ne samo materialno temveč tudi
duhovno.
Iz še ohranjenih spominov, ki se odpirajo kot
poslednje skrinje zakladov ustnih virov, lahko raz-
beremo, kako je zaživel grad v novi podobi, s
povsem novo grajsko pristavo, parkom urejenim v
Princ Ulrich z hčerko Charlote pred vhodom v
snežniški grad, fotografija, 1926 (last V. Babuder,
Ljubljana).
angleškem slogu in obsežnim gozdnim bogastvom,
ki je bilo zaradi lažjega gospodarjenja razdeljeno
na revirje.
Pri nekdanjih uslužbencih knezov Schönburg
ali njihovih potomcih je popolnoma razviden
spoštljiv odnos do te družine. Ljudje, ki so bili v
neposrednem stiku z življenjem na tem gospostvu
še danes z velikim veseljem obujajo spomine na
nekdanje čase.
Ko so od leta 1853 do 1945 imeli snežniško gos-
postvo v lasti nemški knezi Schönburgi, so bili na
posestvu nastavljeni trije upravniki. Vsak med
njimi ima svoj delež pri razvoju obsežnega po-
sestva.
Znano je, da je knez Jurij prihajal iz vojaških
vrst, zato je bilo zelo pomembno, da je za vodenje
in umno gospodarjenje z gozdovi zaposlil izobra-
ženega upravnika gozdnih posesti, Jožefa von
Obereignerja. Izkazalo se je, da je imel s tem
izborom srečno roko. V razmeroma kratkem ob-
dobju so zrasüe številne gozdarske pristave na
152
>
2000
KRONIKA
MAJDA OBREZA-ŠPEH: i-NEŽ J A DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
Princ Ulrich s sinom Wolfom, lovcema in stre-
žajem pred snežniškim gradom, fotografija, 1923
(last: V. Kandare, Stari trg pri Ložu).
različnih ključnih lokacijah v snežniškem gozdu. S
tem je bil pridobljen pregled nad celotnim doga-
janjem in gospodarjenjem z posestjo. Na pristavah
so nastavili nemške in češke gozdarske strokov-
njake. Jožefa von Obereigner je leta 1909 na mestu
upravnika celotnega snežniškega posestva nasledil
njegov zet Henrik SchoUmayer-Lichtenberg.^ Nje-
ga je leta 1918 nasledil upravitelj Leo Schauta,
kateremu gredo vse zasluge in zahvala, da je znal
v nepredvidljivih situacijah druge svetovne vojne
spretno ohraniti grad z inventarjem in grajsko
pristavo. S sorodnico je leta 1945 odšel s posestva.^
Na pristavi gradu Snežnik so imeli poleg upra-
viteljev gospostva važno vlogo tudi grajski urad-
niki. Med prvimi uradniki je bil Fischer, ki je prišel
v grajsko pristavo z Mašuna. Nasledil ga je urad-
nik Drasser, za njim pa je nastopil službo uradnik
Hutter.4
Alenka Kaačnik Gabrič: Zgodovina za vse, letnik 6,
1999, št. 1, str. 8.
Tomaž Kočar: Propad turjaške graščine, Ljubljana,
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999, str. 142 in
143.
Ustni vir, 1. 3. 2000, Ivanka Božič, Ljubljana.
Princ Herman z uplenjenim jelenom, fotografija,
1932 (last: M. Vrhovec, Stari trg pri Ložu j
Grajski uradnik je med drugimi deU izplačeval
tudi plače uslužbencem graščine in vodil evidence
o prirasti drevja ("obtalenge"). Uslužbenci so pre-
jemali redno mesečno plačo, bili so pokojninsko in
invahdsko zavarovani, poleg tega pa so imeli še
druge ugodnosti: brezplačno stanovanje, letno
čiščenje dimnika, dva vozova gnoja, 24 m^ drv,
pripeljanih na dvorišče, par čevljev, praznično
obleko na dve let aU več, električno razsvetljavo,
2,5 I mleka dnevno za vso družino, njive in oranje.
Vsi člani družine so bili zdravstveno zavarovani,
vdovam pa je pripadal del moževe pokojnine.
Honorarno zaposleni so dobivaU tedensko iz-
plačilo. Predno so ga dobiU, so morah poravnati
vse obveznosti (če je kdo pozabil orodje, je moral
najprej poiskati pozabljeno in prinesti pokazat).
Bili so zavarovani le v času dela na posestvu.
Ustno izročilo pravi, da so vsako leto na kresni
večer pripraviU grajski uslužbenci kresovanje pod
previsno skalo, imenovano "Theklerum". Hutter-
jeva družina je bila glasbeno nadarjena in je ob tej
priložnosti igrala na tamburice.
V času ko je bilo snežniško posestvo po prvi
svetovni vojni razdeljeno med Jugoslavijo in Ita-
lijo, se je v Ilirski Bistrici ustanovila uprava, ki je
pokrivala del snežniškega posestva, ki je spadal
pod Italijo. Upravnik tega dela posestva je bil
Kenig, glavna direkcija pa je bila na Snežniku.
V najstarejši gozdarski postojanki gospostva
Snežnik, Leskovi dolini je bilo v letih do prve sve-
tovne vojne nastanjenih do šest družin: Sterletovi
(Knavskovi), Setinovi, Korenovi in Baragovi, Mar-
tinčičevi ... Imeli so vsak svojo hišo, živino in
skupnega pastirja s Pivškega.
Večinoma so bile to številne družine. Moški so
delali v gozdu, ženske pa so skrbele za gospo-
dinjstvo.
153
12 KRONIKA
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161

2000
Graščinski gozdarji in logarji iz Leskove doline z
direktorjem posestva Leom Schauto, fotografija, (V.
Sterle, Sežana).
Po koncu prve svetovne vojne, ko je Leskova
dolina spadala pod Italijo, je oblast začela s pri-
tiskom na graščinske uslužbence. Zahtevali so, da
se zaposleni priključijo fašistični stranki, sicer bodo
izgubili delovno mesto. France Sterle je vpis v to
stranko odklonil ter se z ženo in najmlajšim sinom
umaknil v Iga vas, kjer je kupil hišo, ki je bila last
graščine in mu jo je princ Herman ugodno prodal.
Tako je obdržal službo na Snežniku, njegovi
starejši trije sinovi pa so ostali v Leskovi dolini.^
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z ostalimi
družinami v Leskovi dolini in drugih gozdarskih
pristavah, ki so spadale pod Italijo.
V gozdarski hiši v Grajševki je živela družina
gozdarja Franceta Martinčiča. Z ženo Marjeto sta
imela deset otrok.
Čeprav je bil oče grajski uslužbenec, mu ni bilo
vedno lahko preživljati svoje številne družine.
Martinčičeva hčerka se spominja, da so bili večkrat
lačni kakor pa siti.
Nekoč je njena mati ob neki takšni priložnosti
rekla očetu Francu: "Pa bi vsaj kakšnega zajca ali
pa srno ustrelil!"
Oče ji je odgovoril: "Nisem prisegel, da bom
kradel!"^
Podoben primer zvestobe zaprisegi ob sprejemu
v grajsko službo srečamo tudi pri gozdarju Janezu
Almajerju, ki je s svojo številno družino živel nekaj
časa tudi na Šrangi v Snežniku. Almajerjeva hči se
spominja dogodka, ko se je neko jesen ustavil pri
njihovi hiši upravitelj snežniške posesti Henrik
Schollmayer-Lichtenberg. Takrat so se morali vsi
otroci umakniti v hišo, oče pa se je pogovarjal z
upravnikom v nemškem jeziku. Upravnik ga je
vprašal, če nima otrok, ker ležijo jabolka po vrtu.
Almajer mu je odgovoril: "Nisem prisegel, da bodo
moji otroci kradli jabolka od gospodarja."
Ustni vir, 28. 2. 2000, Vinko Sterle, Sežana.
Ustni vir, 17. 2. 2000, Vika Almajer, Kozarišče.
Graščinski lovci z uplenjenim volkom, fotografija
(V. Sterle, Sežana).
SchoUmayer mu je nato naročU, naj boljša ja-
bolka pripeljejo na pristavo, ostala pa lahko
obdržijo in jih uporabijo zase.^
Martinčičeva hči se še spominja, kako je njen
oče vzgajal otroke k doslednemu poštenju. Če so
otroci našU odvrženo rogovje jelenjadi, je oče pre-
cej telefonično sporočU na grajsko upravo. Še isti
dan so prišli ponje, otrokom pa je bUo za rogov-
jem hudo.8
Eden izmed številnih gozdarjev je bil tudi
Janez Razdrih. Daljše obdobje svojega službovanja
je z družino preživel na Šrangi.
Na Šrangi je bila cestna zapornica, kjer so po-
birali cestno takso (mitnino) od vsakega, ki je
uporabljal cesto v snežniških gozdovih. S tako
pridobljenim denarjem so sekali in širili ovinke ter
drobiU kamen za cesto. Za pobiranje mitnine je bil
zadolžen Razdrih, ki je za vsakokratno plačUo
izročU potrdilo.
Funkcija grajskega gozdarja je bUa združena z
funkcijo lovca, tako da je vsak gozdar skrbel za
drevje in divjad v svojem območju - revirju.
Iz ustnih virov je razvidno, da "med j agri kot je
bil Razdrih, mu ni bilo para". Pri izpolnjevanju
plana odstrelov divjadi, ki ga je sestavljal princ
Herman, je bU on vedno med prvimi.
Nekdanji priložnostni pomočnik pri merjenju
prirasla drevja se Razdriha spominja ob naslednji
prigodi:
"Okrog leta 1937 je nekaj fantov iz Kozarišč
pomagalo pri merjenju desetletnega prirasta drevja
v gozdu (klopiranju). Iz merjenja so izračunali pri-
rast lesne mase v revirjih. Od fantov, ki so pri-
ložnostno prevzeli to delo, se je zahtevalo, da so
ga tudi vestno opravljali. Pri delu so jih s svojimi
obhodi nadzorovali revirni gozdarji. Kljub temu,
da so gozdarji merilcem zaupali, je Razdrih ob-
časno prihajal v kontrolo. Vaški fantje so ob takš-
Ustni vir, 25. 2. 2000, Pepca Ris, Kozarišče.
Ustni vir, 18. 2. 2000, Vika Almajer, Kozarišče.
154

12 KRONIKA
2000
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
nem delu vedeli za vsako duplo v katerem so
živeli polhi, zato jih je bezanje polhov na prosto
močno mikalo. V skupini, ki je merila so bili vedno
trije: zapisnikar, ki je sedel na panju nekje v
gozdu, dva pa sta merila debelino drevja in mu z
močnimi klici sporočala debelino posameznega
drevesa. Zgodilo se je, da je eden izmed merilcev
našel duplo s polhi in jih spravljal ven z beza-
njem. Ob tem delu je na ves glas kričal izmišljene
vrednosti debeline drevja: "...petnajst centimetrov,
dvaindvajset, devetnajst, enajst,..."
Zapisnikar je vedel kaj se dogaja in je zakričal
nazaj: "Pa si vse preštel?"
"Vse!" je odvrnil merilec.
Takrat pa se je oglasil v gozdu skriti Razdrih,
ki je vse to opazoval in zaklical: "Kako pa da ni
nobene dvajset centimetrov?"
Fant, ki je ravno takrat končal z bezanjem
polhov mu je v zadregi odvrnil: "Morda pa je
vseeno kakšna!"
Razdrih, za katerega so vedeli da je po značaju
veder človek, je fantu rekel, da ga bo drugič kar
odstrelil, če ga še kdaj zaloti pri bezanju polhov
med delom. Fant mu je odvrnil: "Se zadeli ne bi!"
Razdrih pa mu je rekel: "Kako da ne? V svojo
kapo položi dva kamna in jo obesi na grm."
Ko je fant to storil, je Razdrih pomeril vanjo in
jo prerešetal s šibrami. Fantu je bilo potem težko
povedati materi kaj se je zgodilo s kapo. Ko je
izvedela, je šla do Razdriha in ga okregala.
Razdrih pa ji je mirno rekel: "Kaj se boš jezila.
K meni ga pošlji, saj imam polno klobukov."
Fant je res odšel k njemu, Razdrih pa mu je
dal en "štulast" slamnik."^
Konec leta 1907 je bila dograjena stavba
gozdarske uprave na Šrangi v katero se je kasneje
preselil s svojo družino vodja gozdarjev in lova v
Snežniku, Jaroslav Kibic, po rodu Čeh, ki je prvot-
no služboval na Gomancah.Tam je spoznal svo-
jo bodočo ženo Marijo. RodiH so se jima štirje
otroci: Lambert, Marica, jaroslav in Veronika.
Hčerko Veroniko je pri šolanju štipendiral princ
Herman, ki jo je kasneje tudi zaposlil na upravi v
grajski pristavi.
Nadgozdar Kibic je bil pri svojem delu zelo
dosleden. Nekoč je prejel telefonski poziv z gra-
ščinske uprave, da princ Herman zahteva poročilo
o njegovem delu. Ker je imel Kibic stvari urejene,
je želel poročilo takoj posredovati naprej. Svoji
hčerki je izročil ovojnico in ji ukazal naj nemu-
doma steče s podatki na upravo. Ker ni bila pri-
pravljena na to mu je odvrnila, da tja ne more
bosa in umazana. Ugovora ni sprejel, pač pa jo je
takoj napotil na upravo. Stal je pred hišo in gledal
za njo. Ko se je v smrekovem gozdu lahko skrila,
se je skozi jablanov sadovnjak skrivaj vrnila do-
mov, da jo je mati najprej uredila.
Okrog leta 1880 je prišel na pomoč pri oprav-
ljanju vrtnarskih del pri gradu Snežnik Janez Geri.
Knez Jurij ga je kmalu poslal na vrtnarsko iz-
obraževanje na Dunaj. Ko se je vrnil, je dobil red-
no zaposUtev in stanovanje v neposredni bližini
vrtnarije, na Šrangi, kjer je prebival vse do svoje
smrti. Tam si je z ženo Frančiško ustvaril družino.
V zakonu se jima je rodilo šest otrok: Francka,
Marija, Jože, Janez, Rezka in Marjeta.
V vrtnariji je najprej začel z vzgojo sadik sad-
nega drevja. Ko so bile dovolj velike za presaditev,
so posadili tristo sadik jablan na travnik za vrt-
narjevo hišo na Šrangi, sadike hrušk in sliv pa v
shvnik. Na izpraznjenem mestu v so z gospo-
darjevim dovoljenjem začeh pridelovati zelenjavo.
Družina snežniškega nadlogarja Jaroslava Kibica,
fotografija, 30. 7. 1924 (last: V. Babuder, Ljubljana).
^    Ustni vir, 17. 1. 2000, Miha Šepec, Kozarišče.
!0 H, SchoUmayer Lichtenberg (prevod J. Sterle): n. d., str.
40.
1! Ustni vir, 10. 3. 2000, Veronika Babuder, Ljubljana,
155
12 KRONIKA
>
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
2000
Družina prvega grajskega vrtnarja Janeza Gerla
fotografija, zač. 20. stol (last: M. Vrhovec, Stari
trg).
Zadnjih sedem let življenja je vrtnar zaradi
oslabelosti preživel priklenjen na posteljo. Princ
Herman ga je vsakokrat, ko je prišel v Snežnik,
redno obiskoval in mu s tem dejanjem izkazoval
svoje spoštovanje.
Glede na številno družino prvega grajskega vrt-
narja, se je življenjska usoda večine njegovih otrok
vrtela okrog gradu. Začenjali so kot pomočniki pri
vrtnarskih opravilih, kasneje pa tudi z redno ali
honorarno zaposlitvijo na drugih delovnih mestih.
Zaposlitev se je praviloma dedovala. Za prvim
vrtnarjem Janezom Gerlom, je njegovo delo pre-
vzel sin Janez Geri, sin Jože Geri pa je dobil mesto
kočijaža.
Drugi grajski vrtnar Janez Geri je nastopil
službo leta 1912. Leta 1914 je odšel na obvezno
štiriletno služenje vojaškega roka in v tem času je
za grajski vrt skrbel takrat že upokojeni oče. Po
vrnitvi se je poročil z Angelo, ki jo je spoznal v
času, ko je bila zaposlena kot služkinja pr družini
grajskega uradnika Fischerja.
Družina grajskega vrtnarja Janeza Gerla ml. na
pristavi pred čebelnjakom (foto Pal, Ljubljana).
V zakonu sta se rodila otroka: Ivanka in Milan.
Živeli so na grajski pristavi.
Vrtnar je imel skozi vse leto veliko dela. Nje-
govo delo je bila skrb za sadno drevje v obsežnem
sadovnjaku, obiranje sadja za ozimnico grajskemu
oskrbniku Schauti, urejanje parka, vzdrževanje
prehodnosti po poteh parka v zimskem času, seč-
nja ledu na travniku pod gradom, sečnja božičnih
smrečic za zaposlene grajske uradnike in čebe-
larska opravila.
Zelenjavo je prvenstveno gojil za uslužbence
gradu, s presežkom pa je lahko oskrboval grani-
čarje, gostilne po Loški dolini, zdravnika, notarja,
sodnika in učitelje.
Ljudje se še spominjajo, da je vrtnar ob 12. uri
zastonj delil solato, če mu je tisti dan ostala. Gos-
podinje iz vasi niso imele denarja za nakup ze-
lenjave za vsakdanjo rabo, zmogle pa so mini-
malni strošek za nakup sadik zelenjave in cvetja v
spomladanskem času.
Med je vrtnar težko prodal. Ljudje so ga, ver-
jetno zaradi pomanjkanja denarja, kupovali le v
manjših količinah za zdravilo. Vrtnar je bil tudi
član čebelarske zadruge v Ljubljani.
Že pred prvo svetovno vojno so v delu slivnika
zasnovali drevesnico za vzgojo gozdnega drevja
(smreka), imenovano "Bamšula". Ograjena je bila z
mrežo, vhod pa je bil zaprt z vrati. V drevesnico
in vrtnarijo so takrat za zalivanje rastlin napeljali
tudi vodovod.
V drevesnici vzgojene mlade smreke so med
drugim uporabili za zasaditev posameznih odkup-
ljenih ali zamenjanih parcel v parku.
V letih 1912-13 je veliko kmetov v Loški dolini
obubožalo, zato so morali oditi v svet s "trebuhom
za kruhom". Za izselitev, zlasti v Ameriko, so
156
48
2000
12 KRONIKA
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHONBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
potrebovali denar.Zato so prodajali dele zemlje,
gozdove in nekateri celo kmetije.
Posebnost vrtnarije, ki je veliko pomenila tako
vrtnarju in njegovi družini kot graščini, so bile
doma vzgojene bele vrtnice, mesnatih listov in
izrazito močnega vonja, imenovane velikanke. Te
je vrnar po svojem receptu vzgajal in jih skrbno
negoval. Za vzgojo takšnih vrtnic je potreboval kar
tri leta, dosegle so višino do treh metrov. Z njimi
je obhkoval drevorede v vrtnariji, ki so ostali le še
v spominu ljudi in na redkih ohranjenih foto-
grafijah.
Kot je že bilo navedeno, so se poklici pri gra-
ščini prenašali iz očeta na sina. Veljalo je pravilo,
da je sin vrtnarja lahko prevzel samo delo vrt-
narja, sin kočijaža delo kočijaža, gozdarjev sin pa
gozdarski poklic.
Sin drugega grajskega vrtnarja Janeza Gerla,
Milan Geri si je želel postati gozdar. To prošnjo je
oče posredoval princu Hermanu. Princ jo je
zavrnil z obrazložitvijo, da to ni možno, ker imajo
gozdarji dovolj svojih sinov za ta poklic.
V grajski pristavi so v zimskem času kuhah
žganje in ga polnili v graščinske steklenice z na-
pisom Sneeberg. Zganjekuho je priložnostno
opravljala Angela Znidaršič iz Šmarate, sestra
pedentarja Ulrihove družine, Franca Znidaršič.
Ob novem letu, so grajski uslužbenci hodih
voščiti na upravo Snežnika in ob tej priložnosti je
vsak prejel steklenico žganja od grajskega upra-
vitelja Schauta.
Žganje so kuhah do leta 1919.
Brat drugega vrtnarja, Jože Geri je opravljal
dela grajskega kočijaža. Z ženo Mico sta imela štiri
otroke: Micko, Jožeta, Milko in Staneta. Stanovanje
so si uredih v hiši, ki je bila nekdaj zgrajena za
žrebčarno.
Kočijaž je imel na Snežniku nepogrešljivo vlo-
go, saj je moral biti pripravljen za prevoze tako
ljudi, uplenjenih živali kot ostalega materiala.
Spomini govorijo o uplenjenih živalih v gozdu,
po katere se je po potrebi odpravil tudi v poznih
večernih ah nočnih urah. Uplenjene živah je pre-
važal z napreženim vozom.
V času, ko je kočijažu kazalo, da mu bo začelo
primanjkovati dela, se mu je okrog leta 1926 zgo-
dila resnična anekdota, ko je snežniški gospodar
kupil prvi avto, znamke Ford.
