Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
-eto IX. — štev. 2
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA	Sobota,	15.	januarja	1944
IZ VSEBINE:
Stran 1.:
O vrstah poguma
Imena, ki jih n« bo moči Izbrisali
Stran 2.:
Zločinsko počeli« OF * ilrovskl dolini
Stran 3.:
Imena In dokumenti govore. (Se neka]
podatkov Iz obveščevalnega arhiva OF.)
Stran 4.:
Teden « (veta
Nekaj o tem, kako .o slovensko gleda* liiče vprezall v rdeči voz
Stran 5.:
Savojske cesarske ječe v Ljubljani In drugod — visoke šol. in srediiča komunizma
Stran
Pisma nam In vam
»Diktatura proletariata« po savojskih ječah
Stran 8.:
Slike k »Dvojnemu llvljenju Evna Azeva«
»Domobransko gorje« v
To je gorje, ki g a povzročajo domobranci komunistom. Da je to zasinženo in tako potrebno gorje res hudo, priča Številka »Slovenskega poročevalca« z dne 24. decembra 1043, ki so jo novomeški domobranci do* bili pri svojem obisku v Mirni peči.
Večina te — dolenjske — izdaje konm* nističnega glasila je posvečena domobraa* cem. Med drugimi zanimivostmi stoji taa tudi tole:
»Izdajalski domobranci so nam napravili tako gorje, da ga ne bomo mogli nikoli ve4 poravnati.t
Hvala Bogu, pravimo mi in vse sloveni sko ljudstvo na to dragoceno izjavo, ki zgovorno kaže, kdo nas bo — celo po komunističnem prepričanju — rešil rdečega gorja.
Za koga se bori OF?
»Potrebno Je takoj in povsod stopiti f stik z redno italijansko vojsko, z njihovimi komandanti, oficirji, podoficirji in vojaki. Predočite jim, naj bodisi odidejo domov, bo« disi se priključijo našim edinicam. Pouda* rite, da je to edina garancija in da bodo 1 njenih (OF) vrstah zaščiteni.
Zaupna okrožnica Izvršnega odbora OF z dne 31. julija 1343. št. 36-43-3.
* * *
»Mi smo pripravljeni podpirati vaš boj... Pridružite se v celotnih oddelkih, bataljonih, polkih partizanski vojski. Prišel je čas, da se odloči usoda Italije. Razorožite in izročite partizanom slovenske belogardiste, ki so tudi največjt sovražniki svobodnega italijanskega naroda ... Pripravljeni smo podpirati vaš boj, da se Italija reši iz razsula...«
Italijanski letak slovenske Osvobodilne fronte, razširjen konec avgusta 1943.
• * •
»Narodno osvobodilni boj slovenskega naroda je jamstvo svobode tudi italijanskemu narodu... Naj bi se ne zamudila sedanja prilika, da spozna Italija po tako dolgem času svojega osvoboditelja ...«
»Slovenski poročevalec« 14. junija 1943, stran 2.
* * *
»Z bojem, ki se bije v znamenju popolnega uničenja fašizma, je nezdružljiva obnova stare Jugoslavije. Zato so zaman vse nade tistih, ki...«
Boris Ziherl v članku »Glavni smoter naše borbe« (»Slov. poročevalec«, 12. junija 1943, str. 8).
Toliko za tiste, ki še verjamejo, da se OF bori za slovenski narod.
Valentin, kovinar; dr. Golia Vladimir, predsednik apelacijskega sodišča; dr. Gosar Andrej, bivii minister in prodekan tehn. fakultete; Glavač Frane, urednik »Slovenca«; dr. Gerlovič Franc, ravnatelj umobolnice; dr. Gra-par Stane, sanit. referent Slov. Dom.; Gračner Ivan, ravnatelj Prevoda; Grčar Tit, šolski upravitelj; Gjud Aleksander, načelnik skupina lasuljarjev; Grom Jože, načelnik skupine živilskih obrti; Golmajer Ciril, predsed. sind. bančnih namešč.; Oeržinič Anton,	ravnatelj
TPD; Grebensok Venčeslav, uradnik ZSZ; Gun-de Anton, šef finančne direkcije; Groznik Alojzij, čevljar; Inž. Gorše Ivan, obratovodja; inž. Gorše Franc, šef komerc. odseka Zel. dire'kcije; Gorše Franc, akad. kipar; Gogala )osip, direktor Trgovske šole; Gajšek Ivan, predstavnik bivše zveze bojevnikov; Grafenauer France, predsednik profesorskega društva in profesor; dr. Golia Adolf, tajnik Združenja industrijcev in obrtnikov in	bivši poslanec; Grom Srečko, predsednik	sindikata
Hranilnice Ljubljanske pokrajine; Guštin (tu. dolf, priv. uradnik; Guštin Anton, načelni* transportnih podjetij) Grom Miro. podravnatelj prevozne skupine; Golobič Peter, učitelj.
Horvat Janez, priv. uradnik; dr. Hrlbas Franc, prodekan med. fakultete; Hočevar Janko, šef fin. direkcije; Hafner Janko, urednik »Slovenca«; Hudnik Adolf, predsednik okrožnega sodišča; Hercog Ferdinand,	upravnik
opere; Hieng Ernest, predsednik industrijska sekcije Pokr. gosp. sveta; Heinrichar Frane,
Dalje na i. itrari.
vrstah poguma
n je lastnost, ki poraja Junake.
Dguma je več. Ena med njimi je po-
-,očin.
jih, ko so ljudje še pametno mislili, bi ur ne prišlo na um, da bi trdil, da so pogumni ljudje junaki. To je moči go-, iti le danes, in še to govore samo žrtve tistega pojava množične blaznosti, ki se imenuje OF.
Pa pustimo moralno označevanje takega ali takega poguma in recimo samo, da je to, če si upaš nekaj storiti, ena vrsta poguma. Druga vrsta pa je tista, če si človek upa prevzeti tudi posledice za vse, kar je tako ali tako pogumnega storil.
Tega poguma dandanes pri nas ne vidimo nikjer, najmanj pa seveda tam, kjer je o pogumu in junaštvu največ govora. Naš »revolucionarni« pogum bi bil nekako v temle: biti v državni, recimo »okupatorjevi« službi, streljati izza vogla, a samo tedaj, če imaš poroštvo, da te ne bo nihče zasačil in da boš dobival pokojnino, plesti vse vrste niti, biti »prvak« in »voditelj« in »pooblaščenec« in kdo ve kaj še vse Junaškega, toda zmeraj pod pogojem, da te ne dobe.
Brž ko pa takega rdečega ali rumenega Ju-»aka dobe, tedaj je junaštva konec.
Nismo ga v zadnjih treh letih videli enega, ki bi si bil za svoje delo upal nositi tudi posledice. Naj je bil še tako bister, se je izgovarjal, da ni vedel, kaj Je delal. Ljudje, ki bi vas tožili, če bi jim zasebno očitali, da se dajo od koga voditi, kaj šele zavajati, prisegajo, ca so bili zapeljani ali prisiljeni. Ni je žive duše med takimi junaki, ki bi rekla, da je to ali ono storila zaradi prepričanja, zaradi Ideje, zaradi naroda. Zmeraj so vsega krivi drugi, če se ie da taki, ki so že mrtvi in jih ni moči klicati na odgovor.
Mi pa pravimo: marsikaj, tudi zločin, zlasti Zločin nad narodom storiti, je lahko junaštvo. A kdor se čuti Junaka za zločin, naj bo tudi junak v priznanju zločina, v sprejemanju sodbe in prenašanju kazni zanj. Skratka, vsakdo, ki hoče veljati za junaka in računa morda celo na bodoče plačilo za to, naj moško prenaša tudi posledice svojih sklepov, dejanj in korakov.
Sele potem ga bomo pripravljeni soditi kot možaka, sicer k vragu s takim in podobnim junaštvom I
Ta načelni uvod smo napisali zaradi tega, ker je za nosilce, podpornike, somišljenike ter izvajalce komunistične revolucijo v Sloveniji zcaj udarila ura poloma. Igra se je preveznila na tisto stran, na katero niso pričakovali, dasi po nadnaravni in naravni narodni zakoni-sti morali.
Vemo, da so vsi tl Igralci komunistične re-»lucije bili tedaj, ko je dobro teklo zanje, jgumni, ali so se delali pogumne, ali pa so y take delali drugi. Iz junaštva za zločin — sicer za najhujši zločin, ki ga sleherna vest morala poznata, za zločin nad lastnim na--dom — so v treh letih naredili Ideal, da ne ;čemo vero. S tem in z umetnim, nemoralnim stvarjanjem svojih junakov so zavedli velik el slovenske mladine, in to ne najslabše in ajmanj darovite, da se je vrgla na njihovo ot in s tem v pogubo.
Zdaj je za tiste, ki so ta Ideal poguma stvarjali, in za tiste, ki so vanj verovali ter njegovem imenu delali, prišla najhujša pokušnja, namreč čas, ko je treba, da junaki »stanejo. Prišel je čas, da po prvem, ial tako :rvavo obilnem pogumu pokažejo še drugi po-jum, namreč da zdaj, ko bodo drug za drugim osebno klicani pred narod na odgovor, priznajo, da so bili, kar so bili, in da bodo prav tako pogumno, kakor so porajali vzroke, sprejemali nase tudi posledice.
Nihče, ki je bil, ali ki se je dal narediti za junaka komunistične revolucije, ne more trditi, da ni vedel, kaj dela. Junaštvo je zavesten pogum in prav oni so nam in vsemu ivetu dopovedovali, da vedo, kaj delajo, in <Ja delajo prav zato, ker vedo.
Ta njihov pogum je zdaj potreben edino lijim samim, če nočejo priti v slovensko zgodovino samo kot zločinci in izdajalci, temveč tidi kot šleve.
Kadar koli je namreč kdo izmed njih, pa naj jo bil še tako visok in vodilen, bil poklican na odgovor, je redno in vedno zatajil svojo stvar, svoje delo, sam sebe in celo tisti ostanek človeškega dostojanstva, ki mu ga dajeta pamet in razsodnost. Vsakdo je trdil namreč, da ni vedel, kaj dela; da je bil zapeljan; da si je stvar čisto drugače zamišljal; da je pripravljen spreobrniti se in kar je še takih izhodov za silo. Takih primerov klavrnega, dasi morda preračunanega slabištva in izmikanja kakor pri rdečih junakih, kadar stoje pred pravico, niti v naši, heroizma borni zgodovini ne pomnimo.
Vseh teh ugotovitev nismo navedli zaradi tega, ker hočemo morda temu pogumu in junaštvu z dobrimi nasveti rešiti vsaj toliko idealnega sijaja, kolikor bi se ga dalo, če bi ti ljudje hoteli taki junaki ostati. Niso te besede namenjene njim, katerih tak ali tak pogum imata za slovenski narod že vnaprej določeno ceno, temveč za one, ki stoje danes pred enako izbiro.
Mislimo tiste, ki so poklicani za sodnike in plačnike tega, da je kdo imel pogum do zločina nad narodom in domovino.
Tl stoje danes pred enako odločitvijo kakor prvi. Spoznali so — nekateri v začetku, nekateri pozneje, nekateri čisto nazadnje — katera je prava pot, da se slovenski narod reši za bodoče veke. Stopili so na to pot po svobodni odločitvi, ki jo je rodilo spoznanje o narodnem gorju in o tem, kdo ga je kriv.
Vemo, da je to bil pogum, kakor mu v naši zgodovini ni primere. Odločili so se rešiti fn ozdraviti narod tako rekoč v brk vsemu tistemu, kar nekaj »pomeni«; v brk vsemu svetu, ki bi rajši videl kaj drugega; in so golih rok |li na to obuDno delo. Bili so boji, bili so
Dla Wacht Obor lafbach und Ob er doi Hefmaf — tirala nad Ljubljano In nad domovine.
Imena, ki jih ne bo moči zbrisati
Zgodovinsko protikomunistično spomenico, ki je bila predsedniku generalu Rupniku izročena za božič, so poleg neštetih drugih podpisali prav vsi zastopniki slovenskega javnega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že z njihovimi podpisi samimi je spomenica postala izraz volje vsega slovenskega ljudstva.
Ker naš list teh podpisov do zdaj še ni prinesel, jih priobčujemo v pričujoči številki kot neizbrisen dokaz našega prepričanja in naših stremljenj v teh dneh.
Andlovič Joief, preglednik finančne kontrole; Auersperg Rudolf, tajnik Kreditnega zavoda; Auersperg gf. Emil, ravn. zavoda Ele-mentar; Androjka Viktor, podpredsednik Mestne hranilnice; Ambrožič Lojze, posestnik in trgovec; Agnofa Anion, predsednik Sind. s steklom in porcelanom; dr. Alujevič Branko, predsednik Pokrajinske delavske zveze; Alei Franc, direktor Tobačne tovarne; Antosievicz Edvard, tajnik Zav. dr ; Abram Miloš, bančni uradnik.
Beg Duian, profesor; Braluia Karol, novinar; Brk Dominik, šolski upravitelj; Bajd Franc, profesor; Beličič Vinko, književnik; Breznik Jotip, ravnatelj Ženske gimnazije; ini. Bartl Ivan, direktor plinarne; *dr. Bricelj Arnoit, viš. mestni svetnik; Bricelj Ivan« predsednik slikarjev, pleskarjev in ličarjev; Borit-nik Pavel, uradnik Poštne hranilnice; Bartol
Henrik, trgovec; Bonač Franc, predsednik Sind. papirne in kartonažne industrije; ing. Bartl	Ivan,	predsednik	Sindikata elektr.	ind.,
plin.	in vodovoda; dr.	Boiič Mirko, ravnatelj
Hranilnice Ljubljanske pokrajine; Bizjak Ivan, predsednik Sind. s kurivom; Bajda Ivan, funkcionar Zveze godbenikov; Bartl Albin, predsednik gozdnih delavcev; Bregar Ignac, žagar; Breznik Igor, notarski pripravnik; Bur* ger Vlado, predsednik Sind. brivske in frizerske stroke; Barbič Marin, predsednik Sind. z vinom; Breceljnik Alojzij, predsednik Sind. mesarjev; Bevčar Alojzij, načelnik Skupine za zidarske, vod., kamnoseške in cementne stroke; dr. Basaj Joža, predsednik Zadružne gospodarske banke; dr. Bajc Tone, šef stat.	odd.;	dr. Breznik	Anion, ravnatelj	ško-
fijske klasične gimnazije; Bitenc Mirko, profesor in bivši poslanec; dr. Bajc Oton, predsednik Zdravniške zbornice; Borštnik Božo, glavni urednik »Jutra«; Bajuk Murko, direktor Klasične gimnazije; Betetto Julij, rektor Glasbene akademije; Beiek Etbln, inšpektor pivovarne »Union«; Biskupsky, ravnatelj T. P. D.; Borko Božidar, književnik; inž. Bevc Ladislav, bivši predsednik Združenih rez. oficirjev; dr. Bajič Stojan, univerzitetni profesor; Bolhar Alojzij, podpredsed. Bolgarske lige in književnik; ini. Burja Ivan, tajnik PAB; dr. Baraga Srečko, profesor; dr. Brumen Anton, šef prav. odseka Žel.	direkcije;	dr. Brabec Karl,	šef
sanit. odseka Železniške direkcije;
dr. Capuder Karl, direktor Realne gimna zije; Cvetko Ernest, predsednik Sind. gostin. delojemalcev; Elemente Auguštin, šolski upravitelj; Ceč Karl, predsednik Hranilnice Ljubljanske pokrajine; dr. Černe Ivan, direktor Mestne hranilnice; dr. Cesnik Ivan, odvetnik, bivši oblast, poslanec; češnovar Slavko, uradnik ZSZ; čehun Franc, mestni višji svetnik.
Drinovec Joie, učitelj; Dežman Josip, načelnik skupine grafikov; Duh Tine, referent Prop. odseka Pokrajinske uprave; Debeljak Janko, kapetan v pokoju; Debevec Ciril, ravnatelj Drame; Drenovec Lojze, predsednik Združenja gled. igralcev; dr. Debeljak Tine, književnik; dr. Drnovšek Bogdan, notarski pripravnik; Drenlg T. Teodor, art. podpolkovnik v pokoju; dr. Dobida Karl, šef finančne direkcije.
Erco Franc, ravnatelj Zadružne gospodarske banke; Erjavec Lojze, predsednik Sind. tisk. in pap. stroke; dr. Frlan Vladimir, ravnatelj Splošne bolnišnice; Finec Milan, tajnik Združenja kmetovalcev; Fajfar Matej, kolar; Finžgar Franc, pisatelj; dr. Fischinger Josip, pravosodni inšpektor; dr. Fettich Oton, odvetnik in predsednik SRK; Flegar Ivan, upravitelj Del. doma; dr. Frelih Ivo, magistratni načelnik; Fakin Oton, ravnatelj mestne mešč. šole; Inž. Ferlinc Bogdan, ravnatelj Kmetijske družbe.
Dr. Gratoli Andrej, viš. m. kom.; dr. Gro-ielj Leopold, nač. mest. fin. odd.; Gašperšič
porazi, bili so mračni časi, kri, žrtve, boj na življenje in smrt.
Ljudje, ki so imeli pogum, da so IH za svojim spoznanjem, so junaki v vsakem smislu besede, saj so služili najvišjemu, čemur Je moči: resnici, domovini in svojemu narodu. Služili so, ker so vedeli, da morajo, če so poštenjaki in če so Slovenci, ne da bi bili računali na plačilo, kvečjemu na zmago.
Zdaj stojimo pred zmago in s tem pred poslednjo preizkušnjo svojega poguma, namreč, ali si bomo upali sprejeti nase tudi posledice tega, da smo imeli pogum odločiti se za pravo stvar. Vemo, da bo zdaj od našega poguma odvisno, ali bomo znali ter hoteli dati sloven skemu narodu povračilo za vse, kar je od komunizma pretrpel; ali bomo znali in hoteli vse, ki so slovenskega gorja tako ali tako krivi, udariti ne z maščevanjem, temveč s pravico, kakor smo to dolžni pred Bogom, pred narodom in pred svojo vestjo. Od našega poguma bo odvisno, ali bomo slovensko ljudstvo
brezobzirno očistili vsega, kar je na njem gnilega; ali bomo za vselej preprečili, da bi nas kdor koli spet kdaj vrgel na pot uničenja, kakor nas je zdaj komunizem
Zdaj biti pogumen bo morda še teže kakor biti pogumen v boju. Že se oglašajo najeti ali mehkoglavi posredovalci, pomirjevalci in od-puščevalci; že vstajajo na vseh kolesnicah zavore za nastopajočo pravico. Spet se kaže na vsak korak podedovani In privzgojeni greh našega značaja: sklonjena glava, odpuščanje, usmiljenje in kar je še tega.
Odpuščanje in usmiljenje sta čednost močnih. Mi pa se zdaj borimo šele za obstanek svojega naroda, ki še ene ponovitve rdeče revolucije ne bo preživel, saj mu je že prva vsekala rane za desetletja in obremenila s svojo stisko vsaj še en rod za nami. M? smo do zdaj toliko odpuščali, da smo zaradi tega prišli tik do pogube. V zadnjih mesecih pa smo videli, kako so slpvenskemu narodu odpuščali tisti, do katerih naj bi bili usmiljeni oni, s katerimi je pravica<
Obstanek slovenskega naroda terja od nas, da smo zdaj pogumni do konca. Pogumni do konca moramo biti zaradi tega, ker je pravica z nami. Pogumen biti do konca se zdaj pravi biti meč pravice. S komer je pravica, ta mora biti sodnik in kaznovalec, sicer je pravico izdal. Kdor danes izda pravico, izda svoje ljudstvo in ni nič boljši od komunista.
Zdaj smo v protirevoluciji. Protirevolucija bo zmagala, če bodo njeni nosilci najmanj tako pogumni, kakor so bili nosilci revolucije. Zmagala bo, in s tem rešila slovenskemu narodu bodočnost, če bo znala biti v svojem pravičnem boju vsaj tako brezobzirna, kakor je bila revolucija, zakaj na svetu zmaga tisti, ki je močnejši, odločnejši, skratka, ki je bolj dosledno pogumen.
Bodimo torej enkrat, v najbolj usodnem ča u svojega narodnega obstanka, modrejši od otrok teme, to je, bodimo pogumni do konca.
Edino to vrsta poguma bo končno rešila slovenski narod.	a.	,
Nadaljevanj* # V tirani.
predsednik Združenja Industrljcev In obrt.; HoUnsky Karal, načelnik skupine fotografov; Hribar Peter, predsednik Sindikata oblačilne industrije; Hrovat Jakob, predsednik Sindikata
kemične industrije; Hrovatin Maks, predsednik sind. hiš. posest.; Hlebec loslp, prokurist; Miršman Ana, šolska upraviteljica; dr. Hauc Franjo, načelnik Tro5. urada; Hojan Stanko, vodja voj. urada; Hojs Franc, pomočnik direktorja železniške direkcije.
Dr. Ilc Josip, v. d. direktorja; Ivančič, predsednik Zveze godbenikov; Jeran Franc, ravnatelj »Narodne tiskarne«; Jošt Josip, šef kontrole doh. železniške direkcije; Jan Maks, strokov, tajnik; Justin Elo, slikar-grafik; Jero-vec Franc, notarski pripravnik; Jančar Alojzij, delavec; dr. Janžekovič Fran, direktor P. T. T.; dr. Janež Ivan, zdravnik org. štaba S. D.; Jur-čec Ruda, glavni urednik »Slovenca«; Jeglič Anion, ravnatelj »Karitas«; Javornik Mirko, g!avni urednik »Slov. doma«; Jeločnik Nikolaj, referent Prop. odseka; Jakll Venče, predsednik Sindikata rudarske ind.; Jazbec Janko, načelnik skupine zlatarjev in urarjev; Jarc Ivan, župan; Jonke Jože, bivši predsednik De lavske zbornice; Jančigaj Franc, gen. tajnik in vršilec dolžnosti župana
Klakočar Ludvik, urednik »Slov. doma«; Kranjc Marko, bivši poslanec; dr. Kunc Josip, mestni višji svetnik; dr. Kuhar Andrej, predsednik notarske zbornice; Inž. Kavčič Rudolf, gen. direktor železniške direkcije; Kremžar Franc, urednik »Domoljuba«; Košiček Jože, glavni ravnatelj KTD; Inž. Košir Vinko, urad nik Pokojninskega zavoda; dr. Kdstl Janko, predsednik Borze dela; Kocjančič Ivana, ko* varska delavka; Kobal Josip, tajnik »Slov. čebelarskega društva«; Inž. Kham Lado, pooblaščeni civ. Inženir; Kociper Stanko« književnik; Kokalj Jože, namestnik viš. drž. tož.; Kurnik Karol, uradnik; KrofSa Hanuš, gen. ravnatelj Ljubljanske kreditne banke; Kregar Janko, kapetan fregate v pok.; Kessier Joža, urednik »Slov. doma«; Krošelj Jožko, urednik »Slovenca«; dr. Kalan Ernest, odvetnik; Koso vel Stanko, urednik »Jutra«; Klein Julij, načelnik skupine steklarjev; dr. Kos Milko, rektor univerze; Krener Fanc, poveljnik Slov. Dom.; Končan Anton, ravnatelj Zadružne gospodarske banke; dr. Kotnik Franc, ravnatelj, Mohorjeve tiskarne; Kante Danilo, inšpektor Poštne hranilnice; Klinar Kavčič, direktor Mestnega vodovoda; Klinar Peter, rav. Hip. banke; Krek Slavko, akad.; Kisovec Ivo, predsednik Društva stan. najemnikov; Kra!j J., predsednik Umct. društva »Slovenski lik«; Korče Ludvik, predsednik trgovin, odseka P. D. Z.; Kranjščck Josip, predsednik Sind. z usnjem in kožami; Kanc Anton, predsednik Sindikata drogerrstov; Krek Janko, predsednik Sind. trgovskih zastopnikov; Kalin Pavel, predsednik Sind. usnjarske industrije; Kržišnik Oskar, pod predsednik Sind. viničarjev; dr. Krivic Rudolf, predsednik Mestne hranilnice; dr. Krejči Viljemi, predsednik Zveze lovskih društev; Kri stan Edvard, soboslikarski pomočnik; M. Kle mentina, O. S. M., prednica Uršulinskega samostana; Kern Hugo, novinar; Kobal Miloš, dijak; dr. Kodre Anton, mestni višji svetnik; dr. Koblar France, predsednik Društva slovenskih književnikov.
Dr. Lončar Dragotin, predsednik Slovenske Matice; Lončar Franc, predsednik zadruge; mr. ph. Lenček Milivoj, pharmacevt; Lavrič Pavel, šolski upravitelj; Ločnikar Franc, mešč. šolski nadzornik; Lukič Zvonimir, predsednik Združenja trgovcev; dr. Logar France, tajnik Zdravniške zbornice; Logar Filip, predsednik stavbnega sindikata; dr. Leskovar Ludvik, sod. pripravnik; Levstik Vladimir, književnik; Lovšo Anton, šolski upravitelj; Lampe Vilko, predsednik sind. z manufakturnim blagom; dr. Lukman S. Franc, dekan teološke fakultete in predsednik Družbe sv. Mohorja in Leonove družbe; Lupše Ivan, trgovec; Lenarčič Franc, šef finančne direkcije; dr. Ladiha Ludevlt, načelnik občega odd. železniške direkcije; Lavrih Alojzij, predsednik tekstilnih delavcev; dr. Lunaček Aleksander, predsednik Sindikata gradbenega materiala; Lampič Poldo, načelnik skupine pomožnih sanitetnih obrti; Laznik Vilko, predsednik Sind. trgovci s kolesi, nafto, bencinom itd.
Mašič Pavel, bivši poslanec; Mihelčič Stanko, šef šolskega odseka; Majcen Franc, predsednik bančnik zavodov odd. P. D. Z.; Može Franc, predsednik skupine oblačilne stroke; Mehle Alojzij, predsednik obč. del sindikata, Grosuplje; Mozetizh Josip, direktor finančne direkcije; Miklavčič France, prokurist Zadružne gosp. banke; Marinko Jože, predsednik sind. z mešanim blagom; Mikeš Jože, načelnik skupine tekstilcev in vezilj; Mašič Stanko, uprav, sod.; inž. Mačkovšek Janko, mestni gradb.; Mihelčič Alojzij, bivši senator; dr. Mcršol Valentin, primarij Splošne bolnišnice; Mikler Ivan, šolski upravitelj; Mlakar Janko, predsednik Vzajemne zavarovalnice; Martelanc Ivan, rav. Vzaj. zav.; Mizerit Edvard, profesor; dr. Mohorič Ivan, bivši minister in podpredsednik Pokrajinskega gospodrskega sveta; Majeršič Janez, bivši župan; Mohorč Drago, šef odpravništva; Mislej Rudolf, vodja anagrafskega urada; Miiller Anton, v d. šefa računovodstva žel. direkcije; M. Pija Garan-tini, ravnateljica Uršulinske gimnazije; Male-žič Peter, notar; Malnar Janko, podravnatelj Kreditnega zavoda; Mihevc Leopold, župan; Marinčič Ivan, gradbeni tehnik; Majce Jože, predstavnik zveze bojevnikov; dr. Meguiar Anton, odvetnik; dr. Močnik Ernest, šef finančne direkcije; dr. Milavec Anton, predsednik Pok. zavoda; dr. Mal Josip, podpredsednik Muzejskega društva za Slov.; Mihevčič Jos:p, upravitelj pomožne šole.
Novak Avgust, ravnatelj Vzajemne zavarovalnice; Novak Ernest, ključavničarski pomočnik; Novak Leo, direktor Srednje tehnične šole; Novak Stvanislava, privatna nameščen-ka; dr. Namar Emil, not. pripravnik; Namec Viljem.
Dr. Odar Alojzij, univerzitetni profesor in predsednik KTD; .Csana Josip, direktor; ini. Osvald Anton, v. d. gradbenega odd. žel. direkcije; Ogrin Milan, predsednik Sind. zavarovalnih delojemalcev; Ovsenek Josip, direktor II. moške realne gimnazije; Ogrin Rajko, upravnik Zanatske banke; inž. Otshar, predsednik stavbne zadruge drž. uslužbencev; Ozim, Rudolf; Oblak Gabrijel, župan.
Pogačnik Franc, predsednik Sind. z živili na debelo; dr. Pogačnik Edvard, posestnik; dr. Pretnar Janko, šef kulturnega odd.; Pretnar Ivan, predsednik Sind. hranilnic; dr. Puc Dinko, bivši ban; Puc Franc, urednik »Jutra«; dr. Pleničar Bogo, predsednik Vincencijeve konference; Pleničar Josip, šolski upravitelj; Prek Stanko, glasbenik; ini. Pirkmajer Milko, pooblaščeni inž.; Perdan Jernej, načelnik čevljarjev; Praznik Ivan, načelnik mizarjev; Pič
Zločinsko
Ker komanizma po Dolenjski in Notranj-
| da niso sposobni za v gozd. Domači terenci j Tolovaji so popolnoma opustoSili in izro-ski bije dvanajsta ura, zato se skuša za j pa tega niso mogli strpeti, da bi bili ti	pali hiše, ki so veljale kot belogardistične.
vsako ceno obdržati v drugih krajih. Tako smo iz različnih krajev dobili poročila, kako moskovski krvavi agentje zavajajo ljudstvo v zmoto. Tako se ponavlja povsod ista pesem, če jim ljudstvo ne verjame, vržejo kriko z obraza in se pokažejo v pravi luči, ne več kot znanilci »novega reda« in nosilci »svobode«, marveč kot brezvestneži, roparji, požigalci, morilci. Narod čedalje bolj spre-videva, da je njihovo početje povsod samo v nesrečo, kakršne slovenska zgodovina še ne pomni.
