DEMOKRACIJA Uredništvo: Trat, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi: Tret štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto V. - Štev. 12 Trst - Gorica 23. marca 1951 Izhaja vsak petek Letošnji velikonočni prazniki so-*padajo z začetkom pomladi. Pomlad pa prinese vedno izpremem-be, ki se letos niso omejile samo rta. vremenske prilike. Z letošnjo pomladjo stopa tudi naše Svobodno tržaško ozemlje v novo razvojno dobo svojega življe-n4a. Mednarodne izjave, izpremembe v krajevni upravi, vse to nas navdaja z nestrpnim pričakovanjem. Kakšni vetrovi bodo potegnili? Bo te pomlad za nas deževna ali sonč-* na in topla? Težko je odgovoriti na to vprašanje. Liste bodočnosti v knjigi egodovine našega majhnega področja obrača namreč druga roka in tetko je prerokovati njene namene. Drugič pa ne smemo pozabiti, da je za nami pet let dolge zime. te ob sami misli na njeno neprekinjeno trajanje je tržaškim Slovencem kar težko verjeti in upati, da bi prišla toplejša pomlad, ki bi /im dovolila, da zopet pretegnejo svoje odrevenele ude ter stopijo polni zaupanja in vere v božjo previdnost in pravičnost v nov pomladni dan. Bo to letos? Že v našem zadnjem novoletnem uvodniku smo izjavili, da vstopamo v novo leto z vedrim razpoloženjem v prepričanju, da morajo vsa naša neutrudna prizadevanja la izboljšanje našega položaja dati prej ali slej svoj sad. Uresničenje naših želja in nazorov namreč ni nujno samo zaradi tega, ker jih mi zagovarjamo in ker na nekaj drugega ne bi mogli pristati. Moč naših nazorov in zahtev je prredvsem v tem, ker so resnično in nepristransko najboljši, najpravičnejši iti dejanskemu notranjemu in zunanjemu položaju našega Svobodnega ozemlja najprimernejši. In prav zaradi te njihove objektivnosti in realnosti je njihovo uresničenje neizogibno. Zamude nevednih, nemočnih ali zaslepljenih nas v tej veri ne morejo omajati, posebno še, ker nas razvoj dogodkov dnevno potrjuje o pravilnosti naše poti. Sina božjega so zakopali, pokrili •o vhod s težko skalo, prepričani, da ne bo nikdar več vstal. Z uničenjem Njegovega telesa so bili prepričani, da so uničili tudi klice semena in misli, ki jih je zasejal. Toda, kar je pravično, kar je življenjsko nujno in neizogibno, to ne more umreti. Nad proglaševano smrtjo je zmagala vera, prišla je velika noč in z njo Vstajenje! Tudi Slovenci, in med njimi tržaški Slovenci, bodo doživeli svojo veliko nedeljo. Ako o čuvajo svojo vero in slogo, ako bodo v vsakem kraju, kjer koli žive, prilagodili svoje zahteve krajevni stvarnosti tako, kakor smo to napravili tržaški demokratični Slovenci, potem bodo nujno dočakali svoj veliki dem, ko bo pravica zmagala nad krivico, enakopravnost nad zapostavljanjem, svoboda nad nasiljem. PO LOMDOHJ Glavna odgovornost za bodoči razvoj tržaškega vprašanja je padla na Jugoslavijo Kljub velikim naslovom, s katerimi je objavljalo rezultate, ki sta jih na svojem obisku v Londonu dosegla italijanski predsednik De Gasperi in njegov zunanji minister grof Sforza, italijansko časopisje nikakor ni moglo skriti neprijetne resnice, da se italijanski predstavniki niso vrnili iz Londona s Trstom v žepu, kakor so to od njih zahtevali nekateri pregoreči iredentisti. Ob odhodu je bilo iredentistično časopisje polno izjav in groženj, ki so svarile italijanska politika, naj nikar ne hodita domov samo s platonskim zagotovilom, da je 20. marec še vedno v veljavi! Toda zgodilo se je še manj kakor to. Italijanski predstavniki so se sicer vrnili domov z zagotovilom, da zahodne sile še vedno o-stajajo pri svoji marčni izjavi, toda obenem sta tako London kakor Washington to svojo Izjavo dodatno omejila z željo, da se mora o tem vprašanju Italija pač sporazumeti z Jugoslavijo. Kdor zna citati in razume, temu je jasno: zahodne sile ne bodo svoje marčne izjave odslej nikomur vsiljevale. One so z njo povedale samo svoje takratno načelno mišljenje. Toda o tem, kaj naj se danes napravi, o tem naj najprej sklepal dve neposredno prizadeti državi. Sele njihov sporazum bo lahko tvoril osnovo, da pride kakršen koli nov predlog pred ostale med narodne forume, ki so edini merodajni za izpremembo ali dopolnitev določil mirovne pogodbe. Seveda, v kolikor se prilike medtem zopet ne izpremene! Marčna izjava je z novo omejitvijo postala še bolj platonična, kakor pa je bila prej in nadvse zanimivo je čitati vsa tista kričala, ki so se,Je pred dne- vi neprikrito norčevala iz stalnega poudarjanja veljavnosti prejšnje marčne izjave, ki ni poznala nobenih omejitev, kako se sedaj naenkrat navdušujejo celo nad to s pogoji omejeno potrditvijo! Kar se je pred potovanjem v London, v pričakovanju boljših rezultatov proglašalo za polom, to je naenkrat postalo uspeh! Vsem tem iredentistom, ki ne marajo hladno sklepati o tržaškem vprašanju, bi glede tega res lahko dejali: Potapljajočemu je vsaka biljka dobrodošla! Da niso nestrpneži napravili s svojimi izsiljevanji nobene usluge ne Italiji, ne De Gasperiju ali Sfor- zi, je več kakor jasno. V Londonu prisotni časnikarji so lahko opazili, kako so bili angleški krogi neprijetno prizadeti s pogrevanjem tržaškega vprašanja, katerega bi najraje pustili pri miru, in so to svojo namero že pred sestankom v »Timesu« tudi javno povedali. Ker pa nekaj prevročih glav italijanskima politikoma ni dovolilo, da bi to svarilo upoštevala, je prišlo, kar so si najmanj želeli: marčna izjava je izgubila še tisto majhno samostojno veljavo, ki jo je prej i-mela in je naenkrat postala odvisna od želj in sporazumov, ki se v novem položaju dodajajo k vsem tistim, že prej številnim in nepremagljivim težkočam, s katerimi je moralo uresničenje marčne izjave v vsakem primeru računati. Bistveno se tržaško vprašanje torej z londonskim obiskom in njegovimi rezultati ni prav nič približalo neki drugi rešitvi, ki naj bi se razlikovala od tega, kar je mirovna pogodba predpisala. Vse prejšnje težave in pomisleki so o-stali v polni veljavti, podprti na pariškem sestanku zastopnikov zunanjih ministrov s ponovnimi sovjetskimi zahtevami po točnem izpolnjevanju prevzetih obveznosti. Pač pa je z londonsko iin istočasno washingtonsko izjavo jugoslovanski delež odgovornosti za bodoči razvoj tržaškega vprašanja in njegovo končno pravično rešitev postal veliko večji in neposrednejši, kakor pa je bil doslej. Obe velesili sta se namreč dejansko obvezali, da ne bosta ukrenili v tržaškem vprašanju ničesar, kar bi izpremenilo obstoječe stanje, ako ne bi s tem soglašala tudi Jugoslavija. Jasno je, da ne morejo niti Jugoslavija in Italija, niti zahodne tile, ‘brez pristanka vseh podpisnic pariške mirovne pogodbe, med katerimi je tudi Sovjetska zveza, iz-premeniti nobenega določiila, s katerim je trenutno urejen položaj Svobodnega tržaškega ozemlja, ki predstavlja v načelu, po našem, še vedno najboljšo rešitev tega vprašanja. Toda za bodočnost, kakor tudi za sedanje vodstvo politike na Tržaškem, v okviru tega, kar lahko napravi Vojaška uprava področja A ali B, je jugoslovansko zadrža-^nje usodnega pomena. Na Jugoslavijo je zopet padla vsa teža zunanjepolitične odgovornosti za pravilno uveljavljanje upravičenih te- Sprejem gen. TJ J. Intertona NABREZINSKI ZUPAN IZREKA DOBRODOŠLICO V pondeljek dne 19. t. m. ob 16.10 uri je prispel na naše ozemlje nov vojaški poveljnik generalmajor T. J. W. Winterton. Na bloku pri Devinu so ga sprejeli vojaški predstavniki. Po pregledu častne čete je pozdravil novega poveljnika župan občine Devin-Nabrežina g. Otokar Kralj. Pozdravil ga je najprej v slovenščini, nato pozdrav ponovil v italijanščini: »Gospod general! Dovolite mi, da Vam ob prestopu meje STO-ja v imenu obmejne občine Devin-Nabrežina in v svojem lastnem imenu izrekam prisrčno dobrodošlico z živo željo, da bi Vaše uradno bivanje rodilo čim več uspehov v dobrobit obeh narodnosti, ki živita tu že več stoletij. Dobrodošli, gospod generali« Po tem nagovoru mu je učenka slovenske tole v Devinu Kraljeva izročila lep šopek rdečih nageljnov, roženkravta in rožmarina z narodnimi traki. General se je nato zahvalil županu za pozdrav in cvetlice ter se odpeljal proti Devinu. Na bloku ni bilo nobenega predstavnika tržaških iredentističnih krogov. „Daily Herald" o Trstu Važni londonski list »Daily He-rald« piše o Trstu in trdi, da je zamisel, da bi ureditev tržaškega vprašanja vsilile velesile, popolnoma zastarela. Gre za vprašanje, ki zadeva Jugoslavijo in Italijo. To sta sosedni suvereni državi, ki sedaj nista neprijateljsko razpoloženi. Popolno jasno je, da moreta tržaško vprašanje resnično rešiti le onidve, zaključuje »Daily Herald«. ženj posebno slovanskega dela tržaškega prebivalstva. Prvič je nosila Jugoslavija tako odgovornost na pariški mirovni ■konferenci. Očividci nam pripovedujejo, da se niso takrat jugoslovanski delegati, potem ko so videli, da si Trsta ne morejo prisvojiti, primerno posvetili zaščiti naših narodnostnih pravic na tem ozemlju in posledica so sedanja prehodna določila, ki omogočajo tako veliko izigravanje slovenskih pravic, kakršnega trpimo že vsa ta leta. Odgovornost je toliko večja, ker predstavniki tržaških Slovencev pri sestavi določil mirovne pogodbe niso bili pritegnjeni k posvetovanju. Sedaj je Jugoslavija znova v položaju, ko je vsak njen korak lahko važen za našo bodočnost! Na jugoslovanski diplomaciji je, da pokaže, ali je odslej pripravljena in odločena voditi v tržaškem vprašanju širokopotezno državniško politiko splošnih narodnih interesov, posebno slovenskega in hrvatskega prebivalstva STO-ja, ali pa, da stopi znova na pot ozkih partijskih in minljivih režimskih računov, po katerih so se doslej le preradi ravnali posebno njeni tukajšnji eksponenti. * • * VSTAJENJU NASPROTI ! 99 ŽIVETI m PUSTITI ŽIVETI (I Ob prihodu novega poveljnika našega področja maj. gen. J. VVintertona V tem preprostem pravilu življenja je izražena vsa globina demokratskega pojmovanja človeškega j-ažitja. To pravilo vejja ne samo za odnos človeka-poedinca do sočloveka, ono je merodajno tudi za odnos družine do družine, sloja do sloja, naroda do naroda. Ako kdaj poprej v zgodovini, mora biti v sedanjem demokratskem svetu, ki se bori proti totalitarnim silam in režimom, proti suženjstvu in strahovanju, moralna sila gornjega pravila jamstvo in vodnik do popolne zmage. Kam vodijo narode sila, nasilje in kršitev osnovnih mednarodnih pravic, nam je pokazala usoda fašizma in hitlerizma. Pravilo »živeti in pustiti živeti« mora urejevati v demokratski družbi tudi odnos večinskega naroda do narodnih manjšin. Demokracija nalaga narodom dolžnosti, ki izvirajo iz enakopravnosti po-edincev in narodov do življenja in razvoja ne glede na to, ali so močni in veliki, ali šibki in mali. Tega pravila in njegove visoke moralne sile in obveze morajo se zavedati tudi Italijani v svojem občevanju s Slovenci v Italiji, to je na Goriškem in v Beneški Sloveniji, posebno pa še na 'Svobodnem tržaškem ozemlju, kjer mednarodni zakon sam z mirovno pogodbo priznava in predpisuje popolno enakopravnost Italijanov in Slovencev. Izgovor, da ni še stalni tržaški statut, ki vsebuje določbo o enakopravnosti, stopil v moč in da zato za Slovence še ni prišel čas, da bi imeli pravico do enakopravnosti, je nedostojen človeka in naroda dobre vere in dobre volje. Tem manj še naroda, ki se prišteva k družini demokratskih nacij. Ali so Slovenci na tržaških tleh doma ali niso? Ali so uživali Slovenci, dokler niso prišli 1919. leta pod Italijo, enakopravnost ali ne? Slovenci so tu od - pamtiveka in u-živali so narodno enakopravnost, dokler je ni italijanski fašizem zatrl. Vojna pa je zrušila fašizem in njegove fašistične krive nauke o sili in nasilju močnejšega nad šibkejšim. Judovskemu ljudstvu, ki je bilo od fašizma preganjano, kakor so bili preganjani in zatirani Slovenci, so bile storjene krivice po vojni vsaj deloma popravljene. In bili so preklicani sramotni zakoni, ki so žalili judovski narod in zaplenjali njegovo imetje. Ali dosti hujše krivice, ki jih je fašizem zagrešil nad slovenskim narodom in njegovimi kulturnimi in gospodarskimi ustanovami, zlasti v Trstu, niso še bile popravljene! Samo s požigom slovenskega Narodnega doma sredi Trsta 13. julija 1920 pre- sega Slovencem povzročena škoda po današnji vrednosti milijardo lir. Pet let se Slovenci že bore pod Zavezniško vojaško ^ upravo za vzpostavitev svojih najenostavnejših pravic. Pet let že prosijo, da se slovenskim gospodarskim zavodom in kulturnim ustanovam vrne zaenkrat vsaj ono premoženje, ki jim je bilo pod fašističnim režimom odvzeto in ki je prešlo ali v italijanske ali v državne roke. Sem spada predvsem premoženje Tržaške hranilnice in posojilnice, Trgovske o-brtne zadruge, gospodarskih društev, narodna domova pri Sv. Ivanu in v Barkovljah. Zavezniška vojaš.ka uprava se je vedno sklicevala na svoj začasni značaj in odgovarjala, da bo naloga stalne vlade Svobodnega tržaškega ozemlja, da vzpostavi slovenske od fašizma razpuščene zadruge in reši vprašanje odškodnine Slovencem. Ali sedanja začasna u-prava Svobodnega tržaškega ozemlja lahko traja še nadaljna štiri leta. In zato je treba, da se ZVU končno loti reševanja tiudi problemov, ki se tičejo slovenske enakopravnosti in povrnitve prizadejane škode. Angleška vojaška uprava pa je na' KmjoSEeSR od hitlerizma razpuščene slovenske zadruge že zdavnaj vzpostavila! Naši italijanski sosedje in njiho- vi zavodi, ki so pod fašizmom prevzeli imovino slovenskih denarnih in gospodarskih zadrug, niso še čutili moralne potrebe, da bi prostovoljno vrnili, kar je fašizem Slovencem vzel, njim pa dal. Načelo »Živeti in pustiti živeti* velja danes za demokratske narode bolj kot kdaj koli poprej. Iz tega načela izvira ne samo pravica tržaških Slovencev do obstoja in razvoja, ampak izvira tudi moralna dolžnost italijanskega naroda, da povrne tržaškim Slovencem vso o-no škodo, ki jim je bila v teku 25-letne italijanske vlade iz narodnostnih razlogov povzročena. Slovenci imajo pravico do tega povračila! Dr. Jos. AGNELETTO Nazadovanje komunizma v svobodnem svetu Komunisti so v zahodni Evropi po zadnjih statističnih podatkih izgubili v letih 1946 - 1950 približno 1/3 svojega članstva. Ta izguba iz-gleda v posameznih deželah tako-le: Avstrija ......... Belgija ..................... Danska ...................... Francija .................... Italija........................ 