Grajski šofer Jernej Lenič, je takrat rekel ko-
čijažu Jožetu: "Jože! Zdaj pa ne boste več imeh
dela. Bom jaz vozil princa!"
Kočijaž mu je odgovoril: "Kar daj, kar daj. Prej
bom jaz prišel po tebe, kot pa h po mene."
Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana,
Družina, 1996, str. 66.
!3 Ustni vir, 13. 1. 2000, Miha Šepec, Kozarišče.
!* Ustni vir, 13. 1. 2000, Milka Vrhovec, Stari trg.
Princi (od leve) Ulrich, Herman in Wolf Schönburg
Waldenburg s šoferjem in osebnima strežajema
pred snežniškim gradom fotografija, okr. 1924
(last: družina Zapušek, Markovec).
Ni minilo veliko časa, ko je prišel Hutter ves
zadihan h kočijažu: "Jože! Jože! Pojdite, pojdite,
pojdite! Zaprežite konje pa pojdite v Stari trg!"
Kočijaž: "Ja kaj pa je?"
Hutter: "Pojdite po Leniča! Avto se nui je usta-
vil!"15
Kočijaževa hčerka se spominja, da je bilo pri
graščini veUko število kočij, ki pa so jih uporabljali
za razhčne namene. Nekaj posebnega je bila ma-
sivna kočija za prevoz desetih oseb, oblazinjena z
usnjenimi sedeži, imenovana "breg". Med temi
razhčnimi kočijami, pa je bila tudi zaprta, imeno-
vana "lantauer", ki so jo uporabljah zlasti v slabem
vremenu. Ta je v zimskem času pogosto služila
tudi za prevoze novorojenčkov grajskih usluž-
bencev h krstu.
Grajski oskrbnik Schauta je ob taki priložnosti v
začetku decembra leta 1912 dejal kočijažu, ko se je
odpravljal z novorojenko Micko Geri v farno cer-
kev v Stari trg: "Kar lantauer zaprežite!"!^
Tega dogodka se družina spominja kot zadnji
prevoz otroka h krstu z grajsko kočijo.
Ustni viri govorijo o osmih parih konj v grajski
konjušnici v začetku 20. stoletja in večjem številu
zaposlenih konjarjev, ki so po opravljenem delu v
gozdu pripeljah konje v hlev, jih razpravili, točno
odmerih merico ovsa, ki je bil vedno pod ključem,
ter jih prepustili v nadaljno oskrbo ženskam, ki so
prihajale na delo iz bližnjih vasi, zlasti iz Šmarate.
Omenjene ženske so skrbele tudi za čredo pri-
bližno dvajsetih krav.
Konje so v tridesetih letih 20. stoletja prodah in
jih nadomestih z dvema traktorjema z železnimi
kolesi. Vsak traktor je peljal iz gozda na žago po
dva priključena voza hlodovine. Vozova sta bila
priključna eden za drugim. Iz neznanega vzroka
se traktorja nista obnesla, zato so kmalu dobili de-
15 Ustni vir, 13. 1. 2000, Milka Vrhovec, Stari trg,
16 Ustni vir, 12. 7. 1999, Milka Vrhovec, Stari trg.
157
12 KRONIKA
48
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
2000
lo furmani iz okoliških vasi. Največ furmanov je
prihajalo iz Babne Police. Njim je delo odrejal
grajski uradnik Hutter.
Za potrebe gradu je v hlevu ostal le par konj
za vožnjo kočije s katero so se ob nedeljah vozili k
maši in vsakodnevno po pošto v Stari trg.
Okrog leta 1900 se je v gradu zaposlil Matevž
Kočevar kot pedentar (strežaj) princa Hermana. Z
ženo Terezijo sta imela šest otrok: Micko, Matevža,
Toneta, Jožeta, Rezi in Milko. Stanovali so v
Smarati.
Družina Matevža Kočevarja, osebnega strežaja
("pedentarja") princa Hermana, fotografija, (last M.
Kolenc, Ljubljana).
Kadar se je princ Herman zadrževal v Snež-
niku je bilo pedentarjevo delo skrb zanj. V gradu
sta imela s pedentarjem Francem Žnidaršič vsak
svojo pedentarsko sobo. Po potrebi sta tam tudi
prenočevala.
Pedentar Matevž je bil princu Hermanu na raz-
polago v vsakem trenutku. Princ je imel v svojih
prostorih tipko. Če je potreboval pedentarja, je
pritisnil na to tipko. Na hodniku pred peden-
tarjevo sobo se je v tistem trenutku sprožila elek-
trična naprava, ki je povzročila, da se je številka
sobe v kateri je princ pritisnil na tipko, pre-
maknila. Matevž se je nemudoma odpravil k
princu. Če je princ odšel na sprehod v park, ga je
Matevž čakal sede na stolu pred oknom, ki ima
pogled na vhodna vrata v grad. Ko je princ vsto-
pil, mu je pedentar prišel nasproti in mu odvzel
suknjič in sprehajalno palico.
Glavna pedentarska opravila so bila še: bujenje
princa, serviranje zajtrka, čiščenje obleke in čev-
ljev, pomivanje kozarcev po kosilu, odnašanje
nočne posode, pomoč pri umivanju...
Kadar princ Herman Matevža rü potreboval, se
je ta zadrževal v pedentarski sobi, kjer je z jele-
novo kožo čistil jedilni pribor.
Princ Herman je rad zahajal na Mašun. Skoraj
vedno je šel z njim pedentar Matevž. Po prvi sve-
tovni vojni, ko je bilo posestvo razdeljeno med
Jugoslavijo in Italijo sta s princem odšla tudi po
nakupih na italijansko stran. Matevž je rad kupil
kakšno malenkost za svoje otroke. Ker je kadil
pipo, je sebi kupil tobak. Nekoč je skril tobak na
neprimerno mesto v avtomobilu. Zaradi toplote
motorja se je tobak začel smoditi. V prisotnosti
princa Hermana je postalo Matevžu zelo ne-
prijetno.
Princ Herman je Matevža posvaril z besedami:
"Matevžek moj, nikoli več ne stori česa takšnega.
Če boš še kdaj imel tobak za čez mejo mi povej,
pa ti bom jaz to uredil."
Kasneje je Matevž povedal doma, da bi raje
umrl kot da se mu je moralo to zgoditi.^^
V času, ko princa Hermana ni bilo na
Snežniku, je Matevž opravljal službo lovca. Pri
lovu mu je že pomagal njegov sin, Matevž
Kočevar mlajši.
Matevž je imel nekaj težav s srcem.
Nekoč je ob takem dogodku je princ Herman
rekel svojemu pedentarju: "Matevž! Tako dobro
skrbiš zame, da bi rad umrl samo en teden pred
tabo."18
Pedentar Matevž je umrl leta 1940 zaradi srč-
nega napada na poti v službo, nad grajskim bajer-
jem.
Grajski pedentar Franc Žnidaršič je z ženo
Marijo in sinovoma: Dragom in Zdravkom živel v
Kozariščah. Na skrbi je imel princa Ulriha in nje-
govo družino.
Pedentarska dela so bila za oba pedentarja ena-
ka, le da sta skrbela vsak za svojega gospodarja.
Kadar ni opravljal pedentarskih nalog, je
opravljal razna druga opravila. Pri opravljanju teh
opravil je bil popolnoma samostojen. Njegove na-
loge so bile: obrezovanje žive meje in drevja, čišče-
nje žlebov na strehah, vzdrževanje cest v parku ...
Nekoč se je pri seviranju hrane spotaknil na
stopnicah, ki vodijo do mize v grajski jedilnici.
Princ Herman je po tem dogodku sklepal, da pe-
dentar slabo vidi in ga je kmalu poslal na oku-
listični pregled, ki je potrdil njegovo ugotovitev.^9
Princesa Ana, sestra princa Hermana je zelo
rada prihajala na grad Snežnik. Njena priljubljena
izletniška točka je bil Mašun.
Z njo je prišlo njeno strežno osebje, ki je skr-
belo za dobro počutje gospodarice.
Zelo rada se je pogovarjala z grajskimi usluž-
benci. Spominjajo se je kot radovedne in vedre
ženske, ki je imela rada majhne otroke. Pogosto jih
je fotografirala. Iz Nemčije je družinam pošiljala v
spomin izdelane fotografije.
!7 Ustni vir, 1. 3. 2000, Milka Kolenc, Ljubljana.
!8 Ustni vir, 1. 3. 2000, Milka Kolenc, Ljubljana.
!9 Ustni vir, 13. 1. 2000, Milka Vrhovec, Stari trg.
158
>
2000
KRONIKA
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
DomaČa dekleta je učila napredka v delu in
oblačenju. Znano je, da ženske do takrat niso
poznale ženskih hlač. Princesa je s svojim znanjem
pomagala šivilijam pri krojenju omenjenega obla-
čila.
Ko je grajski pedentar France shšal za ženske
hlače, ga je zanimalo kako izgledajo. Odšel je v
stanovanje takratnega snežniškega upravnika
Obereignerja. Upravnikova žena mu je v sobi po-
ložila na mizo hlače, da si jih je pedentar lahko
ogledal.
Predno se je Leničeva družina priselila v Snež-
nik, je Leničeva žena Frančiška povedala tamkaj-
šnim sosedom, da odhajajo v Loško dolino.
Ti so ji rekli: "A tja greste, kjer so ljudje tako
ofertni!"20
Snežniškim ljudem je ta izjava zelo laskala in
zato se je nekateri še vedno radi spominjajo, da so
veljah za urejene in lepo oblečene ravno zaradi
dobro stoječe graščine.
Spomnijo pa se tudi, da Frančiška ob prihodu
na Snežnik še ni poznala ženskih hlač in se je zato
sramovala, da bi jih dala sešiti vaški šiviliji. Da se
to ne bi izvedelo, je blago odnesla k šiviliji v Lož.
Uslužbenci pri gradu so za to izvedeli še preden
so bile hlače zanjo narejene. Kmalu za tem je Le-
ničeva žena postala elegantna gospa.^l
Kadar je knez Jurij prišel z družino za dalj ča-
sa, je s seboj pripeljal svoje kuharsko in ostalo
strežno osebje. Po ustnem izročilu se je nekohko
pozneje za dela kuharice začela v gradu privajati
potomka češkega vojaka, ki je z knezom Jurijem
prišel v Snežnik in si tu ustvaril družino. Ime-
novala se je Ivana Pianecki, Albertova teta, doma
iz Kozarišč. Princ Herman jo je za nekaj časa
poslal v kuharsko šolo na Dunaj. Ko se je po prvi
svetovni vojni vrnila, je dobila zaposlitev grajske
kuharice in gospodinje.^^
Vsako nedeljo ob peti uri zjutraj jo je moral
kočijaž peljati k maši, da se je ob sedmi uri že
vrnila na delovno mesto v grad. Kuharica je naj-
raje kuhala sama, pomoč je sprejela le za pomi-
vanje posode in ostala dela v gradu. Gospodarjem
je tudi šivala in zračila grad. Stanovala naj bi v
okroglem stolpu v obzidju. Svoje delovne prostore
pa je imela v visokem prithčju nad tremi peden-
tarskimi sobami.
Pred najavljenim prihodom gospodarjev na lov
in oddih, so štiri dekleta pod njenim vodstvom
pripravljala grad.
Ko je princu Hermanu skuhala pravi čaj, je tro-
pine posušila in jih ponovno prekuhala. S tem ča-
jem je postregla dekleta, ki so ji pomagala v gra-
20 Ustni vir, 13. L 2000, Milka Vrhovec, Stari trg.
¦tI Ustni vir, 10. 2. 2000, Milka Vrhovec, Stari trg.
22 Ustni vir, 6. 3. 2000, Rezka Ovsec, Kozarišče.
du. Za kruh ob čaju so morala poskrbeti sama.23
Grajski šofer Jernej Lenič je nastopil službo na
Snežniku okrog leta 1926. Ustno izročilo njegovih
potomcev pravi, da je šel v mladih letih s ko-
stanjarji na Dunaj, vendar je kostanj pustil ter se
tam izučil za šoferja in mehanika. Po učni dobi se
je vrnil domov. V Jurkloštru je dobil zaposlitev v
nekem lesnem podjetju. Nekoč je peljal naročeno
pohištvo tudi za grad Snežnik, kjer se je dogovoril
za novo službo.^*
Z njim je prišla v novo okolje tudi njegova
družina: žena Frančiška ter otroci Ljudmila, Jernej
in Zofija, na Snežniku pa sta se rodila še dvojčka
Zdravko in Rado.
Šofer Jernej Lenič je poleg prevažanja princa in
oskrbnika posestva, opravljal razna vzdrževalna
dela tako pri električni in telefonski napeljavi kot
tudi dela na Marofu, kjer je bil generator.
Ko se je pokazala možnost za razširitev elek-
tričnega omrežja še na vasi Kozarišče in Smarata,
je v večino hiš napeljal elektriko kar sam. Bil je
tudi vzdrževalec telefonov.
Grajski čuvaj Gregor Bavec je živel z ženo Jedrt
in otroci: Marijo, Angelo, Tonetom, Francem, Rez-
ko, Ivano, Ano in Zoro v gozdarski hiši.
Njegovo delo in skrb sta bila vzdrževanje reda
in miru v grajskem parku, predvsem takrat, ko je
bil v gradu gospodar. Princ Herman je prepovedal
gibanje po parku v času svojega bivanja na Snež-
niku, zelo se je bal kolesarjev. Gregor je imel na-
logo, da pri vstopu v park prepreči vsakemu ko-
lesarju vožnjo v njem. Tega se je tudi dosledno
držal. Včasih je na cesto nastavil tudi risalne
žebljičke, ali po potrebi vtaknil pahco med špice
koles.25
Če je imel čas, je na pošti v Starem trgu pre-
vzemal pošiljke naslovljene na grad in njegov
okoliš. V ta namen je imel torbo, ključ pa je bil
samo na upravi in pošti, kjer so torbo zaklenih.
Grajski kolar Franc Janežič je živel z ženo Nežo
in otroci; Ančko, Viko, Nežko, Marijo, Rezko, Fran-
cem, Malko, Francko in Ivano v Kozariščah. Z
redno zaposlitvijo v kolarski delavnici grajske pri-
stave je verjetno začel v začetku 20. stoletja. Poleg
svojega dela je po potrebi opravljal tudi mizarska
opravila. Ustno izročilo pravi, da je šel včasih delat
na* Mašun tudi za tri tedne skupaj. Ker je imel
astmo mu je mašunski zrak dobro del.^^ Svoje
delo je opravljal zelo kvalitetno.
V lovski sezoni se je zgodilo, da so odstrelili
več divjadi. Takrat so v kolarni prodajah meso po
nizki ceni grajskim uslužbencem in vaščanom so-
sednjih vasi.
23 Ustni vir, 10. 2. 2000, Milka Vrhovec, Stari trg.
24 Ustni vir, 7. 3. 2000, Jernej Lenič, Domžale.
25 Ustni vir, 21. 12. 1999, Rezka Ovsec, Kozarišče.
26 Ustni vir, 6. 3. 2000, Malka Sušanj, Pudob.
159
12 KRONIKA
MAJDA OBREZA-ŠPEH; KNEŽJA DRUŽINA SGHÖNBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
48
2000
Sekanje ledu na loki pred gradom, fotografija, 1935
(last: R. Avsec, Kozarišče).
Poleg kolarske delavnice je bila kovaška,
vendar je niso veliko uporabljali. Zaradi racio-
nalnosti so kovaške usluge naročali pri kovaču v
Pudobu.
Grajski gospodi je pomenil vir dohodka tudi
led, ki so ga sekali na poplavljenem travniku pod
gradom.
Novica o sečnji ledu se je hitro razširila po oko-
liških vaseh. V času, ko je poplavljena površina
zaledenela, so hiteli sekati led na sklade. Led so
sekali s sekirami, ga ročno nakladali na lojtrne
vozove in nato razvažali po vseh gostilnah v oko-
lici, kjer so imeli urejene ledenice.
Ledenici sta bili tudi pri gradu. Prvotna je
vsekana v živo skalo nad grajskim ribnikom, kas-
neje, ko so uredili v grajski pristavi novo za shra-
njevanje divjačine in ostalega mesa, so staro upo-
rabljali le priložnostno. Zanimivost tega časa pa so
prav gotovo prvi hišni hladilniki na led, ki so jih
že imeli v gradu.
Sečnja je vedno potekala pod nadzorom graj-
ske uprave in logarjev, ki so vse delavce zabeležili
zaradi končnega plačila po številu opravljenih ur.
Na pomoč pri tem kratkotrajnem opravilu so
morali priskočiti tudi nižji grajski uslužbenci.
Ustni viri govorijo, da so nazadnje sekali led
malo pred letom 1940.
Iz zgodovinskih podatkov je razvidno, da so
Snežnik pestile vsakoletne visoke vode, ki so pre-
prečevale dostop do gradu iz smeri Kozarišče, zato
so imeli pri grajskih senikih pripravljene tri čol-
ne.27 Dva sta služila za prevoz ljudi ("ščuka" in
"svinjsko korito", ki je bilo v celoti narejeno iz
debla obsežne smreke), tretji čoln pa je služil za
prevoz hlodovine s Snežnika do grajske žage na
Marofu. Na ta čoln so lahko na tovorih do dva
voza hlodovine.
27 H. SchoUmayer-Lichtenberg (prevod J. Sterle): n. d., str.
8 in 9.
Delavci, ki so bili zaposleni na grajski žagi
Marof, so ob odhodu na služenje vojaškega roka
želeli delovno mesto tudi ob vrnitvi, zato so si
sami preskrbeli začasno zamenjavo. Običajno je bil
to nekdo od družinskih članov ali sorodnik.^^
Skozi preverjeno tradicijo življenja lahko pod-
zavestno pričakujemo, da se vsaka še tako dobro
premišljena in organizirana zadeva s pomočjo višje
sile včasih obrne proti volji človeka.
Nostalgija tudi po ne tako oddaljeni preteklosti,
ki ostane živa, se je na srečo ohranila vsaj v redkih
ljudskih izročilih. Ta izročila so bila za Snežniško
graščino posebno skrivnostna uganka in dragocena
redkost, ki daje etnološkemu raziskovanju ustnih
virov poseben čar.
V zaključku lahko podam javnosti neznano
ljudsko izročilo, ki se je oblikovalo v prvi polovici
dvajsetega stoletja in nakazuje usodo gospostva
Snežnik.
"V poletnih dneh sta se princ Herman in nje-
gov nečak princ Wolf znova vrnila v svoj snežniški
zemeljski raj.
Princu Wolfu nemirna žilica in želja po novih
lovskih pustolovščinah kot vedno ni dala miru.
Nekega dne je skozi odprto okno njemu dodeljene
sobe opazoval okolico gradu. Na skalni vzpetini,
na kateri je sezidan grad se je nekaj zganilo. Princ
je s svojim znanjem ocenil, da gre za strupeno
kačo. Kot veliko odkritje je o svojem izsledku
precej poročal svojemu stricu princu Hermanu.
Želja, ki jo je izrazil stricu, da bi rad kačo
pokončal, se je modremu stricu zazdela nespre-
jemljiva in mu je to tudi obrazložil približno tako:
"Wolf, pusti kačo pri miru, saj ti ni naredila nič
hudega. Če si jo boš drznil ubitL lahko s tem
dejanjem za vedno zaključiš poglavje življenja na-
šega rodu na Snežniku. Nikar ne stori tega."
Mlademu princu Wolfu ni bilo mar za svarilo.
Zadnja odločitev je bila njegova. Zakaj je kačo
pokončal ? ....
... in besede princa Hermana so se po tem de-
janju uresničile, saj se je že čez nekaj let pričela
druga svetovna vojna, ki je knežji družini odvzela
vse premoženje in vsakršne pravice do gradu in
njegovega posestva."^^
2^ Ustni vir, 13. 1. 2000, Miha Šepec, Kozarišče.
Ustni vir, poletje 1997, neznana obiskovalka gradu.
160
>
KRONIKA
2000
MAJDA OBREZA-ŠPEH: KNEŽJA DRUŽINA SCHONBURG WALDENBURG IN NJENI USLUŽBENCI, 151-161
ZUSAMMENFASSUNG
Die Fürstenfamilie Schönburg-Waldenburg
und ihre Bediensteten
Im Jahre 1853 kaufte der sächsische Fürst Otto
Viktor Schönburg-Waldenburg die herunter-
gekommene Gutsherrschaft Schneeberg (Snežnik).
Sein Sohn Georg betrat sechs Jahre später als erster
Familienangehöriger den Schneeberger Boden.
Er begann große Geldsummen in den Schnee-
berger Besitz zu investieren und stellte beste
Forstexperten ein. Durch das zielbewußte forstliche
Wirken wurde Schneeberg eine geordnete und
ertragfähige Wirtschaff. Das kostbare Schneeberger
Waldgebiet wurde vor dem Schicksal der
Abholzung, das den Karst getroffen hatte, gerettet.