Ko so 23. oktobra lani nemSke če-te odšle iz 2irov, so komunistični gozdovniki nameravali še isti večer zasesti vas, toda kot strahopetci si tega niso upali, češ nemara se pa sovražnik le še skriva za kakšnim oglom.
In tako so slavne tolovajske čete zasedle Žiri naslednji dan zjutraj bolj na tihem. Občino je takoj prevzel bivši soboslikarski pomočnik Jan Janko, ki je bil vrhovni komandant. Vršil je obenem tudi posle sodnika in je isti dan aretiral občinskega siromaka Majnika Rudolfa, kateremu so podtikali ovadnštvo. Po zaslišanju, katerega je vodil omenjeni Jan je bil Majnik obsojen na smrt, Bodba je bila tudi izvršena.
»Barabe doma, poštsni ljudje v gmajna!c
Za komandanta mesta je bil začasno postavljen zloglasni terenec Žakelj Milan, domačin, po poklicu mehanikar, ki pa je bil na zahtevo oetalih domačih terencev brž odstavljen. Na njegovo mesto so nato postavili Dolinarja Alojzija, znanega tihotapca. Fa tudi ta je samo začasno užival čast komandanta, zakaj za komandanta mesta so določili nazadnje Primorca, nekega Metoda. Za »sekretarja« je bil postavljen Jože Košir, ki je služil kot hlapec v Zireh.
Takoj po sestavi te uprave »o ljudje zmajevali z glavami, rekoč: »Prave tiče so si izbrali za komandante, same barabe bodo vodile našo občino!«
Ostali terenci pa so si razdelili druge posle: prehrano vojske, prehrano civilnega prebivalstva in mobilizacijo vseh za orožje sposobnih. Še istega popoldne je bil izdan razglas o Bplošni mobilizaciji od 17. do 45. leta. Vse moštvo se je moralo zbrati v bivšem Prosvetnem domu, kamor je prišel komandant Vojkotove brifjade tov. Milan *in je s pomočjo domačih terencev mobilizirance prebiral. Doma so ostali deloma čevljarji, seveda vsi terenci, in ostala gospoda, ki je vedno hujskala in spravljala nedolžne ljudi v gozd, sama pa je lepo doma sedla na stolčke, rekoč:	»Mi bomo doma delali,
drugi pa naj gredo v gmajno, ker so nezanesljivi. Vsi, kar jih je bilo odbranih, so bili poslani še isti večer na zborno mesto, od tam pa porazdeljeni po raznih bataljonih Goriške in Vojkotove brigade.
Naslednji dan zjutraj pa so prišli iskat vse poštene katoliške može in fante ter jih dali z domačim organistom vred v sobo, kjer so posameznike zasliševali, vse pa seveda osumili za njihove nasprotnike — belo-plavogardiste, kar jim je bilo seveda samo pretveza; ker jim niso mogli ničesar dokazati, so bili še tisti dan poslani naprej in dodeljeni delavskemu bataljonu.
Ker je bilo nekaj že 9tarejših in šibkega zdravja ter komandant kot tujec ni vedel za razloge, zakaj so bili tjakaj poslani, je štiri izmed njih vrnil domov s pripombo,
ljudje doma, zato so jih spet poslali v gozd s spremnim pismom, da so simpatizerji »bele garde« in da naj jih strogo kontrolirajo. Tako so se terenci hoteli za vsako ceno iznebiti poštenih in uglednih domačinov, ki so jim bili trn v peti.
»Tovariške« količine hi cene in ideje
Takoj so seveda popisali živino in poljske pridelke po kmetijah. Po novih pravilih je smel vsakdo zaklati doma samo toliko, da bi prišlo na osebo 13 kg mesa in slanine, ostalo bi moral vsakdo oddati tolovajsik kuhinji, ki je bila v Prosvetnem domu. Ondi je tudi prodajal kuhar (terenec) cigarete po tovariški ceni 25—3 lir 20 komadov Drava.
Hrano so kuhali za vse enako, vsaj rekli so tako, vendar je bilo opaziti nekatere tovariše, da so se mastili drugače v kakšnem kotu in so kosilo tudi zalivali, seveda ne z vodo.
Priredili so tndl tri mitinge, na katere so povabili vse prebivalstvo. Kdor ne bi Šel, bi veljal za nasprotnika in bil osumljen kot »belogardist«.
Kot govrnikl so nastopili komandant mesta, zgoraj označeni Metod, neki Matija, doma iz poljanskih hribov, ter nelsa tovarišica. Pevske točke je moral odpeti domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista, kateremu so tolovaji takoj zapovedali, naj zbor organizira »po partizansko«. Neprenehoma so trdili, da jim gre le za svobodno in neodvisno Slovenijo, toda vsak stavek njihovih govorov je pel slavo samo Sovjetski nniji, »nepremagljivi« rdeči armadi in »voditelju« Stalinu Hkrati so zahtevali, da moramo priti pod oblast Sovjetske zveze. Pri tem so hudo blatili in sramotili druge svoje »zaveznike«, zlasti Angleže, češ da nočejo nič pomagati in da niso še nič naredili za nas. Sovjetska Rusija pa vedno kako pomaga rodoljubnim tolovajem.
Tovarišica politkomisarka kot voditeljica Zveze Sena in deklet v glavnem razkladala, kakšna je sovjetska žena in kakšna mora biti bodoča slovenska žena in ma.it, ter pri tem poudarjala, da slovenska mati ni tista, ki se ukvarja s številnimi otroki in se suče okrog štedilnika, marveč tista, ki danes prime za puško in gre Sproščena v boj yza svobodo slovenskega naroda*.
»Angleže je treba postreliti«
Starejše ljudi so pošiljali na delo. da so razkopavali cesto proti Gorenji vasi, kar naj bi zabranilo dohod motoriziranim kolonam, sekali drva in pripravljali hosto za kres na predvečer obletnico ruske oktobrske revolucije, ki so jo seveda slovesno praznovali.
...Za taka in pobobna dola so uporabljali tudi angleške ujetnike, 32 po številu, katere so vedno zasmehovali in se iz njih norčevali; nekoč je tovariš sekretar celo' dejal, da bo treba te ljudi postreliti, ker niso za nobeno delo in bi najrajši samo jedli.
Zato ni čudno, če so se ti Angleži zgrozili, da je bilo zanje v italijanskem ujetništvu desetkrat boljše nego v komunistični »svobodi«.
Tolovaji so po vseh hišah čečkali razne
napise, vzklike »genijalnima vojskovodjema« Stalinu in Titu, svobodi itd.
Zelo požrtvovalne so bdle tovarišice domačinke, ki so bile vse delavnike silno mo-dorne in tovarišem za razrit' potrebe takoj na uslugo, ob večerih pa so hodile za »dru-dapolnem« delu na promenado.
Pobrali so živino, obleko in živež. Tako so spravili občino v obupen položaj, da so celo njihovi lastni pristaši začel igodrnjati, kaj bo vendar, če se bo to 5e kaj časa vleklo, kajti ljudem, ki so bili navezani glede prehrane izključno na živilske nakaznice, je začelo primanjkovati živeža, gozdni dobrotnik: pa jim tudi niso mogli nuditi ničesar, ker je še njim samim manjkalo, čeprav so toliko kradli.
Pa so tolažili ljudi: do božiča bo že svoboda, potem bo pa tako in tako vsega dovolj.
Po Žlreh so gospodarili delomržneži, terenci pa dobro živeli na račun drugih, katere so vsega oropali.
Tako je bilo do 13. novembra, ko so se nenadoma pojavili od vseh strani nemški in domobranski odredi in v tistih dneh zadali tolovajski vojski precej udarcev. Banditi so v zadnjem hipu pobrali in odpeljali s seboj v hribe ostale moške, seveda pa so jim vsi poišteni in zavedni ob prvi priliki pobegnili in se vrnili na domove. S tem so se rdeče vrste kajpak zelo zredčile.
Zanimivo je dejstvo, da so med prvimi, ki so jo popihali, bili sami voditelji-koman-danti, katerih ni bilo že dan pred zasedbo nikjer videti — spet dičen dokaz njihovega »legendarnega« junaštva! Glavno jim je pač, da se sami skrijejo, ostale pa lahko sovražnik vse postreli, saj — tako pravijo — brez žrtev ni svobode!
Streznjenje in njegove žrtve
Po vseh teh nastopih, ki so jih uprizarjali rdeči kolovodje s pomočjo terenskih somišljenikov, je ljudstvo kmalu sprevidelo, da je tolovajstvu — kakor na Dolenjskem in Notranjskem — tndi tukaj in po ostalih krajih podlaga in cilj komunizem, ne kaka »svoboda tlačenemu narodu«, marveč revolucija in s tem pogin. Zato tudi gorenjski človek ne more in ne bo mogel prenesti komunističnega nasilja, ki ga izvaja rdeča OF.
Zanimivo je, kako nekateri ljudje trezno sklepajo: prav tedaj, ko je izbruhnila vojna med Nemčijo in Rusijo, so se začeli zbirati tolovaji v gozdovih in odtod voditi zloglasno propagando ter zavajati nepoučeno ljudstvo, češ da se je treba postaviti »okupatorju« v bran, da gre tukaj izključno za svobodo domovine in podobno.
Toda ljudstvo je sprevidelo, da so ti kričači le revolucionarji in da pripravljajo narodu smrt. Prav tedaj so se tudi po žirov-ski dolini mnogi zavedali, da je OF res komunistična in da jo mora odločno obsojati vsak pošten slovenski človek.
Med temi, ki so se položaja resno zavedali, je bil med prvim eden najbolj zavednih in odločno katoliških moi trgovec Ivan Zajec (Anže), oče osmih nepreskrbljenih otrok, priljubljen vsem občanom in znan daleč naokoli. Njega kakor tudi nekatere druge poštene 2irovce so komunisti takoj osumili »izdajalskega belogardističnega oziroma domobranskega početja«.
Ko je šlo preko 2irov ne*n$ko čiščenje, so se domači agitatorji in terenci deloma poskrili, po odhodu Nemcev so se pa seveda takoj začeli zopet zbirati in nanovo mobilizirati, svoje nasprotnike pa obsojati na smrt.
Takrat pa se je Zajec Ivan s svojima
bratoma Mirkom in Maksom in še nekaterimi drugimi začel skrivati pred banditsko bndo, ker je bilo njegovo živlejnje v nevarnosti.
Anton, direktor TBPD; Pirc Anton, šef finančne direkcije; Podbregar Franjo, načelnik prometnega odd. žel. direkcije; Pikec Marija, ple-tilska delavka; dr. Pirjevec Karo, direktor Trgovske akademije; dr. Pavlič Bogomil, šef finančne direkcije; dr. Pirkmajer Otmar, bivši podban; dr. Pučnik Josip, odvet.; dr. Poštovan
Ini. Sodja Joie, predsednik Sind. založništva in ravnatelj Uprave »Slovenca«; Semonič Alojzij, trgovec; Strikborgar Albin, trg. so-trudnik; Sitar Lojze, predsednik Sind. trgovskih pomočnikov PD Z; Smertnlk Josip, bančni ravnatelj; dr. Skubic Stefan, uradnik; Stare Miloš, bivši poslanec; dr. Steska Henrik, pro-
Matoj, urednik »Slovenca«; Pustoslomšek Ra- ; dekan pravne fakulteto; dr. Slavič Matija,
sto, bivši poslanec in predsednik Vodnikove družbe;lnž. Petrovčič Srečko, gospodarski vodja »Narodne tiskarne«; Pavlin Ivan, obrtnik; Pogačnik Edvard, industrijalec; Petrič Franja, predsednica Podporne ustanove za vajence; dr. Pajnič Marko, pooblaščenec tvrdke Kotnik Franc; dr. Pirc Ivo, ravnatelj Hig. zavoda; dr. Polec Janko, dekan pravne fakultete; dr. Pui Ludvik, šolski svetnik; Pehani Joža, generalni ravnatelj Vzajemne zavarovalnice; Peterlin Ernest, podpolkovnik Slov. Dom.; Puc Danilo, načelnik skupine tapetnikov in dekoraterjev; Predovič Janko, predsednik Sind. trgovcev, izvoznikov živine; Pelicon Adolf, predsednik Sind. slaščiščarjev; Peternel Ciril, profesor; Pielick Ivan, predsednik Sind. s sadjem in zelenjavo; Pavlin Franc, predsednik Sind. z galanterijskim blagom; Pivk Oskar, predsednik sindikata hranilnic; Premrov Vladimir, predsednik sind. lesne industrije; Pian-tan Anton, predsednik sind. prometne stroke; Palk Leopold, šolski upravitelj; dr. Pogačnik Jože, ravnatelj Marjanišča; Potočnik Drago, tajnik Pokrajinske zveze delodajalcev; Pevec Ignacij, predsednik Združenja kmetovalcev; dr. Poiar Danilo, tajnik Združenja denarnih in zav. zavodov; Preželj France, referent Pokrajinske delavske zveze; dr. Ples Ivan, tajnik Pokrajinskega gospodar, sveta; Perko Lojze, akademski slikar; Podbevšok Anton, književnik; Praznik Anton, žel. zvaničnik; dr. Pogačnik Josip, šef-primarij; Poiar Vinko, predsednik pekovskega društva; Petrovčič Branimir, v. d. načelnika; Pestotnik Ivan, direktor klavnice; ini. Poženel Albert, magistratni načelnik; dr. Pronner Ljuba, pisateljica; Pušenjak Bogdan, novinar; Pelc Slavko, mestni višji komisar; Pirc Lojze, delavec.
Rogina Karl, predsednik odd. polj. delojemalcev; Ravnikar Stane, urednik »Jutra«; Ra-danovič Anton, ravnatelj Gospodarske zveze; dr. Ramovi Franc, prodekan filozofske fakultete; Remec Bogomil, predsednik zavoda za zadružništvo; keitzen C., upravnik zavetišča v Spodnji Šiški; dr. Rus Mavricij, mestni zdravnik; Rejc Valentin, vrtnarski pomočnik; RoiSar Dragotin, poštni zvaničnik; Rade Matija, upravnik šentjakobske knjižnice; dr. Roš Franc, odvetnik; Ravljen Davorin,
prorektor univerze; SLŠnik Stanko, ravnatelj Vzaj. zav.; Stcrnon Matej, akademski slikar; dr. Sajovic Rudolf, univerzitetni profasor; inž. Simonič Primož, predsednik Slov. agronomskega društva; Sedlak Stane, uradnik Tiskovnega urada Pokr. uprave; Smorkolj Albin, predsednik Trgovske sekcije Pokr. gospod, sveta; dr. Slokar Ivan, predsednik Pokr. zveze delodajalcev; dr. Skala Leo, upravnik Obče zavarovalnice; dr. Sagadin Anton, direkor Pok. zavoda v pokoju; Simoniti Marica, kovinarska delavka; ini. Smole Bogdan, upravitelj Pristave; Stanovnik Filip, župan; Sajovic Anica, trg. pomočnica; Sušnik Srečko, priv uradnik; Supan Herman, uradnik; Stopar Franc, v. d.
šič Andrej, Javni delavec; Urbas Miroslav.
podpredsednik društva »Kazino«; Uršič Ivan, služitelj PAB; Udovič Andrej, načelnik skupine dimnikarjev.
Dr. Vidmar Vladimir, direktor Poštne hranilnice; dr. inž. Vidmar Milan, predsednik akademije znanosti In dekan tehnične fakultete; Vidmar Karl, predsednik Sind. pekov; Vadnjal Ivo, referent Prop. odseka Pokr. uprave; Vizjak Milko, podpolkovnik Slov. Dom.; Velikonja Narte, književnik; dr. Voršič Alojzi}, odvetnik; Verovšek Jože, predsednik Sindikata železničarjev; Verovšek Jurij, trgovec; Verbič Anton, predsednik Sind. > špecerijskim blagom; Velikonja Jože, akademik; Vlaj Karl, predsednik Sind. živilcev; Vrančlč Ivan, pod-direktor Mestne hranilnice; Vider Ježo, šol-ski upravitelj; Vodnik Anton, književnik; dr. Vraber Mak*, profesor; Večerln Rudolf, bivši predsednik Prosvetnega društva; Vahen Damjan, književnik; dr. Vojska Karl, mestni uradnik; Vrhovec Ernest, tob. delavec; dr. Vran-čič Janko, direktor Pok. zavoda; Verbič Pavel,
Tako je prišel nesrečni 30.
ko so se vsi trije bratje odločili spali skupaj pri Ivanu in da r pojdejo z zločinci v gozd. Krvnik nekao okrog devete ure zvečer. B Je ter začeli razbijati po vratih »Odprite, sicer bomo streljali!« vi te! odpreti; banditi so sprevideli, i začeti zlepa, zato 90 prosili, naj ji sladkorja in tobaka. Ivan jim je vrgel nekaj sladkorja in cigaret skozi gornje okno, nakar so odšli.
Bratje so se za hip oddahnili, t< se mogli otresti slutnje, da bodo jnnr spet prišli ponje. Sklenili so, da zaklonišče (bunker), ki ga je imel 1 svojem dvorišču v obrambo pred le’ napadi. Res so odšli v zaklonišče in še trije Ivanovi otroci.
Okrog pol 11 pridrvi nova fr tolpa, z njimi neka ženska, pre' okoli hiše, in ko začutijo, da so oi> klonišču, začno razbijati po vratih, granate In streljati.
Ivan se oglasi: »Kaj vendar hočete! govore mu: »Ven, bela svinja!«
Pri tem pade strel ln ubije Ivana, ds obleži na mestu mrtev. Otroci zakriče: Očeta ste nam nbili, dajte nam vendar mir!« Pa se oglasi ženska, neka pol it komisarka Anamarie: »Odkrite saj smo vendar pošteni ljudje, ne taki kot domobranci; da bi ljudi pobijali!«
Tako so je drla ta ženska, ko je Ivan že ležal v mlaki krvi, zadet od zlo&inaske krogle!
Vedeli so, da sta notri še dva brata, z«to so razbijali Še naprej, ne da bi jih pri Um motila prošnja in krik treh nesrečnih otrok, ki so imeli pred seboj mrtvega očeta. Zato se jim je brat Makf nazadnje predal, Mirko pa je pobegnil skozi okno zaklonišča miiso straže in vseh tolovajev, se pognal čez d Ta metra visoko žično ograjo ter si tako reiil življenje.
Maksa so odpeljali kdove kam, o tt govi usodi ni do danes še nič znanega.
Hkrati z njim so odpeljali kot talce 2«-kelj Antona, in Žakelj Joleta, od teh je prvi ušel, drugega so pa ubili.
Kdo so žirovski morile!
Tako se je oigrdla žaloigTa v žireh dne 30. novembra lani, ob pol 11 zvečer. Najbolj žalostno je pri tem dejstvo, da so pri umore sodelovali po večini sami domačini, trije od teh so že prišli v roke pravice, zajeli so jii namreč domobranci na 2irovskem vrhu. Ti morilci so: Mlinar Leander ml., Strlii Ciril in Urlak, posestnik v Zlrovskem vrbu. Morilce je vodil zidarski mojster Poljanšek Strojko iz Zirov.
Umor Zajca Ivana je naredil na preM-i valstvo žirovske doline globok vtis. Vse se je začudeno spraševalo, ali je sploh mogoče, da so tudi tega!
In ker je vse ljudstvo odločno obsodilo ta zverinski zločin, je bilo komunistični OF to silno neljubo in zato je vrgla med ljudi izgovor: saj se je puška po nesreči spro&iia, tega vendar ni nihče nameraval...
Ali Anže je padel, življenja mn n. bo mogel nihče več vrniti, pa naj se zljčineka OF pero, kakor že koli hoče. Zločin ostane zločin ...
Da je vsa dolina ta nmor rea o&epir’«
kakor še nobenega ne tako, je pokazal tu pogreb nepozabnega pokojnika, ki je bi; decembra popoldne na pokopališče Dobr čeva pri Zireh ob veliki udeležbi ljndst’ in domobrancev iz Hovt. Ob odprtem grol je duhovnik spregovoril v slovo dragen pokojniku besedo, ki je izvabila solze iz o celo tistim, ki so bili do tega dDe preslei Ijeni in odobravali dejanja komunistični krvnikov. Govornik je zlasti poudarja! zi sluge, ki si jih je nmrli pridobil b svojil lepim, vzglednim življenjem v družin; i farnem okolja, saj je zadnje čase vodil 2:ieh vse versko in cerkveno delo, in pra zato ga bodo verni farni najbolj pogrešali A pade! je — taka je bila volja Vsemogoč nega. Toda prav njegova prezgodnja i; nasilna smrt bo mnogim v razsvetljenje, d< bodo spoznali, kam vodi delo brezbožnegi komunizma: v pogubo naroda. Komnnizert je smrt za narod, pa naj bo še tako ble stečt zavit v krinke »narodno oivcbodilnil gibanj«. Komunizem je isti na »olenjsKnm, isti na Notranjskem, na Goriškem in povsod drugod.
Ce se bo ljudstvo pravočasno spamelo valo in napovedalo odločen in organiziran boj rdečim krvnikom, bodo zasijali našemu narodu boljši časi.
Vsekakor je potrebno, da ljudstvo tudi po žirovski in poljanski dolini odločno sfc.pl na pot odpora proti zločinski OF, ki hf.če po vsej naši zemlji razpresti svoje rdeče mreže
direktorja IV. m. realne gimnazije; Svetolj pro(esor. virant, predsednik Dentistične zbor-
man lovro, načelnik skupine inštalaterjev; Pri- I »Domovine«; Rudolf Rudolf, vodja mestne za-jatelj Ivan, direktor učiteljišča; Podgoršek | stavljalnice.
Heribert, mestni višji svetnik.
Štrukelj Ivan, predsednik Slomškova družbe; Sturm Artur, kapetan v pok.; dr. Sturm Franc, dekan fil. fakultete; Šuštaršič Peter, predsednik Sind. s šolskimi potrebščinami; Špindler Ježe, bivši poslanec; Škrbec Franjo, predsednik Sind. trgovcev z lesom; Štukelj Jože, direktor PTT v pok.; Sparhakl Leopold, računski inšpektor PTT; dr. Solar Jakob, profesor; dr. Sukljo Vladimir, odvetnik; Skoberne Slavko, urednik »Slov. doma«; Santel Sala, predsednik Društva slovenskih likovnik umet.; Sest Osip, višji režiser drž. gledališča; Škulj Karl, bivši poslanec; dr. Štuhec Anton, namestnik vrhovnega drž. tožilca; Škrbec Matija, dekan; Smuč Lojze, tajnik Združenja trgovcev; Santič Jerko, poddireklor Pok. zavoda; Šuštaršič Anton, uradnik Prevoda; Serko Daniel, posestnik; Šlibar Anton, višji šolski upravitelj; šali Severin, knjifevnik; Schubert Štefanija, šolska upraviteljica; dr. Schrott Janez, let-zdravnik TBPD.
Turk Lado, predsednik Sind. ind. podjetij; Tršar Marjan, akademik; Dr. Tomšič, tajnik odseka za obrtništvo; Tosti Avgust, ravnatelj Kreditnega zavoda; Theuerschuh Ivan, bivši poslanec; Trtnik Ciril, predsednik Sind. mon. terjev in kleparjev; Tršinar Slavko, namestnik ravnatelj TBPD; Trebar Matija, predsednik Sind. trgovcev z čevlji; Tonja Ivan, uradnik Poštne hranilnice; Th-jma Alfonz, trgovski pomočnik; Trškan Vinko, trgovski pomočnik; glavni urednik 1 dr. Tavčar Ivan, odvetnik; Ukovič Milan, urad-i nik; Uratnik Filip, tajnik Pokrajinske delavske j zveze; dr, Ukmar Vilko, ravnate^ Opere; Ur-
nice; Vrhovnik Franc, tajnik Vodnikove družbe; Verk Karl, privatni uradnik; dr. Valenčič Vlado, podravnatelj Hranilnice Ljubljanske pokrajine; Vadnjal Adolf, tajnik Pokrajinske uprave; Verbič Dušan, ind. uradnik; Veble Dame-trij, bivši poslanec In odvetnik; Vrhovec Stanko, šolski upravitelj; Vrečar Fran, upravnik listov konzorcija »Jutro«; Virant Stanko, direktor lista »Jutra«; dr. Vrčon Branko, urednik »Jutra«; Vidic Ciril, ravnatelj Hranilnice kmečkih občin.
Dr. Windischer Fran, predsednik Narodne galerije; Weibl Julij, načelnik skupine žele zarjev in kovinarjev; Wagner Rudolf, predstavnik bivše zveze bojevnikov; Ini. Weinbergei Friderik, v. d. mašinskega odd. žel. direk
Zorc Rudi, odvetniški pripravnik; Zupan David, tajnik preds. Društva stanovanjskih na jemnikov; dr. Zupančič Rihard, univerzitetni prof. in predsednik Združenja šolnikov; Zupan Miroslav, predsednik Sind. stavbne industrije, Zebal Franc, bivši poslanec; dr. Zdolšek Jože, odvetnik; Zemljič Janko, predsednik TBPD; Zemljič Jožko, predsednik Pokrajinskega Sind. ind. nameščencev.
Žerjav Mihael, int. kapetan I. ki. v pok.; Zlvalič Franc, mizar; 2itnik Rudolf, obrtnik;
Leta 1942 — leta 1943...
19«:
»Objavo o streljanju talcev sta podplssla visoki komisar Graztolt ln poveljnik XI. armadnega zbora Robotti... Za ta zločin odgovarjata neposredno in osebno Grazloll i;i Robotti. Za vsako žrtev bo slovenski narod terjal polno zadoščenje s pravico »kri zri kri, glavo za glavo« lahko od njiju, kakor od vsakega pripadnika (italijanskih) oboroženih sil, policijskega zbora ali državniil oblastev...«
Razglas Osvobodilne fronte v »Slovenskem poročevalcu« z dne 5. maja 1942, str. 1. 1943:
General Robotti, »največji rabelj slovenskega naroda«, postane z vsemi svojimi oboroženimi In policijskimi silami zaveznik prav te Osvobodilne Fronte; njegovi kanonirjl ps streljajo na Turjak, na Begunje in drug« slovenske kraje — kakor leta 1942.; cesarslc detektiv priča pred vojaškim »sodiščem* slo venske OF v Kočevju proti nedolžnim Slo vencem, kakor Je prej pričal proti njim prei laškim cesarskim sodiščem; Kidrič, Vidmal
dr. Žitko Stanislav, odvetnik; dr. Žvokelj Do- I ®ae^ler» ^1 so Robottiju maja 1942 napove
minik, podpredsednik Hranilnice Ljubljanske dovali »kri za kri«, se septembra 1943 v Nc
59nk° ,C*‘P' dlrektor ces,ne železnice; vem mestu bratijo r. Robottijevo desno rok< Žužek Franc, uradnik Borze dela; dr. Žirovnik
Janko, predsednik Odvetniške zboinice; Žilic Stanko, vodja MF*Z; Žnidaršič Josip, predsed nik »Slov. čebelarskega društva«.
generalom Ceruttijem ...
To Je »ena sama, nepreklicna, nespr« | »enljiva Unija« Osvobodilne Fronte.
IMENA IN DOKUMENTI SOVORE
Še nekaj podatkov iz obveščevalnega arhiva komunistične Osvobodilne fronte
s,. <?<*£ <?j TtA* k cu*, tqo , <r**Zrtmxi
.a-	/?	'	-	*	'	'*	•	/</
/ ■. ... .fe? •;. .
♦»V
Cwuv"
V-S-jt L,X>A
rv' _■*...
«WV^*	,.
1
Vohun In konftdent italijan ske cesarske vojske, u&Iuž-ben v Informacijskem uradu (Lfficlo »I«) XI. armadne** zbora v Ljubljani — hkrati eden najvažnejših članov ko munistične obveščevalne službe v Ljubljani — to ;e Leon Mohor, ključavničar, član KP, človek z dvojnim življenjem In dvojnim zaslužkom, kakor vsi poklicni revolucionarji. Istočasno, ko je preoblečen v kr. karabinjerja pri racijah reševal komuniste, poštene Slovence pa pošiljal v internacijo, je s svojimi podatki pomagal sestavljati sezname nasprotnikov komunizma, ki bi morali biti prej ali slej poklani. — Na priloženih slikah prina šftmo fotografske posnetke informacij, ki jih je Mohor lastnoročno pisal za morilski arhiv Osvobodilne fronte, od koder sta priložena listka vzeta.
