Jernej Kopitar. Kar je o Slovencih učil Kopitar, to pripoznava A. Mažuranič, to terdi Fr. Kurelac, to kaže M. Valjavec v živih vzgledih na pr.: aNarodne pripovjedke skupio u i oko Varaždina" (1858. 8\ str. 315); isto poterjuje dr. M i k 1 o š i č, ki o teh in enacih zbirkah v ,,Slav. Bibliothek" (II. str. 196. 170) piše: nDie vorstehenden zwolf chorvatisch-slovenischen Marchen sind aus einer griisseren Sammlung von Marchen entlehnt, welche Herr Mathias Valjavec in der Umgegend von Warasdin aufgezeichnet hat. Ihr Werth beruht a) auf ihrer Bedeutung fiir slavische Mythologie . . .; b) auf ihrer Bedeutung als Proben jener Abait des slovenischen, welche durch den Einfluss des scrbischen und chorvatischen entstanden, in Provinzialcroatien gesprochen wird" (S. 151 -170; Volkslieder S. 303 — 307; cf. Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem .. Letopis Slov. Matic. 1. 1874 str. 102 — 155; 1. 1877 str. 92 — 131; Slov. Glasnik; Pučke Novine itd..). — Da so stanovniki, ki so po omenjenih krajih nekdaj zvali se Slovenci, v istini Slovenci, to spričnje še dan danes kajkavščina — njihova domača govorica. — Hervatje štokavci teSlovence opisujejo za modre in dobre, ker so iz ljubezni do narodne vzajemnosti pustili svoje starodavno ime in narečje ter sprejeli njih književno štokavščino ia ime hervatsko; s Kopitarjem vendar — Jure dolemus provincialem Croatiam, cujus caput est Zagrabia (Hesych. str. 62)!" — In to — zakaj? — Ker so nje stanovniki od tedaj malo da ne do sedaj v nekakem nenaravnem stanu. — Doma kajkavci težko umevajo javno štokavščino ter z njo verlo napredovati ne morejo. Vsled tega je nastal preširen prepad med prostira ljudstvom in učenjaki hervatskimi. — BJao si ga ovci, koj svoje runo bude težko!" — To resnico poterjujejo tožbe hervatske, da naš ,,puk je neuk i siromašan" (Obzor 1880), in celo dobrotvorne naprave, s kterirai se ponašajo, na pr. družtvo sv. Jeronima, ktero si pri napol večem rodu in pri mnogo lepših podporah primeroma le malo in polagano vzmaguje. V tem smislu poprašuje Kurelac: nKako to, da u nas nauk nikako cvasti neče?" — Nasproti pa mu je knjiga slovenska pri tolicih neprilikah in v tolikem siromaštvu pogodna i mila aruža usred trnja" (cf. Slovenska družba sv. Mohora). — Kje je temu iskati vzroka? Ondi, kjer ga je prerokoval Kopitar (cf. Dopisovanje njegovo kajkavskemu pisatelju Kristianoviču, po Kukuljeviču priobčeno v Arkivu 1. 1875. XII. str. 53 — 56), in ž njitn vred srnem v tem oziru klicati vsakteremu hrovaškemu pisatelju blage volje: »Meinento, quia populus es, et in populum revertere" (Klein. Schrift. 163)! In kar setn pisal 1. 1861 v gimnazijskera izvčstji Ljubljanskem v sostavku: nSlovnice slovenskega jezika" (str. 24), ponavljam še danes. Naj bi bil dr. Lj. Gaj v kajkavskem 1. 1835 pričetem narečji napredoval (pravopis bi se bil vredil sarn po sebi), lahko bi bili Slovenci in Hervatje sedaj v književnosti vže zedinjeni, vsaj je vprav kajkavščina tisti most, po kterem le morejo Hrovatje čez Kolpo in Savo do Soče in Drave! A to resnico imajo sosedje uaši bratje doslej vse premalo v čislih. Prazno in brez vspeha je vse nasprotno učeno dokazovanje (cf. Vienac 1880); poglejte le v nekdanje slovstvo in vsakdanje ljudsko (pučko) občevanje. Nas Slovence in Hrovate obrača na zedinjevanje i rod i dom i slovo i pismo i vera; Serbe pa odvrača od Hervatov i pismo (Cirilica) i vera (pravoslavje) 1 To je čutil Kopitar, iskreno želeč, naj bi v pravopisji zedinili se na jugu vsi latinsko pišoči zapadni rodovi slovanski, in — kdor s tega stališča presoja njegovo dejanje in nehanje, priterjuje mu, ne sicer v zabavljivi obliki, vendar pa v stvari tudi po glasoviti borbi ilirski in posebej hrovaški. — h) Osma književna borba bila mu je novoslovenska. — Vže pervo njegovo slovstveno delo — slovnica 1. 