Nach der Ausrottung des autochthonen Rot-
wildes in den Schneeberger Wäldern um die Mitte
des 19. Jahrhunderts waren es die Schönburg-
Waldenburg, die zusammen mit den Besitzern des
Bergschlosses Windischgraetz wieder verstärkt und
mit Erfolg Rotwild ansiedelten.
Im Loz-Tal (Laasertal) führten sie neue Forst-
wirtschaftsmethoden ein. Sie waren darum
bemüht, die einheimische Bevölkerung im Waldbau
zu unterrichten. Zu diesem Zwecke errichtete Fürst
Georg die erste Forstschule ("Waldbauschule") mit
slowenischer Unterrichtssprache. Um der ein-
heimischen Bevölkerung Achtung zu erweisen und
seinen Umgang mit derselben zu erleichtern, er-
lernte vor allem Fürst Georg die slowenische
Sprache.
Die Fürsten waren mit ihrer Säge in Marof die
ersten Boten der sich ankündigenden Industrie.
Hier nahm bereits im Jahre 1924 die Elektrifizierung
bedeutender Einrichtungen ihren Anfang.
Mit verschiedenen Arbeiten im Walde, auf der
Herrschaft oder auf der Säge wurde vielen Ein-
heimischen die Gelegenheit für einen dauerhaften
oder gelegentlichen Verdienst geboten.
Alle Einwohner, die unmittelbaren Kontakt mit
den Vertretern der Familie Schönburg-Waldcnburg
hatten, bewahrten diese in bester Erinnerung.
161
KRONIKA_48^
2000
poljudni članek UDK 069:728(497.12 Snežnik)
929 Berce V.
prejeto: 9. 3. 2000
Stanislava S. Pudobska
akademska slikarka, samostojna umetnica
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Cesta Notranjskega odreda 41
Petnajst let plodnega galerijskega sodelovanja
z Vesno Berce
IZVLEČEK !
i
Avtorica opisuje sodelovanje z upravnico gradu Snežnik na Notranjskem, Vesno Berce, pri ^
ustanavljanju grajske galerije, njeno delovanje. Opisuje vrsto umetniških prireditev iz tega časa.
SUMMARY \
FIFTEEN YEARS OF PRODUCTIVE GALLER Y COOPERA TION WITH VESNA BERCE     '
i
The author describes cooperation with the manager of the castle Snežnik in Inner Carniola, Vesna
Berce in founding the castle gallery, its activity and presents a series of art performances from the ;
mentioned period. ¦ <
\
Ključne besede: grad Snežnik, grajska galerija, prireditev, umetniki, grajski koncerti. Snežniški večeri,    \
Vesna je bila moja prijateljica. Zelo dobra pri-
jateljica. Neopazno je znala premakniti čudežno
kolesje ustvarjalnosti v meni.
Bila je edina galeristka daleč izven Loške do-
line. Blago in trdno me je popeljala v sodelovanje.
Tako preprosto je bilo. Proti koncu novembra
leta 1981 sem Vesno Berce, roj. Benčič, 25. avgusta
1949 v Ljubljani, prvič povabila v atelje kot še čisto
novo upravnico gradu Snežnik, Vlade Republike
Slovenije servis za protokolarne storitve; v dolino
je prišla 30. avgusta 1981. Zavzeto je poslušala
pripoved o sanjah, načrtih in željah, ki smo jih
imeli mi, notranjski umetniki, že od leta 1976, ko
je na gradu Snežnik slikal in bival akademski
slikar Milan Rot iz Cerknice in sva se mu občasno
pridružili z akademsko kiparko Mileno Braniselj,
tudi iz Cerknice. Pritrjevala je vsem zamislim in
potem v tistem letu najinega srečanja navdušeno
vprašala in že pritrdila; "Stana, kaj ne bi Vi obesili
teh prekrasnih slik na ogled v grad?! Izpraznila
bom klet in sobici nad kuhinjo za služinčad in to
bo grajska galerija ...". Tako sva začeli uresničevati
zamisel, ki je leta in leta burila duhove okrog
gradu. Vesna je namreč nadomestila upokojeno
oskrbnico Danico Smid, roj. Novak, ki je bila na
gradu Snežnik oskrbnica od leta 1960, pred njo sta
bili oskrbnici gradu PVLRS (PREDSEDSTVO
VLADE LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE,
prepisano iz dokumenta), Karolina Sterle, roj.
Sedmak in Jelka Gregorka, roj. Bavčar. Vesna je
prišla v času nekdanje SER Jugoslavije, ki je
dovolila Izvršnemu svetu SR Slovenije leta 1973
odpreti grad za javnost Vendar je svež veter v
takratnem sistemu slabo prodrl med ljudi tako, da
je le mlada oskrbnica s svojo svežino in novimi
prijemi uspela prebuditi grad. Za pomoč sva
prosili domače delovne organizacije, ki so po
svojih močeh prispevale k galeriji, največji delež
162
i
12 KRONIKA
200O
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERGE, 162-175
poleg Gozdnega gospodarstva iz Postojne je
prevzelo nase podjetje Kovinoplastika Lož. Njen
takratni direktor, g. Jože Tišler, se je osebno zavzel
za pokroviteljstvo nad prvo razstavo v obnovljenih
prostorih grajske galerije leta 1984, ko je kolektiv
praznoval svojo 30- letnico. Tako je prva razstava
mojih akvarelov in pastelov v mali galeriji leto
pred tem izzvenela kot uvod v kasnejše pestro do-
gajanje v gradu.
Vesna je imela več odgovornih nalog, saj je ob-
nova in vzdrževanje grajskega prostora s parkom,
česar se je lotila kot prvenstveno, zahtevala sode-
lovanje z več društvi in različnimi komisijami.
Vesna je bila prava grajska gospa, ki je globoko
izžarevala prefinjen mestni duh, saj je prišla iz
Ljubljane (pred tem je bila takoj po študiju et-
nologije sedem let z družino v Kočevju) in pri-
tegnila k sodelovanju ustvarjalce vseh zvrsti. Grad
je oživel od pomladi do pozne jeseni v glasW, v
slikah, se razdajal s kipi in se bohotil ob pogovorih
o umetnosti tako, da sem že kmalu po prvih dveh
razstavah, ko sem se vrnila s Trebinjskih večerov
poezije v Trebinju leta 1983, predlagala, naj tudi v
gradu pripravimo Snežniške večere.
Leta 1986 se je udejanjil prvi Snežniški pogovor
z umetnostjo. Bilo je veličastno. Ob svečah, ob
glasbi na sitar, v prenapolnjeni grajski kleti, da je
obiskovalcem zastajal dih, ko je Silvo Teršek spret-
no vodil pogovor z Nežo Maurer, Štefko Drolčevo,
Vesno in z mano, so se nekje nad nami sprehajali
prijazni grajski duhovi.
V nedeljo po tem večeru sva se sprehajali po
grajskem drevoredu in zaupala mi je, koliko na-
črtov bi še rada uresničila, saj ji je vsaka nova
prireditev dala nove zamisli. Ni imela mnogo so-
delavcev in to jo je zelo bolelo. Ker je imela ome-
jena finančna sredstva, je pogosto prav s svojo
voljo in navdušenjem privabila vrhunske umet-
nike, priložnost pa je dala tudi amaterjem in lju-
biteljem umetnosti.
Domačini so jo sprva nezaupljivo opazovali. Ko
pa je počasi in prisrčno povabila k mikrofonu
nekdanje uslužbence gradu Snežnik in izvabila z
novinarko Marjano Lavrič iz njih enkratne pripo-
vedi na petem Snežniškem srečanju leta 1990, je
bilo njihovo navdušenje hkrati zahvala za njeno
delo v gradu in najlepše plačilo.
Včasih je trpela zaradi sporov, posebno leta
1987 po razstavi in prireditvi VIA-NECATIVA ob
osmem februarju, Prešernovem dnevu, ko so se
posamezni obiskovalci in uradne osebe pokazali
kot nerazgledani, pritlehni in samopašni.
Tudi medve sva imeli kratke spore. Mrščili sva
se druga nad drugo, stalno sem kritizirala osvet-
ljavo v razstavnih prostorih, zaradi vlage je bilo
skoraj nemogoče uporabljati kletne prostore za
razstavo del na papirju, težave so bile z akustiko.
Ona pa je želela v kratkem času prikazati v
svojem gradu čimveč umetnosti, in to čimvečkrat.
Naporno za obe in dolino.
Leta 1992 sem malo sodelovala z Vesno, saj
sem precej razstavljala. Leta 1994 pa sem ponovno
v sodelovanju s Kovinoplastiko Lož pripravila ob
njihovi 40-letnici osemintrideseto samostojno raz-
stavo. Kmalu za tem, leta 1995, je Vesna postajala
že rahlo malodušna. Želela je pripraviti Bardov
Snežniški večer z Bogdano Herman, o čemer sta
večkrat razpravljali.
Ob neki otvoritvi v galeriji Krpan v Cerknici
leta 1995, ki je zaživela tudi v sodelovanju z Ves-
no, saj je bil leta 1990 v gradu ustanovni sestanek
Društva notranjskih kulturnikov Krpan, pred tem
so se vrstile razstave v galeriji Krpan že od leta
1987 pod umetniškim vodstvom akademske kipar-
ke Milene Braniselj in ostalih notranjskih umetni-
kov, sem ji prebrala članek Aleša Bergerja v 162.
številki Nove revije. Imela je globoke pomisleke o
svojem delu. Sedaj vem, da jo je preganjal delovni
dvom, stalna napetost ob dogovarjanjih z vsemi
akterji jo je utrujala. In po tem razgovoru je tisti
lepi večer v Krpanu in v mojem ateljeju dal novo
vrednost in nov smisel vsemu njenemu in naji-
nemu delu.
Intenzivno je že za naslednje leto načrtovala
izvrstne prireditve in razstave, toda njihov krog je
razklenila nenadna usoda. Nadaljevanje Koncertov
princese Ane v sodelovanju s Klemnom Ramov-
šem, moja razstava to leto in mnogo drugih pri-
reditev, ki jih je načrtovala, nekatere je imela že
dogovorjene, je postalo za kratek čas negotovih.
Tistega maja leta 1996.
Le s pomočjo njenih najbližjih sodelavcev in ob
podpori njene družine sem se zmogla posloviti od
prijateljice in umetniške sodelavke Vesne Berce.
Tam, na grajskem dvorišču, kjer smo njeni pri-
jatelji uresničili največjo željo. Snežniški večer na
prostem, tam sem spoznala, da je ostala med na-
mi. Ta večer je bil prav ozvočen in tudi pravilno
osvetljen, s cvetjem vsepovsod, z vonjem po sve-
žem zelenju. Bil je zgodnji majski umetniški večer
v spomin na gospo Vesno Berce.
Njeno delo nadaljujemo vsak po svoje. Z raz-
stavami, s koncerti, s pogovori o umetnosti, s
sprehodi okrog gradu, z njo v mislih.
Pogosto mislim na članek Aleša Bergerja o
majhnem kraju z ogromno kulturno voljo.
Po tem je nastal Vesnin arhiv.
163
KRONIKA
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175!
>
2000
VESNIN ARHIV*
od 2. julija 1983 do 26. aprila 1996
LETO 1983
-Avtor: akademska^ slikarka Stanislava Sluga - Sta-
na iz Pudoba
Sepet{a)nja na jezeru, slike v oljni, pastelni in
akvarelni tehniki, 35 slik
sobota, 2. julija 1983, ob 19. un v prostorih gradu
Snežnik (v obnovljenem prostoru nad kuhinjo,
otvoritveni govor je imel Franc Ješelnik, sodelovali
so: kitara Toni Rot, kitara Boris Kandare, kitara
Franci Zabukovec)
Razstava bo odprta ob ponedeljkih in torkih od 9.
do 12. ure, ostale dneve od 9. do 19. ure
Prireditelja: grad Snežnik, Kovinoplastika Lož
*Dnevnik, Ljubljana, sreda, 23. julija 1983, 10.
stran: Razstava v gradu
*Delo, Ljubljana, sreda, 27. julija 1983, 8. stran: 5
slikarsko govorico o lepotah Cerkniškega jezera in
Blok, Neža Maurer
*GIasilo Kovinoplastike Lož, julij 1983: Razstava
slikarke Stanislave Sluga, T. D.
prvo vabilo z barvnim grbom družine Schoenburg
Waldenburg na belem papirju, podpis Stana iz Pu-
doba čez naslov z rdečo barvo
LETO 1984
-Avtor: akademska slikarka Stanislava Sluga -
Pudobska
petek, 6. julija 1984, ob 19. uri v gradu Snežnik
9. samostojna razstava, 55 slik
30-letnica kolektiva Kovinoplastike iz Loža
katalog izbranih slik v letih 1979-1984
prva razstava v obnovljenih prostorih gradu Snež-
nik (v obnovljenem prostoru nad kuhinjo in v ob-
novljenih prostorih kleti)
ob otvoritvi nastopa pevski zbor DPD SVOBODA
Loška dolina
Prireditelj: grad Snežnik, Pokrovitelj: Kovinopla-
stika Lož
1. ležeči deli besedila so cilali iz arhivskega gradiva
2. samo pri vabilih na Snežniške večere je v vabilo^
vložena fotokopirana risba na prozoren papir akad.
slikarke Stanislave S, Pudobske
3. vsi podatki o šolskih razstavah so vzeti iz šolskega
arhiva
4. prva celostna podoba vabila in plakata Snežniških
večerov in nadaljnjih prireditev z barvnim grbom dru-
žine Schoenburg Waldenburg z napisom grad Snežnik,
oblikovanje: Stana S. Pudobska, sprejeto na natečaju
gradu Snežnik 1985
5. če ni posebej imenovano, je tipografska rešitev
vabila delo Boruta Kraševca v sodelovanju z Vesno Ber-
ce
6. celostna podoba vabila z fotokopirano dodano risbo
akad. slikarke Stanislave S, Pudobske
Otvoritev razstave ob 30. letnici kolektiva Ko-
vinoplastike iz Loža (foto M. Smerke, 1984).
*Delo, Ljubljana, sobota, 21. julija 1984: Simbolično
videnje, Aleksander Bassin
^Glasilo Kovinoplastike Lož, julij 1984: Slikarska
razstava v sklopu praznovanj
posebno vabilo
LETO 1985
-Avtor: Dr Peter Habič
Kras in voda, v počastitev Dneva mladosti
razstavo spremlja vodnik
petek, 24. maj 1985, ob 18. uri v gradu Snežnik
Razstava bo odprta do 30. junija 1985
Prireditelji: grad Snežnik, Turistično društvo Loška
dolina. Kulturna skupnost Cerknica, Kraška mu-
zejska zbirka. Inštitut za raziskovanje Krasa ZRC
SAZU
enako vabilo kot pri prvi razstavi leta 1983, brez
podpisa Stana iz Pudoba
-Avtorji:   Milena    Braniselj,    Bojan    Klančar,
Marjan Manček, Tomaž Perko, Milan Rot
Stana Sluga, Božo Strman
Skupinska razstava notranjskih likovnih
umetnikov
sobota, 31. avgust 1985, ob 19. uri v gradu Snežnik
pri Starem trgu
Razstava bo odprta do 30. septembra 1985
V kulturnem programu bo nastopala Bogdana
Herman
Prireditelja: Kulturna skupnost Cerknica, Turisti-
čno društvo Loška dolina
*Delo, Ljubljana, sreda, 25. septembra 1985, 7
stran. Skupinska razstava z ritualom, Miha Zad-
nikar
vabilo^, prvič uporabljeno
164
>
2000
12 KRONIKA
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 j
Prvi snežniški pogovor z umetnostjo upravnica
gradu Vesna Berce in Silvo Teršek (foto S. S.
Pudobska, 1986).
LETO 1986
-Avtorja: ak. slik. Maric Petrič, ak. kip. Štefka
Košir-Petrič
Razstava likovnih del
petek, 6. junij 1986, ob 18. uri v Gradu Snežnik
Razstava bo odprta do 31. julija 1986
Avtorja je predstavila in vodila z njima razgovor
akad. slikarka Stanislava S. Pudobska
Prireditelji: Grad Snežnik, Turistični društvo Loška
dolina. Kulturna skupnost Cerknica
vabilo^
-Avtor: akad. sikar Jure Ciklaž
tri dnevni Ex-tempore Ostrnice
26. julija 1986, razstava na grajskem dvorišču
sodelovali so: akad. slikar Jure Ciklaž, akad. slikar
Jože Centa, slikar Robert Faganel, akad. slikar Miloš
Požar, akad. slikarka Stanislava S. Pudobska
vabilo neznano
-Avtor: akademska slikarka Stanislava S. Pudob-
ska
prvi Snežniški pogovor z umetnostjo, akvareli,
26 slik
petek, 19. september 1986, ob 19. uri, grad Snežnik
Sodelovali bodo: pesnica Neža Maurer, gledališka
igralka Štefka Drolčeva, glasbenik Martin Lumbar,
povezovalec Silvo Teršek
Razstava bo odprta do 10. oktobra 1986
Prireditelj: grad Snežnik
*Naši razgledi, Ljubljana, 10. oktobra 1986: Snež-
niški pogovor z umet{n)ostjo, Kaja Drašler
vabilo^
Avtor: učitelj likovnega pouka v osnovni šoli he-
roja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu Stane
Kren
3. samostojna razstava
petek, 10. oktobra 1986, ob 19. uri v gradu Snežnik
Ob otvoritvi bodo igrali glasbeniki mariborske rock
alternativne scene: Rajko Muršič - električna kitara,
Peter Tomaž Dobrila - električna kitara. Zmago
Jesenik - bobni
Razstava bo na ogled do 31. oktobra 1986
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo avtorja
LETO 1987
-Avtor: Via negativa: pesmi in kratka proza - Si-
mon Kardum, Gorazd Logar, likovni del -
Primož Predalič, Gregor Strman, Dragan
Milovinovič, glasba-Boštjan Šmalc
Poziv na kratko degustacijo alternativnega
ustvarjanja (Umetniki so oblikovali politično
drzen plakat)
6. februarja 1987, ob 19. uri v gradu Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik
posebno provokativno vabilo avtorjev
-Avtor: Marija Orthaber umetniška keramičarka
drugo Snežniško srečanje, razstava keramike
petek, 8. maja 1987, ob 19. uri v gradu Snežnik
Sodelovali bodo: umetnostna zgodovinarka Ma-
ruša Avguštin, pevka Meri Avsenak, komponist
Bojan Adamič, glasbenik Duro Penzeš
Razstava bo odprta v maju in juniju 1987
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Goran Horvat
Razstava likovnih del
petek, 3. Julija 1987, ob 19. uri v gradu Snežnik
Na otvoritvi bo nastopal Tomaž Pengov
Razstava bo odprta do 27. julija 1987
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtorji: akademska kiparka Braniselj Milena,
akademski slikar Klančar Bojan, akademski slikar
Perko Tomaž, akademska slikarka Stanislava S.
Pudobska, akademski slikar Strman Božidar
Skupinska razstava "Notranjskih likovnikov"
občine Cerknica (v sklopu notranjske polharske
noči)
sobota, 26. 9. 1987, ob 16. uri v gradu Snežnik
Na otvoritvi bo nastopil "Logaški oktet"
Po otvoritvi razstave bo pred gradom koncert god-
be na pihala
Razstava bo odprta do 31. 10. 1987
(Vprimeru slabega vremena se prireditev prestavi
na naslednjo soboto)
Prireditelj: grad Snežnik
165
KRONIKA
48
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 i
ZOOO
Otvoritev razstave VIA NEGATIVA (loto S. S.
Pudobska, 1987).
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1987, Raz-
stava "Notran/{sk)ih umetnikov" občine Cerknice,
Sanda Turšič
vabilo^
Notranjska polharska noč
sobota, 26. 9. 1987pri gradu Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik, pokrovitelji: Turistično
društvo Loška dolina, Imos SGP Gradiščw Cerk-
nica, Nanos TOZD trgovina Rakek, Kartonažna
Rakek, Kovind Unec, Kovinoplastika Lož, Avto-
montaža TOZD TTN Cerknica, THP Postojnska
jama TOZD gostinstvo Cerknica, Izolirka TOZD
Novolit Nova vas. Brest Cerknica
obstaja plakat
LETO 1988
-Avtor: fotografinja Andreja Peklaj
tretje Snežniško srečanje, poudarek pogovora in
razstave bo na lepotah Cerkniškega jezera, raz-
stava umetniških fotografij
petek, 22. aprila 1988 v gradu Snežnik
Sodelovali bodo dr. psihologi in ekolog prof dr.
