160 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Zasnova in priprava pogovora: skupina Ženske v arhitekturi, ZAPS Arhitekture ne delaš, temveč jo živiš Intervju z Matejo Katrašnik in Polono Lipičnik Mateja Katrašnik (1974) in Polona Lipičnik 1971) sestavljata tim dveh slovenskih arhitektk, ki sta študirali na Tehniški univerzi v Gradcu. Diplomirali sta leta 2000 in 1998, danes pa delujeta v skupnem biroju Arhiteza v Ma- riboru. Ukvarjata se z arhitekturo, notranjim oblikovanjem in krajinskim oblikovanjem. Njuno pot zaznamuje delovanje ne samo v dveh državah, pač pa tudi širše. Svoje projekte in realizacije redno razstavljata in predsta- vljata na različnih mestih v Evropi in Aziji, prejeli sta že vrsto nagrad na arhitekturnih natečajih, za svoje delo pa tudi pomembne nacionalne in mednarodne nagrade: BigSEE Architecture Award, diplomo Mednarodne zveze združenj evrazijskih arhitektov (MASA) (Moskva, Ruska federacija), German Design Award, Iconic Architecture Award, Rat für Formgebung (Nemčija), Architecture MasterPrize (ZDA) in nagrado Leading Designers Award re- vije LUXlife (Anglija). Sta dolgoletni prijateljici, ki sta po študiju v Gradcu ustanovili skupni studio. Kaj je njegovo vodilo? Da, najin studio je nastal na podlagi dolgoletnega prijateljstva. Vodijo ga timsko delo, spoštovanje in medsebojna ustvarjalna povezanost kot osnovne vrednote. Radi podpreva tudi nove talente, ki stremijo k entuziaz- mu in so pripravljeni nadgrajevati svoje znanje, hkrati pa z nama delijo vi- zijo in strast do popolnosti. Biro sva poimenovali po povezavi med arhitek- turo (ARHI) in sintezo (TEZA), z željo po sinergiji med teoretičnim ozadjem naših idej ter našimi oblikovnimi predlogi in realizacijami. Kljub skrajni resnosti in odgovornosti se nama zdi pomembno, da se pri delu lahko tudi mnogokrat nasmejiva. Lahko bi rekli – in to nama je tudi všeč – da je naša stroka povezana s situacijsko komiko, ki jo doživljava sko- raj vsak dan. To so drobne situacije, ob katerih se nasmejimo do solz, po- vezane bodisi z gradbišči, izvajalci, načrtovalci, projektanti drugih tehniških strok ali naročniki. Kako si delita delo? Kako pomembni se vama zdijo odnosi znotraj ekipe? Delo si deliva tako, da skupaj zoriva ideje in premišljava zasnove. Mariborska Glazerjeva nagrajenka, pesnica Erika Vouk, je ob podelitvi na- grade dejala: »Nihče ni tako mogočen, da bi uspel in dosegel vse čisto sam.« Zavedava se, da kakovostni delovni procesi temeljijo na dobrih med- sebojnih odnosih. Naše delo, snovanje in načrtovanje ter obujanje stavbe v življenje skozi proces gradnje, ni delo posameznika. Je interdisciplinarno timsko delo, usklajevanje in povezovanje delov v celoto, pri čemer je nalo- ga arhitekta zadržati celostno sliko in skozi sodelovanje vseh vpletenih ohraniti izraz grajene strukture in temeljnih misli iz idejnega ozadja. Kakšen je vajin način dela, kako poteka delo v vajinem studiu? Glede na obseg in zahtevnost projekta ter glede na potrebno podporo dru- gih tehniških strok se lotiva izvedbe načrtovanja specifično za vsak projekt posebej. Kajti vsaka zasnova, vsaka stavba, vsako idejno ozadje prinaša s seboj nove in drugačne izzive, zmeraj je potreben individualni pristop, pro- cesa načrtovanja ne prepuščava naključnemu toku. Z vsakim projektom se najprej spogledujeva, tehtava dobre in slabe strani, skušava odkriti pasti – ki jih je zmeraj dovolj, še posebej pri prenovah in rekonstrukcijah. Celotno najino ekipo navdihuje tehnološki napredek, na enak način kot čustva. Čustveni del