1808 — nastalo je vsled nekake borbe z Vodnikom, kterega je v listih do svojih prijateljev rad obiral, dasiravno se ž njim očitno ni prepiral. — Vživo zdelal je v njej ubozega patra Marka Pohlina (gl. Jezičn. XIV. 1876. str. 33). Jednako pri sercu mu je bil Jan. Nep. Priraic (r. 1785, u. 1823), čegar gorečnost za slovenščine vzbujo in povzdigo hvali na pr. 1. 1812 v nVaterland.Bl." v spisku: ,Windische Sprachkanzel inGraz*).. besetzt in der Person des Herrn Lycealbibliotheks - Scriptors Johann Primic mit einem jungen hoffnungsvollen Professor, den eine Vorliebe und ein Enthusiasmus fiir seinen Gegenstand beseelt, wie er jedem Professor fiir sein Fach nicht nur zu verzeihen, sondern sogar zu wunschen ist" (Klein. Schrift. 193 — 196). V sostavku nSlavische Sprache in Innerosterreich" pa se nahaja (str. 211 — 228) razsodba, ktero je Kopitar priobčil 1.1813v nWien. allg. Literatztg." o knjigi: nDeutsch- *) Gradec, Dominutiv von grad (die Burg), daber das helle a in Graz, was man durch a anzuzeigen sucht (Graz), daiait diese Baiern es nicht Groz (wie Voder, i hob's g'hobt) lesen. slovenisches Lesebucb etc. Nemško-slovenske branja etc. Herausgegeben von Johann Nep. Primitz, offentlichem Professor der sloveniscben Sprache an dem Lyceo zu Graz (1813. 146 S. 8)." — Brusi mu v njej dokaj gorke, a vmes sproti popravlja napake ter kaže, kako se to ali uno dobro glasi in piše slovensko. V prikaz in poduk bodi to-le: »Die Vodnik'schen und Jarnik'schen Gedichte chreuvoll ausgenommen, muss Recensent bekcnnen, dass er oft mehrere Seiten lesen rausste, bis er auf einen durcbaus echt slovenischen Sat.z stiess. Durchgiingiges germanisieren und Soloecismen aller Art characterisieren diese Schrift. Recensent will Beispiele geben, sowohl urn sein Urtheil zu begriinden, als um Herrn Primitz willkommene Berichtigungen (bei seiner sichtbaren Liebe zur Muttersprache traut er ibm \virklich so viel Selbstverliiugnung zu) an die Hand zu geben, und eudlich, um die Ehre seines unter dem Volke auf dein Lande noch in voller Reinheit bliihenden, nur in Biichern durch ungescbickte Schriftsteller verunstalteten Dialekts zu retten (S. 213)". Po teb treh razlogib mu našteva napake gledč na nemški ali nemškutarski spolnik, na osebne in svojivne zaimke, v kterih se slovenščina lepše vjema z latinščino, na dvojino; p.: nain. te zadnje vertne vrata reci ali piši prav po slovenski: zadnje vrata na vertu ali vrata zadej na vertu; nam. skoz te velke vrata rec. pri velkih (velikih) vratih; der kleine Valentin, slov. Tinčik, Valentinčik, der kleine freundschaftliche Josef prijazni Jožik. — »Der Begriff klein liegt ja iin slovenischen schon ia detn Ausgange des Wortes čik, ič, eč, ek, wozu also noch mali oder gar te mali ? — Selbst das Kopitar'sche (Grammatik Seite 215): Ktiro kravo si drajši prodal, to pisano al to černo? ist nicht im Geiste unseres Dialektes (popravlja si sam); unser Landmann sagt: Ktero kravo si drajši prodal, brezo al dimo ?.. On bode bogat, kakor pes rogat.. On je zvit ko gerča. Slov. Bo bogat kakor pes rogat . . Zvit je ko gerča.. Ti rni naprej prideš s tvojim (svojim) živlenjam kakor polž; der Stockslovene sagt: Tvoje živlenje (življenje) ino pa polžje . .