V	■ fi žv-t
}. V ■»'	,.	4-	’	•>
v---
•	-	.A	-.7	&*,«*»	■«
*^s r*^-	jU-t-T	i-
* . ... .&
{f
%4t*y* .v' *« *	"	-	s;^
■ *• '	;
>./ 1.1* ' ••	i
• ' * * ” ' » •• :* »i -	>>	'	*	-v;
I
. ■ . T> - ■i-y
V naslednjem prinašamo še nekaj Imen In podatkov iz komunističnega vohunskega arhiva, ki ga je oblast odkrila v Ljubljani. Poudarjamo še enkrat, da so imena in podatki vzeti brez kakega sistema in jih priobčujemo samo kot stvaren uradni dokaz o tem, kar smo v našem listu večkrat zapisali, namreč, da je komunistična stranka opazovala in devala na sezname prav vse Ljubljančane, naj so bili tega ali onega političnega prepričanja; tudi če so bili somišljeniki, podporniki ali celo vodilni ljudje v Osvobodilni fronti, a ne komunisti.
Podatke navajamo točno v taki obliki, kakor so zapisani v komunistični kartoteki. Za točnost ali netočnost obdolžitev na njih torej ne moremo odgovarjati. Vse, kar je pri kom napisano, mu očitajo komunisti, ki so za vsakogar, kdor naj bi prišel na seznam za likvidacijo, pač morali najti resnično ali izmišljeno krivdo. Obveščevalni material, ki ga je bilo v tem rdečem središču nekaj vreč, je še v »surovem« stanju, to se pravi tak, kakor so ga razni obveščevalci — katerih je moralo biti zelo veliko — v centralo prinesli. Iz raznih pripomb, ki jih je na listke zapisoval vodja rdeče obveščevalne slnžbe politkomisar Vito Kraigher, je razvidno, da so po tem materialu sestavljali sezname za razne komunistične ustanove in poveljstva. Teh, kočnnih seznamov, je v Ljubljani in izven Ljubljane dosti več, kakor si mislimo. Kako bi si n. pr. biio moči razlagati dejstvo, da so tolovaji nekje v goričkih brdih prijeli neznanega ljubljanskega trgovca ali gostilničarja, ga odvedli v taborišče, pogledali na seznam ter po tem, ali je bil v seznamu ali ne, odločali • njegovi nadaljnji usodi.
Poudarjamo še enkrat, da imena, ki smo jih priobčili v današnji in zadnji številki, predstavljajo samo majhen izbor iz celotnega morilskega seznama OF.
• * •
Razinger, Masarykova e. — Kompare
Fran, Galetova 10. Odšel na teren z bega. Vsa družina je nezanesljiva in nekateri pelo aktivisti BG.
V Unionu je bil 19. X. sestanek; Remec, dr. Stare, Ivan Avsenek, dr. Voršič, dr. č-porn, neki velik, zelo močan moški, širokega obraza, v sivem plašču, rujavem klobuku. Nosil je očala z zlatim robom (Malovrh France). Ta	je bil danes	prvič	na
tem sestanku. Ti vsi so prišli okoli pol 3. Okoli 4.	je prišel	A. Novak s	sodnikom
Spornom. Vendar je Sporu ostal v kavarni, medtem ko je Novak odšel v klubsko sobo. Okoli 5. ure sta dr. Stare in Remec odšla In šla na	stanovanje dr. Stareta.	Ostali	so
polagamo	odhajali.	Novak, sodnik	Šporn	in
dr. Voršič so odšli v »Rožce« s Tomo. (Topno je poročevalec, op. ur.)
Po nekih govoricah v pisarni Vzajemne se je zvedelo,	da je	bil	Nace Železnik v
Klečah. Hvalil	je, da	gre	v najlepšem	redu. Disciplina	je kar	največja, morala	na
višku, akcije se vrše v redu in da so Kleče popolnoma očiščene komunizma. Tomo.
Salezijanski	zavod	na	Kodeljevem:	po-
leg Novakovih prijateljev prihajajo še: Sule, trgovski pomočnik, Kušar, bančni uradnik, Honlgman, OUZD, in dijak Erjavec Dane.
Rojlna, tovarnar, Kolodvorska 8. Cela družina nezanesljiva.
Nikolič Sreten, Koroška 12, pri Kranjc. Ipis: Zelo suh, bled, črnih las, velik, oble-en vedno v črno obleko in belo srajco in m a sive hlače. K Nikoliču hodijo razni judje na sestanek. Kranjc je bil prej OF, edaj pa se ga cela okolica boji. Nevaren.
Brata Pograjc, Stari trg 28. Zelo agilna belogardista. Imata sestanke z duhovniki aa Rakovniku in v Marijanišču. Eden od hjiju je bil Peršuhov tajnik.
Satler Marija roj. Kosovinc. Vsako soboto gre po meso v Srednjo vas pri Škofljici. Zadnjikrat jo je prišla naša patrola prijet, odvzela meso ter jo zadržala za en dan, da je dobila propustnieo. Njen krstni boter je industrijalec in belogardist Avsenek. njen brat je bivši aktivni jugoslovanski oficir v internaciji. (Na zadnji strani listka je točen popis in navodilo za zasledovanje v Škofljici, kar naj opravi tovarišica Majda.)
24. 7. 1942. Pri Natlačenu so se zbrali ob 7. zvečer Remec, ravnatelj, njegov brat laž. Remec, dr. Tine Debeljak, Avgust Novak. Ivan Martelanc in Anton Končan, bivši šef kabineta ministra dr. Kreka. Sestanek je trajal preko pol devetih zvečer.
Markelj, Dolenjska cesta, plavogardistič-na družina. Pri njih sestanki: Maserkova, Debeljak, Starin, Maša Gromova, ki prenaša pošto od Kuškove k Andlihar, Rakov-niška ulica.
Tozon Mirko, Dalmatinova 13-111, je moral k vojakom. Ostala je njegova žena sama in njena dva brata. K bratoma so zahajali različni ljudje in po opazovanju strank v hiši so se pri njih vršili sestanki Bega. Pri zadnjih blokadah so oba brata odpeljali in od takrat ni bilo več nikakih sestankov. Sestra Tozona. Jeločnik, študentka, Pred škofijo 13, je pa aktivna Be-Ga in raznaša BeGa letake in literaturo po hišah. (KA) odgovori »DT«.
Dr. Kalan, Aškerčeva 5. Aktivist BeGa. K njemu zahaja znani Stražar Dolinar.
24. 7. je šel A. Novak s sestanka pri Natlačenu k njemu na stanovanje.
V teh dneh se je v jutranjih urah večkrat opazilo Rupnikov avto, enkrat je bil celo zapažen Rupnik sam. Kalan zahaja velikokrat k Pavlinu na Gradišče.
Silvester Fajdiga, akademik, Tyrševa 51/1. Brat Hinka Fajdige, Tržaška 177. Italijani izpustili, ko se je predal v Kočevju. Sumljiv, da sodeluje pri BeGa.
Računski uradnik pri poštni direkciji Leopold šparhakelj, Sušteršičeva 12, Moste. Nevaren belogardist. Je mnenja, da je treba vse tisto odstraniti, kar je narodu v nesrečo.
Jagodle-MlkelL
Bojčlč. približno 20 let, črn, visok, sin pravoslavnega cerkovnika. Stanuje v >Pe-gleznu«.
Kavarna Miklič. 21. okt. 1942. 19. t. m. je bila ob 3.10 z nekim kapitanom Skuško. va. Dalje je bila Bončanova, ki je dobila od part. pismo, da bo ustreljena. Gorazd je bil zasledovan, ko je šel iz kavarne po Miklošičevi cesti. Nina — Gorazd.
Zdravje Frane, uslužbenec pri železnici, stanuje v bližini Arzenala. Zahaja v Trstenjakovo št. 1, kakor tudi žena in hčerka Antosijeviča. Vršijo se plavi sestanki. (Ce) Be Z. Star je 26 let. Zahaja k Peršuhu. Rafiniran tip. Sila previden v razgovoru. V slučaju kritike čez naše ne da nobenih izjav.
Mlečntk Ivan. tajnik občine Št. Vid pri Stični, stanuje Gradišče 15. Organizator BeGa. Pribežal v Ljubljano, da bi zabrisal sled za seboj pred našimi.
Inž. Dimnik, Cesta na Golovec 12. Velik Erlichov sodelavec. Dnevno zahaja ob pol 11. v Semeniško ul. 2. Sestaja se z gen. Novakom.
Železnik Nace, uradnik Vzajemne, sta-noje Bežigrad, Vila Soča, Lavričeva 9. Oseben opis: velik, zelo močan, okroglega obraza, rujavih las in brk. Bivši vodja BeGa. Med njim in inž. Doretom Martinjakom obstoja neka veza. Prevzel ponovno vodstvo SL za Bežigrad in šiško. Sestanek 16. 7. Union — Stare. Sestanek 22. 7. v Novakovem stanovanju. Tudi Majdič — dopoldne.
Nanut Marija, hči Franca, uradnika na policiji, Topniška 19. Dobiva zadnje čase popoldanske obiske svojih somišljenic, ki prihajajo k njej z novimi aktovkami, iz katerih gledajo papirji in slično. Vsa družina je zelo klerikalna in se je polnoštevilno udeležila Natlačenovega pogreba. Oče je šel na pogreb že ob 9. in se strogo žalno oblečen napotil v smeri proti mestu, da tako zabriše sled za seboj. (Poroča Metka.)
Zdešar Ivan, dijak, Šentpetrsko župnišče, tajnik Dobovška Jožeta. Raznaša literaturo. Večinoma zahaja v šiško k frančiškanom. Nevaren Bega. Ima seznam OF. Na dan Natlčenovega pogreba je govoril o maščevanju 30 za enega. Na komemoracij-skem sestanku v Prosvetni je dejal: »Oklenite se še bolj ideje in ne bojte se smrti, ^ kakor se je ne boje naši predpostavljeni. Zapomnite si, da bo o vsako našo žrtev desetkrat plačali.«
Anton Končan, bivši šef kabineta ministra dr. Kreka, Miklošičeva c. 10/111, levo. Pri njem so sestanki Bega. Pri njem je v mesecu februarju 1943 stanoval Zebot Ciril.
Družba »Štokglals«, ki je pretežno med 11. in 12. uro v lovski sebi pri Slamiču. Bg. Med njimi Juvan, uradnik OUZD, iz Rudnika — odvetnik Drago Kornhauser. Govorita proti OF, propagirata za plave.
Vojnovič Miro je prišel ob 10.10 uri v hotel Miklič — Gorazd.
KolLr — sprejema stranke od 9. do 11. in od 14. do 18. 9. 11. bo odpotoval za stalno iz Ljubljane. Jelka.
Dr. Josip Voršič, odvetnik, stanuje Gledališka ul. 16. Advokatura Miklošičeva 17, I. nadstr. — stopnjišče I. Pomočnik in desna roka dr. Stareta. Momentalno v bolnišnici. Sploh prenehal z delom. — Stare dela sam.
Iz Gonarsa se je vrnil major Kosec —
tip.
Vošner Pavel, Verstovškova 18. Se stalno druži z Mačusem, Kraljem in Perkotom. 13. 3. v uniformi Legije smrti.
Pelan, uradnik Kreditne banke, bivši Kraljev učitelj, agilen plavogardist.
Olga Florjan, Tyrševa c. 6, absolventka Trg. akademije, je kurirka Bg. Novaka. Ta ima več imen. Legitimacija na ime: Koinz Drago. Zveze ima v Gradiščem v Dop. Trg. šoli. Druži se tudi z Bokalom.
Vojska, Precej hitrih korakov je prišel ob pol desetih po Tyrševi cesti z neko žensko. Velika 1.60. precej močna, stara 30 let, črne lase, trajna, temnejši obraz, v črni obleki. Skupaj sta nadaljevala pot po Še-lenburgovi ulici proti Kongresnem trgu. To je bilo včeraj, 18. 10. 1942.
Dne 19.10 je ob četrt na 10 prišel preoej naglo preko Figovčevega dvorišča pred Evropo, kjer se je sestal z neko žensko: visoka 1.60 m, suha, stara 22 let, črne lase, trajna, okrogel obraz, rdečelična, rdeče rjav plašč (preprosto oblečena). Z njo je šel k Schneider-Verovšku. Tja sta prišla Krivogled in njegova deklica, ki sta se ustavila pred izložbo, na mig Vojske sta šla v trgovino. Tu se je pričela konferenca, ki je trajala kake četrt ure. Najprej sta odšla Krivogled in njegova deklica, nato pa Vojska s spremljevalko. Šla sta pred Puharjevo 5, kjer sta zopet precej časa debatirala. Tam je stal nek avto, menim, da je bil v neki zvezi z Vojsko, ker je ob odhodu avta dejal spremljevalki: »No, sedaj bo pa odpeljal.« Od tu sta šla skupaj na dvorišče k Stupici, od tam pa zopet v Puharjevo 5. Spremljevalka je šla v hišo, nakar se je Vojska sestal z Verovškom 2oržem. Potem je Vojska govoril s spremljevalko skozi okno iz hiše v Dukičevem bloku. Potem je Vojska odšel pred Emono, videlo se je, da nekoga čaka. Ker ni bilo nikogar, se je vrnil pred Evropo. Končno je ob 11. uri odšel v hotel Štrukelj. (Agent Lisca.)
»Krivogled« je s svojo deklico prišel oh 11.10 v restavracijo Štrukelj. Po preteku pol ure je odšel nazaj v »Slon«.
Novi trg 5. Omenjena Vojskina podružnica je zelo živahna. Promet je zelo velik. Tudi ženske zahajajo tja. Med 13. in 15. uro je šlo v hišo 22 oseb, med njimi 7 žensk. (»Borut« — »Igor«.)
Mošenovlč. Pravil ml je, da se je vpisal na filozofsko fakulteto. Ko sva šla mimo njegovega stanovanja, se je oziral v okna, kar ni bilo prav, ko je nam pravil, da stanuje v Gledališki ulici. Dejal mi je tudi, da zahaja v univerzitetno knjižnico. Ko sva šla mimo splošne bolnišnice, je govoril z nekim oficirjem, ki mu je rekel, naj ga pride obiskat in naj pokliče ime Pavič, na roki Pa je imel prstan z monogramom BN.
Mllaustnlča že par dni ni na izpregled. Bati se je, da je odšel na teren.
Prof. Krošelj je prišel ob 19. url iz pa-sažnih stanovanj s polno aktovko. (Sploh sumim, da nosi tehniko) in šel na tramvaj št. 1 proti bolnišnici. (Borut-)
Delak. Prišel ob 10. uri iz kavarne Evropa in šel na Figovčevo dvorišče. Nato sem ga srečala na stopnicah Slona, ko je odhajal. Bila je taka situacija, da mu nisem mogla takoj slediti, med tem je pa izginil. (Marija.)
Kralj. Prišel iz hiše. kjer je tvrdka Čebin v \Volfovi ul. 3. Šel je v kavarno Evropo, kjer je imel več sestankov. Marija.)
In poleg teh še nešteto drugih. Vsem je bila pisana obsodba in smrt — v znamenju OF.
Marinčič, center Vič, Tržaška 83: Mancini, fotograf v isti hiši; Guštin Janez, Jože, Šarc Maks, vsi v Ločnikar-
Marinčič Cene je šel k Šarcu Maksu, Ločnikarjeva 5, zapustil njega in so srečal z dvema. Eden od njih je imel aktovko, ki jo je oddal na Bleiweisovi 7, potem so šli k Mačusu.
3. 6. je imel Anžur razgovor z Marinčičem. Isti prihaja vsak dan dvakrat pred dvanajsto in zvečer v prodajalno Mestne elektrarne. Prodajalka mu zaupa. Pri Marinčiču so v hiši vse drvarnice — razen njegovo — odprte. Samo v njegovi je luč. — Guštin Jože prihaja s polno aktovko iz C. VI-48. V tej hiši stanujeta Jurman Radko in Ciril Popit. Prelog. (Za atentat op. ured.)
Petrič, elektr.. Rožna dolina, vogalna hiša Ceste V. in VI. V hiši belogardistični sestanki.
Košenina, Rožna dolina. Cesta XV št. 14. Nameščen pri tvrdki Bohmet. Zagrizen belogardist
Ferdinand Robida, star 28—30 let, bivši orožnik na Rakeku. Se zadržuje na Viču v gostilni Agnola. Doma s Štajerskega. Sive oči, nosi kratke kotlete, kostanjevih las in nosi siv klobuk. Preuaša pošto pri Bega in hodi v hišo Agnolovih na Tyrševi cesti.
P. Benjamin, frančišakn na Viču, 13. 9. ob 6 pop. je bil na Bega sestanku pri Čeču, Vič 113.
PavKSevlč Milivoj, Cesta XLX—4, Rožna dolina, bivši podoficir. Po rodu Črnogorec. Njegova plavogardistična samozavest izvira iz podoficirske vzgoje in srbfke hegemonije v bivši Jugoslaviji, katere so-izvrševalec se smatra. Iz zaporov ga je rešil M. Zajc. Mnogo se druži z Guštinovimi z Ločnikarjeve. Belogardisti.
Dne 10. 1. 1943. Sestanek Bega pri A m e -rikancu. — Gostilna na Tržaški cesti. Udeležili so se: Bučar, Cesta 11-21, L e -n a s i Viljem, učitelj iz Grosuplja, stanuje v Rožni dolini pri starših, Marinčič Rudi, Tržaška 83. Sklep: razčiščenje Nove vasi. Belogardisti.
Bitenc, Rožna dolina, Cesta V-14. Pravni referent pri Gospodarski zvezi.. Organiziran belogardist- Zena raznaša Bega literaturo. Pri njem na stanovanju Bega sestanki ob sredah in sobotah ob 4 pop.
Keber Albert, sluga na magistratu. Splitska 12. Zagrizen belogardist. Zahaja v gostilno Cotič, Tržaška 54.
Velehrovat Ivan, Soška ulica. Zelo intenzivno opazuje stanovanje Cankarja Ivana, aktivista, Mencingerjeva ulica 39 a. Poročilo dano kvartni Rožna dolina 19. 9. zvečer, kvartna obv. oddala poročilo 27. 9. zv.
Knez Tone, Vič 34. Ni nikjer v službi. Pred razsulom je bil solastnik tiskarne Slatner v Kamniku. Največ se druži z Robežnikom Milanom, kjer tudi večkrat spi, in še z nekim duhovnom. Robežnik Milan, posestnik, Vič, je Bega in odkrit nasprotnik OF.
K p. Benjaminu hodijo: dr. Grapar, inž. Škof, inž. Gutnik, inž. Košir; dr. Gra-per Stane je zdravnik Bolniške blagajne. Tesna ulica 3.
Zadnikar Rado, sin gostilničarja, Brdo, stanoval nekaj časa Vič 116. Belogardist.
Pirc Helena, učiteljica na meščanski šoli na Viču, sumljiva, da sodeluje pri Bega.
Loj k Mara. uslužbenka pr j Isis, Tržaška cesta. Bila terenska obveščevalka in dajala napačne informacije. Predlog.
Primožič Nada, bila terenska obveščevalka in dajala napačne informacije.
Živec, stanuje v Oražmovem domu na Dolenjski cesti. Plavi aktivist. Stalno menja stanovanje. Druži se s kiparjem Smrdu-jem iz Staničeve ulice.
Omerza, Galjevica, snubil Žagarja Ivana, elektrotehnika in rezervnega častnika iz Rudnika, naj prevzame plavogardistič-no vodstvo.
Šifrer Marica, Koroška 19 — sestanki: Mašič Milica, Spetič Ančka in druge; raznaša Bega literaturo.
Sitar Franc, trošarinski preglednik, Stožice. Dokazano je, da je kurir Bega.
Božič Jernej, Tyrševa 37 a, banovinski svetnik, je dober klerikalec. Njegovi uradniki izjavljajo, da so pripravljeni dati roko v ogenj zanj, da on nima nič proti našemu
Tudi po zunanjosti ga nihče ne pozna. Poskrbite slikol
Inž. N e f i m a, uslužben v mestnom tržnem nadzorstvu, star 36 let. K njemu hodijo pogosto Italijani. Osumljen, da je izdal našega aktivista Vreščarja.
Pavlin Franc, 48 let, Ivanka, 37 let, Franci, 16 let, Kongresni trg 15. Imajo Boga sestanke. Sin Franci je posebno agilen in se udeležuje sestankov v raznih delih mesta.
Podoreb, hišnik banke Croazia v Še-lenburgovi. Opis: 1.55 m, debelejši, močne obrvi, debel nos, navadno nosi rjavo obleko. Šel je v Kresijo z dr. Staretom. Se vedno raznaša literaturo. Dne 7. 11. je šel preko Kongresnega trga v Gosposko 9 z Liscem.
B a t e s t i n , duhovnik iz Križank, hodi večkrat na obisk k vodji Vajeniškega doma. Imata dolge razgovore. Najbrž mu daje navodila za hbrambo proti partizanom.
Dr. Pirkmajer. Bil 7. 19. na sestanku pri Komandi Črnih srajc na klasični gimnaziji.
Prav tako dr. Korun, dr. Pretner, dr. Plemelj, univ. prof., Franc Ksaverij Finžgar, Turk Rajko, Jemčič, dr. Černe, tajnik Gremija, in Rupnik Franc.
Inž. Petriček Janko, Sv. Petra eer sta 64-11.
Krek, invalid, brat Mihe Kreka, Svetega Petra cesta. Izjavlja, da je OF na tleh in da so vodilni Ofarji pobegnili na Dunaj (Kidrič, Baebler). Na nekem sestanku pri Drnovškovi na Sv. Petri cesti so imeli glavno točko: ugotovitev Ofarjev na Sv. Petra cesti.
Kržan Edo, Sv. Petra nasip 17, bivši JNS-ar, potem OF-veo, sedaj organizator plavih.
Rudolf Smersu, bivši narodni poslanec, Sv. Petra c. 62. — 16. 12 imel sestanek. K njemu zahajajo neznane osebe. On sam zahaja često v šempetrsko župnišče in v Rokodelski dom. 24. 8. je imel Smersu 42 obiskov. Obiski skoraj sami moški, le dve ženski. Predlog. (Za atentat, oP- ured.)
Magister Zlatko, Bega, dijah, 22 let, Lužiško srbska 66, vzgoja klerikalna, oče delovodja v kurilnici. Letos je pri naši proslavi v razredu demonstrativno sedel. Dokazi za sodelovanje pri Bega. Poroča Mara.
Inž. Muri, Podmilščakova 19 a. Belogardist. 29. t. m. (22. sept.) prišel z njim na dom Radanovič, kaplan, zdaj v civilu. Je šef Gospodarske zveze. V okolici se večkrat suče Časar. V večernih urah, običajno ob 7, hodi k Muriju. Prejšnji teden so bili pri Muriju tudi 3 uradniki s Prevoda, sami Bega. — B.
Čeh Krista, Podjunska 26, grozi, da bo izdala pol ulice. Bar Franc jo miri.
F r k o 1 j Tončka, Černetova 17, Dom služkinj. Je v trafiki, okrog 49 let. Nosi modro haljo z zadrgo. V nedeljo, ko jo s p. Metodom pri vhodu sprejemala ženske na sestanek — bila opazovana. Po litanijah Bega sestanki.
Smerdu Boris, Medvedova ulica. Je Ljotičevec. V govoru napada OF in trdi, da se je že razbila. Govori o komunističnih neuspehih in posledicah njihove borbe — požigi, talci itd., vse kaže, da je organiziran Bega in Zboraš.
Dr. R o d m a n Erno, Zg. Šiška, hud na« sprotnik komunistov in našega gibanja (inf. Jernej — op. ured.: bržkone advokat Jernej Štante).
J a g o d i o Alojz, banovina, odd. II. Je eden izmed desetorice vodilnih Bega na banovini. Na dan Majdičeve smrti govoril o maščevanju 19 za enega.
Knavs Ivan, sluga pri PH, Erjavčeva cesta 29. Nevaren in sumljiv.
K o s Josip, sluga PH.
Rant Marijana, uradnica PH, Fič ISO. Zahaja večkrat na vrt Zeškove vile na Blei-weisovi cesti. Predlog.
R o g 1 i č Franc, sluga pri Rdečem kri« žu, stanuje na univerzi v kleti. Je fanatičen Bega. Načelnik ga zelo »obrajta«. Ima poseben ključ pisarniških prostorov. Večkrat jo odnesel v popoldanskih urah pisalni stroj za čez noč. Proti nekomu se je izrazil: prej bi že morali našim fantom dati orožje, potem bi bili takoj spočetka vse te lumpe« partizane pobili in bil bi že davno mir« (Op. ured.: Roglič je bil ubit v Mozlju.)
Javanec Stana, bivša OF, sedaj plava. Ima zveze preko neke Ulekševe z nekim višjim poštnim uradnikom.
Inž. Mozetič Albin, uradnik v tovarni Vidmar. Inž. Hodnik, uslužben pri carini, so stalno v tesnih stjkih, so plavogar-distični agitatorji. Predlog! In se točnejše informacije!
P e t o v i č Tone, Gledališka ul 10, žan-darraerijski poročnik iz Boke Kotorske, jo vstopil v ustaško vojsko v Zagrebu. Poli« tično plavogardist. V razgovoru z Legatom (major) je ugotovil, da žandarmerijski oficirji soglašajo z OF. — Ko je prišel na dopust v Ljubljano, se je stalno družil 8 Strnišo, enim glavnih organizatorjev plavo-gardistov Se mnogo druži s hrvaškim konzulom Lelasom. (tj
Starc, čevljar iz Gosposvetske ceste, se je izrazil nasproti naši članici, da ne bo več čekljaril, ker je dobil veliko funkcijo pri Bega. Baje, da je pomočnik Novaka —i ravnatelja Vzajemne. Desna roka Novaka je tudi neki Vider — učitelj.
B i d a , Bernekarjeva ulica — belogardist, izjavi naslednje: »Mi smo vsi pripravljeni in organizirani ter imamo vse popi« sane«; — zelo nevaren.
Sančar Mira. Koroščeva 5, je Bega. Shaja se s kaplanom Demšarjem iz zavetišča v Zeleni jami. Od njega sprejema navodila in organizira Bega.
Dne 9. oktobra 1942 javlja III. četa —• Zelena jama, sledeče obveščevalno delo: dne 7. oktobra je obveščevalna služba sporočila, da se v zavetišču v Zeleni jami, Pokopali-škt ulica, zbirajo naslednji belogardistični aktivisti: Trška n Vinko, rojen I. 1921., stanujoč v Bernekarjevi ulici; Por Anton, stanujoč Ilezcnškova ul. 16. Njegov oče ima pekarno. Dognano je. da je voditelj bele garde Dalje Co h 1. akademik, star 23 do 25 let, Bernekarjeva ulica št. 9, opasen organizator; Gomiršek, Bernekarjeva ulica; Slakoper Anica iz Tovarniške ulice, zelo aktivna belogardistka.
(Dalje na 4. strani.>
jevi ulici 5: Hrovat, Cesta v Rožno dolino 11-15! Borštnik, Splitska ulica. Zelo je aktivna žena Rudija Marinčiča. Marinčič drži zveze z Mačusem. V hišo zahaja Korošec. (Atentat.)
Dalje zahajajo k Marinčiču: Kimovec R., Dolenjska cesta 6, Marinčič Francelj, Salon E1 a — Dukičev blok.
pokretu. Sedaj je namreč zaprt na sodišču. Pobran je bil v noči, ko so pobirali zdravnike (dr. Arka itd.). Se bo še poizvedovalo.
Podpolkovnik Peterlin, Ta si->jer stanuje tu, toda je popolnoma nepoznan.
Nekaj o tem, kako so gledališče vprezali v
V SVETU
Dobaj pomembna je izjava tako imenovanega jugoslovanskega Izseljenskega odbora y Kaira, ki pravi med drugim, da »o »Titove tolpe doživele nenadomestljive izgube in da so delno obkoljene v Dinarskih gorah«. Potem nadaljuje: »Komunistični oddelki so pregnani iz vseh
. večjih mest in vasi ter razbiti v majhne skupine, od katerih so nekatere že v popolnem razkroju, druge pa se v divjem begu umikajo proti zahodni Bosni. Zaradi pomanjkanja operacijske taktike so tolpe izgubile vse postojanke, na katerih bi mogle prej imeti kak vojaški pomen.« Če jugoslovanska begunska vlada v Kairu tako jasno priznava uspehe nemško vojske v boju s komunističnimi tolpami, potem s tem hkrati dokazuje zavezniški javnosti, da je Titov eksperiment obsojen na neuspeh.
O sovjetskih namenih z baltiškimi državami, katerih se je dotaknil v svojem novoletnem članku ameriški politik Wendell Willkie, odgovarja moskovska »Pravda«: »Zdaj je že čas, da svet razume, da je tako imenovano vprašanje baltiških držav notranja zadeva Sovjetske Rusije, stvar, v katero naj se Wendell Wi]lkie ne vmešava. Glede Finske in Poljske — brez ozira na balkanske države — Sovjetska zveza ve, kako naj z njima ravna, in pri tem ne potrebuje Willkiejeve pomoči.«
O vprašanja Poljske je sovjetsko poslaništvo v Wa8hingtonu objavilo članek, v katerem med drugim stoji, da je sovjetska armada leta 1933 »osvobodila« Zahodno in Belo Rusijo ter Zahodno Ukrajino »izpod jarma poljskih zatiralcev«. M o s k v a vidi v teh deželah, ki so prej pripadale Poljski, zakonito posest Sovjetske zveze. Na velikem zasedanju Vrhovnega sovjetskega sveta da so bila po želji, prebivalstva omenjena ozemlja sprejeta v sklop Sovjetske zveze.
