Posanfeztm sTBTnSa 20 tTHarJW.
fievJL
TlMni, i som, flot a mam m
Leio M
e* Vel)« po polti: 33 u oelo let* uprti • • K 40 — ta en tHM „ .. „ • 3.56 at Hemčljo oeloletao. „ 4V— ta oatatolatzMUtro. „ M —
▼ Ljubljani M dom s Ia Mk lato u|N|.. K 38"— ta m um „ .. K Jw f iftHl praftMH Mitin,, 2-M
mm Sobotno izdajo: a
Sa M « lat« ..... K t — it je oeloletno. „ tf — ilaoiamatve. „ 18—
M	
	SL.I
	•i- ;.,»■ ^
	
	Siffiea.___*rM
1 i	
Enostolpna peUtvrsts (72 oiia široka ia 3 mm visoka ali a|e
prostor) ra en Vrst . , , . po 50 v ta dva- ln večkrat . „ 45 „ pri večjih naročilih primeren popust po dogovoru. Ob enbotab dvojni Uril
' ..1 ■ i Potlano: =-'
Enostolpna poutvraU K 1*— Uhaja vsak dat Uvzomtl nedelj« '<• prasni*« ob 3. or< pop. Reda« lama priloga vetu red
mr Orodnlitve |e t Kopitarjevi nlloi Itev. 6/IIL RoKoplal to aa vračajo; aelraaklrana pisma to te mm sprejemalo. — Uredniškega telefona Itev. 74. m
Političen list z? slovenski narod.
Upravništvo je v Kopitarjevi alioi it 8. — RaCaa poštne hranllnloe avstrijske št. 24 787, ogrsko 36.411, bosa.-hero. it. 7563. — Opravntškeg« telelooa it >88.
Pozdrav!
Danes pozdravi prestolica Slovenije v svoji sredi načelnika Jugoslovanskega kluba dr. Antona Korošča, ki prihaja, da sprejme v slovesnem aktu dosedaj nabrane podpise slovenskega ženstva iz vseh slovenskih pokrajin, izraz narodne volje po ujedinjenju in svobodi.
Vse narodne sile so danes združene v Jugoslovanskem klubu, ki je tudi centrnm vsega jugoslovanska, kar ga biva v mejah monarhije. Naše srce je to, ki S svojo krvjo hrani ves naš narodni organizem. Bujno življenje j* izšlo iz njega, moč njegove vere in njegova pripravljenost na trud in *rtve je prešinilo slednjo vas, je zganilo stotisoč rok, da so podpisat*. kar je kltib zasnoval.
I« danes sprejme Ljubljana načelnika te naše narodne delegacije v Svojo jeredo. Sprejema ga kot svojega voditelja, sobojevnika in znanilca boljSih časov.
£ato Te, dr. flnton Korošec, narod in njegova prestolica kot klicarja svobod* in vstajenja iskreno pozdravljata!
PreieKii lesen.
Brest-Litovsk a diplora^tična medjgra je končana; Rusija in Ukrajina sta ratificirali mirovno'pogodbo, obrobne dežele s- ♦rrlno v
L,r. f _______Rutnunska vlada je raje
odstopila, nego bi podpisalp narekovani mir; kraij ie poveril vlado staremu prijatelju Nemčije Marghilomanu. ki upa doseči ugodnejše pogoje. Premine z Rumunijo so za par dni podaljšali. — Nizozemska ultimatu entente ni ugodila; ko ie 20. t. in. potekel stavljeni rok, «0 v Združenih državah in angleških prista-nilčih zaplenili vse nizozemske ladje, vendar na zelo prizanesljiv način. Sedaj pride na vrsto Švedska. — V Londonu so se sešli na posvetovanje zastopniki sporazuma in soglasno sklenili, da brest-litovskega miru ne pri-najo, marveč da nadaljujejo voiuo.
♦	1» !.Jt . . w	. i.
u _____ Na francosko-belgijskem bojišču se.
ie vnela dolgo s strahom pričakovana borba nf življenje in smrt, tako se uradno poroča. Prizadeta je tudi naša vojska; prva poročila omenjajo, da se udeležuje' topniškega boja proti Angležem in Francozom tudi avstro-ogr-ska artiljerija. Nemci so tudi to pot kot prvi uvedli novo morilno sredstvo: gumijeve krogle napolnjene s strupenimi plini, ki jih mečejo na sovražnike iz zrakoplovov. Nemci poročajo, da so med Cambraiem in La Feyeiem vdrli v dele angleške postojanke. —r Tudi z Beneškega poročajo o resnejših bojih. — V Ukrajini so Nemci med drugim zasedli pristanišče Kerzon. — Začetek nove vojne dobe dokazuje zakonski načrt, ki ga avstrijska vlada p*edloži parlamentu: načrt o splošni vojni dolžnosU dela. Vsak moški od 17. do 60. in vsaka ženska od do 40. leta sta dolžna, prevzeU oziroma izvrševati tisto delo, katero določi javna oblast. Delo bodo plačevali stanu in razmeram primerno. — 19. t m, so v Zagrebu slavili 100 letnico rojstva največjega hrvatskega pesnika Petra Preradoviča. Vlada je bila vsako slavje prepovedala, vendar'je pre-
bivalstvo na veličasten način počastilo pesnikov spomin in manifestiralo za jugoslovansko misel. — Nemška diplomacija je doživela zopet novo neprijetno odkritje; na dan jc prišla spomenica bivšega nemškega poslanika v Londonu, kneza Lichuoivskega, ki dokazuje, da ie sedanjo vojno brezpogojno hotela in jo vpri-I ZQrita Nemčija. Lichnowskega pozovejo bajč 1 pred vojno sodišče.
Začetkom tega meseca so sc v Londonu vršila pogajanja italijanskih zastopnikov z »Jugoslovanskim odborom«. Danes pa poročajo dunajski listi, da je predsednik »Jugoslovanskega odbora« v Londonu dr. T r u m b i č došel v Rim, da sc ondi pogaja. ^Slovenec« je že poročal in večkrat povdarjal, da Italija čuti potrebo, pogajati se z Jugoslovani. Vendar se doslej niti oficl-elna niti neofieielna laška javnost ni mogla otresti imperialističnih teženj. To nam dokazujejo zadnji dogodki. Modificirala je sicer svoje aneksijonistične načrte znatno, a ni se mogla še povspeti do pravične rešitve medsebojnega razmerja do Jugoslovanov,
Medtem je v Italiji izšla brošura, ki se peča o tem vprašanju, Spisala sta jo znana italijanska publicista C. Mara-n e 11 i in G. S a 1 v e n i n i. Nazivlje se »La Questione deli' Adriatico« (Jadransko vprašanje). Namen jima je bil dobiti primeren modus za' sporazum z Jugoslovani. V ta namen ilaiprvo zavračata znano londonsko pogodbo z dne 26. aprila 1915, po kateri naj bi Italija ne dobila le Goriške, Notranjske s Primorjem, Reko in Kvarne-rov, marveč tudi velik del Dalmacije. Ma-ranelli in Salvenini sta bolj zmerna. Po
njunem predlogu naj bi Italija dobila Trst, Goriško in Istro (izvzemši vzhodni del, ki obstoji iz glavarstva Voloska). Meja naj bi šla preko Učke, »Monte Caldiera« (?), Plominskega rta do Punta Fianona. Čres in Lošinj naj bi prišla pod Italijo.
Reki se torej Lahi odpovedujejo. Brošura izrecno pravi, da si Italija Reke ne more priklppiti brez 117.000 Jugoslovanov
v Sušaku in v Voloskem okraju. 2V-J milijona Jugoslovanov pa tudi rabi reško luko. Zahtevajo pa za Reko posebnih garancij. Kakjsne so te? Italijanstvo mesta Reke, ki šteje 25.000 Lahov (po Maranellijevi trditvi, v resnici pa le 12.000), naj se da posebna ustava pod italijansko garancijo. Gospodarska konkurenca Reke s Trstom (ki bi bil italijanski), bi se za-branila potom posebnih pogodb med Italijo na eni ter državo Slovencev, Hrvatov in Srbov na drugi strani. In sicer bi carinske in železniške pogodbe določale, kateri deli zaledja spadajo v gospodarsko področje Trsta oz. Reke.
V Zadru, ki bi pripadal Jugoslovanski državi, naj se poskrbi za varstvo tamošnjih 15.000 Italijanov (uradno naštetih le 11.768). Italija nrki narodni otočiči v Dalmaciji naj dobe šolske in sodne svoboščine. Iste pravice bi dala Italija Jugoslovanom v provinci »Venczia Giulia« po reciprocitetnem načelu, — Poleg tega pa hoče Italija n.ekaj manjših dalmatinskih otokov, ki bi s Pu!je.m in ValOno tvorili »sistem obrambe«.
Še danes si Italijani ne morejo predstavljati, da so minuli časi aneksijonisličnih in imperialističnih fraz. Za 12.000 reških Lahov hočejo italijansko garancijo in za še ne 12.000 zadrskib, ter par raztresenih dalmatinskih Italijanov hočejo narodne svobodščine. Za nad 400.000 Jugoslovanov, ki bi prišli po tem načrtu pod Italijo, pa nimajo ničesar.
Jasno je, da je ta načrt za. Jugoslovane nesprejemljiv. Sicer pa se zdi, da se Italijani niti sami ne ogrevajo preveč zanj. Na gori omenjenem posvetovanju v Londonu so sprejeli italijanski zastopniki popolnoma drugačna načela. Povdariti je sicer treba, da se teh pogajanj ni udeleževala olicielna Italija, marveč zastopniki iredentističnih organizacij. Komunikeja o uspehu niso izdali nobenega. Pač pa trdijo angleški listi pozitivno, da so sprejeli glavne principe za medsebojno spora-aumljenje. Glede bodočih narodnih meja jc izjavil Jugoslovanski odbor, da on ni kompetenten o tem razpravljati. To je stvar drugih faktorjev. Tega mnenja smo tudi mi. Danes narod ni mrtvo blago, s katerim bi imel trgovati najsibo kdorkoli. In naš narod je v tem oziru v svojih izjavah že povedal svojo voljo, naš narod je že odločeval in odločil.
Glavni principi, ki so jim pritrdili Ita« lijani v londonskem posvetovanju, pa so ti-le: 1. Prizna se združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno samostojno državo. 2. Italija pa je opravičena, da stremi za osvoboditvijo avstrijskih Italijanov. 3u Glede narodnih meja med Italijani in Jugo* slovani veljaj narodno načelo. Tef načelo se sme prekršiti le, če za tako izjemo govore vitalni interesi enega so« sednih narodov.
Gosposka zbornica.
V včerajšnji seji gosposke zbornice je dvorni svetnik \Vetlstein predlagal zakonski načrt giede stališča in prejemkov profesorjev na vseučiliščih in drugih visokih šolah. — Grof Thun-Salm je utemeljeval predlog glede preskrbovalnega zakona za domov vračajoče se rezerviste in vojne ujetnike; predlog so odkazali socijalno-politični komisiji. Nato je bila sprejeta naslednja sprememba orožnega patenta: »Kdor proda orožje osebi, ki se ne more izkazati z orožnim listom glasečim se na to orožje ali ki ni upravičena nositi to
Ivan Baloh.
Nekega jutra je prišel k meni mlad vojak v polni vojaški opravi. Na glavi je imel železen klobuk, na hrbtu vojaško puško in v torbi leseno ročno granato. Prišel je ravno od vaj domu. Prosil je prijazne usluge, da bi smela njegova mati na moj naslov poslati zanj kak paket, ker bi ga tako bolj gotovo in prej prejel, kot pa po vojni pošti.
Rad sem ustregel njegovi želji. Na moje vprašanje, zakaj ni prišel po menaži, zakaj precej po vajah, je odgovoril, da se ie bal, da bi ga kdo drugi ne prehitel,
Dal mi je naslov svoje matere in svojo adreso v vojaški knjižici.
Bral sem; »Franz —«
»Ne,« mi je takoj posegel vmes.
»František sem.«
Bil je Čeh. >vČez teden dni jc že prišel majhen za-pojček — in vojak ga j • z veseljem .spre-1«'. Povedal mi je, da ni toliko vesel jedi, svatec in drugih stvari, ki mu jih mati po-1,a« ne tega, da je tako hitro prejel.
ampak da ga njegova mati noben teden ne pozabi, to mu lajša trpljenje.
Prišli so še trije ali štirje paketi — potem pa je prišel nek<jga dne ukaz za odhod na fronto. Poslovil se je, zahvalil se za uslugo ter prosil, če pride še kak paket zanj, naj ga pošljem za njim. Seveda sem obljubil — in odšel jc. In res je prišel še eden. Odposlal sem ga na adreso, ki mi jo je pustil — a paket je prišel nazaj. Tedaj sem čakal obvestila, sluteč, da sc je spremenila številka njegove vojne pošte. Kmalu potem sem prejel vojno dopisnico, kam naj pošljem materin zaboj-čck. Takoj je odšel po pošti — a čudno, zopet je prišel pazaj.
Kaj sedaj storiti? Čakal sem par tednov, a ker ni bilo odgovora in nobenega glasu, sem na svojo odgovornost odprl paket, hoteč darila razdeliti med druge potrebne vojake.
Zabojček je bil že razbit jestvine popolnoma pokvarjene in sneaene od miši. Potem sem kmalu pozabil Františka, njegov paket in njegovo mater.
Slučaj je hotel, da sem prišel sam v bolnišnico. Nisem še pozabil tiste dolge, črne noči, ko so prihajali gori s prvega nadstropja strašni klici in vzdihi bolečin. Eni so vpili, drugi so rjuli. Kdo bi mogel razumeti vse niihove bolečine?
Proti jutru je bil nasta! nenadoma mir. Zdelo se mi cla je neka tajna, višja moč deloma podala trpinom sladak sen, da so pozabili, kje so in kaj so.
Neka mi še danes nerazumljiva sila in želja me je gnala, da sem šel sam na kraj trpljenja ter pogledal bol iz oči v oči in slišal tugo od ust do ust.
Bila je velika, dolga dvorana. Postelja pri postelji — vse lepo belo in snažno. Solnce je sijalo tako lepo skozi okno, a zdelo se mi je, da žarki njegovi niso bili gorki. Po dvorani so bile pogrnjene dolge preproge in usmiljenke so kot beli angeli hodili po njih.
Stopim k prvim posteljam. Tam sta sedela dva Mažara in čita!a svoj list »Az Est«, Eden je imel obvezano roko, drugi nogo; ker sta se oba smejala, sem sklepal, da jima ni nič hudega. Prosila sta me le, naj jima preskrbim kako mažarsko knjigo. Toda — kje naj jo dobim?
Šel sem naprej.
V sosednji postelji je ležal mlad človek Njegov pogled ni bil prijazen. Bral sem v njem, da je jezen na ves svet. Vpraša! sem ga, kaj je bil po svojem stanu pred vojsko.
»Natakar.«
Čudno se mi je zdelo, da je imel poleg sebe veMko steklenico kalne vode in da je vedno pil Iz nje. Prišla je usmiljenka. Vprašal sem jo. zakaj ie bolnik tako žeien.
Rekla je: »Nocoj so mu odrezali v stegnu desno nego, izgubil je mnogo krvi in je silno žejen.« In res sem videl, da leži noga na rumenem platnu, in je pod odejo tam kjer bi morala biti desna noga, prazno.
Natakar — sem si mislil — si bil. Nek daj si hodil od mize do mize, natakal st drugim, sedaj je tebi natočena kupa, ki j« nikdar ne boš izpil.
Grem naprej. Tam je pri postelji stali gospa v črno oblečena pri vojaku, ki je umiral.
»Ga poznate?« vprašam.
»Ne. Prišla sem jih le obiskat, trpine.«
Ona je odšla po preprogi tiho domu, jaz sem storil še dva koraka naprej. Pogledam na črno tablico. Tam je bilo zapisano z belo kredo: Franz ...
Obstal sem.
Prva moja misel je bila: To ni on, to ni František. Njegov ni bi' ne obraz, ne usta, ne oči — le lasje so bih njegovi, še enkrat pogledam na tablico — ime je bilo pravo. Toda morda jc kdo drugi, saj jih je veliko enakih imen. Pokličem sestro.
»Kaj je temu vojaku?«
»Prestreljena prsa ima. Ne bo dolgo, še par ur, kri bljuje.«
»Ali ni nobene pomoči več?«
»Nobene. Kroglo :ma v pljučih.«
Molčala sva. Ona ni vedela, da ga poznam. Sestra ie sama tiho začola.
orožje bo kaznovan z zaporom do 4 tednov aH z globo do 300 K.«
Poročevalec grof Walterskirchen poroča o predlogah o kongrui. K temu predmetu je govoril tudi naučni minister. Nadškof dr. Piffl pripomni, da bi predlagal nekatera v resnici upravičena zboljšanja, ker pa finančna uprava ne more dovoliti padaljnih koncesij, to opusti. Predloge so bile nato sprejete.
Na vrsto je prišel zakon o doktadah noštvu, svojcem in preostalim. Pri tej priliki je grof Thun-Salm predlagal, naj bi se visokošolcem, ki so v svrho nadaljevanja študij na dopustu, proti primerni odškodnini dala hrana iz vojaških kuhinj. Domobranski minister je izjavil, da sta vojni minister in on sam pripravljena dovoliti, da dobe vsaj v študijske svrhe na dopusiu bivajoči gažisti hrano v častniških kuhinjah po določenih cenah. Vojaška upravi je pripravljena tem visokošolcem dati stanovanje v vojašnicah. Zakon je bil nato sprejet v drugem in tretjem branju, enako tudi zakon, da se razširi vojni davek na leto 1918.
Prihodnja seja bo sklicana pismenim
poto
v
m.
Z Nemčijo v življenje in smrt-
Iz Kodanja poročajo pogovor, ki ga je Imel zastopnik »Brzojavne družbe« z našim vojnim ministrom baronom pl. Stoger-Steinerjem o naši pomožni ekspediciji v Ukrajino. Vojni minister je rekel med drugim:
Priznam, da je moglo dati naše ravnanje širokim krogom, posebno v inozemstvu, povod za napačna tolmačenja. Stati smo morali s puško ob nogi. Šele potem, ko so se deli boljševiške armade, ki so bili v Ukrajini, čimdalje bolj izpreminjali v samopašne roparske trope in postale nevarne mirnemu razvoju naših ravnokar obnovljenih trgovskih odnošajev z Ukrajino, tedaj je prišel tudi za nas čas nastopa. Lahko si mislim, da je naša začetna rezerviranost, ki jo je zahteval posebni položaj na vzhodni fronti, v naših sovražnikih vzbujala napačne nade. Toda da v ostalem svetu, posebno pa pri naših zvestih in hrabrih zaveznikih preženemo vsak tudi najmanjši dvom, rečem z vsem povdarkom: Kakor prvi dan stojimo z našimi zavezniki tudi danes skupaj na življenje in smrt, v najtesnejši zvezi in najboljšem sporazumu. Zveza z Nemčijo je in ostane izhodišče naših vojaških in političnih odredb. Da' to mišljenje tudi na zunaj udejstvim, sem šel obiskat pruskega vojnega ministra v Berlin. Ali in v koliko bomo pomagali, o tem govoriti mi prepovedujejo vojaški razlogi. Ako bi bila Nemčija na drugem mestu morda močneje zaposlena, potem bomo n. pr. na vzhodu radi prevzeli nalogo, da dosežene trgovinske odnošaje sami vzdržimo in zavarujemo promet z živili pred vsako motitvijo. Končno pa moramo tudi že enkrat izravnati nesorazmerja na jugozapadni fronti, to pa tembolj, ker so italijansko vojsko ojaČili z eno angleško in eno francosko armado, ki sta artiljeristično in tehnično odlično opremljeni. Ob sklepu povdarjam še enkrat: Osrednji velesili imata samo eno voljo in en cilj: časten mir. Tega bomo tudi v doglednem času dosegli v blagor naših narodov, pa tudi v blagor evropske narodne družine.