2,300.000 Luksemburg .................. Nizozemska .................. Norveška .................... Švedska ..................... Angleška ................... Zahodna Nemčija.................. 300.000 Članov partije Izguba !. 1946 l. 1950 v odst. 150.000 100.000 33 100.000 25.000 65 60.000 22.500 63 850.000 600.000 29 2,300.000 1,600.000 31 3.000 500 83 50.000 33.000 30,4 40.000 14.000 65 60.000 33.000 45 60.000 40.000 33 300.000 200.000 33 Del teh izgub je nedvomno pripisovati moskovski zunanji politiki, ki poizkuša privezati vse komunistične partije popolnoma na svojo lastno politiko in izgnati iz partij vse mlačne in za njo ideološko nezanesljive elemente. Zgornje številke so zelo zgovorne in kažejo veliko nazadovanje komunistov. Mogli bi sklepati, da Kremelj po komaj petih letih že izgublja svojo bitko za Zahodno Evropo. Volitve v Sloveniji Dne 18. marca so bile po vsej Sloveniji volitve v Ljudsko skupščino. Udeležba je bila seveda »vzorna« in uspeh »popoln«. Nekateri manjši kraji so zabeležili 100 odstotno udeležbo, med večjimi pa prednjači Maribor - mesto z 99,9 odstotki udeležbe. Kdaj pride na vrsto Botnald? Na Češkoslovaškem se vrše čistke z veliko naglico in temeljitostjo. Mnogi so že vedeli povedati, da je v nevarnosti celo sam ministrski predsednik Gotwald, ki je bil velik Clementisov osebni prijatelj. Moskva mu tega ne bo pozabila! Tega se zaveda tudi sam Gotwald, ki je postal v zadnjih govorih posebno oster proti vsem »izdajalcem«, a obenem tudi izpoveduje »samokritiko«, v kateri priznava, da v par-iiji ni vse v redu. Zavest nevarnosti ga torej žene, da se čimbolj pri-lagoduje Moskvi. Vprašanje pa je samo: doklej bodo Moskvi še potrebni njegovi prikloni in vloga? Desti s tržaškega Popoln poraz kominformistou o jaunl debati med SDZ in kominformisti 18. marca o Nabrežini Po uspehih, ki so jih kominfor-misti do sedaj želi skoro v vseh javnih debatah z italijanskimi demokristjani 'in liberalci, so doživeli v nedeljo 18. t. m. v Nabrežini poraz takega obsega, da je bilo ob konou debate že kar žalostno gledati njihove poparjene obraze. Debata se je pričela ob 15.15 pod vodstvom g. Terčona za SDZ in g. Markoviča za KP. Ob navzočnosti skoro 250 povabljenih, kar priča za zanimanje za to srečanje v obeh nasprotujočih si taborih. Komin-formistična govornika sta bila g. Bidovec in g. Blažina. Za SDZ sta govorila podpredsednik g. Kristjan Tence iz Sv. Križa in Branko A-gneletto iz Trsta. Tema je bila: »Položaj delavca v državah vzhodnega in zahodnega bloka«. Vsaka stranka je imela na razpolago za izvajanje 30 minut, nato še 10 minut in končno še 5 minut. Govorniku ene stranke je odgovarjal govornik druge skupine. Medklici niso bili dovoljeni. Prvi je govoril g. Bidovec. Po kratkem uvodu, v katerem je skušal prikazati, kako stalno pada raven življenja v »kapitalističnih« državah in kako tam raste brezposelnost, je prešel na glavno temo: položaj delavca v Sovjetski zvezi. Izvajanje ni bilo temeljito: govornik je v mirnem in dostojnem tonu povedal to, kar vsa lahko čitamo v propagandnih spisih KP. Podčrtal pa je ravno točke, katerih ni mogel naknadno braniti: omenil je — med drugim — namreč, da v SZ ni udarniškega dela (ko vsi vemo, kako navdušeno govori sovjetska propaganda o stahanovistih!), da državno socialno zavarovanje ie splošno in brezplačno (ko ga pa kolhozniki sploh niso deležni!!), da so počitnice delavcu plačane in da jih delavec lahko prebije v raznih nalašč za to zgrajenih domovih, da ni res, da delavcu ni dovoljeno menjati tovarne po njegovi volji, da se je v SZ dvignila proizvodnja za 71 odst. v primeri s predvojno. Za njim je povzel besedo g. Kristjan Tence, ki je v odgovor v polurni razpravi osvetlil mnogo neznank v življenju sovjetskega de- lavca. Ker bo njegovo izvajanje postopoma priobčeno v »Demokraciji«, se tu ne spuščamo v njegovo analizo. Omenimo samo, da je g. Tence govoril s poudarkom in prepričljivo. Po petminutnem odmoru je začela prava debata. Za KP je prevzel Desedo g. Blazima. Poslušalci so pričakovali, da do vsaj on sprožil »DomDo«, ki t>o navdušila »tovariše« in potisnila z rameni ob zid »oelčke«. Toda argumenti, kaiterih se je posluzii g. Tence, naso bili iz trte izviti: točnih podatkov iz moskovske »Pravde«, iz »Truda«, besed Lenina, dokazov, črpanih iz Sovjetske Enciklopedije, ni mogoče ovreči z bombastičnimi frazami! To je uvidel kominformistični govornik in se začel loviti, ker ni znal, kako ‘bi odgovoril. Prisotnost duha ga je zapustila in končalo je, da je občinstvo strmelo, ko je slišalo, kako govornik vneto razlaga »socialistični odnos delavca v SZ do strojev«. Nihče ni razumel, kaj hoče s tem povedati! Najbolj pa se je pokazala njegova zmedenost, ko je prav on začel — kar na lepem - -četudi se noben nasprotni govornik ni dotaknil tega za Sovjete tako kočljivega problema — zagovarjati SZ, ker ni tam dopuščena stavka! In to, ko vsak komunist ve, da je prav ta zagovor nemogoč! A vidi se, da je govornika vest podzavestno pekla!... Ni bilo težko dr. Branku Agne-lettu, ki mu je sledil, izkoristiti protislovja in napake nasprotnikov. Pobil je dosledno njihove trditve s citati iz sovjetskega zakona o de-iu in iz odlomki člankov sovjetskih in drugih kominiormističnih listov. Najbolj pa je kominformiste zadelo, ko je aritmetično dokazal, da sovjetski delavec lahko pride brezplačno enkrat na vrsto v počitniške domove vsakih ........... 175 let. Ker se je barka začela potapljati, je zopet priskočil na pomoč g. Bidovec in jo skušal v zadnjih petih minutah še rešiti. A dosegel je o-bratno. Ni mu uspelo ovreči niti ene trditve nasprotnikov: celo še potrdil jih je, ko je skušal nekako opravičiti Sovjete, češ da »država 200 milijonov ljudi ne more imeti hotelov za 200 milijonov letoviščarjev«. Naravnost pod nož nasprotnikov pa je padel, ko je skušal trditi, kako-je on sam pred letom dni videl v Pragi in Budimpešti polne trgovine vseh mogočih dobrot in kako si delavec tam te dobrote z lahkoto privošči. »Prav v Pragi in Budimpešti ste videli to izobilje« — mu je odgovoril Branko Agneletto v zadnjih 5 minutah — »prav tam, kjer so pred tedni morali uvesti racioniranje živil in to verjetno ne zaradi prevelikega izobilja!«... Do tega trenutka je debata potekala v popolnem redu. Na koncu pa je dr. B. Agneletto posvaril kominformiste, da naj v svoji propagandi nikar ne očitajo demokratom, da lažejo, ko govorijo o stanju v SZ, ker da so jim že enkrat prav isti kominformisti isto očitali, in to ko so že pred petimi leti demokrati dokazovali, da vlada v Titovi Jugoslaviji teror in pomanjkanje. Takrat so prav današnji tržaški kominformisti najbolj hvalili Tita in na njega prisegali, medtem ko danes sami ponavljajo isto, kar so takrat proglašali za »klevetanje reakcije«. To je bilo »tovarišem« preveč! Da so bili v debati jx>raže-ni, bi še prenesli, a teh očitkov, ki jih spominjajo na njihovo nesrečno ljubezen, niso mogli prenesti in divignili so hrušč. Do tega je pa prišlo prav ob koncu .debate, tako da so se vsi mirno razšli. Diskusija je imela velik propagandistični in vzgojni pomen. Ona je, ako že ne odprla oči vsem »tovarišem«, jim dala vsaj možnost, da premišljujejo o resnicah, ki so jih čuli o pravem življenju delavstva v komunističnem raju! Poudariti moramo v čast vsem prisotnim in govornikom, da je razgovor potekel v vzornem redu in izredno dostojni obliki. Pred par leti verjetno kaj takega še ne bi bilo mogoče. Tudi v tem je napredek. Verjetno je, da marsikdo od »tovarišev« tisti večer dolgo ni mogel zaspati; po glavi so marsikomu rojila povsem nova vprašanja. Vprašanja, katerim ni bilo več mogoče odgovarjati z marks-leninistič-no dialektiko.... Sir John Winterton naslednik gen. Aireya Britanska vlada je za novega vrhovnega poveljnika angloameriške-ga Svobodnega tržaškega ozemlja imenovala generalnega majorja Sira Thomasa Johna Willoughbyja V/intertona. General Winterton ima 53 let in je bil britanski visoki komisar in vrhovni poveljnik britanskih sil v Avstriji. Obenem je bil tudi podpoveljnik zavezniške visoke komisije za Avstrijo. V prvi svetovni vojni je gen. Winterton služil v Franciji, kasneje pa je bil tudi v Burmi. Sestanek SDZ v Malem Repnu Sestanek pristašev SDZ, ki smo ga imeli preteklo nedeljo, je pokazal, da se naša vas zanima za politični in gospodarski položaj v svetu in doma; posebno pa je vladalo zanimanje za vprašanja v zvezi z ohranitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja. Navzoči so zatrdili, da se bodo ■tudi na bodočih občinskih volitvah izrekli za slovensko narodno listo in jo priporočali ostalim vaščanom, ker so prepričani, da bodo samo izvoljeni kandidati te liste resnično branili slovenske interese in il-pravljali občino v splošno korist vseh vaščanov. Občni zbor Slov. dobrod. društva v Trstu Slovensko dobrod. društvo javlja vsem svojim članom, da se bo vršil III. redni OBČNI ZBOR v nedeljo 8. aprila 1.1. ob 10. uri v društvenih prostorih v ulici Machiavelli št. 22-11 s sledečim dnevnim redom: 1) Poročilo predsednika, tajnika in blagajnika 2) Razrešitev staremu odboru 3) Volitve novega odbora 4) Slučajnosti Apeliramo na članstvo, da se polnoštevilno odzove povabilu in s svojo navzočnostjo podpre vsestransko dosedanje in bodoče delovanje SDD. Kongres šolnikov in šolska razstava Dne 18. in 19. marca je bil v Trstu v škedenjski dvorani kongres Solnikov Svobodnega tržaškega o-zemlja ob udeležbi zastopnikov go riških, beneških in koroških šolnikov. Kongres bi moral biti viden dokaz enotnih pedagoških stremljenj vseh šolnikov z našega ozemlja, zaradi pripravljalnih nedostat-kov pa je kongres organizirala samo Zveza prosvetnih delavcev E-notnih sindikatov STO-ja v Trstu. Na kongresu so bili podani referati in koreferati o stanju in razvoju slovenskega šolstva v zamejstvu. Povoljno je učinkovala smotrno prirejena razstava o slovenskem šolstvu v dvorani pri Sv. Ivanu. Objektivnost radio postaje Trst I. V ponedeljek zvečer je Radio postaja Trst I. prenašala radio reportažo o prihodu gen. W intertona. Med ostalim je prenašala tudi jpo-zdravni govor, ki ga je imel župan občine Devin-Nabrežina na bloku pri Devinu. Zanimivo pa je, da so gospodje pri radiopostaji Trst I. prenašali besede župana samo v italijanščini, tako da je vsak poslušalec upravičeno mislil, da je župan govoril samo v tem jeziku in ne tudi, in predvsem, v slovenščini. Neobjektivnost je pa še večja, a-ko pomislimo, da županovega pozdrava sploh niso snemali na trak na devinskem bloku, ampak — ko so gospodje izvedeli, da je župan govoril v slovenščini na bloku — so šli z avtomobilom v Nabrežino in so prepričali župana, da jim je ponovil govor samo v italijanščini, češ da njih ne zanima, kar je govoril v slovenščini, tako da tiste besede, o katerih so poslušalci radia mislili, da so bile spregovorjene na devinskem bloku, so bile dejansko snete na trak pred neko na-brežinsko gostilno! Torej dvakrat falzifikat: prvič, ker niso poročali, da je g. župan govoril najprej v slovenščini, drugič pa ker županovega govora sploh niso snemali v Devinu, kakor so to napovedali. In vse to, ker jih je strašno bodlo v oči, da je bil g. general ob njegovem prihodu na STO pozdravljen v slovenščini! Čestitke Pred kratkim je na tržaški univerzi napravila doktorat iz filozofske skupine prof. gospa dr. Neda Abram - Jevnikar iz znane zavedne slovenske tržaške družine. Gospe profesorici, dvojni doktorici, ki je tudi prvovrstna pianistka, iskreno častitamo in ji želimo polno uspehov na polju znanosti in umetnosti. Zbirka za Narodni dom Babičeva Osvobodilna fronta si je postavila v program, da prične ob desetletnici svojega obstoja na Tržaškem s pripravljalnimi deli za zgraditev Narodnega doma v Trstu. Pripomniti moramo, da gre pri tem za popolnoma politično akcijo ene same slovenske stranke, predstavnice Titovega komunizma na Tržaškem. V pripravljalnem odboru ne sodelujejo ne Slovenska demokratska zveza, ne druge slovenske demokratične nekomunistične organizacije. Jasno je, da v tem okviru postavljeni Narodni dom ne bo služil potrebam vseh tržaških Slovencev brez razlike političnega prepričanja, temveč bo predstavljal predvsem oporišče sedanji Babičevi politični skupini. Slovenski demokrati sicer ne izključujejo, da bo v izpremenjenih razmerah ta eventualno postavljeni