Kako belorusko prebivalstvo misli o bolj-ševikih lepo dokazuje sklep, ki so ga sprejeli zadnjič na velikem zborovanju v Baranovičih in ki pravi med drugim: »Kremeljski diktator znova zahteva od bogataških držav, da mu priznajo pravico do naše beloruske dežele. »Varu-Stvo« "Moskvo smo enkrat že doživeli. Našemu ljudstvu bo ostalo v spomina kot krvava pošast. Belorusko ljudstvo ne bo nikoli pozabilo teh grozodejstev. Še zveni v naših ušesih jok tistih, ki so jih odgnali in pregnali daleč na vzhod in šo vedno gori v naših srcih sovraštvo do boljševizma.«
Da bi olajšali svojo ofenzivo, eo Sovjeti zahtevali na področju nekdanje Poljske splošno vstajo, je dejal predsednik poljske vlade v Londonu. Poljska vlada je to zahtevo odklonila.
Sveta dolžnost vseh Grkov Je, postaviti se z vsemi silami boljševizmu po robu, je dejal v svojem govoru, ki ga je imel na grški narod, predsednik grške vlade Rhallys.
»Svoboda, neodvisnost In varnost bodi geslo, ki naj se ga Finska drži v novem letu,« je poudaril v svojem zadnjem govoru finski ministrski predsednik prof. Linkomies. Njegov govor je prevevalo prepričanje, da bosta finska vlada in finsko ljudstvo v medsebojnem sodelovanju premagala vse težave, ki jih bo še zahteval boj za svobodo Evrope in tako tudi za neodvisnost Finske — boj proti boljševizmu.
Izgube, ki so J4h komunistične tolpe utrpele zadnje štiri mesece na Balkana, bo izredno visoke, piše »Kartner Zeitung« v nekem poročilu iz Berlina. Nad 10.000 mož je bilo ujetih, nad 25.000 ubitih ter najmanj 30.000 ranjenih. Ce računamo še pribežnike, lahko rečemo, da so komunisti od lanskega septembra dalje izgubili nad 70.000 mož. V istem časovnem razdobju je bilo v zahodnem delu Balkana razoroženih 150.000 cesarskih vojakov. Komunisti in badoljevci pa so imeli tudi velike izgube v blagu: nad 1200 raznih topov in metalcev min, 3000 strojnic, nad 75.000 pušk in samokresov, 100 oklepnih in ogledniških bojnih vozil, 1400 osebnih in tovornih avtomobilov, 33 ladij in 8 letal, ter nad 7000 konj, mul in oslov, poleg tega pa še ogromne količine drugih vojnih potrebščin, streliva in hrane.
Med komunističnimi tolpami na Hrvatskem je Izrodno malo Hrvatov, kakor sledi iz listin, ki so jih zadnje čase zasegli pri komunističnih razbojnikih. Iz tega sledi, da je hrvatsko ljudstvo odločno proti komunizmu. Zato tudi ni čudno, če poveljstvo razbojniških tolp toži, da so mu doslej še ni posrečilo, pripraviti prebivalstvo po vaseh in mestih do tega, da bi se v vrstah razbojnikov udeleževali »osvobodilnega« boja. Tako je bilo v neki tolpi, ki je štela 158 mož, samo 5 Hrvatov, v neki drugih jih je bilo od 246 samo 7, v tretji od 431 le 17.
To je pač najboljši dokaz, da hrvatsko ljudstvo odklanja komunizem.
Nova knjiga pod naslovom »Ruska uganka«
je pred nedavnim izšla v Ameriki. V njej pisec William Henry Chamberlain imenuje Stalina brezobzirnega trinoga in častihlepneža, ki mu gre le za osebno samovlado v Sovjetski Rusiji.
V protinapadih na vzhodnem bojišču gredo
nemški vojaki često čez cele gore mrličev — piše nemški vojni poročevalec izpred Vitebska. Ena sama saška divizija je pri nekem takšnem nastopu naštela nad 4800 mrtvih sovjetskih vojakov.
Generala Mac Arthurja je volilni odbor, ki stoji za njim, javno predlagal za republikanskega kandidata pri prihodnjih predsedniških volitvah v Ameriki — poroča londonski »Daily Ezpress« iz Chicaga.
Hude dogodke bo prineslo letošnje leto za razne dežele, je poudaril turški ministrski predsednik v svoji novoletni poslanici na turški narod. Razen nekaj malega stiske glede prehrane je sedanja vojna Turčiji prizanesla še z vsemi vojnimi grozotami. Tudi v letošnjem letu bo Turčija nadaljevala s svojo dosedanjo politiko.
Slovenska Talija, toliko povzdigovana In v nebesa kovana, o kateri so bili napisani naročeni in nenaročeni slavospevi, se je v uri, ko so padale krinke, v velikem delu razgalila kot zgarano živinče, ki naj pomaga vleči na hrbet slovenskega naroda okrvavljeni in od nepregledne množice bednih, ki so ga na svojem hrbtu že čutili, prekleti voz komunistične strahovlade. Gledališče, na katero je bil narod tako ponosen, ki ga je poleg univerze kot kulturno ognjišče nad vse ljubil in varoval, se je v dneh preizkušnje v velikem delu izkazalo za gnilo jazbino.
Zanimivo bi bilo dati podroben prikaz tega, kakšno in kolikšno krivdo za današnje stanje nosi naše gledališče, to se pravi ljudje, ki so ga vse do zadnjega vodili. Tu Be bomo omejili samo na glavne načfhe komunistične propagande, za katero so naše gledališče izkoriščali Josip Vidmar in drugi.
Prvi način je bila neposredna propaganda. Dobro se še spominjamo del ruskih bolj-ševiških avtorjev, ki sta nam jih servirala Vidmar in Stupica — samo zaradi »umetniške vrednosti« seveda. Takrat so vsi literarni preroki, kritiki-esejisti in kar je še bilo takih vrhov, oznanili strmečemu slovenskemu narodu, da se v gledališču prodaja čista umetnost, in sicer njena najčistejša zvrst, tako imenovana nova stvarnost.
Trezni ljudje so oprezno požirali to toli hvalisano jed, kajti čutili so, da je vse to le v plašč umetnosti ogrnjena propaganda. Saj so bile predstave tudi v tem smislu učinkovito izkoriščane. Kaj teh gospodov literarnih mogotcev danes ni nič sram, ko vidijo, kako slepo so trobili v rog, ki so jim ga komunisti spretno zamaskiranega nastavili.
V drugo vrsto komunistične propagande spada oni način, ki je dobil svoj višek v neizbrisljivem kulturnem madežu našega gledališča, v »Veselem vinogradu«. Omajati moralo, spada namreč med prve naloge pripravljavcev revolucije. Gotovo tudi ni bilo samo naključje, da je režiser Bratko Kreft, znani komunistični pisatelj, sam kazal policiji, koga naj primejo, ko je uprava dosegla pri oblasti, da je nastopila proti demonstrantom, ki so branili ugled slovenskega gledališča in obenem zdrave narodove osnove. To se nam je zdelo potrebno povedati tudi zato, da spoznamo, kje je prav za prav ovaduštvo doma.
»Veseli vinograd« je bil začetek načrtnega razkrajanja temeljev z gledaliških desk. To se je zlasti sistematično nadaljevalo tiste čase. ko je v gledališču neomejeno gospodovala četvorica Vidmar-Golla-Stupica-Kreft. Takrat smo dobili na program razne »Svedrovce, »Moličre« in drugo robo. Pogosto pa so tudi dela, ki jim sicer ni bilo kaj reči, v Izvedbi našega gledališča dobila tako raz-krajalno ost.
Tretji način pripravljanja tal revoluciji, ki bo se ga tl ljudje posluževali ▼ našem gledališča, je ustvarjanje pesimizma, občutja neznosnih socialnih krivio in na dragi strani prikazovanje mladih revolucionarjev, rešiteljev iz teh razmer V to je služila večina izvirnih del, katera so dobila dostop na naš oder. To so bili različni Kranjci, Bračiči, Krefti, Kozaki in drugi umetniški slabiči, fem spada tudi izkoriščanje Cankarja v propagandne namene. Cilj je bil ustvarjati videz, da je vse kulturno življenje, ki je kaj vredno, komunistično usmerjeno; da je komunizem nujnost, ki prihaja.
Medtem ko so malo ali ničvrednim delom takih literarnih slabičev z vsemi Bred-stvi: z režijo, z izbiro igralcev, s popravili besedila in z zunanjim bleskom umetno skušali pripomoči do uspeha, so po drugi strani spretno organizirali »kritko«, da jih je hvalila In povzdigovala.
Ker pa tudi s temi umetnijami ni bilo moči pomagati šibki tendenčni literaturi do uspeha, so preprečevali, da bi prišla na program dobra in vredna izvirna domača dela, ki jih je cela vrsta obležala v mizi Josipa Vidmarja — celo »Veliki mož« je čakal tam kakih pet let. Pregelj s svojimi »Ljubljan-kimi študenti« na primer IS let ni našel milosti uprizoritve in tudi danes še ne. Clau-delovo »Marijino oznanjenje« je bilo deset let nepretrgoma napovedano, pa nikoli uprizorjeno.
O sovjetsko-poljskem vprašanju piše »Bas-ler Naehrichten«, da bi bilo za Poljake zaenkrat dobro, da še ne bi končnove-ljavno potegnili pol.sko-ruske meje, če le ne bi proti temu govorila čisto posebne vrste okoliščina, namreč sovjetsko-ruska »navada«, da bodočo izpolnitev ozemeljskih zahtev pripravljajo s tem, da zdesetkujejo in odvedejo veliko število prebivalstva, kakor so na primer storili v Litvi, na Letonskem, Estonskem, zlasti pa na Poljskem.
O zgodovinskih zaslugah, ki si jih je pridobil romunski državni poglavar Anto-nescu, je ob priliki njegovega rojstnega dne pisalo vse romunsko časopisje ter poudarilo, da za njim stoji vse romunsko prebivalstvo, zakaj cilj, ki ga ima voditelj Antonescu pred očmi, je zagotoviti romunskemu ljudstvu njegove življenjske pravice.
Drugo bojišče v Evropi je ameriški senator Chandler iz Kentuckyja, kakor poroča »Daily Mail«, označil kot »nekoristno morijo v trumah«.
Pod naslovom »Jutrišnja Evropa« prinaša kairski list »Bourse egyptienne« zanimiv članek, v katerem stoji med drugim tudi naslednje: »Evropski narodi potrebujejo časa za okrevanje. Treba bo najprej z njihovega lastnega telesa odstraniti nevarne elemente, sicer bodo po osvoboditvi rojalisti, republikanci ali komunisti vseh narodov v obnovljenih poslanskih zbornicah zagnali svoj krik in hrup, da, celo do tega bo prišlo, da bodo spregovorili samokresi.«
Angleške laži zlasti v zadnjem času že presegajo vse meje, piše »Tagespost« v nekem svojem poročilu iz Sofije. Tako so zadnje čase z angleške strani razširili lažnive govorice, da je Bolgarija s po- . sredovanjem Sovjetske zveze stavila mi- f
Če pa bo zaradi pritožb občinstva le spravili na oder kako delo, ki jim ni šlo v račun, so ga tako nemarno, g tako Blabimi močmi in tako beraško, da je propadlo ali pa da ga občinstvo ni niti razumelo. Taka je bila n. pr. usoda nekaterih dram Antona Leskovca, najmočnejšega slovenskega povojnega dramatika.
Kadar pa tudi s tem niso mogli doseči »,iega, go se z organizirano gonjo vrgli na tiste gledališke ustvarjalce, ki so hoteli služiti samo umetnosti, ne pa partiji.
Najbolj kričeč primer te vrste je gonja »Sodobnosti« proti tendanjemu režiserju Cirilu Debevcu, s čigar imenom in delom je neločljivo zvezan dvig našega gledališča v zadnjih desetih letih. Ker je bila kvaliteta njegovega režijskega dela tako močna, da je imela prepričljiv odmev pri občinstvu, so skušali z učenim pisarjenjem dokazovati, da Debevec sploh ni umetnik niti gledališki človek, kaj šele režiser.
Filip Kalan, g pravim imenom Filip Kumbatovič, sedanji rdeči minister, je tedaj napisal proti Debevcu za »Sodobnost« ogromno razpravo pod naslovom »Podoba mladega Komedijanta«. Ta razprava je eden najostud-nejših napadov na požrtvovalno, zgolj umetnosti služeče delo kakega kulturnega tvorca pri nas.
Ko go mislili, da je Kumbatovič s tem naročenim pisanjem Debevca ubil in s tem ubil idealistični teater pri nas. so hoteli praznoto ,ki bi jo vsakdo občutil, zamašiti s tem, da je isti Kumbatovič napisal nič manj ogromno hvalnico zvezdi, ki so jo hoteli postaviti na nebo zatem. Ta zvezda je bil nastopajoči režiser Bojan Stupica, komunist, nosilec »nove smeri« na naših gledaliških deskah.
Ta človek se je za režisersko delo v naši Drami kvalificiral z nečim, s čimer bi se nikjer drugje na svetu ne mogel, namreč z grozovitim polomom, ki sta ga on in njegova usodna senca Severjeva doživela z »Grobom neznanega junaka«. To je bilo menda po svetovni vojni na našem odru edino delo, ki je bilo igrano tako zanič, da ga niti do konca prve predstave niso mogli speljati. In zaradi tega je Stopica bil nastavljen za režiserja.
Temu Stupicu je Kumbatovič napisal v »Sodobnosti« proslulo hvalnico pod naslovom »Podoba mladega režiserja«, ker so to zahtevali načrti in interesi komunistične partije.
Četrti način propagande pa je bil oni, ki je podoben stresanju lističev po ulicah. Med cesarsko italijansko okupacijo ko direktna komunistična propaganda na odru ni bila mogoča, je del gledaliških ljudi skušal obdržati publiko v miselnosti in razpoloženju, v katero jo je spravila poulična neposredna propaganda. To s tem, da so v čisto indiferentnih delih podčrtavali posamezne krilatice, ki jih je bilo mogoče navezati na sodobne razmere. Tako so ti ljudje večer za večerom stresali med publiko »listke« z aktualnimi gesli ovadaštva, o zapiranja, deportacijah in tako dalje. Sem spada tudi uprizoritev že zdavnaj v muzej spadajoče dramatizacije »Rokovnjačev«, ki pa je boljše-vikom dobro služila za spodbuden prikaz tolovajske romantike. Takrat so imeli tudi nekateri igralci sami glavno vajo za svoje bodoče udejstvovanje.
Tako so nekateri ljudje, ki ao Imeli ▼ gledališču besedo, načrtno, večer za večerom pijači, ki je imela videz božanskega nektarja, prilivalo strupa. In to pijačo je naše meščanstvo s slastjo uživalo, se narodu bolj in bolj odtujevalo in se nazadnje dalo uporabiti za krvnika in uničevalca tiste družine, iz katerega je izšlo.
Naše gledališče pa g tem še ni končalo svoje hlapčevske službe krvavemu maliku. Brž ko se je ponudila priložnost, je iz njega pognala mladika, ki naj bi imela vzvišeno nalogo »spreobračanja« kmečkega ljudstva, to je narodnega jedra samega. To, kar se je posrečilo pri zmaterializiranem meščanstvu, to je z istimi sredstvi treba izvesti tudi pri preprostem ljudstvu!
Skratka, v hribih pri tolovajih se je osnovala gledališka sekcija.
Precejšnje Število igralcev jo je po osmem septembru potegnilo iz Ljubljane in se priključilo tej sekciji. Imena so znana, in
rovne predloge. A te gov-jrlce niso rr dile uspehov. Uradna sovjetska agencija je odločno zanikala to angleško poročilo ter povedala, da gre v tem primeru za govorice, ki so brez vsake podlaga.
Badoglijeva vlada ne more zadostiti potrebi po zvišanju dnevnega obroka kruha, je izpovedal državni podtajnik pri tej vladi Corbini. Zboljšanje položaja glede prehrane ostane prej ko slej samo pobožna želja.
O nemškem vojaku na Italijanskem bojišču
je angleški vrhovni poveljnik Leeth priznal naslednje: »Nemci se bore ko sami vragi in peklenski psi. V 65 dneh so ameriški prednji oddelki na zahodnem krilu prodrli 9 km naprej, t j. približno 140 metrov na dan. Drug za drugim so potegnjeni obrambni pasovi in jih je mogoče le korak za korakom in e težkimi žrtvami premagati.
Zavezniške bombe, ki so padle na dalmatinsko mesto Zader, so razdejale številne spomenike stare hrvaške zgodovine in omike tako, da jih ne bo več mogoče popraviti, piše graška »Tagespost«.
Churchill se namerava za nekaj časa nastaniti v Assuanu v gornjem Egipta, da bi kot rekonvalescent utrdil svoje zdravje. Po nekem poročilu je tja tudi že odpotoval.
Quo vadiš
Roman v slikah!
Dobile ga t nredaištvo »Slovenskega doma«.
slovensko rdeči voz
že večkrat objavljena, zato jih ne bomo naštevali. Omenjamo le, da so ti ljudje ne samo opravljali na mitingih propagando, temveč ob naj večjih strahotah, ki jih je preživljal pošteni slovenski človek, zganjali burke ter ob svitu gorečih slovenskih vasi spravljali glavne krivce pokoljev v orgiastična razpoloženja.
Ob takih priložnostih sta Gale in Tiran prepevala ogabno, slovensko poštenje sramotečo »pojočo kroniko«. Zanimivo je tudi, da so za propagando komunističnega posojila, novega načina ropa, isti ljudje igrali Šnu-derlovo igro, v kateri kažejo stanje, ki bo pri nas leta 1944, ob čemer so se z grohotom spominjali besed »že pokojnega« Rupnika.
To je bilo zunanje delo teh ljudi v gledališču. Da najdemo tem prikaznim vzrok in ozadje, se bomo poslužili pirandelovske tehnike in bomo dvignili pred publiko zastor takrat, ko na odru ni kulis, ko so igralci ljudje in ne junaki z masko epopejskega herojstva.
Torej pozor! Odprite oči in prisluhnite! Videli boste marsikaj zanimivega.
Gong! Zastor!
Najprej prolog, da bo vsa stvar razumljiva. Pet in dvajset let slovenskega gledališča. V začetku Borštnik, Verovšek, visoki vzori. Potem pet in dvajset let slepomišenja. Pet in dvajset let so v vodstvu ljudje, ki imajo o gledališču pojme, da človeku vstajajo lasje na glavi. Krpanova kobila in še kobila ter kulturna mlaka kot simbol.
Potem pride nekdo, ki Ima o gledališču nekaj pojma, a se prav za prav bavi s čisto drugimi posli, toda umetniško »trdno« vodstvo klone pred njegovim znanjem in — pred njegovo ideologijo — Josip Vidmar.
Zdaj se začne ogabna trgovina. Z denarjem in vlogami, ki so igralcu več kot denar, se kupujejo igralci. Pade celotna trdnjava uprave, pade postojanka Združenja, pada igraleo za igralcem, prisiljen s socialnimi sredstvi, ali s sredstvi bojkota in prezira. Le osamljeni so, ki so nepodkupljivi, stoje, osmešeni sicer in zaničevani, toda stoje.
Dovolj prologa!
Prva slika.
Gledališka garderoba in krojačnica, V njej bale blaga, ki so ga dobavili ljubljanski trgovci. Z vso paro se izdelujejo tolovajske obleke. Iz gledališke garderobe je pobrano vse, kar je sposobno za v hribe. Ta in tam je treba še kaj prekrojiti. Sedem in dvajset parov gledaliških škornjev je pod-platenih in podkovanih. Izdelujejo se tudi novi — iz gledališkega usnja. Iz platna, ki je namenjeno za scenerijo, se izdeluje perilo.
Garderober Novak nadzoruje Ce pride italijanska kontrola, je seveda vse namenjeno le za gledališče in se vse potrebuje na odru. Dva možakarja vam vozita tolovajsko opremo Iz Ljubljane na položaje v hribih. Nazadnje odhaja v hribe še Novak gam ▼ usnjenem površniku, katerega je občinstvo moglo videti v »Kralju na Betajnovi«.
Ta slika ne rabi nadaljevanja.
Druga »lika.
Po osmem septembru. Del igTalcev je ie v hribih. Nekdo 8e redno hodi na dolenjski blok i zavitki, katere oddaja, baje hodi tja dol »po mleko«.
Nadaljevan]« » S. strani.
Kocmur, oče fotografa. Društvena ulica. Belogardistični organizator.
Posestnik B i d e r , stax 36 do 40 let. Bernekarjeva ulica.
T r š k a n Vinko, Bernekerjeva nliea IB. Zahaja stalno v Mladinski dom, žrebčarno in v Zavetišče. Ima stalne zveze s kaplanom Demšarjem. Ko je bil zaprt, ga je Demšar spravil ven, pa tudi škof se je osebno zanj brigal. V tramvaju je javno govoril proti našim aktivistom.
Bergant Ivo, Na peči (Kregarjeva hiša) — pot v Štepanjo vas. Vsa družina izrazito belogardistična. Sin ima zveze g patrom Odilom, ki ga stalno informira o dogodkih na Dolenjskem. Bergant spremlja p. Odila, ko odhaja in prihaja z Dolenjskega. Ima dostop na peron.
1. Novak, duhovnik, Salezijanski dom, Kodeljevo, organizira mladinsko Bega. Sodeluje z Mihelči čem, duhovnom na Selu. Druži se s spodaj navedenimi in poleg tega še z Ogorelo Albinom — učiteljem Gluhonemnice;
2. Petelin Pavle, uradnik Zadružne gospodarske banke, Pugljeva ulica;
3. Hočevar Ludvik, trg. pomočnik pri Brezniku, Na peči 19;
4. K i n k e 1 j Rajmund, akademik, Klju-nova 11;
5. B e c Vinko, Kljnnova S, ki se nahaja sedaj v vojašnici Sv. Petra. Sestaja se z zgoraj omenjenim duhovnikom Mihelčičem na Selu. Nosi pri sebi orožje;
6. Valentin, ravnatelj Prom. zavoda za premog. Salezijanska 3;
7. S o 11 e r Adolf, gradbeni tehnik, Mahničeva 30;
8. Koželj, upokojenec, Mahničeva 28;
9. Turnšek Oskar, dijak. Zadružna 11. Spuščen iz Goiarsa na intervencijo Bega. Sedaj stalno v Mladinskem domu;
10. Svete, učitelj. Zadružna ulica. Vsi zgoraj navedeni se stalno družijo med seboj. razen Bcca in Turnška. Po ulicah zelo glasno udrihajo čez partizane in obljubljajo njih iztrebljenje.
M a v k o iz Most, ima OS pri Bega, gre večkrat v Hrušioo.
Bizjak, Kode’jevo, Slapernikova, organizira Bega od jiše do hiše. Grozi.
V V z a j e mA i majkajo naslednji v slnžbi:	Aisner, Pirih, Rupnik, Debeveo
Slavko, Soukal Metod, Petrun, Vrtove, Zupan — belogardisti.
Verovšek Jožko, veletrgovec z železnino — plavogardist, odklonil podporo. Opis: srednje veJik, debel, močnega, rdrčega obraza, temnih, na prečo počesanih las, nosi črno obrobljena očala. Hodi stalno od doma ob 11. Vhod iz Dalmatinove ulice.
Jerman je T hribih napisal poziv m kakšnih petnajst dramskih igralcev, Sun o. uiti pa za kakih dvajset opernih.
V drami je nervoza. Nekdo je vzel bolnU ški dopust Drfcgi mora na nujno peraeijo, tudi dneva ne vzdrži več. Tretji je dobil injekcijo v roko. Mora »e oprijeti temeljitega zdravljenja. Njegovo sroe je pri kraju. Ena od igralk je vsa v veselem pričakovanju. Njen mož bo kmalu zasedel ministrski stol-t ček. Kaj potem, če so strička zaprli in se nekateri kolegi jezijo, da je poleg vsega po« neveril še ofarsko blagajno v gledališču. Tu* di neki drugi gospe so ge sicer cinične po* teze ublažile v nasmeh. Njen mož je namrei dobil povabilo lz hribov, da bi prevzel umetniško vodstvo »gledališča bodočnosti« zunaj v republiki. Brž ko se bodo razmere malo ustalile, bo odrinil. Ta čas pa se še lahko na vse strani Izgovarja * išiasom. Za vsak primer si morata poskrbeti bolniške dopuste. Toda Nekdo je nepričakovano na Igu ujet« Tam eo že Nemci.
Drugi dan je v gledališču spet vse zdra, vo. čudež. Pa naj komunisti rečejo, da se čudeži ne gode!
Majhen intermezo.
Lepi »on«, čudovita podoba gledališkega junaka Od kod ta hrabrost v njegovem nastopni Nič čudnega. Malo prej ga vidimo v Cerknioi. V eni hiši Tiran Simčičeva, v drugi on. Nemški napad. Tiran in drugi uidejo, na hišo, v kateri je on, pade bomba, Gledališka sekcija v hribih žaluje za nepozabnim junakom. On pa je junak. Junaško se prebije do Ljubljane In se kot tak pokaže tudi občinstvu. Pa saj on to zna!
Tretza slika. »Poklicni prostovoljce« bi Jt lahko dali naslov. Njen junak pripravlja dva kovčega svoje opreme za v hribe in se v duhu že vidi kot junaka nove Dobrudže«. Mora se prijeti za prsi, da mu od ginjenosti ne poči njegovo vedno in vsak čas dobro-voljsko srce. Kovčega priromata v hribe, toda gospoda prostovoljca ni za njima Zaradi tehničnih ovir oni v hribih takoj razumejo položaj. Pa se z njegovo opremo okoristi čisto navaden Statist mariborskega gledališča, Turk. Na koncu slike roma gospod prosto-voijeo s stolčka. Prav za prav predober za* ključek!
Toda glejte, zdaj se je zavesa t tlovea-skem gledališču od sramu iztrgala in zdrk, nila sama od sebe navzdol, da zakrije očem cajvečjo sramoto, ki jo je kdaj koli skrival* v svojem okrilju!
Vinka BalUli:
Staroletna 1943
Me**« |e za meglami skrit nocoj.
Nalij mi vina, sosed U nevidni mej,
H nakelskl Matija!
M Svetem Jakobu v jok razmaja* je zven: 4oz »rtja in peiince, čez ravan pogrebna melodija.
■azbagla Je dnrtlna, dem razdrt.
Iz bukovja gre v steljaike kotčena Smrt In njena tovarilja.
Kde v sne ja zrl kdaj toliko gomil,
kot zdaj Jih buden zre? Komu i« od (lepil
korak v stranpot zavija?
I
1— Zvon onemel J*. Glodajva moKt It polnoči v obrise jutrišnjega dna, saj pride leč, Metljal
GOVORE
Korošec, nad Kolarjevo trgorvino na Tyrševi cesti. Nosi Bega litaraturo k Majer-šiču — Gnndnličeva 9.
Gašperin, Frančiškanska 8. Bel^ gardist. 2. in 3. septembra zopet ponoči sestanki. Prihajajoči ne zvone več na hišni zvonec,	ki ga ima	stranka na	dvorišču,
temveč prihajajo skozi cvetličarno v veža ali pa imajo ključ vežnih vrat.
Gostilno,	ki	jo je imel	včasih *
najemu Vesel, ima sedaj vdova bivšega rav, natelja Vzajemne Šturma. V to gostilno n* Miklošičevi cesti zahaja sedaj samo k ori, kalna družba kakor Dolžan z banovine, dr. Zmazek in Mašič z železniške direkcije ter drugi.
Dr.	Pegan	—	odvetnik —	vsak dan
opoldne	pri njem	v	pisarni sestanki Begv
Več duhovnikov bodi tja. IS. oktobra.
Maks Jurman, višji funkcionar. Izročil Osolniku (A. kolegij, soba št. 29) d vaj, set številk plavogardistienega tiska.
Novak Franc, stud., do nedavnega v službi pri Prevodu. Cez dan je v Semen iški nlici 2. Je osebna straža Cirila Žebota. Druži se b kaplanom Jenkotom Iz Žužemberka. Kalan, akademik, stanuje v bližini Ljudskega doma. Oborožen belogardist. Izdavil je, da bi bilo 40 belogardistov dovolj, da se Ljubljana očisti partizanov.
Sinoči je kegljala pri Gurmana v Streliški ulici družba — plavogardistična — Lavrič (brat kirurga), Franc S t ar i n , trgov, s Pogačarjevega trga, Rado Slano iz Litije. Zraven je bil tudi inž. S u b * c. Čisto stoodstotno ne vem, če je kirurgoi brat — je pa skoraj gotovo. Plavi vežbaj nad Vrhniko, Borovnico in drugod.	(
Katoliška akcija v LichtentuiJ nu je organizirala trimesečni tečaj za sllž kinje. Udeležba 40. Vrši se vsako nedeljo od pol 4 do 7.	,
Martelanc Ivan, ravnatelj Vzajemne zavarovalnice, stan. Miklošičeva 19-11, levo. Član glavnega odbora Bega. Pomaga Novaku — hodi redno na sestanke k Natlačenu.