izvira iz sanj o boljši, plemenitejši, bolj trajnostni, bolj navdihujoči arhitekturi, ki odraža nas in naše dojemanje okolice. Tehnolo- ški del se ukvarja z novimi trendi, novimi potrebami in smermi sodobne © M at ja ž W en ze l Intervjuji z arhitektkami 161arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Mateja Katrašnik in Polona Lipičnik arhitekture in nizke gradnje, z inovativnimi, stroškovno in z viri učinkoviti- mi zasnovami, ki se izogibajo tujim elementom in se osredotočajo na sve- tlobo in prostor. Aktivno udejanjamo trajnost, zato najine zgradbe odraža- jo skrb za vpliv načrtovanja na okolje, hkrati pa se osredotočava na dolgo- ročne koristi prebivalcev in uporabnikov najine arhitekture. Kdo so vajini naročniki? Nabor naših strank je širok, od zasebnih do javnih naročnikov – občin, mi- nistrstev in različnih javnih služb. Prav tako širok nabor vključuje tudi opis projektov, ki sva jih izvedli in jih še načrtujeva. Ne glede na velikost projek- ta se vsakemu posvetiva z enako vnemo in resnostjo. Vaju je študij v tujini napeljal tudi k mednarodnemu delovanju? Vama je bilo zaradi njega laže narediti korake tudi v tujino? V čem vidita posebnost, prednost, ki vama jo je dal študij v Avstriji? Res delujeva tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, kar nama omo- goča izvajanje različnih pristopov, razmišljanje zunaj okvirov in spodbuja- nje inovativnih poti. Že med študijem arhitekture na Tehniški univerzi v Gradcu v Avstriji sva imeli priložnost spoznati ne samo novo kulturo in je- zik, temveč tudi nove pristope, in delovati v izredno mednarodno in inter- disciplinarno naravnanem okolju fakultete, ki je omogočala pridobitev tako umetniških, družboslovnih kot tudi tehniških znanj. Posebej je študij zaznamovala izredno mednarodna struktura profesorjev – z najrazličnejših koncev sveta, s širokim pogledom in željo po kakovostnem prenosu znanja na bodoče generacije. Gostujoča predavanja odličnih posameznikov so nam omogočila, da smo poslušali Zaho Hadid, Kazuyo Sejima, Thoma Mayna in še mnogo drugih arhitektov, kar nam je v času, ko je bil svetovni splet še v povojih, zelo veliko pomenilo in nas posebej obogatilo. Po študi- ju sva poskušali vzdrževati tega mednarodnega duha in gledati onkraj okvi- rov naše države. Leta 2005, s prvo mednarodno zmago – Grand Prix na Mednarodnem bienalu mladih arhitektov pod okriljem UIA v Minsku v Belorusiji – se nama je odprla tudi marsikatera nova pot. Znava ceniti la- stno kulturo in identiteto, hkrati pa naju zelo veseli, notranje izpolnjuje in nadgrajuje sodelovanje tako z razvitejšimi deželami kot tudi z nam bližjimi slovanskimi deželami. Naše sodelovanje sega od Istanbula do Kijeva in Minska. Ponosni sva, da sva bili mednarodno nagrajeni ne samo v zaho- dnih, temveč tudi v vzhodnih deželah, kar daje velik poklon najini širini. Najino najbolj oddaljeno gradbišče je bilo leta 2017 na Kitajskem, za pavi- ljon mesta Maribor s krajinsko ureditvijo za razstavo Garden Expo 2018 v Džengdžovu, za kar sva prejeli tudi priznanje tega mesta. Kako vidita arhitekturo? S projektom se zmeraj ukvarjava tako, da najdeva njegovo inherentno mi- selno ozadje in identificirava logiko, funkcijo in obliko, značilno za vsako posamezno okolje. Najin proces projektiranja temelji na prepoznavanju izziva in na močnem čustvenem ozadju. Čute in občutke poskušava vplesti v vsak projekt. To jim daje lastno identiteto, na ta način jim vdihneva življe- nje. Iz visoke ravni čustev, ki jih integrirava v načrtovanje, izhaja najina