»Ampak zanimivo je, da ima neko pismo na svojo mater pri sebi, tišči ga na prsih in ga ne da od sebe. Ko je prišel v bolnišnico in je bil še pri zavesti, me je prosil, če tukaj umrje, naj odpošljem pismo njegovi materi. Rada bi mu to storila, ampak kuverta nima naslova. Morda ni mogel dokončati. Kam ga hočem poslati? Zanimivo je tudi, da je pismo prestreljeno. Sodim, da ga je predrla krogla, da ga je nosil na svojih prsih, preden ga je mogel iddati.«
František je ležal mirno, le hropel je. Dbraz bled, oči brez svetlobe in moči, istnice so se počasi lahno odpirale, kot bi hotele nekaj povedati, a glasu ni bilo iz njih. Uprl je svoje oči v mene in jih zopet laprl.
Ustnice so se mu tresle bolečin in sad njimi je bila, kakor pečat, ena kapljica rdeče strjene krvi. Hotel sem že poseči po tistem pismu, pa sem si mislili To e njegov najdražji zaklad. A morda ni — in? In če ga vzamem — in se zmotim?
Tedaj je nenadoma vzdihnil globoko, Dosegel pod pazduho, s tresočo roko z neko neumljivo močjo zagrabil pismo ter ni ga podal z odprtimi očmi.
Odprl sem ga hitro. Kuverta je bila Ucer bela, a naslov, kam naj se pismo odpošlje, je bil v pismu pravi. Bil je František.
Takrat pisma nisem prebral, ga nisem
"0lm 7. , '1 da me ni sp°znal. Sodim, da M bil oddal pismo vsakemu, ker je neka
»i« ujvgvj v in prsjn.
Pokrižal sem ija na čelo in odšel. On >a j« oči zaorL
Nemški drzavol zbor.
ie v seji 22, t, m, rešil tri važne predloge:
Dovolil je trimesečni proračunski provizorij in 15 miljard novega vojnega kredita. Za oboje so glasovali tudi socialni demokratje izvzemši neodvisnike,
Nato je prišlo na vrsto drago branje mirovnih pogodb z Rusijo in Finsko. Viči-na (centrum, soc. demokrati in napredna stranka) je vložila kratko resolucijo, v kateri izraža pričakovanje, da se bo v smislu izjave državnega kanclerja z dne 29. novembra in v smislu izjav nemškega mirovnega pooblaščenca v Brestu Litovskem vpoštevala samoodločbena pravica na Lit-vanskem, Poljskem in Kuronskem in se bodo takoj storili koraki, da se uredi država na podlagi domače civilne uprave; dosedanja ljudska zastopstva naj se postavijo na širšo podlago in dogovori, ki jih žele dosedanji ljudski zastopniki z nemško državo, naj se čim preje sklenejo.
Posl. Scheidemann je izjavil, da socijalni demokrati z ozirom na to, da se s to pogodbo vojna na vzhodu konča, ne bodo glasovali proti, marveč se bodo zdržali glasovanja.
Proračunski odsek je predložil resolucijo, v kateri se obrača na kanclerja, naj ob zamenjavi ratifikacijskih listin med pogodbeniki doseže sporazum v tem smislu, da naj se sporna mnenja v razlagi mirovnih pogodb predlože razsodišču; klavzula o razsodišču naj se sprejme tudi v vse bodoče mirovne pogodbe; druga resolucija zahteva, naj se ob sklepanju bodočih mirovnih pogodb sklenejo tudi dogovori o minimalnih zahtevah na poprišču delavskega varstva in socialnega zavarovanja.
Posl. Groeber, centrum, zahteva, naj se čimpreje prizna samostojnost Litvanske-ga in pospeši ureditev poljskega vprašanja.
Podkancier pl. Payer pravi, da resolucije večine le potrjujejo dosedanjo vladno politiko in jo vzpodbujajo, da gre po tej poti naprej. — Poslanec pl. GoBIer priporoča konzervativni predlog, naj se v bodočih mirovnih predlogih aostavek »brez odškodnin« opusti in naj se poskrbi za odškodnino.
Med Erzbergerjem in konservativci nastane prerekanje radi državnopravnega položaja Estonske in Livonije; državni pod-tajnik von dem Busche izjavi, da soadata ti dve deželi še pod vrhovno oblast Rusije.
Nato so glasovali in s pretežno večino sprejeli mirovne pogodbe v drugem in tretjem branju, kakor tudi gori navedene resolucije.
Ob sklepu je rekel predsednik, da se razidejo v upanju, da bodo hrabri in ženi-alni nemški vojni poveljniki do časa, ko se državni zbor zopet snide, dovedli vojno
Ob svitu električne luči sem bral pismo in razbral iz njega to-le:
»Maminka! Dali so nam par ur počitka. Te minute porabim, da pišem tebi. Pravijo, da nas čaka jutri napad na goro S\\ Gabrijela. Zdi se mi, da bo ta gora moja smrt in moj grob. Tit med tem skalovjem ne bi rad počival. Drugi okoli mene pojejo, vpijejo — jaz pa sem sddel na kamen in dal kamen na noge, da ti pišem. Tri stvari te prosim; Odpusti grehe moje mladosti! Zdaj sem ves tvoj, pozabil sem na vse druge, ker zdaj šele vem, kaj je — mati. Skrbi za moje čebele, te so bile moje ljubljenke; zdaj brenče drugačne okoli mene. Zalivaj na vrtu moj'm krizan-temam.^ Ti si ljubila rdeče, jaz bele. Zalivaj belim. Rdeče si ohrani, meni pa pošlji belih na — grob.
Ne morem in ne smem več. Kliče me povelje.
Priporoči me Mariji Č en stoli ovski! Morda se še vidimo!
Kje domov moj?
František.«
Nimam navade pregledovati v časopisih zapisnik umrlih. Tiste dni sem pa bral natančno imena vseh.
In čez dva dni je stalo med umrlimi; František Porupka, pešec.
Poslal sem pismo materi. Bog ve, če
ga je prejela. Bog ve, kaj si je mislila, ko je videla ožgan prostor sredi njega, in Bog ve, če bodo bele krizanteme cvetele, bledele in venele na njegovem grobu?
bliže zmagovitemu koncu, Zbornica M je
odgodila do 16. aprila.
Zaplemba DlzozemsKih ladij.
New York, 21. marca, (Kor. ur.) Reuters Rezervno moitvo in vojna mornarica je na povelje vlade v Washingtonu sinoči 38 nizozemskih ladij prevzela. Nizozemski kapitani niso protestirali, ker so ž« več dni pričakovali zaplena,
London, 21. marca. (Kor. ur.) Reuter: Lord Robert Cecil je naznanil v seji spodnje zbornice: Zvezne vlade so »Menile, da zaplenijo vse nizozemske ladje v pristaniščih zaveznikov. Minister je povedal pogoje zaplena.
London, 22. marca. (Kor. ur.) Reuter poroča: Ker so Združene države zapove-dale zapleno nizozemskih ladij v ameriških pristaniščih, bodo ravno tako v angleški državi z nizozemskimi ladjami postopali. Nizozemske kolonialne trgovine ne nameravajo preprečiti.
Haag, 22. (K. u.) Zunanji minister Laudon je naznanil prvi zbornici: Wa-shingtonski poslanik je naznanil, da so Združene države sklenile zapleniti nizozemske ladje in da so svoj sklep že izpeljale. Natančno besedilo Wilsonove pro. klamacije še ni znano. Ukrep ni v nobenem oziru upravičljiv. Glasni protest nizozemske vlade bo odmeval v obeh zbornicah in v celi deželi. Ko bo narod prebolel preizkušnje, ki bodo, o tem ne dvomi, sledile ukrepu, vladi ne bo mogel očitati, da ni vsega storila, da ga pred preizkušnjo obvaruje. Več govornikov se je protestu vlade pridružilo.
Washington, 22. (K. u.) Reuter: Kapitani tistih nizozemskih ladij, ki so jih včeraj zapleniji, so izjavili, da s protestom oddajo povelje.
Nizozemske ladje oborože.
London, 22. Reuter 21. t. m.: Vlada namerava zaplenjene nizozemske ladje oborožiti. Kolikor mogoče hitro bodo ž njimi po Atlantskem oceanu vozili pred vsem živež, a z nekaterimi ladjami tudi vojake.
Volna poročila.
AVSTRIJSKO URADNO POROČILO.
Dunaj, 22. marca. Uradno: Nič posebnega.
Načelnik generalnega štaba. NEMŠKO URADNO POROČILO.
Berlin, 22. marca. Veliki glavni stan:
Zapadno bojišče. Vojni skupini kraljeviča Ruperta Bavarskega in nemškega ce-sarjeviča: Ostende so z morja obstreljevali. Na belgijskem in francoskem Flanderskem se nadaljuje močan ognjeni boj. Pozvedo-valni oddelki so večkrat udrli v sovražne jarke.
Od jugovzhodno od Arrasa do La Fere smo napadli angleške postojanke. Po močnem ognjenem učinkovanju artiljerije in metalcev mia je naša pehota izskočila v širokih odsekih in povsod vzela prve sovražne črte.
Med La Fere in Soissonom, na obeh straneh Reimsa in v Champagni je postal ognjeni boj še silnejši. Naskakovalni oddelki so v mnogih odsekih privedli ujetnike.
Vojna skupina generala GaIIwitza in vojvode Alberta: Naša artiljerija je nadalje rušila sovražne pehotne postojanke in baterije. Tudi na lorenski fronti se je delovanje artiljerije povišalo.
Z ostalih bojišč nič novega.
Berlin, 20. marca. Uradno: Med Ara-som in La Ferejem smo napadali dalje in smo še razširili uspehe, katere smo v včerajšnjih bojih priborili. Privedli so do zdaj 16.000 ujetnikov in 200 zaplenjenih topov.
XXX
Pred Verdunom so močnejše streljali.
Bitka s topovi se je razširila tudi na Flandrsko, Od morja do Verduna divjajo boji s topovi.
Pehota je v večji meri le na približno 70 do 75 km dolgi bojni črti Arras—La Fere nastopila in med Bapaume in Peronne udrla približno 2 km daleč v prve angleške črte. Doseženi uspeh je dober, a sodijo, da Nemci svojih načrtov še niso razgrnili. Gallwitzovi armadni skupini so prideljeni avstrijski možnarji.
Francosko poročilo.
20. marca popoldne. Nemci so v Champagni, na desnem bregu Moze in v Woevre s topovi precej silno streljali. Po besnem obstreljevanju je na več točkah bojne črte nastopila nemška pehota, ki pa ni ničesar dosegla. Pri Reimsu smo z lahka napad Nemcev ustavili. V souainskem odseku so Nemci trikrat poskušali, da bi bili dosegli francoske črte, a vsled živahnega ognja francoskih topov so se morali vselej umakniti; njih izgube so bile resne. V Loreni so Nemci zelo napadali francoske postojanke južno od Arracourta: mož se je bil z možem. Francoske čete so povsod nadvladn. vale in so vrgle Nemce:'privedle so ujetnikov. Francozi so vzhodno od Suippe na-oadli nemške čet*.
20. marca zvečer. Od časa do časa so
streljali s topovi med Mozo in Aisnejem, v Champagni, precej besno na desnem bregu Moze in v gozdu Parroy. V Woevre pri Boisu Buuleju so Nemci silovito napaclali naše postojanke. Naše čete so v živahnem boju vrgle tiste sovražne oddelke, katerim se je bilo posrečilo, da so vdrle v naše sprednje jarke.
Podrobnosti Iz bitke na zahod«.
Dunaj, 22. marca. Nemci so vdrli, k a. kor se poroča na 75 km Stroki črti med Calaisom in Parizom v angleške črte.
London, 21. marca. (K. u.) Dopisnik Reuterjevega urada na angleški bojni črti je zvečer brzojavil; Zdi se, da so Nemci, katere e njih močno topništvo podpiralo, nastopa i z močnimi silami v boju in da so udrli v bojno črto med Scarpejem ia S&int Huillejem. Če se takoj ne odred« protiukrepi, je trenutno ves položaj omajan.
Rotterdam, 23. marca. O prvem na« padu pehote je poročal Reuterjev vojni poročevalec: Nemci so na celi bojni črti dve uri streljali, nato so izvedli velikopotezni napad pehote. V varstvu dima in zapiralnega ognja je v gostih valovih sovražna pehota napadala. Dosedanja poročila se ne ujemajo in so zmedena. Naravnoit strašen je dvoboj s topovi na pobočju pri St. Quentinu.
Rotterdam, 22. marca. »Daily Maik poroča: Nemci so pripeljali ogromno število topov, s katerimi so uvedli obstreljevanje. Obstreljevali niso dolgo; streljali so od 5. do 7. ure zjutraj. Med 9. in 10. uro se je boj razširil na celo bojno črto; 25 angleških milj je dolga. Poročevalec lista »Dai!y Chronicie« piše: Čez nekaj ur se bo šele jasno pokazalo, koliko zemlje da so Nemci pridobili. Naše angleške čete se bijejo zdaj za lastne črte, a pred vsem za bodočnost Anglije in njenega plemena, »Morningpost* poroča: Nemška armada je naskočila prvič na cesti v Bapaume; istočasno so napadali Nemci južno od Cambraija angleške strelske jarke zahodno od Scheldejevoga pre« kopa.
Rotterdam, 22. marca. Angleški časopisi sodijo, da Nemci nastopajo s 60.000 do 62.000 topovi.	*
Nastop avstrijskih možnarjev.
Amsterdam, 22. marca. Francoski vojiii poročevalci pišejo, da jo nastop avstrijskih možnarjev na zahodnem bojišč« presenetil. Niso namreč verjeli, da nameravajo Avstrijci poseči v boje na zahodu. Možnarji so strašno učinkovali in napravili veliko zmešnjavo.
Berlin, 22. marca. V »Berliner Tage blattu« opozarja baron Ardenne, da so se žc v prvem letu vojske avstrijski možnarji na zahodnem bojišču sijajno odlikovali
Bonar Law o napadu na angleško bojnr črto.
London, 22. (K. u.) Reuter: Bonar Law je poslanski zbornici poročal o napadu nemške pehote na angleško bojno črto. Napadli so na črti, ki je nad 80 kilometrov dolga. Napad je najvažnejši, ki se je podvzel na kaki točki angleške bojne črte, odkar se je pričela vojska. Naš generalni štab in versaillski vojni svet sta seveda proučavala, kaj da se mora v slučaju napada storiti. Brezpogojno mu bomo kos.
Vojska z Italijo.
Dunaj, 22. marca. Poročilo vojnega tiskovnega stana: V minulem tednu so na jugozahodni bojni črti v nekaterih odsekih poizvedovalne čete živahnejše nastopale. Jezdeča poizvedovalna četa tirok skih strelcev, ki je premagala velike te> žave na snežnikih, se je zapletla v boj J ročnimi granatami in vdrla v nadvladajoče sovražno opirališče skoraj 300 m visoka Pri izlivu Piave je Italijan 19. t. m. popoldne razstrelil podkop, močno je obstreljeval; nato so njegove naskakovalne čete poizkušale napredovati, a so jih naši hitro odbili. Naši so z dobrim uspehom zahodno od Suganske doline izkočili. Letalci so 17. marca posebno v gorah malo delovali, ker je bilo megleno in oblačno. Sovražnik je 18. marca z mnogimi letali poizvedoval, a našim letalcem poizvedovanja ni mogel zabraniti; pri Piave je izgubil dve letali. Naši poizvedovalci so izsilili 19. marca lepe uspehe, dasi je bil sovražnik zelo v premoči. Ogenj strojnih pušk z vrha neke gore je nekega sovražnega letalca prisilil, da se je moral za svojimi črtami spustiti na tla. Neugodno vreme je 20. marca na planinah preprečilo poizvedovanje v zraku, a zato so ob Piave živahno poizvedovali. Preizkušena skupina nadporočnika Strohschneiderja je zvečer napadla sovražne postojanke; dosegla je najboljše uspehe. Ko so se pa ponoči izpustili na zemljo, je smrtno ponesrečil nadporočnik Strohschneider 42. peš-polka. Rajnik je mnogokrat poletel in premagal 12 sovražnikov.
Ljuto streljanje s topovi pri PiavL
Dunaj, 22. (K. u.) Vojni tiskovni stan: Poročilo italijanskega generalnega štaba z dne 22. t, isj Na celi bojni črti so s« včeraj ljutejše bojevali. Sovražne patru, lje smo pregnali zahodno od doline Con-ce (Judikariial in Dri Grave (Piave). V
Neko! misli on 25 eln:c delovanja „s:c-vtnsitega p an oskega društva"".
Radogorski.
»Veselo, znamenito slavlje r-lavi letos« . . . tako se mi je zahotelo pričeti, — Pa sc mi nekam pero zatika in ne da se mu drugače, kot le suho, motno povedali: da obhaja letos eno izmed naših najpopularnejših narodnih društev, »Slovensko planinsko d ruš Iv o«, 25jetnico svojega delovanja. Brez veselega odmevanja od gora do gora, brez vriskov, ukanja in popevanja — kdo bi si bil pač mogel predstavljati v prejšnjih časih, da bomo morali kdaj tako obhajati le-ta pomenljivi dogodek slovenskega planinstva?!
Tako trpko, srepo strme stoji danes ob meji zakletega sovražnika naša zvesta Straža , . , Nemo sc ozira neumorni bori-telj naš po svojih varovancih, po najdražjem biseru naše, bolj kot kdaj ljubljene rodne grude — slovenskem planinskem svetu — brez veselja, a ne brez samozavesti, z vidnim ponosom in notranjim zadoščenjem.
Ni bilo malo in lahko delo; boriti se proti narodnemu sovražniku, ki so mu bila proti nam dana od blizu in daleč vsa sredstva in je imel prednost ne le samo navzgor, temveč celo med lastnimi, spočetka žal še bolj malo razsodnimi rojaki; ni bilo prijetno delo: mirno gledati, kako stoje mnogi !e ob strani in se odtegujejo, trpeti, da ga celo ovirajo, ki bi sicer Slovenskemu planinskemu društvu tako lahko po-mogli, če bi bili šli z njim vštric na skupno narodno delo! Koliko napora in težav: razširjati planinsko idejo z besedo, peresom in sliko med narodom, preprostim kot oaobraženim, v isti sapi pa graditi in postavljati visoko tam gori med oblaki planinska zavetišča, jih zvezati med seboj prek strmih skalin in snegov ter jih spojiti z obljudenim svetom.
Toda Slovensko planinsko društvo je bilo vsikdar kos vsem nalogam,
Oživotvoritev 24 podružnic, 29 ponosno stoječih trdnjav — planinskih domov in zavetišč, celo omrežje tehnično zanimivo kot varno izpeljanih planinskih potov med dolinskimi in gorskimi postojankami, mnogo drugih koristnih naprav, vneto literarno delovanje v ilustrovanem glasilu »Planinskem Vestniku«, probuda zanimanja in pravega umevanja planinske ideje: potovanja kot bistvenega dela izobrazbe ter okrepčavanja zdravja za posameznika kakor tudi tujskega prometa v narodnogospodarskem oziru — vse to priča glasno in jasno o smotrenem delu in izborni organizaciji Slovenskega planinskega društva.
