Strah je votel
»Jaz se pa najbolj bojim zvečer stati pod zvezda-mi,« je rekel Crt. »Bojim se zato, ker se zvezde utrnejo. Kadar se pa zvezda utrne, takrat umre člo-vek. Odkod to vem? To piše vendar v knjigi pravljic, ki mi jo je brala mama.« Strahopetni zajček, ki se je bal, če je list zašuštel, je bil povod za ta razgovor v Avli občinske skupščine, kjer je tovarišica od Zveze kulturnih organizacij pripravila razstavo lutk. Na raz-stavo so prišli cicibani in malčki iz vrtcev.. Z velikim zanimanjem so si ogledali zajčke in mucke in nečimer-no princesko, pa nagajive miške in Sovico Oko in malega sovjaka. Najbolj zanimiv se jim je zdel sneže-ni mož, ki ga ni marala nobena snežena možakinja, dokler mu ni dedek Mraz prinesel lep nov nos, svetle gumbe in klobuk. Tudi pri sneženih možeh velja rek »Obleka naredi človeka«. Tovarišica, ki je cicibane vodila po razstavi, je bila močno presenečena, ko je ugotovila, da so otroci, ki obiskujejo vrtec, nasploh zelo pogumni, v glavnem se ne bojijo ničesar in nikogar. Malo, ampak res zelo malo se bojijo volka, potem lisice, nekateri tudi medveda. Razen Crtaje bil samo še eden, ki je straha tudi videl: »Videl sem ga v gozdu. Hitro sem splezal na drevo. Moj brat ga je ubil. ampak se me je vseeno s svojimi dolgimi belimi prsti dotaknil, potem sva z bratom tekla domov, on je pa lomastil za nama. Doma ga je brat še enkrat ubil in potem je bil že drugič mrtev.« »Strah je votel, okoli ga pa nič ni!« so rekli otroci kar v zboru. Tovarišice pa so jim obljubile, da bodo v vrtec povabile vse tiste otroke, ki znajo iz razstavljenih lutk izvabiti lepe pripovedke: otroke iz OŠ Brezovica, da jim bodo zaigraii pravljico o Medvedku Pu-ju, pa otroke iz OŠ Škofljica, ki znajo toliko lepih zgodb o strahopetnih zajčkih, zanesljivo bodo povabili lutkarje iz OS Vič, ki so razstavili lutke o Razvajeni princesi in še in še. Vse bodo povabili. Tudi iz Bičevja in Horjula in Oskarja Kovačiča in Preserja in Polhovega gradca in Velikih Lašč in Rakitne. V vseh teh krajih živijo in delujejo otroci, ki so v Avli obf inske skupščine razsta-vili nekatere svoje lutke. Za vse lutke na tej razstavi, žal, ni bilo prostora. Samo v lanskem letu jih je na srečanju nastopilo kar 162.
Preden so se otroci poslovili od razstavljenih lutk, so še zapeli. Tako je tovarišica pri Zvezi kulturnih organizacij slišala, da imajo poleg mladinskih, otroš-kih in odraslih tudi nekatere prav imenitne cicibanske zbore.                                                               JAŠ