Neki Novak iz Sodražice, katerem! so naši likvidirali ženo-nčiteljico, vodi P« ga sestanke na Poljanski cesti 6. Udeleže* cev pri teh sestankih je precej, največ aka Semikov.
Na Krekovem trgu št. 4 stann)!
neki Mastnak, bivši sejmar s svetinjica*! in božjimi podobicami. Je belogardist in (b vozi na Dolenjsko.
i tfgsalio hiSo »S tf ET«
TEDEN
IMENA
šethi, razvoj in organizacijo rdeče vojske v Sloveniji
od leta 1941 do konca leta 1943
Takoj po razpadu Jugoslavije so komunistični veljaki sklenili, da bo treba takoj organizirati vojaške formacije, s pomočjo katerih bodo lahko terorizirali ljudstvo ln pripravili s pomočjo njih Slovence do revolucionarnega razpoloženja.
Ze tri mesece po razpadu je bilo v Ljubljani formirano komunistično vojaško poveljstvo. Vrhovni poveljnik je bil tedaj Leskovšek, s partizanskim Imenom »Luka« ali »Peter Strugar«. Komisar pri tem poveljstvu pa je bil neki delavec iz Črnuč po imenu »Maček«. Namestnik komandanta pa Je bil Baebler. To poveljstvo je bilo v Ljubljani.
Vzporedno s- komunisti pa so začeli v Ljubljani s svojo organizacijo tako politično kakor vojaško krščanski socialisti, ki Jih je vodil pok. dr. Aleš Stanovnik.
Stanovnik Je dal takoj v začetku nalog, da ne sme iti nihče med komuniste, pač pa naj vsi Slovenci nekomunisti shranijo orožje in naj čakajo, da bo vodstvo krščanskih socialistov politično in vojaško organiziralo svoje enote in tedaj šele naj pristopijo zraven.
Bill sta torej dve organizaciji, ki sta nekaj časa potekali vzporedno. Ko so komunisti videli, da bi utegnilo zanje postati to nevarno, in ko so zvedeli za tajni Stanovnikov nalog, so sami Stanovnika ovadili cesarski vojski in ga dali ubiti.
Politično so v tem času vodili tolovajsko gibanje v Ljubljani Kidrič, Kocbek in Rus. Vsi ti so bili seveda že tedaj partijci, zato jim ni Stanovnikovo delo prav nič di-Salo.
Stanovnikovo delo, to Je delo krščanskih socialistov, je poseglo tudi na Gorenjsko. Zato ljudstvo marakje še danes naseda, ker pe ve, da so v ozadju vsega komunisti.
Zanimivo Je tudi to: ko so komunisti Urldell, da jim organizacija tam ne uspeva, so takoj zapustili teren in prišli vsi na Dolenjsko.
Prva komunistična edlnica je odšla na teren sredi avgusta 1941. Bili so predvsem iz Ljubljane, Dev. Mar. v Polju in Zaloga. Bilo jih je le okrog 20 in so šli proti Dolenjski, Najprej so bili na Kureščku, kjer so se gibali v območju Blatnega klanca do Trebelnega.
Komunisti začenjajo, Kocbek jim pomaga
Ko so se pojavili na terenu, so komunisti opazili, kako malo zaslombo Imajo pri ljudstvu. Saj so na celi Dolenjski dobili samo tri svoje somišljenike-komuniste, in to so neki Siak iz Dobrniča, Majcen ln Tone Span (pravo ime Nose Jože) lz Kompolj. To so . bili v prvih časih njihovi edini sodelavci. Nasprotno pa bo se krščanski socialisti počutili na terenu dokaj močne ln njihovo politično delo je imelo med ljudstvom dokaj yelik odmev.
Komunisti so seveda to čutili, zato so kačeli s strašno politično kampanjo, da je treba nujno narediti sporazum med partijci ln pa krščanskimi socialisti. Zlo pri teh dogovorih je bilo, da Je vsa ta pogajanja več ali manj vodil Kocbek, ki Je bil že davno partijec, na zunaj pa se je delal krščanskega socialista in se Je kot tak postavil za vodjo krščanskih socialistov. Jasno Je seveda, da je zaradi tega zelo pritiskal, da se sporazum čimprej doseže ln dejansko so tedaj kršč. socialisti tej politični gonji podlegli. Slorsi-rali so vsaj to, da so bili vsi komandantje posameznih odredov krščanski socialisti, medtem ko so bili komisarji povsod že partijci. (Prej imenovani Majcen Je kavarnar iz St. Janža na Dolenjskem.)
Komunisti so uvideH, da s tem majhnim krdelcem ljudi ne bodo ničesar dosegli, zato ■o začeli z mobilizacijo. Največje nasilje pri mobilizaciji je izvajal imenovani Majcen. Pri tej mobilizaciji se Jim Je v Novem mestu pridružil tudi znani Boris Nikič, pravo ime Silili Niko, medicinec lz Kandije pri Novem mestu. Pri tej mobilizaciji se je število tolovajev podvojilo tako, da Jih je pri prvem napadu na Bučko bilo že okrog 40. Napad seveda ni uspel ln imeli so tudi tri mrtve.
Komunisti so tedaj uvideli, da bo treba Minice močno pomnožiti, če hočejo pričeti £ oboroženimi akcijami. Istočasno Je bila mobilizacija na Gorenjskem, Štajerskem, Notranjskem, zlasti pa na Dolenjskem.
Prvi »bataljoni« in njihovi poveljniki
Uspelo jim jo na vseh teh področjih organizirati štiri bataljone, od katerih je vsak Stel od 120—200 mož. To so delali do Božiča
1.	1941. Vsi ti štirje bataljoni so bili neposredno podrejeni že imenovanemu glavnemu poveljstvu v Ljubljani, vendar so vsi delali na svojo roko, brez odgovornosti, brez kontrole, zato so se dogajala tako strašna zločinstva, ki so Jih storili prav v teh mesecih. Za vse te zločine niso odgovarjali nikomur. Za vse to odgovarjajo politični komisarji posameznih bataljonov.
Komandant Dolenjskega bataljona je bil iedaj Rome Zan, pravo ime More Ivan lz Novega mesta. Komisar pa je bil Ahac, t. j. Osmošolec Brodar iz Novega mesta. Komandant Gorenjskega bataljona je bil dr. Marjan Dermastja, ki pa je s svojim bataljonom kmalu doživel polom. Na Jalovcu In v Poljanski dolini je bil njegov bataljon popolnoma razbit, zadnje poraze je doživel v Selcah nad Skorjo Loko in nato je pribežal z ostanki na Notranjsko, kjer se je pridružil Notranjskemu bata'jonu. Štajerskemu bataljonu je poveljeval Stane Mlinar, rudar, — Operirali so okrog Litije in Moravč. Komandant notranjskega bataljona pa Je bil Ljubo Šercer.
Tako je bilo stanje o Božiču Utt>
Partija prevzame vodstvo »vojske«
V tem času Je bilo zlasti važno politično delo komunistov, s katerim se je popolnoma udinjal Kocbek in prav on trdil, da bo pač treba povsod, t. j. na vojaškem in političnem področju, poslušati partijce, zato bi bila vsaka delitev dela zelo škodljiva za »osvobodilno« stvar. Krščanski socialisti se torej morajo v vsem podrediti partijcem.
2e takoj v prvih mesecih 1942 je bil ta sporazum dosežen. Vse delo so prevzeli v roke partijci.
Prva stvar je bila, da Izvedejo mobilizacijo in da sl zagotove svoje kadre. Začeli so s politično vzgojo po vaseh in res jim Je uspelo, da so skoraj v vsaki vasi dobili po enega delavca, ki je delal zanje, to je za Partijo.
Čeprav je bil formalno že dosežen sporazum, to se pravi, da so se Sokoli in krščanski socialisti docela v vsem podredili Partiji, kljub temu so povsod poudarjali partijci, da je OF »sklop vseh pozitivnih sil«, zlasti pa, da so najaktivnejši v njej krščanski socialisti. Komuniste so prevzeli samo kot ljudi, ki bodo sodelovali z njimi zlasti pri rešitvi socialnega vprašanja.
Nepoučeno ljudstvo je seveda šlo na te limance, ker niso vedeli za ozadje, da Je namreč partija bila tedaj že vodilna. Niti tolovaji sami niso slutili, da so se tedaj že prodali komunistom. Odgovoren za vse to je Kocbek, ki je tedaj igral zločinsko dvolično vlogo.
Mobilizacija Je dobro uspevala, tako da so se spomladi 1942 banditske čete močno pomnožile.
t
Organizacija »odsekov«
Iz prejšnjih bataljonov so formirali tako Imenovane »odrede«, od katerih Je obsegal ysak dva do tri bataljone, en bataljon pa je štel približno 120 mož. To pomlad se je tudi Gorenjski bataljon na naših tleh spet sestavil in se vrnil na Gorenjsko, kjer Je životaril in žel malo uspehov. Zveze z njimi ni bilo nobene.
Prvi se Je pri nas sestavil Dolenjski odred (DO). DO je Imel tri bataljone. Komandant prvega je bil neki Mrak, komisar Boris Nikič. Komandant drugega bataljona je bil Rome Zan, komisar Nace Majcen Komandant tretjega je bil Martinov, komisar Lado Krčan iz Grosuplja.
Prav kmalu se Je sestavil tudi 4. bataljon, katerega komandant je bil Cort, pravo ime Pirkovič, komisar pa neki Gorjanc. Vsak bataljon Je štel približno 120 mož.
Organizirati je bilo treba tudi Belo Krajino. Zato je odšlo tja 15 ljudi, ki so z organizacijo takoj začeli. Vodil Je te ljudi prof. Kociper, z njim pa Je bil tudi že imenovani Ahac (Brodar), dalje neki Ljubljančan Sokol Jože. Glavni namen je bil mobilizacija.
Res Jim Je v enem mesecu uspelo mobilizirati precej ljudi, lz katerih so sestavili tako imenovani Belokranjski bataljon, ki Je štel približno 150 ljudi. Tudi ta bataljon Je spadal neposredno pod glavno poveljstvo, ki Je bilo tedaj še v Ljubljani.
»Glavni štab« se seli iz Ljubljane.
Meseca aprila pa so postala tla v Ljubljani vroča. Zato se Je glavno poveljstvo premaknilo iz Lj\jfc>ljane in so vsi prišli na Dolenjsko, kjer so si v bližini Tisovca uredili glavni stan.
Prvi Je prišel na teren Baebler. Vsi so se pripeljali z vlakom ln s ponarejenimi potnimi listi, ki so jim Jih oskrbeli cesarski Italijani sami, kajti že tedaj so imeli komunisti zveze z njimi.
Stražo za ta štab Je moral prevzeti I. bat. DO, ki Je držal položaje v Dobrepoljski dolini.
V Tlsovcu Je tedaj stoloval Izvršilni odbor ter Glavno poveljstvo.
V Izvršilnem odboru so tedaj bili Kidrič, dr. Brilej, Kocbek, Fajfar, Rns, — Kardelj ln Lubej pa sta še ostala v Ljubljani, da sta tu vodila organizacijo. Meseca julija pa sta tudi onadva prišla v Tisovec ln se pridružila IOOF. Vojaški komandant Je bil tedaj še vedno LeskovSek, komisar Maček, kot sanitetni referent pa jima Je bil dodan dr. Marjan Brecelj, vendar ni politično nič pomenil, kakor že prej ne.
Kljub temu da Je bilo sedaj glavno poveljstvo že na terenu, so vendar posamezni bataljoni še delali na svojo roko grozodejstva, morili ln požigali. Samo vsak mesec so morali oddajati poročila glavnemu poveljstvu. Prav tedaj Je bil strašni pokolj v SmaV-jeti ln okolici, kjer Je po zaslugi Naceta Majcna, padlo čez 300 nedolžnih žrtev.
Začetek »grup«
Politično in vojaško se je banditstvo polagoma razvijalo. Zaradi nasilij savojske vojske in pa strašne rdeče propagande je prihajalo v gozd vedno več novih ljudi. Zato je bilo treba te odrede polagoma urediti. Naredili so tri »grupe«:
1. Notranjska grupa v katero je spadal Krimski, Kočevski ln Dolomitski oz. Pol. hograjskl odred.
2. štajerska grupa, ki je nosila samo tako ime, v rosnici pa ni bilo pri njej skoraj nobenega Štajerca.
3. Tretja grupa, v katero so spadali KrSkl, Vzhodno-Dolcnjskl in Belokranjski odred.
Taka je bila formacija banditskih čet konec mnja 1942. Vsega moštva je bilo okrog .1000. To število je ostalo voč ali manj nespremenjeno do Italijanske ofenzive.
Tedaj je bila tudi že urejena kurirrka ln obveščevalna služba s teronom ln s posa-jnezmmi bataljoni.
Prva savojska ofenziva
Prva italijanska ofenziva je zadala tolovajem hud udarec. To dokazuje, da bi bila cesarska vojska že 1. 1942 lahko docela uničila tolovaje, če bi bila hotela.
Najprvo je bila razbita tako imenovana Notranjska grupa. Nad polovico iz te grupe jih je dezertiralo, ostali so bili pobiti ali ujeti, samo nekaj se jih je prebilo na Dolenjsko.
Iz Notranjske je šla ofenziva proti Kočevskemu Kogu. Tu je držal postojanke VDO. Ofenzivni sunek v Rog je bil zelo močan, tako da so banditi, kolikor ni bilo pobitih, prav vsi zbežali deloma proti - Dolenjski, deloma pa v Krim. Celo izvršilni odbor in Glavno poveljstvo, ki sta bila v Rogu, sta zbežala: Baebler na Dolenjsko, Kidrič pa v Krim.
Rog je tedaj bil popolnoma prazen. Svojih skrivališč pod zemljo tedaj še niso imeli tako dobro urejenih. Vzliodno-dolenj-ski odred in 1. bat. Krškega odreda sta bila v Rogu popolnoma razbita. Ostali del Krškega odreda pa je bil v bližini Zagradca. Italijanski manever je bil zelo slab in tako jim je' uspelo, da se je vse moštvo, skoraj 700 ljudi, rešilo brez izgub v smeri proti Mirni. Vsi ostali odredi so bili zelo uničeni.
Uspeh ofenzive je bil ta, da so vojaško
bandite precej razbili. Tolovajstvo je bilo v razsulu, nedotaknjen je ostal samo Krški odred. Število ee je zmanjšalo za približno 40%. Toliko je bilo namreč mrtvih, ranjenih in pobeglih. Ostalo je komaj 1800 ljudi.
Komunisti so videli, da bo treba delo začeti znova. Vrgli so se zlasti na politično delo, da so namreč s svojimi lažmi preslepili ljudstvo, da se je vkljub strašno-mu trpljenju zopet dalo mobilizirati.
Sestavljanje »brigad«
Is preostalega moštva bo takoj sestavili brigade.
Prva je bila formirana TomSIČeva brigada, po večini iz ostankov Notranjske grupe. Stela je 300 do 400 mož, komandant je bil Nande, komisar pa Boris Nikič.
Druga je bila formirana Gubčeva brigada, ln sicer iz 1. bat. VDO in pa Iz Krškega odreda. Komandant je bil neki Ambrožič, učitelj iz Novega mesta, komisar pa Rudi s pravim imenom Avbelj, jurist iz Ljubljane.
Mesec nato je bila formirana Cankarjeva brigada, po večini is Belokranjcev in na novo došlih Ljubljančanov. Komandant je bil dr. Dermastja, s tolovajskim imenom Urban Velikonja, komisar pa Ravbar Jože iz Straže. Ta brigada je hita formirana že na zimo. Pozimi je bila nato formirana še Šercerjev« brigada, doloma iz Notranjčev, deloma is Ljubljančanov.
Poleg teh brigad so ostali na terenu tile odredi: VDO, ZDO, na Notranjskem pa Do. lomitskl odred. Vsak je štel približno 120 mož. Novost v tem formiranju je bila ta, da so bile brigade in odredi podrejeni neposredno glavnemu poveljstvu, od njega so dobivali redno navodila, brigade same so morale tedensko pošiljati poročila o vojaškem in političnem delu.
V	januarju so bile formirane tako Imenovane Zone. Mobilizacija je zaradi popolnega sodelovanja savojske vojske namreč dobro uspevala in moštvo se je množilo.
Prva jo bila Dolenjska Zona (DZ). Obsegala je Gubčevo in Cankarjevo brigado. Druga je bila Notranjska Zona, ki je obse.
gala Tomšičevo in šercerjevo brigado. Tretja Zona pa je obsegala dve Primorski in pa Gorenjsko — Prešernovo brigado. Vsaka Zona je imela točno določeno ozemlje. Pod komando Zon so spadali tudi že prej imenovani odredi.
»Divizije« — zadnja stopnja organiziranja
To stanje je trajalo do spomladi 1943. Dva meseca prod Badoglievo izdajo so se formirale divizije.
Najprej so bili odpravljeni vsi odredi, ki so se pridružili posameznim brigadam oz. divizijam. Ze dva meseca pred razsulom sta bili formirani XIV. in XV. divizija. XV. divizija je obsegala Gubčevo, Sercor-jevo, Tomšičevo in Cankarjevo brigado. Pozneje ji je bila podrejena še Štajerska brigada. XIV. divizija pa je obsegala Primorsko in Gorenjsko brigado, kmalu pa ji je bila pridana tudi 8. brigada. Mesec po italijanski vdaji pa je bila formirana še XVIII. divizija, ki je obsegala Ljubljansko, Železničarsko, Dvanajsto, Levstikovo in Rab-sko brigado.
Brigado imajo tudi posamezne zaporedne številke in sicer takole: I. je Gubčeva, nato Cankarjeva, Tomšičeva, Sercerjeva, Gregor- i čičeva, Prešernova, Gradnikova, 8. Kosove- I la, IX. Primorska, Ljubljanska, Levstikova, Dvanajsta, Železničarska in Rabska.
Te brigade niso vedno v isti diviziji, večkrat jih zamenjajo. Tako je še danes v kolikor brigade niso razbite. Železničarska, Rabska in Ljubljanska brigada so namreč popolnoma razbite. Od cele XVIII. divizije je ostalo komaj 1200 ljudi, vse ostalo je pobito ali pobegnilo. Najbolj nedotaknjena je po nemški ofonzivi ostala XV. divizija, ki je po večini v Gorjancih in je pripravljena za odhod na Hrvaško.
Komandant XV. divizije je Pero, komisar pa Jože Borfitnar. Komandant XIV. divizije je bil Bračič. Komandant XVIII. divizije je Rado Pebarčck iz Ljubljane, 18 letni pobalin, ki Ima ž« čin podpolkovnika. Njegov namestnik je Hostnik Ivan, s tolovajskim imenom Jovo. Namestnik komisarja pa jo Majcen Nace.
Posamezno brigade imajo danes samo J po tri bataljone, bataljon pa šteje od 20 do 200 ljudi. V vsej Pokrajini je danos kakih I 5000 ljudi, gozdu,	I
Štajerska: Na Štajerskem je danes v
okolici Litije tako imenovana »Štajerska brigada,« ki šteje okrog 200 mož. Dalje Pohorski bataljon, ki šteje pravtako le 200 mož. Na Koroškem pa je Koroški bataljon, tudi okrog 200 mož. Delo vseh teh obstoja le v tem, da vodijo obveščevalno službo. Večjih operacij nimajo, naročeno jim je, naj vrše samo umore tako imenovanih izdajalcev, to je poštenih ljudi. Danes ni še namreč organizirana VOS, zato vrše danes obveščevalno službo še ti bataljoni.
Tako je stanje banditstva danes.
Vojaška vzgoja banditov
Za vzgojo podoficirjev ln oficirjev imajo komunisti posebno vojaško šolo. Navadno Je to kje v Gorjancih, vendar kraj ni stalen. Komandant te šole je bivši poročnik Tanas-kovič Rajko, upravitelj šole pa je jurist ln rezervni oficir Malnarlč Jože z Imenom Kri-ževskl. Sola traja šele pol leta. Tečaj v tej šoli traja 6 tednov. Učitelji v tej šoli so sami neoficirjl ln se stalno menjajo. Za vifjo vojaško izobrazbo pa pošiljajo kandidate v Blhač, Jajce ali Travnik. Ta tečaj traja dva meseca.
Glavno načelo v tej šoli je: čim manj vojaškega znanja, kajti vojska za revolucijo Je tem boljša, čim manj zna vojaških stvari.
Zato načelno odklanjajo oficirje. Organizacije vojske po vojaških načelih sploh ne trpe, zato odstavljajo vse one komandante, ki pokažejo pravo vojaško sposobnost. Legitimacijo za komandanta dobi oni, ki se izkaže po svoji divjosti, okrutnosti, revolucionarnem duhu in po absolutni nslužnosti ln vdanosti Partiji. Tako so dosegli, da so danes komandanti in komisarji ljudje, ki so iz-vržkl človeške družbe, najslabši človeški material. Nikakor ni nujno, da komandant obiskuje to šolo, če se izkaže dovolj okrutnega in revolucionarnega, ga Imenujejo za komandanta, ne da bl obiskoval kake vojaške tečaje.
Tolovajska taktika
Ze lz tega, da komunisti načelno odklanjajo vojaško izobrazbo, sledi, da tolovaji prave vojaške taktike sploh nimajo. Tako na pohodu, v boju in na umiku kažejo absolutno vojaško neizurjenost.
Ce sprejmejo boj na odprtem ozomlju. se v tem boju drže, kajti za položaji stoje komisarji, priganjači; vsakdo, ki bi hotel zbežati a položaja, je na mentu ustreljen. Take položaje morajo vzdržati za vsako ceno.
Pravega gverllstva sploh ne poznajo, odkar imajo večje vojaške formacije. V vsakem primeru ss brez vsakega reda razkropi najprej komanda; ker ni vojaško izvežbana, odpove, in v»e se ob strašnem neredu razbeži. Pač pa imajo tolovaji močan čnt za zbiranje. Ker poznajo teren, točno vedo, kje se je treba po takem begu zopet zbratii.
Napadi na postojanke
Z napadi na postojanke, zlasti bivših vaških straž oz. domobrancev, nimajo nobenega drugega namena kot tega, da Jih uvrščajo v svojo propagando. Za vsak tak napad so pripravljeni zbirati ogromno moštva. Pri takih napadih na postojanke so zelo spretni v manevriranju ln raznih zvijačah. Zelo so spretni v miniranju. Za požig stavbe tvegajo vse. Prav tako žrtvujejo pri raznih »juriših« vse, če so v stiski.
S topovi in minometaloi ne znajo raiv-nati. Zlasti s topovi streljajo samo tedaj, če jim je cilj viden. Streljajo s topoli tako, da pogledajo skozi topovsko cev in šele nato izstrele granato. Vse gre kar na slepo. Šolo zadnji čas so dobili topniškega oficirja Z a -p 1 o t n i k a, ki jih sedaj nekoliko vežba na tem področju.
Ako so tolovaji napadeni ln morajo bežati, poteka beg v takem neredu, da se nikdar ne morejo zbrati niti v manjše Bku-pine, ki bi izvedlo protinapad ali vsaj zadržale »sovražnikovo« napredovanje.
Oborožitev banditnov je bila do Badoglijeve izdaje slaba. Zdaj pa, ko so jim badoljevoi izročili tndi večino težkega orožja, so malo bolje oboroženi.
Zanimivo je, da so silno pospeševali dovoz orožja v razna podzemeljska skrivališča po gozdovih.
Na vprašanje, čemn neki ta zaloga so odgovarjali člani Izvršilnega odbora, da bodo to orožje uporabili proti Angležem, če bi se izkrcali na Balkanu. Ta Izjava je potrjena od mnogih članov IOOF.
Politična opredelitev
Dane«, ko se tolovaji počutijo na terenu ponekod močne, so začeli voditelji-komuni-sti z načelom izbrancev. Zato mora biti danes vsak komandant, tudi bataljonski, vpisan v partijo. Partijci pa morajo biti tudi komisarji v posameznih četah. Kljub stražni propagandi za vpis pa jim še do danos ni uspelo, da bi vpisali nad 20 odstotkov moštva v partijo.
Tolovajske vojaške stopnje
Vojaške stopnje so vzeli natančna po sovjetskem sistemu. So pa tole: praporščak, podporočnik, poročnik, kapitan, major, podpolkovnik, polkovnik, general, goneralmajor, maršal. Ime maršala nosi danes samo Tito.
Rdeče vojske jim še ni nspelo pri nas organizirati po sovjetskem sistemu. Tu sta namreč dve vojački formaciji: »Narodno osvobodilna vojska« (NOV) ln pa »partizanski odredi« (PO). V ruski državljanski vojski so bili v PO organizirani sami komunisti, dočim je NOV v Rusiji lmsla drugačen značaj. Zaradi pomanjkanja čisto komunističnega moštva pri nas še tega niso mogli izvršiti, pač pa je v Crnl gori nekaj odredov, v katerih so sami partijci. V tem torej jim kopija boljševlške revoluoionarne vojske So ni uspela.
Zveze in stiki s savojsko cesarsko vojsko >
Pri tem vprašanju je treba strogo ločiti, kaj so eni in drugi govorili in kaj so delali. Govorjenje obeh je bilo ves čas silno ostro, da se namreč drug proti drugemu bore.
Toda dejanja so kazala vse kaj drugega, Komunistična propaganda je dobila nalog, da mora vedno govoriti proti okupatorju. Hkrati pa je izvršilni odbor noprestano dajal posameznim komandantom naročila, da morajo brezpogojno poiskati zvozo z vsako laško cesarsko vojaško posadko. 'Ta naročila je imela skoraj vsaka tajna okrožmioa. Polog; okrožnic so pa tudi ustmeno vsi člani Izvri šilnega odbora stalno dajali taka navodila komandantom in komisarjem, nikdnr pa ne navadnemu moštvu. Če je kakšen komandant izrekel pomisleke glede tega, češ mi se vendar borimo proti »okupatorjem«, je bi? odgovor članov Izvršilnega odbora, da mora* mo biti i n t e r n a o i o n a 1 i s t i , zato se pač ne smemo sramovati zvez z italijanskimi komunisti«
Glavno zvezo bo imeli s cesarsko vojsko zlasti v Ljubljani in Novem mestu. Sestankov s cesarsko komando je bilo v omenjenih dveh krajih silno veliko. Ker je bil v telr krajih tudi sedež divizij, so imeli tolovaji v italijanskih štabih svoje zaupnike, ki so jim redno vsaj nekaj dni prej sporočili, kakšne ofenzivne sunke mislijo narediti. Niti ene italijanske ofenzive ni bilo v dveh letih, da ne bi tolovaji točno vedeli, kdaj bo in iz katere Bmeri. Na terenu pa je tilo največ sestankov v Beli Krajini, zgodilo se je celo večkrat., da je cela posadka (bunker) pobegnil k tolovajem z orožjem vred.
Prve dezertaoije iz cesarske vojske so bile že maja 1M2 pri Kompoljah. Ti dezerterji imajo še danes politična mosta.
Do prve ofenzive ni bilo na terenu vidi nih stikov s cesarsko vojsko, tajni pa so seveda bili. Da bi italijanske komuniste in sploh vojake prepričali o pravilnoti svojega boja, bo začeli naši komunisti izdajata celo poseben list za italijanske vojake z naslovom »L’Italia Iibera«. Ta list so trošili po vseh prometnih linijah.
Do vidnejših stikov pa je prišlo na zimo 1942., zlasti pa spomladi 1943. Tedaj so so začele vidno sabotaže cesarske vojske. No samo to, da bo bili komunisti vedno obveščeni o njihovih akcijah. Zgodilo se je, da so včasih le naleteli na tolovaje, toda so se jim izognili v velikem ovinku. Zlasti je bilo to vidno pri vseh savojskih operaoljah ob železniški progi Trebnjo-Št. Janž. V borbi pri Čatežu je bil prav tak primer. Ker pa so se fašisti nad tem jezili, bo Be začeli streljati mod seboj kraljovl vojaki in fašisti. To je bilo dva meseca pre i razsulom. Istočasno ee jo zgodilo v vasi Krtina pri Vel. Loki, da je cesarska straža pustila mirno korakati celo partizansko brigado mi-mo vseh bunkerjev na železnici.
Poleg teh vidnih sabotaž, pa je znanih več primerov medsebojnih sestankov in razgovorov.
Prvi sestanek je bil v vasi Karteljevo.
Na ta sestanek je prišel sam poveljnik no-i vomeške divizijo general Cerultl. Pripeljal se je v spremstvu 'treh tankov in nekaj ka-mijonov vojaštva. Razgovor je bil bolj političnega' značaja, zato bo tudi od komunisti!:-* ne strani prišli bolj politiki. Od njihove strani jo vodil razgovore veterinar Jereb, ki pa je pozneje padel v Lipovcu, v bližini Ajdovca. Ustrelili so ga fašiKti. Italijani so na tem sestanku zahtevali proste prometno zveze, zlasti Ljubljana-Novo mesto, zato so pa obljubljali, da bodo pustili tolovaje mirno živeti po gozdovih. Ta vojaški pogovor je delno uspel, za vsebino političnega lazgoi vora pa se ne ve točno. Informaoija je zanesljiva, prišla je iz ust pokojnega Jereba
Drugi vidni sestanek pa je bil v Straži. Ril je vojaškega značaja. Prav tedaj so namreč bili večji »boji« med komunisti In cesarsko vojsko. Za komuniste je vodil pogajanja komandant brigade jurist Maji cen z imenom Nedeljko. Poleg njega je bil na pogajanju brigadni obveščevalec »Čoban«. Komunisti so prihajali v Stražo na konjih. Pogovori so bili zelo dolgi in silno prisrčni.