Vse to delo, započeto pred 25 leti iz i »nič«, a v naših razmerah dovršeno tako kot je bilo ob pričetku vojne in kot je sedaj, je uspeh, ki se mu ne moremo dovolj načuditi. Kaj takega zmore Ie smotro-vita, železna energija, ki jo vodi prava, nesebična ljubezen do domovine. In to smo, mislim, dolžni v polnem obsegu priznati ob tej priliki letošnjemu jubilarju, Slovenskemu planinskemu društvu!
(ako sem se oslepel učil Citati in pisal1.
Kako se slepi učijo, oziroma kako se naučijo, čitati in pisati? Enako ali podobno povprašujejo ljudje, kateri prvič čujejo, da tudi slep človek čila in piše. Marsikateremu človeku sc zdi to čisto neverjetno in si na vse mogoče načine predstavlja, kako bi vendar to moglo biti. Da se ne bo zdelo to komu preveč čudno in neverjetno, hočem vam, cenjeni čitatelji, nekoliko razložiti to stvar.
Prišel sem bil iz Rusije leta 1916. Bil iem z drugimi vojnimi ujetniki-invalidi zamenjan kol slcpec. Ko smo se vračali nazaj v našo ljubo domovino, sem večkrat premišljeval, kaj bom počel sedaj ko sem slep? Čim bliže domovine smo bili, bolj so me mučile te težke misli. Ah bilo je vse drugače kakor sem si mislil. Ko se pripeljemo z vlakom zopet enkrat domov, sino se morali ustaviti za štirinajst dni v Ljuto-mericah na Češkem. Tukaj smo bili v neki bolnišnici, in tu so nas strogo preiskavah zdravniki, ako jc mogoče prinesel kdo iz tujine kako nevarno ali nalezljivo bolezen. No pa hvala Bogu, tega ni bilo najti pri nikomer. Počutili smo se kmalu bolje, posebno zato, ker so nas pridno obiskavale dobre češke dame. Med drugimi stopi nekega dne tudi k moji postelji neka dama. Začne me tolažiti in med drugim thi pravi: »Poglejte, ali potipljite, tukaj sem vam prinesla nekaj papirja, na katerem se bodele učili s svinčnikom pisati.« Jaz jo začuden poslušam ter ji pravim: »Kako naj sedaj pišem, ko nič ne vidim? Da bi slepec pisal, tega do danes šc nisem ču!.« Ali ona se mi nasmeje ter pravi: »Jukaj je svinčnik in papir, pa glejte, da boste do jutri kaj napisali, ker jutri zopet pridem in bom pogledala, kaj ste zapisali.« Jaz ji nisem obljubil, da bom pisal, ker se mi je zdelo, da iz te moke ne bo kruha, Gospa se poslovi ter odide.
Jaz sera sedaj jel premišljevati, ali bi poskusil pisati, aH no. Mislil sem si, ako aifl ne nanlšetn, gotovo bo mislila desna,
da morda nisem prej nikdar pisati znal. Moj sklep je bil storjen in sem dejal sam pri sebi: »Korajža velja, Francelj, nekaj bova že naredila!« Vzamem v roke papir in svinčnik ter takoj pričnem. Najprvo si napišem celo abecedo, spodaj pa še nekaj besedi. Sam sebe sem bil vesel in sem v tem z veseljem pričakoval naslednjrga dne, kaj poreče dama, ko .sopet pride. Ali bo znala čitati, kar sem jaz prvič kot slcpec napisal? Drugi dan res pride, hitro me vpraša: »Ali ste kaj napisali.« »Da, napisal sem, pa ne vem, ali bosle znali brati.« Dama vzame hitro papir v roke ter čita a — '„ — c itd., spodaj prečita tudi napisane besede, potem pa pravi: »Nekaj ste dobro napisali, nekaj pa ne.« Jaz sem ji odgovoril: »Mogoče vi vseh slovenskih črk ne poznate?« in sem ;;e zadovoljno nasmeh-ljal. Nato pa mi da gospa neke papirje v roke ter pravi: »Primite tukajle s prsti, na papirju so črke, katere se bote naučili čitati.« »Kaj tudi čitati,« sem začudeno vprašal- »Saj črk vendar ni mogoče prijeti, in posebno nc na papirju pisanih, Prijel sem papir ter potipal, »Kje pa so črke?« jo vprašam; »saj tu na papirju se ne čuti nič druzega, nego same pike, ki so podobne prosnemu zrnju.« »No, saj ravno to so črke, katere se more slepi naučiti čitati,« To se mi je zdelo jako neverjetno. Dobra dama pa reče: »Vzemite s seboj na Dunaj te tri papirje; tam pridete v šolo za slepe, kjer se bote naučili čitati. Potem bote preči tali, kar jc tukaj napisano.«
Strašno sem bil radoveden, kako skrivnost mi razodene ta papir. Čez nekaj dni smo se odpeljali na cesarski Dunaj, Tukaj sera bival par dni v bolnišnici, potem sem se pa preselil v zavod za slepe, kjer sem dobil več svojih tovarišev. Bival sem le kratek čas med njimi. Kmalu so me poslali v Gradec, kar sem tudi sam zelo rad videl, da sem bil vedno bliže svojega doma. Prišedši v Gradec nisem vedel, kam grem ali kaj bom delal. Kmalu sem izvedel. Prišel sem v zavod za slepe, kjer sc slepi izobrazijo za svoje nadaljno življenje. Takoj prvo jutro mojega bivanja v zavodu sem se sešel z drugimi svojimi tovariši. Bili so samo trije, s katerimi sem se raz-govarjal ter jih povpraševal, kaj delajo tukaj. Ali oni so mi le malo odgovarjali, ker so bili še novinci v zavodu kakoro jaz. Med našim pogovorom pa pristopi usmiljena sestra in me prijazno vpraša, kako mi gre, odkodi sem prišel in česa se bom učil tukaj v zavodu. Začuden ji odgovorim: »Kaj se bom sedaj učil, ko sem slep.« Še pisati in čitati boš znal, samo če se boš hotel učiti,« mi odvrne smeje usmiljenka. Nič nisem odgovoril, sam pri sebi sem pa mislil: Pisati morda že, ker sem že nekoliko poskusil v Ljutomericah. Ali da bi se mogel naučiti čitati, to se mi je zdelo nemogoče. Naposled sem obljubil sestri: »No pa naj bo, bom pa poskusil, mogoče bo pa vendar šlo.«
Čez nekaj dni mi je usmiljena sestra prinesla knjigo, ki je bila preccj velika, kakor tista, ld župnik iz nje mašo bere; položila jo je predme in mi rekla: »No, sedaj pa Ie korajžen bodi, potiplji, kakšne črke so za slepe.« Hitro sem začel tipati po knjigi, Ali kako sem se začudil, ko sem našel po celi knjigi same pike, kakor bi bila cela knjiga posejana s prosenim zrnjem. Odmajeval sem z glavo ter rekel: »Nc vem, ne vem, ali bi začel ali nc. Sem že prestar, da bi se naučil, kaj te pike pomenijo,« Obupal sem nad tem učenjem. Ali sestra mi ne da miru. Nagovarja me, kako bom vesel, če bom kaj znal in mi daje poguma na vse mogoče načine. Pove mi, da se učijo tudi drugi moji tovariši. »No, potem se hočem tudi jaz poprijeti, naj bo kar hoče, čeprav me včasih malo za ušesa potegnete,« sem rekel. »Saj čitati bi pa vendar rad znal.«
Še tisti dan mi pokaže sestra par črk v knjigi ter mi razloži, koliko pik ima vsaka posamezna črka in katere, pike ima ta ali ona črka. Cela abeceda za slepe sestoji iz šestih pik, ki se različno postavljajo. Pazljivo sem poslušal in že prvi dan sem dobil nekaj poguma za učenje, ker že pri prvi poizkušoji sem se naučil ca pamet štiri črke in sem dejal: »No, to pa ni tako težko, kakor sem mislil; če bo šlo tako naprej, bomo kmalu čitali časnike kakor smo jih poprej, ko smo videli.« V nekaj tednih sem znal na pamet celo abecedo. Toda ko so prišle črke v besede, je pa stvar postala težja, kajti tukaj so morali prsti povedati, kar oči niso videle. To pa ni šlo kar na pamet, zato je treba, da ima človek dober čut v svojih prstih. Ali tega pa pri meni ni bilo, ker sem ime! roke vse premrle od strašnega sibirskega mraza: bil sem 22 mesecev v Rusiji. Roke so bile polne protina ter pri učenju jako nerodne in neobčutljive, kar mi je delalo velike težave, Kolikokrat se mi je milo storilo, ko sem črke kar naprej napačno čital, ko sem jih vendar tako dobro poznal. Včasih bi bil kmalu vse skupaj pustil. Ali najzadnji pa vendar nisem hotel biti. Ako se drugi naučijo, zakaj bi se pa jaz ne. In tako šole vendar nisem hotel obesiti na klin. Trdno ■ sam sc je oprijel in tudi sam sem se pridno I vadil, tako da sem pike že vse obrabiL
Moj trud ni bil zastonj. Naučil sem se bil
že nekaj čitati in dobil sem mnogo boljši čut v svojih prstih. Nič več nisem mislil, da bi učenje popustil. Tedaj sem se spomnil na papirje, katere sem bil dobil v Ljutomericah na Češkem; imel sem jih šc vedno shranjene kakor kak važen dokument. Vzamem jih v roke ter si mislim: zdaj pa hočem pogledati, kaj jc na njih napisano; saj zdaj bom mogoče žc zna! prečitati. Po-tipljcm pike na prvem papirju in čitam lene besede: »Bog pomagaj!- Sedaj vzamem *e drugega, kjer jc bilo napisano moje ime. Na tretjem pa imenitne besede: *>Slava kranjskim Janezom!« Zakaj mi je dotična dama tc besede napisala? K Bogu jc hotela dvigniti moje srce: »Bog pomagaj!«, »Slava kranjskim Janezom«, pa se mi je zdelo, da je zato napisala, da se spomnim, da j sem sin poštenega naroda in da naj poštenjak ostanem tudi v temni noči slepca. Ponosen sem bil nanje, tako da sem sam pri sebi rekel: »Šole pa nečem pustiti. Naučiti se moram dobro čitati, čeprav si polovico prstov na roki izrabim.« No, pa lega ni bilo treba. Treba je bilo samo mnogo vaje in potrpljenja, in po malem je prišlo vse na vrsto. Razume se, da je bilo že pri tem učenju, tudi dosti zabave, šale in smeha, posebno ker smo bih vsi že odra-ščeni učenci. Tako je nekega dne hudomušen vojak, ko se je učil čitati in mu ni šlo od rok, jel ruvati pike iz knjige. Drugi velik fant, kakor Goljat močan, se je rad norčeval iz šole, ker jo tudi v mladosti ni obiskoval. Bil jc analfabet. Nekega dne reče: »Sestra, kedaj mi kupite še šolsko torbico, ker šolar ne sme brez nje v šolo hoditi. Knjiga pa mora imeti tako velike črke, kakor moja glava, potem jih bom že poznal, ker so tudi raoji prsti veliki.« Tudi tretjemu so se zdele pike premajhne in je menil; »Jaz že nc bom hodil tega prosa pobirat po knjigi, ker je predrobno. To je delo za kokoši.« Smejali smo se in rajši hodili v šolo. Vsak se je trdno poprijel abecednika in šolske klooi. Sestri zdaj ni treba nikogar siliti k učenju. Ponosni in veseli smo, da smo premagali prve težkoče te naše šole. Ako pridete v naše stanovanje, vidite veselo življenje slepih vojakov. Tam sedi eden pri pisalni tabli in poskuša svojo umetnost g svinčnikom. Dru^i drdra pri velikem pisalnem stroju po beli papirnati poli. Tretji sedi pri malem pisalnem stroju, ki je pripravljen nalašč za slepe. Kar lepo je čuti, ko naznanja zvonec za zvoncem, da jc konec vrste. Nekateri drže knjige v rokah ter ugibajo besedo za besedo, seveda res le ugibajo, ker so knjige nemške. O, kako drugače bi se dalo čitati po slovenski knjigi!
To sem vam napisal, dragi Slovenci, da boste vedeli, da slep vojak ni nikaka pokveka in ni le za v staro šaro. Seveda, kdor se ničesar nc uči, za tistega je življenje res žalostno in dolgočasno. Za ves denar ne dara tega, kar sem se nauči!. Hvaležen sem vsem, ki so k moji izobrazbi pripomogli.
MflBdOFL
(Jernej Hafner.)
Kras slovenska domovine so njene gore. Večji del slovenske zemlje prepregajo gore, gore odsevajo tudi iz posebnosti večine slovenskega rodu. Med najznačilnejše gore naše zemlje spada Mangart (2678 m), po svoji obliki, okolici, razgleda. Mnogi bi ga radi obiskali, pa ga jim je vojska odmaknila v nedosežnost. Njim, ki r,e jim toži po cčaku, pišem te vrste v poteho gorskega domotožja.
Pred dvanajstimi leti sem ga obiskal v zgodnji jesenski noči. V gszdu je lajal srnjak, nad črnimi vrhovi severnega vznožja je plavala polna luna po sinjem nebu. Šelcst suhih vejic in listja, ki je šumelo pod nogami, ni motil svečane tihote sni-vajočih jezer. Večni mir je polnil kofino Mangartovih ogledal. Še korak — in kakor zaigra srce ob polnem donenju veličastnih orgel v stolnem domu, tako jc vzvalovilo ob nenadnem pogledu na severno steno Mangarta, blestečo v milem siju polne lune. Vse Ponce, Strugova špica, Vcvnca, cel Mangart ena sama navpična stena, ! 900 do 1200 m visoka, 6 km široka, blišče-j ča se kakor svilen zastor pred Najsvetej-
i šim. Stopil sem iz svetega v presveto, ki | je slepilo presilnega veličaslva oko in jc zavrnilo, da gleda to čudo lc v sliki, v gladini jezera (zgornjega). Vsi čuti mirujejo, le oko pije in duša plava v morju belega vsemira. Nc živiš v času, ampak v večnosti. Zamaknjen si in da te nc pokliče nočni hlad v sodobnost, ostal bi prikovan v bajnem kraljestvu Mangartove noči, čc te ne bi osvobodile jezerske vile. Težko se odtrgaš, prepričan, da tega, kar si videl in okusil tu, ne najdeš nikjer več.
Korakoma sem jahal na obisk; iz vojske do gostoljubnih sorodnikov v »Mangartu« pri Ratečah. Dolgo sc vspenja cesta po strmini nad Belo pečjo, pod vrhom, ki mu kraljuje razvalina gradu celjskih grofov. Težke misli. Kaj ste bili, vi grofi? Kaj ste mogli postati svojemu rodu? Kakšno nalogo vam je odmeril gospodar zgodovine? In zakaj vas več? Gl«|te vaš grad, seve-rozapadai vogal vaic slave In moči — raz-
valina je; glejte vaš rod — njega ostanki leže v grobnicah. A kaj je to tam na pravi! Mangart! Kakor mogočna gorska cerkev z nizkim, širokim stolpom, se pne izpod gozdov in jezer proti nebu stari očak; isti danes in ravno tak, kakor za časa celjskih mogočnjakov. Le-ti so izginili iz spomina ljudstva, narod je ostal; razpadli so njihovi gradovi, njih narod pa živi in se pripravlja na svoj dan, čigar zarjo so za pol-tisočletja odnesli Celjani v svoje grobnice.
Kakor cerkev vrh gore, cerkev bela, nepremakljivo leži Mangart, potrpežljivo, zaupajoč čaka v zimi pomladi, v dežju in meglah novega solnca. Varih in učenik je svojega rodu. V njegovem skalovju ni bogastva, ki vabi tujce in mika njih lakomnost; le drvarje gosti in pastirje vabi, ki sc niso šc polakomnili zlata in izrodili. Stanovitnost, neizpremenljivost, potrpežljivost pridiguje svojemu ljudstvu; vnema je k zaupanju v bodočnost, vzgaja k ljubezni do svoje zemlje in njenih skromnih naravnih darov; budi hrepenenje po višavah — nc slave, bogastva, sile, razkošja, ampak naravne prostosti, veselja, dušnih in srčnih vrlin. Kakor cerkev, se vidi Mangart izpod razvalin gradu; simbol Cerkve-var-hinje in učenice, vodnice naroda na njegovi trnjevi poti, izpod grajskih zidov svobodi duha in telesa njegovih otrok naproti. Da, tabor-cerkev je, daleč tja proti severu in jugu vidna; v nje notranojsti pa sloji nevidni kcrub-angel z mečem v roki; tisti, ki ga je Gospodar angelov dodelil našemu narodu, da ga čuva, podpira in navdihuje na dolgi, nevarni poti skozi stoletja zgodovine. — Kakor sveže solnce, ki posije skozi raztrgane megle, tako je prodrl tolažilen nauk Mangartov temne spomine belopeške razvaline in vzbudil v raz-bolelem srcu nove upe, nov pogum. Kakor te zna zamakniti v očiščujočo, blaženo večnost, tako te umejc oteti mrzlih, železnih prstov zgodovinskih spominov — naš stari očak Mangart. Nemirno je počel iz-tegati glavo vranec in kopati s kopitom; treba ga pustiti, da me ponese dalje v burno sedanjost.
Zgodilo sc je nezaslišano! Bojni krik, kri in gromenje vojske jc zašlo v naše gore, da lomi in rdeči njih bele stene, kolje stoletne jelke, pomandra planinske trave, onečasti sveti inir. Zlatorog se je umaknil iz Trente, prepustil je brambo svojih zakladov železnim ljudem; ti naj strmoglavijo pohlepnega Benečana v prepad. Ne sliši se več zvonenja iz Rabeljskega jezera; ropot pušk in grom topov doni in odmeva nad njegovo črnino. Vile so izginile; 1« samotne junake ljubijo, glasne trume navadnih vojakov izbegavajo. Pustili so jim lc svoje cvetic <n ptičje petje, da jim slade težke, neskončne vojne dni. Kako urae nespametni človek izpremeniti božjo naravo, kazi ti nje večnolepo sliko! Ne izpoznal bi je, da nc vliva vanjo svojega neomajnega miru nedotaknjeni sosed — Mangart. Srečen, kdor more pozabiti gorje naših krvavih dni! Ne bom tajil in bom priznal, da sem neštetokrat na bojnih stezah zastavil korak i a sc, oprt na palico, zamaknil v goro Mangart od jugozapadne strani. Najsi so ga izmivale in božale mehke, bele megle, najsi so ga bili odeli bliščeči snegovi v bel plašč ali ga obkrožali ob pasu zeleni vrtovi in ga zabavali tropi ovčic — vsikdar in v vsakem stanju me je pomiril s svojo ravnedušnostjo. Kaj se mčni tisočletni si-vec za vbadanje in topotanje pritlikavih palčkov tam po golih rebrih soseda Rom-bona in vsenaokrog! Nič manj in nič več kakor pred dvemi tisoči let, ko so iskali pod njegovo lastno kožo rudnin, ko so ga obkroževali orli rimskih legij; ali pred tisoč leti, ko so zviti Benečani zahlepeli po njegovem kraljestvu. Kje so danes tisti orli, kje tisti tovorniki? In kje bodo čez tisoč let današnji zemljelačni otočani? Mangart pa bo stal, isti in lak kot danes — siv, neomajen stolp, orjaški zob, silnejši od zobu časa. Čudovito; na domačo plat se kaže kakor cerkev, na tujo, sovražno stran, kakor strašen zob, kakor oborožen stolp; kakor izklesan orjak, ki grozeče dviga svojo glavo proli jugozapadu. Pridiguje, vzgaja, vnema, uči svoje, straši, grozi, svari sovraga. Strašen je, kadar v jasnem siju solnca razodeva svoje gole mišice; strašen, kadar zakrit v oblake gromi in treska, da sc majejo v grozi in strahu sosedje. Nedopovedljiva moč koprni v n;em po dejanju; gorje mu, na kogar se vrže s svojo težo! Strahu nc pozna; to mu bereš na zguba-nem obrazu, kadar ob tonečem solncu mladostno zardi njegovo lice in se nalahno zibljejo oblački večerne pipe nad sivo glavo. Kdor more tako samozadovoljno, mirno in lagodno sladiti svoje večere, ta ima mirno vest in vliva pogum in mir in samozavest tudi svoji okolici. Tako brani naš Mangart našo zemljo. Mi pa se veseli, hvaležni oziramo nanj in črpamo iz njegovega zglednega zadržanja potrebne vojaške čednosti.