pre- danost odličnosti. Tako ustvarjava edinstveno in za vsakega svojo uporab- niško izkušnjo. Vizijo te edinstvenosti si prizadevava približati vsaki stranki ter jo voditi skozi proces načrtovanja in gradnje, s sooblikovanjem glede na njene želje, namene in potrebe. Množica teh izkušenj nama daje vpogled in sposobnost ustvarjanja sodobne arhitekture, ki je usklajena in diha z lokalnim okoljem. Kaj vaju pri delu navdihuje in vodi? Navdih črpava iz vizij prihodnosti in sledi preteklosti. Izraža se v čutenju, skupku zaznav iz okolja, odzivov na omejitve in na preseganje omejitev. Vsak najin projekt ima svoje ozadje, dušo in identiteto. V vizionarskem delu svojega procesa oblikovanja poskušava na nov način preveriti in pre- misliti odnose med kulturo, grajenim okoljem, strukturo, prostorom in funkcionalnostjo. Najina osnovna naloga je graditi mostove med potreba- mi in pričakovanji strank ter poiskati najprimernejši koncept za njihovo iz- polnjevanje. Nove vrednote ustvarjava tako s preoblikovanjem kot z novim oblikovanjem, zmeraj pa najprej raziščeva prostorske danosti in poiščeva tematsko idejno ozadje. Proces ustvarjalnosti tako temelji tudi na določe- nih omejitvah, prostorskih, finančnih in časovnih. Ustvarjalnost pomeni poiskati navdih, mu slediti skozi proces načrtovanja in ga preliti v živo strukturo, stavbo, okolje, interier ali zunanjo ureditev. Snovanje novih za- misli združujeva z iskanjem novih poti za uresničenje idej, z odzivi na druž- bene spremembe, s čutenjem prostorskih zagat in zakonitosti. Tukaj se dotaknemo poslanstva ... Najin cilj je zagotoviti dialog med posebnostmi različnih strani, prisluhniti željam in potrebam ter jih umestiti v sodoben prostor, ki ni larpurlartisti- čen in formalističen, temveč čuti vsakega svojega uporabnika. Oblikovanje večjih javnih objektov za učinkovito izpolnjevanje etičnega poslanstva in služenje družbi zahteva hitro in kompetentno reševanje številnih specifič- nih izzivov, ki nastajajo. Ta izziv naju je že mnogokrat pripeljal na višjo ra- ven in še okrepil vero v lastne sposobnosti. Kaj je za vaju arhitektura? Kaj vama pomeni? Arhitektura nama kot mejna veda med naravoslovjem in tehniko ter druž- boslovjem in filozofijo ponuja neskončen nabor možnosti in področij, na katerih lahko delujeva, se izražava, tvoriva in se udejanjava. Zavedava se in poudarjava, da je stavba zelo opazen poseg ne le v prostor, ampak tudi v področje vedenjskih izborov. Kot odgovor na ta izziv gradnja zagotavlja urbano sobivanje in simbiozo ljudi s premišljenimi in ustvarjalni- mi strukturami in okoljem. Arhitekta vidiva kot enega iz skupine »ustvarjal- cev identitete«, ki sodeluje pri vzpostavitvi občutka kraja, skupnosti, do- movanja ali delovanja za ciljno skupino uporabnikov. Kako vidita prihodnost arhitekture? Spodbujanje inovativnih poti naju vodi k nenehnemim izzivom na podro- čju konceptov, povezanih z naravo prostora, hkrati pa se osredotočava na izkušnje in oprijemljive podrobnosti. V času, ko kakovost ni več samo v fi- zičnih lastnostih krajev, se moč arhitekture kaže tudi v pametni integraciji novih inteligentnih sistemov, ki se opira prav na te oprijemljive detajle, zaradi česar so visokotehnološki objekti tudi umetniška dela. V letu 2022 in pozneje bova nadaljevali razmišljanje o odnosih med kulturo, grajenim okoljem, strukturo, prostorom in funkcionalnostjo, da bova ostali v ospred- ju sodobne arhitekture. Za prihodnost arhitekture nosimo celotno odgovornost arhitektke in arhi- tekti. To, kako poslujemo, kako postavljamo