Od italijanske strani je vodi} razgovore komandant posadko Straže In zastopnik Ce-ruttija iz Novega mesta. Razgovori so bili zlasti o vojaških stvareh: o prenehanju sovražnosti, o preskrbi tolovajskih odredov s hrano in municijo. Razgovori go po. polnoma uspeli.
Po končanih posvetih so imeli veliko gostijo, Italijani so jim šli tako na roko, da so po končani gostiji komunistično odposlance pospremili celo na njihove položaje. Razgovori so popolnoma uspeli.
Glavni razgovori med tolovaji In cesarsko vojsko so bili v Ljubljani. Tu jih je vodil Centralni komite KPS.
Da so vsi ti razgovori res uspeli, se vidi lz toga, ker so začeli cesarski ljudje pošiljati tolovajem ogromno blaga: hrane, pa tudi municije. Spomladi leta 1943. so jim poslali na postajo Mirno cel vagon vojačke opreme, velike množine hrano, municijo, čevljev, papirja za propagando ln pa cele skladovnice »Slov. poročevalca« in drugega propagandnega blaga. Vsa to so jim poslali naravnost iz Ljubljane.
Drugi primor je bil na postaji Straža, kamor so Savojci poslali dva vagona podobnega blaga.
Poleg teh večjih primerov (seveda niso to edini) je bila ccla vrsta primerov, ko so Savojci poiiiljali tolovajem orožjo iz posa-meznih bunkerjev in postojank. To se je godilo zlasti v bližini Trebnjega. Zlasti so jim pošiljali municijo in bombe.
Ker je komunistično možtvo često godrnjalo nad takimi dejanji, so ga komandanti potolažili tako, da nikakor ni namen komunistov uničiti italijanski narod, ampak samo fašiste. Vedno pa so jim govorili, da je prvi in glavni komunistični eovražnik »bola ga r-. da«, ne pa Italijani, celo fašisti uti
Pisma
nam in vam
pomoč! Malo bo pa taka gospoda it potrpela
s kmeti, saj morajo tudi kmetje veliko trpeti prav zaradi presite gospode.
kmet Janeg.
ftospod urednikt
Kmet sem, begunec. Vajen sem sukati v roki vile in motiko, peresnik pa prav malo. In vendar sem se namenit poslati uredništvu tSlovenskega doma« dopis, v katerem bom prav na kratko optisal dogodek z ljubljanske ulice.
Pred nekaj dnevi okoli šeste ure zvečer sta šla pred menoj od stolne cerkve proti trimostju elegantno oblečena, precej rejena gospoda, ki sta prav vneto razpravljala o usodi našega naroda. Nekaj metrov za njima sem šel pia jaz, kmet-begunec. Nehote sem prisluhnil iivahnetnu pogovoru.
Je že res tako, kdor prisluškuje, sam o sebi sliši, kakor pravi pregovvr. Dobesedno tako-le se je izrazil eden od dveh gospodov: *Niso hoteli poslušati in biti pametni, naj pa sedaj za šolo po Ljubljani tekajo s črepinjami po čorbo!t
Kakor da bi mi porinil nož med rebra, tako so me zadele te besede, ker sem eden izmed tistih, ki >ni hotel poslušati«. Zato pa moram hoditi sedaj s »črepinjoc po raznih kuhinjah za tolikokrat očitano *čor-bot...
Takim in podobnim gospodom naj na tem mestu odgovori kmet-begunec. Vse drugo prej kot prijetno se mi zdi, nadlegovati in delati napotje po javnih ljubljanskih kuhinjah. Da je pa slovensk ikmet tako daleč prišel, pa naj zgodovinar napiše, da je presita ljubljanska gospoda k temu največ pripomogla.
Izmed tisočev sebi podobnih kmetov-be-guncev naj opišem svoje nekdanje razmere:
Prav v minulem letu sem pridelal na svojem razmeroma majhnem posestvu 30 mernikov pšenice, 18 ječmena, 15 prosa, 30 ovsa, 6 fižola, 23 ajde ter nekako 4.000 kg krompirja. V hlevu sem imel poleg dveh volov še dve kravi in teleta, v svinjaku pa 3 lepe prešiče. Ob zatonu leta 1913 sem pa imel poleg žene, 4 otrok in stare matere le Še nekaj mernikov koruze te rnekaj stotin kilogramov krompirja. Hle. in svinjaki se pa zračijo prazni prav sedaj, ko moram jaz hoditi po Ljubijnai s tčrepinjot po >čorbo«. Po mojem posestvu pa prav ljubljanski mlečnozobneži in športa željne *frklje« na debelo jedo moj kruh in se maste z mesom moje živine.
Vprašanje je, ali bom res s črepinjo odnesel ljubljanski gospodi več, ali bo jara ljubljanska gospoda več požrla ubogemu slovenskemu kmetu. Prav gotovo pa je, da tista dva gospoda radi kmetov-beguncev ne trpita pomanjkanja v jedi, in sem prepričan, da se nista toliko spozabila, da bi pregloboko posegla v žepe in darovala za Zimsko
Uredba o prepovedi gibanja in policijski uri
Na podlagi prejetih pooblasti) odrejam v svrho vzdrževanja Javnega miru, varnosti In reda sledeče:
CI. 1. — Hoja In vožnja po Javnih ee. atah In poteh se lahko prepove za gotove čaae (prepoved kretanja).
CI. *. — (1) Začetek In konee prepovedi kretanja določajo potom upravne naredbe krajevno pristojni prefekti, za ljubljansko pokrajino pa Sef pokrajinske uprave.
(!) ('m prepovedi kretanja se objavlja na običajni način.
CI. 3. — (1) Prepoved hoje in vožnje na javnih cestah, trgih ln poteh ob času prepovedi kretanja ne velja za pripadnike nemške vojske. nemške policije. nradnlštva nemške vojno sile, osebja, ki je na razpo. lago nemškim uradom ter za siceršnje Ncrace Iz Rajha, ki se zadržnjejo po slu*, benem nalogu ali Iz drugih razlogov na področju operacijskega ozemlja ter se gle. de svoje osebe Izkažejo z veljavno, s foto. grafljo opremljeno nemško Izkaznico.
(2) Prepoved ne velja za pripadnike Italijanske vojake. Italijanske policije, last. ne deželne uprave In lastnih deželnih samoobrambnih oddelkov za časa Izvrševanja njihovih službenih nalog.
(3) Od prepovedi se lahko n> predlog Izvzamejo nadalje one osebe, čijlh službena dolžnost zahteva v pretežno Javnem lnte. resu njih hojo ln vožnjo po javnih cestah, trgih In poteh tudi ob času prepovedi kretanja.
O predlogu odločajo krajevno pristojni prefekti, za Ljubljansko pokrajino pa Sef pokrajinske uprave. Predlagatelju se mora v primeru ugoditve Izročiti listina, da Je v Izvrševanju svojega poklica sploh ali ob gotovih časih oproščen od upoštevanja pre. povedi kretanja.
CI. 4. — Ob zračnem alarmu ali zračnih napadih za časa prepovedi kretanja je hoja ln vožnja po javnih cestah, trgih ln poteh dovoljena onim osebam, ki
a) se uporabljajo za zaščito morebiti nastalih poškodb In za odvrnitev nesreč (moštvo zračne zaščite);
b) se podajo v javna zaklonišča, ali
e) morajo |z razloga splošne silo zapustiti svoja zaklonišča.
Osebe, ki ne pripadajo moštvu zračne zaščite, se morajo na eestl brezpogojno po. koravatl odredbam organov za varnost In red pri zračni zaščiti. V kolikor ne zalite, vajo razlogi splošne sile, da ostanejo na javnih cestah, trgih ln poteh, morajo po. zneje najdalj eno uro po končanem zračnem alarmu ali zračnem uapadu cesto zopet zapustiti.
Cl. 5. — Javni lokali In vsakovrstna zabavišča, všteta tudi gledališča In klnema. tografl, morajo eno uro pred pričetkom časa, tekom katerega Je kretanje prepo. vedano, končati svoja predavanja ln usta. viti razdeljevanje jedli ln pijač svojim go. stom.
Cl. I. — Krajevno pristojne prefekte po. oblaščam, da dovolijo na podlagi obstoječih lokalnih prilik, Izjemo od gornjih določil.
Cl. 7. — Kršitve določil gornje naredbe se kaznujejo z denarno kaznijo In s kaznijo na prostosti ali z eno Izmed obeh kazul.
Trst, dne ti. decembra 1941.
Der Oberste Kommtssar: Baluer 1. t.
Spoštovani gospod urednik!
Dovolite mi, da napišem nekaj besedi tistim, ki ilirepenijo po pokori.
Za grehom mora priti pokora. Prostovoljna ali neprostovoljna. Tako zahteva pravičnost. To bi morali vedeti tisti, ki so v neprestanem strahu, kdaj bo nastopil trenutek, ko bodo morali začeti prisiljeno pokoro. Na prostovoljno namreč ne mislijo, ker nobeden izmed njih ne thara pokazati, da se je spreobrnil. Ti ljudje so namreč še vedno pod vplivom ulice, ki čaka kedaj se bodo pojavile na ljubijanskih ulicah >osvobodilne* čete. In zaradi tega pričakovanja gospodje, ki so grešili, trdovratno molčijo, ker bi zgubili na popularnosti in priljubljenosti, katera jih podpira v »trpljenjut in strahu pred nečim. Kar se izraziti ne da. Ti ljudje pa uradno vendar hrepenijo po spreobrnenju in pokori.
Toda to spreobrnenje mora biti tako, da bodo zanj vedeli le tisti, ki so na oblasti, in tisti, ki imajo vpliv do oblastnikov, ne pa narod in soseska, kateri so dajali pohujšanje in od katere žive.
In tako se dogaja zadnje tedne, da so se ti gospodje napotili na romanje. S skrušenim srcem in v raševinasti halji hodijo po uradi, ki spravljajo tudi navidezne spreobrnjence na varno, in vprašujejo, kaj naj narede, da se izognejo zasluženi kazni. Z besedo obsodbe trkajo na vrata uglednih družin in
dajejo ostre izjave proti tolovajem, ki jih imajo zdaj za navadne roparje in bandite. Drugače pa so ostali laki, kakor so bili.
Gospodje, ne mislite, da ostanejo te vaše geste skrite. Vse pride na dan, ker danes v razgovoru med tremi dva prisluškujeta. Tako je tudi to prišlo na dan, da se je poosebljena ljubezen prostovoljno podala k možu pravičnosti po nasvet in da je v svojih izjavah pri uglednih družinah ta ljubezen postala ibojevitat, kar ni v skladu z njenim dosedanjim bistvom.
Tudi so prišle na dan in celo na ulico besede nekega ^idealista* in hudo brihtnega gospoda s slabim spominom; izjave, ki jih daje med štirimi stenami in štirimi očmi: edino merodajen komandant na Balkanu je Tito. Njega priznava ves svet, le nekateri ljubljanski krogi tega ne marajo uvideti. Pa bo že prišla kazen zanje. Februarja meseca bo vojske konec in Rusi bodo na Balkanu . ..
Kdor hoče delati pokoro — tega se zavedajte prizadeti — jo mora delati javno. Javno ste zapeljevali in pohujševali ljudi na lečah in v shodnicah ter s komunizmu naklonjenimi izjavami delali zmešnjavo in množico odvračali od resnice. Komunizem vas je vpregel v svojo propaganda. Opozorjeni ste bili na to, a vztrajali ste na napačni poti! Namesto da bi bili luč, ki razsvetljuje temo, ste bili tema, ki se bori proti luči. S svojimi izjavami niste zapeljevali meščanskih družin, temveč množico, I:i je videla v. vas rešitelje. Pred to množico priznajte, da ste se motili in napačno ravnali. Mnogi čakajo na to — a vi molčite, trdovratno molčite. Se bojite, da bi izgubiti
popularnosti Se bojite, da bi kdo zaradi vaših besed spreobrnjenja prišel do resnicel Samo en nasvet: na razpolago imate liste, ki bodo radi priobčili vaše priznanje, da ste napak ravnali, ko ste z raznimi izjavami in molkom zapeljevali maso. Samo v tem je vaša rešitev, nikjer drugje, To si zaoomnite, sicer boste peli lamentacije še pred začetkom posta!	Prijatelj	vašega boja
Naredba o zaščiti gospodarstva
Na podlagi prejetih pooblastil odrejam:
CI. 1. — Kdor ograža možnost kritja potreb za gospodarstvo s tem, da namerno da napačne podatke
1) o potrebi ali o obstoju delovnih sil;
2) o potrebi ali o zalogah za gospodar, stvo važnih surovin, tvarin. Izdelkov, strojev ali orodja, se kaznuje s kaznijo na prostosti, v posebno težkih primerih, ki občutno škodijo gospodarstvu pa s smrtjo. Razven tega se izrekajo lahko tudi denarne kazni do neomejene višine.
Cl. 2. — Napačne podatke daje tudi oni, ki namerno ne vloži obvezne prijave, ali Je ne vloži popolnoma.
Cl. 3. — Za presojo je pristojno posebno sodišče za javno varnost. Kazenski pregon se uvede samo na zahtevo dotlčne oblasti, na katere vpršanje Je dal obtoženec ne. resničen, nepopolen ali sploh nlkak odgovor.
Trst, dne 30. decembra 1943.
Der Oberste Kommlssar: Rainer I. r.
»Diktatura proletariata« nad slovenskimi trpini po savojskih ječah in taboriščih
Ne samo v domovini — tudi v Italijanskih taboriščih so hoteli komunistični priganjači ustvariti boljševiški sistem s kolektivizacijo vseh »tovarišev« in zlasti njihovih dobrin.
V koliko se jim je to posrečilo in kako so vodili tako imenovane »kolektive«, smo od onih sotrpinov, ki so se te dni po več ko dveletni internaciji vrnili v domovino, izvedeli tole:
V vsakem taborišču ali zaporu so se brž znašli tipi, ki so se bahali na vsa usta in trkali na prsa: »Mi smo komunisti, mi smo oni, ki bomo osvojili svet, in zato vabimo vse tovariše, da se nam pridružijo. Kdor ni z nami, je proti nam. Ta naj ve, da ne bo videl domovine, ker naše geslo je: »Političnega nasprotnika ubij!«
Delovni človek bo raja
V prvem je bila vaba, v drugem pa grožnja. Zato ni čudno, da so s tem tudi po večini uspeli, ker so znali propagando tako spretno širiti, da so množico prepričali, da je edina rešitev človeštva boljše-vizacija vsega sveta.
Naj navedemo en sam primer za to njihovo propagando:
Od nekega komunističnega priganjača, kt se je ustil, da je bil že v Jugoslaviji vodja komunistične akademske mladine, da je čistokrven partijec, da je bil pri tolovajih politični komisar itd., je hotel neki delavec zvedeti, kaj mu bo prav za prav nudil ta opevani in hvaljeni komunizem. Dobil je odgovor, da bo on, delavec, popolni gospodar v novi državi, pred katerim se bosta morala klanjati razumnik ln kmet.
Ko je isto vprašal kmet, mu je odgovoril, da mora vendar vedeti, da je kmet steber države,	da mora kot	tak	zavzemati
prvo mesto v	bodočem redu	in	da	bosta
razumnik in delavec polagala vse račune njemu.
Na vprašanje razumnika, kakšen položaj bo imel on, je	prišel gospod	s	pravo	barvo
na dan, ko je	odgovoril:
»Vladali bomo mi (on je sam razumnlk-juHst), a ,raja‘ nas bo morala ubogati .milom 111 šilom*. Da sl jo pa pridobiš, ji moraš obljubiti zlate gradove!«
To nam nazorno priča, kakšnih laži in zavajanj se poslužuje ta tolpa za dosego svojih ciljev: priti na oblast in vihteti bič nad narodom.
Kolektivi
»
Ko se jim je s propagando posrečilo, da so pridobili vsaj polovico »tovarišev« zase, so pričeli takoj ustanavljati »kolektive«.
Kolektiv Je bil zamišljen tako, naj oni, ki dobivajo iz domovine denar in pakete z živežem, razdelijo oboje tako, da bodo imeli vsi »tovariši« enako.
Lepa zamisel, če bi se izvajala pod geslom: »Ljubi svojega bližnjega, pomagaj mu, če Je pomoči potreben!«
Toda »kolektivi« so Imeli čisto drugačno podlago; niso bili ustanovljeni iz ljubezni do bližnjega, ti kolektivi so bili komuni-stični. Komunistični kolektiv je bil takle:
Vodstvo je bilo sestavljeno iz politkomisarja, ekonoma ln dveh članov, ki so bili vsi v enem oddelku oziroma v eni sobi. Članom »kolektiva« je bilo zapovedano, da morajo vse pakete izročati njim, da Jih bodo »pravično razdelili«. Prav tako so morali vsi izročati nakupne knjižice, da bodo oni za vse enako kupovali, kar bo moči kupiti.
Svojo dolžnost je pa vodstvo izpolnjevalo tako, da je sebi pridržalo večino boljših Živil (maščobe, sladkor, konzerve itd,), ostalim članom »kolektiva«, to je »raji«, je pa razdeljevalo manjvredne stvari (prepečenec, suho sadje, fižolovo moko itd.).
Pri nakupu se je dogajalo isto. »Oni« so imeli vedno dovolj tobaka, medtem ko ga Je vsem drugim manjkalo; »oni« so si iz nakupnih knjižic tistih, ki so imeli več denarja, kupovali različne italijanske knjige, po večini ničvredne romane, z utemeljitvijo, da se morajo Izpopolnjevati v italijanščini, da bodo drugim tolmače pri upravi.
Smrtne obsodbe
»Oni« so zavzeli vodstvo in to vodstvo tudi z vso brezobzirnostjo držali, čeprav so večkrat dobili nezaupnico in namig, naj ga prepust« bolj poštenim tovarišem.
Seveda so tistega, ki je to predlagal, kratko in malo razglasili za saboterja in oportunista, razglasili nad njim bojkot in ga na skrivni seji zapisali na »črno listo« — obsojen je bil na smrt. Smrtna obsodba bi se morala izvršiti že v Italiji, če bi do razpusta zapora ali taborišča prišlo ob notranjem neredu (revoluciji ali podobno), ali pa pri povratku v domovino, če bi vladala »pravična in človekoljubna« rdeča vlada.
Po opisanih načinih so posebno terorizirali sojetnike rdeči komandanti, to je samozvani vodje, v Casa Penale in Carceri Gludiziarie v Firenzl. Tukaj so imenovani zapori samo za mladoletnike do pet ln dvajset let starosti. Nad temi so zganjali teror, tem mladim ljudem so kradli, te so obsojali na bojkot in smrt tipi temne preteklosti — sadisti.
Da bo pa slovenska Javnost vedela, kdo Je zavajal njene mladoletne sinove z lažnimi nauki o bratstvu ln enakosti v »rdečem raju«; da bodo skrbne matere vedele, kdo si Je prilaščal boljše kose živil, ki so jih pošiljale svojim sinovom, morajo zvedeti tudi ime tistega človeka, ki Je bil vodja tamkajšnjega kolektiva. To jo bil Karo Franc iz Maribora.
To je človek ničvrednega značaja, ki j* danes to, a Jutri drugo.
Kakor nam Je znano, Je r bivSi Jugoslaviji veljal za »junaka«. promenade. Po zlomu Je prišel v Ljubljano ln se Je brž podal v hribe k ljudem svoje sorte, ker Je računal, da se bo tam dalo živeti.
Res se mu Je posrečilo, da so mu rdeči tovariši zaupali nekaj ukradenih kož srebrnih lisic ln ga poslali v Ljubljano, da bi Jih tukaj prodal in prinesel denar nazaj. Karo Jim je to sveto obljubil, a obljubfi je v Ljubljani pozabil, ko mu je zašumelo v roki nekaj »jurjev«.
Tedaj sl lahko videl tega »promenadnega leva« v najboljših lokalih, dokler mu ni začelo primanjkovati denarja.
A kam zdaj? v hribe k »tovarišem« — nemogoče! Zato se je podal lepo v bolnišnico, od koder Je z brezimnim pismom sam sebe ovadil policiji, češ da Je raznašalec »Slov. Poročevalca«!
Vedel je dobro, da mu zato n« bo v nevarnosti glava in Je hotel priti v zapor, kjer bo varen pred bivšimi hribovskimi tovariši, ki so ga zaradi poneverbe obsodili na smrt.
Dosegel Je to, kar Je želel, in bil obsojen od vojaškega sodnika na pet let Ko je šel v Italijo v zapor, je nesel s seboj mnogo prtljage, po večini živeža in cigaret. Tedaj seveda ni mislil na ustanovitev kakšnega »kolektiva«, pač pa je začel agitirati za »kolektivizacijo« šele tedaj, ko Je bil suh.
Kot bivši hrabri tolovaj in kot akademik sl Je znal pridobiti ugled med tovariši in tako Je postal sam od sebe politkomisar, ekonom in edini član vodstva »kolektiva«. Bil je v eni osebi vse in od vseh je zahteval brezpogojno pokorščino. Ce mu Je kdo kaj očital — korupcionlst Je bil brez primere — mu je gladko zabrusil v obraz:
, »Ne pozabi, da vlada v Rusiji diktatura proletariata!«
S tem je povedal vse, ln če si Je oni drznil očitke ponoviti, ga je on takoj razglasil za saboterja, oportunista in izdajalca slovenskega naroda, ga obsodil na bojkot in hkrati na smrt. Pri tem je imel zveste pomočnike v drugih oddelkih zapora.
Drugi »tovariši«
%
Omenim naj samo glavne, to Je one, ki so sestavljali izvršilni odbor in ki so bili poleg omenjenega Kara glavni komunistični priganjači in voditelji v raznih sekcijah zapora.
V prvem nadstropju »kvarte« je komandiral neki Videnlč lz Kočevja. Človek, ki zasluži vse drugo kakor naslov poštenjaka. To je dokazal že pred razpadom Jugoslavije, ko je povsod, kjer je bil nameščen, sabotiral delo in gospodarja. Doma je iz okolice Kočevja ln je njegova družina poznana kot komunistična. Vedno se je trkal na prsa, da Je pristen partijec in se je za takega tudi izkazal pri vseh nepoštenih poslih Izvršilnega odbora, katerega član je bil tudi on. Njegovo pravilo in geslo Je bilo: »Politične nasprotnike je treba pomesti z zemlje, ker pred njimi sl varen le, če so dva metra pod zemljo!«
V drugem nadstropju »kvarte« je vodil komunistično bando neki Zavnik, ki za VI-
deničem ni zaostajal po krvoločnosti niti po nepoštenosti.
V tretjem nadstropju Iste sekcije Je kraljeval Vidmar Miloš, študent srednje tehnične šole lz Kranja in vodil svoje rdeče ovčice. Ker je bilo pa med temi ovčicami tudi precej neposlušnih ovnov, je imel mož še nekaj pomagačev, od katerih sta se najbolj izkazala radijski tehnik Hodoščck in neki Pihler. Tukaj je bila tudi tiskarna »Slovenskega Poročevalca«, ki so ga izdajali vsak mesec. Z njim so obveščali svoje privržence, da je tolovajska banda popoln gospodar v Sloveniji itd. Drug drugega so vzpodbujali in drug drugemu so obljubljali vso pomoč, da si bodo v rdeči Sloveniji priborili komisarske stolčke.
Veliko moralno pomoč je nudila tem bodočim komisarjem skupina komunistov iz Velikih Lašč, Izmed katerih sta bila najbolj vidna ln delovna brata Koprivca, sinova gostilničarja in peka, ki sta postala stoodstotna komunista šele potem, ko nista mogla dobivati več paketov in denarja od doma. Dokler sta pa imela svoje, nista hotela poznati nobenega tovariša pri delitvi.
Sodelovanje med komunisti in Judi
To so bili glavni izmed Slovencev. Ker so privrženci Internacionale, so morali seveda sodelovati s »tovariši« Hrvati in z Judi.
Tl Hrvatje ln Judje so bili posebni ljubljenci Jetniške uprave in so kot takšni imeli velik ugled pri vseh Jetnikih. Oni so bili tolmači, sestavljale! prošenj ln pritožb, pismonoše in zadnje čase tudi cenzorji Jetniške pošte. Lahko so storili sotrpinom mnogo dobrega, lahko pa tudi mnogo slabega, kar so tudi delali. Bili so vsi čistokrvni komunisti, zato so dobrote delili samo svojim somišljenikom, nasprotnikom so pa metali polena pod noge, kjer koli so le mogli.
Njihov general Je bil Jud Nahmias Jakob, imenovan »Jakiča«. On ~ Je v družbi Sušačanov: Natanaeliča, Kamenarja in nekega Mileta bil v stiku s kraljevskim italijanskim paznikom, ki Je bil v kuhinji, in od njega kupoval hrano (največ maščobe in meso). Uganjal je črno borzo tako, da Je dajal po pol litra olja za najboljšo suknjo ali pa za gojzerice. Na kratko, slačil Je sotrpine, da je mogel podkupiti »nekoga«, ki ga Je spravil lz zapora ln mu dal potno dovoljenje za v Ljubljano, čeprav Je mož iz Sarajeva.
Takoj po razpadu cesarske Italije je 34 Slovencev naredilo prošnjo na nemško oblast, da so pripravljeni iti prostovoljno na delo v Nemčijo ali pa k slovenskim domobrancem. Jud Jakiča Je pa vse te prošnje prestregel, Jih zaplenil ter pokazal izvršilnemu odboru komunistične partije v zaporih. Ta Je te poštene Slovence takoj zaznamoval na črni listi ln Jih obsodil na smrt.
Takšno politiko so vodili komunistični generali v zaporih in taboriščih.
TEDEN DOMA
Spopad domobrancev z Vojkovo komunistično brigado pri 2ireh ee je končal g
hudimi izgubami za komuniste. Po najnovejših poročilih je na bojišču obležalo 111 mož tolovajske vojske. Domobranci bo pri tej priliki zasegli tudi precej orožja, med katerim je bilo tudi več strojnic.
Pod Krimom nad Golim so nemSke čete obkolile skupino komunistov. Kakor piše »Slovenec«, je v tem boju padlo nad 150 ko-i munistov, 7 pa so jih ujeli in na Igu zaprli. Zanimive so izpovedi teh ujetnikov. Povedali so, da so jih komunisti 6ami slekli in razorožili ter jih pognali naprej proti prodirajočim nemškim vojakom, ker so veljali za nezanesljive. Poročilo pravi, da je bil eden izmed teh ujetnikov res brez čevljev, dva pa brez gornje obleko.
Komunisti s0 zažgali župnišče na Radoviči ter Meteljkovičevo gospodarsko poslopje, pri čigar gašenju je zgorel Bajuk Jože iz Bojanje vasi.
Gozdnega življenja sta se naveličala neki Kočevar, sin mizarja iz Metlike, ter nek njegov tovariš iz Radoviče. Zato sta sklenila komunistom uiti. A na begu so ju te-renci spet ujeli in ju neznanokam odpeljali.
V roke pravice je padel član vrhovnega plenuma »Osvobodilne fronte« France Škerl. Navzlic temu da je igral tako vplivno vlogo med rdečkarji, je vendar pri zasliševanju dejal, da mu ni prav nič znano, kaj je to »OF*. Niti sanjalo se mu ni, kaj da se za to organizacijo skriva. Nič čudnoga seveda ni, če je človek, kakor tale France Škerl, ki je kot član vrhovnega plenuma OF brez dvoma sokriv tolikšnega narodnega gorja na Slovenskem, pripravljen lagati ’n tajiti vse, kar je zagrešil. Tudi on je eden izmed neštetih, ki se skušajo oprati z lažjo. A kdo mu bo verjel?
O bojlli s komunističnimi tolpami v hribih prinaša »Karntner Zeitung« naslednje poročilo iz Berlina: V severni Hrvaški so nemške čete pravkar končale čiščenje hribov južno od Ljubljane ter počedilo ostanke posameznih komunističnih tolp. Sovražnik jo utrpel znatne izgube na moštvu in orožju. Številni ujetniki in mnogo zaseženega orožja in drugih vojaških potrebščin je padlo v naše roke. Tudi krajevni nastopi v obmejnem gorovju med Hrvaško in Italijo so se zdaj zmagovito končali. Pri uničenju neke večje tolpo je bilo mnogo komunistov ujetih, med njimi tudi nek tolovajski voditelj. Neka druga razbojniška tolpa je bila uničena v skalnatih hribih severno od Ljubljane. Samo pri tem nastopu je padlo 177 komunistov.
Za tretje zvišanje rent se je odločil upravni odbor Pokojninskega zavoda na svoji seji 28. decembra 1943. Po tem sklepu naj bi se rente zvišale za nadaljnjih 30%. (Prvič v sedanjem vojnem času so bile zvišane 1. nov. 1941 za 5 do 15%, drugič pa 1. julija 1942 za 30%), doklade za ženo in otroke od 80 na 150 lir mesečno, torej za 88%. Ta sklep je bil 31. decembra 1943 predložen šefu Pokrajinske uprave v odobritev.