Hubert Požarnik, Lipa zelenela je, mešani pevski
zbor, vodja zbora Lajko Milisavljevič, povezovalec
Frane Podobnik
Razstava bo odprta v maju 1988
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Brane Jazbar
Razstava slik
petek, 3. junija 1988, ob 19 uri
Sodelovali bodo: pesnik - Franc Černigoj flavta -
Maja Lavrenčič, kitara - Nadja Rodman
Razstava bo odprta do 22. junija 1988
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtorji: člani Fotosekcije KUD-a Vide Pre-
gare iz Ljubljane: Božjak Ljubo, Jež Dušan,
Stainbuch Miro
Razstava umetniške fotografije
petek, 1. julija 1988, ob 19 uri
Sodelovali bodo učenci Glasbene šole iz Ribnice
Razstava bo odprta do 1. avgusta
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1988, Raz-
stava umetniške fotografije, Sanda Turšič
vabilo^
-Avtor: mala plastika Alenka   Eržen  Šušteršič,
slike Nina Šušteršič
Razstava malih plastik in slik
petek, 5. avgusta 1988, ob 19. uri
Sodeloval bo Branko Brezavšček, violina
Razstava bo odprta do 2. septembra
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, oktoberl988. Razstava
male plastike in slik, Sanda Turšič
vabilo^
-Avtor: Gojko Vlašič
Razstava slik z motivi Norveških fjordov
sobota, 24. septembra 1988, ob 16. uri
Sodeloval bo: Mešani pevski zbor "Svoboda" Loška
dolina
Razstava bo odprta do 31. oktobra 1988
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, december 1988, Raz-
stava slik Gojka Vlašiča, Sanda Turšič
vabilo^
LETO 1989
-Avtor: stare panjske končnice. Čebelarski muzej
Radovljica
četrto Snežniško srečanje, srečanje je posvečeno
70-letnici obstoja čebelarskih društev v občini
Cerknica
166

lOOO
KRONIKA
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 !
petek, 12. maja 1989, ob 19. uri, grad Snežnik
Sodelovali bodo pevka ljudskih pesmi Ljuba Jen-
ček, pomen čebelarstva Leon Frelih
Razstava bo odprta v maju 1989
Prireditelj: grad Snežnik
^Glasilo  Kovinoplastike  Lož,  julij   1989,   Četrto
Snežniško srečanje in razstava slik
Milana Vošanka, Sanda Turšič
vabilo^
-Avtor: Milan   Vošank, učitelj likovne vzgoje in
zgodovine na OŠ v Cerknici
Razstava slik
sobota, 2. junija 1989, ob 19. uri
Sodelovali bodo glasbeniki iz Cerknice: Jernej in
Boštjan Smalc, Rado Grekulovič, Jože Tomšič
Razstava bo odprta v juniju 1989
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo  Kovinoplastike  Lož,  julij   1989,   Četrto
Snežniško srečanje in razstava slik Milana  Vo-
šanka, Sanda Turšič
vabilo^
-Avtor: Mešani pevski zbor DPD SVOBODA
Loška dolina
Letni koncert
sobota 17. junija, ob 20. uri v gradu Snežnik
Istočasno si lahko ogledate tudi razstavo slik sli-
karja Milana Vošnjaka (Vošanka) iz Cerknice
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo
LETO 1990
-Avtor: dr. Janez Bogataj
Ob 8. februarju - slovenskem kulturnem dnevu
predstavitev knjige: DOMAČE OBRTI NA
SLOVENSKEM
petek, 2. februarja 1990, ob 18. uri v gradu Snežnik
Med prikazovanjem diapozitivov se bomo pogo-
varjali o obuditvi starih obrti
Prireditev bo spremljala Ljuba Jenček z ljudsko
pesmijo
vabilo^
-Avtor: akademski slikar Vladimir Pirnat
Razstava portretov
petek, 18. maja 1990, ob 19. uri v razstavnih pro-
storih gradu
Spremna beseda v vabilu, Taras Kermauner
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: novinarka Marjana Lavrič
peto Snežniško srečanje Obudih bomo spomine
na življenje in delo v gradu Snežnik v času, ko ga
je upravljala družina Schönburg Waldenburg.
sobota, 14. julija 1990, ob 19. uri, grad Snežnik
Sodelovale bodo nekdanje grajske uslužbenke in
uslužbenci Srečanje bo vodila novinarka Marjana
Lavrič.
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Razstavo so oblikovali: Tomaž Hartman,
Janez Konečnik
100 let varovanja naravne dediščine pra-
gozdov na slovenskem
petek, 21. 9. 1990, ob 19. uri v gradu Snežnik
Fotografije: Janez Konečnik, Tomaž Hartman, Mar-
ko Figar, Hrvoje Oršanič, Oskar Dolenc, Janez
Papež, Edo Žitnik, Marko Masterl, Boštjan Tarman,
Mirko Ferušek, Ljubo Cenčič
Olja in grafike: Boštjan Košir, Posterji: Tomaž
Hartman - Božo Kos
Spremna beseda v vabilu, Tomaž Hartman
Prireditelj:  grad Snežnik, Gozdno gospodarstvo
Kočevje
vabilo^
-Izvajalca: kljunasta flavta Klemen Ramovš, čem-
balo Dada Ruža
Koncert glasbe iz časa Ludvika XIV (Prvi
koncert princese Ane)
četrtek, 27. septembra 1990, ob 20. uri v gradu
Snežnik
vstopnina: 90,00 din
Prireditelj: grad Snežnik v sodelovanju s Kon-
certno  agencijo  Klemen  Ramovš Management
d.o.o. posredovanje koncertov
vabilo^
Ex-tempore "19. oktober"
četrtek, 25. oktober 1990, ob 19 uri na gradu
Snežnik
Prireditelja: grad Snežnik, ZKO Cerknica
* Glasilo Kovinoplastike Lož, december 1990, Ex-
tempore -19. oktober
vabilo neznano
-Avtor: Ramovš Consort (Ljubljana)
Baročne sonate in kontate (Drugi koncert prin-
cese Ane)
četrtek, 25 oktober 1990, ob 20 uri
Sodelujejo:  sopran  Marjana  Bencina,  kljunasta
flavta Klemen Ramovš,  violončelo &  viola da
gamba
Prireditelja: grad Snežnik in Ramovš Consort
* Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
167
1-2 KRONIKA
STANISLAVA s. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 !
i
2000
-Avtor: Ramovš Consort
400 let virtuozne kljunaste flavte (Tretji kon-
cert princese Ane)
četrtek 15. november 1990, ob 20. uri
kljunasta flavta Klemen Ramovš, Bassano, J. S.
Bach, Heberle, Hirose, Svete, P. Ramovš
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
*Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Ramovš Consort
Božični koncert (Četrti koncert princese Ane)
četrtek 27. decembra 1990, ob 20. uri
Sodeluje Ansambel za staro glasbo 415  Inter-
national z baročno glasbo dvora in meščanske
hiše
Prireditelja:grad Snežnik, Klemen Ramovš Consort
*Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
LETO 1991
-Avtor: Marinko Opalič (Ljubljana - Pula)
Koncert glasbe renesanse, baroka in klasike
(Peti koncert princese Ane)
četrtek, 17 januar 1991, ob 20. uri
lutnja & kitara, Marinko Opalič
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Wolfgang Brunner (Salzburg)
Koncert glasbe Bach, Hayden,  Wolf, Mozart
(Sesti koncert princese Ane)
četrtek, 28. februarja 1991, ob 20. ud
hammerklavir C. Ph. E., Wolfgang Brunner
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
"glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Slovenski madrigalisti
Koncert   slovenskih   in   tujih   velikonočnih
pesmi (Sedmi koncert princese Ane)
četrtek, 28. marec 1991, ob 20. uri
dirigent, prof. Janez Bole
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Maria Cogen (Belgija)
Koncert baroka in zgodnje klasike (Osmi kon-
cert princese Ane)
četrtek, 25. april 1991, ob 20. uri
čembalo. Maria Cogen
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Silvo Teršek
šesto Snežniško srečanje, razstava slik
petek, 10. maja 1991, ob 19. uri, grad Snežnik
Gostje: astrologinja Meta Malus, pesnik in lovec
Boris Kralj, navdušen zbiralec umetnin Marjan
Kralj
Razstava slik bo odprta do 31. maja 1991
Prireditelj: grad Snežnik
"Delo, Ljubljana, sreda 15. maja 1991, Ko je na
snežniškem gradu že četrtič zares strašilo, Ivan
Sivec
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1991, Grad
Snežnik in razstava Iztoka Horvata, Sanda Turšič
vabilo^
-Avtor: One Man Shaw - dr. Hermann Buch-
ner (Spodnja Avstrija)
Koncert srednjeveške  in  renesančne  glasbe
(Deveti koncert princese Ane)
četrtek, 23. maj 1991, ob 20. uri
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtorji:   akademski slikar Boris   Benčič,  aka-
demski slikar Milan   Butina,  akademski kipar
Marjan   Keršič-Belač,  akademski slikar Janez
Logar, akademska slikarka Miša  Pengov,  aka-
demski slikar Tomaž   Perko, akademski slikar
Vladimir    Pirnat,   akademska   slikarka   Dora
Plestenjak-Milkovič,  akademska slikarka Stani-
slava S. Pudobska, akademski slikar Milan Rot,
akademski slikar Božidar Strman
razstava: Realisti v gradu Snežnik
petek, 14. junija 1991, ob 19. uri
Avtorje bo predstavil likovni kritik Ivan Sedej in
spremljal glasbenik Adi Smolar
Razstava bo odprta do 14. julija 1991
Prireditelj: grad Snežnik
"Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1991, Grad
Snežnik in razstava Iztoka Horvata, Sanda Turšič
"Delo, Ljubljana, petek, 12. julija 1991, Realisti v
gradu Snežnik, Ivan Sedej
vabilo-^
-Avtor: Ensembl TAvantgarde
Koncert, Bach, G. Benda, F. G. Klopstock, J.
F. Kleinknecht (Deseti koncert princese Ane)
četrtek, 27. junij 1991, ob 20. uri
168
>
>
12 KRONIKA
2000
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 i
Sodelujejo: baročna prečna flavta A. Andreas Krö-
per (Mannheim), hammerklavir C. Ph. L Bernhard
Gillitzer (München)
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
* Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Ryo Terakado (Amsterdam)
Koncert J.  S.  Bach: 6 sonat za  violino in
čembalo, BWV 1014-19 (Enajsti koncert princese
Ane)
četrtek, 25. julij 1991
Prireditelja: grad Snežnik, Ramovš Consort
* Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1990, Koncerti
v Gradu Snežnik
vabilo neznano
-Avtor: Izidor Horvat
Razstava slik
petek, 16. 08. 1991. Ob 19 uri
V kulturnem programu bo sodeloval poet in glas-
benik Adi Smolar
Razstava bo odprta do 12. 09. 1991
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, oktober 1991, Grad
Snežnik in razstava Iztoka Horvata, Sanda Turšič
vabilo^
Paganinijev koncert
petek, 27. decembra I99I, ob 19. uri
Sodelujejo: violina Drago Bregavšček, kitara An-
drej Vari
Vstopnice so 290,00 SIT, prodaja jih tudi galerija
KOMPAS, Titova 12, Ljubljana
Prireditelja: grad Snežnik, Društvo za oživljanje
starih običajev Loška dolina
vabilo^
LETO 1992
-Avtor: Marjan Tomšič
Večer s književnikom in letošnjim Prešer-
novim nagrajencem Marjanom Tomšičem
petek, 13. marec 1992, ob 19. uri
Avtorja bo predstavila Jasna Čebron, odlomke iz
njegovih del bo brala Rožana Koštalj
Gostje so iz Kopra
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Mešani pevski zbor Sveti Jurij Stari
trg
Velikonočni koncert
nedelja, 26. april 1992, ob 19. uri v gradu Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo z žigom zbora
-Avtor: akademski slikar Milan Rot
Razstava cvetja in likovnih del
četrtek, 30. april 1992, ob 19. uri, grad Snežnik
Sodelujejo: trgovina Kašča, Gardenia ars florae iz
Ljubljane, duo Tobo
Razstava cvetja bo na ogled med prvomajskimi
prazniki, likovna razstava bo odprta do 23. maja
1992
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Mestna šola za risanje in slikanje v
Ljubljani
sedmo Snežniško srečanje, razstava likovnih del
študentov
petek, 29. maj 1992, ob 19. uri, grad Snežnik
Sodeloval bo glasbenik Klemen Ramovš
Razstava bo odprta do 22. junija 1992
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: pianistka Kristina   Babuder, iz razreda
prof   Carmen   Graf-Adnet na  Hochschule  fur
Musik und darstellende Kunst na Dunaju
Klavirski recital, A. Skrjabin, L. Van Beethoven
sobota, 6. junij 1992, ob 20. uri
Pred recitalom je možen do 18. ure ogled gradu
Snežnik
posebno vabilo
Začelo se je redno vodenje predšolskih otrok v
grajsko  galerijo  pod  vodstvom  vzgojiteljic  kot
vključevanje v umetniško kulturo.
* Letni delovni načrt, VVO Martin Krpan enoti Iga
vas in Stari trg pri Ložu, pedagoška dokumentacija
oddelka
-Avtor: modna oblikovalka Suzana Sisernik
Razstava modnega oblikovanja
petek, 26. 6. 1992, ob 19 uri v gradu Snežnik, Ko-
zarišče 67, Stari trg pri Ložu
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo Suzane Sisernik
-Avtor: akademska kiparka Milena Braniselj
Otvoritev razstave skulptur in grafik
petek, 17. julij 1992, ob 20. uri, grad Snežnik
Razstavo bo odprl profesor Janez Mesesnef tri
misli o življenju - Boris Kralj, jazz koncert - Mia s
prijatelji
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo akad. kiparke Milene Braniselj
-Avtor: akademska slikarka Dunja Zupančič
Razstava slik
petek, 28. 8 1992, ob 19. uri v gradu Snežnik,
Kozarišče 67, Stari trg pri Ložu
169
12 KRONIKA
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 j
2000
Na Otvoritvi bosta nastopila: prečna ßavta Spela
Marinčič, saksofon Hugo Sekoranja
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo akad. slikarke Dunje Zupančič
-Avtor: Hana Sumrada-Oblak
Razstava aranžmajev in pletenin
petek, 9. oktober 1992, ob 20. uri
Ob otvoritvi vam bodo zapeli pevci Mladinskega
pevskega zbora iz Cerknice, s svečami pa pričaral
grajsko vzdušje STENPLAST iz Vrhnike
Prireditelj: grad Snežnik ;
"Glasilo Kovinoplastike Lož, december 1992, Krpa-
nove! in grad Snežnik, Sanda Turšič vabilo^
-31. 10. - Dan reformacije
razstava likovnih del otrok v gradu Snežnik
*Podatki o šolskih razstavah v gradu Snežnik so
vzeti iz arhiva OŠ heroja Janeza Hribarja Stari trg
pri Ložu (22. 02. 2000, ob 20. uri)^ |
-Avtor: Bogdana Herman
Koncert: Stare slovenske balade
nedelja, 27. decembra 1992 ob 18. uri, grad \
Snežnik
Na zadnjo letošnjo nedeljo bo Bogdana Herman v \
toplo zakurjeni sobani gradu Snežnik pela stare i
slovenske balade. Slovesno bo! Čakamo vas!
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
LETO 1993
-Avtor: akademska slikarka Briglia Mulej \
osmo Snežniško srečanje
petek, 16. april 1993, ob 19 uri, grad Snežnik
Sodelovali bodo: Neža Maurer, nova zbirka Od
mene k tebi, gledališka igralka Marijana BrecelJ
Suzana Sluga, flavta - prof. M. Graselli, igralec Jože \
Logar
Razstava slik bo odprta do 12. maja 1993 \
Prireditelj: grad Snežnik j
vabilo^ I
-Avtor: Miro Starič, uglaševalec klavirjev
Razstava likovnih del
7. maj 1993, zvečer v gradu Snežnik
Na otvoritvi je govoril likovni kritik Mirko Juter-
šek, z igranjem na piščali pa sta jo popestrili Ana
(Sluga) in Nuša (Berce)
Razstava je bila odprta cel mesec
Prireditelj: grad Snežnik
"Glasilo Kovinoplastike Lož, julij 1993, Kulturni
dogodki minulih dni, Sanda Turšič
vabilo neznano
-Avtor: Janko Dermastja
Razstava modne fotografije
15. maj 1993 v kletnih razstavnih prostorih gradu
Snežnik
Razstavljene so fotografije oblačil študentov obliko-
vanja tekstilij na oddelku za tekstilno tehnologijo,
FNT Univerze v Ljubljani, nastopil je saksofonist
Hugo Sekoranja
"Glasilo Kovinoplastike Lož, julij 1993, Kulturni
dogodki minulih dni, Sanda Turšič
vabilo neznano
-Avtor: Niko Slovene
Likovna razstava
petek, 11. junij 1993, ob 19. uri na gradu Snežnik
Avtorja bo predstavil dr Ivan Sedej s prijetno
glasbo nam bo večer olepšal Duo Duma, aran-
žmaje tiliožitja nam bo predstavila Hana Šumrada
Prireditelj: grad Snežnik
dvoje vabil: vabilo^ z rokopisom Hane Šumrada,
posebno vabilo Nika Slovenca
-Avtor: Mednarodna likovna delavnica
Slovenija odprta za umetnost
5.-12. julij 1993 v gradu Snežnik
Sodelovalo je štirinajst umetnikov iz Argentine,
Italije, Avstrije, Nemčije, Hrvaške in Slovenije, med
njimi najbolj znani Jože Tisnikar, Zvest Apollonio
in Klavdij Tutta
"Glasilo Kovinoplastike Lož, julij 1993, Kulturni
dogodki minulih dni, Sanda Turšič
vabilo neznano
24. 9. razstava učencev v gradu Snežnik?
-Avtor: Vanja Strie
Predstavitev prve pesniške zbirke: PESMI
petek, 5. novembra 1993, ob 19. uri, grad Snežnik
Razgovor je vodil Is tok Razdrih, pesmi je brala
Lidija Mlakar, na kitaro je igral Boštjan Smalc in
na violino Matej Kržič
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo Vanje Strie ".A-
-Avtor: fotograf Bojan (Bogdan) Kladnik
Predstavitev knjige:  Fotomonografija  proto-
kolarnih gradov na Slovenskem
petek, 19. november 1993, ob 19. uri
Avtor besedila dr Janez Marolt
Prireditelj: grad Snežnik
posebno barvno vabilo z dodano risbo akad. sli-
karke Stanislave S. Pudobske
-Avtor: Svetlana Makarovič
Novoletni koncert
nedelja, 26. december 1993, ob 18 uri grad Snežnik
Program: Večer šansonov "Namesto rož"
Prodaja vstopnic: uro pred koncertom
170
>
KRONIKA
20O0
STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERGE. 162-175 i
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo*^
LETO 1994
-Avtor: Camerata Medica Labacensis
Ljubljanski zdravniški komorni orkester
petek, 25. marec 1994 ob 20.00, grad Snežnik \
Dirigent: Andrej Ožbalt, solistki: Tanja Cvelbar, j
Ha v ta, Mateja Kunstek, sopran j
Prireditelj: grad Snežnik |
posebno vabilo i
-Avtor: Notranjski likovniki - Krpanovci ¦
Skupinska razstava
petek, 15. april, 1994 ob 19. uri grad Snežnik
razstavljajo: absolventka kiparstva Matejka Belle,
akad. kiparka Milena Braniselj, akad. slikarka Mi-
lena Gregorčič, grafik Bojan Klančar, akad. slikar
Janez Kovačič, akad. kipar Erik Lovko, akad. slikar
Tomaž Perko, akad. slikarka Stanislava S. Pu-
dobska (6 slik), akad. slikar Maksimiljan Rot, akad. \
slikar Božidar Mišo Strman, akad. slikar Veljko \
Toman, akad. slikarka Milena Usenik
avtor postavitve: dipl. arhitekt Marjan Loboda, ve- .