Narodni dom vendarle nekoč še služil resnično splošnim narodnim svrham, obenem pa po vseh dosedanjih izkustvih ne morejo izključevati, da se ne bo z njim ponovilo isto, kar se je zgodilo z mnogimi premoženji, ki so jih predstavniki iste ix>litične skupine, katera napoveduje sedaj gradnjo Narodnega doma, v polpretekli dobi kupili ali upravljali v Trstu. Pod njihovim »spretnim« vodstvom je namreč Ciril-Metodo-va šola postala komunistična tiskarna, za katero še vedno visi pravda s kominformisti, marsikatera stavba in podjetje, kupljeno s slovenskim denarjem pa je prešlo v kominformistične roke. Upoštevajoč navedena dejstva in pomisleke nekomunistični Slovenci in Hrvati Svobodnega tržaškega o-zemlja ne morejo podpirati akcije, ki jo je započela Babičeva komunistična skupina iz izključno svojih političnih namenov. Nezdružljivo z diplomatsko dostojnostjo Pretekli teden so zborovali v Trstu najskrajnejši iredentisti, zbrani v Istrskem narodnem osvobodilnem odboru (»CLN deiristria«). Tudi oni imajo pravico do svobodnega izražanja svojih misli in da javno zborujejo, saj je demokratična širokogrudnost zelo velika! Vendar bi se moral nekoliko zamisliti vsaj grof Carrobio, ki je vodja italijanskega odposlanstva za Svobodno tržaško ozemlje, predno se je odločil, da »takemu« zborovanju prisostvuje in na njem celo spregovori! Saj pravijo, da diplomatska dostojnost ima tudi svoje meje.... Gradnje v Trstu Tržaški občinski gradbeni urad preučuje načrt za gradnjo dvanajst-nadstropne stavbe v rojanskem predmestju. Isti urad prav tako preučuje načrt za gradnjo nove avtobusne postaje za miljsko, škofijsko in krožno progo. V poštev prihajajoči trgi so: Lesni trg, Seneni trg in Stara mitnica. Nova tržaška tvrdka Kmalu bo začela obratovati pri Sv. Mariji Magdaleni nova tržaška tvrdka S.P.A. (»Societa Triestina Metalli Composti«), ki bo zaposlila 50 delavcev. Tovarna bo izdelovala predvsem vijake in druge stisnjene kovinske izdelke, ki smo jih morali doslej uvažati iz Italije in Avstrije. Cene lesa na tržaškem trgu Cena lesa je na tržaškem tranzitnem trgu 35 dolarjev. Zato niso točne vesti, ki jih je med drugimi razširil tudi italijanski gospodarski dnevnik »II Sole«, ki izhaja v Milanu, da notira v Trstu tombant 03 avstrijskega izvora, v tranzitu in plačan v valuti, FOB, od 38,5 do 39 dolarjev. Pravijo, da taka cena ni bila še nikoli dosežena na tržaškem trgu, pač pa samo v av-strijsko-grškem in avstrijsko-tur-škem kliringu. posestniki pravilno obveščeni o zadevi, je pooblastil odbornika Sker-ka, naj skliče vse prizadete na skupni sestanek, kjer se jim bo natančno obrazložilo pomen te ceste in jim pokazalo, kje bo ta cesta tekla, ter šele nato vzelo na znanje njihovo odločitev. Nato se je sklenilo, da se proda zadrugi nameščencev -tvrdke »Cava Romana« v Nabrežini 3650 k v. m zemljišča za gradnjo šestih stanovanjskih hiš z 22 stanovanji po 120 lir za kv. m. Zemljišče leži pred občinsko hišo v Nabrežini. Soglasno je bil izvoljen odbornik Skerk v komisijo predsedništva področja za določitev cene vrednosti živine, ki prihaja v poštev za davčne svrhe. Nato je občinski svet odobril več sklepov ožjega odbora, ki so vsi navadnega upravnega značaja. Ker je bilo že pozno, da bi se začelo s proračunom, se je prešlo ua vprašanje »Kraškega vodovoda«, a vprašanje proračuna se je preneslo na prihodnjo sejo. O vodovodu je obširno poročal občinski tajnik, navedel je vse dobrote, a največ slabosti, ki izvirajo iz tega zelo površno izvršenega dela. Poročal je, da tega dela ni še nihče sprejel, ker tvrdke, ki so ga delale, morajo še vedno izvrševati vsa potrebna popravila. A kljub vsem popravilom ta vodovod ne dela, vsaj retino ne. Konzorcij treh občin -upravlja sicer Yorh Times« piše, da bi danes nikomur ne koristilo, če bi postavljal ne, dnevni red tržaško vprašanje. 16. MARCA: Predsednik slovenske vlade Miha Marinko je ne. predvolivnem zborovanju v Ljubljani izjavil, da je vsako pogrevanje tristranske marčne izjave o Trstu ovira za sporazum med Jugoslavijo in Italijo. — Anglija se je pritožila pri• perzijski vladi zaradi podržavljenja petrolejske industrije. — Egipet se bavi z misli-a jo, da bi podržavil Sueški prekop. — Na pariški konferenci štirih ni nobenega napredka. — Prihodnje zasedanje OZN bo verjetno v P(*~ rižu. — Cete OZN utrjujejo svoja položaje v Seulu. — Nemčija l>d morala odslej več prispevati h. kritju okupacijskih stroškov, ker so te medtem okupacijske sile povečale. — Prihodnji kongres Mednarodne zveze bivših borcev bo v Beogradu. 17. MARCA: V Parizu je zaključeno zasedanje ministrov Evropskega sveta Odstopil je poljski zunanji minister Modzelewski; z*, njegovega naslednika je imenovan Stanislav Skrzeviski. — Jugoslovanski stalni odposlanec pri OZN Aleš Bebler je predaval o Jugoslaviji na univerzi v Filadelfiji. — Gromiko še vedno zavlačuje delo namestnikov v Parizu; z zahteve za sorazmerno zmanjšanje oborožitve velikih držav hoče SZ še povečati svojo prednost v oborožitvi. — Tudi perzijski senat je odobrH vladni predlog za podržavljenje petrolejskih vrelcev. 18. MARCA: Italijanski zunanji minister Sforza izjavlja ob povratku v Rim, da bo v bodoče vsaka izmenjava misli glede Trsta podrejena zaščiti italijanskega narodnega dostojanstva in najvišjih italijanskih koristi. — Angleški tisk veruje v možnost oboroženega posega za zaščito angleških petrolejskih koristi v Perziji. — Ameriški senat se bavi z vprašanjem japonske mirovne pogodbe. — Cete OZN na Koreji so samo 15 km oddaljene od 38. vzporednika. — Španija ponuja svoje čete za obrambo Evrope; prosi pa za ameriške dobave orožja. 19. MARCA: Jugoslavija in Avstrija sta vzpostavili redne diplomatske stike; Karl Braunias je postal avstrijski poslanik v Beogra-du. — Zastopniki šestih zahodnih evropskih držav so parafirali besedilo Schumanovega gospodarskega načrta. — V Švici ustanavljajo neodvisno stranko dela. — Angleški laburistični poslanec Parker je objavil v »Manchester Guardianu< članek, v katerem obsoja italijanske iredentiste glede Trsta in poudarja pravice, ki jih uživajo Italijani na jugoslovanskem področju STO-ja. — V Perziji so zaradi u-mora prosvetnega ministra in sodelavca pred kratkim umorjenega vladnega predsednika proglasili obsedno stanje. 20. MARCA: Francoski državni predsednik je odpotoval na uradni obisk v Združene države. — Sil« OZN na Koreji so samo 27. km oddaljene od 38. vzporednika. — Perzijski senat je dokončno odobril zakon o podržavljenju petrolejskih vrelcev. — Francoski zunanji minister Schuman je sprejel jugoslovansko parlamentarno odposlanstvo. — V Parizu se razpravljanje štirih namestnikov brezuspešno zavlačuje. — V kratkem bo konferenca držav latinske Amerike. — Angleški maršal Montgomerv je postal Eisenh.owerjev namestnik pri poveljstvu atlantskih sil. VELIKA NOČ PRI BENEŠKIH SLOVENCIH AlMima Za oljčno nedeljo si otroci povežejo v snope oljčne in lovorjeve veje in jih v naročju ali pa z ob-iramnico z velikim ponosom nesejo v cerkev k blagoslovu. Blagoslovljena »ojka« mora biti pri vsaki hiši, ker z njo »požegna-vajo« polje. Biti mora pri domu, ko »gospod nunac« prinese bolniku tv. popotnico, da z njo pokropi bolnega. Z »ojko« kropijo ljudje »mrliča«. Kadar pa se bliža »huda ura« in grozi toča, jo pa žgo na hišnem pragu, da s »kadižem po-žegnajo« vreme ali pa z »ojko« mečejo v zrak blagoslovljeno vodo. Na veliki teden se otroci že prve dni mučijo s pripravljanjem čim lepšega in večjega »laskotca« ali »klopotca« ali »drljevk«, da bodo na veliki četrtek in petek s prav hudim ropotom strašili »Judeža in razbojnike«. Na veliki četrtek in petek otroci »imajo druge stvari v rokah kot »laskotac« ali »drljevke«. Ob vseh urah se zbirajo v gručah in se trudijo za strašno ropotanje, tako da jih morajo gospodinje venomer odganjati od stanovanj, ker se v hiši ni mogoče niti pogovarjati in sporazumevati, pa tudi v hlevu se krave strašijo in skačejo v jasli. Zato se »puobiči«, kaj ponosni na svoje ropotalje, spravljajo rajši kam na bližnji hrib. Toliko rajši, da tekmujejo tudi s fantiči bližnjih, sosednjih vasi. Kdor drugega z »drljevko« preglasi, ta kaj velja. Gospodinje ves teden »frigajo« (umivajo) mize, pode, omare, okna, »češijo« (čistijo) kuhinjsko posodo. Ce se gospodar obotavlja, da bi pobelil kuhinjo, češ da ni treba ali da ne utegne, pa ženske kar same a metlo pobelijo stene v kuhinji, da ne bodo imele pred drugimi »špota« (sramote). Na veliki petek prezračijo vse omare, iztožijo na zrak vso obleko. Največjo skrb pa imajo gospodinje, da pripravijo »žegnanco« in vsakemu otroku po eno »golobico«, ker je bil priden ali pa še bo. Zato na veliki petek veje iz hiš prijeten vonj zabeljenega kruha. Kljub tolikemu trudu in delu pa gospodinje ne pokusijo ničesar ne od jedi in ne od pijače. Vse za pokoro. Na veliko soboto zjutraj se vsi otroci zberejo pred cerkvijo okoli ognja. S seboj imajo na železnih žicah privezane drevesne gobe ali pločevinaste posodice. Cim duhovnik ogenj blagoslovi, že z velikim hruščem prižigajo gobe ali žerjavico tlačijo v posode. Potem pa jih naglo vrte po zraku, da se ogeni dobro prime in žerjavica dobro tli. Tako mahaje po zraku zdrve domov, da brž zakurijo na domačem ognjišču z »žegnanim ognjem«. Ko se na veliko soboto zvonovi odvežejo in zapojo »glorijo«, hite po mnogo krajih k studencu ali kamor koli v vodo umivat se. Drugod zopet mečejo čez glavo za hrbet, čim dalje mogoče, kamne. Cim dalje bo odletel kamen, toliko bolj v stran od njega in doma bodo kače in druge strupene živali. Popoldne na veliko soboto si gospodinje izberejo ali izposodijo najlepšo pletenico, jo pregrnejo s snažnim prtom ter nanjo naložijo .»žegnanco«, vmes nekaj pirhov, kloDaso, peščico soli in otrobov (vse v posebnih zavojčkih) in povrh »golobice«. (»Golobice« so u-metno zaviti hlebčki, podobni golobom. Imajo kljun in rep. Vsaka »golobica« ima na hrbtu vdelan lepo barvan pirh, ki ga je polovico videti izpod krušne skorje. »Golobica« ima v kljunčku tudi oljčno vejico.) Pletenico, naloženo z dobrotami, gospodinje pogrnejo s snažnim prtom. Na rob pletenice privežejo še oljčno vejico. Ko v cerkvi pozvoni, neso k blagoslovu. Tudi otroci gredo z mamo. So v velikem strahu, da bi mami kdo ne ukradel njihovih »golobic«. Po vaseh, kjer ni cerkve, prine-so gospodinje pletenice ob določeni uri v navadno izbo kakšne hiše. Včasih pa postavijo pletenice kar zunaj na »lindi« (odprti veži) ali 'na dvorišču, kot je pač navada. To je nestrpnega čakanja, kdaj pride »gospod nunac«. Otroci hodijo vsak čas na ogled. Ko se prikažejo prvi strežniki s kadilom, je vse pozorno. Se bolj med blagoslovom. Po blagoslovu pa nastane živa radost med otroki. Sele sedaj jim matere izročijo »golobice«, da jih smejo vzeti v roke in pokazati drugim. Z zobmi pa še ne smejo zraven. »Zegnance« in »goiobice« smejo jesti šele v velikonočnem jutru. V starih časih so družine na veliko noč vstajale zelo zgodaj. Najprej so zmolili »rožar« (rožni venec) in šele potem je gospodinja razrezala »žegnanco« in je dala vsakemu čianu po velik kos. Se danes je maisikje tako. S kosom »žegnance« se vsakdo prej blagoslovi (v obliki iatinskega križa), šele potem si »žegnanco« nadrobi v mleko ali kavo. Pri veliki maši na veliko nedeljo vsi pojo znano velikonočno pesem. Po službi božji se otroci zbirajo v gruče. Vsak ima pirh v roki. Po vrsti jih pokladajo k zidu, določijo črto, dva ali tri metre v stran, in izza te črte drug za drugim merijo z novci (s »palanko«) v pirhe. Kdor zadene, dobi pirh in denar, ako ne, pa dobi lastnik pirha tve-j gani novec. Ta igra se ponavlja, dokler je kaj pirhov in novcev. /•/ ;4-.;. ’ P. r m TH m sr" sn tnt», P ISA NICA <8 ilo je nekaj tednov pred veliko nočjo. Mama mi je obljubila, da mi bo nekaj kupila, če bom do praznikov prav pridna. Seveda sem se takoj začela truditi, da bi bila pridna, posebno pa, da bi je ne nadlegovala s svojim otročjim sitnarjenjem. A preveč sem bila tega vajena, kajti zdaj, ko je moralo to odpasti, mi je postalo dolgčas. Da bi se malo raztresla, sem se začela igrati s svojimi starimi igračami. Vse sem že poznala, nobena me ni več posebno pritegnila. Zato sem morala imeti seveda vse hkrati pred seboj. Po celi kuhinji sem jih raztresala. Mami, ki je imela pred prazniki v kuhinji mnogo o-pravka, so bile igrače na poti, zato jih je kar lepo na kup pometla in zaklenila v omaro. Tako sem o-stala z dolgim nosom in spet mi je bilo dolgčas. Tako sem še nestrp-neje pričakovala praznikov, prvič zaradi obljubljenega darila, drugič pa, da bi me rešili, da bi mi potem ne bilo treba biti več tako pridna. Končno je prišlo velikonočno jutro. Nebo je bilo lepo umito in veselo. Sonce se je ljubeznivo smejalo. Kamor se je ozrlo oko, povsod je toilo vse praznično oblečeno, kot da bi ihotela cela zemlja proslaviti Kristusovo vstajenje. Iz kuhinje je prijetno in vabljivo zadišalo, ker so pripravljali nekaj dobrega. Miza je bila že lepo pogrnjena s svetlim, belim prtom. Na njej so se smejali lepo pobarvani pirhi. V skodelicah se je kadila čokolada. Koliko vabljivih duhov, a kako razločno se je izmed vseh odlikoval imenitni duh po kuhani gnjati in poticah! Kot bi trenil, sem bila oblečena. Mama je rezala ‘kruh. Moje oči so se pasle na vseh teh dobrotah. I-skale so pa še nekaj, kje je obljubljeno darilo. Mama je to