Enkrat za vselej
V našem Hstn večkrat pišemo o raznih stanovih in njihovi vlogi pri organiziranju in podpiranju komunistične revolucije v Sloveniji. Jasno jo, da pri tem, če zadišemo n. pr. »odvetniki« ali »zdravniki*, mislimo tiste bolj ali manj Številne odvetnike in zdravnike, ki so se s svojim delom za OF pregrešili nad slovenskim navodora, Kaiia javnost In mi dobro vemo, da je n. pr. med slovenskimi zdravniki vrsta mož, ki so navzlic modi, navzlic pritisku z vseh strani, tudi navzlic bojkotu in tvaruim žrtvom, s katerimi so bili udarjeni, ostrili čistemu, nepolitičnemu poslanstvu svojega poklica in svojemu narodu zvesti. Tem velja vsa čast in spoštovanje naiie javnosti in zahvala ljudstva, ki je prav v teh hudih časih tako stivaino spoznalo, kakšen božji blagohlov p ta zanj dober zdravnik in dober duhovnik. Upamo, da so na.ši bralci nišo pisanje glede tega tudi vedno pravilno razumeli, saj smo — in liemo tudi v bodoče — vedno, kudat ,ie bilo govora o tem ali onem stanu, skušali z imeni in dejstvi dokazati, kdo so tist! njegovi zastopniki, ki jim velja naša obsodba.
To povemo zaradi tega, da bi enkrat za vselej nnredili konce nespor.izumoLi, ki Jih nismo nameravali povzročati.
Domobranske in druge novice iz Novega mesta
Večino novomeških domobrancev sestavljajo stari protikomunistični borci, ki so že prekaljeni v boju. Mnogi izmed njih so od komunistov že veliko pretrpoli. Nekateri objokujejo poklane starše in družine, kot komandir Furlan Drago, bratje Brulci, brata Grilca, drugi požgane domove itd., zato je umljivo, da so kakor levi in da jih nobena sila ne obdrži doma, marveč hočejo stalno na pogone za komunisti. Ker komunistično taktiko dobro poznajo, so njihovi nastopi stalno kronani z uspehi, sami pa nimajo izgub ali pa 1® redkokdaj.
»To so fantje, k’ so vsi soldatje. V torek je prikorakalo v Novo mesto 59 mož in fantov. 2o dalj časa so se skrivali pred komunisti, zdaj so se pa združili in jo skupno mahnili v Novo mesto. Vsi srečni so, da morejo jovočati domobranske vrste. Zdaj so žo razdeljeni po četah in posadkah. Še več takih!
Komunisti po Gorjancih so so zadnje čase spet širokoustili, da bodo napadli Novo mesto, to pot pa da zares. Vse da imajo že pripravljeno, da bo napad res dobro uspel. Domobranci so so hoteli sami prepričati, če so komunistične zasede proti Gorjancom ros tako trdne, kakor sami pravijo. A žo prva zaseda na Idinščinl je po nekaj strelih zbezala. Da pa bi laže tekli, ro tolovaji pustili domobrancem lahko strojnico, več pušk in vso strelivo za minomete. Nosač minometa je svojo orožjo vrgel kar v vodnjak na Po* gancih, da jo lažo tekel in si rešil glavo. V boju jo padel med drugimi tudi namestnik komandanta bataljona 2uro.
Prav tak pogum so pokazali komunisti Isti dan na odseku pri Srebrničah in Bori-čevom. Tam jo nnš vodnik Brko s samo dvema vojakoma naskočil celo komunistično zasedo, ki je bila oborožena z več strojnicami in minometi. Med več drugimi komunisti jo padel vodnik zasede. Domobranci niso imeli nič izgub, le eden je bil laže ranjen v nogo, pa je v dežju krogel veselo prepeval tisto: »Vsi so čvrsti, zdravi, samo eden ranjen ...«
Dne 3. t. m. so domobranci zaplenili 210 topovskih granat v vasi Dobrova na Zdinjo .vasjo.
Tudi domobranska popadka v Kostanjevici se živahno udejstvuje. Domohraucl v Kostanjoviel so v junaštvu enaki Novome-ščanom. Tudi ti ne strpe doma, marvoč so stalno v akcijah po Gorjancih. Skoraj ga ni dneva, da no bi pobili kaj komunistov. 4. t. m. so v bližini št. Jerneja v boju ustrelili 3 komuniste, Ro istega dne pa na Gorjancih sedem. Pri vseh svojih nastopih niso sami Imeli nobene izgubo in nobenega ranjenega.
Na praznik sv. Treh kral.'ev so komunisti v Škocjanu ustrelili zavednega moža Jermana Jožeta Iz Grmolj pri Škocjanu, ko se je s kolesom vračal od jutranjo sv. mate.
Za spopolnltev razbite Cankarjeve brigade mobilizirajo komunisti v gornji krški dolini može do 55. leta starosti.
Lep zgled so dali. Ko so Nemci napadli Cankarjevo brigndo pri Žvlrčah, je najprej zbežal partizanski štab in — kulturniki. G teh pravi star komunist I. Seliškar v nekem pismu, da so čisto navadno r • t«
S. S. V A N D I N E :
V! ‘	•	'	'•	..'v';"	'	v
ii
Dosedanja vsebin
Po domači zabavi pri Stammo-vih se gre vsa družba, razen Stam-ma, ki se ga je bil po pričevanju drugih pri več napil, kopat v bliž nje jezerce na Stammovem posestvu, kjer neki Montague takoj pri svo-jem prvem skoka v vodo skrivnosin izgine. Leland, hišni prijatelj Stam movih, obvesti o dogodku policijo, ki takoj uvede preiskavo. Pri zasi Sevanju se vedejo vsi precej čudu Nikomur ni videti preveč hudo. da je Montague izginil, niti Slammu ne, čeprav pravi, da bi se bil raje iznebil svojega finančnega sveto, valca Greefa. Sicer pa skušajo zvaliti sum drug na drugega. Praznoverna Stammova mati Matilda pa j prepričana, da je Montagueja ugra, bil v jezeru zmaj, zaščitnik Stam-movih. Montagueja je sovražila, ker je hotel poročiti njeno hčerko Pie reniko, ki je ni bil vreden. Po Greefovem in Stammovem mnenju je Montague pri svojem skoku v vod zadel z glavo ob dno in se ubil ali pa ga je zgrabil krč, da je uto nil. A tudi potem ko spuste vodo iz jezerca, ne najdejo v njem Mon taguejevega trupla. Tudi ob bregu ni nobenih stopinj, ki bi kazale, da bi bil Montague iz jezera kam odšel. Uganka o Montaguejevem izginotju postane tako še bolj zamotana. Kmalu nato pa Vanče, duhoviti policijski raziskovalec in junak Van Dincjevih kriminalnih povesti odkrije na blatnem jezerskem dnu stopinje triprstih tac, podobnih zmajevim. Vse kaže, da je Stammova mati Matilda imela prav, ko je trdi la, da je Montagueja ugrabil zmaj.
Nato preiščejo žepe Montague jevih oblek in v enem izmed nji najdejo pismo naslednje vsebine »Predragi Monty, čakala te bom avtomobilom ob desetih vprav pred zapornico na East Roadu. — Večno Tvoja Helena.c Stamm pojasni, da je pismo brez dvoma pisala Helena Bruett, tista ženska, ki jo je bil tudi povabil na omenjeno domačo zabavo, pa ni prišla, ker da »e je morala odpeljati z ladjo v Južno Ameriko. Vsem pa se zdi neverjetno, da bi so bil Montague od peljal s Heleno, ker bi bil venda moral na mehkih tleh lob jezeru pustiti za seboj kakšne stopinje.
X. poglavje.
Pogrešane e.
Nedelj a, 12. avgusta ob ,33 Ura ja bila ©no. Stamm nas Je na vsak
način hotel pridržati na kosilu in Trainor »am je v salonu stregel.
Stamm ln Leland sta z drugimi skupaj kosila v Jedilnici. Brž ko smo bili spet sami, Jo Markham zbegano pogledal Vanceja in Ba vpraSal
»Kaj nameravaS zdaj storiti! Ne znam si razložiti teh slodov v jezeru. Grozni so.«
Vanče je nekam v zadregi zmajal z gla *o. Očlvidno je bil tudi on vznemirjen.
»Ne gre ml... ne gre mi v glavo.
3e odvrnil s poparjonim glasom. »Nekaj Srozno žalostnega jo na tom dogodku, nekaj, 0 čemer se zdi, da ne spada več v okvir člo Kekovih vsakdanjih in običajnih ekušonj.-»Ce ne bi bilo zaradi teh skrivnostnih Pripovedk o zmaju, ki se nanašajo na Stam-»ovo posestvo.« je dejal Markham, »se ver 3etno ne bi zanimali za one sledove in bi ®islili, da so nekaj čisto običajnega, le da je vodni tok nekoliko znakazil ali zano-6el nekoliko v stran.«
Vanče se Je trudno nasmehnil.
»Da, prav tako Je. Toda ne bi bili dohodni. Nekateri teh sledov so vodili v sme-rl vodnega toka, drugi pa pravokotno na to 'mer. Bili so tudi povsem enaki med seboj ^oleg tega je voda tekla čisto počasi in je blato na Jezerskem dnu precej trdo: celo Zobci so so jasno razločili... Tvoje trditve morda držale za največje sledove, a čo-naj pripisujemo sledove krempljev!« Nenadno jo Vanče vstal. Brž je bil pri bratih ter odgrnil eno od zaves. Za njo je ■tal Trainor in njegov obraz je bil pošastno blod. Zazri se je ko človek, ki ga je kdo hipnotiziral, v rokah pa je držal Vancejeve
»ovije.
Vanče ga je pogledal posmehljivo, ne da »1 kaj spregovoril. Trainor pa je vztrepetal vsem životu v prizadevanju, da bi se fcuašol.
»Zal... žal ml je, gospod,« jo jecljal. »Slišal sem vas, da govorite in vas nisem hotel motiti ... Znto som počakal. Tu so va-Bi čevlji, gospod.«
»Je že dobro, Trainor.« Vanee se je vrnil »a svoj sedež. »Samo radoveden sem bil, kdo se suče za zavesami... Hvala za čevlje.«
Služabnik Je dostojanstveno stopil naprej, pokleknil, sezul Vaneeju copate ter mu obul čevlje. Boke so se mu tresle, ko je frdoval trakove.
Ko jo odšel lz salona z ostanki kosila, 3b Heath izbruhnil z vso silo:
»Kaj nam je nameraval pojasniti ta vrli dočko! Gotovo je mislil na kaj.«
»Gotovo,« je odvrnil Vanoe in se zamišljeno nasmehnil. »Rokel bi, da je mislil na *maja.«
»Pojdimo dalje, Vanče,« Je ostro dejal Markham. »Pusti pri miru te bedarijo o zmaju. Kaj misliS o tistem lističu, ki si ga bil našel v Montaguejevem žepu, in kuj naj bf pomenili«
»Pri moji veri, Markham, nisem prerok.« Vanče se jo zleknil v naslanjač in si pri-igal novo R^gle. »Tudi če vse to ne bi bilo nič drugega ko samo igra, v kateri je Montague hotel prikazati svoj tako žalostni konce, ki vendarle Se vedno no morem prod- | •tavljati, kako Jo prišel k svoji Izvoljenki
menje, kako je odšel iz jezera. Nekaj neverjetnega je tol«
»Hudiča!« je z vso silovitostjo posegel v besedo narednik. »Na nek način je pa le moral ta človek uiti, se vam ne zdi, gospod Vancet Ce ne najdemo kakšnega pojasnila, bomo pač morali priznati, da se je prav po otroško poigral z nami.«
»Počasi, le počasi, gospod narednik. Preveč ste skromni. Priznam, da bi bila razla ga lahko tudi zelo enostavna, a vtis imam, da mora biti nasprotno izredno zamotana »A	oni	Bruettin listek«, se je	»glasil
Markham, »in Montaguejevo izginotje se povsem ujemata.«
»Da,« je odvrnil Vanče, »dejal bi, da se So preveč ujemata. Toda sledovi v jezeru in dejstvo, da na nasprotnem bregu ni ni kjer prav nobenih stopinj, sta dve čisto nasprotujoči si stvari.«
Vstal je in z velikimi koraki premeril sobo.
»Potem je pa tudi še avtomobil, s katerim ga je	ona skrivnostna	gospa	čakala.
Se ti ne zdi, Markham, da bi nam malo kramljanja z gospodično Stammovo lahko osvetlilo vso stvar...) Gospod narednik, bodite tako ljubeznivi in pokličite onega strežnika, ki ves trepeta.
Heath je urno odšel, in ko se je prikazal Trainor, mu je Vanee ukazal, naj prosi go spodično Stammovo, da bi prišla v salon. Trenutek pozneje je že vstopila.
Ni mogoče reči, da bi bila Berenika Stamm	res	kakšna lepotica,	a brez	dvoma
je bila	zelo	prikupna. Takoj	me je presene-
tila njena resnost, zlasti še po njeni živčni vznemirjenosti v pretekli noči. Na sebi je imela belo svileno teniško obleko brez ro kavov. Bila je v kratkih volnenih nogavi cah oranžne barve in belih sandalah iz irho-vine. Čeprav ni bila ravno grajena ko kak telovadec, je vendarle vzbujala prav tako kakor njen brat vtis, da je močna in da ima v sebi veliko življenjsko silo.
Vanče ji je ponudil stol, a ona ga je vljudno odklonila ter dejala, da rajši i-toji »Izvolite morda cigareto.. .1« ji je po nudil Vanee.
Gospodična se mu je z lahnim poklonom zahvalila ter sprejela ogenj, ki ga ji je ponudil Vanee. Spričo okoliščin je bilo njeno vedenje preveč zbegano. Videti je bilo, da njene misli in čustva tavajo nekje daleč proč od tistega, kar se je dogajalo okrog nje, in spomnil sem se narednikove opazke na njen račun: zdelo se mu je, da na gospo dično nj deloval žalostni dogodek sam, tem več nekaj drugega v zvezi z njim. Morda je Vanče dobil prav tak vtis kakor jaz, saj Je bilo njegovo prvo vprašanje tole:
»Povejte nam čisto natančno, gospodična, kakšen občutek ste dobili o žalostnem dogodku, ki, se je bil pripetil preteklo noč7« »Težko bi vam ga popisala,« je odgovorila z očividno odkritosrčnostjo. »Gotovo je strašno deloval name, kakor na vse ostalo mislim.«
Vanee jo je nekaj trenutkov opazoval s tohtajočim pogledom.
»Toda brez dvoma jo moral na vas delovati huje. Slišal sem namreč, da ste bili zaročeni z gospodom Montaguejom.«
Žalostno Je zmajala z glavo.
»Da, a to ju bila velika napaka. Zdaj to spoznavam. Ce ne bi bila zaročena z njim,« je pripomnila, »bi me bil ta žalostni dogodek gotovo huje zadel, o tem sem prepričana.«
»Pa mislite, da gro pri tem za nesrečno naključje!« Jo jo Vanče hipoma vprašal.
»To so razume vendarl« Dokle ga je pogledalo z žarečimi očmi. »Drugače ni moglo biti. Vem, kaj mislite, in znano so mi tudi vse bedaste govorice o tej hiši, a Montyjev® smrti ni mogoče pripisovati Čemu drugemu ko le golemu naključju«
»Potemtakem vi ne pripisujete nobene važnosti bajkam o pošasti iz jezera!« Neprisiljeno veselo se je nasmehnila.
»Ne, pravljicam ne verjamem. Pa vit« »Verjamem še v tisto pravljico o .Sinjem knezu*,« je odvrnil Vanee z nasmehom. »Se vedno pa imam nekoliko na sumu onega zmaja: pravljica o njem je bila zelo blizu resničnosti.«
Dekle je nekaj trenutkov hladno zrla v Vanceja, potem pa dejala:
»Niti pojma nimam, na kaj mislite.« »Ničesar ne mislim,« je odbil Vanee. »Na drugi strani pa zelo preseneča tudi dejstvo, da nismo naSli trupla tega gospoda ..« »Ros no!«
»Bes. Gospoda Montagueja na noben način ni mogoče najti.«
Preplašeno ga je pogledala.
»Moj brat mi pri kosilu toga ni povedal. Pa sto. trdno prepričani, da Je Montague izginil!«
»Povsem prepričan. Spustili smo vodo iz jezera.« Vanee Jo umolknil in ljubeznivo pogledal dekle. »Našli smo le čudne stopinje in nič drugoga.«
Gospodična ga je debelo pogledala. »Kakšne stopinje!« ga je nato vprašala začudenim glasom.
»Takšnih Se nikdar prej nisem vldol,« je odvrnil Vanee. »Ce bi verjol, da žive kjo kakšne morske pošasti, bi moral sklepati, da so to prav gotovo sledovi ene od njih.«
Berenika Stamm Jo stala poleg zavese pri vratih in se je nehote z roko zgrabila zanjo, da ne bi padla, skoraj tako se je zdelo. Toda ta nenadna njena slabost je bila samo trenutna. Prisiljeno se je zasmejala, stopila naprej ter se naslonila na peč.
»Boječa som sicer,« Je dejala očitno prisiljeno, »a preveč stvarna, da bi me preplašili dozdevni sledovi za zmajem.«
»O tem som prepričan, gospodična Stamm,« Je odvrnil Vanoe Šaljivo. »In spričo tegn, da ste tako stvarni, vas bo morda zanimalo tole pismo.« Potegnil je iz žepa
a ko ga je izročila Vaneeju nazaj, je globoko vzdihnila, ko da bi vsebina tega pisma pregnala v njej marsikakšno utvaro.
»To pismo je pametnejše kakor pa sledovi, ki o njih govorite,« je pripomnila.
»Samo po sebi bi bilo to pismo dovolj pametno,« je odvrnil Vančo. »So pa še druge stvari, spričo katerih se pismo zdi nekoliko manj pametno. V prvi vrsti avtomobil, v katerem je .večno Tvoja Helena’ čakala Montagueja. V nočni tišini v In-woodu bi se ropot avtomobila slišal nekaj kilometrov daleč.«
»Gotovo, brez dvoma!« je pritrdila glasno. »In jaz sem ga res tudi slišala.« Kri ji je šinila v lice in oči so se ji zasvetile. »A vse do zdaj še pomislila nisem na to. Ko so Leland in drugi iskali Montyja v jezeru, sem kakih deset minut po tistem njegovem skoku v vodo slišala, kako je nekdo pognal avtomobil in kako je na vso moč zagrmel motor ko takrat, kadar ga človek s silo požene. Vi že veste, kakšne trste hrup je to. Prihajal pa je z East Hoada,
»Je avtomobil odpeljal proč s posestva!«
»Da, dat Odpeljal je proti Spuyten Puy vilu ... Cisto dobro se zdaj tega spomnim Klečala sem tedaj tam doli na koneu jo zera vsa preplašena in ko nora. Ropot avtomobila sem zaslišala istočasno ko oni pljusk vode. A tedaj se za vso to nisem zmenila, ker se mi je zdelo tako nepomemb no... v primeri z napetostjo tastih kratkih trenutkov. Mislim, da razumete, kaj hočem povedati. Cisto sem pozabila na tako običajno stvar, kakor je ropot avtomobila, a ob tem pismu sem se na vse to spet spomnila.«
Dekle je spregovorilo te besede z vso prepričevalnostjo.
»Zelo dobro vas razumem,« ji je zago tovil Vanee. »Dejstvo, da se spomnite avtomobilskega hrupa, nam je v veliko pomoč.«
Med Izpraševanjem je Vanee ves čas stal poleg mize. Zdaj pa 6e je približal dekletu ter mu prijazno ponudil roko. Ona jo je stisnila očividno z vso iskrenostjo. Po tem pa jo je Vanee spet pospremil do vrat.
»No bom vas zdaj več motil,« ji je dejal vljudno. »Ali hočete biti tako prijazni in prosite gospoda Lelanda, naj pride sem!
Berenika je pritrdila s tem, da je pri kimala, in že je odšla proti knjižnici.
»Ali misliš, da je govorila resnico, ko jo pripovedovala o onem avtomobilskem hrupu!« je vprašal Markham.
»E, brez dvoma!« Vanee se je vrnil k mizi in nekaj trenutkov mirno vlekel evo.io cigareto. Bil je videti zelo zamišljen. »Nekaj čudnega je na tem deklotu.« Ne vem ravno, če je bila prepričana, da je bil Montague tisti, ki je pobegnil z onim avtomobilom, a prav gotovo je ropot avtomobila slišala. Zelo rad bi vedel... ali skuša koga ščititi... Lepa tička je to, Markham.'
»Mar misliS, da kaj ve. ali vsaj sluti!«
»Dvomim, da bi kaj vedela.« Vanee se je pri tem obrnil, da bi sedel v bližnji na slanjač. »Toda pri moji veri, gotovo ima V6aj kakšne slutnje ...«
V tem trenutku je stopil v salon Leland. Vlekel je pipo ln se je prizadeval, da bi bil videti vesel, a izraz na njegovem obrazu je postavljal na laž njegovo vedenje, »Gospodična Stammova mi je sporočila, da želite govoriti z menoj,« je dejal, ko se je ustavil pri peči. »Upam, da ji niste povedali ničesar takšnega, kar bi lahko delovalo nanjo.«
Vanee ga je nekaj trenutkov nepremič no gledal,
»Ni bilo videti, da lil bilo gospodično Stammovo bogve kako vrglo s tira dojstvo, da Montagueja ni več na tem svetu.«
»Morda se Sele začenja zavedati.. je začel Leland, a se potem naglo premislil ter se posvetil svoji pipi. »ste ji pokazali oni listek!«
»To se razume, da sem ga.« Vanee jo nepremično zrl v Lelanda.
»Oni listek mo je spomnil na nekaj,« Je nadaljeval Loland. »Na avtomobil. Gotovo ste si to že mislili. Nanj sem se spomnil brž ko sem videl pismo. Skušal som priklicati v spomin vtise, ki sem jih dobil preteklo noč po tistem, ko je Montague izginil pod vodo. Cisto natančno se zdaj spo minjnin, da sem slišal brnenje motorja na East Roadu, ko sem po neuspešnem iskanju ubogega Montagueja spet pogledal iz vode. Temu tedaj seveda nisem posvečal kakšne posebne pozornosti. Preveč som bil zaposlen z nalogo, ki mi je bila dana, in sem vor-jetno zato pozabil na tisto brnenje. A oni listek mi je stvar spet priklical v spomin.«
»Tudi gospodična Stammova se spominja, da Je slišala avtomobilski hrup.« mu je povedal Vanče. »Koliko časa po Montaguejevem skoku v vodo pa mislite, da ste slišali brnenje motorja na East Roadu!« Leland se je za trenutek zamislil.
»Morda kakih deset minut,« je odgovoril slodnjlč, takoj nato pa še pripomnil: »Čeprav bi bilo ob takšnih okoliščinah zelo težko presoditi, koliko Časa je poteklo.«
»To je res,« je pomrmral Vanee. »Na vsak način pa ste trdno prepričani, da nista potekli samo dve ali tri minute, ne!«
»NI mogoče, da bi Slo v tem primeru za tako kratko razdobje,« je odvrnil Leland skoraj z nekakšnim poudarkom. »Veste, vsi sim bili nekaj minut nestrpno pričakovnli, kdaj se bo Montague spet prikazal. Potom sem še Jaz skočil v vodo in ga dolgo iskal, preden sem zaslišal brnenje avtomobila.«
»Ce je stvar taka,« je naredil svoj zaključek Vančo, »ni mogoče avtomobilskega hrupa spravljati v zvezo s skrivnostno Heleno. Montague ne bi bil potreboval več ko eno minuto, da bi se pripeljal k svoji Juliji tja ob cestni zapornici, in zatrdno potem no bi bila na cesti čakala v avtomobilu.«
»Razumem, že razumem...« Loland je
modro In nadišavljeno pisemce, ki smo ga sklonil glavo ter se zbegano ozrl naokoli, bili naSll v Montaguejevl obleki, tor ga ji »Montague pa bi bil lahko pomislil tudi poino 11	|	na (jn fie mu nikani()r ne mU(jj jn ja
ueklo era je prebral*, ne da bi ne pri bi bilo bolje, če «e preobleče, preden eo z
»e da bi pustil za soboj vsaj najmanjše zna- j tom lzroz na njenem obrazu kaj epromonll, , avtomobilom odpelje.«
»Verjetno,« j® pripomnil Vanče nekam
odjenljivo. »Možnosti je več ...«
Razgovor je prekinit zdravnik dr. Hol-liday, ki je prišel po stopnicah navzdol skupaj s Stammom. Prehodila sta vežo in stopila v salon.
»Zal mi je, da vas moram še enkrat motiti, gospodje,« jo spregovoril zdravnik z mrkim obrazom. »Ko sem davi prišel sem, sem videl, da se gospa Stammova dosti bolje počuti, in zazdelo se mi je. da bo vsak čas spet čisto takšna ko običajno. A ko sem se malo nato vrnil, sem videl, da je z njo spet vse tako, kakor je bilo v začetku. Zdi se, da so jo dogodki pretekle noči nekam čudno vrgli s tira. Vztrajala je pri tem, da hoče na vsak način prisostvovati izpraznitvi jezera in izid preiskave je tako deloval nanjo, kakor Se nikdar nobena stvar. Mislim, da si je bila vtopla v glavo nekaj, česar noče zaupati niti meni niti svojemu sinu.«
Dr. Holliday je naredil eno »vojih običajnih bedastih kretenj, se odkašljal, nato pa nadaljeval:
»Spričo dejstva, da jo je prejšnji razgovor, kakor se zdi, pomiril, mislim, da boste privolili v to, da govorite z njo pozneje kdaj, ne zdaj. Morda bi vam gospa rada razodela tisto svojo skrivnost. Ce nimate ničesar proti, bi bilo dobro poskusiti s tem. Govoril sem z gospo o tem ln zdi se mi, da je ona ne samo voljna, pač pa, da celo silno želi govoriti z vami.«
»Zelo radi bi videli gospo Stammovo, gospod doktor,« je odvrnil Vanče. »Ali smemo iti sami k njej!«
Videti je bilo, da dr. Holliday koleba, nato pa je naglo prikimal v znamenje, da soglaša.
»Mislim, da bi bilo bolje. Morda Iz kakšnega posebnega razloga samo člani družine ali tisti, ki jo poznajo, ne smejo vedeti za tajno.«
Takoj smo Sli gor v sobo gospe Stam-move, v salonu pa pustili dr. Hollldayja s Stammom in Lelandom. Gospa 8ehwarzova nas je pričakovala pri vratih. Očividno ji je bij zdravnik prej povedal, da pridemo. Gospa Stammova je sedela pri oknu ter držnla roke sklenjene v naročju. Videti .1® bila Se precej mirna. Na njej ni bilo nobenega sledu več o tistem njenem zbadljivem vedenju v pretekli noči. Nasprotno, videti je bila precej vesola ln zadovoljna.
»Mislila sem, da bi bilo dobro, če bi se vrnili sem,« je spregovorila r svoj zmagoviti pozdrav. »Rekla sem vam, da ga je zmaj ubil. Rekla sem vam tudi, da trupla ne boste naSli v jezeru. Pa mi niste verjeli. Mislili ste, da so bilo to le nenavadne blodnje nore starke. A zdaj voste, da sem vam povedala resnico, in ste se vrnili, da bi še kaj zvedeli. Saj sto prlSli zato sem, ne! Vaša neumna znanost je doživela polom.«
Zakrohotala se je, in ob tem njenem si-lovitom smehu sem se spomnil na čarovnice v »Mocbeth« s tistimi zmajevimi luskinami ... »Videla sem, kako ste Iskali
nadaljevala, ne da bi glas kaj spremenila. »Toda zmaj prihaja iz vode in odletava s svojimi žrtvami. Tolikokrat sem ga videla...! Bila sem tu pri oknu, ko je voda odtekala iz jezera in vas gledala, kako nestrpno ste pričakovali... pričakovali, kdaj bo«te naSll nekaj, česar ni bilo tam. Potem sem vas tudi videla, kako ste hodili po tistih deskah, kakor da niste verjeli svojim lastnim očem. AU vam nisem povedala preteklo noč, da trupla v jezeru ne boste našli! Tedaj ste mislili, da boste lahko našli kaj.« Dvignila je roke in jih položila na naslanjalo pri stolu ter stegovala in spet krčila prste kakor mogočne kremplje.
»A mi smo vendarle nekaj našli, gospa Stammova,« je odgovoril Vanče vljudno. »Našli smo čudne Hledove ▼ Jezerskem blatu.«
»Lahko bi vara bila tudi to povedala,«
je dejala gospa. »Bili so to sledovi zmajevih tae. Jih niste prepoznalit«
Spričo preprostosti, * katero je Izrekla to svojo trditev, me Je kar pretreslo po
kosteh.
»Toda kam naj bi bil vendar zmaj odnesel truplo človeka, ki ga je bil ubili« je vprašal Vanče.
Oči gospe Stammove bo se zlobno zasvetile.