robne pogoje, kako medseboj- no spoštujemo kolege iste stroke in kakšen odnos imamo do naročnika, nas postavlja na mesto v družbi, ki nam pritiče. Je to tudi glavni izziv našega poklica? Kot glavni izziv arhitekturnega poklica prepoznavava večplastnost umešča- nja arhitekturnih vsebin. Zaradi raznolikosti vsebin svojih objektov sva zmeraj v procesu učenja in spoznavanja novega. Kdaj pri delu začutita zadoščenje? Vsakič, ko iz faze načrtovanja vdihneva življenje novemu objektu, nama to pomeni novo rojstvo, nov organizem. Ne glede na zgodbo, ki sva mu jo namenili, vsak objekt zaživi v svojem načinu. »Navdih črpava iz vizij prihodnosti in sledi preteklosti. Izraža se v čutenju, skupku zaznav iz okolja, odzivov na omejitve in na preseganje omejitev. Vsak najin projekt ima svoje ozadje, dušo in identiteto.« 162 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Skatepark v Mariboru © M at ej L oz ar Kakovostna izvedba in izpolnitev pričakovanj naročnika dobro zasnovane- ga projekta pomenita zadoščenje sami po sebi. Lepo nama je tudi, kadar to prepozna širša javnost. Kaj vama pomeni arhitekturni poklic? Arhitektura je poklic, ki nima začetka in konca. Je kot Moebiusov trak. Avstrijske arhitektke poročajo o zelo slabi zastopanosti in položaju žensk v arhitekturnem poklicu. Je razliko opaziti že med študijem? Kako to vidita vidve kot zunanji opazovalki? V čem vidita razliko med delovanjem arhitekta, morda arhitektke, pri nas in v Avstriji? Meniva, da slabša zastopanost in položaj žensk v arhitekturnem poklicu nista vezana na geografsko poreklo, temveč sta globalno stanje našega po- klica. Biti ženska v tej panogi je zelo težko, saj je izjemno konkurenčna. V našem poklicu je zelo veliko tveganja, tekmovanja, samoizražanja, in vse to so lastnosti, ki jih ženske dojemamo in uresničujemo drugače kot moški. Pri procesu pridobivanja naročil se pogosto uporabljajo metode in načini, ki se jih ženske izogibamo. Kultura tekmovanja je v arhitekturi mnogokrat odločilna, žal se tekme ne začnejo zmeraj za vse za isto startno črto. Zakaj je tako? Morda po eni strani zaradi ženskih lastnosti upoštevanja sočlove- ka in skrbi za družino, upoštevanja druge, nasprotne strani, pripravljenosti za dialog in kompromise. Tudi naju moti ta grobost, ki sva ji izpostavljeni. Morda je zato tako malo zvezdniških arhitektk? Razlika v delovanju naše stroke pri nas in v Avstriji je predvsem v spoštova- nju naše stroke. V Avstriji je naš poklic mnogo bolj cenjen in razumljen. Pri nas pa sta žal samograditeljstvo in misel, da vsak zmore vse sam in potre- buje samo žig, kar je bilo značilno predvsem za obdobje naše polpretekle zgodovine, pustila velike posledice. V Avstriji naročnik razume, kaj želi in česa ne zna in ne zmore. Prav tako je zelo prisotno in opazno zaupanje v znanje, ki ga dajo univerze, in spoštovanje tega znanja, pa tudi inženirske- ga poklica na splošno. Ko govorita o arhitekturi, poudarjata njen čutni in čustveni del. Se vama zdi, da je s tem povezana vloga žensk v arhitekturi? Vlogo žensk v arhitekturi vidiva predvsem skozi dodajanje drugačnega in močnejšega čustvovanja, ki daje stavbam drugačen občutek, drugačno možnost uporabe. Uporabnik ene izmed najinih stavb – večstanovanjskega objekta v Mariboru – nama je dejal, da se čuti, da je načrtovani tloris izde- lala ženska, in da je lepo živeti tukaj. Na takšen način se prepoznava in za- čutiva svojo družbeno odgovornost in poslanstvo. Ženske vnašamo v arhi- tekturo desno hemisfero možganov, čustva, igrivost, ustvarjalnost. Kako