čer bo popestril glasbenik Vlado Kreslin, umetnike \
bo predstavila umetn. zgodovinarka Polona Škodič \
Prireditelj: grad Snežnik, pokrovitelji: Gostilna Sla- \
mar Nova vas. Perutninski kombinat Pivka - LKP \
Cerknica, Pivovarna Union Ljubljana \
Razstava bo odprta do 15. maja \
*Republika, Ljubljana, ponedeljek, 18. april 1994, j
str. 2, Krpanovce so izzvale lepote Notranjske, \
Mateja Godejša \
vabilo^
-Avtor: ak. slik. Maja Marinšek - Berden
Razstava paravanov
petek, 20. maja 1994 ob 19. uri, grad Snežnik \
Ob otvoritvi bo g. Friedrich Mosshammer-Alphorn i
- rog - pripravil samostojni koncert
Razstava bo odprta do 5. junija 1994 \
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: akad. slik. Wang Huiqin \
Likovna razstava slik in ilustracij \
petek, 10. junija, 1994 ob 19. uri v Snežni grad \
(grad Snežnik)
Umetnico bo predstavila umetnostna zg. g. Tatjana
Pregelj - Kobe, g. Angela Košir iz Selščka bo ob
otvoritvi zaigrala na citre
Razstava bo odprta do 30. junija, 1994
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: ing. Janez Konečnik
Razstava: Slike iz narave
petek, 8. julija 1994 ob 19. uri, grad Snežnik
Avtorja bo predstavila umetn. zgod. Tatjana Pre-
gelj - Kobe, otvoritev bo spremljana
s projekcijo diapozitivov
Razstava odprta do 31. avgusta 1994
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Anita Kranja
Slikarska razstava
četrtek 18 8 1994 ob 19 uri, grad Snežnik
Pri postavitvi razstave je sodeloval Boris Oblišer
razstava bo odprta do 24. 8. 1994
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: akad. slikarka Stanislava S. Pudobska
38. samostojna razstava, 38 slik
petek, 26. avgusta 1994 ob 19. uri, grad Snežnik
Razstavi na pot bo zapela Vita Mavric
Prireditelj: grad Snežnik, pokrovitelj razstave je ob
svoji 40- letnici Kovinoplastika Lož
*katalog, Stanislava Sluga - Pudobska, 1994, Grad
Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, november 1994, po-
sebna številka. Prireditve ob 40-letnici podjetja
vabilo^
30. september otvoritev razstave učence OS v gra-
du Snežnik (Andreja Ravšelj, Vida Truden, Jasna
Lekanjß
-Avtorja:  Mednarodna  donacija  Oskar   Kogoj,
Amazonke Roberto Roda
Svečana razstava: Mit, Fotografija, Design
dne 7. oktobra 1994 ob 17. uri
Predsednik: Matija Potočnik, sodelujejo: Sloven-
ske ljudske balade: Bogdana Herman, Sloven-
ske železarne-Ravne STO, Antoni-Maniago, Ste-
klarska šola-Rogaška Slatina, Steklarna Hrastnik,
Comune di Ferrara, Centro Entografico Ferrarese,
Comune di Bondeno, Comune di Codigoro, Co-
mune di Cortona, Comune di Foiano, Istituto di
Cultura 'Casa G. Cini"-Ferrara, Sergio Bonelli Edi-
tore-Milano, Galleria d'Arte L'Ariete-Bologna, SEl-
Societa Escavazioni Inerti s.r.l.-Ferrara, Galerija
"Oskar Kogoj", Marija in Borut Dolinar-Žalec, akt:
Silvia Gamberini, nakit: Ambra Attico, ilustracija:
Giancarlo Alessandrini, Andrea Artusi, Roberto Bo-
nadimani. Germano Bonazzi, Esposito Bros, Carlo
Jacono, Nicola Mari, Teresa Marzia, Giorgio Mon-
terio. Massimo Rotundo, Sergio Toppi, Loredana
Ugolini, Roberto Zaghi, predstavitev žlahtne
kapljice: Ivan Batic in Janez Filak
Prosimo Vas, da Vašo cenjeno prisotnost na od-
ili
^ KRONIKA

STANISLAVA S. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175
2000
prtju razstave blagovoljno najavite po telefonu:
064/22 11 33, g Ireni Kunstelj Hvala!
Prireditelji: Republika Slovenija, Brdo-protokolarne
storitve. Grad Snežnik, Stari trg pri Ložu
*Delo, sreda, 28. septembra 1994, Bakle, glasba in
beseda slovenskega poletja, IMAGO SLOVENIAE/
Podoba Slovenije, Dr. Bogomir Kovač
vabilo: Design Oskar Kogoj, ročno izdelani papir
"Vevzhe 1579", tisk: Darko Pahor
-Avtor: akad. slikarka Stanislava S. Pudobska
Enodnevna razstava, olja, 24 slik. Srečanje župa-
nov vseh slovenskih občin
17. novembra 1994, grad Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik
-Avtorice: akad. slik. Anka Hribar-Košmerl, arhi-
tektka in mlada raziskovalka na etnologiji Tatjana
Oblak, študentka arhitekture Nataša Oblak
Razstava risb in akvarelov, nakita in posli-
kane keramike, nakita in vaz
petek, 23. decembra 1994 od 17. uri. Grad Snežnik
Razstava bo odprta z glasbenim utrinkom mladih
glasbenic
Prireditelj: Grad Snežnik
vabilo^
-Avtor: Duet "Duma", Klarisa Jovanovič, Veno
Dolenc
Novoletni koncert
petek, 23. decembra 1994 ob 19. uri, grad Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
LETO 1995
-Avtor: akad. slikarka Bernarda Smid
Likovna razstava
petek, 14. aprila 1995 ob 19. uri, grad Snežnik
Otvoritev bo spremljala hči pevka Alenka Šmid,
spremna beseda v vabilu.- Iskanje Luči, prof Janez
Ster
Razstava bo odprta do 5. maja 1995
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^, pomanjšano na belo podlago
-Avtorji: ga. Milena Kraševec, Borut Kraševec,
Ludvik Šraj, Marjan Mlakar, ga. Ivana Bran-
celj z Brezi j pri Cerknici
Snežniški večer likovnikov amaterjev
petek, 19. maja 1995 ob 19. uri, grad Snežnik
Z besedo bo sodelovala ga. Milena Ožbolt, učenci
Glasbene šole Ivana Gerbiča bodo srečanje obo-
gatili z večerom baročne glasbe.
Prireditelj: grad Snežnik
novo oblikovano vabilo^
-Avtorji: Meri Avsenak, Bogdana Herman,
Ljoba Jenče, Klarisa Jovanovič, Vita Mavric,
Jerca Mrzel, mojster Bojan Adamič z Meri
Avsenak, DUMA-Veno Dolenc - kitara, Božo
Ogorevc - viola, violina s Klariso Jovanovič
koncert: Od ljudske pesmi do šansona. Vi-
teške igre, obstajajo fotografije 11-15/217, S.
Sluga
sobota, 24. junija 1995 ob 21. uri, grad Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik
novo oblikovano vabilo^
-Avtor: ga. Dara P agon
razstava: Idrijske čipke
petek, 21. julija 1995 ob 19. uri, grad
S pesmijo bosta večer povezala zakonca Anzeljc
Marija in Franc iz Hudega vrha.
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^ z dodatno okrašeno belo ovojnico z barv-
nim grbom in oznakami Brda
-Avtor: Herman Pivk
Razstava fotografij
petek, 1. septembra 1995 ob 19. uri
Na staroselskem avstralskem instrumentu bo otvo-
ritev spremljal g. Drago Kunej.
Razstava bo odprta do 18. septembra 1995
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož, pokrovitelj razstave: Brest-Pohištvo
novo oblikovano vabilo^, dodatna fotografija in grb
družine Schoenburg Waldenburg
-Avtor: Boštjan Košir
Razstava likovnih del
petek, 22. septembra 1995 ob 19. uri
Otvoritev bo spremljala vokalna skupina Cantate
Domino iz Kočevja.
Razstava bo odprta do 13. oktobra 1995
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg, enako na ovojnici
29. september otvoritev razstave učencev OS v
gradu Snežnik (Alenka Ravšelj A. Ravšelj, J. Le-
kan, T. Parkas) (izdelki)^
-Avtor: Sanda Turšič
Predstavitev pesniške zbirke: RES-JE
petek, 10. novembra 1995 ob 17. uri, grad Snežnik
Skozi večer nas bo z besedo popeljala ga. Milena
Ožbolt, predstavitev pesmi smo zaupali igralki
Šentjakobskega gledališča gospe Mici Udir, operni
pevec in kipar g. Aleksander Kovač ter vnukinja
avtorice pesmi Zla tka Turšič pa bosta večer glas-
beno popestrila.
Predstavitev sta podprla: grad Snežnik, trgovina
172
48
KRONIKA
lOOO
STANISLAVA s. PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERGE, 162-175
Kašča iz Starega trga
"Glasilo Kovinoplastike Lož, december 1995, Bo-
gato pesniško snovanje za vse okuse v Loški do-
lini, Milena Ožbolt
vabilo^
-Avtor: STBB d.o.o.
Predstavitev izdelkov iz vitraža in Tiffany
tehnike
petek, 17. novembra 1995 ob 18. uri na gradu
Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg
-Avtor: Slavica Brus
Predstavitev pesniške zbirke: "Šepet tišine"
sobota, 18. novembra 1995 ob 18. uri, grad Snežnik
Pogovor bo vodil Andrej Bartol, predavatelj iz Lju-
bljane, sodelovala bosta Boris Kandare - kitara.
Tone Rot - kitara
Prireditelj: grad Snežnik
"Slovenec, Ljubljana, 25. november 1995, Poezija,
narava, kamenje in življenje, Albin Košmrl
"Glasilo Kovinoplastike Lož, december 1995, Bo-
gato pesniško snovanje za vse okuse v Loški do-
lini, Milena Ožbolt
vabilo Slavice Brus
-Avtor: Bogdana Herman
Izid prve samostojne zgoščenke z naslovom:
STARE LJUDSKE
petek, 15. decembra 1995 ob 18. uri, na gradu
Snežnik
Peli bomo, godil, klepetali, kaj prigriznili in se lepo
imeli. Prosim, toplo se oblecite in obujte!
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg, zemljevid Notranjske
-Avtor: Martin Lumbar
Svečana predstavitev prvega samostojnega
glasbenega projekta: SAMOTNA PTICA
KRISTAL
petek, 22. decembra 1995 ob 18. un, grad Snežnik
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg, zemljevid Notranjske
LETO 1996
-Avtor: Ljoba Jenče
Pripovedovalnica (prva)
petek, 19. januarja 1996 ob 18. uri, grad Snežnik
Pripovedi in pesmi iz ljudskega spomina bo po
svoje oživljala Ljoba Jenče
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^, pomanjšano na belo osnovo
-Avtor: Vanda Šega
Recital pesmi
Naj bo četrtek, 22. februar 1996, praznik. Dobro-
došli v gradu Snežnik ob 18. uri.
Svoje pesmi vam bo poklonila pesnica Vanda Se-
ga, dopolnile jih bodo citre Tomaža Plahutnika,
povezale pa besede Janeza Praprotnika.
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
"Glasilo Kovinoplastike Lož, marec 1996, Že ule-
žane (bolj ali manj) kulturne novice, Milena Ožbolt
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg
-Avtor: g. Drago Arko - violina, g. Hinko Haas -
spinet
Koncert baročne glasbe
V soboto, 2. marca 1996 ob 19. uri vljudno vabljeni
v grad Snežnik
Program: Sonate za violino in klavir
vstopnina: 500 SIT
Prireditelj: grad Snežnik, sponzor: Kovinoplastika
Lož
novo oblikovano vabilo^, grb družine Schoenburg
Waldenburg, zemljevid Notranjske
Sempetrsko glasbeno-kulturno popoldne
13. 4. 1996 ob 13 uri, grad Snežnik
Nagovor: g. Tomaž Haller, Uvodni del: g. Matija
Potočnik, Glasbeni del: g. Boris Sinigoj - rene-
sančna lutnja, g. Marcos Bajuk - glas, gdč. Maša
Poljanec - spremljava, g. Boris Rener - klarinet.
Kulturni del: pogovor o glasbi - povezovalec g.
Potočnik, nekaj o gradu in ogled - vodi ga. Vesna
Berce. Pogovor ob prigrizku.
Prireditelj: grad Snežnik
posebno vabilo
-Avtor: kolektiv GrG 23
Razstava: Kot volja in predstava
20. april ob 20. uri, grad Snežnik (1996)
Avtorji: Dejan Habicht, Kristina Lažetič, Tanja La-
žetič, Primož Piskar, Irena Pivka, Brane Zorman
organiziran je  avtobusni prevoz iz  Ljubljane,
informacije; tel 061 1254 386 (20-21'')
Prireditelj: grad Snežnik
"Glasilo Kovinoplastike Lož, avgust 1996, Beležke
ob kulturnih dogodkih v dolini, Milena Ožbolt
vabilo^, pomanjšano na belo podlago
173
12 KRONIKA

STANISLAVA S. PUDOBSKA; PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 i
lOOO
-Avtor: egiptologinja Iris Meško
Druga pripovedovalnica
petek, 26. aprila ob 19. uri, grad Snežnik
Zgodbe iz Starega Egipta bo pripovedovala egip-
tologinja Iris Meško, s svojimi izdelki bodo so-
delovali tudi učenci (učenci) osnovne šole Janeza
Hribarja iz Starega trga pri Ložu (B. Knaus, Alenka
Ravšelj, L. Zalar, kulturni dan za učence 6. r B.
Knaus)
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
*Zadnja prireditev za časa življenja upravnice gos-
pe Vesne Berce
*Načrtovane prireditve Vesne Berce:
-Avtorja: ga. Irena   Polanec, ciklus - EVA, g.
Aleksander Kovač, skulpture
Otvoritev slikarsko kiparske razstave
petek, 31. maja 1996 ob 19. uri, grad Snežnik
Sodeluje: ga. Ljoba Jenče, pevka
Razstava bo odprta do 23. junija 1996
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^
Razstava prestavljena na 2. 8. 1996, ga. Ljoba Jenče
- odstotna 2. 8., namesto nje je kvartet Triobadur
-Avtor: akad. slikarka Stanislava Sluga Pudob-
ska, slikarska dela (43 slik)
Umetniški večer v spomin gospe Vesni Ber-
ce, olja, akvareli, granit, 43 del
sreda, 5. junija 1996 ob 19. uri v gradu Snežnik
Umetniški večer v spomin gospe Vesni Berce bo-
mo oblikovali njeni prijatelji in sodelavci, vodil ga
bo gospod Silvo Teršek.
Razstava bo na ogled do 20. junija 1996
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, avgust 1996, Beležke
ob kulturnih dogodkih v dolini, Milena Ožbolt
vabilo^, vloženo fotokopirano besedilo na prozor-
nem papirju
-Avtor: Eva Gerkman-Scagnetti
Otvoritev slikarske razstave
petek, 21. junija 1996 ob 18. uri, grad Snežnik
Otvoritev bodo pospremili: likovni kritik Mirko
Jutršek ter ustvarjalci kulturnega programa. In-
terpretka poezije Milena Režun bo ob avtorski
glasbi Lada Jakše predstavila poezijo Vanje Strie,
Program bo vodila Milena Ožbolt
Razstava bo na ogled do 21. julija 1996
Prireditelj: grad Snežnik
*Glasilo Kovinoplastike Lož, avgust 1996, Beležke
ob kulturnih dogodkih v dolini, Milena Ožbolt
"Notranjske notice, Cerknica, 1996, Likovna umet-
nost, M.O.
vabilo^ I
-Avtor: Aleksander Kovač - skulpture, Irena Po-
lanec - ciklus EVA
Odprtje kiparske in slikarske razstave
petek, 2 avgusta 1966 (1996) ob 19 uri, grad
Snežnik
umetnike bo predstavil likovni kritik prof. dr Mir-
ko Jutršek, prireditev bo z glasbo popestril kvartet
TRIOBADUR. Povezovala bo Milena Ožbolt
Razstava bo na ogled do 1. septembra 1996
Prireditelj: grad Snežnik
"Notranjske   notice,   Cerknica,   1996,   Likovna
umetnost, M.O.
vabilo^
-Avtor: Aleš Lenasi iz Pirana, Hrvoje Oršanič iz
Brežic
Razstava fotografij
petek, 5. septembra 1996 ob 19. uri v gradu
Snežnik
Na prireditvi bodo sodelovali vokalna skupina
Akapel'ca p.v. (pod vodstvom) Marka Čibeja in
Milena Ožbolt
Razstava bo na ogled do 29. 9. 1996
Prireditelj: grad Snežnik
vabilo^, pomanjšano na belo osnovo
4. 10. je bila otvoritev razstave izdelkov učencev
šole v gradu Snežnik. Na otvoritvi so sodelovali
dramski krožek, ki ga vodi T. Parkas in pevski
zbor pod vodstvom J. Lekan. Besedo o razstavi je
imela akad. slik. Stanislava S. Pudobska.^
*lsti dan je nastopil pevski zbor v gradu Snežnik
na predstavitvi knjige: Partizanski zdravniki in
pravniki med stroko in politiko.
LETO 1997
-Avtor:  akad. kiparka Milena   Braniselj, akad.
slikarka Stanislava S. Pudobska
Vesnin večer
petek 27. junija 1997 ob 19.00 uri, grad Snežnik
Umetniški program bodo oblikovali Silvo Teršek,
Meta Malus, Jurij Souček,  Vita Mavric, Marjana
Brecelj, Marica Panjan, Inč Gorenc ter še nekateri
prijatelji gradu Snežnik. Po umetniškem programu
bosta   otvoritvi slikarske  in  kiparske  razstave.
Umetnici in njuna dela bo predstavil likovni kritik
Aleksander Bassin, (odsoten)
Razstavi bosta na ogled do 3. avgusta 1997
Prireditelj: grad Snežnik
Posebno oblikovano vabilo z grbom družine Lam-
berg, prvič uporabljeno
*Argo- časopis slovenskih muzejev, 39/1, 2, 1996,
stran 222, Grad Snežnik ostaja samoten brez svoje
vile - Vesni Berce, Branka Berce Bralko, Irena
Keršič
174
KRONIKA
2000
STANISLAVA S, PUDOBSKA: PETNAJST LET PLODNEGA GALERIJSKEGA SODELOVANJA Z VESNO BERCE, 162-175 \
Umetniški večer v spomin upravnici Vesni Berce
(1949-1996) (foto P. Jakopin, 1996).
"Vzajemnost Ljubljana, julij-avgust 1997, št. 7-8,
stran 52, Vesna, Sanda Turšič
"Vsega skupaj je Vesna Berce med drugimi orga-
nizirala 91 prireditev, ki so popolno ali delno
arhivirane, od tega 54 razstav (6 šolskih), 23
koncertov/recitalov, 9 knjižnih/glasbenih predsta-
vitev, 8 Snežnških večerov in 2 pripovedovalnici.
Sedem prireditev je Vesna načrtovala in jih je po
njeni smrti organizirala nova upravnica gradu
Snežnik, Majda Obreza Špeh.
Zahvaljujem se Gregorju Potočniku in Kovino-
plastiki Lož za pomoč pri računalniški obdelavi in
posebno se zahvaljujem upravnici gradu Snežnik,
Majdi Obreza-Špeh za vpogled v grajski arhiv, ki
sem ga večji del dopolnila z vabili iz članki iz
mojega delovnega arhiva in delno iz arhiva Boruta
Kraševca.
ZUSAMMENFASSUNG
Fünfzehn Jahre fruchtbarer Zusammenarbeit
mit Vesna Berce im Ausstellungsbereich
Vesna Berce, ihrem Beruf nach Ethnologin, löste
mit ihrer neuen Dienststelle als Verwalterin auf
Schloß Schneeberg (Snežnik) beim Dorf Kozarišče
am Rande des Loz-Tales (Laaserfeld), das vom Berg
Snežnik (1796 m) dominiert wird, durch ihr
Organisationstalent für Kulturveranstaltungen eine
echte Revolution aus. Als Schloßverwalterin hätte
sie mit der Reparatur von Schloßdächern, Instand-
setzung von Schloßgemächern, Organisation des
Führungsdienstes und Fortsetzung ihres Studiums
eine ruhige Existenz führen können. Doch Vesna
Berce wollte mit zweiunddreißig Jahren mehr er-
reichen.
Außer der Gründung der Schloßgalerie mit
vierundfünfzig (54) Ausstellungen gelang es ihr,
noch eine Reihe von Konzerten, Buchbe-
sprechungen, Rezitalen, ein internationales Ex-
tempore und acht (8) Snežnik-Abende zu veran-
stalten, die ein breites Echo in der Öffenthchkeit
fanden.
Sie verstand es, viele verschiedene Künstler aus
dem ehemahgen Jugoslawien, aus ganz Slowenien
und aus den Nachbarstaaten zu engagieren. Durch
ihre Gastfreundschaft, ihren Schönheitssinn, ihre
unaufdringliche Eleganz und Wärme erwarb sie
sich den Ruf einer Schloßdame.
Schloß Schneeberg wurde zu einem Kunst-
zentrum für zahlreiche, schönheitsliebende Be-
sucher. Das dortige Geschehen wurde in Vesna
Berces Archiv fragmentarisch oder detailhert be-
schrieben und redigiert: von der ersten Ausstellung
am 2. Juli 1983 bis zur letzten Veranstaltung, die
unter ihrer Leitung am 26. April 1996 stattfand.
Vesna Berce starb am 25. Mai 1996.
175
KRONIKA
>
2000
raziskovalna naloga
UDK 398:728(497.4 Snežnik)
prejeto: 3. 2. 2000
Nuša Berce
študentka 2. letnika na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Filozofska fakulteta v Ljubljani
Sl-1386 Stari trg pri Ložu, Kozarišče 78
Grad Snežnik - "pravljica"
IZVLEČEK
Prispevek je nastal s strnitvijo raziskovalne naloge iz leta 1997, v kateri je avtorica poleg zapisa
gradiva ustnega izročila v narečju skušala le-temu najti identiteto v okviru teorije ljudskega
pripovedništva ter poiskati paralele mitološkim bitjem, ki se v njem ponavljajo, z bitji iz slovenske,
slovanske ter zahodnoevropske (keltske) mitologije.
SUMMARY
THE SNEŽNIK CASTLE - "A FAIRY TALE"
This contribution was realised by summing up the research from 1997 in which the author tried to
find for the in dialect written material of verbal tradition an identity in the frame of the theory of folk
narration, and find parallels between mythological beings, repeated in the material, and beings from
Slovene, Slavic and West European (Celtic) mythology.