opazila. Nasmehnila se je, odprla omaro in potegnila iz nje majhen zavitek. Zdaj so se mi oči zasvetlile. Razvila je zavitek in — iz njega se je zakotalilo veliko čokoladno jajce! To je bilo darilo zame. Bila sem ga vesela. Kadar sva hodili z mamico na sprehod, sem se večkrat ustavila pred izložbami z velikonočnimi darili, posebno všeč so mi bila velikonočna jajca. Tako rada bi bila imela enega! Mama je to vedela in mi ga kupila. Vzela sem ga v roke. Nekaj je razbijalo v njem. Bog ve, kaj je notri? Mama mi ga ni pustila odpreti. Vzela mi ga je z rok, da ga ne bi razbila. Moja radovednost je I zdaj še zrasla. Kaj neki je v njem? |Kaj neki je -v njem? Mama je jajce spravila na omaro. Kadar koli sem hotela, sem ga lahko videla. A tudi brez tega bi hila vedno mislila nanj. Ko sem nekoč mislila, da je mama odsotna, me je radovednost premagala. Pristavila sem k omari stol, splezala nanj in se toliko časa stegovala, da sem dosegla jajce. Zdaj sem ga imela v rokah! Srce mi je utripalo od razburjenja. Tedaj pa je nenadoma vstopila mama! Pomislila sem na svoj greh dn od strahu spustila jajce z rok. Padlo mi je na tla in se tam razbilo. Za jajcem sem telebnila na tla še jaz. Ne vem, kaj mi je rekla mama. Spominjam se le, kako sem med črepinjami razbitega jajca zagledala majhnega dolgouhega zajčka iz čokolade. To je bila vsebina mojega tako oboževanega darila! Moje razočaranje je bilo veliko. Od takrat nimam več zaupanja v podobna svetla darila. Vedno si mislim: lepa lupina, prazna vsebina * Marc Živka, II. g. Iz »Literarnih vaju dijakov slovenske nižje gimnazije v Trstu, Il-l. ‘J**-' QZa veliki petek Brezdomcev dolge, nepregledne trume pred božji grob poklekajo molči . . . Na vdrta lica silijo solzi — le malokdo pogleda jih in ume . . . Kaj z mrtvim Kristom v grob so položili? Družine svoje, domačije — vse . . . In upov sto in sanj . . . Sam Bog pač ve . . . Vse so v viharju časa izgubili . . . Poslušaj, božji Sin, te neme vzdihe in ne zavrzi njih molitve tihe, Ti, ki od mrtvih vsal boš tretji dan. Se njim zasije jutro naj vstajenja, da njih življenje vredno bo življenja . . . Gospod, naj vera njih ne bo zaman! LJUBKA ŠORLI NA GORIŠKEM Prvi dih pomladi prebudi tudi v človekovem življenju nove sile. Velikonočni zvonovi neprenehoma naznanjajo novo pomlad. Tiha in cvetna nedelja začenjata velikonočne praznike z njihovimi običaji. Tudi pri nas gredo na veliki četrtek zvonovi »v Rim«. V času, ko so zvonovi zvezani, se oglasijo »raglje« ali »drdre«. Veliki raglji v zvoniku pomagajo še otroci s svojimi majhnimi »ragljami« po vasi. Na veliki petek v nekaterih vaseh na Vipavskem ne perejo, ker so na ta dan Judje prali Kristusova oblačila, ki so bila vsa krvava. Na veliko soboto zjutraj blagoslavljajo v cerkvi ogenj. Otroci prenašajo blagoslovljeni ogenj po hišah na tleči gobi. S tem ognjem zakurijo tisti dan v vsaki hiši. Popoldne nesejo dekleta k »žegnu«. V visoko naložene jerbase spravijo kolače, potice, gnjat, pirhe, hren in drugo ter vse pokrijejo z belim vezenim prtom. K »žegnu« prinesejo pa tudi otroci vsak svojega »meniha«. To je iz testa napravljen menih, ki ima za obraz vgneteno kurje ali gosje jajce, na katerega navadno narišejo oči, nos in usta. Ta blagoslovljena jedila se načnejo na veliko noč zjutraj. Vsak član družine dobi svoj del jedi, med katero ne smo manjkati hrena. Razume se, da se »žegnane« jedi zavžijejo na tešče. „FULJA“ Na Goriškem se vesele otroci, ko bodo zopet pokusili velikonočne dobrote, zlasti »fuljo«. Kaj pa je »fu-1 ja«? To je velikonočna jed, ki je podobna klobasi. Ni sicer lepa, a je zelo dobra. »Nebeška«, pravijo! Ce ni »fulje«, ni velike noči. Ta okusna jed se takole pripravi: Veliko kruha se z-riblje. Dodati je treba rozine, limono in nekaj jajc, da se vse drži skupaj. Vse to se namoči z mlekom ali pa s priutovo juho. Potem je treba vse ugnesti. Nato se napravi »fulja«. Skuha se v vodi; kuhana se postavi na krožnike in se potrosi s sladkorjem. To je tista imenitna »fulja« v Biljah. Brez nje bi velikonočnim dobrotam polovico manjkalo! ?mri in vstajenje Mala vasica je ležala pod hribom. V vegastih, a čednih hišah so živeli krepki, zdravi ljudje in veselje je napolnjevalo vas. Z oken so žareli nageljni, prijazno je dišal rožmarin — bila je to lepa, vesela vasica. Nekega dne pa je prišel za vasico veliki petek. Razširila se je novica o vojni in mlade, krepke vaščane so vpoklicali pod orožje. Zaplakali so zvonovi, zajokale matere, v bojazni, da ne vidijo več svojih sinov. Četica vpoklicanih pa se je po blagoslovu domačega župnika odpravila v mesto, s cvetjem, pesmijo, molitvami. Fantje so peli, iene so jokale, otroci so mahali za njimi z drobnimi ročicami. Cez noč je legla senca nad vasico. Pri Mohorjevih je ostala gospodinja sama, kajti mož dn sin sta ji odšla. Sama se je trudila in garala od jutra do večera, pomagalo ji je le Markovo dekle, sosedova Anka. Kmalu je minulo leto, nato dve, tri, odkar ni bilo moških na vasi. Vaščani so si pomagali drug drugemu, ob večerih so se zbirali in kram- ljali o domačih možeh, prebirali redka poročila. Približala se je velika noč in spet je kazalo, da bodo tudi tokrat morali vaščani sami preživeta praznike. Narava se je prebudila in vse je ozelenelo, toda Mohorjeve matere danes ni bilo na polju. Anka je s skrbjo pohitela k sosedovim in tam našla mater vso objokano. Držala je v roki list o moževi smrti. Slepa za vse se je starka napotila med njive, da bi naravi potožila svojo bol. S težavo je hodila med ogradami, se opotekala med cvetočimi mandlji in bolščala predse v nemi grozi. Nič več ni jokala. V prsih jo je tiščalo, zdelo se ji je, da ji je postalo srce ena sama rana, in otopela od strašne žalosti se je naslonila na drevo. Gledala je predse: po rebri so se vrstili številni vinogradi, češnje so brstele med bori so skakljali vrabčki in ščebetali na vse pretege. Ona pa je molče zrla: zasolzene oči so videle vse le še v megli. Spominjala se je davnih dni sreče ob strani moža, v duhu gledala neštevilne plodove, ki sta jih skupno pridelala, noči, ki sta jih oba prebedela v skrbi za sina, za Marka edinca. In zdaj je vse minulo, ljubljenega tovariša ni bilo več. Niti za grob ni vedela, da bi mu lahko nosila cvetja, da bi mu prižgala svečko v spomin in pomolila zanj. Zvrtelo se ji je, opotekla se je, iz duše pa se ji je izvil en sam krik, kot obtožba ranjenega bitja, dn ihtel, jokal do neba... Iz dneva v dan je hirala uboga mati. Ze zdavnaj bi jo bila ugonobila žalost za rajnkim možem, da je ni držala pokoncu trdna vera in upanje na sinovo vrnitev. Saj ji vendar niso mogli vzeti oba! Vsaj sin se mora vrniti. Iskre nade so gorele v opešanih očeh in edina Anka, ki ji je stregla, je mogla videti, s kakšno nadčloveško močjo se je mati borila za življenje, da bi dočakala sinovo vrnitev. Bil je veliki petek. Vaščani so bili veseli, srečni, kajti vojna je končala in mnogi fantje so se srečno vrnili. Stari materi so prikrivali srečno novico, da se ne bi mučila, ko njenega Marka še ni bilo domov. Toda mati je nekaj slutila Silila je iz postelje, kot da mora izrabiti že zadnje sile, predno u-mre. In tako je videla fante, za-čula je v daljavi njih pesem in *»-plakala: »Anka! Naši fantje to do- ma!« Dekle ni vedelo odgovora, a mati ni obupala. Njena vera je bila trdna. »Danes umira Jezus! On mi bo izprosil sina, On mi bo pomagal!« Anka je ihtela za mater, za Marka, zase. Nežno je božala uvelo starkino roko. Tiho je zaprla okno in prižgala večno lučko. »Marko!« je še zahropla mati in od tedaj je onemela ter samo še bledla v vročici. Kupa trpljenja je bila polna: kaplje srčne krvi so že padale preko roba. V nedeljo so zazvonili zvonovi. Mati je že tretji dan ležala v nezavesti in bledla. Jecljala je imena svojih najdražjih, klicala moža in sina. Zvesta Anka ji je stregla, ji nosila rož. Bil je krasen pomladni dan, mačice na vrbah so se pravkar razpele in snežni zvončki so pokukali izmed mahovnatih tal. Mati je naenkrat razprla oči in šepnila: »Pojejo! Naši fantje!« Anka je vzdihnila, mati pa je trudoma šepnila: »Vrnili so se... A tudi Marko pride!« Nebogljeno je premikala sivo glavo, njene oči so iskale Ankinih. Anka pa je ihtela, srce se ji je trgalo. Velika noč je. Vsakomur prinese radosti, olajšave. Za Mohorjevo mater in za Anko ničesar več ni bilo. Anka se ni mogla več premagovati. Ihtč je stekla ven, na travnik, med kamnite ograde in zelene borovce, da tam zakriči od silne bolesti, kjer ji bodo solze lahko svobodno olajšale dušo. Medtem pa je mati sama ležala. V njeni izmučeni glavi ni bilo ničesar jasnega več. Zaprla je oči. Od daleč je čula nejasne klice. In glej, zdelo se ji je, da jo je rajni mož prijel za roko, jo pobožal po osivelih laseh. Na vso moč s-o pri-trkovali zvonovi, maša je končala in ljudje so hiteli iz cerkve. Mati se je sunkoma dvignila in zavpila: »Marko! Marko! Ze prihaja moj sin!« Omahnila je v silnem naporu. Zdajci so se odprla vrata in na pragu je obstal Marko. »Sin!« Utrujeno srce materino je še zadnjič vzplamtelo, da se použije v silnem plamenu ljubezni, da objame svojega otroka. Ni imela več moči, da bi govorila, njene temne oči so nemo božale sina, mu govorile najslajšo govorico materine večne ljubezni. Nato jo je premagalo. Zaprla je oči in solze so ji polzele po velih licih. Prišel je župnik in pričel z molitvami za umirajoče. Marko je težko sopeč stiskal ustni in molil, molil. Sele tedaj je župnik opazil, de fant nima več leve roke. Anka je bila natrgala šop zvonč kov in trobentic in je zasopla sto- pala proti ogradi. Od daleč je gledal Marko na njenih zardelih licih sledove solz. Obrnil se je od okna in se zazrl v materin mrtvi obraz. Kaj naj stori, brez očeta, brez matere, brez roke? V obupu je zaprl oči. Zdramila ga je župnikova roka. »Mati ti je umrla, moj sin. Toda bilo je treba trpljenja, bridke smrti na križu, da je Kristus danes vstal in zmagal smrt. Pomlad pride po zimi, svetlejša zarja se porodi po viharni noči. Vzemi Anko, ki je dobra, pridna; naj ti bo ona v življenju varna roka, zvesta tovarišica. Naj ti bo današnji dan vstajenje v novo življenje!« Zasopla je prihitela v kamro Anka. Opotekla se je ob pogledu na mrtvo ženo in pokleknila ob postelj. Iz naročja so ji padle cvetlice po tleh. Skozi okno so lili sončni žarki vprav na obe: posrebrili so lase mrtve matere in zlatiti lase mladega dekleta. V cerkvici se je oglasil navček, veter je ponesel preko trtij in ograd zadnji pozdrav ženi, ki se je vračala v isto zemljo, s katero se je mučila vse svoje dni. Anka in Marko pa sta preko matere gledala v bodočnost; župnikove tresoče se roke so ju blagoslavljale. Večerna zarja se je rdeče razlila čez nebo do obzorja. V dalji je pritrkavalo v velikonočni praznik. Neva SlsODCnSKI Z R Z U B fl R BUDir£L3 ob SriRistohernici proč sisODensRe KmiGe Ko je avguštinski menih Martin Luter (1483-1546), sin nemškega rudarja, zasedel 1. 1508 stolico filozofije na univerzi v Vittenbergu, sta se rodila v Eašici pri Turjaku Primož Trubar in v Ninu v Dalmaciji Petar Zoranič, ki imata o gromne zasluge za razvoj književnosti med svojima narodoma. Medtem ko je Luter že postavljal temelje svoji protirimski verski obnovi, je rojenica povezala Slovenca Tirubar.a in Hrvata Zoraniča, da sta istočasno v humanistično vzvalovljenem ozračju probujala vsak svoj narod v dobi, ki je za naš slovanski ju.g polna viharnih pretresi ja je v. Trubar je svoje književno delo stavil v službo Lutrove verske obnove, čemur je popolnoma podredil izdajo Abecednika, Katekizma in Novega testamenta, Zoranič pa se je zatopil v narodno prebujeval-no delo, ko je v »Planinah« soro-jake pozival, naj trgajo zlate sadove hrvaškega pismenstva na vrtu Slave in naj jih ne kradejo s skopih gred latinskega sveta. Slučajna povezanost Trubarja s hrvaškin preroditeljskim zagonom pa je prišla do stvarnega izraza tudi na verskem obnovitvenem polju, ko je 1. 1557 bivši štajerski deželni glavar Ivan Ungnad, baron soneški, hotel razširiti luteranstvo na slovanski Balkan in na Italijo. Ungnad je hotel s pomočjo srbohrvaščine poluteraniti celo Turke! Na turškem dvoru v Carigradu je bila namreč tedaj srbohrvaščina nekak diplomatski jezik. Zato je uftanovil Ungnad v Urahu tiskarno, jo opremil z glagolskimi in cirilskimi črkami, najel hrvaške stavce, korektorje in pisatelje ter ukazal prevajati sveto pismo iz nemških in slovenskih izvirnikov v srbohrvaški jezik. Delo je vodil Primož Trubar v sodelovanju s Stefanom Konzulom. Antonom Alek-sandrovičem Dalmatinom in Jurijem Juričičem. XXX Neizprosna borba med katolicizmom in luteranstvom, tekma med osrednjo cesarsko oblastjo in svo-bodoželjnimi fevdalnimi gospodi, borba za nadoblast na Balkanu med muslimanskim Carigradom in katoliškim Dunajem uokvirjajo borbo za staro pravdo slovenskega in hrvaškega kmeta. Trubarjev oče, premožen tesar in mlinar, si ni zataknil za 'klobuk vejice zimzelena in ni šel z vilami na brezsrčno 'gosposko; miselno je bil celo na nasprotni strani, zato je v krutem precepu obvisel 1. 1525 na puntarskih vešalih. XXX Družinska nesreča je pognala mladega Primoža v bedo in s tem nasproti njegovi veliki usodi. Na Dunaju se je preživljal s cerkvenim petjem in z miloščinami. Spomin na brezskrbna dijaška leta na Beki in v Solnogradu je Trubarja le vzpodbujal k uporni vztrajnosti v borbi za obstanek. Na Dunaju je spoznal nadarjenega mladega cerkvenega pevca Primoža Trubarja tržaški škof Peter Bonomo (ki je od 1. 