Lansko leto sem v poznem popoldne-vu odmolil litanije Matere božje na razva-j linah svetovišarske cerkve. Za blagor I očetnjave. V isti namen so pokale puške in ropotale strojnice tam doli na drugi j strani Zajzere. Po molitvi sem s! nabral odpustkov za domafei ker ni bila druzega«
žcbljcv, ki so popadali iz gorečih strcšnic. Potem pa me je začaral nepričakovano naš — Mangart. Gorel je v večerni zarji, skrivnostno so se izpreminjali beli snežni pasovi okoli krvavega vrha. Takega še nisem videl nikoli nikjer. Ni bil cerkev in ne stolp; kakor strašna baklja, ki oznanja grozo vojske, kakor nebotičen žrtvenik, ki ponuja vso kri, prelito po gorah njegovega kraljestva, nebu v spravo za ceno miru. Sveta groza se je širila krog njega kakor en sam velikanski plamen se je (dvigal krvavo svetal proti nebu, naokoli pa so molčali črni gozdi in v strašni grozi ležale temne sence. Le on sam je potegnil vso svetlobo umirajočega dne nase — goreče veličastvo. Naenkrat pa je ugasnil, hladno se je zasivil in postal — mejnik. Mejni kamen! Vogelnik! Pred tisoč leti je komaj videl do mej svojega naroda. Visok je, velikan, a njegov narod je naselil doline tja do Tirol, planjave daleč notri v Benečijo, v solnograške, gornještajerske in gornje-avstrijske loge se je razlil, okoli Blatnega jezera rezal brazde v mastno zemljo; izginil mu je ponekod iz vida. Pa se mu je zopet približal, v strahu, da se tudi preko njega skrči njegova očetnjava. A on je ostal, vzdržal naval, pritisk, zastavil tuje prodiranje. Postal je mejnik, vogelni kamen. Ni se porušil v razvaline, kakor njegov pritlikavi sosed, belopeški grad. On ni celjski grof; on ume in vestno izpolnjuje svojo nalogo, on je — Mangart. Ne mara za grofe, ne za tujo učenost in bogastvo, svoje pastirje ljubi in varuje. Ti so njegovi zavezniki, kralji njegovih pobočij; on pa zvesto čuva in brani njihove meje, redi in napaja njihove čede. Njihovemu petju in vrisku daje sedmeri odmev, njih srcem odkriva svoje skrivnosti.
Vojna vihra je oživila njegove sosede na jugu in zapadu, njemu pa je vrnila nekdanji mir. Kajti šteti so izvoljeni, ki morejo in smejo obiskati njegovo kraljestvo. Tudi jaz sem med temi srečnimi. Trikrat sem se dvignil v brzem letu na njegovo teme, trikrat dolge ure v polsnu doživljal čar njegovega razgleda. Kakor iz kopeli, zelenega morja, se dvigaš skozi gozde ob Man-gartovem potoku k skalnatim travnikom. Vso to pot, ki se od planine do mangarto-ve koče (beljaške podružnice nemškega alpskega društva) dviga za 300 m na en kilometer, je enkratni moj spremljevalec, stotnik B., prejahal prav do koče, kjer je tudi konj prenočil. In te sočne trave, ki liki zelenim plamenom švigajo in prbte sredi sivih skal! In tu in tam pisane blazinice gorskih cvetlic vseh vrst, malih, nežnih! Samo za pogled so; prešibko in prekratko stebelce imajo, da. bi se dale zatakniti za j trak. Le kraljeve planinke, visokorastle, bele in zagorele, košate in vitke, a vse sveže, zdrave, krepke, te vabijo, vlečejo. Ne! Samo oko te naj poljubi, roka poboža, nikoli ne odtrga. Lepa in zdrava ostaneš le na skali, v ruši, kjer si zrastla. Nespametna, kruta je ljubav tistih, ki te trgajo, izdi-rajo iz materinske zemlje, da jim oveneš pozabljena za trakom, končaš v smeteh. Rasti, cveti, hvali Boga, veseli ljudi in jim oznanjuj, da se najdalje, najveseleje in naj-zdraveje živi doma, na domačih tleh, v domači družbi. Toda, kaj pomenijo one lise, bele in črne, tam na oni rebri, tu na tej polici? Zdi se celo, da se gibljejo. »Kaj se beli na zeleni gori? Je li beli so snegovi, ali beli labudovi?« — »Me-mekeke!« Ovce so! Oponašaš njih glas — odgovore ti zaupno v koru, od zvonkega soprana skoko-nogega jagenjčka, ki se beli kakor orhideja, do globokega samozavestnega basa tolstega ovna, ki glavari stoglavi družini. Kako domače, prijazno doni ta me-melo-dija, kako krepko je stopnjuje odmev sivih sten! Zdaj pa, po prvem splošnem pozdravu, so te zavohale brihtnejše glavice, da si domač, da jih ljubiš, da jih ne preziraš. Niso še mogle doznati, da pahneš po oboku, da imaš osoljene roke — in že se dvignejo, najprej posamezne, potem vse, brez izjeme, da ti pohite nasproti. Hej. kako so oživele skale, rebra, globeli, police, vrtovi! Vse hiti, skače, se drenja, da ti poljubi roko, da ti pokaže svojo ljubezen, hvaležnost za obisk. In ko se umiri radostna razburjenost sprejema, te obda ta živi venec in te soremlia kakor v triumfu daleč gori ood živo skalo samega Mangarta, Ah, kako dobro ti dere, kako po-poto'aži in pomladi tolika odkrito-
zivi,
srčna, naravna ljubeznivost domače živali, ko si tiše1 zavistnemu, ošabnemu krogu tuiih ljudi. Tu razumeš in občutiš Gregorčičevo: Ko kralj po planini visoki. Spustiš se v sneg in skalovje, še ved^o te spremljajo ovčji pozdravi. Ob zadnjem snežnem rtudenčku se vsedeš, napiješ, zamakneš. V ušesih doni vrisk ovac, oko se koolie v čistih jererih pod teboj m se iz-prehaia no žejnih nlaninah, črnih gozdih Gorenjske in Koroške, pljuča dihajo zdra-vie. srce nolje najč stejšega in na<'naravnej-iftn veselja. Vse tvo'e žitje nije v dolgih, globokih požirkih v naročju Mangartovem srečo, mSdos», rdravie, življenje. Sanjaš v raju, ki ga ni oskrunil greh; nrevze! te fe vremlr, ki r" pozna časa, vojsk?, smrti. Mangartova Nirvana! — Kako ti dobro de plezanje po sivi skal', brez poti, po vseh Mirih, ko se U že gabi nenaravno, hinav-
sko, leseno pokončno zadržanje v pretirani družbi. Kako te poživi ncomajnost teh skal, ki si jim zaupal svoje življenje; ne ganejo se, zvesto drže, za kar si se ž njimi pogodil. Ena drugi te podajajo, dvigajo. Kakšna vzajemnost, gostoljubnost, kakšen red v hiši Mangartovi! Pa pravijo, da jc dolga, težavna, celo nevarna ta pot. Morebiti za tiste, ki nc poznajo, ne ljubijo našega strica. Kako bi bila dolga ta pot, ko te pa venomer zabavajo nova čuda, nove pesmi, nove bajke družine Mangartove. Kako more biti težavna, ko te je pa zapustila dolinska mora, te dviga gorski duh in vleče stričeva gostoljubnost. In kje si bolj varen, kakor v naročju strica, ki jc tako silno močan, da mu ni para daleč, daleč naokoli?
Uživam tisto, po čemer že tako dolgo hrepenite, gorski bratje in sestre širom domovine. Stojim, sedim, ležim in se kopljem v morju svetlobe na — vrhu Mangarta. Zamižite na divanu in uživajte z menoj. Beli zastori še vise tam na severu in zapadu, za njimi še vsa čeda spi Turov in celi gozdi Dolomitov; le Zvonar in Ve-nediger sta že dvignila silni glavi in naivno ogledujeta mlado jutro, pa Cristallo in Marmolatta nalahno zibljeta svoje vrhove v rdeči zarji. Vse drugo še čaka skrito v belem morju, da solnce vstvari nov dan in razodene lepoto božjega stvarstva. A jezeri tam doli se že budita. Tropi divjih rac že prhutajo čez gladino, nalahno se kro* žečo, trepetajočo v jutranjem hladu. Pa stroga varhinja Ponca še ne mara odgrniti temne sence, ki pokriva njuno lepoto. Pač pa že opravljata svoj posel Kanin in Viš s svojimi družinami. Trudna sta menda že in krvava, a trdno stojita in trdovratno, sovražno dvigata orjaški rameni drug proti drugemu, V vojsko sta se podala, v vojni službi stojita. Strašno gromita in treskata od časa do časa, tako da se polnijo jame v dolini z grobovi; a danes počivata, utrujena prečute noči. Ne tako neumorni Rombon. Poti se sicer, da ga hlapi obdajajo, a ne odneha vedno novim navalom; neprestano ropoče in siplje železno točo iz svojega osrčja — oproda Mangartov. Medtem ko drugi tovariši spe, on čuje in odriva so-vraga. Mnoge častne rane ga že odlikujejo, vendar njegova zvestoba ne gane. Tudi daljni sosedje se že vzbujajo; Krn, Lemež, Bogatin, v jutranji groznici nalahno drgetajoči, podplutih oči srepo zro proti Stolu, Miji in Matajurju, ki so prešli k nasprotniku. Naenkrat pa se veselja zmajejo vse vrste, vse glave in vsa mogočna pleča zagibljejo z orjaškimi mišicami — njegovo veličastvo, najvišji Triglav jim pošilja prve žarke mladega solnca v pozdrav! Triglavi poglavar pregleduje svoje bojne sile. Zadovoljstvo mu odseva iz sive, večno mlade glave, ker vse vrste stoje trdno. V mogočnem loku ga obkrožajo in zvesto, nepremagljivi stoje na straži, čakajoč najvišjega giba, da se vržejo, da zagrome in zabliskajo nad nasprotno vrsto in jo podvržejo premagano. Toda modri, izkušeni vojskovodja čaka neutrudno. On ve, kdaj mu dozori zmaga in se zna obvladati. Brez strahu in strasti, brez razburjenega kričanja čaka zmagoslavnega dne, ki ga pozna on sam, visoko dvignjen nad celo ozemlje. Dan za dnem pa s svojim pozdravom vliva novega poguma svojim vrstam in brzda previdno njihovo bo;a-željnost. Mirno, v svitu nerabljenega orožja mu stoje ob strani Debeli vrh, Kanja-vec, Razor. Škrlatica in Jalovec, ki dela druščino Mangartu, oster in resen. Kako spoštljivo zro iz zaledja vsi hrabri, mogočni zavezniki, neizrabljene rezerve! Od Grm-toca in njegove Kamniške družine, preko Stola do Peči cela armada Karavank; vsi nepregledni polki strašnih Turov, Malih in Velikih, nepremagljivi Dolomiti in vse neštete pomožne čete, Neizčrpljiva rezerva! Ločen od svojih tovarišev leži zagoreli veteran Dobrač, bliže primaknjen, sam zase. Dobričina stari premišlja minljivost vsega posvetnega in je nepobolšljiv skeptik. Dosti je trpel svoje mlade dni, svojci so se mu izrodili, usoda mu je potvorila lice. Ne zaupa prav julijski družini in je vedno pripravljen poseči kot prva rezerva v boj. Čudno — toliko ljudi je že padlo, toliko mest, vasi, gozdov je izginilo v vojski, naše gore pa so vstale iz tisočletnega spanja, razodele so svojo moč in zaslovele širom sveta. Pa tudi zaslužijo. Če ne verjameš, pojdi na vrh Mangarta in boš spoznal. On je tudi izboren razgledni stolp, brez vstopnine.
Naše gore je minila naravna dobrodušnost in potrpežljivost. Polne svetega srda so zagromele vse obenem in se vrgle na nasprotno vrsto. Zazvonilo in zagro-melo je po rebrih, skalah, vrhovih. Le kratek je bil boj — in že so se osvobojene zagrnile v stari mir. Kakor sanje, težke sanje se sliši danes pripovedovanje o voj-ki v naših gorah. Kako malenkosten je ta dogodek zanje. Poglej jih danes, ne boš verjel, da imajo te pripovedke kaj prida resnice na sebi. Kako smo majhni, malenkostni, kako velike, mogočne pa so te naše gore! Spoznali smo jih, življenje smo tvegali zanje. Naše so ,mi pa hočemo biti njihovi. Nikomur iih ne damo. Branile so nas,
mi ne nehamo braniti njih. In na svobodnih gorah bo prepeval svoboden narod in si pripovedoval neverjetne pravljice in pripovedke iz tisočletja brez zgodovine.
Prosveta.
pr Žurnalistika in naš čas je bil naslov predavanju, ki ga je imel Jurij Bern-hard pred kratkim v Hamburgu v literarni družbi. O vsebini poroča »Hamburger Fremdenblatt«: Popolno neznanje, ki vlada v lajiških krogih o delovanju in zmožnosti žurnalistov, pač težko izhaja iz pogosto navajane Bismarkove besede o »ljudeh, ki so zgrešili svoj poklic,« razlaga sc tembolj iz čudne malomarnosti večine ljudi napram notranjemu bistvu časopisa, čeprav vsak dan in vsako uro občutijo zunanji učinek. Bernhard smatra za družabno oškodovanje celega stanu boj mnogih akademikov proti žurnalistu, ki za svoj poklic ne potrebuje izpitov, marveč prirojenih zmožnosti. Mnogo žurnalistov — in to imajo z umetniki skupno — je iz drugih poklicev prešlo v žurnalistiko. To se razlaga deloma s tem, da so imeli prej starši in narodi prej čudne predsodke proti volitvi žumalistike kot poklic, naziranje, ki se je spremenilo šele, odkar vedo, da žurnalistika ni samo spoštovan stan marveč tudi nekaj »nese«(?) Govornik loči umetnike in uradnike v ured-ništvu kakega velikega lista, deli kritike v artiste in ljudi z dobro voljo, razlaga podrobno naloge in delokrog založnika, bistvo in učinkovanje cenzure in prihaja na to k zelo zanimivi in poučljivl primeri med nemškim in angleškim in francoskim značajem časopisja. Marsikatera diplomatična prednost naših sovražnikov je posledica ozke zveze med diplomacijo in žurnalisti. To spoznanje jc v vojski pri nas zrastlo in vidi se, da bodo časopisje bolj kot doslej vpregli v diplomatično službo in mu dali mesto, ki mu po njegovem uplivu in pomenu pripada.
pr Vnukinja lorda Byrona f. Byrono-va vnukinja, baronica Wentworth, je pred kratkim umrla. Ne glede na njen slavni rod, jc bila dama, ki je doživela visoko starost, zanimiva vsled svoje mnogostran-ske in nenavadne nadarjenosti; poleg tega je dala vsled svojega Čudnega življenja angleški družbi mnogo povoda za govorice. Byronova vnukinja je že v otroški starosti kazala močno umetniško nadarjenost. V risanju jo je pučeval John Ruskin. Poleg tega je bila izborna šahistinja, matematika-rica in poznavalka jezikov; posebno se je zanimala za arabščino. Bila je tudi nenavadno nadarjena za glasbo. Pred vsem ji je v angleški družbi glas in občudovanje strast za konjski šport. Znala je izborno jezditi. Udeležila sc je tudi raziskovalnih potovanj svojega moža Wilfreda Blunta, s katerim je prepotovala Mezopotamijo in Egipt. Tako je tudi končno postal Egipt njena druga domovina.
pr Umetnost na poskušnjo, Umetniško društvo za Češko v Pragi hoče uresničiti originalno misel. Društvo je mnenja, da se obiskovalci razstav po kratkem ogledo-dovanju le težko odločijo, da bi kupili kako sliko. Treba je njihovemu okusu in veselju do umetnosti pomagati. Umetnina se jim posodi »na poskušnjo«. Kupec se bo počasi »privadil« slike in tekom štirih tednov se bo vživel v misel, da je slika njegova. Končno bo izjavil, da hoče sliko obdržati. In slika bo prodana. Umetniško društvo misli tako-Ie: prvič pomagamo bednim umetnikom, drugič vzbujamo smisel za umetnost v širokih masah ... Zares lepa misel!
pr Nove pridobitve budimpeštanskih muzejev. Zadnje desetletje se je muzeju v Budimpešti posrečilo pridobiti veliko umetnin. V zadnjem zvezku dunajske revije »Kunst und Kunsthandwerk« podaja L. pl. Baldass pregled teh pridobitev. Umetniška galerija je kupila dve deli Altdorferja, sodobnika Diirerja, od katerih ena, doprsna slika Madone, se je šele pred kratkim pojavila na monakovskem umetniškem trgu. Italijanska umetnost je zastopana z dragoceno sliko »Objokovanje« gornjeitalijan-skega umetnika G. Ferrarija in z izborno ohranjeno stransko sliko, ki spada k velikemu altarju D. Ghirlandaja v monakovski pinakoteki. Zbirka baročnih slik se je pomnožila s koloristično sijajno »Judito« Jana Lysa in z dvema slikama A. Magnasea. Mnogo so žrtvovali, da dostojno predočijo pomen francoskega slikarstva v soglasju z evropejsko umetnostjo 19. stoletja. Prido bili so pokrajino polno slikovite poezije Covota In dela Delaueroixa, Maneta in Moneta. Znamenite so tudi pridobitve na polju plastike in grafike, v čemer ima bu-dimpeštanski muzej v ravnatelju Mellerju enega najboljših poznavalcev Evrope. Nje mu se je porečilo dobiti doslej popolnoma neznano zbirko nekega ogrskega kiparja iz začetka prejšnjega stoletja. Oddelek za go tiško plastiko so pomnožili z mnogimi le senimi kipi, ki so jih nakupili večinoma v Nemčiji. Izmed teh omenimo krasno bavarsko skupino križanja iz 15. stoletja. Geografični oddelek muzeja bo izpopolnjen pretežno v okviru 19. stoletja In se prišteva v tem oziru že danes k prvim na svetu.
E
Tobak io vojaki.
Kaj bi bila vojska brez vojakov? Ka> a vojaki brez tobaka? Kadijo tudi taki, i preje nikdar niso imeli tobaka v ustih, najljubša pošiljatev na fronto je gotovo tobak.