Ključne besede: grad Snežnik, Loška dolina, ljudsko pripovedništvo, praznoverje, lokalna mitologija
Da, grad Snežnik je pravljica. Zato, ker stoji
sredi čistega, tihega in mirnega gozda, obdan z
žuborečo vodo.
Pravljična je tudi njegova arhitektura, vsi v
njem ohranjeni predmeti in to, da ima prav vsak
od njih svojo lastno zgodbo. Čudno bi bilo, če se
okoli njegove čarovnije ne bi spletle pripovedke ali
vsaj pravljična pričevanja o prigodah v bližnji ali
malo bolj oddaljeni preteklosti.
Gradivo sem zbrala pri petih informatorjih, od
katerih pa sta mi le Ivanka Sirca (Gregorjeva) iz
Kozarišč ter Milka Vrhovec iz Starega trga posre-
dovali zgodbe, povezane s samim gradom. Prva je
bila kot dekle zaposlena v gradu, še prej pa je z
družino živela v hiši gozdarske šole; stric druge je
bil eden izmed dveh grajskih "pedentarjev".
Od Janeza Poroka (Janežčovga) s Klane, Ivane
Kandare iz Dan in, zdaj že pokojne, Neže Lekšan iz
Smarate sem izvedela predvsem o čudnih, obskur-
nih in čarobnih pripetljajih v snežniških gozdovih
ali na obrobju Cerkniškega jezera. Poleg zapisa pri-
povedovanj v narečju (s tem njihove vsaj delne
ohranitve) ter poskusa umestitve s pomočjo teorije
ljudskega pripovedništva pa me je zanimalo še,
katera bitja naseljujejo snežniško "mikro" mitologijo.
Kaj se je torej dogajalo v nevidnem ali vsaj
redko videnem svetu gradu, njegove okolice in
drugih predelov Loške doline, v času med obema
vojnama? Če navedem samo nekaj pripovedi in
začnem s tistimi, povezanimi z gradom:
*16 lajt je muogla takrat muoja sjestra m't!
Pa zvečjer ata praujo: "Pajdte no u vas po ciga-
rete"; zmjeraj se je šele zvečjer spumnu zajne! No,
pa sta še sz starejšo sjestro šle u gostilno in k' sta
se vračale je bla žje nuč! Sta ble puozne, pa sta se
hi tale, katjera bo praj pršla damu. Ta starejša je
r jekla, da gre okul pristave, ta je r jekla, da grje pa
pr grade.
Besedila so napisana fonetično poenostavljeno in brez
ustreznih dialektalnih znamenj.
176
48
2000
KRONIKA
NUŠA BERCE: GRAD SNEŽNIK - -PRAVUICA", 176-180
Kraji, lijer so se zgodbe dogajale (risbi M. Berce).
Je pršla do une stežičke pr smrajkah k' vuode
k cvingerje od grada. Tam jo je pa kar najkaj
ustaulu, da naj muogla naprajU Pa obrne glavo
pruot vratam od cvingerja , je blu tak čas, da so se
pod večjer meglice dajlale, pa zagljeda šjest vil
plajsat!!! Use bajle so ble, pa lajpe, nuo strah
postalu, da so je šle kar lasje u luftU Je huotla teč
mimu, pa jo je nazaj pahnilu... Zatu je stjekla kar
nazaj pa naraunost damu! Cez mnugu lajt je šla k
vračare, vedeževauke. Pa je ta rjekla: "K' ste bla 16
lajt stara, vam je blu danu vid't vile. Ampak tiste
vile so ble zle in ena od th vam je plunla na
nuogo - še zdaj nuoste tam madež!" In rajs... cajlu
žiulejne je sjestro do smrte strašnu nuoga bolajla!
Ivanka Sirca, Kozarišče, februar 1997
Ali pa prigoda, ki naj bi se dogajala na skorajda
istem kraju:
Smo šle sz sjestrame tude zvečjer u Kozaršče.
Istu taku smo šle po cigarete. Je bla svetla nuč,
polajte, pa smo rjekle: "Kar okul grada pajmo, k' je
taku lepu. " Pa pridemo klala k smrajkam, k' je
launa rampa zdaj...ti...sjedm možičku, pa  taku
fljetnh, ku dimnekarčke so ble, se taku fljetnu za
ruokce drži čez puot! Ku po stopničkah so ble.Ta
najvišje je blu u sredine, pa je blu tude čistu
majčkn. Taku nekaku do pasa be me blu. Puoi so se
pa na usako stran po trije nižale! Pa kar držale so se
pa nas najso pustile čez puot! Tu najso ble 1'dje!
Poprej je blu klala čistu najkaj druzga ku zdaj!
Ivanka Sirca, Kozarišče, feb. 1997
Malo vstran, po poti na Lojznštajn... Sva šle sz
Ano, sjestro, pruot Luojznštajne, taku, malu... Pa
grjeva po tiste stežičke, enkrat se pa Ana nazaj
uzre, pa za nama tak muož, sz takm šeruokm klo-
bukam, črnem, pa vjelk, u črne hale, prou ku
kakšn čarodej! Pa kar za nama! Še nekule popraj
ga najsva vidle... Mje sva se skrile za ovinčkam,
puoi pa taku bejžale!!!
Ivanka Sirca, Kozarišče, feb. 1997
Tu so zmjeraj rjekle, da so vidle pr brjezne, pr iz-
vire kar entazga človajka, al bitje u poduobe krvau-
ga stjegna... Vs rdječ je blu, pa okul vuode je kar
huodu. So nas strašile, če ne buomo pridne, da nas
177
12 KRONIKA

NUŠA BERCE: GRAD SNEŽNIK - 'PRAVUICA-, 176-180
2000
Vrata cvingerja, kjer so plesale vile (foto N. Berce).
buo krvavu stjegnuHIn zmjeraj, k'smo šle k studje-
nce, smo misnle, da se buo kar iz spile vn prkazau...
Ivanka Sirca, Kozarišče, feb. 1997
V gradu samem pa seveda mrgoli duhov. Na
stopnišču med prvim in drugim nadstropjem naj
bi se sprehajal moški s pasjo glavo s cilindrom,
oblečen v frak. Po veži (mimo medveda) so od-
mevali težki koraki, obuti v gozdarske čevlje, če-
prav ni bilo na spregled nikogar, šli skozi dnevno
(danes poročno) sobo, zavili v knjižnico, in se tam
razpršili.
V tretjem nadstropju, v številki 34, nekaj ni
pustilo ljudem imeti prižgane sveče; čim so stenj
prižgali, je ta ugasnil, ko pa so že skorajda zaspali
v temi, so začeli plamenčki plesati po zraku.
"Nazaj naj bi hodil" tudi princ Jurij, ki po smrti
ni imel miru.; nekateri so ga videli v njegovi
običajni podobi, drugi pa zavitega v rjuho.
Okoli gradu so sredi noči dirjale črede konj z, v
kitke spleteno, žimo, za debelimi zidovi pa so
poznali tudi moro:
Eden od pedjentarju je eno nuč, k' je spau u
grade, u 13, kar začutu, kaku se me je najkaj na
Grajski izvir (foto N. Berce).
prsa pa grlu usajlu... Muora ga je začjela tlačt, pa \
je zagrabu tisto stvar na prsah, pa jo močnu vrgu \
ob tla!! Samu po žvjeple je zasmrdajlu, pa zginluH :
Praujo, da je bla tu Muora sama!
Milka Vrhovec, Stari trg, feb. 1997
Tudi okoli Kozarišč in Smarate so se dogajale
zanimive stvari. Po "kozarskih" njivah je sredi noči
koračil lep, mlad razoglav velikan, oblečen v belo i
srajco, črn brezrokavnik ter črne hlače in opazoval \
luno ter zvezde.
i
V Kozariščah so seveda poznali tudi čarovnice
(cuprnce):
Eno žjeno so tude obsuojale za cuprnco, reč pa j
zasegurnu noben naj muogu. Bla je majhna, stara
ženica in za tisto so misnle, da je hodila po štalah!
Enkrat so ble z vasi pr spuvede; ta žjena je šla u
spuvednico, en odzunaj je pa slišou, kaku jo je
gaspud uprašau: "kakšna pa ste? Stalska al
puolska?" Pa je r jekla: "Štalska. "
Ivanka Sirca, Kozarišče, feb. 1997
178
>
>
KRONIKA
2000
NUŠA BERCE: GRAD SNEŽNIK ¦ TRAVUICA", 176-180
Kresna noč je bila njihov čas in takrat so proti
jutru nabirale pepel iz kresa, ki so ga vaščani za-
kurili na polju med Kozariščami in Podgoro, saj so
ga potrebovale za svoje zvarke. Dekleta naj bi
enkrat oprezala za njimi in res je prišla ena, ki so
jo poznale, oblečena v nabrano krilo z repom iz
blaga, z dolgim nosom, pokrita z ruto, z metlo v
roki in bosa.
Vendar čarovnica menda ni bila po lastni volji-
tako ji je bilo že usojeno ("v zibko položeno"). O
coprnikih je malo manj znanega:
So punce popraj pred Veliko nočjo iiodile k
spuvede, pa je biu drejn pred spovednicame; za
Veliko nuč pa za Buožč je blu taku. Pa so se
odpraule u Star' trg žje ob trijali zjutraj. Pridejo
pred Pudab, tamia pr šule, pa vidjo moža z
lantjerno: "Lejte, laun je cupr'nk...", pa so taku
bejžale!! Pa pridejo kaj kmale do kuonca vasi, pa
ga spjet vidjo pr hiše pred m us tam. S čistu druge
strani k' prajU Taku hitru normaln člouk njebe
muogu prit sz enga kraja na drug!
Ivanka Sirca, Kozarišče, feb. 1997
Zanimivi sta tudi dve pričevanji o skrivnostnih
kačah v gozdu in na njivah pred Šmarato.Ena od
njiju mežika in ko zagleda palico, s katero naj bi jo
ubili, izgine, druga pa začne jokati in šele nato
izgine.
Drugje po dolini se na kvatrne dneve ("na
kvarte") ni prav dobro pisalo divjim lovcem ("raup-
šicem"), katerih izstreljene krogle so se ustavljale
tik pred divjadjo in nato padle na tla. Tudi po
drva je bilo nevarno hoditi na kvatrno soboto (v
mraku je bilo videti skupinice majhnih ljudi,
oblečenih v črno, z lučkami v rokah, ki so ti po-
gnali led v kosti ) ali se v hosti nahajati ob kate-
remkoli drugem prazniku (majhni možički, ki se-
dijo v dolinicah). Po gozdu so ponoči švigale luč-
ke, ki naj bi bile čarovnice in škratje, če je šel
človek proti njim, se je lahko zgodilo, da ga bo od
takrat naprej nosila luna. Nekatere od teh lučk so
se obešale ljudem na dežnike ter se jim zapletale v
lase.
V snežniškem gradivu nastopajo bajna bitja
(velikani, škrati, vilinska bitja, čarovnice) ter se
pojavljajo pravljične prvine kot sta sedmica v
zgodbi o majcenih dimnikarčkih (prehod iz nezna-
nega v znano) ali pa dve magični kači, ena me-
žikajoča in ena jokajoča, v čudno neposredni
komunikaciji z ljudmi.
Zato pa je, po drugi strani, kraj prizorišča
zgodb natančno določen (sredi Pudoba, na Ko-
zarskih njivah, pri vratih grajskega cvingerja...), čas
pa podan skorajda v minutah (ko je imela sestra
16 let, "tu je blu an 1939 lajta"...), zgradbe pri-
povedi takorekoč ni, nikjer ni na spregled junaka
ali kateregakoli drugega nosilca dogajanja, aktiv-
nosti tudi skoraj ni zaslediti, ne da se izpeljati
nikakršnega moralnega osmišljenja, ...
Zbrani material je težko sploh kam uvrstiti: lah-
ko bi šlo za mešanico novelishčnih pripovedk z
obilico pravljičnih in bajkovnih elementov, po-
vedk, pripovedi, lahko pa tudi ne.
V bistvu gre za skupek pričevanj o pravljično
obarvanih doživetjih in čarobnih prigodah iz ob-
dobja pred drugo svetovno vojno, za obliko v
"sedanjosti" nastajajočih pripovedk, za "pravljice"
vsakdana.
Žarišče pripovedi so pravzaprav ljudje ter
njihova občutja in reakcije v resničnih izkušnjah in
zaznavanjih, ki so bila najbrž že takrat in še
kasneje nadgrajena ter obogatena z domišljijo.
Paralel med prebivalci nevidne Loške dohne s
Snežnikom in bitji iz druge slovenske, slovanske
ter zahodnoevropske (predvsem keltske) mitologije
sem že med samim zbiranjem našla veliko. Sicer je
res, da bi lahko iskala vzporednice tudi z bitji s
kateregakoh drugega konca sveta, vendar bi bilo
vse skupaj zastavljeno preširoko. Ob podobnostih
pa so se izraziteje pokazale tudi specifike snež-
niških bajnih bitij.
Po Evropi naj bi velikani zaradi svoje pra-
znoglavosti in nerodnosti že zdavnaj izginili z
obličja zemlje. Nekatere je pokopalo njihovo po-
ganstvo (Drava je narasla in potopila vse brez-
božno), druge so pokončali bogovi (nordijski
Thor), na britanskih otokih so se ob hitro napre-
dujoči civilizaciji pritlikavcev (ljudi) rajši ulegli na
ravnino, se postopoma spremenili v goro in
sklenili počakati lepše čase. Toda v okohci vasi
Kozarišče je očitno še do najkasneje 30. let dvaj-
setega stoletja živel mlad in lep, skorajda liričen
velikan, ki sicer ni ustrezal splošni podobi straš-
nega, nesramnega in umazanega hrusta, velik je
bil pa vseeno.
Tradicija čarovništva-cuprništva se v dohni v
veliki meri napaja iz cerkniških (slivniških) kore-
nin, če jim ni že kar identična: čarovnice ponoči
letajo na metlah preko dolin in vzpetin, hitijo na
shode, naokrog nabirajo čarobne sestavine... Tudi
po zunanjih značilnostih izhajajo iz cerkniškega
klana hudičevih nevest (stara, presušena ženica,
pokrita z ruto ter bosa, z obvezno metlo). Ča-
rovnice naj bi bile skrite tudi v lučkah, ki ponoči
švigajo po gozdu, o načinih, kako se pred njimi
179
KRONIKA
1
NUŠA BERCE: GRAD SNEŽNIK ¦ TRAVUICA', 176-180
2000
obvarovati (pljuvanje, železo, ostri predmeti, dišeče
rastline...) pa se ne govori. O čarodejih ne vemo
več kot to, da se z nečloveško hitrostjo ponoči
premikajo po okolici. Niso, npr. dobri preganjalci
urokov čarovnic ali zdravitelji človeških muk kot
drugod.
Snežniške vile so del cesarstva popolne, čiste in
strah vzbujajoče lepote, nelogičnih stanj in poja-
vov. Stik z njimi je privilegij, čarobna izkušnja,
vendar v istem hipu možen duševni ali telesni
prelom človeka, ki bi naredil kaj, kar ne bi bilo vili
po volji. Zanimivo je njihovo število v kolu, ki ni
prav nič pravljično, bilo naj bi jih namreč 6, ter
dejstvo, da je ena od vil pljunila deklici, ki se jim
ni hotela pridružit, na nogo, da jo je ta do konca
življenja bolela. Prav nič primerno za vzvišeno,
zlatolaso eteričnost!
Pri majhnih dimnikarčkih pa se lahko že
vprašamo ali imamo pred sabo predstavnike škra-
tov ali vilincev, kajti spodoben škrat izgleda takole:
majhen, star možic, rdeča kapa, zelena obleka,
včasih srednjeveška oblačila, ker napredka ne pre-
nesejo. Tisti, ki se skrivajo poleg čarovnic v lučkah,
sedijo na praznike v gozdnih dolinicah ter strašijo
ljudi ali pa na kvatrne sobote hodijo z lučkami po
jezeru, že ustrezajo opisu, v črno oblečeni možički
izpred gradu pa bolj spominjajo na angleške Gob-
line in Piksije, irske Phooke (morda še Lepercone)
ali pa na vrsto nordijskih Malih trolov.
Vodni demoni so, za razliko od gozdnih bitij,
večinoma zli. Krvavo stegno je učinkovito strašilo
otrok in v tej nalogi sorodno yorkshirski Zeleno-
zobi Jenny, ki davi in žre otroke, ki se preveč
približajo vodi.
Kot v drugih slovenskih pripovedkah se tudi
pri nas pojavljajo skrivnostne hčere zmajev, sim-
boli večnega kroga, življenja, ki se rojeva iz živ-
ljenja. Vendar tu kača ni varuhinja hišnega praga,
niti kačja kraljica, ampak le varovanka svete Mar-
jete. Ni nosilka dramatičnosti in samo statično igra
igro čarobnega pojavljanja ter izginjanja.
Torej... V zbranem gradivu pravljic v strogo
teoretičnem pomenu besede na območju gradu
Snežnika in Loške doline ni. Te je dandanes težko
najti že kjerkoli, razen v knjigah, ki jih starši be-
rejo otrokom. Vsak pa lahko vstopi v lastno prav-
ljico že ko prečka kamniti most med Kozariščami
in grajskim parkom.
VIRI IN LITERATURA
Bohanec Franček: Slovenska ljudska pripoved, Lju-
bljana, 1966.
Chevalier-Gheerbrant: Slovar simbolov, Ljubljana,
1995.
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, 1993.
Fraud Brajan-Li Alan: Vile i vilenjaci, Beograd,
1980.
Goljevšček Alenka: Med bogovi in demoni, Lju-
bljana,1988.
Ovsec Damjan: Slovanska mitologija in verovanje,
Ljubljana, 1991.
Zgodovina slovenskega slovstva, 1. knjiga, Lju-
bljana, 1956.
ZUSAMMENFASSUNG
Das märchenumwobene Schloß Schneeberg
Trotz der Schönheit ihres Ursprungs, ihrer
Vollkommenheit in Form und InhaU, trotz ihrer
Widerspiegelung des menschlichen Daseins in all
seinen Schichten stirbt die Volkssage viel zu
schnell.
Das Loz-Tal (Laasertal) mit Schloß Schneeberg
(Snežnik) bildet diesbezüglich keine Ausnahme.
Vor dem Vergessen wurden einstweilen 26
Niederschriften bewahrt, denen jedoch im Rahmen
der Volkssage nur schwer ein gebührender Platz
eingeräumt werden kann. Es handelt sich nämlich
nicht um Märchen, Sagen oder sogar mytho-
logische Erzählungen im wahrsten Sinne des
Wortes, sondern vielmehr um märchenumwobene
Ereignisse im Schloß, in seiner Umgebung oder
anderswo im Tal aus der Zeit vor dem Zweiten
Weltkrieg.
Die lokalen mythologischen Wesen dieser Be-
richte zeigen meistens keine hervortretenden
Eigenschaften und heben sich ihrer Typologie nach
nicht allzusehr von der übrigen europäischen
mythologmärchenhaften Welt ab. Dennoch handelt
es sich dabei um interessante Erscheinungen wie
etwa eine speiende Fee, einen zerbrechlichen
sternguckenden Riesen, zwinkernde Schlangen,
Lichter, hinter denen sich Hexen und Zwerge
verbergen, einen Plagegeist, der bei seiner
Vertreibung Schwefelgeruch zurückläßt, was
eigentlich eine Eigenschaft des Teufels ist....
180
>
KRONIKA
2000
ponatis iz knjige
UDK 886.3:639.1 Snežniško gospostvo
prejeto: 18. 4. 2000
Vinko Sterle
upokojenec, pisec lovskih zgodb
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Iga vas
Fant, to pa so čekani in pol!
IZVLEČEK
V treh lovskih zgodbah iz Jcnjige Fant, to so pa čekani in pol (Žbrinca, Sežana 1994) nas avtor popelje
v čas pred in po prvi svetovni vojni, ko je v otroštvu prisluhnil resničnim lovskim zgodbam, ki sta mu
jih pripovedovala ded in stric, poklicna logarja in lovca knežje družine Schönburg Waldenburg.
SUMMARY
BOY, THESE ARE BIG FANGS!
In his three hunting stories Fant, to pa so čekani in pol (Boy, these are Big Fangs!) (Žbrinca, Sežana
1994) the author takes us to the time before and after the First World War, when he as a child listened
to true hunting stories told by his grandfather and uncle, professional foresters and hunters of the
princely family Schönburg Waldenburg, the owners of the Snežnik estate.
Ključne besede: snežniška divjad, lov, lovci, princ Herman
Princ Jurij Schönburg Waldenburg v lovski uni-
formi (fotografija last grad Snežnik).
TRI LOVSKE ZGODBE
181
KRONIKA
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO CEKANI IN POLI, 181-186
)
20OO
STRIC LOJZE
Kaj je o Schönburgih menil moj stric Lojze?