1512 do 1. 1523 zavzemal na Dunaju najvišje politično mesto) in ga povabil v Trst, kjer se je kot škofov služabnik pripravljal za duhovniški poklic. Luteranstvo je bilo tedaj v Trstu prilično močno, saj je znano, da so bile čistke iutenanstvu predanih meščanov na dnevnem redu v meščanski bratovščini sv. Frančiška. V ostalem pa je nova vera s pomočjo gosposke kmaiu preplavila slovensko zemljo, ni pa zajela širokih tlačenih ljudskih množic prav zaradi preočitne podpore, ki jo je uživala med plemiči in ostalo fevdalno gospodo. Tržaški škof Bonomo je bil lu-teranstvu naklonjen in je svojim bogoslovcem rad razlagal Kalvinove spise. Skof Bonomo je poveril že 1. 1527 mlademu bogoslovcu Trubarju župnijo v Loki pri Zidanem mostu in kmalu nato še kaplanijo pri sv. Maksimilijanu v Celju. Medtem je Trubar spopolnjeval svoje bogoslovno znanje na Dunaju. L. 1530 je bil v Trstu posvečen v duhovnika in škof Bonomo mu je dal mesto pridigarja-kantorja v tržaški stolnici. Kot kaplan v Loki (1530) se je Trubar prepričal, da ni nova vera pognala korenin med našim kmečkim življem, ki je še vedno kljubovalo v borbi za svoje pravice katoliškim kakor tudi protestantskim ^graščakom. Zato se je Trubar zatekel v lutrovsko naprednejšo Ljubljano, ki je tedaj imela le 7.000 prebivalcev, kjer je postal 1. 1531 stolni pridigar in se izživljal v družbi 'tajnika deželnih, stanov Matije Klombnerja. Vzporedno je deloval tudi na Štajerskem, na svoji župniji v Laškem (1533). Ko ga je začel preganjati škof Krištof Ravbar (1493-1536) in •mu prepovedal pridigati v stolnici, mu je dal mestni magistrat na razpolago cerkvico sv. Elizabete v meščanskem špitalu, kjer je deloval do 1. 1540. Po kraljevem ukazu se je .tedaj moral vrniti v svojo župnijo. L. 1541 se je zopet mudil v Trstu. Lutrovsko usmerjeni škof Kaci-janar (1536-1544) je imenoval 1. 1542 Trubarja za stolnega kanonika v Ljubljani, kjer je bil kapitelj večinoma že luteranski. L. 1544 je sledil Kacijanarju škof Urban Tekstor Tkalčič (Kavčič), ki je v svoji protiluteranski vnemi odstranil 1. 1546 Trubarja iz Ljubljane in ga poslal v St. Jernej na Dolenjsko. Skof Urban Tekstor je 'bil, kot sicer tudi oba njegova naslednika Konrad Glušič in Ivan Tavčar, naš kraški rojak, ki je kot kmečki sin videl v lutrovstvu ne samo verski upor, ampak tudi prehajanje suženjskih spon preprostega ljudstva iz propadajočega pokvarjenega kroga -katoliških zemljiških gospodov na novoversko vzkipelo gospodo in meščanstvo. XXX Važne so bile v tej dobi verske silnice pri politični preobrazbi naše zemlje. Lutrovstvo in katolicizem sta si izmenjavala trde udarce v borbi za duhovno oblast nad slovensko zemljo. Za verskimi nagibi so se pa često skrivali politični računi globlje narave. Tržaški 24 Jčonrad Zelenko. 'i slovenski časti Ves omočen v čevlje in nogavice zaradi hoje po visoki rosni travi in z natrganim suknjičem se je Stefan prebil iz žive trnove meje. Srce mu je zatrepetalo, 'ko je onkraj ceste zapazil pri Simenkovih se luč, svetlobo v Aničini sobi. »Joj, še bedi Anica, še bedi draga »dečla«, kot jo je tako rad nazival. Naglo in oprezno se je zagnal čez cesto in tiho odrinil plotne durice. Tudi zapri jih je .rahlo, da bi z ropotom ne prebudil staršev. Prav po tihem se je potem splazil preko dvorišča na podstenje pod razsvetljeno okno. (Neprevidna je Anica, da v vojnem času ne zastira okna, jo je sam pri sebi za hip pokaral. V resnici pa je bil vesel, da ga ni zastrla, da se bo lahko dvignil po zidu in jo skozenj čim-prej zazrl. Potem jo bo pa še poklical. Kaj neki dela, da v tej pozni nočni uri še čuje! ■Stefan se je z obema rokama oprijel za robe nadzidka pni oknu in se dvignil po zidu, da bi z glavo segel do spodnjega okenskega roba. Vsaj toliko mu je uspelo, da mu je pogled mogel vdreti v sobo. »Za vraga!« je siknil, ko je opazil v sobi na robu postelje sedečega nemškega vojaka. Naglo se je spustil na tla. Zagomazelo mu je po životu. iZakiel bi najrajši in zajokal hkrati. »Tako? Nesramnica! Jaz tvegam zate svobodo in življenje na tej prenevarni poti, ti pa se družiš a. Nemci! Se v sobo si dovoliš obisk? Nesramnica! Fej te bodi! Nisem mislil, da si taika! Cernu sem se odpravil, da te otmem? Zlodej tebe in Nemca!« Stefan je pod oknom kar drgetal. Jeza ga je grabila, da bi, če bi ne bilo Nemca, kar vdrl v sobo in izdajalskemu dekletu pljunil v obraz. Pa se je zresnil. Ali je Anica sploh v sobi? Saj nje niti ni videl! Videl je samo vojaka. Kaj pa, če se je Stefan v svoji sodbi o Anici zmotil in prenaglil? Se enkrat mora gor na okno, da ugotovi, ali je Anica v postelji ali ne. Znova se je oprijel. Roke so mu drhtele, srce mu je nabijalo, ko se je dvigal. Ce bo pa res, bo divje zatulil in 'zaklel, da bo pomnila. Se kamen bo potem zagnal v sobo in zbežal. S čelom se je že dotikal nadzidka. Se malo, še malo više in bodo tudi oči presegle rob in obletele sobo. V postelji ni Anice. Postelja je široko odgrnjena. Vojak, slok in črn, sedi na robu postelje in bulji v neki časopis. Ob mizi sloni nekdo. Kdo je pa to? O vraga, tudi vojak zavaljen in škof, ki se je v lutrovskem navdušenju zavzel za mladega Trubarja in ga vzgojil v najuspešnejšega slovenskega reformatorja, je po smrti Maksimilijana I. (1519) dosegel, da se je pri razdelitvi Avstrije Trst oddvojil od lutrovsko razgibane Kranjske, h kateri je po Valvazorju pripadal skupaj z Reko, in bil za kratko dobo dodeljen katoliški Španiji!... XXX Ko se je 1. 1548 po kraljevem nalogu začelo pravo preganjanje lutrovskih voditeljev (povod za to je dal ljubljanski kanonik Wiener, ki se je branil maševati za umrlo kraljico Ano), je Trubar pobegnil v nemške protestantske dežele, kjer je začel neumorno delovati na širjenju protestantske pisane besede med svojim narodom, od katerega so ga nasilno ločili, kateremu ie pa kljub temu še hotel versko in s tem tudi narodno koristiti. L. 1560 je dobil Trubar poziv kranjskih deželnih stanov, naj se vrne na Kranjsko. Prišel je zopet v Ljubljano junija 1561 in nato še enkrat junija 1562, ko je začel kot superintendent slovenske protestantske cerkve delovati na širjenju lutrovstva po Kranjskem in Goriškem. Ker je nadvojvoda Karel smatral natis Trubarjeve »Cer-■kovne ordninge« (1564) za kršenje svojih vladarskih pravic, je prepovedal objavo ordninge in Trubarja izgnal. Trubar je šel na Wurttem-berško in se 1. 1566 preselil v De-rendingen pri Tubingi, kjer je umrl 29. junija 1586. XXX O Trubarjevem delovanju na Goriškem poroča italijanski zgodovinar Rio Paschini v svojem delu »Storia del Friuli« (III. knjiga, str. 241) naslednje: Grof Jurij Turn je pozval v Gorico slovenskega heretika Primoža Trubarja, ki je dospel v novembru 1563 in petnajst dni pridigal v nemščini, slovenščini in italijanščini ter po lutrovsko krstil sina novoversko usmerjenega goriškega plemiča Josipa Egkha. Zaradi pritožb goriškega namestnika in župnika je cesar Ferdinand ukazal, naj Trubarja primejo in ga pripeljejo na Dunaj. Ta je bil pravočasno na to opozorjen, pobegnil in se ni več vrnil v Gorico, kjer so drugi nadaljevali njegovo heretično propagando s pomočjo naklonjenosti goriških plemičev, ki so se zavzemali za ustanovitev redne protestantske cerkve. Med temi plemiči je treba omeniti razen že navedenega Turna še Bernarda in Andreja Attemsa, Avguština Voge-tiča, Hanibala Egkha (ki je vsem prednjačil po novoverski vnemi) in sorodnike samega kanclerja Ko-bencla. Obnovitveni napori pa niso .uspeli, ker se je znal nadvojvoda Karel uspešno upreti plemiškemu pritisku.« XXX Trubar je kot prvi slovenski pisatelj in izdajatelj prve slovenske knjige najtesneje povezan z narodnim preporodilnim delom na Tržaškem, Goriškem in Vipavskem. Pri širjenju protestantizma se je mo- ral posluževati govorice slovenskega kmečkega in delovnega človeka, če je hotel naleteti na potrebno izrazno in duhovno razumevanje! Z brižinskimi rokopisnimi spomeniki (926) smo dobili Slovenci svoj prvi književni zaklad v dobi, ko se ,naš jezik še ni preveč oddaljil ad prvotne praslovanske oblike, ko smo Slovenci v novi domovini na najzahodnejšem kraju slovanske naseljenosti govorili še nekakšno narečje skupnega slovanskega jezika. Z brižinskimi spomeniki smo ohranili Slovenci najstarejši književni vir na evropskem zahodu, ki je starejši od vseh sličnih virov bogate italijanske književne preteklosti. Propad narodne karantanske države je z izgubo politične samostojnosti in svobode pomeni! za naš narod tudi padec v temo prosvetnega mračnjaštva. Zagospodoval nam je tujec, nas z mečem in križem klestil, razdelil, raznarodil, preselil in nam onemogočil, da bi se v stalnem življenjskem boju u-spešneje zanimali tudi za svoje prosvetne koristi. Politično upiranje se je končalo z Gubčevim kronanjem na Markovem trgu v Zagrebu... Uspešnejše je bilo versko upiranje in obnavljanje, pri čemer pa so nemške fevdalne koristi preprečile vključitev slovenskega svo-bodoželjnega ljudskega toka. Vendar, v kolikor je bil zimzelen za slovenskega kmeta vir trpljenja in smrti, je bila Lutrova beseda posredni vir narodnega prebujenja in prosvetnega dviga. Prvi slovenski protestantski knjigi, ki jo je Primož Trubar izdal 1. 1551, je sledila kot nujna posledica prva slovenska katoliška knjiga 1. 1574. Protestantski verski in narodni obnovitveni vnemi je sledila prav taka katoliška protiob-nova, ki nam je dala z jezuitskim kolegijem v Ljubljani (ustanovljenim od, Ferdinanda II. 1. 1597) pravico, da se sklicujemo na 354 let staro izročilo slovenskega višjega šolstva! XXX Ponemčevanje je sredi XVI. stoletja našo narodno ozemlje skrčilo za skoro dve tretjini prvotne posesti. To se je tudi močno poznalo v jeziku, ki je bil dušen od preobilice tujk in spakedrank. Takšno stanje nam nazorno pri-kaziuje prva slovenska, knjiga, Trubarjev Katekizem, izdan 1. 1551: »Anu kratku Podvučene, skaterim vsaki človik more vnebu priti«, in ■kmalu temu sledeči Abecednik: »A-ne Bukvice, iz teh se ti Mladi inu preprosti Sloveni mnogo lahku okratkim času brati navučiti. Vtih so tudi ti vekši štuki te krščanske vere inu ane Molitve, te so prepisane od aniga Perjatila vseh Slo-vencov.« Trubarju je šlo namreč bolj za vsebino kot za obliko! Hotel je, da ga ljudstvo razume, zato je /uporabljal mnogo nemčizmov, čeprav je že tedaj imel na razpolago odgovarjajoče pristne slovenske izraze. Toda že Trubar sam, za njim pa Krelj in Dalmatin ter cela vrsta drugih slovenskih slovničarjev in pisateljev, so začeli čistiti naš jezik od nespodobnih tujk in spakedrank. Danes slavimo prvega slovenskega narodnega buditelja Primoža Trubarja v polnem sijaju slovenske tiskane in govorjene besede. Slavijo ga tudi tisti, ki so se v svobodni domovini protivili, da bi mu naš hvaležni narod postavil skromen doprsni kip v zelenem središču Ljubljane, v senci cirilmetodovske ih svetosavske, krščanske in slovanske, verske in narodne vzajemnosti. » Slovenska lirska pesem « V košarici velikonočnih pirhov in poslastic bodo letos tržaški Slovenci našli poseben da.r, ki jim ga je poklonil prof. Vinko Beličič. To je zbirka slovenske lirske pesmi. Izdala jo je Slovenska prosvetna matica v Trstu, tiskala pa tiskarna »Adria«. Kot uvod v svoje izdajateljsko kulturno delo si ta naša prosvetna ustanova res ni mogla izbrati lepšega knjižnega darila. Po pravici velja pri vseh narodih lirski spev za najglobljo in hkratu najnežnejšo stvaritev človeške duše. Zato kaže pogledati, kaj je slovenska duša ustvarila globokega, pristnega in izvirnega v prekratki dobi poldrugega stoletja, ko imajo drugi narodi stoletja in stoletja na razpolago z neštetimi domačimi poizkusi in tujimi vzori. N.i se nam treba sramovati, nasprotno! Teh sto in petdeset let samostojnega lirskega ustvarjanja izpričuje pred vsem svetom nenavadno globino slovenskega lirskega občutja kakor še .nedvignjene zaklade predstavne in čustvene muzikalnosti, ki je je zmožen slovenski jezik. Da, bili so časi, ko so tujci, sodeč po zvokih nerazumljivega jim jezika, .očitali naši govorici rovtarski značaj. Pravični sodniki in pravi poznavalci svetovnih jezikov, malih in velikih, pa priznavajo, da tiči za mrtvimi črkami in zlogi o-gromno duševno, čustveno in predstavno bogastvo, ki ga človek dojame, kakor pri vsakem jeziku sploh, šele, ko ga razume. Akustično so ti jeziki dokaj enaki. Ločijo jih šele duševne prvine: to je tokovi, misli in čustev, ki jih zvoki sprožijo. Tu je slovenska duša izredno sveža, pestra in razkošno bogata. Prof. Beličič se je lotil izredno težke naloge, ko je zbiral iz dosedanje lirske žetve njene najlepše vrhove, skratka, ko nam je predstavil krizantemo lirskega ustvarjanja in lirskega čutenja slovenskega človeka. V svojem zgoščenem in preudarnem uvodu pravilno na- glaša, da je vsaka taka izbira nekaj subjektivno-enostranskega. Ze površen pogled v Beličičevo zbirko pa kaže, da ga pri izbiri ni vodila nobena enostranost in da je znal zbrati vse naše pesnike, ki so vsak na svoj način izoblikovali značaj slovenske lirske pesmi. Druga odlika njegove knjige je uvod in opombe, ki jih najdemo na kraju knjige, o posameznih pesnikih in njihovih pesniških izlivih. Tako dostojnega uvoda si slovenska lirika, zlasti če še upoštevamo skromni prostor, ki