usklajujeta delo in materinstvo, družino? Najverjetneje se bodo vsi kolegi iz najine stroke strinjali z nama, da arhi- tekture ne delaš, temveč jo živiš. Tukaj morava povedati, da je arhitekturni poklic izrazito neprijazen do dru- žin. Našli sva svoj način vodenja biroja in usklajevanja družinskega življe- nja. Arhitekturnih natečajev se večinoma ne udeležujeva, saj zaradi nočne- ga dela in dela ob koncu tedna puščajo le malo časa za družino. Ljubezen do oblikovanja prostora prenašava – vede in nevede – na svoje otroke. Obe sva materi treh otrok in imava družinsko življenje, prepleteno in soodvisno z zasebnim. Kaj bi svetovali mladim arhitektkam, ki šele vstopajo v svet arhitekturnega poklica? Mladim arhitektkam in arhitektom, ki si želijo delovati aktivno in kreativ- no, bi sporočili, da brez obilice igrivih misli, resnega dela, veliko entuziaz- ma in ogromno vloženega časa ne bodo dosegli prav mnogo. Za uspešno obvladovanje in opravljanje tega poklica ne obstaja delovni čas in ne ob- staja stikalo za izklop. Zmeraj si v procesu ustvarjanja, razmišljanja, iskanja novih načinov in pristopov. Iz vajinega odgovora razumemo, da med mladimi arhitekti in arhitektkami ne vidita razlike. Ali na svoji poklicni poti prepoznavata kakšno posebno potrebo oziroma podporo, ki bi jo morala stroka ponuditi ženskam? Iz lastnih izkušenj lahko poveva, da bi morala stroka vsaj pri različnih javnih razpisih, natečajih in drugih najrazličnejših zahtevah o priloženih referen- cah za določeno časovno obdobje upoštevati čas, ko je ženska na porodni- škem dopustu, in ga odšteti. Pri vsaki od naju to znaša vsaj tri leta. Ali obstaja potreba po spodbudah, kot so posebne nagrade za ženske? Ni potrebe za posebno spodbudo, meniva, da smo dovolj enakopravne. Posebnost vajine zgodbe je to, da sta eden redkih timov uveljavljenih in mednarodno nagrajenih arhitektk pri nas, vajino pot kroji izkušnja tujine v času študija, pa tudi osebna, prijateljska vez. Kako bi povzeli svojo pot, kaj sta se ob njej naučili, spoznali …? Najina skupna pot se je začela pri pevskem zboru Druge gimnazije v Mari- boru in še danes si z glasbo mnogo poveva. Meniva, da je poglavitno v svojem delovanju in bivanju ohranjati harmonijo, biti v harmoniji. Medse- bojni odnos in podjetje gradiva na temeljnih vrednotah zaupanja, spošto- vanja in marljivosti. Temu dodajava kreativnost, dialog in željo po novem. Z veseljem prideva v službo in s svojim sobitjem in sobivanjem ustvarjava dela, ki govorijo najino zgodbo. Lahko z nami delita kakšno zanimivo anekdoto, povezano z arhitekturno stroko, iz svojega poklicnega ali zasebnega življenja? Na pregledni razstavi Društva arhitektov Maribor, ki smo jo nedavno odpr- li, sva se z dvema kolegoma iz naše stroke ob pregledu razstavnih plakatov soočili s čisto novimi principi gledanja na objekt, na interier, na sodoben minimalistični pristop – na tako pozitiven in zabaven način, da si bova de- finicijo, ki smo jo skupaj uvedli, zapomnili za zmeraj. Kot materi treh otrok sva obe iz gospodinjstva s petimi člani in posledično mnoštvom nalog, stvari, predmetov, želja, nemira, obveznosti. Ob pregledu fotografij asket- sko minimalističnega interierja, ki ga je oblikoval naš kolega, smo prišli do skupnega zaključka, da to stanovanje omogoča samo omejeno bivanje, aktivno dvojino. »Kot glavni izziv arhitekturnega poklica prepoznavava večplastnost umeščanja arhitekturnih vsebin. Zaradi raznolikosti vsebin svojih objektov sva zmeraj v procesu učenja in spoznavanja novega.« Intervjuji z arhitektkami