Pa ni bilo zmiraj tako. Kako so se včasih čudili, če je kdo kadil! L. 1620. je poslal angleški kralj Jakob svojemu zetu češkemu kralju Frideriku mal oddelek Angležev in Šotov na pomoč. Kar načuditi se niso^ mogli Lužičani, videč, da so potegnili tujci vsak svojo glinasto pipo iz žepa in so spuščali dim v zrak. Pa so se kmalu navadili. L. 1631. so šleski vojaki zapeljali pobožne meščane nekega saškega mestec« k »tej vragovi pregrehi«, petdeset let pozneje pa slišimo sledečo zanimivo zgodbico Lipskega. Žene vasice Wachau so prinesle s sejma svojim možem tobak domov, »kar je bila takrat prav nova reč, in so se telo veselile, ko so vzeli možje one puiko v usta, žrli ogenj in pljuvali dim; potem pa jim je bilo jako čudno in neumno v glavi, lovili so se ob stenah in miznih oglih ia padali na tla.« Tako tedanja kronika, v takratni nemščini se seveda cela stvar zelo smešno bere.
Pa so začeli nastopati proti tej »fas-vadi«, posvetna in duhovna gosposka. V nekem cerkvenem razglasu onih dni, ki to obrača proti kajenju, beremo: »Neprimoiv no je in brezbožno, da oskrunimo z vsrkavanjem in izpihavanjem dima svoja usta« ki so vendar vhod in izhod nesmrtne dble, usta, ki so namenjena vdihanju svežega zraka in hvali Najvišjega,«. Počasi so se pa tudi duhovni gospodje navadili ceaitl plemenito rastlinico; kmalu so se tako aa-vadili, da je n. pr. brunšviški vojvodeki konsistorij v Wolfenbiittlu leta 1723. prepovedal užitek tobaka samo v javnosti — do takrat je bil sploh prepovedan —, ei» cer dotičnik izgubi službo. Par let prtje še, leta 1691., je pa nekdo stavil v luae-burškem ministerialnero svetu predlog, na) plača oni, ki bo izven sobe ali kuhinje »pil« tobak, državni tolar kazni alf pa naj gr« za 24 ur v zapor, da, še celo častne pravice državljana so mu hoteli vzeti. V Liiae-burgu so bili sploh zmiraj proti tobaku} ie leta 1798, so govorili o kajenju kot »nesramnemu početju, peklenskemu dima«. Eden glavnih vzrokov proti tobaku — v Berlinu še celo petdeset let pozneje — je bila nevarnost ognja, ker takrat pipe še niso imele pokrova!
Na Pruskem je vpeljal Friderik TI. no<-Ijanje, ko se je bil enkrat sam prepričal o njegovi dobrotvornosti; glede tobaka je pa že njegov oče krenil svoja pota, je znana njegova »tobačna družba«. A visoka družba ga še ni marala, še manj pa javnost, »Celo nekatere visoke dame se vdajajo prav na tihem tej prepovedani nasladi ia peklenski izmišljotini«, se nekdo krega ia jezi. Še tik pred L 1848. so smeli kaditi v Berlina samo na široki šarlotenburški cesti, ki pelje skozi braniborska vrata ven, v vseh stranskih ulicah »živalskega vrta« kakor tudi na sprehajališču »Pod lipami« je bilo kajenje prepovedano. Henrik Laube pripoveduje o tem: »Če je kdo na cesti kadil, je moral plačati dva tolarja. Neki moj prijatelj je imel v žepu telovnika vedno dva tolarja pripravljena, zaradi krajšega obrata, kakor je rekel: Kajti če jih damo kar takoj orožniku, nas ne vlačijo še na urad in nas s tem še moralično kaznujejo.«
Vse je že bilo na svetu, tudi revolucija krojačev. Leta 1830. so se uprli v Berlinu junaški krojači, zahtevali so marsikaj, tudi naj se dovoli tobak. Napravili so verze, ki pravijo: »Korajža, korajža!- Goreča pipa naj bo poleg drugega krojačem prosta na javni cesti, v največjo jezo polidje! Gospod kralj prisezi nam na to!« Prihodnjega leta so prepoved tobaka res odpravili, pa iz čisto drugega vzroka. Razsajala je takrat v Berlinu kolera, tobakarji so porabili ugodno priliko in so rekli, da ga nI boljšega in izdatnejšega protistrupa proti njej kakor je tobak. Zato so s tobakom kadili povsod, misleč, da jo bodo tako pregnali. Dočim so uporabljali preje samo pipe, nastopijo takrat tudi smodke, dolge in okorne, Nemci jim pravijo: Gluhwurmer in Gluhstengel. Ko je pa bolezen prenehala, so prepoved v poostreni obliki obnovili; in še v marcu leta 1848. je razjarjena množica drla pred kraljev grad in zahtevala, da sme spet javno kaditi. Knez Lih-novski je posredoval. Ko pa pride od kralja in pove, da je dovoljeno povsod kaditi, nekateri vendarle še niso mogli verjeti in so vpraševali: »Ali v živalskem viru tudi?«
Splošno so se navadili v srednji Evropi tobaka šele v zadnjih desetletjih, na Nemškem n. pr. šele po nemšfto-franco-ski vojski. Takrat so v večjih množinah nastopile tudi cigarete.
Zgodovine tobaka žallbog dosedij Še nimamo. Pa bi bila važen del naše kulture in gospodarske zgodovine, kajti življenja brez tobaka si marsikdo ravnotako ne more predstavljati kakor ne živ'jenja brei kave, brez sladkorja in brez soli. Neka; stvari bomo pa le navedli. Prvi tobak j« prišel v Evropo z otoka Kuba, tam so domačini liste zavijali In kadili, imenovali so to »tabako«. Prvo tobačno seme je prino
se! na Portugalsko leta 1558. zdravnik kralja Filipa II., Franc Hernandez. Gojil je iz njega rastline, lu so jim pripisovali zdravilno moč, imenovali so zato tobak zelišče svetega križa, rastlino Matere božje. Zato ga je tudi poslal poslanik v Lizboni Ivan Nicot na dvor francoskega kralja Franca II. in kraljice Katarine Medici. Ta njegova pošiljatev ga je naredila nesmrtnega, kajti rastlina se od onega časa imenuje v znanstvenem svetu »nicotina«, ni-kotin.
Uživanje tobaka, ka)enie, je vpeljal v Evropi slavni angleški državnik in junak Sir Valter Raleigh, ustanovitelj severoame-riške kolonije Virginija. Hitro se je to razširilo in tako pospešilo, da so povsod začeli saditi tobak, v lastnih vrtovih in na lastnih njivah, na Nemškem najbrže naj-prvo v Pfalci. Prvo tobačno tovarno so ustanovili leta 1779. v Rimu; Saksonec Peter Ivan Wendler, ki je bil prišel v Rim kot slikar, je dobil od papeževe vlade za pet let izključno pravico : zdel o vati v določeni hiši s posebno stiskalnico tobak v podobi palice. Prvo tovarno pmodk je ustanovil leta 1788. Schlottmann v Hamburgu, a šele petdeset let pozneje je postala smodka splošno znana in priljubljena. Do takrat so jo kadili skoro izključno le v velikih hanseatskih mestih ob obali. Značilno je, da čitamo b—edo »cigara« prvikrat leta 1798. v Krit o vi antropologiji; vendar pa vemo, da so se 1. 1813. pruski polki zelo čudili, * i t-o jim po neki bitki podarili Berlinč*- -e; bile so jim nekaj čisto novega.
Prve cigarete so kadili najbrže že v španskih kolonijah, prišle so pa v Evropo šele med 1. 1840. in 1850.; zelo hitro so se udomčile zlasti na Ruskem med najširšimi sloji. Danes — pred vojsko namreč — je od vsega tobaka prišlo na Ruskem 90 odstotkov na cigarete, na Nemškem samo 10 odstotkov. Brockhausov konverzacijski leksikon govori o besedi »cigarros« že v prvi izdaji, o cigaretah pa šele 1. 1852. v deseti izdaji: »Cigarettas ali' cigaritos se imenujejo španske cigare iz papirja, obstoječe iz zavojčka finega papirja ali riževe slame, ki je napolnjena z drobno zre-zanim tobakom; napravljajo jih tudi na Nemškem, a tukaj so le malo priljubljene.«
Prvo večjo cigaretno tovarno v srednji Evropi je napravil 1. 1862. Upmann v Draž-danih, nekako filialko petrograjske La Ferme. Od tedaj naprej so Draždani »mesto cigaret«, tam je bilo n. pr. pred vojsko 52 cigaretnih tovarn. Draždani so tudi največji svetovni trg turškega tobaka in v ta-mošnjem »tobačnem okraju« čutimo vonj celega orienta, V najboljših tovarnah so električni stroji, ki režejo tobak, vsak stroj ga prav nadrobno razreže vsak dan sedem centov. Tam so cigaretni stroji, čisto avtomatično, brez človeške roke, zvije, napolni, zlepi, natisne in pozlati vsak od njih vsak dan do 120.000 cigaret in predela pri tem 225 do 250 kg tobaka. Velikanska skladišča skrbijo za to, da kadiva nikoli ne zmanjka; tudi sedaj med vojsko vršijo svojo nalogo vsaj začasno še prav dobro.
Pri tobaku pa opazimo sedaj isto kot drugje, v vedno manjših množinah in vedno manjši obliki ga dobivamo. Preje pivo iz soda, potam pivo v steklenicah, preje šo-kolada na lulograme, potem v avtomatih, vse to opazimo tudi pri tobaku, gre lepo po vrsti: pipa, cigara in nazadnje cigareta. Ravnotako se nam zdijo kakor top, puška in samokres. Cene so pa obratne, pipa je najcenejša, cigareta najdražja. Zato tudi vojaki zelo radi sežejo po pipi, da le kaj dobijo. Da je pipa zelo priljubljena, o tem govori že Jakob Grimm. Ko je leta 1825. morje predrlo vzhodnoafriške jezove in je voda vzela v okolici Emdena na kupu sena seboj tudi nekega kmeta in njegovega sina. Ko je prišel kmet zopet na trdno in so ga vprašali, koliko časa je trajala čudežna vožnja, je odgovoril: »Najmanj šest ur, ker sem izkadil tačas ravno toliko pip tobaka.« Tobak, pipo in kresilo je imel vedno pri sebi.
Imel sem strica, ki je šel večkrat čez Ljubelj na Koroško. Vprašal sem ga, koliko časa hodi iz Tržiča v Žihpolje. Povedal mi je to v pipah, število sem pozabil. Najbolj v spominu mi je ostal most pod Humber-škim gradom. »Dvainsedemdeset dimov« je rekel stric. Poskusil sem pozneje in držalo je, zmeren kadilec puhne sedemdesetkrat do petinsedemdesetkrat.
roški tragediji.
Petrogradsko glasilo boljševikov je prineslo naslednje poročilo o sodnijski obravnavi proti Puryškeviču in tovarišem. Znani poslanec bivše dume Puryškevič in nekaj drugih oseb je stalo pred novim boljševiškim sodiščem zaradi zarote. Sod-nijska dvorana je bila že zjutraj zgodaj nabito polna. Skoraj sama buržoazija in ljudje, željni novih vtiskov. Ali znano je, da ima občinstvo vpliv na voljo sodnikovo. Zato so bili boljševiški krogi ozlovoljeni, lakaj, mnogo vstopnic so dobili nepovabljeni elementi, dasi je bila polovica vstopnic razdeljena med boljševiške vojake. Obravnava se je pričela Sele ob dveh. Za* kasnilj so se vsled odoora oraoorščaka Že-
linskega, ki ni hote! priti k obravnavi. Rekel je, da je bolan in da ne more hoditi. In vendar je bila v prvi vrsti na njegovi izpovedi osnovana obtožba proti Puryškeviču, a pozneje je preklical svojo izpoved. Že-linsk! je 17ietni mladenič in jako nervozen človek.
Predsednik sodišča Žukov, delavec, je naznanil vzrok zamude. Pokazalo se je tudi, da mnogim obtožencem ni bila vročena obtožnica. Drugi obtoženci so trdili, da fih obtožnica niti ne omenja, pa jim je bila obtožnica vendar vročena,
Puryškevičeva zagovornika sta bila Bobryčev-Puškin in njegov sin. Puryške-vič je objavil pred nekaj časom v časniku odprto pismo, v katerem zahteva, da bi bile o njegovem delovanju na fronti zaslišane one osebe, ki so priča njegovi delavnosti. In res se je oglasilo veliko sanitej-cev in bo'niŠkih oskrbnic. Puryškevičevi zagovorniki so zahtevali, da se morajo sploh vse priče zaslišati.
Zdaj je pel poslušalcev sredi občinstva prosilo za besedo, namreč člani izvršilnega odbora vojaških in delavskih sovjetov. Eden izmed njih — Vasiljev — je hote', da zagovorniki pojasnijo, zakaj zahtevajo, da se toliko ljudi zasliši, Z ozirom na današnjo težnjo inteligence — je govoril Vasiljev dalje — izvajati sabotaže nroti boljševiškim sovjetom, je mogoče, da ne gre tu za nič drugega kakor za sabotažo, naoerjeno proti sodnemu revolu-cijskemu tribunalu.
Zagovornik Puryškevičev je odgovoril, da gre tu najprej za to, da se dokaže, da se Puryškevič ves čas, kar je vojska in revolucija, ni pečal s politiko, in drugič, da se dokaže, da Želinski ne more biti ne tožitelj, ne priča, ker je v obče plačan vohun.
Nato se je razplela polemika med omenjenimi petimi državnimi zastopniki. Eni so bili voljni pripustiti vse priče, drugi so jim pa ugovarjali. Zagovornik je prosil ironično te tožitelje, da naj se najprej med seboj dogovorijo. Sodišče je pustilo to vprašanje nerešeno.
Zdaj je izpovedal profesor Želinski, stric praporščaka Želinskega, in je trdil, da je njegov sinovec duševno abnormalen. Od svoje mladosti je izvršil že tisoč zločinov; bolehal je za vidovico. Sleparil je ljudi in kradel. S težavo je bil nameščen v zboru kadetov, od koder so ga po preteku dveh let izgnali zaradi budalosti in slabega vedenja. Prebrano je bilo pismo njegove matere, ki je vrglo na mladeniča kaj čudno luč, Tepel je starega očeta in mu izruva! iz ust zlate plombe. Zdaj pa — piše mati — se klati po Tiflisu, slepari in krade in ni nobene nade več, da bi ga rešili, Tudi sodni zdravniki so proglasili Želinskega za abnormalnega človeka. Zaradi tega so prosili zagovorniki, da se Želinski izloči iz sodne obravnave.
Sredi prostovoljnih državnih zastopnikov nastane hrum in hrušč. Iz stalno rastočega in vedno glasnejšega veselja v sodni dvorani kličejo in vpijejo, da izvršuje inteligenca sabotažo proti sodniji.
»To je prava pravcata burka,« vpije nekdo, in Vasiljev je pristavil: »Tu se je govorilo o moralni abnormalnosti. Ali tako vam povem, da je v gotovih krogih naše družbe abnormalnost pojav normalnosti. Ker ste držali toliko časa psihopata na prestolu, je tudi mogoče psihopata pognati pred sodišče.«
Nato je Puryškevičev zagovornik opozoril, da se §odni tribunal čim dalje, tem bolj spreminja v navaden ljudski shod. »Med modrijanom in bedakom — pravi dalje — je ta temeljni razloček, da se modrijan mnogokrat svoje pameti zaveda, bedak pa svoje nespameti nikoli. V tej dvorani so nekatere osebe pozabile, da je mogoče uničiti banke, imetje, svobodo. Nikakor pa ni mogoče uničiti duha.«
Sodni dvor je sklenil pripustiti priče Puryškevičeve, a zadevo o izločitvi Želinskega pustiti nerešeno.
Potem so prebrali' obtožnico. Nihče izmed obtožencev se ne priznava k mo-narhijskemu puntu. Puryškevič je izjavil: »Monarhijskega punta se nisem udeležil, a monarhist sem pa, globoko prepričan mo-narhist.« Na vprašanje predsednikovo, kaj hoče reči, ko je pisal: »Ko se vrnete, bomo s sovražniki kruto obračunali,« je odgovoril: »Boljševike smatram za največje zlo, zoper katero se mora zediniti vsa Rusija. Sodim, da je potrebno kaznovati nasilnosti in linčanje. A jaz nisem še nikogar ubil!«
In Rasputin?
Tudi drugi so tajili, da je njih početje imelo znak monarhijskega punta. Nato je bil prvi dan obravnave sodnega dvora zaključen.	__
jm- OPOZARJAM cenjeno občinstvo, da je dospela večja pošiljatev
ŠIVALNIH STROJEV in GALANTERIJE.
Prostat torej, kdor i« stroj naročil ali se sa fcteja
zanimal, da ae oglasi čini preje v trgovin!
JOS. PETELINCA, LJUBLJANA, Sv. Petra nasip št. 7.
Tovarniika zaloga Šivalnih strojev. 399
Ceiala 29 Ha i. Hi. m urada za |a prehrano.
vo
glede
oddaje semena za krmsko repo.
Centrala za krmila c. kr, urada za ljudsko prehrano ie nakupila v Nemčiji malo množino semena krmske repe, ki se oddaja pod naslednjimi pogoji:
1.	Seme in zavojnina se pošlje pridelovalcu brezplačno in poštnine prosto na namembno postajo,
2.	Posejati se sme izključno na Lastnem posestvu.
3.	Seme, ki se ne porabi za setev, se mora takoj nefrankovano vrniti centrali za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano.
4.	Pridelovalec je dolžan oddati centrali za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano za vsak kilogram semena 750 kg krmske repe.
Pojasnilo: Vzemimo, da se rabi za posejanje enega hektara 20 kg semena in pridela 350 meterskih stolov repe, tedaj treba oddati centrali za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano 150 meterskih stotov, ostalih 200 meterskih stolov sc pa sme porabiti za krmljenje v lastnem gospodarstvu,
5.	Za vsakih 100 kg dobavljene krmske repe, zdrave, za prodajo sposobne kakovosti plača pridelovalcu centrala za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano 10 kron. Cena se razume loko postaje skladišča in so v njej zapopadeni tudi stroški za nakladanje,
Ako dobavljeno blago nc odgovarja predpisani kakovosti, stopi v veljavo določba § 5.. odstavek 3., naredbe z dne 11. oktobra 1916, drž. zak. št. 350.
6.	Množina blaga, ki se ima oddati, sc mora prijaviti centrali za krmila c. kr< urada za ljudsko prehrano. Ta bo razpolagala z blagom tekom šestih tednov po prijavi, Plačilo prevzemne cene se izvrši po dobavi.
7.	Pridelovalec je dolžan na zahtevo centrale za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano imeti repo spravljeno v svojih prostorih. Za to prejme trgovsko običajno odškodnino od strani centrale za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano.
8.	Setev, poljska dela in spravljanje repe bodo nadzorovali organi central« za krmila c, kr. urada za ljudsko prehrano.
9.	Pogodbi nasprotujoča poraba dobavljenega semer:, kakor tudi opustite* oddaje predpisane množine krmske repe (točka 4.) nalaga pridelovalcu dolžnost, da mora plačati nakazano mu repno seme, vštevši embalažo in dovoznino, poleg tega ga pa zadene kazen.
§ 5., odstavek 3., naredbe z. dne 11. oktobra drž. zak. št. 350 se
cena primerno
blago v deželi,	_	_	......... .......
trgovske in obrtne zbornice, v katere področje spada bla^o.-.