mu je bil na razpolago, ni mogla najti. Ze prvi odstavek, ki je posvečen lirski pesmi sploh, nam kaj vešče pojasnjuje mesto, ki g.re lirski pesmi v književnem delovanju. Tu se pisec dotika vseh plati lirske pesmi, od estetičnih In psiholoških do njenih metričnih in tehničnih posebnosti. Odstavek o lirski pesmi v okviru evropske kulture predstavlja prerez liričnega ustvarjanja od grške dedine preko trubadurske poezije srednjega veka do novoveških vrhuncev, pri čemer se posebno u-stavlja pri romantiki in ji odmerja zasluženo mesto. In dalje sega do sedanjosti, .do simbolizma in končno do sodobnega ekspresionizma. S posebno ljubeznijo je pisec napisal odstavek o lirski pesmi pri Slovencih. To bo najbrž eden najlepših sestavkov, napisanih med Slovenci o naši liriki in lirikih sploh: od Vodnika preko klasika Prešerna do Zupančiča in bogatih sejavcev lirične pesmi po njem do tragično preminulega Balantiča. Tu najde Gradnik, naš briški slavec, svoje pravo mesto, tu so duhovni prerezi Sardenka, Jarca, Vodnika, Kocbeka, Faturja, Tauferjeve, Salija in drugih. Kako posrečene so oznake Gregorčiča, Ketteja, Murna in po-sebe .tragičnega pevca našega kra-škega sveta in človeka Kosovela! Prof. Beličič je s srečno roko iz-staknil prav sleherni biser in ga z občutkom liričnega sladokusca po- stavil v svojo zbirko! Kateri stihi bi mogli Prešerna tako sodobno raztolmačiti kakor končni krik soneta »Kadar previdi učenost«: Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa! Pogledi, misli in želje goreče, vam prostost dam, ker zdravja nimam upa: Hodite, kamor vedno sla vas vleče, upijanite od sladkega se strupa, ki mi razdjal srce bo hrepeneče. In Zupančič poje v zbirki: Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal. In moje srce zaslutilo je tvojo tajno moč . . . Pa da preskočimo k ' moderni! Vzemite teh-le nekaj stihov iz Kosovelove »Kraške jeseni«: Sladka črnina, polni grozd, jagode se v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo. .Kako širna, živopisana je slika, ki ti jo tu pesnik z bornimi štirimi stihi pričara o našem Krasu! Predaleč pa bi zašel, če bi hotel nanizati le najsvetlejše bisere bogate Beličičeve školjke. Treba je seči po tej »Slovenski lirski pesmi«. Knjiga je kakor nalašč za te težke dni, v katerih živi današnji človek sploh in slovenski razumnik še posebej. Pričarala mu ■bo trenotke utehe in pokoja ob najčistejši poeziji, ki jo je zložil slovenski pesnik. Naj bi zato ne manjkala na nobeni zasebni knjižni polici, izreden pripomoček pa bo tudi naši srednji šoli in dozoreli mladini! J. B. rdečih las. Torej Anice vendar ni! Radostno razburjen se Stefan spusti po zidu in trdo poči na tla. Tedaj pa se v notranjosti začuje glas: .»Teufel! Was ist los? Schiiesse, Krmit!« In že zacepetajo trdi k> Taki bosih nog. Tudi po kljuki na oknu sega nekdo. Stefan bliskovito smukne onkraj verande ,in še naprej za hišni vogal. Toliko da je umaknil pete, že skoz okno Aničine sobe jekne na vse strani sedem strelov. Tudi kletev: »Das dich de.r Teufel hole!« še ujame Stefan, ki je onkraj hiše urno pobiral korake in zdrknil v mokro jamo med stare vrbe. Sem dol mu menda ne bodo sledili. Tod ne bodo vendar pregledali. »Torej Simenkovih najbrž ni več! Uboga Anica, ubogi domači! Bog se usmili!« se je preplašenemu, za debelo vrbo skritemu Stefanu iztrgalo Iz duše. Sedaj mu je zaradi onele krive obdolžitve za dekle bilo toliko huje... Kije je Tevica? Ali so jih res že kam odpeljali? Na Bori? Bog obvaruj! Kaj pa, če so Simenkovi svoj lepi dom morali prepustiti vojakom, stanujejo pa kje drugje v vasi! Kje? Stefan je ves zbegan razmišljal in ugibal zdaj to zdaj ono, napeto prisluškoval in napenjal oči, če gredo kod kakšni vojaki... Kam naj pojde sedaj? Kje naj išče Simenkove? Kje otme Anico in zbeži z njo? Bridko mu je bilo za ljubo dekle. Morda so pa Simenkovi še doma? Morda ‘V prednji sobi in so le Aničino sobico marali odstopiti? Ali ne bi kazalo, da bi se Stefan čez čas le približal spet hramu in se preveril, ugotovil skoz okno, so li doma ali ne. Budil jih niti ne bo! Z dokajšnjo bojaznijo se je Stefan znova kradel k Simenkovim. Zdaj pa zdaj je postal in omahoval. Najmanjša stvarca ga je zbegala, še žaba, ki je skočila v mokri travi, in čuk, ki je na bližnjem drevesu znova začel nategovati svoj turobni »Kvuuuk, kvuuuk«... (Neizmerno 'koprnenje po dekletu je Stefana le privleklo do hrama. Pod prvim sprednjim oknom na desni strani se je ustavil in pokrižal ter dejal: »Sveti križ božji! Bog pomagaj!«, nato pa se po zidu začel prav tiho dvigati. Luna se je na svoji nočni poti pomaknila že dokaj na zapad in sevala v Simenkovo prednjo sobo. Zato je Stefan brž ugotovil, da je pri Simenkovih v sohi še vse po starem. Na posteljah spe. Menda le domači? Ali ne bi Stefan le rahlo, prav rahlo pokljukal po šipi? Ce se zbude, prav, če ne, jih bo pustil v miru. Trikrat je z nohtom rahlo podrsal. Na postelji se je nekdo premaknil, Stefan je bil ves natrpen. S postelje nekdo celo vstaja. »Kristus, kdo je?« dihne tiho. Nemudoma zbeži, če bi bil 'kakšen tujec. Bil je pa Simenkov oče Franc. Ta je Korenjakovega zunaj ob šipi takoj prepoznal. Tiho je odprl okno in .zašepetal: »Za božjo -voljo, .ti si! Mi smo še vsa drveni, če ni prej, ko sta onadva divjaka streljala, obležal kdo mrtev zunaj pred našo hišo! Prosim te, beži od nas!« »Nekaj važnega bi rad govoril z vami? Je Anica doma?« je z nemirnim glasom hitel Stefan. »Nikar nas ne moti zdaj! Anica je v Spuhlju pri tetici Cili! Prosim te, 'beži proč od nas, da ne bosta čula in znova streljala! Prosim te, beži, da se ne zigodi kaj hudega tebi in nam!« Simenkov oče je kar zaprl okno in še mahnil ,z roko, naj gre vztran. Stefan se je brž tiho spustil na tla in izginil v mesečno majsko noč. «» «.» «» Simenkova Anica in Vinko sta pri teti Cili v sosednji vasi v Spuhlju zadremala šele proti .drugi uri po polnoči. Cim sta trdno zasnula, je že nekdo trkal .zunaj na šipo. Prebudilo je le teto Cilo. Splašila se je prvi hip, če morda kdo ne išče in .zalezuje .ubogih otrok. V strahu je vstala in stopila proti oknu. Ko je opazila, da ne trka stražnik! ali vojak, namreč domačin, ji je malce odleglo. Vendar je plaho odprla okno in polslišno vprašala: »Kdo pa je?« »Stefan Korenjakov sem. Iz Ljubljane prihajam. Saj je pri vas Simenkova Anica!« je Stefanov glas bil skoraj nestrpen. »Pa kaj hočeš od nje zdaj ponoči?« je bila Čila nevoljna. »Od Simenkovih prihajam. Oče me je poslal sem. Rad bi govoril z Anico!« »Veš kaj, pojdi domov in se zglasi rajši jutri čez dan! Zdaj je komaj dobro legla in zaspala! Jutri se zglasi, j-utrd!« ga je odganjala Cila. »Pa jaz moram še nocoj govoriti z njo. Ze zarana spet odidem. Saj veste, kako je, da me nihče ne sme videti doma!« »Bog pomagaj, da ni miru več pri nas i:n ga ni!« je godrnjala Cila. Z nevoljo je šla dramit Anico. Cim se je je dotaknila, se je dekle splašila in kriknila: »Kristus nebeški, branite ga, branite!« »Nič se ne plaši! Stefan Korenjakov je zunaj! Rad bi govoril s teboj...« Anica ,je široko odprla oči. Vest o Stefanu, o katerem je pravkar sanjala, da so ga ujeli, jo je še bolj pretresla. Prvi hip se ji je zdelo, da so Stefana zvezanega morda pritirali k njej. »Jezus, kaj bo z njim! Stefan, Stefan!« »No, le vstani brž! Saj se .bosta 'lahko naklepetala!« ni teti bilo prav zaradi nočnega obiska. »Zunaj pred oknom te čaka!« (Se nadaljujel DOBRO SO SI POSTLALI! Iz govora, ki ga je imel v imenu S DZ njen podpredsednik Kristjan Tence iz Sv. Križa na debatnem sestanku med SDZ in KP v Nabrežini dne 18. marca t. I. Komunisti stalno pripovedujejo, da je treba preivelike razlike med dohodki posameznikov čimbolj izravnati. Stalno govore, da moramo biti vsi enaki, poudarjajo, da nima nihče pravice živeti neprimerno boljše kakor drugi. V tem jim dajemo prav. Vsi smo ljudje in vsi imamo vsaj v glavnem podobne potrebe. Organizator ruske revolucije Lenin je .zapisal: »Proletarska država mora dovesti do redukcije vseh plač na višino povprečne delavske plače.« Poglejmo si torej ali je morda vsaj v doseženi enakosti med ljudmi nekakšno idejno in socialno opravičilo za materialno bedo, ki jo prinaša komunizem delavstvu. 'Zanima nas, ali si tovariši v komunističnih državah bratsko in solidarno dele zlo in nevolje, ki jih prinaša uveljavljanje komunističnega sistema. Plače in davki Razlike med plačami delavcev in vodilnega osebja so v sovjetskih tovarnah povprečno večje kakor pa v »kapitalistični« Angliji. Pod Leninom so dobivali tovarniški direktorji največ trikrat tako velike plače kakor navadni delavci. Danes dobivajo do dvajsetkrat večje! Po službeni sovjetski davčni statistiki za leto 1941 je bil v tem letu povprečni letni dohodek so‘vjetske-ga državljana 3.467 rubljev, toda statistika navaja poleg raznih vmesnih stopenj na vrhu majhno skupino ljudi, .katerih dohodek znaša nad 300.000 rubljev! Tudi po drugi svetovni vojni se .razmere niso poboljšale. Medtem ko dobiva industrijski delavec povprečno 550 rubljev na mesec, jih dobivajo visoki uradniki, inženirji in oficirji po 4.000 - 7.000, t. j. povprečno desetkrat toliko kakor delavec. Pri tem pa še niso upoštevane pri vodilnem osebju nagrade za prekoračenje »plana«. Te nagrade pogostoma po nekolikokrat presegajo redno mesečno , plačo! Tovarniški priganjači so namreč dobro nagrajeni! Skupino zase tvorijo nekateri pisatelji in znanstveniki, ki imajo rednih dohodkov nad 100.000 rubljev. Značilno je, da je povojno razvrednotenje denarja sorazmerno veliko bolj dvignilo dohodke komunistične gospode kakor pa dohodke delavca. Razlike med blagostanjem posameznih stanov so se s tem še bolj povečale. Komunisti bodo dejali, da imajo tudi v Angliji, kjer .znaša povprečna delavska plača 250 funtov, direktorje z mesečno plačo 5.000 funtov, pokazali bodo s prstom na tistih par izjemnih primerov načelnikov naj več j ih ameriških družb, ki imajo celo kar do 500.000 dolarjev letno. Toda pri tem pozabljajo, da se demokratske države poslužujejo davčne politike in da z njeno pomočjo izravnavajo prevelike razlike v dohodkih. Navedenemu angleškemu direktorju bo po odbitku vseh davkov ostalo samo 1.000 funtov mesečno, torej štirikrat toliko kakor delavcu, ameriškemu direktorju pa bo po odbitku 91 odstotkov davka ostalo samo 45.000 dolarjev letno. Ameriška velekapita- listična družba torej plačuje svojemu direktorju letno 500.000 dolarjev, zato da bi jih v resnici lahko imel 45.000, kar je približno petnajstkrat toliko kakor njegov delavec. Teh davkov ne smemo izgubiti izpred oči kadar koli nam komunistična propaganda govori o velikanskih dohodkih vodilnih o-sebnosti zahodnega gospodarstva. Slika postane zrela za primerjavo šele, ako odbijemo od kosmatih prejemkov navedene davke. Tako hudih davkov na velike dohodke namreč pri komunistih ni. V primeri s socialno davčno politiko Zahoda, ki stremi za tem, da črpa glavne dohodke za državne izdatke iz žepov tistih, ki lažje dajo, so si novopečeni komunistični bogataši vse mehkejše postlali. Medtem ko znaša v po komunistih najbolj napadanih Združenih državah davek na vse letne dohodke, ki presegajo 200.000 dolarjev kar 91 odst., raste v Sovjetski zvezi zadevna davčna stopnja samo od 5 in pol odst. do največ 13 odstotkov. Vsi dohodki nad 13.000 rubljev plačujejo .namreč ne glede na višino največ 13 odst. davka. Da bo primera jasna, jo poenostavljamo: ameriški bogataš, ki zasluži n. pr. šestdesetkrat več kakor navaden delavec mora odstopiti državi nad 9j 10 svojih dohodkov za davke in samo 1/10 ostane njemu, nekateri sovjetski državljani, ki zaslužijo prav tako šestdesetkrat toliko kakor delavec, pa odstopajo državi za davke samo nekaj več kakor 1/10, ostalih 9/10 pa obdrže zase. Torej prav narobe kakor bi pa pričakovali v socialistični državi! Kje je tu enakost in poštena davčna politika? Seveda se pri takih davkih tudi v kolektirvizirani državi lahko grmadijo velika premoženja in novopečeni 'bogatejši jih vlagajo v državna posojila, ki nosijo letno 4 odst. obresti. Kdo plačuje te o-bresti? Vsekakor sovjetski narodi s svojimi davki in mizerno eksistenco. .In če dobiva nekdo brez vsakega dela po zaslugi zgaranega sovjetskega delavca letno te obresti, ali ni to izkoriščanje človeka po človeku, ki ga je hotel komunizem vsaj v teoriji odpraviti? Šolnine Toda s tem še niso izčrpane vse mere, s katerimi si nova sovjetska boljša družba izboljšuje svoj položaj, da bi še bolj podčrtala mejo, ki jo deli od proletarskih mas. 3. oktobra 1940 je bil izpremenjen sovjetski zakon o brezplačnem šolanju. Učenci 8., 9. in 10. razreda mestnih šol (kar bi nekako odgovarjalo naši nižji srednji šoli) morajo odtlej plačevati mesečno po 200 rubljev šolnine, učenci istovrstnih podeželskih šol pa po 150 rubljev. Učenci višjih srednjih šol morajo za svoje šolanje plačevati v mestih po 400 rubljev mesečno, v podeželskih središčih pa po 300 rubljev. Ali si sedaj lahko predstavljamo, kako naj pošlje navaden delavec s čisto mesečno plačo 460 rubljev svojega otroka v srednje ali višje šole. Saj bi moral v prvem primeru dajati za šolnino po- Vloga žene družbi Ze po prvi, a prav posebno po drugi svetovni vojni je življenje odtrgalo žeo od njenega domačega ognjišča, od tihega, mirnega in srečnega življenja, ki ga je žena uživala v krogu svoje družine. Nadomestiti je morala moža, ki je šel na vojsko, skrbeti za svoje otroke, boriti se za vsakdanji kruh. Posledice teh obeh vojn, a prav posebno zadnje, so ženino življenje .zelo spremenile. K ženini sveti dolžnosti materinstva, k njenemu napornemu delu v gospodinjstvu in v službi, ji je današnji novi demokratični družabni red naložil novih dolžnosti v korist njenega naroda, v korist nje,ne domovine. 