»Kar vedela sem, da me boste to vprašali,« je odgovorila ter se zadovoljno smehljala, ne da bi usta kaj zaprla. »A tega vam ne bom nikdar povedala, To je zmajeva tajna! Moja in zmajeva!«
»Ima zmaj še kakSno drugo bivališče rožen v tem jezoru!«
»Seveda ga ima. A to jezero je njegovo glavno bivališče. Zato se tudi imenuje .Zmajevo jezero*. Včasih pa odleti zmaj proti Hudsonu in se skrije v njegovih vodah. Drugič spet se poda proti ravnini, kjer leži Spuyten Duyvil. V hladnih nočeh lota tu dol po dolini in se zateka tudi v Indijanske votline. A svojih žrtev ne odlaga na nobenem izmed teh krajev. Ima drugo skrivališče zanjo. Skrivališče, ki je starejšo, kakor so pravljice, starejše od človeka na zemlji. Je to neka votlina, ki je bila narejena zanj, ko je bil svet 5e majhen ...« Njen glas je postal pri tem omahljiv, a njene oči so dobile nekam strastno navdušen pogled, pogled, kakršen je najbrž sijal iz oči nekdanjim mučencem, ko so jih privlekli v mučilnico.
»Vse to je zelo zanimivo,« je pripomnil Vanče. »A bojim se, da nam ob sedanjih okoliščinah ne bo moglo nič pomagati. Pa trdno vztrajate na tem, da nam ne morete povedati, kam je zmaj odnesel Montaguo-jevo truplo!«
»Nikdar ne bom povedala!« Kar otrpnila je v naslanjaču ln nepremično strmela v nas. Vanče jo je nekaj trenutkov dobrodušno opazoval, nato pa naredil konee temu mučnemu razgovoru. Ko smo se potem vrnili spet v salon, je kratko poročal dr. Hollidayu o izidu razgovora, nakar sta se
sledove za onim mladeničem na nasprotnem zdjavnik in Stamm poslovila od nas ln od-jozerskem brogu ln vrh skalnih pečin,« je Sla v gornje nadstropje.
11 flliSKP
Rojstvo in prerojenje zvezd
Na podlagi tega, kar je človek doslej ugotovil, čeprav je stikal le po razmeroma silno majhnem kofičku vesoljstva, se zdi vedno verjetneje, da obstoje ogromne rdeče zvezde, Se dokaj večje, kakor pa je naSo sonce, dočim se pri vijoličastih zvezdah ne zdi, da bi bile tako očitne razlike glede njihove prostornine in svetlosti. Kaj zapeljiv pa je preprosti sklep, da zvezde nastanejo kot velike ln zelo redke plinasto krogle z razmeroma nizko temperaturo in so zato ob svojem rojstvu rdeče, potem pa se njihova temperatura polagoma zvišuje do slino visoke stopnje, pri čemer postajajo vedno boli vijoličaste barve, nazadnje pa postanejo spet rdeče. Zdi se, da je takšno sklepanje napačno. Dokaj verjetneje jo, da »življenje« zvezd ne poteka vselej po Istem kopitu ln da je njihov razvoj odvisen od tega, ob kakSnih okoliščinah ln pod kakšnimi pogoji so kakšna zvezda »rodi«.
Rojstvo zvezd je eno najzanimivejših, pa tudi eno najtežjih vprašanj za zvezdoslovca. Na eni strani se zdi, da bi lz knjige vesoljstva, ki je odprta pred nami, pač lahko brali njeno zgodovino vesoljstva, preteklo in prihodnjo, na drugi strani pa je razvoj zvezd v primeri z dolgostjo človeškega življenja tako počasen, da nam že zato ni mogoče kar tako lahko prodreti v to veliko tajno. V nebesnih mogllcah, t. j. v gručah zvezd in oblakov svetle ln temne vsemlrske snovi, v meglicah, ki se vrtinčijo v obliki vljačnio in so nokaki neusahljivi viri novih zvezd, Be odigrava razvoj tako počasi, da o njem z gotovostjo Se ne moremo ničesar trditi. Na drugi strani pa je tudi ros, da na nebu opazujemo lahko tudi pojave, ki se odigravajo silno naglo,
Na Sonon, »mo rekli, nastajajo ln t kratkem ča-sovnem razdobju ponavljajo »viharji« in izbruhi. Se veličastnejšl, neprimerno silnejSi ln prav tako nagli pa so pojavi, ki jih lahko opazujemo na novorojenih zvezdah. Tam, kjer smo videli prej bledo, komaj Se vidno zvezdo, nenadno opazimo, kako tista zvezda postaja vedno svetlejša, tisočkrat svetlejša, kakor pa je naSe Sonce. Spektroskop nas natančno pouči, kako se ta pojav odigrava In kako veličasten je. Lahko rečemo, da je na prejšnji medli zvezdici »ne-nndno«t to ee pravi v nekaj nrah ali vsaj v nekaj dneh, nastala ogromna eksplozija, ki je pognala pline, iz katerih je tista zvezda, s silno hitrostjo proti zunanjim plastem, dokler nazadnje iz prejSnje medle zvezdice ne nastane nova zvezda, ki spada v skupino »velikanov«. Njene skrajne zunanje plasti so zelo redke. Eksplozija potem polagoma spet pojenja — pri vseh novorojenih zvezdah približno na isti način — In zvezda polagoma dobiva spet nazaj svoj prejSnjl medli sijaj, potem ko Je Izgubila ogromne količine svoje snovi, ki včasih ie dolgo časa obdaja zvezdo kot bleda megla. S pomočjo spektroskopa lahko zaslednjemo tudi razna obdobja eksplozije, vidimo pa lahko tudi, s kakšno silovito hitrostjo bruhnejo plini 1* zvezde. V bližini našega osončnja so novorojeno zvezde seveda »votlejSe in jih včasih
lahko vidimo celo s prostim očesom. Na najbolj oddaljenih področjih vesoljstva pa jih najdemo v raznih nebesnih meglicah in jih komaj opazimo celo z najmočnejšimi daljnogledi, navzlic temu pa lahko ugotovimo, da gre tudi v teh primerih za prerojene zvezde, ki v hipu postanejo »velikani« ali »nadvclikanl«. Vzrok takšnega pojava pripisujejo dejstvu, da zvezda ni ustaljena | ln da zaradi kakršnega koli znnanjega ali notranjega razloga izgubi ravnotežje.
Rimska cesta in nebesne meglice
Pozoren opazovalec nočnega neba — zlasti kadar sta kraj in vreme zelo ugodna za opazovanje — lahko dobi o njem mnogo točnejšo sliko kakor pa površni opazovalec, pa naj se zazre v severno ali južno nebo. Cisto drugačna Je zanj tudi tista velika pasa, ki so ji starodavni učenjaki dali ime »Mlečna cesta« in ki jo danes imenujemo »Rimsko cesto«. Ce nastavimo vanjo daljnogled, vidimo, da je sestavljena lz nefitetlh zvezd. Ciin močnejšega daljnogleda se po-služlmo, tem bolj se nam zvezde zde oddaljene druga od drage ln tem bolj razločno jih vidimo. N« nekaterih odsekih Rimske ceste pa nam ni mogoče niti s Se tako močnim daljnogledom ločiti posameznih zvezd, kajti ne moremo prodreti ikozl to gosto »meglo« svetle vsemlrske snovi. Polog teh svetlih mest pa so na Rimski cesti bolj ali manj temna področja, o katerih se zdi, da na njih sploh ni nobenih zvezd. So kakor nekakšna
»okna odprta v neskončnost«
A vendar to niso prazni prostori na Rimski cesti, pač pa polni temne vsemlrske snovi, v kateri se verjetno le skrivajo kakAne zvezde.
Ce preštejemo tiste zvezde, k) jih lahko opazujemo na določenih pasovih Rimske ce-stet in če potem tudi poznamo razdaljo teh zvezd od nagega osončja, sl lahko ustvarimo vsaj približno sliko vsega tistega dela vo-soljstva. ki nam ga je dano raziskovati z dosedanjimi opazovalnimi pripomočki. Uspehi raziskovanj v tej smeri so Izredno zanimivi. Dokazujejo nam, da vesoljstvo nima meja, a da jc vse povezano ta urejeno v čudovito skladnost, v neko veličastno skupnost, nad katero vladajo isti zakoni, kakor smo jih odkrili v namera osončju.
(Dalje prihodnjič).
IS
M A l I OGLASI
POSODO ZA NASOLITEV MESA
ln kisanje repe, lz mehkega in trdega lesa, dobite pri Gospodarski zvezi, Bleiweisova 29.
BREZOVE METLE držaje za lopate, motike, omela Itd. dobite pri Gospodarski zvezi, Bleiweisova cest« St.
iic& a ^m
f
ga svojega UarMnga,
Schriftlelter • urednik; Mirko Javornik / Herausgcbcr • Izdajatelj: Inž. Jože Sodju / Fttr (lic Ljudska tiskarna ■ za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarif / UreHuigtvo, uprava in tUkarna: Ljubljana, Kopitarjeva 1
Telefon: <0-01 do <0-05 < Rokopisov ne vručamo ' Mesečna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.
Minister Venceslav Plelive
Geraslmov Jo Je dal poiskati ln zasledo-vatl. Tako je zvedel, da se teroristi shajajo z njo v neki cerkvi.
2». februarja Jih je dal vse prijeti, ko so ravno oprezovali okoli palače velikega kneza ln okoli pravosodnega ministrstva.
Ko Je potem Geraslmov prišel v ječo, da bi prijete teroriste spraševal, je osupnil, ko je med njimi zagledal gospodično, katero je bil na novega leta dan srečal v slaščičarni.
Zenska mn je dejala:
»Al( se še spominjate prvega JannarjaV Sedela sva pri sosednih mizah. Skoda, da nisem vedela, kdo je moj sosedt Če bi bila vedela, ne bi bili odnesli zdrave koše.«
Razprava proti članom »severnega letečega oddelka« je bila kar se da naglo. Obtožence s poglavarjem Karlom na čelu so vse obsodili na smrt.
Ko je Geraslmov Azevn pripovedoval podrobnosti o tem, kako so se obsojenci vedli pri usmrtitvi, je Azev vzkliknil:
»To niso navadna bitja, to so Junaki, In taki so vsi!«
Smrt teroristov 1* »severnega letečega oddelka« je dala Leonidu Andrejeva snov za znano novelo »Zgodba o sedmih obešenih«.
Toda Azev ni utegnil misliti kaj dosti na junaštvo tovarišev, katere je on poslal na vislice, temveč je moral skrbeti za svoje zadeve.
Boris Savlnkov
Po smrti Karla In po uničenja njegove skupine se je raznesel gla.«, da Je teroriste Izdal Azev. Albert Traubcrg je Imel zveze z Borčevim, kateremu ni skrival svojega nezaupanja do Azeva.
Prijatelji Burceva s0 dobili sporočilo o dogodku, ki se je odigral v ječi, ko Trau-berg ni maral povedati pravega Imena. Sodnik mu je dejal:
»Čemn tako jnnaštvo, dragi prijatelj? Vaša stranka je vsa v naših rokah. V vašem glavnem odboru Imamo nekoga Izmed naših ljudi. Vemo prav vse, kar se godi med vami. Vse niti so v naših rokah.«
Lahko, da s0 tl glasovi prihajali tudi z druge strani, namreč lz policijskega ravnateljstva, kjer Geraslmov ni bil posebno priljubljen, zakaj številni uradniki so videli, da Jim Azev po Gcraslmovu zapira pot.
Vsekakor pa je Azev za to zvedel In prvi, k| je moral plačati račun, je bil Ba-kaj. Tega je ovadil In so ga prijeli. Zaprli so ga v Petropavlovsko trdnjavo ter g n brez rnzprave odgnali v Sibirijo.
Burceva se je posrečilo, da mn je omogočil beg v tujino In prav kmalu tudi sam prišel za njim, zakaj Ml Je prepričan, da bi Azev njemu namenil enako usodo, če bi ostal v Rusiji.
Toda dokazi n dvojni vlogi Evna Azeva so zdaj bili skoraj vsi zbrani In Burcev je bil pripravljen, da začne boj z njim.
(Dalje.)
Bojo na Italijanskem bojišču označuje vojni dopisnik angleškega tednika »News Re-view« z naslednjimi besedami: »Dan za dnem grme topovi na italijanskem bojišču, ki mu usoda ni naklonjena ln ki jo politično zapostavljeno. Dan za dnem se odigravajo spopadi, v katerih padajo naši vojaki In jih sovražnikovo granate razkosavajo, medtem ko so so tisti, ki so ostali pri življenju, pomaknili se za nekaj metrov daljo proti Rimu. V sivi jutranji megli so skušajo vojaki naše 8. armade vsi utrujeni prebiti skozi smrtni obroč nemške obrambe, a maršal Kesselring udari potem v divjem napadu nazaj.«
O obupnih razmerah v južni Italiji pripovedujejo nngloški vojaki, ki se vračajo iz Italije, piše »New Statesman and Nn-tion«. Tu vlada popoln polom. Nobenega sledu o kakšni omiki, nobenoga vodstva, nobenega upanja na bodočnost. Italijani posvečajo vso svojo skrb le prohrnnl. Zn živila prodajajo ti ljudje svojo sestre, brate, matere, hčere in sinovo, da, celo samo sebe.
Gregorij Geršunt
Ime oziroma Imena tega Hartlnga-Lan-desena-llekkelmana s« zvezana z enim najbolj dramatičnih dogodkov v roško-japonski vojni.
21. oktobra 1)14 je oddelek rnske vojne mornarice pod poveljstvom admirala Rod-ženstvenskega, ki je plul Iz Baltskega morja na Daljni vzhod, kjer ga je pričakoval polom pri Cušlmi, blizu Dogger Banka v Skarraku obstreljeval skupino angleških ribiških čolnov ter s tem povzročil hud mednarodni spor.
Pozneje se Je ugotovilo, kdo je odgovoren za ta dogodek, ki bi bil lahko postal usoden.
Poveljstvo rnske mornarice je namreč dobilo skrivno obvestilo, da so v Severno morje priplule štiri Japonske torpedovke, ki čakajo na rusko baltsko brodovje.
To obvestilo je bilo Izmišljeno, poslal ga je Mihael Hartlng.
O tej zadevi piše bivši francoski poslanik na carskem dvoru Maurlce Paleologue naslednje:
»Ta človek, čigar pravo Ime je bilo Abraham Hckkelman, je bil nekaj časa član socialno revolucionarne stranke, ln sicer pod Izmišljenim Imenom Arkadlj Landesen.
Lepega dne pa se je naveličal delati bombe ln kovati zarote, pa je prestopil v carsko politično policijo ter se kmalu začel odlikovati kot lzzlvač.
Septembra 1)13 Je dobil nalogo, naj organizira vohunsko službo za drugi ruski pomorski oddelek. Zaradi tega je dal — ali pa se je delal, da je dal — raziskati norveška zaliva Bergen ln Stavanger, kjer pa ni našel ničesar sumljivega.
Da bi se pa pokazal, kakšen kavelj Je, ln pa da bi opravičil stroške za to delo, sl je izmislil umeten roman o štirih Japonskih torpedovkah, ki da so v Dogger Banka.
In tako bi bila zaradi tega kmalu Izbruhnila vojna med Rusijo ln med Anglijo. .. Nlčvrednost podlega agenta bi bila kmaln pognala v plamen vso Evropo ...«
Ta zgodba priča, da je med rnsklml •Idealnimi« socialnimi revolucionarji bilo najbrž še več podohnlh ljudi, kakor Je bil Azev. In te razkrlnkovatl sl je nadel za življenjsko nalogo Vladimir Burcev.
Burcev se Je bil leta IMS vrnil z dragimi revolucionarji vred v domovino. Zadnje čase se ni bavll z aktivno politiko, temveč je preučeval zgodovino ter objavljal zgodovinsko revijo »Blloje«.
Tiste čase se Je nekega dne. In sicer nekega popoldne v maju 1)0* — pri njem oglasil neznan človek.
Veliki knez Sergij
G. Pevanen
Burcev je nalogo, da razkrinka Izdajalce revolucionarne »stvari«, smatral za svoje življenjsko poslanstvo.
Izpolnjevati ga je bil začel že leta 18S4 v junaški doM prve revolucionarne Btranke, ki sd je bila nadela Ime »Narodnaja volja«. Od tedaj dalje je vodstvu stranke ovajal vse vohune. Izdajalce ln lzzivače, ki so se vtihotapljali v vrste revolucionarjev.
V	začetku tega svojega dela se je bil zagrizel v nekega Uartlnga, z drugim Imenom Landesena, še z drugim Imenom Hekkel-mana, za katerega se je pozneje res Izkazalo, da je bil agent ruske skrivne policije.
Viti	——
Burcev je sedel v uredništvu omenjenega lista. Začudil se je, ko ga je neznanec prosil za razgovor med štirimi očmi, zato ga je odslovil.
Toda obiskovalec se ni dal odpraviti kar tako. Na pragu je potegnil Iz žepa sliko ln jo pokazal Burcevu, rekoč:
»To je njegova slika. Izmaknil sem jo v seznamih policijskega ravnateljstva. In to je listek z njegovimi podatki!«
Burcev ga je začudeno gledal, neznanec pa je nadaljeval:
»Jaz sem član politične policije v Varšavi. Vodim pisarno posebnega komisarja za Javno varnost.«
Bnrcev je ves presenečen dejal:
»Ne vem, kaj bi hoteli od mene.«
Zdaj mu je oni povedal, da se imenuje Marko Bakaj, da se je tedaj, ko je bil star dva ln dvajset let boril v vrstah socialnih demokratov, da so ga potem prijeli In tako dalje. Da bi se rešil, je stopil v policijo, toda zdaj, ko je začela Ohrana tako divjati, se Je čutil prisiljenega, da se spet približa tistim, proti katerim bi moral nastopati.
Povedal je še, da ve dosti reči, ki sc tičejo socialno revolucionarne stranke, zlasti pa ve veliko o tem, da je med voditelji stranke nekdo Izdajalec.
Najbolj vneta policijska agenta med revolucionarji sta neki Raskln ln neki Tatarov.
Pri teh Imenih je Burcev prisluhnil. O Tatarovu je vedel dosti, ni mu pa bilo znano, kdo bi bil Raskln.
Ko Je torej videl v takem nevarnem času poglavarja nasilnikov, kako se lepo mirno ln brezskrbno vozi po mestn pred nosom vseh Btražnlkov In agentov, mu je to dalo misliti.
Od tega dne je svoje Iskanje usmeril na Evna Azeva. Prav kmalu ni Imel o njegovi vlogi več prav nobenega dvoma.
Toda podatki, ki se mu jih je posrečilo zbrati, In dejstva, ki jih je ugotovil, niso bila taka, da bi v njih Imel končen ln odločilen dokaz proti Azevu.
A vendar je Burcev sklenil, da bo svoje dvome o Azevu povedal prvaku stranke Pavlu Kraftu, dalje načelniku »Severnega letečega oddelka« Albertu Trauhcrgu in pa časnikarju Lebedlncevu.
Sedem obešenih.
V jeseni 1507 so Geršuniju ln Azevu tudi naročili, naj nadzorujeta delo »severnega letečega oddelka«, ki ga je vodil Albert Traubcrg. Temu so med revolucionarji rekli Karel. Z glavnim odborom je vzdrževal zvezo po V. Leonoviču.
Trauberg je bil pogumen, bister, vztrajen. Organiziral je Izvrstno bojevniško skupino, ki se je brž začela odlikovati po svojih napadih, katere je izvajala presenetljivo ter z drznim pogumom.
Skupina je Imela glavni stan na Finskem, kjer je Imela tudi skrivna pribežališča za svoje člane, arhiv ln delavnico za pripravo peklenskih strojev.
Ev no Azev (X) kakršen je bil ob začetka svojega dvojnega življenja
tehnike v Darmstadtu.
kot študent
Bakaj mn Je povedal, da poznajo Ra-sklna na polletji tudi pod Imenom Vinogradov.
Bnrcev je nepričakovanega gosta začel zdaj spraševati o tem ln onem.
Bakaj mn Je zdaj pripovedoval, kako je leta 1304, ko je bil on še pri policiji v poljski prestolnici, prišel tja neki Raskln. Spremljal ga je eol roj agentov. Raškovskl, tedanji načelnik policije, se je za tega Ra-sklna zelo zanimal.
Na konen pripovedovanja Je Bakaj dejal, da sl od tega svojega koraka — da Je vse to povedal revolucionarjem — ne obeta 1 nobene koristi In da te tudi ni iskal. Hotel je samo pomagati svojim bivšim tovarišem po prepričanju.
Razgovor z Bakajem je na Bureeva močno učinkoval. Možak je Imel sicer preveč sumljivo preteklost, da bi bilo moči kar tako verjeti njegovim besedam, toda Burcev vendar ni videl nobenega nizkotnega razloga. ki bi bil mogel agenta pripraviti do tega, da bi bil tvegal ta nevaren korak, saj je vendar sam dejal, da ne mara od tega Imeti nobenega dobička ln da dela to samo iz sovraštva do vlade ter lz želje, da M pomagal revolucionarjem.
Razen tega je videl, da mn je Bakaj go- ' vorll tako odkritosrčno, da ga ni mogel varati ali Imeti kako zahrbtno misel. Dokaz za to Je bilo tndl dejstvo, da niti konee Ta- 1 tarova ni ustavil govoric o tem, da ima stranka v svojem vodstvn Izdajalca.
Burcev je bil globok ln oster opazovalec. Cutll je, da Imajo tl glasovi nekaj temelja ln nekaj razlogov, ki so resnični. Bakajeva razodetja so ga v tem prepričanju še potrdila.
Zaradi tega je sklenil, da bo segel stvari do dna.
Kmaln nato so v revij! »Blloje« začeli Izhajati prvi nejasni namigi na to stvar.
A. T. Vaslljev piSe v svoji knjigi »Carska skrivna policija«, da je Burcev na prav preprost način skušal odkriti, kdo so policijski agenti v stranki. Objavil Je namreč nekaj člankov v svoji reviji ter v njih označil kot agente ljndi, ki so se mu zdeli sumljiv!. Potem je čakal, da so se opravičili pr! svojih političnih skupinah, ali da Jih je stranka označila za krive.
Ta poskus za razkrinkavanje, nadaljuje Vaslljev, je bil vladi kaj po volji. Zaradi njega je namreč med revolucionarji prišlo do silovite zmede. Začeli so se vse vprek sumničiti, nihče ni več zaupal nikomur In to je za precej dolgo ohromilo vse njihovo delo.
Delo Burceva se ni omejilo le na to.
Odkar ga je Ml obiskal Bakaj, je začel vsepovsod Iskati dokazov za Izdajo. Cutll Je, da Izdajalci sede prav v srcu stranke, zaradi tega Je spraševal prijatelje ln nasprotnike. Sel je celo tako daleč, da se je približal uradnikom Ohrane.
V	začetku je mislil, da hi Izdajalec uteg-nll biti kak prijatelj Evna Azeva. To bi moral hiti nekdo, ki mu jo bil zelo blizu ln mn je Azev zaupal vse.
Toda nekega dne se Je sprehajal po najbolj prometnih petrograjsklh ulicah, pa Je zapazil Azeva, ki se je vozil v kočiji. To Je bilo oh času, ko je policija najbolj divjala zoper revolucionarje In jih kar po vrsti zapirala. Kdor je bil Izmed njih še prost, se jo skrival, bolj ko se Je mogel.
V glavnem Je živela od donosa »razlastitev« po bankah ln po državnih blagajnah.
Ta skupina je naredila številne atentate na razne generale, guvernerje, zlasti pa na številne ravnatelje Jetnlšnle, ki so jih dolžili okrutnosti do Jetnikov.
Tako sl je ta leteči oddelek ustvaril bajen sloves. Policiji se ni nikoli posrečilo, da bi njegove ljudi zajela ter s tem končala njegovo delo.
Velika kneginja Elizabeta
Ko sta Geršunl 4n Azev dobila nalogo, naj nadzorujeta delo to ubijalske skupine, jo leteči oddelek pripravljal naravnost strahovit udarec. Slo je za to, da h| pognali v zrak sedež carskega sveta z vsemi člani.
Načrt Je bil kar se da preprost. Izdelal ga Je matematik ln zvezdoslovcc V. Lebe-dinccv, ki so ga pred kratkim sprejeli v lo-
teči oddelek. Ta je načrt nameraval tndl
sam Izvesti.
Lebcdlncev je Izhajal Iz plemenite rodbino. Njegovo Ime je bilo med znanstveniki v časti. Znal je več jezikov In se Je zanimal tudi za umetnost ln za glasbo. Dolga leta Je preživel v Italiji, kjer Je Imel več prijateljev.
Ko je Izdelal načrt za omenjeni atentat, se je vrnil spet v Italijo In sl tam preskrbel potni Ust na Ime Mario Calvlnl ter Izkaznico, da je dopisnik nekega velikega dnevnika.
S temi lzkazll) se je spet prikazal v Petrogradu in se vpisal v seznam tnjlh dopisnikov. Začel Je redno obiskovati sejno dvorano sveta.
Lebcdlncev je določenega dne nameraval pripeljati s seboj skupino nasilnikov, oboroženih z bombami, ln je bil prepričan, da mu stvar tako ne more spodleteti.
Azev ni nikoli Imel zvez s »severnim letečim oddelkom«. NI zaupal Traubergu ln je vedel, da tudi ta ne zaupa njemu.
Ce bi načrt Lebedlnceva revolucionarji Izvedli, bi to Azeva spravilo v slabo luč pri Gerpslmovu ln pri vsej carski policiji, fe bi policija odkrila ta načrt sama, bi to bil hud udarec ln velika nevarnost za Azeva.
V	začetku ni Azev glede tega načrta dejal nič. Ko pa so bile priprave skoraj končane, se jo začel atentatn upirati, češ da bo stranki škodil.
Ker se je bal, da bi Lebcdlncev naredil stvar nepričakovano. Je Gerasimovu povedal, da je spoznal »Karla«. Opisal mu ga je ter mu približno povedal, kje se skriva.
Na koncu razgovora je dejal:
»Dokler bo prost ta, ne boste vi Imeli niti trenutka miru. Ta človek sl Izmišlja vedno nove načrte, drugega bolj drznega od drugega.«
Nekaj dni po tem je Azev načelniku carske politične policije povedal tudi o atentatu, ki ga namerava Karel narediti.
Geraslmov je dal pregledati vstopnice ln Izkaznice dopisnikov, ki so jih spuščali na časnlknrske prostore, potem se <e začel zanimati za Trauberga.
Ohrana je ugotovila, da je glavni stan nasllnlške skupino vila Boergen v Kelloma-klju na Finskem.
Predsednik vlade Stollpln je posredoval pri finskih oblasteh In tako »o 5. decembra v tem skrivališču prijeli nekega terorista z dvema tovarišicama.
Policija v začetku ni vedela, da Je človek, ki so ga prijeli, sloviti Karel. Gerasl-mova je o tem obvestil nekaj dni pozneje šele Azev.
Policija je v arhivu »severnega letečega oddelka« našla veliko llstšn, med njimi načrt za atentat, T delavnici pa bombe In peklenske stroje.
Tako sta Geraslmov ln Stollpln lahko svobodno nastopala, ne da bi bila odkrila Azeva.
Na čel n »severnega letečega oddelka« Je zdaj Trauberga nadomestil Lebedlncev, ki je sklenil, da bo naredil atentat na pravosodnega ministra ter na velikega kneza NI kolaja Nikolajeviča.
Geraslmov je zdaj priprave lahko zasledoval še bolj kakor prej. »Severni leteči oddelek« je namreč že nekaj časa bil v zvezi z nekim pisarjem prt Ohrani. Ta je za plačilo pošiljal obvestila hkrati Gerasimovu ter glavnemu odboru revolucionarne stranke. Tnko sta bila ta In policija obveščena o vsakem koraku nasilnikov.
Atentat M morali narediti na dan novega leta.
Geraslmov je opozoril velikega kneza ln ministra ter jima svetoval, naj ne hodita ta dan z doma. Ker je veliki knez dejal, da so ne misli odpovedati slovesncmn sprejemu pri carju, je Geraslmov ojačil nadzorstveno službo, Izdal vse potrebne varnostne ukrepe ter šej sam nadzorovat, ali jih bodo Izvedli.
Zavil Je v slaščičarno, ki je bila blizu carske palače, In čakal. Sedel Je blizu neke gospodične, ki Je na mizic! pred seboj Imela eleganten zavitek, podoben škatli slad karlj.
To je bila bomba, namenjena velikemu knezu ...
Toda dekle se ni ganilo z mesta ln ta dan se ni zgodilo nič.
Geraslmov je vedel, da bodo teroristi poskus ponovili naslednje dni. Zato se Je obrnil na Azeva, da bi dobil kako bolj točno podrobnost.
Toda Azev mn Je odgovoril, da ne ve ničesar In da je vesel, ker ne ve, zakaj če bi bil kaj povedal, hi bil ob kožo.
Edina stvar, ki jo je povedal. Je bila, da so na zadnji seji glavnega odbora omenili bivšo pregnanko Ano Razputlno, ki Ima zveze s teroristi In živi v Petrogradu pod pravim Imenom.
Ostanki Plchvejeve kočije po atentatu