Zagnanega in ambicioznega logarskega priprav-
nika je Herman Schönburg hitro opazil. Imel je
pač izostren čut za opazovanje in ocenjevanje
ljudi. Posebno pozoren je bil na Lojzetovo slo po
učenju tujih jezikov. Gozdarje, ki so bili z nem-
škega govornega območja, je tako rekoč prisilil, da
so z njim govorili po nemško, kar je bilo večkrat
za vse naporno. Toda uspeha ni manjkalo, v
dobrih treh letih je fant tekoče govoril nemški in
italijanski jezik.
Od divjadi ga je posebej zanimala jelenjad, ki ji
je Schönburg namenjal posebno pozornost. Lojzeta
je Herman poslej vzgajal in skrbel za njegovo
strokovno izobraževanje. Dvakrat ga je za nekaj
mesecev napotil v Nemčijo, kjer so ga njegovi
ljudje obdelovali v lovskih veščinah in običajih,
predvsem pa v strežbi visoki gospodi. Že pri-
letnega sem nekajkrat videl, ko je stregel ob na-
ključnih priložnostih; s posodo in krožniki se je
igral kot žongler s svojimi pripomočki.
Vse skušnje je dobro prestal in postal Schön-
burgov osebni lovec, to pa takrat ni bilo prav
lahko. Skrbeti je moral za izpolnitev gospodarjevih
načrtov in želja glede lova, od organizacije do
izvedbe, posebej zahtevna pa je bila priprava
trofej. Po končanem lovu je moral, v črni obleki,
beli srajci, z metuljčkom in v belih rokavicah,
skrbeti za gospodarjevo udobje.
Kot človeka in gospodarja je Hermana cenil; bil
je dober do ljudi, zahteven glede reda v gozdu in
učinkovite gozdarske službe. Glede lova pa je, po
njegovem, pretiraval. Vsake stvari ali živali je bilo
škoda, povsod je vtikal svoj nos, kar je kot njegov
osebni lovec še posebno občutil. Ko mu je pred-
lagal odstrel lihega kronskega šestnajsteraka na
Obramcu, ga je moral večkrat opazovati in pri-
povedovati o njem podrobnosti.
"In kaj misliš, nazadnje je ta bog prekleti
zahteval, da mu po spominu skiciram jelenovo ro-
govje! Kaj sem hotel, moral sem."
Kako so tega jelena lovili, pa naj v svojem
slogu opiše stric sam: "Na vrhuncu ruka sem pre-
verjal, ali je jelen še v svojem okolišu; bal sem se,
da se iskani ne bi premaknil, pod strel pa prišel
nepoklicani. Stanje je bilo videti normalno in na-
slednjega dne zarana smo odšli. Med vožnjo s
konjsko vprego smo se ustavljali in prisluškovali,
rukalo je več jelenov in kazalo je, da so kar
razpoloženi. Na običajnem mestu sva pustila oba
konjarja z vprego in odšla v jutranji hlad gozda.
Med potjo sem še enkrat ponovil, kako sem si lov
zamislil, in stari končno le ni imel nobene pri-
pombe več. Postavil sem ga na deloma že po- ;
raščeno, a še kar dobro pregledno poseko. Okolica {
je bila mirna, daleč proč pa je bilo čuti redko j
rukanje. Počasi sem začel izzivati, da bi ugotovil, i
kakšno je jelenovo razpoloženje, predvsem pa, kje j
se zadržuje. Kar dolgo se ni odzval, naposled pa
se je oglasil s kratkim rukom in godrnjavimi stoki.
Gopodarju sem z roko molče pokazal v nasprotno
smer in ko je prikimal, sem se začel umikati z ob- \
časnim oponašanjem rukanja. In kot nebodigatreba ,
se je začel oglašati še drugi jelen. Po mladeniški !
zaletavosti sem kar vedel, da ni pravi. Upal sem,
da nama pravega ne bo speljal. Na moj zadnji iz-
ziv pa se je zaslišal želeni bas izbranega, in to ver- |
jetno že kar blizu čakajočega Schönburga. Zaradi j
jelenčka, ki nas je motil, nisem več čakal, čeprav bi ¦
po običajni navadi moral, temveč sem s palico '
začel kar krepko otepati po leskovem grmu. Ko '
sem k ustnicam prislanjal rog za naslednji izziv, je
počilo. Smo ali nismo, sem se vprašal, malo časa je
trajalo vse skupaj. Stal sem in poslušal. Sam mir,
nobenega rukanja več. Se ptiči so obmirovali.
Čakam in hodim, pa nihče ne pokliče. Če je za vse
prav, pa naj bo še zame, si mislim. Nazadnje sem
pa le moral k gospodarju. Že od daleč sem ga za-
gledal, kako stoji na mestu, s hrbtom obrnjen proti
meni. Kakor hitro me je začutil za seboj, je z iz-
tegnjeno roko obrnil palec navzdol, kar je pome-
nilo, da je jelen padel. Nato pa je z dlanjo za-
mahnil tako odsekano, da nisem niti malo po-
dvomil o njegovi želji, da bi bil sam. Torej ne
smem še videti jelena. Bog aleluja, sem si dejal,
zdaj pa se bodo začele njegove monade. Stran, pa
stran. Če je tebi prav, je tudi meni. Zleknil sem se :
v vresje, čakal in kadil. Ko sem se naveličal, sem 1
kar na svojo roko odšel po voznika, da pridobimo j
vsaj malo časa. Preden bom mogel k jelenu in ga
iztrebiti, bo tudi še trajalo. Nazadnje pa sem, ne-
glede na vse manire, kar odšel na kraj, da vidim,
kaj se dogaja. Pa sem imel res kaj videti. Stari je
jelena držal za rogovje in jokal, mona sakramenska
- spet sem moral stran. Zdaj mi je bilo pa že j
vseeno, tudi če jelen začne smrdeh. Tako je bilo, :
dečko moj. In še to - jelen je bil pravi. Kmalu se
mi  je  posvetilo,  zakaj  je  stari  zahteval  skico
njegovega rogovja: hotel ga je prepoznati, preden
bi ukrivil prst."
Pa še dopolnimo sliko o Lojzetu kot lovcu in ;
gozdarju.  Drugo  svetovno  vojno  je  z  obema \
sinovoma, ki sta bila partizana, preživel in do
upokojitve delal kot lovec gojitvenega lovišča v
Snežniku. Vendar se v povojnem novem svetu ni
več tako znašel kot v starem. Začeti je moral
znova. Vojna mu je uničila imetje in precejšnje \
prihranke od ulova kožuharjev in posredništva za \
tržaške trgovce. Predvsem pa je bil osebno in po-
klicno vajen spoštovati absolutne avtoritete, med
182
>
>
KRONIKA
2000
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO CEKANI IN POLI, 181-186
katere po gornji pripovedi ni sodil jokajoči Schön-
burg, ki ga je dejansko postavil na noge.
Najhujše pa je bilo, ker ni imel dlake na jeziku.
Ob neki priložnosti sta se hudo spopadla z mojim
očetom, ki mu je očital neprimerno vedenje po
končanem lovu v večji lovski družbi z vidnejšimi
predstavniki javnega in družbenega življenja. Raz-
gret od pijače in burne razprave je hotel postaviti
piko na i, ko je vstal in zaklical:
"Kaj hudiča se šopirite, bili ste berači, ko sem
bil jaz gospod!" Nekaj takih nastopov je bilo do-
volj, da je bil potisnjen v ozadje. Škoda je bilo
sposobnega strokovnjaka, ki pa se nečesa le ni
mogel naučiti. Česa?
Številni domači in tuji lovci so ga hvalili, kar
mu je bilo v vehko zadoščenje za mnogokrat tudi
neutemeljene napade. Enemu od njih sem bil tudi
sam priča.
Po službeni dolžnosti sem se moral nekomu
predstaviti. Še dobro nisem izrekel svojega pri-
imka, ko se mi je vnesel v obraz z ostrim vpra-
šanjem;
"AU je Lojze tvoj oče?"
"Ne, stric mi je!" sem odgovoril.
"Tisto je en navaden oseU" je pribU srdito.
Seveda sem malo osupnil, pa ne prehudo. Na
srečo mi je stric že pred časom pojasnil vzrok tega
nesporazuma. Ker je bilo očitno, da je imel stric še
kako prav, sem "visokosti" skoraj še v isti sapi
odgovorU:
"Zal mi je, a tudi stric nima kaj boljšega mnenja
o vas."
Lojze se je v dvainosemdesetem letu starosti
mirno presehl v večna lovišča.
SPOMINI NA DEDA
V drugi polovici preteklega stoletja je začel
Herman Schönburg-Waldenburg, lastnik graščine
Snežnik, poleg Avstrijcev in Čehov, nameščati tudi
domačine, ki so kot priučeni gozdarji in lovci
lahko dosegh največ stopnjo nadlogarja. Čeprav
tujec, je močno pognal korenine v naših tleh. V te
kraje je iz Nemčije prihajal občasno, največ v
zgodnji jeseni, večkrat s števunimi gosti. Z na-
mestitvami domačinov je hotel, če ne odpraviti, pa
vsaj ublažiti odtujenost in prepad med vodilnimi
tujci in domačim - telesnimi delavci. Tega se je
lotu z veliko volje in energije, sodeloval je tudi
osebno. Naučil se je slovenskega jezika in se v
njem pogovarjal z delavci in nameščenci. VeUke,
32303 hektare obsegajoče posesti, z ogromno ne-
govanimi gozdovi, ni pretirano izkoriščal, ker za to
kot lastnik jeklarn v Nemčiji ni imel potrebe. Pred-
vsem pa je bU osebno zelo, celo pretirano skro-
men. Končni cilj mu je bila vzorno urejena in vo-
dena graščina ter pomoč malim kmetom in vaš-
kemu proletariatu z dninarskim zaslužkom in
spolovinarstvom. V pozna leta je ostal sam, zaradi
platonične ljubezni do nesojene mu mladenke, ka-
tere starši niso dovolih zakonske zveze. Ko je po
dvaintridesetih letih zakona izvoljenka ovdovela,
sta se poročUa, seveda pa je bilo za potomstvo pre-
pozno...
Tako so v teh krajih nastajale slovenske goz-
darske rodbine. Med večje sta steh Martinčičeva z
osmimi in Sterletova s šestimi gozdarji. To je bila
prava šola v naravi, ki so jo uspešno končali in
postali strokovno usposobljeni gozdarji in lovci.
Prispevali so k narodni samobitnosti, bili na mestu,
ko jih je potrebovala domovina in po drugi sve-
tovni vojni prenašah izkušnje na mlade lovce in
gozdarje.
Zanimiv je bU že sam izbor rodbinskih gla-
varjev, Jožeta Martinčiča in Franca Sterieta, za
snežniška logarja. Oba sta bUa "fanta Slavonca". V
njunih deških letih so z Notranjske pozimi od-
hajale organizirane skupine delavcev na delo v
godove Slavonije. Tam so sekali hraste in ročno
tesaU železniške pragove in plohe (doge) za sode.
To je bilo naporno zimsko delo, ki so ga zmogU le
mladi in zdravi ljudje. Uporabljah so preprosto
orodje in imeh skromen jedilnik.
Na delovišču si je skupina postavila kočo - baj-
to, da so imeli streho nad glavo in bili vsaj malo
zavarovani pred mrazom. Pogradi so bih ob
vzdolžnih stenah koč, med njimi pa je vso noč
gorel ogenj, da so moški počivali v primerni to-
ploti. Vzdrževanje koče, priprava drv, kuhanje
hrane, prinašanje vode in skrb za nočni ogenj je
bilo delo "fanta". To je bU navadno deček, star med
dvanajstimi in štirinajstimi leti. Postopoma pa so
ga privajaU tudi na sečnjo in tesanje. Če je bU
dovolj močan, spreten in delaven, je s šestnajstim
letom postal že pravi član skupine. Moj ded Franc
Sterle se je večkrat postavljal s svojimi osmimi
zimskimi pohodi v Slavonijo.
Snežniški gospodar je to kruto delo in življenje
v gozdovih Slavonije poznal. Ko se je odločU za
nameščanje domačega logarskega osebja, je kandi-
date izbiral predvsem med "Slavonci". Računal je,
da bo dober vodja in organizator tisti, ki zna sam
delati, kar zahteva od drugih. Poleg teh delovnih
navad je maral kandidat za logarja imeti še veselje
in smisel za lovstvo. Gospodar se je pogosto pogo-
varjal s kandidati in tako spoznaval njihova nag-
njenja. To je doletelo tudi deda in ga, kot mladega
in še ne dovolj izkušenega, spravljalo v velike
183
KRONIKA
>
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POLI, 181-186
1000
zadrege. Vse pa je dobro prestal in gospodar mu
je dejal:
"No, če te zanima služba logarja, se jutri oglasi
pri oskrbniku graščine!"
Za deda je bilo to veliko priznanje in začelo se
je novo poglavje v njegovem življenju. Logarskih
veščin se je hitro učil, gozd in les je pač dobro po-
znal. Težje pa je bilo z lovom, kjer je bil začetnik,
gospodar in njegovi gostje pa po nemško zahtevni
in natančni lovci. Ker je sčasoma le vidno napre-
doval, ga je Schönburg priporočil tudi svojim goz-
darjem in lovskim mojstrom.
Ded se je kmalu seznanil z gospodarjevimi na-
vadami in načinom življenja. Postal je bolj spro-
ščen in samozavesten, kljub temu pa se je pa-
metno držal nasveta nadgozdarja Jerovca: Več po-
slušaj, manj govori!
Včasih pa gredo stvari le po svoje. In to se je
zgodilo neke pomladi, ko sta šla na velikega
petelina v Berinščkovo drago.
Prenočevali so v preprosti lovski koči in navada
je bila, da je lovec vodnik spal z gospodarjem v
istem prostoru. Ko sta slačila hlače, je dedu po-
stajalo čedalje bolj vroče. Sam je bil oblečen v
dobre flanelaste spodnjice, na gospodarjevih pa je
bilo več kot deset različnih krp - vse so bile pošite.
Kako iz zadrege? Ne da bi kaj dosti razmišljal, je
gospodarju dejal:
"Gospod princ, malo boljše gate pa bi si ja lah-
ko privoščili!" Prizadeti pa je udaril nazaj:
"France, ti si prav tak kot moje gospodinje. Vse
bi zmetale proč, samo da jim ne bi bilo treba ši-
vati, ampak jaz jim tega veselja ne privoščim.
Stvari se operejo, zašijejo in nosijo naprej!"
In ded je tega večera dolgo premišljeval, kak-
šen narobe svet je to. Multimilijonar, ki sam ne ve,
kolikšno je njegovo bogastvo, nosi spodnjice, ki bi
se jih sramoval zadnji kočar v fari.
Že v poznih letih je moral ded sprejeti še eno,
lovskih doživetij nenasitno nadlogo - najmlajšega
med svojimi vnuki.
Bila so me ena sama velika ušesa, ki so prežala
na vse, kar se je dogajalo v naši hiši in bližnji so-
seski. Iz vsega, kar sem zvedel, sem si postavil svoj
svet predstav, ga s poizvedovanjem in vprašanji
dopolnjeval, da se mi je vse globoko vtisnilo v
spomin. Ded je bil neizčrpen vir lovskih zgodb, ki
sem ga izdatno izkoriščal, kadar je bil razpoložen.
Dolgo pa se je upiral, da bi me vzel s seboj na
lov. Končno je le popustil, ko sem bil star sedem
let in je spoznal, da drugače ne bo miru pri hiši.
Na predvečer zimskega dne sva šla na race, ki
so letele z zamrzujočega Cerkniškega jezera na
naše tekoče potoke na večerno pašo. Mati me je
dobro oblekla in pokrila z volneno kapo, ki je bila
zaradi raznobarvnih vzorcev vse prej kot za lov
primerna. Že doma, pa tudi med potjo, sem moral,
poslušati, kako naj se na lovu obnašam. Ded je
verjetno že kar slutil, da mu bom kaj zakuhal.
Za zajetnim deblom jagnedi sva čakala pri
vaškem kalu, skozi katerega teče majhen potoček.
Sneg je dušil utripe večernega življenja na vasi,
okolica pa je bila zimsko spokojna. S padajočim
mrakom so se kot na ukaz začeli oglašati zvonovi
vaških cerkva. Videti je bilo, kot bi pojoči bron
vabil in usmerjal jate rac na prelet. Na gorskem
sedlu pri Varhu so se zaslišali prvi streli. Svist šte-
vilnih peruti v zraku je napovedoval zelo močan
nalet.
Ded me je potisnil v čepeči položaj med dre-
vesno deblo in razkorak svojih nog. Ko sem po-
gledal kvišku, je dvignil kazalec desne roke pred
ustnice - torej je šlo zares. Videl sem, kako je
nameril puško na sredino kala in obmiroval kot
kip. Po zvokih peruti sem tiho štel jate, ki so letele
v obeh smereh vzdolž potoka. Kmalu pa je ena
začela krožiti nad kalom in to vedno niže. Slišati je
bilo tudi že prve kratke gagajoče glasove.
In tedaj sem se začel zavedati svojega neugod-
nega položaja, v katerem sem čepel kot kujav
maček, povrhu vsega pa še videl nisem ničesar.
Ostro žvižganje račjih peruti se je spremenilo v
šumenje, ko so pred pristankom na vodi zavirale.
Počasi sem se nagibal na levo, se naslonil na roke
in samo malo dvignil glavo. Bil sem rešen. Nad
vodo je kot živa plamenica lebdela manjša jata rac,
ena ali dve sta se že dotaknili gladine.
Naenkrat pa je ostal samo privid nad vodo, v
katerega sem mežikal, oblizujoč si suhe ustnice.
Race so se kriče razpršile na vse strani in jaz sem
pozabil, kje je moje mesto. Šele trda dedova roka
me je vrnila v resničnost ko me je zagrabil za lase
in krepko stresel. Za nameček pa je še kapa v širo-
kem loku odletela v vodo. Jezen je praznil puško
in kričal name:
"Zdaj pa imaš, butica sakramenska - marš do-
mov!"
Bojazen, kaj bo dejal šele oče, me je nagnala v
jok, ki je končno omehčal tudi deda. Namesto rac
sva začela iz vode pobirati mojo namočeno kapo.
Po vrnitvi domov naju je, kljub neuspelemu
lovu, čakal topel čaj. Srebal sem ga sedeč v kotu
na gorki krušni peči in od strani pogledoval deda,
ki je sedel na zapečku. Da bi pretrgal neprijeten
molk, sem bleknil: "Saj bova še šla, ali ne?"
Ded me je samo resno ošvrknil s pogledom,
dejal pa ni ničesar.
184
>
12 KRONIKA
2000
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POL!, 181-186
KAJ TI STRELJALA MEDVED?
Prezgodnji sneg je presenetil ljudi in živali.
Graščinski so nadzorovali lovišča in pomagali
divjadi. Zgodnjega jutra sta ded in stric France pri
Zverinjaku zaslišala rezanje, udarce in stokanje ži-
vali. Sprva sta menila, da gre za napad volčjega
krdela, ko pa sta pritekla na rob globoke vrtače,
sta zagledala medveda, kako s prednjima šapama
udarja in trga stegna v snegu pešajočega jelena.
Medved se za njuno kričanje ni kaj prida me-
nil. Šele po več strelih in odločnem nastopu obeh
lovcev se je začel godrnjaje umikati. Večkrat se je
ustavil in gledal nazaj, kot bi se hotel vrniti, toda
pred sikajočimi streli je končno odhlačal. Zdaj se je
vedelo, kdo je enega jelena pobil in skoraj celega
požrl, drugega pa poškodoval, da so ga morali
odstreliti.
Odločili so se, da se medveda odstreli. Pravico
do tega si je pridržal gospodar Herman Schön-
burg-Waldenburg, ki je odredil, da ga bo odstrelil
v pogonu.
Priprave so stekle in kot običajno so bile te-
meljite. Za gospodarja je bilo napravljeno posebno
stojišče. Streljal naj bi s puško medvedarico, ki se
je kot dvocevka polnila s krogelnimi naboji kalibra
devet milimetrov. Za pogon so bili izbrani izkušeni
logarji z zanesljivimi puškami, razporejeni na pri-
mernih razdaljah, da bi v primeru nevarnosti lah-
ko varovali drug drugega.
Začetek lova je bil uspešen. Lovci v pogonu so
pred seboj kmalu zaznali medveda. Lomljenje
dračja v zaraščenem delu gozda in glasno sprem-
stvo vreščečih šoj je kazalo smer njegovega umika.
Nekateri so ga celo od daleč videvali, kako se pre-
mika v želeni smeri. Kmalu pa je zadeva postala
zaskrbljujoča, ko so videli, da se razdalja med nji-
mi in medvedom zmanjšuje. Očitno je bilo, da
zver, ko se premika vzdolž pogona, išče možnost,
da bi pobegnila. Skozi vrsto potiskajočih jo lovcev
ni bilo mogoče, spredaj pa je nagonsko čutila ne-
varnost.
Vodja pogona je ocenil, da bodo uspešni le, če
bodo medveda energično potisnili pred čakajočega
gospodarja, zato je pritisk stopnjeval. Z glasnimi
ukazi je bodril lovce, bil je prepričan, da bo lova
konec, kakor hitro bodo medveda potisnili čez
vzpetino pred njimi, kajti za njo je bilo Schön-
burgovo stojišče.