2.2 i" J o "
Jj—	I O C
O —
. O o - -T « —
o-S i c —O E 5 2 a o >n a -
i ° S š I ® o a Bi s
-55 * ^ "
e -š
- - S O £ e O
>N -si! "S «e
s g ž Cu B ~' — r) O _
g^SS-l?«
^ " O ^ a N 1.
«< - <dJ5Q ® a > S J1	S
fll K £0 ■ o. c ^
'S Ji:; j« g S 5 3 Ba ...
t B (| ,, » « S-T3 2 O £ t; » "M ° a	_ O m v.
0-S <s>	«
> o T^ "A KJ
S

i) _-o o
"d 'ŠT
■'j D.
_ o. -a g
o
.2 O O JJ •O I
Š.J3
si
a
«" S
3 2 2-3
>N
» o
o B S o
a.
"a O.J J9-o-c"3.o "S" 5 o a a o o a idts g,-s
j,«! J"° « S £ a -S
i- £"* S S Og s o ■a t g S '"M 13 _ 2 o ° o o arS a S I s JZ^c.flfl^.2 " 0 8 >8 2 - * S—S-ŠJ2 ~ £.2 c"3 g is o. S .Č.isi-oa.«
a
a a a o
o e
> cnN D,Q<
NAROČILNICA.
Coniraii za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano
DUNAJ L, Trattnerhoi 1.
Podpisan ., (zadruga) izjavlja, da jc voljan (voljna) na zemljišču, ležečem v okraju.......... občina..........
v izmeri .... hektarov (št, parccle . . . .) v letu 1918. pridelovati krmsko repo pod pegoji, ki jih navaja centrala za krmila c. kr. urada za ljudsko prehrano, in prosi, da sc mu dopošljc .... kg semena.
Naslov: . , . .............................
Kraj prevzetja:...........posta:.........železniška postaja:............
Podpis:
1
f £
l®@®@SOIiSISEID[K©0iISiS
Zvišanje delniške glavnice od K 40,000.000 — za K 10,000,090-~- na K 50,000.000 —.
Izredni občni zbor delničarjev Češke industrijalne banke je sklenil dne 24. oktobra 1917 zvišanje delniške glavnice od K 40,000.000"— na K 50,000.000'—. Na podlagi tega sklepa izdamo sedaj po državni odobritvi
25.000 novih delnic Češke industrijalne banke po K 400 nominalne vrednosti v skupni vsoti K 10,000.000.
Nove dclnice glaseče se na donesitelja participirajo na dividondi z dnem 1. ia-nuarja 1918. Imetnikom starih delnic pripada opcijska pravica in sicer dodelimo na podlagi štirih starih delnic eno novo delnico. Neoptircno delnice razdelimo ostalim subskribentom.	.
Subskripcijski kurz znaša K 500 — za stare, K 530 — za nove delničarie.
□•T- Podpisovanje se vrši od 16. marca do 26. marca 1918.
Sub*kribira se pri centrali Češke industrijalne banke kakor tudi pri vseh ničnih podružnicah na Dunaju, v Brnu, Opavi, Krakovu, Ljubljani, Ml. Boleslavi, Domazlic.th, Hodonlnu, v Hradci Kralove, Og. Grndišti, na Kladnu, Kutni Hori, Louach, Nchodu, Prerovu, Pribrami, Rakovniku, Roudnici, Tesinu, Vyskovu in ekspoziturah v Pragi Vil., Pragi VIIT.. na Kral. Vynohradih, v Žižkova in na Dunaju IV., Vil., XX,
Delničarji, ki nameravajo podpisati na podlagi opcijskih pravic, sc povabijo, naj predložijo pri subskripciji plašče svojih delnic, kateri sc jim po izvršenem podpisu zopet vrnejo.
S prijave je obenem treba položiti kot kavcijo K 300'— starim, oziroma K 330"— za vsako delnico novim delničarjem. Ostanek za v-ako po rcparticiji dodeljeno di-lijico je vplačati najpozneje do 15. aprila 1918 prišlevši 5% obresti iz nominalne vrednosti od I. januarja do dne vplačila.
Pravica reparticije gre upravnemu svetu, ter vrnemo vplačane zneske subskri-beotom. katerim niso bile nove delnice dodeljene tako| po izvršitvi reparticije, pri-šUsvši Z% obresti.
Subrkribenti, ki ne poravnajo v predpisanem roku protivrednost njim dodeljenih delnic, izgubijo pravice do njih. Položena kavcija pripada v tom slučaju rezervnemu zakladu banke.
V PRAGI, dne 16. »arca 1918.
Češka industrijalca banka.
5
J5 i
S i i
m
5
H
1 g
i II S i)
Poslano.
Tvrdlia Jožof Reich, parna barvarna in fecmJ-<na pralnica, uljudno prosi svoje naročnike, naj po svoje predmete, ki so jih do koaca januarja 1918 dali v barvanje ali čiičenje, čimprefe pridejo, ker so provzemnice, kakor je na njih razvidno, veljavne samo 3 mesece. Da se izognejo neljubim dogodkom, ki bi utegnili nastati vsled gori omenjenega vzroka, se cenjeno naročnike Se enkrat oljudno naproša, da pridejo po svoje stvari.
Istočasno si podpisana tvrdka usoja opozoriti slavno občinstvo, da se ji je z velikim trudom posrečilo dobiti prvovrstne snovi 7a barvanje oblek iz svilo, volne, bombažovicc in platna, razparane ali nerazparane, tako da more odslej v dveh do treh tednih po najnižjih ccnah barvati po želji črno, vi,?njevo, rujavo, jseleno L t. d.
Podpisana tvrdka se najtoplcje priporoča slav. Oetnu občinstvu in upa, da se bo živahno posluževalo rijonc barvarne.	I
JOŽEF REICII,	I parna barvarna in kemični očiščevalni zavod v
Ljubljani. — Tovarna: Poljanski nasin 6tcv. 4, —	j
Podružnični Šelenburgova ulica.	i
Prodaja
se po zmernih cenah v večji množini
milo Jot ojlie, Ufermutfi-vfno, DoloarsKi manilelM
v večjih kosih pri tvrdki A. KUSLAN, LJUBLJANA, Karlovska cesta štev. 15.
Svileno Mm®
modno volneno blago, platnene namizne prte in brisače, ponuja tvrdka PROKOP SKORKOVSKY & SIN, Humpolec, Češka.
Vzorce na željo samo direktnim odjemalcem.
Pohištvo za jedilno sobo
skoraj novo, se zaradi selitve takoj proda. — Kje, se poizve ori hišnici. Ljubljana. Gledališka ulica štev, 7.
J8T- MLIN
st d? 5 t. aprilom 1913 v naiom. — Naiiaja se na
lep;,-- prijaino.m in prometnem kraju poleg železniške postaje in farne ccrkve. — Več se poizve pri "'uvel KunsUerju, _P[£^v^če^^Jitn_JUtija._
Izurjen	kova?
dobi trajno delo pri zadovoljivem službovanju. — Zahteve glrde plače in popis rodbinskih razmer pod štev. 928 nn upra\o »Slovenca«. Stanovanje in hrana prosto.
Izurjen	Etolar
dobi trajno meslo, ako zadovoljivo službovanje, — Zahteve plačo ter popis rodbinskih razmer pod Itev. 927 na upravo »Slovenca«. — Prosto stanovanje in hrane.
Vsakovrstne	SLAMNIKE, slamnato torbice
(cekarjc], predpražnike, slamnate čevlje (Solne) priporočam gospodom trgovcem za obila naročila. 688 FRAN CE' AR, tovarna slamnikov v Stobu, požta DamZele pri Ljubljani.
"MESTNA PLDJARNA V LJUBLJANI"
sprejme več
Oglasiti se ie " pisarni na Resljevi cesti. Kdor namerava prodati še kaj
MM m
8263	naj ga takoj ponudi tvrdki
J. POG AČNIK
LJUBLJANA, Marije Terezije cesta 13. _
„Silva vrciec"
m
razpoSMja H. Oset, p. GuStanj, Koroško. Ky?i?ra s$©k!ett*«:«a i« samaShe.
Sprejme se več	889
fludi invalidov) v mlinu FEL. THOMANA jun„ Domžale.
se sprejme. Po dogovoru stanovanje iu hrana v hiši. — Edmund Kotzbek, Kranj.
Ženitna ponudba.
Gospa, vdova, 30 let stara, lepe zunanjosti in veselega značaja ter posestnica v mestu, želi v svrho ženitve znanja z dobrim gospodom (tudi vdovci niso izključeni). Veselje ima tudi do gostilne in trgovine, kjer ie kot dobra gospodinja posebno priporočljiva. Le resne ponudbe na upravo lega lista pod »Cvetoča bodočnost stev, 938«.
mm_________
Srfoelieo, lisaje
odstrani prav najrlo dr Fleech-a izvir, zakoni to rajamčeuo „Skaboform" rujavo mazilo". Popolnoma brez duha ue maže. Poskusni lonček K 2-30 veliki K 4 --porcna za rodbino H 11»— Zaloga za t.jubliano in okolico: Lekarna juri ?ia'et» iclenu, Ljubljana Marijin trg. 1520 ,,8fca?sofonu''!
fMraija ji Mšnar
| LJUBLJANA, nasproti glavne pošte.
Točijo se priznano dobra vina. j Za seje, shode in zborovanja na razpolago velika separatna snba. Za mnogobrojni obisk se slavnemu ob-! činstvu priporoča
velespoštovanjem i	STANKO JESENKO.

Hiš Mm
irednje ttareb.. ns<5tr/»4«2evanc pr■" icklosli, spre-Bioženjcra, rerfaj tc.Ln. mojster na južnem boiiSču, ie želi rezrir.niti z gospodično ali vdovo blagega irea, katera ima samostojno posestvo ali obrt.
Le resne ponudbe s pravim naslovom sc pro-tijo pod »Sreča 876« na upravo tega lista.
Zanesljiva
deklic:® k otrokom
se takoj sprejme. Naslov pove uprava tista pod siev. 9il.
Vafenec
trojaškega obrts iščz mojstra. Učil se je že eno leto, zda i bi rad nadaljeval učenje. — Naslov povo -.jprE1 o < Siovenca i pod Stev. 916.
V Gorici v sredini mesta se odda v najem stara in dobro ideča
gosfilraa
Hiia se event. tudi proda.
Pojasnila daje lastnik hiše Anton Jek'nec, tovarnar. Dolenji Logatec.
Ma-medenl
prašek za csj Ra)!pr.bilja biicai frpirM. JOŽE BERDAJS, "IVA . ;,r!] vb, Z tarsia ut. 4 Po pošti se pošilja najmanj deset škatlic proti povzetju.
Mej izvirni rotn.1 mlin za s.lto je
izhoren r a dol)elo'nfi-& no mlete? t sa&o-' vrsiivira žita. je priprosto trpežno (/.vršen i; l*-mf»njaio6 mlevr»i-mi p,oščami iz tr-tlfica m;rpriiiiln in skoro n o porušen
vuHi pr nftive<\v porabi. Neobhodno ■3 t o'reoer, za vsako gospodinjstvo, Model 4 7: v rti lom zn m ili obrat tezn T K- K 1C0--. Model 0 z gonilnim ko,osom za večji obrat okom 15 ker I?f7 j-ffil/e sr J*rr»;:i j ici:', rcdjl: f ilv .
E3*teohmo,61TO	S5^KKEB,t
Bunaj EV. Mapsispetejiis:?. 27. !|
IT^g.t^JMIMHJUMeML HULimWamUMUnTHIIXCJt1;.VJgVMk'i.'aM«BMa3
nove in stare
vsako množino
tvrdka JELAČIN & Eo. Ljubljana ljubljanska industrija probkovih zamaškov
cerkveno orod'e, cestne cerkvcne
- ■■■........—= oprave t-i. ,------------
dobavlja najcenejše JOSIP VEND, specialna ir^ovina, Jablonč ob Orlici, Češko.
Kupim zopet
v vseh, li malih množinah
Šelak, orange . . .	.
Kafro v kosih . . ,	,
Selak, rubin . . .	.
Vinska kislina, kristal.	.
Gumi arab. prima . .	.
Raffia I. Majunka < .	.
Raffia II.......
Žveplo v palicah . .	.
Boraks v kosih . , .	.
Salmijak v kosih * „	,
Gumi olibanum . . .	,
Soda bicarbonat . .	.
Smirkovo platno št, 0-6	.
K	100*—	za	kg
»	100-—	»	»
»	80-—	»	»
»	62-—	»	»
»	40-—	»	»
»	35'—	»	»
»	32"—	»	t
»	26*—	s>	»
»	25'—	»	»
%	24"—	»	»
*	16*—	»	»
»	3*60	»	»
»	!•—	za polo
Jurij Faludi, Budapest,
V. Lip6t-korut 12
Prosijo-se dopisi v nemščini. Naslov za brzojavke: Indicator Budapest.
,,M(1 ,,,,IJ,.,,„„U,«,M,U..,UI,M,I
Nadomestilno
toaletno milo
parfumirano v elegantnih kartonih, fino opremljeno ducat K 1440.
3	____ ^
&2T Trgovci večji popust! "Kaj {	Dobiva sc pri tvrdki
| MILAN HOCEVHR j
{ Ljubljana, Sv. Petra cesta 28
f
• ■»■••u..,im.u,.M»u.»..i ....„.„ ..........................iniimninnuii
suknene odrezke stare in nove, kakor vse vrste bombažastih in volnenih cunj, žaklje-vino, odeje, vrvi itd. v vsaki množini in po najvišji ceni kupuje E. KOTZBEK V KRANJU.
vseh vrst za urade, društva, trgovce itd.
graver iu izdolovatelj kavčuk - štambilijev
Dvorni! trg št. 1.

n. a. deželne življenjske in rentne, nezgodne in jamstvene zavarovalnice v MubSjanii, Marije Terezšje ces«a "J2/SI
sprBisKiz zavarovanje na doživetje in smrt, združeno tudi s vojnim risiko, otros&ih dot, rentna ia ljudska, nezgodna in jamstvena favarovacja! Javen zavod. AfcsoSutna vaps?©sft. Nizka prem Si a.
Prospekti zastonj in poštnino prosto Sposobni zastopniki se sprejemajo pod najugodnejšimi
pogoji.
Tehnična pisarna
2780
za izvršitev vsakovrstnih načrtov in proračunov. Oblastveno konc. zasebna posredovalnica za nakup in prodajo zemljišč, gozdov in posestev.
VALENTIN ACCETTO
zapriseženi sodni izvedenec
v Ljubljani, Trnovski pristan št. 14.
Izvršujem na željo tudi privatne cenitve v mestu in na deželi. Prodajalci in kupci naj se obrnejo na gori označeno posredovalnico. Prevzemam tudi stavbinska dela in nadzorovanje. Tajnost zajamčena.
s svojimi 135 cm dolgimi orjaškimi Lorelejskim! lasmi, ki sem jila dobila po H mesečni rabi pomade, ki sem io iznašla sama. To je edino sredstvo proti izpadanju ias za njih rast in negovanje, za ojačitev Jas šoa, pri moških krepko pospešuje rast brade in že po kratki dobi daje lasem in bradi naravni bless in polnost in jih varuje pred prezgodnjim osiven jem do naj višje starosti.
kSMCefe p i} g, 10 in 15 ferOH. mmhhmm
Po pošti se pošilja vsak dati po vsem svetu s poštnim povzetjem ali denar naprej iz tvornice, kamor je naslavljati vsa naročila.

Ustanovljeno i. 1S93.
UsSarcovJjeno B. 1393.
registrovana zadruga z omejenim Jamstvom.
jjie štaons poskusila proti p®ro.i4vu, zastavJ 'živžJeEilf&ifo polk,	vrednostnih papirjev ali
zaznambi na slu^i^ene prejemke.
Uraiajo s.e posojila v y.'2t H3 aii 22letih v oc2> ssitih ali v poljubnih dogovorjenih obrokih. Kdor želi posojila, naj so obrne na pisarno v Ljubljani, Kongresni trg SH. 1i9, ki cSaje vsa potrebna pojasnita. Zadruga sprejema tudi hranilne vHoge in Jih obrestuje po 4<7>/o.
0ru!«weno lasine premolenja srsaSa koncem te'.a 1915 319.848-40 kron. D iel ikov je bi.o koncem ietd 1919 !924 »13.615 deleži, ki ?e»r2zentujejo jamstvene glavnice
za 6,689.85*3 kron.

i i S a b m
o oT
M C-«5 o « ^ a>N
— o -
J M n S B
w C
«»'e B «
>is
ss.
B .ej
'■e > V:
f M 5
■a o >
!«-
•s ™
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva cesta St. 6, za frančiškansko cerkvijo spre- A V 0| brGZ odbitka rentnega davka, katerega jema hranilne vloge vsak delavnik dopoldne od 8. do 1. ure in jih obrestuje po "fr J 3 |0 plačuje zavod sam za svoje vložnike,
tako, da dobe le-ti od vsakih 100 kron čistih 4 krone 25 vinarjev na leto.
..Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi po pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit proti poroštvu ali zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eskomptujejo najboljše.
BKU
odseku Frenzela dolina—Brenta-dolina je vdrl sovražni oddelek v našo prednjo postojanko, a zadržali smo ga z ljutim na-8im zapiralnim ognjem in s protinapadi: vrniti se je moral v postojanko, iz katere je izkočil. Severnovzbodno od Crappe smo nekaj mož ujeli. Ob Piave so s topovi na obeb straneh Ijuto streljali. Na Asi-aški visoki planoti so italijanski in francoski letalci sestrelili še tri sovražna letala; četrtega letalca so pa prisili, da se je moral spustiti na tla. Krogle naših topov so južno od Livenze zažgale pritrjeni zrakoplov.__
Program nove romunske vlade.
Bukarešt, 21. marca. Novi ministri so vsi pristaši konservativne stranke,
Bukarešt, 22. marca. (Kor. ur.) Ministrski predsednik Marghiloman je razglasil: Predvsem mora nova vlada v stavljenem ji roku skleniti mir, kateremu je določil temelje r'ne 5. marca podpisani preliminarni mir. Pogoji preliminarnega miru so že deloma izvedeni. Vlada mora zastaviti vso svojo moč in ves ugled, da izpelje to težko nalogo, tako da bodo žrtve, naložene domovini, njeno gospodarsko in politično moč kolikor mogoče malo oslabile. Druga naloga, ki nas čaka, je pa notranji preporod in reorganizacija državne uprave: bolestne izkušnje so pokazale, da se mora ta naloga hitro rešiti. Nujno je agrarno vprašanje in da se pritegnejo široke plasti ljudstva političnemu življenju.
Bukarešt, 22. marca. Zunanji minister A.rion je izjavil: Proučujem predloge osrednjih velesil, da izpeljem končni mir. Upam, da dosežem mir, ki bo za Rumunijo časten in sprejemljiv. V notranji politiki se morajo rešiti socialna vprašanja.
Bukarešt, 22. marca. Časopisi iz Jaša poročajo, da bodo parlament razpustili in razpisali nove volitve,
Bukarešt, 22. marca. Delegati Rumunije pri mirovnih konferencah so: zunanji minister Arion, general Lukescu in polkovnik Mircescu.
Bukarešt, 22. marca. General Averes-cu bo 1. aprila prestopil v rezervo.
Politike novice.
-f Cesar je zaslišal v posebni avdi-eiici ministra dr. pl. Žolgerja, železniškega ministra pl. Banhansa in podmarŠala barona pl. Rohra.