2eni se je njena sposobnost v minulih časih že priznala. Zato se ji je tudi dodelila volivna pravica. Zena torej voli in tudi sme biti voljena, kar pomeni, da ima aktivno in pasivno votivno pravico. Zena je doživela novo dobo, dobo demokracije. V tej novi dobi se ji s priznanjem volivne pravice priznava enakopravnost, ki jo imajo vsi državljani ne glede na spol. Tako se dejstva, da žena v skladu z lepim slovenskim pregovorom »drži tri ogle pri hiši«, dodaja še dolžnost sodelovanja za skupni blagor njenega naroda. Enakopravnost z vsemi ostalimi državljani ženi ne nalaga samo pravice, ampak tudi dolžnosti! Ta najuspešnejši korak naprej so slovenske žene sprejele z velikim zadovoljstvom. Saj je prav žena glavni činitelj družbe in njene 'bodočnosti, a ženina dolžnost je skrb in briga iter trud za srečo v tej bodočnosti. Kot mati, gospodinja, vzgojiteljica svojih otrok je žena nosila odgovornost za blagor svoje družine. Danes pa nosijo žene soodgovornost za blagor svoje domovine, ki n.i nič drugega kot naša velika skupna družina. Kakor je ženi sveta njena družina, tako mora žena ljubiti svojo domovino, svoj rod, če hoče o-hraniti svoj svobodni dom in oču-vati svojo materinščino. Danes je žena pred narodom odgovorna za moralni in fizični dvig svojih o-trok v spoznavanju dolžnosti do domovine; od nje .zavisi, kako bo vzgojila otroke v značajne može in žene ,ter kako bodo oni .ljubili svoj dom, svoj rod. Odkar se žena izživlja, ona zavestno ali podzavestno vlada s srci in mislimi svojih mož in otrok. Zato je njena dolžnost uporabiti to svojo srčno premoč v idealne in dobre cilje političnega prepričanja svojcev. Da bi pa žena znala ubrati prava pota pri svojem odgovornem javnem delovanju, pri urejevanju socialnih, gospodarskih, občinskih vprašanj itd., se mora zanimati za vsa važna vprašanja našega časa. A. D. lovico svoje mesečne plače, v drugem pa skoro vso plačo! Z uvedbo šolnine je torej vodilna sovjetska elita preprečila, da bi v njen krog lahko brez kontrole prodirali novi ljudje iz delavskih vrst. Visoke šolnine plačujejo namreč lahko samo starši, ki imajo velike dohodke. Zato je sinovom takih staršev zasiguran pristop na vodilne položaje. Delavskemu ali kmečkemu otroku pa je višje šolanje omogočeno samo, ako dobi državno štipendijo, ki pa jo država podeljuje samo izbranim otrokom izbranih staršev, od katerih si režim obeta slepo pokorščino in zvesto službo. Svobodna in brezplačna pravica do izobrazbe, ki je ena izmed največjih pridobitev demokratskega Zahoda, je torej v Sovjetski zvezi pokopana. Kar mislite si, kako bi bilo pri nas, ako bi morali delavci plačevati pri obstoječih mesečnih dohodkih okrog 27.000 lir po 12.000 do 24.000 lir mesečne šolnine zato, da bi svojega otroka lahko pošiljali v nižjo ali višjo gimnazijo. Ali bi potem še govorili, da je to napredek? Dediščine Poleg uveljavljanja nizkih davkov na velike dohodke, poleg u-vedbe šolnine, ki naj prepreči delavskemu ali kmečkemu otroku, da bi postal inteligent, je napravila sovjetska elita še eno veliko stvar, da zaščiti svoje interese. Vsi vemo koliko se govori o brezdelnih dohodkih in nepravičnem blagostanju, ki izvira brez zaslug iz podedovanih bogastev. Davčna politika zahodnih držav je v zadnjih letih tako napredovala, da so velike dediščine skoro nemogoče. iSaj pobere država 4/5 - 9/10 take dediščine. Najbolj napredna je v tem pogledu Anglija. V splošnem pa velja v vseh demokratičnih državah načelo: čim večja je dediščina, tem večji naj bo odstotek, ki ga pobere država kot predstavnik skupnosti. Ne tako v Sovjetski zvezi. 27. aprila 1918 je bila v začetnem revolucionarnem navdušenju pravica na dediščino popolnoma odpravljena. Uveljavljeno je bilo pravilo, da pripada vsa zapuščina umrlega državi. Toda že leta 1922 je izšel zakon, ki je dovoljeval, da so smeli podedovati otroci po svojih starših ali očetje in matere, ki jih je u-mrli vzdrževal, dediščino v vrednosti do 10.000 rubljev. Leta 1936 je bila odpravljena meja 10.000 rubljev in od leta 1943 dalje smejo podedovati tudi starši sploh, ne glede, ali jih je umrli vzdrževal ali ne. Podedovati smejo tudi sestre ali bratje in omogočeno je, da razpolaga posestnik testamentarno s svojim premoženjem v korist katere koli osebe, tudi če ni z njo v sorodu. Poleg tega je bila leta 1943 odpravljena progresivna davščina na dediščino, ki je prej dosegala do 90 odstotkov. Danes plača v komunistični Sovjetski zvezi vsaka dediščina isti procent davka, ne o-ziraje se na to, ali je velika ali majhna! iS temi reformami zakona o dedovanju so si torej sovjetske elite omogočile, da se lahko bogastva in premoženjske pridobitve prenašajo iz roda v rod brez tistih velikih odbitkov, ki si jih v takih primerih v zahodnih državah prilasti skupnost s pomočjo visokih progresivnih davkov na dediščine. Kdor torej v .Sovjetski zvezi enkrat prodre v ozki krog priviligiranih, ta je lahko veliko bolj siguren, da bo v njem ostal in da bodo v njem o-stali tudi njegovi otroci, kakor pa je kapitalist v zahodnih državah. Pred zmanjšanjem dohodkov ga ščitijo razmeroma nizki davki, njegovo premoženje bo pri prehodu na potomce podvrženo manjšim o-krnitvam kakor pa bi bilo na Zahodu in s svojimi velikimi dohodki bo sigurno lahko omogočil svojim otrokom visoko izobrazbo. dohodki in premoženji posameznikov, za omogočanje čim lažjega prehoda iz nižje plasti v višjo, vidimo, da se v komunistični družbi vodilna plast, ko je enkrat sigurno na oblasti, vedno bolj zapira vase, da postaja prava kasta, kakor j.ih je poznala stara Indija. Zanjo je izobilje, zanjo je izobrazba in če se nekomu ne zgodi nesreča, da pride pred politični proces, lahko pričakuje, da bodo ostali pri koritu .tudi njegovi bodoči rodovi. Vse to se zgodi v Sovjetski zvezi istočasno ko propadajo v Angliji gradovi in lordska bogastva, ko gredo na boben zaradi visokih davščin največja premoženja, ko je zaradi visokih davkov 'in drage služinčadi postalo nemogoče vzdrževanje velikih privatnih hiš ter jih lastniki prostovoljno odstopajo občinam ali državi v darilo. Medtem ko gredo po tej poti vse demokratične države in tudi Amerika, vidimo, da se uveljavlja na Vzhodu v komunistični dimžbi nov privilegiran razred, ki stalno jača svoj poiožaj ter počasi in vztrajno ruši vse tiste revolucionarne pridobitve, za katere se je delavstvo borilo. Cim večja enakost in enakopravnost med ljudmi pa ostaja kljub temu še vedno ideal, h kateremu moramo stremeti. Kjer je komunizem na oblasti, se od tega ideala, kakor smo videli, vedno bolj oddaljujejo. Zato moramo pri izravnavanju nepravičnih družabnih razlik iskati pot in sredstva predvsem in edino v uspešni demokratični socialni politiki, ki je na Zahodu, kjer ,je uveijavljana, dala doslej neprimerno boljše sadove kakor pa komunizem na Vzhodu. Ako upoštevamo stvari, ki smo jih navedli, potem smo lahko spoznali kako presenetljivo se komunistična realnost razlikuje od komunističnih gesel! Razlika med življenjem in privilegiji visokega funkcionarja na eni in delavca na drugi strani je v Sovjetiji neprimerno večja kakor pa v velekapi-talistični Ameriki, kjer jo izravnavajo veliki davki, brezplačno šolanje in visok delavčev življenjski standard. Zato komunizem ne more biti delavčev ideal. Resinovič Silva, III. c. Protekcija V vodilni plasti, ki skrbi s tako vnemo za svoje privilegije je seveda temu primerno razvit tudi protekcionizem. Ali ste že slišali, da bi bil kak sin visokega sovjetskega funkcionarja navaden delavec? 'Ne, za gosposke otroke so samo gosposki poklici. Stalinov sin je imel manj kot 30 let ko je postal generalni major sovjetskega letalstva ali p>o naše armijski general. Sin Zdanova je bil še mlajši', ko je postal načelnik celotne propagande in tiska. Tudi v Sovjetiji je Bog najprej- sebi brado u-stvaril! Zakaj naštevamo vse to? To so namreč stvari, o katerih naši komunisti ne govore. Medtem ko se delavci na Zahodu z večjim ali manjšim uspehom, toda kljub vsemu vsaj doslej še vedno z uspehom ■bore za večjo izravnavo razlik med luVa blejskem vžcku Kolikokratne misli, pesem, sanje, sem posvetila ti, gorenjska stran, kjer, otok bleski, z jezerom obdan, s Triglavom gledaš mirno valovanje! — Z daj popustila sem skrbi vsakdanje, prišla sem k tebi, stari modrijan, in s čolnom mirno čez jezersko plan hitim v tvoj božji hram na darovanje . . . Tu s Crtomirom nekdaj Bogomila, ko bil naš rod je še malikom vdan, bogove je za srečo, rast, ptrosila. A jaz bom pred Marijo pokleknila, ki daje tu zdaj milost noč in dan, za bedni narod moj bom pomolila. — Iz »Literarnih vaj« dijakov slovenske nižje gimnazije v T.rstu. £1/2. Titoizem in Jugoslavija Iz spomenice Slovenskega kluba v Parizu Iz dneva v dan postaja jasneje, da danes ne ,g,re zgolj za ruski imperializem, temveč je v vprašanju komunistični imjoerializem. Slednji je univerzalen 'in stremi v smislu naukov vseh komunističnih ideologov od Marxa dalje za dominacijo celega sveta. Pravo jedro današnjih svetovnih kriz ne tiči več v Rusiji, temveč v komunizmu. Danes je njegov nositelj Rusija, a jutri bi mogla postati tudi kaka druga država. Glede na to bi tudi današnja svetovna kriza nikakor ne bila rešena ,s samim joorazom Sovjetske zv&ze, temveč je neobhodno potrebno streti komunizem kot i-deologijo in političen sistem. Ravno tako ni mogoče premagati današnje svetovne krize s tem, da se borimo proti komunizmu le v nekaterih državah, a da ga v drugih ignoriramo ali celo podpiramo. Dejstvo je, da je današnji jugoslovanski komunizem vsaj toliko nevaren kot sovjetski; mnogi znaki kažejo, da se razvija jugoslovanski komunizem v drugi ideološki center svetovnega komunizma in ta je ideološko celo čistejši od sovjetskega, kateri se je že preveč identificiral s sovjetskim nacionalizmom in je slednji v očeh mnogih komunistov zato že vidno kompromitiran. Ideologi jugoslovanskega komunizma (titizma) ob vsaki priliki poudarjajo, da so oni mnogo vernejši zastopniki ortodoksnega marksizma-leninizma kot pa Sovjeti. To je v znatni meri točno. Zato titizem stalno pridobiva pristaše zlasti med komunističnimi intelektualci (Conny Zilliacus, John Rog.ge, Jean Cassou itd.). Gornjo trditev potrjuje dejstvo, da je Jugoslavija »socializirala« v kratkih dveh letih brezizjemno vso industrijo ter večjo in srednjo o-brt, a v treh letih vso trgovino do najmanjše branjarije, za kar je potrebovala Sov j. zveza mnogo več časa. Ze danes je v Jugoslaviji socializirane okoli 35 odst. vse obdelovalne površine, dočim je v ostalih državah sovjetskega bloka socializirane šele 2 - 7 odst. površine. Tudi ostali znaki komunističnega totalitarizma (dušenje vsakega svobodnega kulturnega izživljanja, preganjanje vere, rafinirani poli- cijski teror, sistem prisilnega dela itd.) so v Jugoslaviji mnogo bolj izpolnjeni nego v ostalih satelitskih državah, čeprav je današnji jugoslovanski komunistični režim spričo katastrofalnega gospodarstva in lakote, 'ki mu je sledila, prisiljen zaradi zajoadnih podp>or vzbujati vsaj na zunaj drugačen videz. Čeprav predstavlja jugoslovanski komunistični režim pravo negacijo vseh slovesnih medvojnih zavezniških izjav in obvez (Atlantska karta, Jalta) ter osnovnih principov ustanovne listine OZN, je bil zaradi njegovega napačnega ocenjevanja od zaveznikov priznan še pred koncem vojne, dočim so bile vse jugoslovanske demokratične sile žrtvovane. Te svoje zmote se je Zahod deloma zavedel v boju za Trst, v aferi sestreljenih ameriških letal in v grški državljanski vojni. Računal je z Jugoslavijo kot z najtrdnejšim eksponentom v jugovzhodni Evropi ter .zato pomaknil svojo obrambno mejo proti komunizmu na črto Avstrija-Trst-Italija, narode px>donavskega bazena pa ie prepustil neomejeni sovjetski dominaciji. Toda konflikt Tito-Kominform je poleti 1. 