Goščava vrh vzpetine pa je razpolovila vrsto
lovcev in desni konec se je pod goščavo srečal z
medvedom na razdalji dobrih štiridesetih korakov.
Očitno je bilo, da je medved zaznal čakajočega
strelca. Pričakal jih je preračunano, da z grožnjo,
pa tudi z napadom, izsili pot skozi njihovo vrsto
spet v prostost.
Vzpenjal se je na zadnje noge, s prednjimi pa
divje zamahoval ter režeče grčal. Pred njim so bili
logarji Češnjevec, Martinčič, Koren in Sterle. Za-
čelo se je psihično izčrpavanje - kdo bo omagal?
Medved je silil nazaj, lovci pa niso popuščali. Gos-
podar ga je s stojišča sicer videl, pa zaradi lovcev
ni mogel streljati.
Martinčič, logar iz Grajšovke, je bil manjše, čo-
kate postave, toda mož odločnih dejanj. Medved si
jih je zapovrstjo ogledoval, začel še bolj groziti in
rjoveti, končno pa zakoračil proti Martinčiču. Ta
pa je bil pripravljen. S puško na strel je zakričal:
"Kruce duš - dajmo ga!"
Ded je vedel, da bo šlo vse po zlu, če bo Mar-
tinčič streljal, vodje pogona pa trenutno ni bilo na
mestu, da bi ukrepal. Ko je Martinčič dvignil
puško k licu in se začel nagibati naprej, je bilo več
kot očitno, da bo svojo nakano izpeljal do konca.
Ded je poskušal rešiti, kar se je v takem metežu
rešiti dalo. Martinčičevemu sosedu je zaklical:
"Koren, udari hudiča!"
Koren je vedel, kaj ded misli, ker je kljub stiski
ohranil prisebnost. V dveh skokih je dosegel Mar-
tinčiča in ga sunil, da je ob sunku izstreljena
krogla šinila mimo medveda in na srečo precej
stran švisnila tudi mimo Schönburga na stojišču.
Bilo je hudo, kajti možje so nihaU med strahom in
dolžnostjo, končno pa je šlo tudi za čast njihove
možatosti.
Medvedov napad je bil tako odbit. Poskušal se
je oddaljiti v levo, obiti goščavo in jo mahniti v
varno zaledje.
Takrat pa je spregovorila Schonburgova puška.
Dobro namerjena krogla je medveda ustavila, kot
iz vampa prihajajoči stoki so pričah, da je "dobro"
opravila svoje delo. Medved se je počasi sklonil in
naslonil na brado. Z zadnjima nogama se je po-
tiskal naprej, kot bi hotel napraviti preval. Stoje je
poginjal, dokler se ni mrtev zgrudil pred prega-
njalci.
V zmagoslavnem razpoloženju je sledila skrom-
na zakuska. Možje so se komaj polglasno pogo-
varjali, saj gospodarja ni bilo motiti. Očitno je bilo,
da v duhu ni bil z njimi, pa mu tega niso zamerih.
Vedeli so, kako resno ta človek jemlje vse v
življenju - delo in ljubezen, lov pa še posebej. Niti
z besedico ni ničesar pohvalil, niti grajal. Pa ven-
dar.
Pravi zadnji pogon brez protokolarne zadrža-
nosti pa je šele sledil pri Jernejevcu v Kozariščah.
Z malo zamude se ga je udeležil tudi vodja lova
Kibic. Schönburg je Kibicu ocenil potek in konec
lova in končal z besedami:
"Danes sem videl, da so naši logarji res fantje
od fare!"
In vino je teklo, pa tudi govorilo. Že malo oka-
jeni nadlogar Kindler je silil v Martinčiča:
185
12 KRONIKA
48
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POLI, 181-186
lOOO
"Kaj ti streljala medved?"
"In kaj bi naredila ti, prekleta rit oberštajerska,
bi pustila da bi te zajahal, kaj?!" ga je poplačal
Martinčič.
Gostilna se je po takih dvogovorih lomila od
smeha in Kindlerja je minila volja, da bi še raz-
pravljal z odrezavim Martinčičem.
Čas se je hitro odmikal in morali so k zaslu-
ženemu počitku. Naslednji dan jih je spet čakal
gozd. V zavesti in zadoščenju zaradi dobro in
srečno končanega lova so se veselo pozdravljali.
Češnjevec in Koren pa sta si za slovo pela njunega
Oglarja.
ZUSAMMENFASSUNG
Drei Jagdgeschichten
In drei Jagdgeschichten aus dem Buch Fant to
pa so čekani in pol! (Zbrinca, Sežana 1994)
schildert der Autor seine Jugend vor und nach
dem ersten Weltkrieg, als ihm sein Großvater und
sein Onkel, Berufsforstwarte und Jäger der fürst-
lichen Familie Schönburg-Waldenburg (Besitzer
der Herrschaft Schneeberg) echte Jagdgeschichten
erzählten.
186
_12 KRONIKA
2000
Alenka Kačičnik Gabrič
arhivistka. Arhiv Repubhke Slovenije, Sl-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1
Arhivsko gradivo graščine Snežnik
Snežniško arhivsko gradivo danes hranita Arhiv Republike Slovenije in Zgodovinski arhiv Ljubljana, do-
kumentarno gradivo, pomembno za tekoče poslovanje na gradu, pa hrani arhiv predsednika vlade. Gra-
divo se nanaša na dogajanje na gradu in na gospodarjenje na posestvu v preteklosti, zajema pa tudi do-
gajanje v bližnji in daljni okolici veleposestva. Njegov pomen je še toliko večji, ker je edini tako ohranjen
arhiv gozdarskega veleposestva v Sloveniji.
Ivan Stopar
dr., hab. izr. univ. prof. v pokoju, konservatorski svetnik
SI-3000 Gelje, Bezenškova 59
Snežnik. Skica stavbnega razvoja
Današnji dvorec je renesančnega izvora, saj se srednjeveške omembe Snežnika, vezane z oznako "vest",
očitno nanašajo na izginuli grad na neki drugi, bolje zavarovani lokaciji. Jedro dvorca predstavlja nek-
danji dvonadstropni, na pravokotni talni ploskvi pozidani stanovanjski stolp v zahodnem delu zasnove.
Tega so z leti izzidali do današnje podobe. Zadnje pomembne prezidave je dvorec doživel po letu 1707,
ko je prišel v posest rodovine Lichtenberg, in po letu 1853, ko ga je kupil na dražbi knez Schönburg
Waldenburg.
Lidija Slana
univ. dipl. ekon., notranja revizorka v novi Ljubljanski banki d.d. v Ljubljani
SI-1000 Ljubljana, Brilejeva 6
Iz zgodovine gradu in gospostva snežnik na notranjskem
Avtorica v svojem prispevku prikazuje kratek pregled lastnikov graščine in posestva Snežnik na No-
tranjskem od njenega nastanka v začetku 13. stoletja do konca druge svetovne vojne.
angelika hribar
višja bibliotekarka v Knjižnici za germanske jezike in književnosti.
Filozofska fakulteta v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
GOZDARSKI DIREKTOR POSESTVA SNEŽNIK JOŽEF OBEREIGNER IN NJEGOVA RODBINA ;
Jožef pl. Obereigner, doma iz čeških Podebradov, prevzame službo upravnika snežniškega gospostva leta
1872 in se z družino nastani v gozdarski hiši poleg gradu. Leta 1884 sprejme v službo Henrika
SchoUmayerja in ga pošlje za revirskega gozdarja na samotno gozdarsko postojanko Mašun. SchoUmayer
se 1887 poroči z Obereignerjevo najstarejšo hčerko Marijo. Članek skuša prikazati življenje obeh družin,
kakor ga podaja v svojih dnevnikih Henrik SchoUmayer v času, ko je živel na Mašunu in prva leta po
seUtvi v Snežnik. j
187
KRONIKA__
2000
Alenka Kačičnik Gabrič
arhivistka. Arhiv Republike Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1
Henrik Schollmayer Lichtenberg
Henrik Schollmayer Lichtenberg se je zaposlil na veleposestvu Snežnik 15. marca 1884. Poleg zanimanja
za svojo stroko je izrazil še vrsto drugih interesov in znanj, pripravljenost na pomoč ljudem v okolici
gradu pa mu je prinesla ugled, ki ga v življenju doseže le redkokdo. Vse dogajanje v svoji okolici je
pazljivo spremljal in vestno zapisoval in kasnejšim rodovom ohranil bogato pisno zapuščino za pre-
učevanje mlajše zgodovine snežniškega veleposestva in Loške doline.
Svetozar Guček j
ekonomist v pokoju
SI-1231 Ljubljana-Crnuče, Mlinska pot 29 !
Snežniško smučanje predniači v začetkih sodobnega smučania v srednji Evropi
Odsluženi vojaki iz avstroogrske vojske so prinesli domov v Gornjesavsko dolino v začetku 20. stoletja |
smuči, ki so jih dobili, delno tudi za nagrado, kot odlični smučarji. Toda, začetke sodobnega smučanja pri !
nas zasledimo že dosti prej na robu Trnovskega gozda v Dolu (1. 1888) in na gradu Snežnik pri Ložu (1.
1891). O tem imamo materialne dokaze. V prvem primeru je bil učitelj Edmund Cibej (1861-1954) iz
Vipave, v drugem pa direktor gozdnega gospodarstva na gradu Snežnik, zaslužni gozdarski strokovnjak
Henrik Etbin Schollmayer (1860-1930). Poleg tega, da je uvedel smuči med gozdarje in lovce, je zanje
navdušil tudi grajsko gospodo, ustanovil prvi smučarski klub pri nas in napisal prvi priročnik za
smučanje (1. 1893). Vse to nam nalaga, da bolj podrobno opišemo, kaj se je dogajalo na snežniškem
posestvu družine Schönburg Waldenburg konec 19. stoletja in da ocenimo vrednost teh dogodkov za
Slovenijo in smučanje. j
Tomaž Kočar
dipl. gozdarski inženir v pokoju
SMOOO Ljubljana, Polje, cesta XL, ŠL 4 ;
i
i.
Leo Schauta zadnji upravitelj snežniškega posestva
Avtor v svojem članku obravnava kratek življenjepis gozdarja Leona Schaute, ki je služboval 8 let pri
grofu Auerspergu v Krvavi peči in nato 25 let na Snežniku.
Vesna Bučič j
umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije, v pokoju j
SLIOOO Ljubljana, Na jami 5
Grad Snežnik po drugi svetovni voini -i
Snežnik je eden redkih gradov, ki je brez večje škode preživel vihre vojnih časov. Leta 1945 je bil
nacionaliziran in od tedaj ga upravlja vladna ustanova Protokolarni servis Brdo. Avtorica v članku govori
o sedanji ureditvi grajske notranjščine ter notranje opreme in o poskusu vračanja prvotne podobe
ambienta, ki so ga spremenile povojne preureditve.
Grad in snežniški goszdovi so bili od leta 1853 v lasti saških knezov iz rodbinske linije Schönburg;
Waldenburg, ki so iz neracionalno izkoriščenih gozdov in propadajočega gradu z veliko pristavo naredili ¦
eno od najlepših posestev na Kranjskem. i
188
48_12 KRONIKA
2OO0
Marjeta Šašel Kos
dr., višja znanstvena sodelavka. Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Gosposka 13, SI-1000 Ljubljana
Rimski napisi iz Šmarate
Avtorica v članku objavlja rimske nagrobne napise iz Šmarate, lokalno pomembnega rimskega naselja, ki
se hranijo na gradu Snežnik. Posebej zanimiva so imena umrlih oseb, ki sodijo v severnojadranski
imenski krog, v okviru katerega tvorijo posebno skupino. Od sosednjih rimskodobnih ižanskih osebnih
Hanka Stular
umetnostna zgodovinarka, vodja kulturnozgodovinskega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani, v
pokoju, SI-1000 Ljubljana, Novinarska ulica 4
Steklovina in keramika na gradu Snežnik
V sestavku opredeljuje avtorica okrasne in uporabne predmete, iz stekla in keramike (porcelana, fajanse,
bele prsti in lončevine), po času in kraju nastanka. Pretežna večina predmetov (v glavnem posodja) iz-
vira iz druge polovice 19. in iz prve tretjine 20. stoletja, iz časa, ko sta bila grad in gospostvo Snežnik v
lasti knezov Schönburg Waldenburg.
Tomislav Kajfež
univ. dipl. arheolog, samostojni ustvarjalec na področju kulture
SI-1000 Ljubljana, Zupančičeva 4
Egipčanska soba na gradu Snežnik
Avtor v svojem prispevku pojasni pojem egiptomanije, nato predstavi pohištvo Egipčanske sobe na
gradu Snežnik, ki je kakovosten primer egiptomanije pri nas, našteje staroegipčanska božanstva, ki so
upodobljena na pohištvu in posebej predstavi skrinjico za dragocenosti iz omenjene sobe.
Andreja Vrišer
mag. umetnostne zgodovine, muzejska svetovalka \
Pokrajinski muzej Maribor, SI-2000 Maribor, Grajska ulica 2 i
Na kratko in bežno o snežniških slikah ]
Slike na gradu Snežnik so priča o plemstvu, ki zvečine ni bilo povezano z našo starejšo preteklostjo in i
izvirajo iz nemške družine Schönburg Waldenburg. Sestavek ne omenja nadrobnejšega ogleda slik, ki so
sicer zanimive po svoji vsebini. V opisih je več poudarka na kostumih upodobljenih in je v njih zaslediti
sled kostumološke obravnave.
189
1-2 KRONIKA
2000
Mirko Kambič
univ. dipl. umetnostni zgodovinar, mag., raziskovalec zgodovine fotografije, upokojen
SI-1000 Ljubljana, Gosposvetska 4
Beneške fotovedute in dresdenski fotoportreti na gradu Snežnik
Avtor se je osredotočil na sedem fotografskih motivov iz Benetk, ki okvirjeni krasijo predsobo v drugem
nadstropju gradu Snežnik. Obravnava še nekaj drugih fotografij, predvsem portretov, ki so delno iz-
virniki, delno pa upodobljeni tudi v drugih tehnikah. Omenja še fotografske posnetke gradu Hermsdorf ;
pri Dresdnu, od koder izvirajo bivši lastniki gradu Snežnik, knezi Schönburg Waldenburg. j
Janez Gregori
muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Sl-lOOO Ljubljana, Prešernova 20
Zbirka ptičev in sesalcev na gradu Snežnik
Grad Snežnik hrani zbirko ptičev in sesalcev, ki je nastajala predvsem ob koncu 19. in ob začetku 20.
stoletja. Avtor podaja popis trenutnega stanja, po prostorih, kjer so shranjeni posamezni eksponati.
Marko Dobrilovič
univ. dipl. ing. agronomije. Vlada Republike Slovenije, Brdo - protokolarni servis
SI-4000 Kranj, Predoslje 39
Park Snežnik
Začetki parkovnega urejanja okolice gradu Snežnik sodijo v obdobje Schönburg Waldenburgov. Par-
kovna zasnova je v osnovi elekfična, saj združuje parkovne elemente značilne za krajinski slog (skupine
dreves, posamična drevesa, tratne in vodne ploskve) ter renesanso (strižena visoka drevnina, gabrov
rondo, členjenost zelenjavnega parterja...), pojavlja pa se tudi eksotizem - izraz mode tedanjega časa. Po
prvi svetovni vojni je park pričel zaraščati gozd, spremenila pa se je tudi namembnost nekaterih zemljišč.
Mnogo elementov parkovne ureditve je še vidnih in lahko predstavljajo izhodišče za nove oblikovalske
rešitve.
Jože Sterle
univ. dipl. inž. gozd., vodja Območne enote Postojna, Zavoda za gozdove Slovenije
SI-6380 Postojna, Vojkova 9
Zgodovina gozdarstva in lovstva v snežniških gozdovih j
Članek obravnava zgodovino snežniških gozdov od sredine 19. stoletja do novejše dobe. Ključni pečat so
gozdarstvu in lovstvu teh gozdov vtisnili zadnji lastniki Schonburgi Waldenburgi, ki so posestvo v zelo
slabem stanju kupili leta 1853. Zgradili so prve gozdarske kolonije in cca. 200 km gozdnih cest. Ponovno ;
so naselili jelenjad, ki je bila po revolucionarnem letu 1848 iztrebljena. Po letu 1960 se začne obdobje \
novih pogledov na gozdarstvo, zlasti s fitocenološkim kartiranjem rastišč in novim pristopom k izdelavi
gozdnogospodarskih načrtov. JGjučno je še leto 1976, ko se prične z usklajenim gozdnim in lovnim i
gospodarstvom. J
190
__12 KRONIKA
2000
Majda Obreza-Špeh
profesorica likovne umefnosti, upravnica gradu Snežnik, Vlada RS, Servis za protokolarne storitve Brdo
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Kozarišče 67
Knežja družina Schönburg Waldenburg in njeni uslužbenci
Avtorica v svojenr prispevku, na podlagi ustnih virov še živečih uslužbencev oziroma njihovih potomcev,
obuja spomine na življenje in delo na gospostvu Snežnik. Skozi ohranjena ustna izročila, ki so čedalje
redkejša, si je možno ustvariti približen vtis in vpogled v relacijo odnosa: plemstvo - uslužbenci, ki je
veljala za omenjeno gospostvo še pred dobro polovico stoletja.
Stanislava S. Pudobska
akademska slikarka, samostojna umetnica
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Cesta Notranjskega odreda 41
Petnajst let plodnega galerijskega sodelovanja z Vesno Berce
Avtorica opisuje sodelovanje z upravnico gradu Snežnik na Notranjskem, Vesno Berce, pri ustanavljanju
grajske galerije, njeno delovanje. Opisuje vrsto umetniških prireditev iz tega časa.
Nuša Berce
študentka 2. letnika na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Filozofska fakulteta v Ljubljani
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Kozarišče 78
Grad Snežnik - "pravljica"
Prispevek je nastal s strnitvijo raziskovalne naloge iz leta 1997, v kateri je avtorica poleg zapisa gradiva
ustnega izročila v narečju, skušala le-temu najti identiteto v okviru teorije ljudskega pripovedništva ter
poiskati paralele mitološkim bitjem, ki se v njem ponavljajo, z bitji iz slovenske, slovanske ter zahodno-
evropske (keltske) mitologije.
Vinko Sterle
upokojenec, pisec lovskih zgodb
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Iga vas
Fant, to pa so čekani in pol!
V treh lovskih zgodbah iz knjige Fant, to so pa čekani in pol (Žbrinca, Sežana 1994) nas avtor popelje v
čas pred in po prvi svetovni vojni, ko je v otroštvu prisluhnil resničnim lovskim zgodbam, ki sta mu jih
pripovedovala ded in stric, poklicna logarja in lovca knežje družine Schönburg Waldenburg.
191
12 KRONIKA
2000
Navodila avtorjem
Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino.
Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
"Prispevki, ki jih objavlja Kronika so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska
pola, to je do 16 strani običajnega tipkopisa. Članke je treba poslati na sedež uredništva Kronike, to je
Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana.
* Članki naj bodo napisani na disketi, ki jo priložite obenem z odtisom teksta. Zaželeno je, da so
članki lektorirani. Na disketi naj bo članek, povzetek in izvleček. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja
članka. Na nalepki na disketi naj bo jasno označeno avtorjevo ime in ime urejevalnika. Povzetek naj
predstavi glavne rezultate prispevka in naj ne presega dveh strani (60 vrstic rokopisa), razen v izjemnih
primerih. Izvleček naj vsebuje kratek opis prispevka (10 vrstic ali manj), vsebovati mora podatke o
avtorju: ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo kjer je zaposlen in njen
naslov.
* Vsebinska razčlenitev članka naj bo pregledna in logična. Slikovno gradivo naj bo priloženo posebej.
Fotografije naj bodo na hrbtni strani označene z legendo. Legenda (podnapisi) z navedbo nahajališča
vira naj bo priložena na posebnem listu.
* Vse opombe morajo biti pisane enotno. Ko delo prvič citiramo navedemo celoten naslov: ime in
priimek avtorja, naslov dela (če gre za članek še revijo ali zbornik v katerem je bil objavljen), kraj in leto
izida in strani. Pri nadaljnih navedbah pišemo le priimek avtorja, kratici n.d. (navedeno delo) in strani.
Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo oz.
številko fascikla, škatle ali arhivske enote. Če navajamo isti arhiv večkrat, lahko uporabljamo uveljavljeno
kratico, ki jo prvič navedemo v oklepaju ob polnem naslovu. Na koncu teksta navedemo kratice in vire
ter literaturo, ki smo jih uporabljali. Pri kraticah uporabljamo določila Slovenskega biografskega leksikona
in si jih ne izmišljamo sami.
* Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi revija. Vračamo
seveda slikovno gradivo in odklonjene članke.
* Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so tudi strokovno
recenzirani, recenzentski postopek je anonimen.
Uredništvo Kronike
192