-f Nemški glas o federalizaciji Avstrije. »Prager Tagblatt« piše: »Nikdar nismo še tako hudo občutili, da imajo vsi drugi narodi Avstrije politično voljo, samo Nemci ne. Politična situacija je tako zrela, da se reforma ustave ne da več preložiti. Težkoče v parlamentu, nasprotstva med strankami, to in še v večji meri drugo, kar daje naši notranji politiki značaj bolezni, so zadostni znaki za to, da potrebujejo ustavni temelji države revizije. In v kakšni smeri je nujno potrebna revizija, ni več nobenega dvoma. Politična volja narodov, zavest vseh trezno mislečih zahtevati razširjenja nacijonalne samostojnosti kot edi-ao sredstvo za zmanjšanje nasprotstev in utrditev državne vezi. Najbolj dalekosežna je slika bodoče Avstrije kot zvezna država svobodnih narodov, najmanjše pa je reforma ustave, ki stremi v okvirju dežel po narodnostni delitvi. Tukaj pa se nam ra-sodeva jasno inferjornost nemške polUike. Med tem ko zahtevajo drugi narodi brezpogojno narodno svobodo, stoje Nemci tu brez volje, brez programa, brez narodnega instinkta.«
-f Hrvatski sabor. Začetek seje v četrtek, ob 11. uri 30 minut. Predseduje dr. Lukinič, Dnevni red: Volitev po enega člana v gosposko in poslansko zbornico. V velikaško zbornico je izvoljei^znani ma-žaron dr. Ivan baron Skerlecz, v poslansko dr, Ž. Bertič, Nato se sprejme zakonski načrt o uporabi vodne sile rek Gacke in Like v županiji ličko-krbavski. Hrvatska vlada namerava zgraditi električne centrale, ki bi dajale 100.000 konjskih sil. Stroški so proračunani na 24 milijonov kron.
-j- Zasedanje hrvatskega sabora se fa teden zaključi. Sestane se zopet koncem aprila,
-{- »Neue Siidslavische Rundschau« bo sedaj izhajala namesto od hrvatske vlade pred mesec dni ustavljene »Siidslavische Rundschau«, List, ki bo zagovarjal edinstvo Slovencev, Hrvatov in Srbov, bo izhajal trikrat na mesec. Naroča se v Zagrebu; letna naročnina znaša 30 K,
+ Češka manifestacija za Jugoslovane. Dne 1. aprila se vrši v Pragi slavnosten jugoslovanski večer, katerega priredi na-rodno-socialistična češka omladina, da pokaže svoje simpatije za težnje bratskega jugoslovanskega naroda. Slavnostni govor govori češki pisatelj Adolf Černy. Proiz-vajali se bodo slovenski in srbo-hrvaški umetniški proizvodi. Sodelovali bodo najboljši češki gledališki igralci.
+ Proti poljskemu časopisja. Pred dnevi je vlada ustavila krakovski poljski onevnik »Kurier 111. Codzienni«, sedaj pa Mi Ivovski organ Glombinskega tednik »Tvdodnik Nar odo Poljska parlamen-
tarna delegacija je napravila pri centralni vladi tozadevne odločne korake.
-r Predsednik Češkega svaza pri ministrskem predsedniku. Dunaj, 22. marca. Včeraj je imel predsednik Češkega svaza posl. Stanek daljši razgovor z ministrskim predsednikom. Opozoril je predvsem dr. Seidlerja, da poteče 31. t. m, rok, do katerega je dovoljena generalna oprostitev poljedelcev. Ministrski predsednik je obljubil, da bo vlada storila vse potrebne korake, da ne bo oškodovano kmečko prebivalstvo. Nadalje se je pritožil posl. Stanek glede nedostatkov pri praški mestni aprovizaciji, glede pomanjkanja časopisnega papirja na Češkem, glede pomanjkanja premoga, glede ostrosti cenzure in glede prepovedi pošiljanja čeških časop;sov na Ogrsko,
-j- Mir m?d Avstrijo in Finsko, »Sven-ska Dagbladet« poroča is Wase, da boste Avstrija in Finska hitro sklenili mir.
+ Cail?auax in Briand. Francoski listi poročajo, da so v zaporu konfrontirali Caillausea in Brianda. Bivša ministra sta se viharro prepirala.
+ Sestava nove španske vlade. Maura noče sestaviti nove vlade, kar jc politične kroge zelo osupnilo.
4- Disciplinarna preiskava proti kn^zu I ich»iowskcmu? »Lokalanzeiger« poroča: Zdaj poizvedujejo, ali bi mogli uvesti disciplinarno preiskavo proti knezu Lichnow-skemu, bodisi ko1 bivšemu državnemu uradnik" ali pa častniku.
+ Novi italijanski vojni minister. »Agenzia Štefani« poroča: Odstonil je italijanski vojni minister general Alfieri, ker želi služiti na fronti. Kralj je odstop odobril in imenoval za vojnega ministra generala Vittorio Zuppellija.
+ Delovanje taine policije v Monakovem. Monakovo, 22. marca. (K. u.) So-cia'ni demokrat Schmidt je v današnji seji bavarske poslanske zbornice utemeljeval svojo interpelacijo, ki razornvlja o tainem nadzorovalnem uradu v Monakovem. Urad nadzoruje pristaše spravnega miru. Meščansko časppisje poroča, da je ustanovila berlinska policija v Monakovem podružnico, ki preganja rdeče in črne miroljube. Vojni min'ster Hellingrath je navedel, da so morali gotove naorave vsled vojske ustanoviti, a da si njih delovanje javnost napačno tolmači. Organizacija služi le vojskovanju in obrambi proti delovanju sovražnih vohunov in agentov za vojaško službo, a ne poizvedujejo o tem, kako da prebivalstvo politično misli. Ne morem pa zanikavati, da osebniki obeh spolov iz neumestnih kupčijskih ali drugih raz'ogov obveščajo oblasti o političnih nazorih posameznikov, ne da bi jih kdo vprašal. Napačno bi bilo, če bi na oblasti take denun-cijacije vplivale. Pač pa nc more poverje-vati nristašem neodvisne soeialno demokratične stranke zaupnih vojaških mest.
-r Proti splošnemu miru piše »Tribuna«, ki izvaja: Ruski mir je tak, da izključuje splošen mir. Zavezniki so dolžni, da vojsko nadaljujejo.
-f Angleško spodnjo zbornico so do 9. aprila odgodili.
~~ U sioveosKo oielaliSče.
Velika kulturna škoda je, da že štiri leta nimamo več slovenskega gledališča. Naš gledališki naraščaj se je raztepal po svetu, igralskega podmladka ni, dobre tradicije iz časa naših pevskih in igralnih talentov so se pretrgale. Občinstvo mora hoditi v nemško gledališče, ako noče izgubiti stika z dramatiko, in vendar nam je duh, ki tam vlada, tuj, če ne škodljiv. Naše dramatično slovstvo hira bolj ko kdaj poprej — saj že štiri leta ni nihče napisal slovenske drame. In kako bi jo napisal? Ali se mar drama zato piše, da se ne igra?
Gledališki konsorcij, ki se je ustano^ vil, se trudi, da omogoči gledališko sezono prihodnjo jesen. Njegova glavna naloga je, da zbere sedaj dovclj velik kapital, ustvari trdno gmotno podlago za umetniški razvoj slovenskega gledališča. Komur je prospeh slovenskega gledališča in slovenske dramatike na srcu, naj pristopi kot član h gle-dališčnemu konzorciju. Posamezni deleži 100 K. Podpisujejo se pri Jadranski banki, Jfmetski posojilnici, Ljubljanski kreditni banki, Zadružni zvezi v Ljubljani.
Dnevne novice.
—	Zadružna centrala. Dež. poslanec in kamniški dekan Ivan Lavrenčič je na zadnjem občnem zboru odložil čast predsednika Zadružne centrale, ker so njega predlog za zbližanje Centrale iz Zadružne zveze odklonili. Predsedstvo Centrale je sedaj prevzel dež. odbornik dr. Lampe.
—	Novi generalni artiljerijski nadzornik. Feldcajgmojster vitez pl. Goglia je povišan v čast generalnega artilerijskega inšpektorja.
—	Begunci-naročniki naj nam pri pre-membi naslova naznanijo tudi vselej stari, dosedanji naslov, da jim moremo pravočasno in točno postreči.
—	Prošnje za oprostitev od črnovojniške službe. Slednji čas se dogaja, da vla-■Jaio strank« no dve. tri ali celo štiri proš-
nje za oprostitev od črnovojniške službe. Domobransko ministrstvo je odredilo, da se pred rešitvijo prve prošnje ne sme vlagati druga. Čakati se mora rešitev prve prošnje.
—	Posredovanja pri uradih. Vedno bolj se dogaja, da stranke zase ali za druge ljudi osebno ali pismeno posredujejo pri posameznih uradih, zlasti glede oprošče-nja, premeščenja, odlikovanja vojaških oseb itd. Ti ljudje hočejo vplivati na do-tičnega referenta ter mu čestokrat izvabljajo uradne tajnosti. Domobransko ministrstvo opgzarja, da so prošnje dopustne le po predpisanem potu in da je vmešavanje nepoklicanih nedopustno.
—	Podaljšanje oprostitve. Z rokom oproščeni črnovojniki pogosto neposredno pred potekom roka vlagajo prošnje za podaljšanje oprostitve. Domobransko ministrstvo je odredilo, da se morajo prošnje za podaljšanje oprostitve vlagati 10 tednov pred potekom roka. Tega roka se jc držati, da ni ovir s čakalno pravico.
—	Slomškova zveza. Pišejo nam: Slomškova zveza občnega zbora ne bo imela v velikonočnih počitnicah, kakor poroča Slovenski Učitelj. Kaže se, da odbor enostavno prezira želje članov. Dozdeva se nam, da nekateri gospodje mislijo, da tvorijo Slomškovo zvezo samo oni člani, ki slučajno gospodarijo v odboru. Rečemo pa: Naj se odbor jezi še tako na božični sestanek, dosegel je vendar le, da se je odbor moral ganiti za učiteljske ustavljene doklade. Lepo ni, da ga morajo šele člani dregati!
—	Preradovičev grob je obiskalo o priliki 100le>tnice rojstva Preradoviča nad 25.000 ljudi.
—	Seja osrednjega odbora Zveze jugoslovanskih železničarjev bo v ponedeljek, dne 25. t. m. v M a r i b o r u in nc kakor je bilo pomotoma poročano 24. t. m. — Predsednik.
—	Boljši kruh dobe bodoči teden Dunajčani. Dovoz turšične moke je sicer nekoliko ponehal, a za to privažajo krušno moko.
—	Iz Borovnice sc nam poroča: Dne 21. marca 1918 je tukajšnje orožništvo zaplenilo premikn.ču južne železnico J, S- iz Trsta, sedaj slanujočemu v Borovnici, nič manj kot 72 škatelj cigaret »Damcrj«.
Primorske novice.
p Revizija prtljage vračajočih se beguncev. C. kr, urad za prehrano ljudstva je z brzojavnim odlokom z dne 16. marca t. 1. odredil sledeče: Če se vračajo begunci v zbirnih vagonih, se orepeljavi njih živil, živine, semena in krmil ne sme delati ni-kake ovire in se jim ista ne smejo odvzemati. Te zaloge se ne smejo preg'eda-vati, niti pri oddaji, niti med potom in tudi ne na kraju namembe. Isto velja za posamezno se vračajoče begunce, če se izkažejo z legitimacijo za potovanje v domovino, ki jo izstavi okrajno glavarstvo sedanjega bivališča beguncev, za Ljubljano pa c. kr. policijsko ravnateljstvo. Kot tra.ns-portna dovolila za posamezna živila veljajo listi z napisom: »Splošno transportno dovolilo za živila, krmila in seme domov vračajočih se beguncev.« V transportna dovolila lahko begunci sami vpišejo množino in vrsto omenjenih stvari, potrdi in s pečatom opremi pa jih oblast, ki izstavlja legitimacijo.	,
p Sedmič odlikovan. Četovodja Anton Vuga, doma iz Dol. Vrtojbe pri Gorici, je b„il sedmič odlikovan; to pot z zlato kolajno, katero mu je cesar sam pripel na prsi.
p Odlikovanje. Cesar je profesorju ve-ronauka na državni realki v Gorici, šolskemu svetniku Hilariju Zorn ob priliki vpokojitve podelil viteški križ Franc Jože-fovega reda.
p Ana Michelus iz Gorice, sedaj stanujoča v Krtini, p. Velika Loka, Dolenjsko, išče svojega sina Jožefa Michelus, ki je služil pri pešpolku št. 7, nadomestna stotnija 3, 7. voj. Kdor bi kaj vedel o njem, naj blagovoli sporočiti na zgoraj označeni naslov.
Liuhiianske novice-
lj Načelnik Jugoslovanskega kluba državni poslanec dr. A n t. o n Korošec se pripelje v Ljubljano jutri v soboto s popoldanskim brzovlakom (ob 6. uri). Na kolodvoru ga sprejme deputacija slovenskega ženstva. S kolodvora se pelje voditelj naše državnozborske delegacije na magistrat, kjer obišče načelnika slovenske prestolice župana dr. Tavčarja. Zvečer ob 8. urf se vrši v veliki dvorani hotela »Union« narodni sestanek, h kateremu so vabljeni brez razlike vsi, ki hočejo preživeti par neprisiljenih ur v družbi voditelja našega državnozborskega kluba. Slovesna izročitev ženskih izjav se vrši v nedeljo točno ob 11. uri dopoldne v veliki dvorani hotela »Union«. Tudi na tej slavnosti so dobrodošli vsi, fci čutijo narodno.
lj Ob priliki jutrišnje slavnosti je izobesil mestni magistrat slovensko zastavo. Enako so storili že danes nekateri zavedni liublianski meščanL
lj Opozarjamo na predstavo »Matet Dolorosa«, ki jo priredi dekliška Marijina kongregacija jutri v nedeljo 24. marca ob 4. uri popoldne v »Našem domu« v H r u -šici. Govorice, da predstave ne bo, so neutemeljene.
lj V Šentjakobskem prosvetnem društvu bo v nedeljo, dne 24. marca ob 6. uri zvečer zanimivo predavanje; Naloga naše narodooobrambne organizacije prj| delu za samostojno jugoslovansko državo, Pridite obilno!
lj Zanimivo predavanje se bo vršilo jutri dne 24. t. m. v »Katoliškem društvi za delavke«. Društveni prostori so v Aloj zijevišču, pritličje, na levo.
lj Iz ljubljanskega občinskega svetai V zadnji seji občinskega sveta ljubljanske-ga je gospod župan na tozadevno vpraša, nje pojasnil, da se je kanalska pristojbina hišnim posestnikom za leto 1918. za en mesec pomotoma preveč predpisala in da se bo ta pomota pri prihodnjem plačilu popravila s tem, da se bo od predpisane pristojbine za en mesec odračunalo. Lansko leto so kanalsko pristojbino vplačali že do konca meseca januarja 1918, a za letos so jo vnovič predpisali za celo leto, mesto pravilno samo za 11 mesecev. Dalje je bila stavljena interpelacija, da se tudi v Spodnji Šiški, kjjsr morajo davkoplačevalci sedaj plačevati vse mestne doklade in tudi gostaščino, pobirajo smeti z vozovi mestne občine.
lj Umrla je včeraj v tukajšnji deželni bolnici gospa Marija Marišck roj. Križaj, soproga uradnega sluge deželnega odbora ter sestra znanega opernega pevca J. Kri. žaja. Pogreb bo danes ob 5. uri iz deželn« bolnice.
lj Potovanje o praznikih. Oblasti uradno svare občinstvo, naj za praznike ne dela nikakih potovalnih načrtov, ker je železnicam nemogoče dati na razpolago več voz za civiliste. Neobhodno potrebna potovanja naj vsakdo odloži na pozneje, kajti sedaj se vozi toliko vojakov na dopust, da za civiliste ne preostaja prostora. Železniški promet za civiliste je pri nas žc ves čas zelo omejen. Vlaki, ki vozijo proti Dunaju in Trstu, imajo za civiliste dva, kvečjemu tri vozove. Po-sabno težko se dobe vozni listi za Dolenjsko in Gorenjsko. Dolga vrsta ljudi čaka dan za dnem pred ljubljanskim glavnin? kolodvorom ure in ure na vozne listke podobno kol pri Perdanu na škatlico vžigalic, pred trafikami na par cigaret.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Našim fantom na bojišču. Najlepša Vam hvala za pozdrave, čestitke in zaupanje. Iskreno smo Vam hvaležni. Skrbite, da se ta duh med Vami ohrani, okrepi in razširi. Nas ni strah za bodočnost, če je pri Vas tako. — A. K. Ni mogoče. Brcz-koristno bi bilo, pobijati trditve glasila dež. odbora, da smo veleizdajalci. Ni dobre volje. Povedali smo že v listu, da romajo ovaduški članki zoper slovenske »vele-izdajalce« v krasno nemščino prevedeni na Dunaj v ministrstva — in ne pošilja jih morda policija ali državno pravdništvo, To dejstvo bo tudi Vam pojasnilo, zakaj sa nam zdi polemika, kakršne želite, odveč, — J. L. Če nc bo kmalu mogoče, Vam vrnemo.
(Maska apravižacp. "
a Iz seje mestnega aprovizačnega odseka, dne 22. marca 1918. Od več strani je bila izražena želja, da prične mestna aprovizacija mesto kruha razdeljevati moko. Izvedeti se je pa hotelo mnenje vsega prebivalstva in je zato aprovizacija naročila krušnim komisijam, da vsakega, ki pride po izkaznico, vprašajo, ali želi prejemati moko ali kruh. Ko so sc potem sestavili podatki posameznih krušnih komisij, se ie izkazalo, da jc večina prebivalstva za kruh. Od vsega ljubljanskega prebivalstva so je oglasilo komaj 6600 oseb za moko in šc. od teh je potem tekom tedna najmanj 2000 preklicalo svojo prvotno izjavo in se izreklo za kruh, Z ozirom na to jasno izraženo željo vsega prebivalstva bo mestna aprovizacija ostala pri peki kruha. Ne govori pa samo ta razlog, da se peče kruh, ampak so tudi šc razne tehnične ovire, ki naravnost preprečujejo, da bi se oddajala moka. Končno tudi dovozi moke niso taki, da bi bilo mogoče enakomerno in po gotovem redu razdeljevati moko. Sicer je splošna sodba, da je kruh zopet nekoliko boljši, posebno oni, ki ga peče mestna vojna pekarna. — Trgovcem jc mestna apro-vizacija nakazala moko, da jo razdelc za prihodnji teden na izkaznice za moko. In sicer na eno osebo po četrt kilograma moke štev. 0 in četrt kilograma koruznega zdroba. — Aprovizacija si jc. zagotovila nekaj govedi izven dežele. Seveda je to im« portirano blago veliko dražje od domačega. Meso bo predvsem na razpolago imo-vitim slojem, ki lahko plačajo višje cene in gostilnam s tujskim prometom in nestalnimi gosti. Prodajalo se bo iz cerkve sv. Jožefa. Na ta način se oričakuie. da bo ta-
f	a.	r i
ko razbremenjen trg domačega mesa, ker se bodo za importirano blatfo ravno tako
zahtevale izkaznice za meso. S prvo poskusno prodajo se prične 24. marca ob 7. uri zjutraj. Meso I. vrste bo stalo kilogram !8 kron, druge vrste 16 kron. — Vse pri-pi ave, kako urediti rajoniranje pri prodaji mesa, so v najboljšem teku. Zglaševanje strank se je zal !;t / t in je bilo pri raznih mesarjih priglašenih 3731 oseb s 15.074 9 družinskimi člani, lzpremene se tudi rodbinske izkaznice v toliko, da bodo imele samo 4 odrezke za meso. Izvršiti je sedaj še kontrolo priglašenih strank, ali so njihove napovedbe resnične ali ne. Ko bo to izvršeno, se bo mesarjem natančno določilo, koliko morajo dobiti mesa za svoje odjem. lee. Gotovo je, da se pri tem ude-ležnike raznih ubožnih ak"ij ne bo prikrajšalo in bodo dobili na ta ali drugi način ravno toliko mera kakor ostalo prebivalstvo. Ljubljansko mesto dobi od deželnega mesta za dobavo klavne živine mesečno 48.000 kilogramov vsega mesa in 10.300 za ubožno akcijo, kjer so pa všteti tudi okoliški občini Vič in Moste. Več mesa mestni občina navade ponovnim prošnjam pri deželni vladi ni dosegla. Iz navednega sledi, da ne odpade na vsako osebo na mesec več kot 1 kilogram mesa. Danes, ko še ni izvedeno rajoniranje, marsikdo tudi tega kilograma na mesec ne prejme, kar mu bo potem po izvršitvi rajoniranja zagotovljeno. — Mestni aprovizačni odsek se izreče za princip, da je popolnoma izključeno, da bi mogel kdo iz okolice dobivati pri ljubljanskih mesarjih meso. Zato se tudi vsako prošnjo naprej zavrača. — Pred velikonočnimi prazniki bo mestna aprovizacija razdelila razno blago, V ubožni akciji se razdeli prekajeno meso, jajca, loj, mast in večjo množino suhega sadja. Za vse one, ki niso udeleženi pri nobeni akciji, bo oddajala mestna aprovizacija suho meso in sadje po normalnih cenah. Podrobni razdelilni načrt se objavi. — Z razdelitvijo zelja je mestna aprovizacija končala in ga je toliko ostalo na zalogi, da ga bo mogoče še enkrat razdeliti po okrajih. — V kruhu, ki ga peče neki pek v Mostah, se je našlo črve, in je bila tozadevna ovadba podana mestnemu magistratu. Aprovizačni odsek sklene, da se vsled skrajne nesnažnosti in malomarnosti pri peki kruha odvzame dotičnemu obrtno pravico za 1 mesec.