1948. ponovno obrnil pozornost svetovne javnosti na Jugoslavijo. Ko se je pokazalo, da ni več mogoče računati s poravnavo tega spoTa, je Zahod začel uvide-vati politično in strateško važnost jugoslovanskega prostora ter moralno in materialno podpirati Titov ■režim, da bi s tem razpoko v sovjetskem bloku še povečal. Res je, da pomeni Titov upor za Sovjete važno izgubo in vsaj v Evropi slabi njihovo napadalno moč, toda vse kaže, da ocenjuje Zahod tudi tokrat položaj z napačnega vidika. Da prepreči popoln gospodarski zlom in oboroženi napad komunističnega bloka, je bi:l Tito prisiljen prikriti svojo mržnjo proti Zahodu in prositi za njegovo pomoč, toda pri tem je vedno poudarjal, da odklanja vsako koncesijo, zraven tega pa je še pospešil komunizacijo države, da s tem dokaže vsemu komunističnemu svetu neupravičenost kominformovskih in sovjetskih očitkov. Jugoslovanski narodi so v strahu pred sovjetskim maščevanjem smatrali Titov režim za manjše zlo in ga zato do neke mere podpirali. Napačno pa bi bilo misliti, da se je Titov režim zato na znotraj kakor koli utrdil in da njegova armada pomeni kakšno realno silo v kalkulaciji proti komunistični a-gresiji. Nikakršnega dvoma ni, da bi se spričo vsesplošnega sovraštva jugoslovanskih narodov proti komunističnemu režimu kot takemu, v primeru oboroženega konflikta, vsa Titova vojska že v nekaj dneh zrušila. K temu bi mnogo pripj-mogli tudi vsi tisti pristaši Komin-forma, ki so po njegovem nalogu ostali kamuflirani v visokih kadrih Titove državne organizacije. Po .zlomu Titove vojske bi nastal splošen kaos in Jugoslavijo bi brez večjih težav lahko zasedel tisti, ki bi prvi prišel. Razlika bi bila le ,ta, da bi ljudstvo sprejemalo vojske 'komunističnega bloka s strahom kot nove okupatorje, dočim bi vojske zahodnih demokracij (razen italijanske) sprejelo z nepopisnim navdušenjem kot osvoboditelje, če bi te ne nastopile kot podpornice Titovega režima, temveč kot samostojne sile, ki bi takoj odstranile vse sledove osovraženega komunističnega sistema. Iz navedenega sledi, da Zahod v svojem boju proti komunizmu ne more niti malo računati s Titovo Jugoslavijo kot z nekim faktorjem proti komunističnemu bloku, a seveda še manj proti komunizmu kot takemu, temveč se more opreti izključno le na protikomunistične demokratične sile posameznih jugoslovanskih narodov, ki so kljub strašnemu policijskemu terorju močnejše kot kdaj koli. Na tem mestu ne bomo razpravljali o mnogoštevilnih vzrokih današnje dezorganizacije demokratične emigracije, toda dejstvo je, da tiči v njej navzlic nasprotnemu videzu vendarle splošna želja po združitvi vseh konstruktivnih sil v .svrho aktivnega sodelovanja pri o-svoboditvi njihove domovine in po pozitivni rešitvi nerazčiščenih skupnih problemov. meni, Boj med dvema tehničnima sistemoma barvne televizije v Združenih državah Snemalna kamera Vsaka slika je sestavljena Sprejemnik iz deset posnetkov Snemalne telekamere rdečemu posnetku. Isto se zgodi pri modri in zeleni sliki. Plošča s filtri se vrti s hitrostjo 1440 obratov na minuto in ves potek je tako hiter, da vidi človeško oko vso sliko kot en sam popolno obarvan prizor. Ta sistem zahteva oddajo 405 tresljajev na sekundo, kar pa ima za posledico, da ga ni mogoče uporabljati pri sedanjih sprejemnikih za črno-bele oddaje,- ker ti sprejemniki lahko sprejemajo le 525 tresljajev (črt) v skupno GO slikah. Običajna televizija v črnem in belem Snemalna cev telekamere s katodnimi žarki »otipava« obraz. Pri črno-belem sistemu televizije ga »otiplje« tako 60-krat na sekundo in oddaja posnetke v obliki zaporednih belih in ornih električnih tresljajev. Ti tresljaji sestavijo na sprejemniku prvotno sliko Ameriška »Zvezna komisija za brezžične zveze« (F.C.C.) je pred kratkim odločila, da bodo začeli oddajati v Ameriki barvni televizijski program po prenosnem sistemu C.B.S. (Columbia Broadcasting System). S tem pa je povzročila živahne razprave, ki še niso potihnile. Ta zvezna komisija je organ a-meriškega kongresa. Pristojna je za. vsa tehnična vprašanja na področju brezžičnih oddaj. Proti .njeni odločitvi protestirata ameriška radijska korporacija in večji del ameriške industrije, ki izdeluje televizijske sprejemnike. Radijska korporacija se je pritožila tudi na zvezno sodišče v Chicagu, ki je s svojo sodbo res za nekaj mescev preprečilo oddaje, ki bi se morale začeti 20. novembra 1950. Skušali bomo na kratko razložiti različne sisteme televizije in bistvo spora. Običajna televizija v črnem in belem Snemalna cev s katodnimi žarki televizijskega oddajnika razbira prizor, ki ga istočasno oddaja, vrsto za vrsto in od zgoraj navzdol, podobno kakor človeško oko pri branju. Snemalna cev lovi posnem-ke v črnem in belem in jih pretvarja v električne tresljaje, ki predstavljajo izmenoma črno in belo črto slike. Oddajnik pregleda tako ves prizor šestdesetkrat na sekundo in oddaja tresljaje v belem televiziji. Praktično predstavlja ta oddaja trak tresljajev s sosledjem belih in črnih črt. Na sprejemniku pa se ta trak zloži po površini sprejemne mreže (»platna«), ki predstavlja odprtino cevi s katodnimi žarki. C-rita se zloži pod črto, do- Barvni sistem R.K.A. Ameriške radijske korporacije Sprejemnik tega sistema pa ima že sam tri snemalne cevi s katodnimi žarki, od katerih ima vsaka trdno vgrajen filter. Vsaka cev proizvaja sama zase električne tresljaje, ki predstavljajo v oddani sliki rdečo, modro ali zeleno črtico. Tak oddajnik »prebere« in odda prizor 60-krat na sekundo. Toda z Telekamera s snemalnimi cevmi (tri) s katodnimi žarki Vsaka slika predstavlja deset posnetkov Sprejemnik z mrežo, ki je posejana s »fos-forji« Barvni sistem R. K. A. Ameriške radijske korporacije Telekamera, ki »otipava« obraz, je opremljena s tremi snemalnimi cevmi, vsaka cev za različno barvo. Na sekundo napravi telekamera 60 posnetkov. Vsak posnetek pa že vsebuje rdečo, modro in zeleno barvo. V sprejemniku pripravijo ti posnetki majhne »fosforje« do žarenja, tako da po-človeškem očesu predstavo popolnoma obarvane slike v različnih odtenkih rdečega, modrega in zelenega vzrocijo v in temnem. Za popolno oddajo slike je potrebno, da oddajnik dvakrat »prebere« sliko .in tako odda vsako sekundo 30 popolnih slik v kler ni vidna vsa slika. Pri črno-beli televiziji v Združenih državah je potrebnih 525 črt (tresljajev) za popolno sliko. Snemalna kamera z vrtečo se ploščo Vsaka slika je sestavljena iz deset posnetkov. Crno - sivo -beli posnetki predstavljajo tri različne barve Sprejemnik z vrtečo se ploščo Barvna televizija - sistem C. B. S. Telekamera »otipava« obraz. Posnetek gre skozi vrtečo se ploščo, ki vsebuje rdeče, modre in zelene filtre. Telekamera posname 144 posnetkov na sekundo in odda zaporedno vsak posamezen obarvan posnetek. V sprejemniku gredo ti posnetki spet skozi drugo vrtečo se ploščo s filtri, ki se vrti časovno vzporedno s ploščo oddajnika, in ta plošča prikaže sliko v treh barvah POMLAD NA VASI Barvna televizija - sistem C. B. S. Oddajnik »bere« prizor na isti način kakor pri črno-beli televiziji, toda slika gre skozi vrtečo se ploščo, ki vsebuje fditre z glavnimi barvami, katere uporabljajo v televiziji: rdečo, modro in zeleno. Tako je osvetljena snemalna cev s katodnimi žarki v oddajniku najprej z rdečo, nato z modro in končno z zeleno barvo. Na ta način o-svetljeni posnetki so prav tako spremenjeni v serije električnih tresljajev kakor pri črno-beli televiziji. Vsak obarvan posnetek pa je treba oddati posebej, zato je znan ta prenosni sistem, ki ga u-porablja Columbia Broadcasting System, kot »sistem zaporednih polj«. Po tem sistemu »prebere« oddajnik prizor 144-krat na sekundo, torej 48-krat v vsaki teh treh barv. Tako oddajo po tem sistemu skupno 144 slik na sekundo, toda v vsaki barvi je treba prizor dvakrat posneti, da dobe popolnoma obarvano sliko. Za popolno sliko v sprejemniku je treba potemtakem šestkrat oddati isti prizor, kar poda odda C.BjS. 24 popolnih slik na sekundo. Tudi pri tej oddaji predstavljajo tresljaji praktično trak črt, ki pa so razdeljene v tri vzporedne črte, od katerih je vsaka drugače pobarvana. V sprejemniku se trak zloži po površini sprejemne mreže in sestavi prvotno sliko. Tako sestavljena slika pa gre spet skozi vrtečo se ploščo, ki je sinhronizirana (ki se vrti popolnoma vzporedno s ploščo pri oddajniku, seveda v časovnem smislu), preden doseže človeško oko. Kadar se zavrti rdeči del barvne plošče pred katodno cev (»platno«), zagleda o-ko tisti del zloženega traku iz barvnih črk oziroma sliko, ki odgovarja POMLAD V PLANINAH. (Spik v Martuijkovi skupini) Trst, Goethe, Mozart nekim elektronskim postopkom zmanjšajo število oddanih slik na 30. Pri oddaji slike zaporedno oddajajo tresljaje v rdečem, modrem in zelenem. Pri sprejemu slike se »trak« tresljajev oziroma črt zvrsti prav tako na površini sprejemne katodne cevi (»platna«), kakor pri črno-beli oddaji. To se pravi, da je vsaka črta na mreži sprejemnika že sama sestavljena iz množine točk v rdeči, modri in zeleni barvi, dočim je pri sistemu C.B.S. vsaka črta v eni sami barvi, kakor smo že omenili. (Pri sprejemniku tega sistema »lovi« barvne elemente samo »platno« sprejemnika, ki prekriva katodno cev, s pomočjo silno majhnih »fosforjev«. To so celice kemičnih sestavin, ki zažare v značilni barvi svoje kemične sestave, ko jih zadenejo električni tresljaji. Različne kemične sestavine proizvajajo rdečo, modro in zeleno barvo (svetlobo) v različnih odtenkih. Pri sprejemu »traku«, ki se razvršča po »platnu«, začno določeni »fosforji« pod vplivom določenega električnega tresljaja, ki predstavlja določeno barvo, žareti in človeškim očem se nudi lepa barvna slika. Ta sistem zahteva oddajo 525 tresljajev (črt) in je znan pod imenom »sistem zaporednih črt«. Uporabiti ga je mogoče pri sedanjih sprejemnikih, ker oddaja enako število -slik in z isto sestavo črtic (525) kakor pri črno-beli oddaji. Na običajnem nepreurejenem sprejemniku za črno-bele oddaje pa je možno videti barvno oddajo le v črno-belem. Nasprotno pa sprejemnik za barvne oddaje lahko sprejema tudi črno-bele oddaje. Bistvo spora Zvezna komisija je dolgo preizkušala -oba sistema in se nazadnje odločila za sistem C.B.S., ker daje dovolj popolne slike. Javnost pa o tem itak še ne more soditi, dokler ne bodo začeli z rednimi barvnimi oddajami. Po mnenju komisije drugi sistem, to je sistem R.C.A., ni tako popoln kakor sistem C.B.S. in je tudi bolj zamotan. Tovarne televizijskih sprejemnikov pa obtožujejo zvezno komisijo, da ni pokazala dovolj smisla za praktično plat te zadeve, ker bi si morali vsi naročniki na ta način najprej preurediti ali nabaviti nove sprejemnike, dočim bi lahko sprejemali oddaje R.C.A. na svoje dosedanje nekoliko preurejene sprejemnike. ( Sistem vrteče se plošče so preizkusili in odklonili tudi pri črno-beli televiziji. Tako se lahko zgodi tudi v barvni televiziji pri sistemu C.B.S., pravijo nasprotniki tega sistema, in vsi najnovejši sprejemniki -sistema C.BjS. bi bili na mah zastareli. Industrijci menijo, da tehnične prednosti elektronskega sistema barvne televizije (R.C.A.) daleč prekašajo sistem C.B.S. Ce bi obveljala odločitev -zvezne komisije, bi morala vsa industrija televizijskih sprejemnikov preurediti svojo proizvodnjo in svoje naprave, kar ni enostavna zadeva. Ko je Marija Terezija s svojim znamenitim ediktom iz leta 1749 odprla novi Trst, t. j. oni del Trsta, ki se je gradil severno od mestnega obzidja, vsem doseljencem ne glede na njihovo preteklost in poreklo, je -nastala selitev iz Benetk v Trst. Ljudje, ki -so se doseljevali, niso bili na najboljšem glasu in republika je zaradi njih v teku XVIII. stoletja imela mnogo nezabeljenih sporov -s turško Porto. Giasoviti prepirljivci so bili posebno oni iz Perasta, ki so leta 1721 s svojim napadom na ulcinjske ladje spremenili Rivo degli Schiavo-ni v bojišče, na katerem so streljali kot pod planinami okoli Risna od Orjena do Veljeg -brda. Ali razen teh in takih prepirljivcev je bilo tudi pustolovcev, ki so tedaj preko Trsta začeli obletavati j-užno-nemške dvore in ki v ničemer niso zaostajali za Cagliostrom ali Casanovo. Na -ta način je tedaj Trst, v kolik-or se tiče -novega mesta, postal zatočišče pustolovcev in gusarjev. Porast prebivalstva je bil v tem času dokaj nagel. Naj omenimo le, da je o-d 3.800 duš, kolikor jih je imel Trst 1. 1749, narastel do konca XVIII. -stoletja na 60.000 in se tako začel resno približevati po pomembnosti Benetkam. Ta nagli porast Trsta so zasledovali z živim zanimanjem, ker sta se ob istem času naglo dvigali še dve drugi mesti, ki sta podobno kakor Trst nastajali na močvirnih -tleh, in sicer Novi Orleans in Odesa. Anton Giu-liani, ki je leta 1785 primerjal Trst z Novim Orleansom, je dajal prednost Trstu in rekel, da bi se drugi na tržaškem primeru mogli učiti, kako nastajajo nova trgovska središča. Tržaški primer je pobud.il pozornost širokih krogov tudi zaradi tega, ker je to mesto svobodnega in celo nebrzdanega prometa postalo središče številnih pustolovščin. Tragična smrt Johanna Joahima Win-ckelmanna je leta 1718 dvignila mnogo prahu ne le v Nemčiji (spomnimo se samo Lessingovega »Laokona«!), ampak celo v Rusiji. Za turške vojne se je namreč ruska mornarica pod admiralom Orlovim mudila dalj časa v Dubrovniku in ni izključeno, da je prav tržaški primer pripravil Katarino II. do -tega, da je ukazala zgraditi Odeso na enako neprimernem prostoru. -Izgradnja Odese in obnova obmorskih krajev je obudila spomin na nekdanjo Tavrido in zanimivo je, da je prav Johann Wolfgang Goethe po e-ni strani, vendar kasneje vsekakor na podlagi beležk iz prejšnjih let, v svojem delu »W;ilhelm Meisters Wande.rjah.re« opisal, kako so tržaški trgovci prodajali na upanje makedonski in prednjeazi-jski bombaž v južno Nemčijo in alpske predele Švice in s tem omogočili -razvoj nove avstrijske in južnonemške tkals-ke industrije. Isti Goethe je prav v istem času, v mislih imamo leto 1779, spisal dramo v prozi »Ifigenija na Tavri- snooe In trt dih t e s o o, trame In par* kete nudi najugodneje Mizarji | Kmetovalci V podjetniki • TEL. CALEA 90441 TRST Viale Sonnlno, 2 4 Tvrdka KER2E ima v zalogi električne štedilnike na les, prem og, petrolej in plin J-edilni pribor, namizno steklenino, servise iz 'stekla, porcelana in keramike, kuhinjske tehtnice, elektiične likalnike, plinske peči za peko „Rekofix“ itd. Vse za ...... . dom, menze, gostilne in bare. Trst m Trg S. Giovanni št. 1