' • • •
a Velikonočna delitev živil. Mestna aprovizacija bo delila velikonočni teden med člane svoje ubožne akcije razna živila. Poskusila bo zadovoljiti vse v največji meri, ki je v tem težavnem času mogoča. Dobile pa bodo stranke z zelenimi izkaznicami A jajca po 10 vinarjev in sveže meso po 80 vinarjev. Stranke z zelenimi izkaznicami B sveže meso po 2 K in zabelo po 10 K kilogram. Stranke z rumeni izkaznicami C prekajeno meso po 8 kron kg in orehe po 2 kroni kg. Uradniške skupine prekajeno meso po 8 kron kg, prva in druga skupina jajca po 20 vinarjev, tretja in četrta uradniška skupina orehe po 4 krone kg in stranke z rumenimi izkaznicami D sveže meso po 4 krone kg in orehe po 4 krone kg. Razdelitev se bo vršila, kakor sledi:
Zelene izkaznice A. Stranke z zelenimi izkaznicami A dobijo jajca po 10 vin. po 4 komade na osebo v sredo 27. t. m. na Poljanski cesti 15 in sicer od 8. do 9. ure št. 1—100, od 9. do 10. št, 101 do konca.
Prva in dru^a uradnika skupina prej-
aneti jajca po 20 vin. po 4 komade na osebo v sre lo, dne 27. t. m na Poljanski cesti štev. 15 in sicer I. uradniška kalegorija od 10. tio 11. ure dopoldne štev. 1—100, popoldne od 2. do 3. ure štev. 101—200, od 3. do 4. ure štev, 201—300, od 4. do 5. ure štev. 301 do konca, od 5, do 6. ure II. uradniška kategorija.
Zelene izkaznice B. Stranke z zelenimi izkaznicami B prejmejo čisto mast in pretopljen jedilni !cj. Vsaka oseba dobi 10 dkg čiste marl . . 10 dkg pretoplienega jed'.*ne£a loja. R^ t ev se vrši pri Miihl-eisnu na Dunajski ccsti v torek popoldne, dne 26. t. m. od 2, do 3. ure štev. 1—100, od 3. do 4. ure štev. 101—200, od 4. do 5, ure štev. 201—300. V sredo 27. t. m. dopoldne od 8. do 9. ure štev. 301—400, od 9. do 10. ure štev. 401—500, od 10. do 11. ure btev, 501—600, popoldne od 2. do 3. ure štev. 601—700, od 3. do 4. ure štev. 701- «00, od 4. do 5. ure štev. 801—906. V četrtek, dne 28. t. m. dopoldne od 8. do 9. ure štev. 901—1090, od 9. do 10. ure štev. 1001—1100, od 10. do 11. ure štev. 1101—1200, popoldne od 2. do 3. ure štev. 1201—1300, od 3. do 4. ure štev. 1301 do 1400, od 4. do 5. ure šlev. 1401—1500. V petek, dne 29. t. m. dopoldne od 8. do 9. ure štev. 1301—1600, od 9. do 10. ure štev. 1601 HvjO, od 10. do 11. ure štev. 1701—1800, popoldne od 2. do 3. ure štev. 1801—1900, od 3. do 4. ure štev. 1901 do 2000, od 4. do 5. ure šlev, 2001—2100. V soboto, dne 30. t. m. dopoldne od 8. do ure štev. 2101—2200, od 9. do 10. ure Stev. 2201—2300, od 10. do 11. ure štev. 2301 do konca.
Rumene izkaznice C. Stranke z rumenimi izkaznicami C prejmejo prekajeno meso po 8 kron kilogram in sicer Vk kg na osebo v cerkvi sv. Jožefa v sredo, dng 27. t. m. Določen je tale red: od 8, do pol 9. ure dopoldne štev. 1—200, od pol 9. do 9. ure štev. 201—400, od 9. do pol 10. ure štev. 401—600, od pol 10. do 10 ure štev. 601—800, od 10. do pol 11. ure štev. 801 do 1000, od pol 11, do 11. ure štev. 1001 do 1200, od 11. do pol 12. ure štev. 1201 do 1400, od pol 12. do 12. ure št. 1401 do 1600, poooldne od 2. do pol 3. ure štev. 1601—1800, od pol 3. do 3. ure št. 1801 do 2000, od 3. do pol 4. ure št. 2001—2200, od pol 4. do 4. ure št. 2201—2400, od 4. do pol 5. ure štev. 2401—2600, od pol 5. do 5. ure štev. 2601—2800, od 5. do pol
6. ure štev. 2801 do konca.
• • «
a Nakazilo sladkorja trgovcem. Trgovci se vabijo, da se zanesljivo zglase v torek, dne 26. t. m., v sladkorni centrali pri g. ravnatelju Lillegu radi nakazil sladkorja.
a Prodaja moke zt stranke. Moka za stranke se bo prodajala od torka, 26. t. mes., do vštete sobote, 30. t. m. Na vsako izkaznico se dobi kg moke za pecivo in Vi kg koruznega zdroba. Kilogram moke stane 1 K 18 vin., in 1 kg koruznega zdroba 88 vin.
a Oddaja inozemskega mesa pri mestni aprovizaciji. Mestni aprovizaciji se je posrečilo dobiti izven kontingenta nekaj inozemske živine, od katere bo začela prodajati sveže meso v nedeljo ob 7. uri zjutraj v cerkvi sv. Jožefa. Meso bo stalo 1 kg nekako trikrat več, kakor stane meso domače živine. Mestna aprovizacija hoče z oddajo tega mesa odpomoči velikemu pomanjkanju tega živila v Ljubljani. Oddajalo se bo meso le na mesne karte, vsled česar se bo na ta način razbremenil mesni trg domače živine. Pravico do nakupa inozemskega mesa ima vsakdo, kdor se izkaže z mesno karto. Po njem bodo lahko segali zlasti premožnejši ljudje, ki bi sicer drugod sploh ne dobili mesa ali pa le z veliko težavo, Tudi gostilničarjem, ki prehranjujejo tujce in nekaterim zavodom bo to meso na razpolago, da se bo tako vsaj nekoliko olajšalo pomanjkanje, ki je nastalo pri domačem prebivalstvu radi majhne količine mesa. Ako se bo prva oddaja inozemskega mesa obnesla, bo mestna aprovizacija stalno uvažala inozemsko blago.
a Jajca za II. okraj. Stranke II. okr. prejmejo jajca v sredo, dne 27. t. mes., v cerkvi sv, Jožefa na izkaznico za mast (vhod skozi glavna vrata). Določen je tale red: od 8. do 9. ure št. 1 do 270, od 9. do 10, ure št. 271 do540, od 10. do 11. ure št. 541 do 810, popoldne od 2. do 3. ure št. 811 do 1080, od 3. do 4. ure št. 1080 do 1350, od 4, do 5, ure št. 1350 do konca. Vsaka oseba dobi 3 jajca. Jajce stane 70 vinarjev.
a Jajca za I. okraj. Stranke I. okraja prejmejo jajca v torek, dne 26, t. mes,, v cerkvi sv. Jožefa na izkaznice za mast (vhod skozi giavna vrata). Določen je tale red: od 8, do 9. ure št. 1 do 200, od 9. do 10. ure št. 201 do 400, od 10. do 11, ure št. 401 do 600, popoldne od 2. do 3. ure št. 601 do 800, od 3 .do 4. ure št. 801 do 1000, od 4. do 5. ure št. 1001 do konca. Vsaka oseba dobi 3 jajca. Jajce stane 70 vinarjev.
a Msstni aprovizaciji je odstopilo deželno mesto za dobavo klavne živine nekaj izdelkov iz svoje prekajevalnice. Ti izdelki se bodo razdelili na bele izkaznice za nakup mesa, ki jih imajo one stranke, ki niso pri nobeni ubožni akciji, že v rokah. Meso se bo delilo v torek, dne 26. t. m, v vojni prodajalni v Gosposki ulici, in sicer: št, 1 do 60 od 8. do 10. ure, št, 60 do 120 od 10. do 12. ure,, št. 120 do 160 od 3. do pol 5. ure, št. 160 do 200 od pol 5, do 6. ure. Za vsako osebo se dobi četrt kilograma mesa, cena se poizve v trgovini. Nadaljne izkaznice pridejo na vrsto po razpoložljivem blagu^_____
— Na zasebnem učiiišču Legat v Mariboru se prično dne 3. aprila 1918 novi tečaji za stenografijo, strojepisje, pravo-pisje, računstvo v zvezi s knjigovodstvom, lepopisjem, slovenščino in nemščino. — Tečaji trajajo šest mesecev, Prpspekti za-stonj. Maribor,_Viktringhofgasse_17.__
Fellerjeve želodec krepčujoče, milo odvajajoče rabarbara-krogiice z znamko
Pri ženskih in Slvčnlh boleznih nudi naravna »Franz Josef« grenčica s pomnoženim izpraznjenjem črev domače sredstvo, ki že v malih množinah zanesljivo uredi prebavo, naglo pospeši menjavo snovi, nrijetno poviša slast do jedi in celo pri daljši porabi ne povzroča nikakih zlih posledic.
Mesto posebnega obvestila.
f
ogSapavijio zaprfia
6 Škatlic franko 7 K 37 vin. Lekarnar E. V. Feller, Stnbica, Elzin trg It. 134 (Hrvaiko). 100.000 zahvalni!« oi««tn.	O.«.
Naš ljubi oče, gospod
Fran Vik
inženir v pokoju
je 22. t. m. ob pol treh popoldne, previden s sv. zakramenti ^a umirajoče mirno v Gospodu zaspal,
Pogreb se vrši v nedeljo dne 24. t. m. ob 2, uri popoldne iz hiše žalosti, Bleivveisova cesta 20 na pokopališče k sv. Križu.
Sv. maše zadušnice se bodo brale v farni cerkvi Marijinega Oznanenja v Ljubljani.
ŽALUJOČI OSTALI.
Mestni pogrebni zavod v Ljubljani.
Eli ifiS
Brez posebnega obvestila.
KAROL KOšAK naznanja v svojem in v imenu svojih otrok VlNKOTA in DRAGOTA vsem sorodnikom, prijateljem in znancem pretužno vest, da je njegova iskrenoljubljena soproga oziroma mati, sestra, svakinja in teta, gospa
v petek dne 22. t. m. ob 7. uri zjutraj po dolgem, mukepolnem trpljenju, pre-videna s tolažili sv. vere boguvdano preminula.
Pogreb nepozabne pokojnice se vrši v nedeljo dne 24. marca 1918 ob 3. uri popoldne izpred deželne bolnice na pokopališče k sv. Križu.
Sv. maše zadušnice sc bodo darovale v več cerkvah.
V Ljubljani, 22. marca 1918.
Mestni pogrebni zavod v Ljubljani.
Brez posebnega obvestila.
f
Vsemogočni je poklical danes k Sebi v večnost našo predrago staro mater oziroma mater, gospo
Kata?ino Mazelle
veleposestnikovo soprogo v Gradacu
v visoki starosti 82 let, lepo pripravljeno na smrt. Pogreb se vrši v soboto, dne 23. t. m. ob 3. uri popoldne na pokopališče v Klošter.
Predraga pokojna bodi vsem sorodnikom, prijateljem in znancem priporočena v molitev.
Gradac na Belokranjskem, dne 22. marca 1918.
Matija Mazelle, zet. Katarina Mazelle, hči. Julij Mazelle, veleposestnik, vnuk. Josipina Mazelle roj. Makar, siniha. Milena, Julij, Milan, pravnuki.
Žvepleme trakove za sode
kos po 17 vin. razpošilja po povzetju Mr. Ph, Ivan Med, Vipava na Notranjskem.
NAZNANILO IN SVARILO!
Naznanjam, da sem plačnica samo za tisto blago, ki ga sama naročim, ker se ne poslužujem nobenega posredovalca. V Ljubljani, dne 23. marca 1918. Josipina Podkrajšek, modna trgovina.
Rabljene ali nove
gumijeve plašče
za kolesa (biciklje) kupi KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI.
Vsem posameznikom, korporacjjam in društvom, ki so se nas spomnili z dejanji prijateljstva in z izrazi sočuvstvo-vanja ob prerani smrti natega nepozabnega, preblagega soproga in očeta, gospoda
dr. Rudolfa Weibla
okrožnega in železniškega zdravnika ter mestnega župana,
izrekamo tem potom svojo prisrčno ip najiskrenejšo zahvalol — Posebna zahvala bodi izrečena vsem, ki so nam tplažilno stali ob strani, ko se je plemeniti pokojnik poslavljal od življenja, in vsem, ki so ga v tako mnogobroinem številu spremili na zadnji potil Naša globoka hvaležnost jim bodi le skromno plačilo za vsa njih samaritanska in prijateljska dejanja!
Metlika, 21. marca 1918.
JOSIPINA WEIBLOVA z otroki in sorodniki.
mr—zTOT
3 molzne koze
950	so na proda).
GLINCE, VRTNA ULICA 67 PRI LJUBLJANI.
poftenal 'preprosta Prodajalka pri OROSLAV DOLENC-u, Ljubljana, WoIlova ulica ŠL 10.	949
-:: Z dežele imajo prednost, c-
■i GORICA :: p RATIFI "OBUAHA Stolna ui. 2-4 I • UftlJLLi Stari tig it. 28
TRGOVINA IN MEHANIČNA DELAVNICA.
Moška in ženska DVOKOLESA Se s staro pn«u-matiko, ŠIVALNI ln PISALNI STROJI, GRAMOFONI, ELEKRIČNE ŽEPNE SVETILKE. Najbolj«« BATERIJE. Posebno nizka cena za preprodajalce.
• v •
, HI
se popolnoma rat.ro t «rečl«tvo» .Rattentoil". Ako ni Tpreha, sa denar vrne. Stotina eahval. Cona K.: S'M), it šltntlj* K 8 — Stenice, uit, bolhe, ščurki so nničiio s zalego vred radikalno s „Tbiera*-erMstvom. Cena K: S'50. 3 Hteklenice K «•-. Praiek
proti mrčesu dodsn K B*—. Kemenv, Kasoh&u, Ogrsko, Poštni prodal 12-Z.-13._
Prostovoljna prodaja
hi sne oprave.
Dne 1. aprila ob 12. uri 30 minut popoldne se bode vršila prostovoljna prodaja hišne oprave, žimnic itd. na »Stari pošti«
pri Grosupljem.	954
v
Črno brinfe
lepe, čiste in zdrave kakovosti se dobi pri 952	tvrdki
J. Knez
V LJUBLJANI, Marije Terezije cesta 1
Nad 1,000.000 v rabi!
Ročno šilo je praktično orodje z* vsakogar za šivanje usnjenih predme-tov, jermenov, vreč, jader, oprem, me-hov, plaht, čevljev. — Razprodajal-cem popust. Cena kompletnemu šilu K 5'—, povzetni stroški posebej. Izvoz žrebljev, varovalccv podplatov iz ko* vine in usnja, podkvic, celul. trako* za čevlje, čevljarske smole, okov z» podplate in vojnih podplatov, P. E. LACHMANN, DUNAJ IX., Mosergasse 3, odd. 191.
Eio fenpIT
i bencin-motor, 4—5 konjskih sil, nov . .	3000 8
1 isti, 3—4 konj. sile, rabljen, jako dober	2500 »
1 isti, 5—7 konj. sil, kot nov z vso opremo	4500 » i lokomobilo na bencin, 6—8 konjskih sil,
malo rabljeno........................7000 »
1 parno lokomobilo, 20—25 konjskih sil,
rabtjeno................1250° *
1 Isto, 28—35 konj. sil, zelo dobro delujočo	15000 » : 1 parni stroj, stoječ, 7—10 konj. sil, malo
rabljen ............. • • •	2500 »
1 isti, stoječ, 15—20 konj?kih sil, v dobrem
stanu ......................«00 »
1 motor za surovo olje, nov, 8—10 konj. sil	5000 »
1 isti, nov, za 10—12 konjskih sil..... 7000 »
1 isti, 20 konjskih sil, rabljen, zelo dobro	^^
ohranjen ..............................9000 »
Za te stroje se prevzame za brezhibno d««' Trnje popolno jamstvo. Več se izvd pri
Fran Zemanu p^ljubljani.
Mlini za moko na roke, zmeljejo v 1 uri 12-15 litrov vsakovrstnega žita prav dobro, od 100 do 150 kroa
gjg Na občnem zboru delničarjev
našega zavoda določena dividenda za leto 1917 v znesku
k K 24 ze delnico
s
se izplačuje proti Izročitvi dlvidendnega kr-iona št. 19 od dne 15. t. tn. pri naši glavni blagajni, kakor tudi pri blagajnah naših p< ružnic na Dunaju, v Brnu, Opavi, Krakovu, Ljubljani, Ml. Boleslavi, Domazlicah, Hoc' linu, v Hradci Kralove, Og. Gradišti, na Kladnu, Kutni Hori, Louneh, Nahodu, Prei 'u, Pribrami, Rakovniku, Roitdnici, Tešinu, Vyškovu in ekspoziturah v Pragi, v Pragi II., v Pragi VUL, na Kral.' V-/r4r \dih, v Zižkovu in Duna,. IV., VIL, XX.
V PRAGI, dne 14. marca 1916
gg	Češka i idustrnjalna ^at.ikae